336
ANA PRAČEK-KRASNA, MOJA AMERIŠKA LETA
V počastitev osemdesetletnice pesnice, pisateljice, časnikarke in urednice Ane Praček-Krasne iz Ajdovščine (rojena je bila v Dolgi poljani na Vipavskem) je založba Lipa izdala Moja ameriška leta*, izbor njenih proznih sestavkov in aktualnih, publicističnih zapisov o avtoričinem izredno zagnanem in ustvarjalnem kulturnem in političnem delu med slovenskimi izseljenci v ZDA. Knjiga, druga njena v zadnjih nekaj letih pri Lipi, je formalno razdeljena v dva cikla; »Iz težkih dni« prinaša literarna dela, nastala predvsem v tridesetih letih, kratke tekste s socialno in narodnostno tematiko. Drugi del, »Iz mojih zapisov«, obsega predvsem izbor njenih časnikarskih sestavkov, glos, spominskih in dokumentarnih zapiskov o ameriških Slovencih in njihovih stikih s starim krajem.
Ana Praček-Krasna je preživela v ZDA kar 52 let, dovolj torej, da je spoznala ameriško življenje in celino do podrobnosti in hkrati doživljala tudi bistvene družbenopolitične in zgodovinske spremembe v domovini. Z njo je ohranila tesne vezi do začetka sedemdesetih let, ko ji je Primorska v svobodni novi Jugoslaviji ponudila nov dom in slovensko zavetje. Od tu morda njena notranja nuja izpovedati usodo slovenskega izseljeništva v ZDA v 20. stoletju, kot jo je sama doživljala in v javnem delu tudi sodoživljala v tesnih stikih z drugimi Slovenci in Jugoslovani. Zato so njeni dokumenti vredni vse pozornosti in priznanja. Razkrivajo in dopolnjujejo zgodovino slovenskega naroda v njegovih zunajjugoslovanskih dimenzijah.
Izpoved Ane Praček-Krasne je avtentična in dokumentarna, saj prinaša
(* Ana Praček-Krasna, Moja ameriška leta, Založba Lipa Koper 1980, spremna beseda Janez Kajzer, opremil Klavdij Palčič, str. 267).
Marijan Zlobec
ponatise že objavljenih del, ki so v svojem času govorila o aktualnem ameriškem življenju in njegovih problemih — gospodarski krizi, brezposelnosti, socialnih nasprotjih ... Njene kratke tekste odlikuje preprosta in logična zgradba, zgodba s feminističnimi in revolucionarnimi idejami, osebno izpovedna pristnost in neposrednost, doživetost, izostrena socialna tematika, deloma motivika iz kulturnega življenja ameriških Slovencev v Clevelandu (Prizor iz sanj), ki v dialoški obliki aktualizira širšo kulturno-politično problematiko v tridesetih letih. Vsega tega pa ne bo mogla zanemariti slovenska literarna zgodovina, ko bo dopolnjevala podobo literarne ustvarjalnosti med zamejci in izseljenci.
Obsežnejši drugi del Mojih ameriških let je manj literaren, zato pa ohranjajo avtoričine reportaže dokumentarno trajnost. In vendar moramo priznati, da je tudi taka oblika dokumenta daleč od suhe, enodnevne časnikarske kronike, ki jo prebereš in zavržeš. Preveč je v njej neposrednega doživljanja in spominjanja, analiz in dokumentov, zlasti o medvojnih in povojnih prispevkih ameriških Slovencev in Jugoslovanov pri razširjanju resnic o našem narodnoosvobodilnem boju in revoluciji, srečanjih in manifestacijah, ki ne morejo zgubiti svojega zgodovinskega, političnega pomena. Take so na primer reportaže Naše srečanje s Titom v New Yorku, Domove in samopomoč so si gradili, Ameriški Slovenci v številkah, Po radijskih valovih, Iz zapisnikov Združenih društev. Nekateri teksti govore o avtoričnih povojnih obiskih domovine — Razgledi po domovini, njenih prvih ameriških letih — Za izobrazbo delavske žene — izseljenke, Domžale v New Yorku. Najbolj kronistični so teksti, v katerih so ohranjene misli in besede nekaterih naših najznamenitejših izseljencev — Lo-uisa Adamiča, Zlatka Balokoviča in drugih — Podobe in spomini, dalje od-
lomki, citati Iz mojega »razglednika« ter komentiran izbor pisem Ivana Mo-leka in Etbina Kristana — Zgovorna pisma. In naposled je avtorica v tekstu Iz življenja Franka Sakserja spregovorila o ustanovitelju Glasa naroda v New Yorku, o njegovem življenju in delu med ameriškimi Slovenci. Čeprav se osebno nista poznala, je njegovo kulturno poslanstvo prikazano bolj intimno kot zunanje opisno.
Moja ameriška leta so tehten dokument o življenju in aktivnostih ameriških Slovencev za ohranitev nacionalne in etnične samobitnosti. Avtorica, ki je kot dvajsetletno dekle zapustila rodno Primorsko in odšla na negotovo pot v Pennsvlvanijo, se je takoj vključila v tamkajšnje kulturno in družbeno življenje. Gospodarska kriza je njo in moža preselila v New York, kjer sta ostala štiri desetletja. Ana Praček-Kras-na je našla smisel svojega življenja v kulturnem in novinarskem delu ter v delavskem gibanju. Ni bila zgolj čas-nikarka v ozkem smislu, marveč tudi urednica, organizatorka in lastnica časopisa, pa tudi politična govornica in pisateljica. Njena življenjska pot je pognala korenine ob delavskem življenju, ali natančneje — ob življenju priseljenih delavcev. Vseskozi pa je ohranila svojo narodnostno in jezikovno identiteto ter stike s staro domovino, kar ji je nalagalo dodatne preizkušnje in napore. In kaj je sedaj bolj logično kot to, kar je avtorica Mojih ameriških let pripravila v zadnjem času (izbrala, da bi se ohranilo) bogato gradivo o premalo znanih (zlasti med mladimi) prizadevanjih slovenskih izseljencev za ohranitev fizičnega in narodnostnega obstoja. Marijan Zlobec
337                                                                    Pesniško delo izjemnih pesniških razsežnosti