RAZGOVOR S SEDEMDESETLETNIKOM NIKOM ZUMROM
Nlko Zumer
Muzejsko društvo v Škof j i Loki ima
prijetno dolžnost, da se ob jubileju
spomni enega svojih najbolj delavnih in
uspešnih sodelavcev Nika Zumra iz Železnikov,
ki je s svojim delom največ
pripomogel, da imajo Železniki muzejsko
zbirko. V ta namen sem imel razgovor
z njim in izvedel matrika j , od česar
glavne stvari tu navajam.
Nika Zumra se spominjam še iz otroških
let, ko je bil »nunski mucek« v
Loki in tu hodil v osnovno (takrat imenovano
ljudsko) šolo. Rodil se je 10. decembra
1905 v kovaški družini v Železnikih
in imel tri starejše brate in dve
sestri. Ko je bil oče v prvi svetovni vojni
mobiliziran in je bil obstoj očetove
obrti negotov, so odločili, naj gre za
treimi brati še Niko — najmlajši v šole
in so zanj dobili skromno oskrbo pri
uršulinikah v Loki. Tu je za to opravljal
manjša dela, predvsem pa stregel pri jutranjih
mašah. Vstajal je vsak dan ob
petih zjutraj. Ko se spominja na te čase,
pripominja, da se je od tedaj skozi
vse življenje ravnal po reku: rana ura,
zlata ura in se mu vsied tega nikdar ni
bilo treba izgovarjati, da nima časa. V
loško šolo so ga poslali zato, ker je bila
šola v Železnikih le dvorazredna s štirimi
oddelki in bi iz nje le težko prestopu
v srednjo šolo. Ko je v Loki končal
peti razred, se je končala prva svetovna
vojna. Ker se je oče vrnil iz vojske
in si)et začel s kovaško obrtjo, je Nika
pridržal doma za vajenca, čeprav je ta
želel, da bi šel naprej v gimnazijo. Po
vajenski dobi se je vpisal na strojno
delovodski oddelek tehnične srednje šole
v Ljubljani. Po dveh letih strokovnega
šolanja je delal le kratek čas v
očetovi delavnici. Zaposlil se je kot konstrukcijski
risar v ix>družnici tovarne
poljedelskih strojev Ježek v Mariboru
in se tam preusmeril v strojno ključavničarstvo.
Ko je oče zbolel, je Nika postavil
pred odločitev, ali hoče prevzeti
in nadaljevati obrt v domači hiši. Odločil
se je za dom in se vrnil. Od tedaj
je delal doma in se izpopolnjeval na
razinih tečajih.
Sedemdeset let življenja vsekakor kaže
gotovo svoja sončna in senčna obdobja.
Nika sem vprašal: »Na kaj se v
svojem življenju najraje in najmočneje
292
spominjaš?« Na to mi je približno takole
odgovoril:
»Vedel sem, da je prvo kruh. Moj lastni
gospodarski napredek pa je odvisen
od splošnega gospodarskega stanja v
Selški dolini, ki ne more živeti le od
kmetijstva. Ko so gradili cesto v Sorico,
se je to iix>znalo povsod. Od gradbenih
delavcev so dobili zaslužek tudi obrtniki
in trgovci. Gospodarstvo doline je treba
torej tako premakniti, da bo odvečna
delovna sila dobila delo in zaslužek. Koliko
moških je takrat hodilo iz Podlonka
na delo v jeloviške gozdove! V koših so
s seboj nosili hrano za ves teden in se
konec tedna vračali domov. Ko sem bil
zaposlen v tovarni, sem spoznal, kakšne
možnosti se odpirajo industriji. Posamezniki
bodo uspevali, če se izboljša
gospodarstvo vse doline, to pa lahko prinese
industrija. Zato nisem stremel za
osebnim kopičenjem imetja, temveč mi
je šlo za premik celotnega gospodarstva
doline v industrijo. Toda, kako se tega
lotiti? Priložnost za to je najprej nudilo
gozdno gospodarstvo, ki je kot naravno
bogastvo klicalo po smotrnem izkoriščanju
in s predelavo lesa omogočalo širše
zaposlovanje ljudi. Ustanovili smo lesnoproduktivno
zadrugo na Cešnjici z namenom,
da v korist članov pospešuje
lesno obrt in industrijo v dolini. Bil sem
štiri leta njen predsednik in poslovodja,
za tem pa sedem let predsednik nadzorstva.
(O pomenu te zadruge so pisali
J. Ster v LR 1967, L. Zumer v LR 1968
in E. Ceferin v knjigi Selška dolina
1973). Pri delu v tej zadrugi sem uvidel,
da imajo Železniki toliko ljudi, ki potrebujejo
zaposlitve, da jih lesnoproduktivna
zadruga ne more zadovoljiti, ampak
je treba osnovati še kovinsko predelovalno
industrijo, ki jim bo dala zaslužek
in so zanjo že po tradiciji pripravljeni.
Takoj po osvoboditvi smo začeli
snovati v tem smislu. O tem sva s tov.
Petrom Polajnarjem objavila članek
»Nastanek in razvoj kovinske industrije
« v knjigi Selška dolina. Tudi svojo
obrt sem preosnoval in s svojo delavnico
podprl snovanje kovinske industrije.
Ta naša delavnost ni ostala skrita v Selški
dolini, temveč je dala pobudo in pomoč
pri snovanju kovinsko predelovalne
industrije tudi po drugih krajih.«
»Kako si preživel osvobodilno vojno?-?
»Drugo svetovno vojno sem pričakal
poučen iz zaupno razširjane knjige nemškega
pisatelja Rauschninga Pogovor s
Hitlerjem, ki osvetljuje, kaj prinaša nacizem
Nemcem in kaj čaka Evropo in
svet. Po zlomu stare Jugoslavije sem se
nekaj časa skrival v Ostrem vrhu, na
Rudnem in v Savinjski dolini, v maju
p« sem bil že zaprt v Šentvidu. Tja so
Nemci odvedli vso našo družino in jo
določili 2a preselitev, a po posredovanju
brata Lojzeta so nas spet peljali
domov.
Nato sem sodeloval v terenskem odboru
OF, ki so ga osnovali po navodilih
iz Ljubljane in Kropte. Podpirali smo
okupatorjeve žrtve in zbirali orožje. To
nevarno delo v legali je trajalo do 30.
avgusta 1943, ko sem odšel v partizane,
kjer sem deloval po krajih na levem
bregu Sore. Dne 14. oktobra sem bil dodeljen
v vojsko in i,em v štabu Gorenjskega
odreda prevzel delo s propagando
in kulturo v vojaških enotah. Ustanovljena
je bila tudi vojaška tehnika, v kateri
smo izdali revijo Gorenjski partizan.
Ker sem hudo zbolel, sem bi) 20.
junija 1944 odpuščen iz vojske. Potem
sem pri okrajnem odboru OF Selca-Po-
Ijane dobil nalogo ustanoviti več šol.
Dne 10. decembra 1944 so me dodelili
Pokrajinskemu odboru OF za Gorenjsko,
kjer sem postal referent komisije za
ugotavljanje okupatorjevih zločinov. Po
osvoboditvi sem vodil to komisijo za
Gorenjsko in Koroško, dokler nisem bil
1. decembra 1945 demobiliziran.
Bojev so se udeležili tudi moji sinovi
Lojze, Marjan in Niko, prva dva sta bila
celo laže ranjena. Prava strahotnost je
nastopila, ko so obveščevalci poslali preverjeno
sporočilo, da imajo domobranci
namen »poklati Zumrove«. To mi je sporočil
tov. Bogdan Osolnik. Med zadnjo
ofenzivo od 18. marca do 6. aprila 1945
so z Nemci prišli v Železnike domobranci
in vdrli v našo hišo. Ženo in mamo
so klofutali, sina Marjana pa je eden od
njih z revolverjem odpeljal na dvorišče.
K sreči je medtem prišel v hišo vod
Nemcev, spodil domobrance in se naselil
v hiši. Tako je bil nameravani zločin
preprečen in družina zavarovana. Železniki
so kmalu nato dočakali svobodo.«
»Kaj te je nagnilo, da si se lotil dela
za muzejsko zbirko v Železnikih?«
»Ze pred vojno smo prosti čas uporabljali
za kulturno in športno udejstvovanje,
po osvoboditvi pa so bili za kulturno
delovanje boljši materialni pogoji.
Leta 1949 se je zadruga NIKO udeležila
prve povojne obrtne razstave v
Ljubljani, kjer smo predstavili železnikarsko
železarstvo v preteklosti in se-
293
r:^
danjosti. Poleg novih izdelkov smo razstavili
maketi starega plavža in fužine.
Ker so v Beogradu reševali taikrat vprašanje
visokih peči za Zenico in Vareš,
se je tov. Boris Kidrič, ki si je ogledal
razstavo, zelo zanimal za naše železarstvo.
Kmalu po obisku razstave nas je
brzojavno povabil v Beograd. Odšli smo
trije iz Železnikov in bili tri dni njegovi
gosti ter ga seznanili z našinii razmerami
in načrti, ki jih je odločno podprl.
Muzealci, ki so si razstavo ogledali, so
bUi mnenja, da je treba razstavljene
predmete ui»ratodti za muzejsko zbirko.
Vse smo odpeljali nazaj v Železnike,
kjer je bilo v dvoriščni sobd Plavčeve
hiše že shranjenih več predmetov starega
železarstva. Maketa starega plavža
sedaj res stoji v našem muzeju. Tako je
bil začetek zbirke leta 1949. Ko je lesno
industrijsko podjetje Cešnjica leta 1965
dobilo nov polnojarmenik, je bila v pritličju
Plavčeve hiše prirejena lesno industrijiSika
razstava, ob plavžu je bila
slavnostna prireditev in razstavljena
oglarska kopa ter vozila za spravilo lesa.
K pripravam za to razstavo je direktor
podjetja razen odbornikov loškega
muzejskega društva in njegove podružnice
v Železnikih povabil tudi mene,
na kar sem se na prigovarjanje odbornikov
iz Loke lotil organiziranja domače
muzejske zbirke. Zasnovali smo jo kot
zbirko železarstva in lesno predelovalnega
gospodarstva. Z nekaterimi sodelavci
smo nato prav krepko in vztrajno
delali štiri leta (1964 do 1968) in opravili
delo, ki bi efektivno gotovo izpolnilo
eno polno leto. Dvema osnovnima
zbirkama smo dodali še čipkarstvo, ki
je tudi značilno za naš kraj. Nad vsem
delom mi je najsvetlejša zavest, da Železniki
hranijo izredni spomenik nekdanjega
železarstva — plavž ter muzejsko
zbirko starega fužinarstva in žeb-
Ijarstva in so slednjič dobili tudi svoj
zbornik Selška dolina v preteklosti in
sedanjosti.«
V imenu nekdanjih sodelavcev iz muzejskega
društva in njegovega odbora
ter ipododbora tov. Niku Zumru čestitanj
ob njegovem jubileju in mu želim še nadaljnjih
delovnih uspehov.
France Planina
294