Štev. 7.	Y Ljubljani, 1. julija 1888. Leto XVIII.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Umirajoče dete.
ri postelji deteta mati sloni In gleda v očesi stekleni. Oj, koliko srce pač njeno trpi, In kakšni občutki so njeni?!
In dete se sklone in jej govori: „Oj mati, kakó mi lmdó je, Drugače se meni v resnici godi, Kot v snu pri krilatcih biló je.
Takó ljubeznjivo so gledali v me, Ob roci po vrtih peljali, Kot bratec bi njih bil od rojstnega dné, In vse so mi razkazovali.
Tam gori solzà ni, in ne bolečin, Vse se veseli in raduje, Vse polno ondukaj je rajskih milin, Med angeljci Bog naš kraljuje."
Utihne zdaj dete in prime rokó, Ki mamica mu jo podaja, V podobo na steni upira okó, Veselja srcé se mu taja:
„Glej, mamica, prišli po mene so vže, Da bi me v nebesa peljali, čuj, migajo mi in takó govore: Pridruži se bratec nam mali!"
Sklonivši se. dete ročici sprostrè, Zasvétita se mu očesi — Omahne na postelj, očesi zapre, Zbudi se vže v svetlem nebési.
Pri postelji deteta mati sloni, Oči si z rokama zakriva, In vender srcé njeno več ne trpi, Ker sinek pri Bogu zdaj biva.
Branimir.
Prva šola.
(Slike iz otroškega življenja.) (Konec.)
XIII. P t i c i.
>opet je vzpomlad tii s svojim cvetjem in petjem. Mihec leta po logih in livadah, trga pisane cvetice, veže jih v šopke ter posluša ptičje petje. Zdaj so teleta še v hlevu in Mihec je še prost, — porabiti mora dobro to svojo prostost. Nekega dne gresta s Tinčkom iskat ptičjih gnezd po gozdu. Kar zagleda Mihec, da je ravnokar švignila ptica v duplo na visokej bukvi. Tam je izvestno kako gnezdo, misli si Mihec in kakor veverica spleza gori.
„Vže jih imam, vže jih imam!" kliče Mihec Tinčku, „mladi dleski so! — Jaz jih bodem kar pobral in domov nesel!"
„Meni so pa oče rekli, da moram ptiče pri miru pustiti," oglasi se Tinček od spodaj.
„Lej ga 110, saj oče ne bodo nič vedeli od tega! Jaz jim naredim doma gnezdice še mnogo lepše, nego li je to tukaj in skrbel bodem tudi bolje zanje, nego skrbi stara ptica. Ne bodem jih pustil tako stradati, da bi tako zevali, kakor zdaj," pravi Mihec.
Mihec sname klobuk iz glave, stegne roko v duplo in nosi mladičke prav rahlo vèn ter jih devlje v klobuk. Bilo jih je pet. Potem pa zopet previdno spleza z drevesa, držeč v jednej roki klobuk z mladiči. Žalostno cvrče mladički, kakor bi slutili, da jim preti nesreča — ali Mihec jih ne sliši. Na tleh je.
Predno jih nese domóv, pregledata s Tinčkom vsakega mladiča posebej ter jih jemljeta v roke.	,
„V seno jih bom nesel in jim prav mehko postlal. Kadar se bodo imeli speljati, pa jih zaprem v kletko," tako modruje Mihec.
Stisne klobuček pod pazduho ter prav oprezno stopa proti domu, da bi po poti kakega mladiča ne stresel. Kakor sklenil, tako storil. V senu jim naredi gnezdice ter jih rahlo položi vanje. Tukaj jih izvestno ne bode nihče zapazil. Potem gre v hišo, zagrabi v omari pcrišče prosa, nese mladičkom ter jim vsuje v gnezdo.
„Nate, ptički, večerjico. jutri vam prinesem pa zopet kaj!" reče Mihec po-tihoma. Domaje videl, da so dajali piščetom proso zobati, zato je tudi on ptičkom prinesel prosa.
Drugo jutro gre gledat v seno, kakor hitro se je zdanilo, da bi videl, kako se godi ptičkom. Ali o strah in groza! Dva mladička ležita mrtva. „Ubožčka! Kaj vas je umorilo? Ali sta imela premalo jesti? Ali vas je zeblo?"
Mihec gre zopet po jedno perišče prosa ter ga vsuje v gnezdo.
„Lačni ste, lačni! Nate jesti!" pravi Mihec ptičkom. Ali ti ga ne poslušajo. Vzame jednega v roko. Nič več ni tako živ, kakor včeraj, trese se po vsem telesci, očesca ima zaprta, in kadar jih odpre, oj kako so motna, mrtva . . . Samo kljunček, ta se še odpira. Mihec se spomné, da morda ptički ne znajo sami jesti, vsuje jednomu za drugim prosa v grlo, potem pa jih pusti ter gre k Tinčku.
Ko opóludne Mihec domóv pride, vže ga pričaka oče na hišnem pragu.
„Mihec, ali si bil ti tako hudoben," reče 11111, „da si vzel mlade ptičice iz gnezda ter jili del v seno, kjer so od gladi in mraza poginili."
„Saj so še trije živi," pravi Mihec boječe se.
„Ni res!" odgovori oče, „ravno zdaj sem bil tam, ko sem pokladal teletom! Videl sem, da je seno vse shojeno in potlačeno okolo višjega kupčka. Grem pogledat in vidim, da je v senu pet mrtvih ptičkov!"
Debele solze se uderó Mihcu po licu. Smilijo se mu uboge ptičice.
„Saj sem jim dal jesti prosa," pravi Mihec počasi.
„Ti si teliček neumen! Ali misliš, da ti bodo tako majhne ptičice zobale proso? Ali ne veš, da jim stavka v gnezdo nosi črvi&kov in jim jih sama devlje v kljunček. Takó majhne ptičice še ne znajo same jesti, kakor tudi ti nisi znal, ko , si bil še takó majhen! Kaj si pa vender mislil storiti s ptički?" vpraša oče Mihca.
„Vzrediti sem jih hotel in potlej v kletko zapreti, kadar bi bili vzrasli," pravi Mihec.
„To je lepó, da mi odkritosrčno poveš," reče oče. Tega ne smeš nikoli več storiti! Bog je ptičke ustvaril, da nas razveseljujejo s svojim ljubkim petjem, a ne za to, da bi jih mi mučili in zapirali. Mladih se pa še dotakniti ne smeš in tudi ne sòpsti vanje, če še katerikrat kje kako gnezdo najdeš, ker se potem skujajo. Stara jim noče nič več prinesti živeža in od gladi morajo poginiti! Ali boš še kdaj kaj takega storil?"
„Ne bom nò!" odgovori Mihec jokajo.
„Bog varuj, da bi še kdaj! Premisli, kakšno žalost si napravil starki, ko si jej pobral mladiče iz gnezda! In mladiče si umoril. Tebi bi se tudi dobro ne zdelo, če bi te kdo ukradel in zaprl v kak hram in ti dajal jesti surovega boba. Vidiš, kakor ti ne moreš jesti surovega boba, tako mladički ne morejo jesti prosa! In v gnezdu jih je grela starka. Tukaj pa jim je tudi mraz pripomogel k smrti!"
Ko oče tako podučuje Mihca, primijavka okolo hiše star, bel maček in ima nekaj v gobci.
„Poglej Mihec! maček vže nese jedno tvojih ptičic!"
Mihec pogleda in res vidi, da ima maček jednega mladička mej zobmi.
Se mileje je zajokal in še huje se je kesal Mihec, da je bil vzel mladičke iz gnezda. Zdaj pride hlapec in reče zagledavši Mihca : „Mihec, tvoje ptičke sem vže dal mačku! Vsi so bili mrtvi!"
„Vidiš," reče oče na to, „če bi bil ti ptičke pustil v gnezdu, bili bi vzrastli in lepo prepevali po gozdu, a zdaj jih je maček snedel. Kaj bi ti rekel, če bi prišel zdaj-le volk po tebe?"
Mihec je spoznal, kako napačno je storil in je še jedenkrat obljubil očetu, da 110 bode nikdar več jemal mladih ptičic iz gnezda.
In Mihec je bil mož beseda.
XIV. Slepi Jurij.
Mati je Mihca vedno učila, da mora hiti usmiljenega srca do ljudi iu živali. Kadar koli je prišel kak berač, vselej je mati Mihcu ukazala, če je bil le doma. naj mu nese kak dar božji. Da je Mihec res imel usmiljeno srce, kaže naslednji prigodek.
Slepi Jurij je hodil od hiše do hiše in povsod je ostal po kakih štirinajst dni. Drobil je grmovje in smrečje za steljo, če je bil prav slep, ali pa je kaj prenašal ali kopal. Za vse se je dal porabiti. Tako je hodil vse leto po vsej občini od hiše do hiše, da se je preživel.
Nekega dne pride tudi k Gorjanovim in ostane pri njih precej časa. Mihcu se slepi mož zelò smili in če le utegne, gre k njemu ter se z njim razgovarja. Jurij pa tudi Mihcu ne pravi drugače, nego „moj Mihec," tako rad ga je imel.
Prišel je čas, ko je Jurij vzel pri Gorjanovih slovo in šel naprej. Namenil se je k Jernaču, kamor je dobre pol ure hoda. Slepi Jurij je sicer znal sam vsa pota s pomočjo svoje palice, a vender se mu Mihec takój ponudi, da ga popelje k Jernaču. Lehko si mislite, kako je bil Jurij vesel. Mej potjo pripoveduje našemu Mihcu povesti iz starih časov, o Francozih, o lakoti, o divjih zvereh, in Mihec si vse to dobro zapomni.
Le prehitro prideta do cilja. Jurij posegne v žep in ponudi Mihcu desetico.
„Nä, Mihec, ker si tako brdak in si me tako lepo vodil! Kupi si kaj lepega," reče Jurij.
„O le sami imejte," reče Mihec, saj ste bolj potrebni kot jaz, ki dobro vidim. Si boste pa tobaka za tisto kupili."
„Bog ti povrni Mihec, ker si tako dobrega srca," pravi Jurij. „Bom pa molil za te!"
Mihcu je bilo tako dobro pri srci, da vže dolgo ne takó.
Ko pride domóv, vpraša ga mati takoj, če mu je Jurij kaj ponujal. Ko Mihec pové, da ni hotel vzeti, reče mati: „Od takega siromaka ne smeš nikoli ničesar vzeti, če hočeš, da ti bode Bog dal svoj blagoslov."
Mihec je nocoj tako sladko spal, da še nikoli ne takó.
XV. V šolo.
Oče je sklenil Mihca dati v šolo. Zvršil je ravno osmo leto svoje dobe. Mihec se je neizrečeno veselil tistega časa, ko ga oče popelje v šolo. Koliko lepega se bode naučil, koliko lepega videl!
Ko prideta s Tinčkom skupaj, kliče Mihec vže iz daleč: „Tinček, jaz pa pojdem v jeseni v šolo."
„Saj bi jaz tudi šel, pa imaoče še premalo denarjev," pravi Tinček žalostno.
„Le čakaj, Tinček," pravi Mihec, „te bom vže jaz vsega naučil, kar ini bodo v šoli povedali."
Vzela sta drug od drugega slovo.
Solze je točil tisto jutro Mihec, ko je bilo treba iti v šolo. Mati mu je dala vse polno naukov.
„Moli rad, na Boga nikoli ne pozabi, pa slabe družbe se varuj!" zakliče mu še jedenkrat, ko gre vže skozi duri. V veži se še jedenkrat poslovi od vse družine, od Aničke in vseh drugih in hajdi na pot. Dolg je ta pot, predolg za našega Mihca. Dobrih osem ur sta hodila z očetom.
Kako ste srečni, otroci ljubi, ki imate tako blizu v šolo ! Zato pa morate tudi pridni biti in delati veselje svojim starišem in učiteljem.
Tudi oče je zapustil Mihca, ko ga je vpisal v šolo in mu dobil primerno stanovanje. Mihec je bil sam v tujem kraji mej tujimi ljudmi. Ni se dal utolažiti.
Kadar je pogledal proti onemu kraju, kamor je oče odšel, oblile so ga solze.
Ali kmalu je spoznal, da ne more drugače biti. Šola se začne. Mihec se je začel učiti pisati, brati in drugih lepih stvari, in vse je najbolje razumel. Bil je najpametnejši mej svojimi součenci in nikoli se ni hotel igrati z drugimi otroci.
Kadar se je naučil iu spisal nalogo, pa je bral na glas svojej gospodinji na kako lepo knjigo. Najraje je bral življenje svetnikov in zgodbe svetega pisma.
Drugi otroci so se smijali Mihcu iu so mu rekli le „modri Mihec." A na koncu leta se je pokazalo, da je bil Mihec res najmodrejši med njimi. Dobil je najboljše spričalo.
Ko je Mihec prišel domóv na počitnice, zdelo se je materi, da se je ves izpremenil. Takó je bil priden in postrežljiv, da mu še ukazati ni bilo treba, vse je kar sani od sebe storil. Hotel jo vse delo prevzeti svojej materi.
Kadar je pa prišel z drugimi otroci skupaj v nedeljo, ko je šel od sv. maše, učil jih je mnogo lepih stvari. Ce je kateri izmej njih kaj grdega rekel ali izgovoril kako kletvico, precej ga je Mihec opomnil, da je kleti greh, in da ga Bog sliši. Vsi otroci, pa tudi odraščeni ljudje so Mihca zavoljo njegovega lepega vedenja
ljubili in dolg čas jim je bilo po njem, ko je odšel zopet v šolo.
*
* *
Mihec je hodil še tri leta v šolo, potem pa jo ostal doma, ker niso imeli nobenega drugega dečka. Bil je vedno najboljši v šoli ter se je vedel najlepše.
Mihec je bil zdaj najučenejši v vsej fari razveu gospoda župnika. Kmalu so mu ljudje začeli nositi pisma prebirat, ter ga hodili vprašat za to in óno stvar. Mihec je vsacemu dobro svetoval. Celò v kmetijskih stvareh je bil takó prebrisan, da se je zdaj Gorjanova kmetija od vseh drugih odlikovala, odkar je bil Mihec donni. Tudi drugi so začeli kmalu Gorjana posnemati in tako je bil Mihec prava dobrota za vso vas. Mihec ob nedeljah ni pohajkoval po krčmah, ko je postal „fant," ampak prebiral je koristne knjige, katerih je imel mnogo ter jih posojeval tudi svojim sovaščanom.
Zdaj je Gorjanov Mihec vže cel mož in oče mu bode kmalu izročil gospodarstvo. A jaz k temu še to pristavljam, da bodo potem izvestno Mihca volili za župana, če on ni za tó, kdo pa naj bode?
„Prva šola" in pa gospodje učitelji so naredili, da je Mihec tak mož.
A. D.
Op ava.
pava (Troppau) je glavno mesto vojvodine Sleske. Sleska je sicer majhna dežela našega cesarstva, večinoma gorata in zelò skrbno obdelana zemlja. Vseh prebivalcev šteje okolo 565.000, katerih polovica so Nemci, a druga polovica sami Slovani. Po vzhodnej strani prebivajo Poljaki, po zahodnej Nemci, v sredi pa češki Slovani. Zidje so raztreseni sem ter tja po vsej deželi. Sleska zemlja meji ob Moravsko, Ogersko, Galicijo in Prusko-Slesko. Glavni reki ste Odra in Visla, Mej rekami, ki je vzprejemlje Odra na sleskej zemlji vase, najznamenitejša je reka Opava, ki bi jo lebko imeli za pravi izvir Odre, ker ima na svojem izlivu več vode, nego li Odra sama. Na reki Opavi, prav blizu pruske meje leži jako prijazno mesto Opava, ki je največje in najlepše
mesto v avstrijskej Sleski. Mesto šteje nad 20.000 prebivalcev, ima višjo gimnazijo in realko, lep deželni muzej z bogato knjižnico in več lepih cerkva, mej katerimi se posebno nekdanja jézuvitska cerkev odlikuje. V mestu samem se nahaja veliko število obrtnikov, ki se pečajo z raznimi obrti, posebno sè suknarstvom in platnarstvom. Slesko platno je na dobrem glasu malo ne po vsem našem cesarstvu. Najlepša volnena tkanina iu pletenina se izdeluje v Opavi. Za to obrt dobivajo najboljšo volno iz Ogerskega in Buskega. Okolo mesta se nahajajo kaj lepi in prijetni nasadi, ki mnogo uplivajo na to, da se ti mesto na prvi pogled prikupi in da ne moreš nikoli pozabiti njegove prijetne okolice. Deželni zbor sleski v Opavi šteje 31 poslancev, od katerih pošlje 10 zastopnikov v državni zbor ua Dunaj.	t
O drevescu, ki si je želelo drugačnega listja.
am v gozdu zelenem je stalo drevesce, Tam v sredi drugih košatih dreves, Tam raslo je zimske in letne mesce, Imelo le igle je mesto peres; Toda iglasti lišp, ta lišp bodeč, Drevescu ni bil nikakor všeč.
Zato je o iglah takó-le tožilo: „Vsa druga drevesa listje krasi, A jaz sem le samo igle dobilo, Da vsakdo se me ogiblje boji. Ko smelo želeti bi, kar bi hotelo, Zlato bi listje si pač želelo." —
Ko se znoči, pa drevesce zaspi, Za rana se spet je zbudilo; A ko se zbudi, kakó ostruii, Po noči je zlato listje dobilo. Drevesen je zdaj na vso moč dopalo, Da bilo od drugih dreves je bolj zalo.
A ko je zahajalo solnce v zapàd, Skoz gozd je prišel — poglej jo nesrečo! Nek žid bradàt in močno nosàt, Čez ramo imel je veliko vrečo: V to vrečo je zlato listje pospravil, Drevesce pa v gozdu golo osti vil. —
Žalostno zdaj se drevesce oglasi: „Po zlatem listji mi je žal, Vsa druga drevesa so v dičnem krasi — Kedó bi tak gol se ne sramoval! Ko smelo bi druga se želja izrekla, Želelo bi listje iz svitlega stekla. " —
Drevo preobladala spet je dremóta, A ko se zjutraj je zdramilo, Glej listje stekléno — oj to je krasota ! Nenadno je bilo čez noč dobilo. Veselo je zdaj ter takó govori: „Nobeno drevó se takó ne blesti."
Tedàj pa pritegne močen piš In huda burja nastane, Vetrovi razsajajo vse navskriž Šibeči drevescu grane.*) In listje stekleno stare na prah, Osuje je v travo, v zeleni mah.
Žalovaje sedaj je drevesce reklo: Lej drugemu listju ni škodil vihar, A moje v prah je razdrobil steklo; — Zelenemu listju ni piš na kvar. Ko izbirati bilo bi še dovoljeno, Izbralo bi listje si zeleno." —
Tedàj se je novič utopilo v sénje; A ko se zjutraj je spet zbudilo, Imelo je listnato zelenje, Ponosno tedàj je takó govorilo: „Zeleno i jaz zdaj listje imam, Ni treba me biti pred drugimi sram."
Ponosno gleda drevesce nase, Skor svoje lepote ga je groza — Tedàj tjà do njega se pripäse Zelenja lakoma stara koza. Ko listje ugleda, ga obje, Ter nič ne vpraša, ali smé.
Ko koza drevesce vse ogóli,
Dejalo je samo pri sebi:
„Da imam na izbér listje kakeršno koli,
Nobenega več volilo jaz né bi.
O da bi imelo le svoje igle,
Da bi me lačne koze ne strigle." —
Otožno je drevce zadremalo, Otožno zbudilo se je zjutraj. Ko solnce skoz vrhe je posijalo, Drevesce objel je vesel smehljaj. Vse drevje okrog je je s smehom dražilo, A to ni drevesca prav nič žalilo.
Smijalo drevesce se je, a zakaj? Zakaj so se druga drevesa? — Dobilo je igle spet nazaj,
In zdaj ne želi si več ničesa.--
Je li mogoče kaj takega? — Vera naj vodi vsakega! —
Da sam se prepričaš o čudu tóm,
Le idi pogledat, verjemi oččm. —
A dotakni se ne,
Je vže gledati dosti —
Zakaj neki ne?
Bi znalo te vbosti.--
*) G-rano = veje.
(Prosto po „Büekertu" poslovenjeno.)
V gozdu.
||r5f]šj, Markee, ali si vender prišel! Kako težko sera te pričakovala! Zdaj pa le fHaiS urno, vže veš —! Kar torbico odloži, pa — No, kaj maješ z glavo, kaj? Ne veš li, kaj si obljubil? Mar sera se zaman toliko veselila? Markee, Markee!"
Tako je pozdravila Angelica ljubega bratca, ko je prišel iz šole. In res je odložil Markee torbico, potem pa stopil pred Angelico ter resno dejal: „Hm, kaj zmajem z glavo, praviš? Cuj, Angelica, zato zmajem, ker ne vem, si li izpolnila ti svojo in naj li izpolnim zdaj jaz svojo obljubo. Si li bila pridna in poslušna materi ta čas, kar sem bil jaz v šoli, kakor mi si obljubila, da bodeš, če te vzamem po šoli s sebój na izprehod — v gozd?"
„Oj Markee, bila, bila. — Mati, jelite, da sem zaslužila, da grem z Markcera v gozd, ki je v šoli pridno se učeč takisto zaslužil, da se raduje zdaj krasnega izprehoda?"
In ljubko je prikimala mati, sklonila se k njej in jo poljubila na zlato čelo. „Le pojdita, otroka," dejala je, „po pridno preži tem dnevu se prileze na večer izprehod v prosto naravo božjo." In še nekaj poukov je jima dala mati, kako naj se vedeta, kdaj naj se vrneta itd. in Markcu, ki še ni ničesar dobil popóludne vrezala je kosec kruha za na pot in Angelici tudi, da-si je vže prej dobila — potem pa ju je izpustila.
Polna srčnega veselja, hitela sta otroka svoj pot. In psiček, ljuba žival, spremljal ju je.
Dobre pol ure so hodili, predno so dospeli v gozd. Psiček, no ta bi bil pač lehko prej prišel tjà, a vedoč, kaj in kakó se spodobi, ni uhajal naprej, še menj ostajal zadaj, marveč bil vedno vštric svojih mladih znancev.
Angelica ni bila še nikdar poprej v gozdu. Kaj čuda torej, da je kot za-maknena strmela takój pri prvem pogledu v lepo stvarstvo božje? Kako né bi? Pod nogami mehek zelen mah, a okolo nje in nad njo zopet vse zeleno! Ponosna drevesa — oj takih niti na domačem vrtu ni bilo — dvigala so se v nebesa. In sklepajoč drug k drugemu svoje košate veje, napravljala so ljubohladno senčico. In veterc je zibal veje in te so se priklanjale globoko, globoko — komu? Oj, morda so pozdravljale prav Angelico, videč jo prvič v svojej sredi!
„Vidiš, Angelica, vidiš?" šepetal je Markee.
„Vidim, Markee, vidim," rekla je Angelica.
„Lej, to le je smreka, óno bukva, to gäber, óno jelša . . . ." razkazoval je bratec.
'„Smreka, bukva, gaber, jelša . . . ." ponavljala je sestrica. „In ti vse to veš, Markee? Oj, Markee, ti si učen!"
In kar je videla Angelica, to še ni bilo vse, kar je čula, to, to polnilo jej je srčece z radostjo. Sladko pesen žgolel je ptičji rod, imejoč svoja gnezda v košatih drevesnih vejah. Iu le - ti. oj le-ti lepo ubrani, nežnomili glaski segali so deklici v globino mlade duše. In v priprostem navdušenji je dela bratcu: „Markee, ti znaš plezati; splezaj na drevo pa vzemi ptičje gnozdice z mladimi ptički vred, da je poneseva domov, zapreva v kletko, da bodo ondu prepevali in vedrili naša srca."
In kaj menite, kaj jej je odgovoril bratec na to? „Angelica. Angelica," dejal je, „kaj si ti želela! Misli si, da bi tebe kdo vzel dragim starišem, pa bi te od vel s sebój ter zaprl —"
„Oj, tiho, tiho, Markee," zaihtela je sestrica, „vidim, vidim, česa sem hotela. Nežnim ptičicam sem hotela vzeti zlato prostost —"
„Dà, dà, in to, Angelica, ne sme se! Ptičice so ubožice, stvari božje so, kakor mi."
In šla sta dalje. V ozadji tam je žuborel hladen potoček vijoč se skozi gozdno dobravo večji strugi v naročje. A pred njima se jo vrstilo kakor poprej drevo za drevesom, grm za grmom. In povsodi, povsodi so pevale po drevesih drobne ptice, in po tem ali ónem deblu spolzuila je zdaj pa zdaj — vitka veverica. Oj veverica! Take živalice vitkega trupla, z dlakavimi čopki na ušesih, dolgim, ométalu podobnim repom, no, take živalice Angelica še svoj živ dan ni videla. Oj, ko bi jo mogla ujeti, kako ljubko bi jej božala mehko dlačico, kako se igrala ž njo! In	Kaj pa je to
pik, pik . .	~	' '	ni upala. In
morda so jej tajinski glaski, katerih še nikdar prej čula ni, provzročili celò nekoliko bojazni, kajti le poglejte jo, kako se je držala Markca za suknjico! A Markee se ni bal. Kaj še! Na smeh je zgibal usta ter oponašaje štel na prste: jedna, dve, jedna, dve, dve . . . dve . . . prav kakor so se čuli oni : pik, pik, pik . . . „Kaj pa je to, Markee?" vprašala ga je slednjič Angelica bojazljivo. „He, ti se bojiš, je-li? Neumnica!" zavrnil jo je Markee, potem pa začel razlagati. „Lej, Angelica, tako pika žolna. Veš-li, kaj je žolna? Ne, ti ne moreš vedeti tega. A nam so gospod učitelj že mnogo pripovedovali o njej. Poslušaj! Žolno ptico prištevamo k našim domačim plezalcem. Blizu do štiri decimetre je dolga in izvzemži živorudečega temena, skozi in skozi črne barve. Kljun ima raven, dolg, robat; nosnice na njem krijó kratke ščetinice; jezik jej je lahko prožen in na konci z majhnimi kaveljci oborožen. Nogi nosita spredaj dva, zadaj dva prsta s to razliko, da sta prednja dva zraščena, a slednja prosta. Rep je srednje velikosti, trd, klinast, ter služi pri plezanji za opòro. Žoln imamo več vrst: črno,
veliko, srednjo ter malo zeleno žolno. Yse so v naših gozdih domače. Le-tù živeč pa kljujó in pikajo na drevesna debla toliko časa, da napravijo skozi skorjo luknje, iz katerih izvlačijo s svojim suličastim jezikom razne žuželke—hrano svojo. Prav tako v deblih, a navadno v gnjilih deblih dreves iztešo si tudi gnezda. — Takó. Zdaj veš, Angelica, kaj in od kod to pikanje, veš tudi najvažnejše o našej žolni."
„Oj, Markee, ti si učen!" pohvalila ga je zopet sestrica. „Da, zdaj vem; vse, vse sem si zapomnila. A na katerem drevesu je žolna, Markee? Rada bi jo videla."
„Ne vem ravno na katerem. Psiček gleda na prvo tu — a — ahà, lej jo tam gori !"
„Pa res!" Angelica je videla žolno, o katerej je vedela zdaj toliko, toliko.
In šla sta dalje. In še marsikaj je videla Angelica in Markee jej je povedal še to in óno, česar nikoli prej. In deklica je bila vesela. —
Za tem pa se je nagnilo zlato čisto solnce k zatonu in večerni hlad je zavel po zemlji, sušeč od truda in dela znojna čela Zemljanov. Najvišje vrhove gora je poljubilo še jedenkrat zlato solnce, potem pa se je ločilo.
In Angelica in Markee sta se tudi ločila od lepega gozda. Veselo sta hitela proti ljubemu domu. Markcu so krasile glavo gozdno cvetice, a Angelica je nesla prelep šopek v rokah — dragej materi v spomin. In psiček, ta ljuba živalica, spremljal ju je.	—m—.
Volk, medved, mrjasec — lisica in mačka.
(Narodna basen.)
f prijateljih so se volk, medved in mrjasec. Prišla je k njim lisica v pohode. Hoteli so jo prestrašiti, ali ona jim jezna odgovori: „Kaj bodete vi strahopetci! Jaz in moj mož se vas vseh treh ne bojiva." — „Hit, hà, ha! jaz bi pa ros rad videl tvojega moža," zasmeje se kosmati strije medved. — „Pravi korenjak mora biti!" roga se volk. — „Lepa družba," pristavi jima ščetinasti prijatelj. — „Dobro, jaz grem po svojega moža, ali gorjé vam!" vskliknila je lisica in otišla po svojega moža — kuma Muca. Ponosno vzdigne kum Muc svoj rep kakor sabljo v zrak. zaviha svoje muštace in hrabro koraka ob strani svoje kumice proti sovražnikom. Volk, ki je stal na straži, naznanil je svojim prijateljem, da se sovražnik približuje in predlagal, da se hitro kam skrijejo, ker se jim bode slabo godilo, če se bodo s takim junakom borili. Prijatelja sta odobrila ta nasvet. Kosmatin spleza na hrast, mrjasec se zarije v listje, a volk se skrije za grm pod hrastom. Ponosno je prikorakal maček na bojišče, ki pa je bilo čisto prazno. Vender je kum Muc kmalu ugledal črno stvar, ki se je premikala v listji, — bilo je mrjaščevo uho, ki je molelo iz listja. Hitro zgrabi Muc s svojimi ostrimi belimi zobci uho, misleč si, da je miška. Ali zelò se je ustrašil, ko je iz listja skočil mrjasec in jo po gozdu ubral. Ali tudi Muc je skočil na drevo, ker se je prestrašil mrjasca. Pa še huje se je godilo kosmatimi na drevesu. Misleč, da gre maček zdaj nad njega, padel je od strahu s hrasta na volka, ki je v grmu pod hrastom tičal. Takó je kum Muc svojo čast rešil in premagal svoje tri sovražnike: volka, strijca kosmatinca in ščetinarja.	Zapisal J. Barlé.


Spomini.
(Spisal Janko Barle.)
Hitro, hitro mine čas! . . .
Orožen.
Dà, presrečna mlada leta tudi vas več ni . . . Hitro, le prehitro ste minola. Zaman tožim in zdihujem, želeč, da pridete še kdaj nazaj. Vem, dobro vem, ta želja se mi nikdar ne bode izpolnila. — „Hitro, hitro mine čas!" — a vas, prekrasna mlada leta, vas ne bode nikdar več nazaj. Zaman vse moje hrepenenje! Jedino tolažilo mi je še spomin na vas. Ko tako premišljujem in se spominjam preteklih dni, zopet se vidim v družbi samih veselih, cvetočih obrazkov, zopet pojem v duhu óne mile otročje pesence, zopet igram 0110 igre, katere smo igrali nekdaj. Obudé se mi v srci vsa óna lica, spominjam se onih dobrih oseb, oj koliko jih vže krije črna zemlja . . . In v očesi se mi zasveti svetla solza, solza spomina. —
Naša vas ni bila ravno najmanjša na Slovenskem. Od mirnega, čestitljivega župnikovega stanu, od vaške učilnice, od nekoliko večjih trgovskih hiš, poredale so se druge hišice v dolgej ulici. Hiša mojega očeta je stala malo na strani, a ne daleč od vrta žuborel je potoček . . .
Lepo sva živela s sestrico v očetovej hiši. Nič nama ni manjkalo, ljubili so nas vsi in lepo so nama potekali dnevi. Po zimi sva bila malo ne vedno v sobi, pustili naju niso venkaj, da bi se ne prehladila, čeravno bi se bila rada malo poigrala s snegom, saj je bil tako lepo bel, kakor najlepša bela pšenična moka. In drugi otroci, kako so skakali po snegu! Pa tudi potok je zamrznil . . . In vender se nama ni tožilo po belem snegu in po gladkem ledu. Imela sva doma starega očeta. Vesel možiček je bil najin stari oče. Pomislite si visokega, še vedno ko-renjaškega možička s snežuobelimi lasmi in s suhim, nabranim licem. A kako blag je bil njegov pogled! In dober je bil, dober. Večkrat me je vzel na koleni in me ujčkal, a jaz sem mu, smehljaje se, gledal v staro nagubano lice. A kar jo sestrico in mene najbolj veselilo, bile so prelepe pripovedke, katere je nama pripovedoval najin ded pri gorkej peči. In pozabila sva na kepanje in drsanje, ko sva poslušala dobrega deda. In mnogo je znal povedati, pa kaj ne bi, saj je mnogokaj doživel na svetu. Spominjal se je tudi še svojega starega očeta.
„Moj stari oče ali ded," pripovedoval je nama večkrat. — „dočakal je visoko starost. Šest in devetdeset let jih je vže imel, ko je umrl. Pa klavec jo bil — klavec moj stari oče. Ko je bil še mlad in je krave pasel, dogodilo se je nekoč, da so krave povzdignile glave in se niso hotele dalje pasti. Pastirji so se sicer čudili, vender pravega uzroka niso mogli pogoditi. Naposled se je jeden izmej njih vlegel na zemljo in čul je dobro nekako groinenje v daljavi. Kasneje so še le zvedeli, da je ravno tedaj slavni general Lavdon premagal Turka pri Belem gradu, kjer je tekla „nicleča kri, da b' gnala mlinske kamne tri". Dobro se še spominjam pesence, katero je moj ded znal o tem boji.
Glasila se je ovako:
„Stari Turčin s sivo glavo, Da se more čez hoditi,	Vrgli so orožje proč.
Dela drugim vsem parado, Čez to vodo Dunavo.	Turško žene so «pile,
Drži v roei svitel meč.	Čez šla eela je armada,	Ker po krvi so hodile,
Lavdon, general čestiti,	Bliža s' Turkom Beligrada, Niso znale, kam se djat'.
Hotel mesto pridobiti,	Turkom velik strah stoji. Lavdona možje veseli,
Lepo mesto Beligrad.	Turki so se tega zbali,	Muzioirat' so začeli,
Dal mostove narediti,	Hitro so se proč pobrali, K' so dobili Beligrad."
Tako je meni in mojej sestrici pripovedoval najin ded. Midva sva ga molče poslušala in mu gledala v blage oči.
Zima je minola. Kako je bilo lepo zunaj v tej prekrasnej cvetočej naravi. Pa tudi midva sva bila zdaj malo doma, navadno sva bila v vasi ali pa na zelenej grivi (trati) pred vasjó z drugimi otroci. Ta griva je bila naše zbirališče, tu smo se igrali, tii smo rajali. Kolaričev Franek, največji in najmočnejši v našej četi je bil naš vodnik in zapoveduik. Njegova beseda je imela mej nami veliko veljavo. To sva jaz in moja sestrica, dobro vedela in mu večkrat od doma kake malenkosti prinesla. Zato je pa tudi naju, če je bilo treba, branil in zagovarjal.
Po letu smo delali sodčeke iz zelenih buč. To je bilo kaj lahko in zabavno delo. Gori na buči smo izrezali vratca in očistili bučo, izmetali smo namreč iz buče koščice (peške) ali čreva, kakor smo je imenovali, izrezali spredaj luknjico, vtaknili vanjo bezgovo cevčico in sodček je bil gotov, pa hajd z njim k potoku po vode. Vender nam je buč zmanjkalo, ker je hotel vsak svoj sodček imeti. Rezali smo jo zato po njivah in nič vprašali, čegave so. Dobro se še spominjam, da nas je neko popóludne pri tej hudobiji zatekel Strnišetov strijc, ali kakor smo ga mi porugljivo zvali: „tentegremtete". Ni mi znano, kako je Strnišetov strijc dobil ta pridevek. Strnišetov strijc je bil kožar. Hodil je vedno v velikih škornjih. Lepo je bilo videti malega, plečastega možička s pipico v zobeh, kako je ponosno stopal v tistih ogromnih škornjih.
Tisto popóludne tedaj zasačil nas je Strnišetev strijc, ko smo buče na njegovoj njivi rezali. Zaropotal je z onimi ogromnimi škornji in potekel nekoliko za nami, kolikor mu je starost dopuščala, zapretil nam je z roko in dejal: „Čakajte, čakajte, poredneži mali, dobili bodete svoje plačilo. In vi dva sta tudi tukaj," — obrnil se je k nama, — „razposajenca; le počakajta, takoj vaju zatožim pri dedu!"
—	In otišel je proti našej hiši. A mi smo za njim kričali : „tentegremtete, tentegremtete!" Bala sva se pa vender, ko sva prišla s sestrico domóv. Slaba vest je naju težila in zmuzala sva se počasi v sobo. V sobi sta sedela, prijazno mej seboj kramljaje, najin ded in Strnišetov strijc. In nasmijala sta še nama starca. — „Tu sem k meni pridita, razposajenca, jaz vama pokažem," rekel je ded, in midva sva se v strahu približala. Ded je naju pogladil z óno suho, nagrbančeno roko po glavi, pogledal z ónimi tako blagimi očmi in dejal: „O saj sta dobra, nagajivca!"
—	To je bila kazen za najino razposajenost . . .
Kako je bilo veselo, kako živo v našej, drugače mirnej vasici. Posebno smo pa mi otroci kričali in se ruvali okolo tujih ljudij sò začrnelimi obrazi, ki so v našo vasico nekoliko opic pripeljali. Veseli smo gledali te urne in mične živalice.
Iz te vesele in čudeče se družbe poklicala je sestrico in mene naša stara dekla. — „Hitro pojdita domov, ded je umrl!" dejala je kratko. Malo nerada sva šla, težko nama je bilo zapustiti veselo družbo. In prišla sva domov; položili so deda na mrtvaški oder. Toščene sveče so mu razsvetljevale óno bledo nagubančeno lice, katero je bilo še zdaj takó milo, takó dobro. Okolo velih ustnic se je zibal sladak, zadovoljen nasmeh. Vender ónih blagih, lepih oči ni bilo več, ugasnile so na veke . . . Gledal sem deda dolgo in čakal, da se prebudi. Saj nisem verjel da je umrl, da me ne bode nikdar več ujčkal, nikdar več pripovedoval onih lepih pri-povedek . . . Takrat nisem čutil, kaj mi je bil dobri starček. Zdaj še le, ko se mi obudé oni davni spomini, zdaj zopet v duhu gledam njegovo plemenito lice, zdaj še le znam, kaj mi je bil mili moj ded. — In pri srci mi je tako hudo, tako težko . . .
Ni te več, blagi starček! .... Tudi mladih, prekrasnih otročjih let ni več, hitro so minola .... .Tedini spomin, ta prekrasna cvetica, jedina tolažba v dnevih nesreče in žalosti, ostal mi je še in pa nada, da se s tebój. dobri starček, zopet vidim gori nad zvezdami. Tam bodem zopet gledal tvoje plemenito lice, poslušal tvoje mične pripovedke, tam gori nam bode cvetela večno vesela mladost!
Dober in priden otrok.
éli^yiavko. vrlo dober in priden otrok, vsako jutro feStf rano vstane, čita na knjigo in se uči. Zlato solnčice pozdravlja ga skozi okno in vabi iz hiše, rekoč: „Slavko, moj ljubi! kaj sediš v hiši, pojdi raje takój igrat se z menój!" Ali Slavko ne posluša zlatega solnčica, prijazno se ozre vanje in mu reče: „Zdaj ne utegnem, solnčice zlato! Kadar se naučim, kar moram znati, pridem in se poigram v tvojih zlatih žarkih.
Iu Slavko sedi in se uči ter piše nalogo. Zdajci prileti drobna ptičica, potrka na okno in ga vabi rekoč: „Slavko, Slavkec moj! pojdi brž z menoj, tam v gozdu je lepó, cvetice tam cvetó; in ptičice drobne prelepo žvrgolć."
Ali Slavko se ne da zapeljati drobnej ptičici. Prijazno jo pozdravi, pogleda jo in pravi: „Zdaj ne utegnem, ptičica drobna, kadar zvršim nalogo, potlej pojdem s teboj, kamor me vabiš, a zdaj se moram učiti."
In Slavko se pridno uči in piše nalogo. — Zdaj završi zelena jablana pod oknom s svojimi košatimi vejami in ga vabi rekoč: „Kdo učil sebo ves dan? Dóni knjigo zdaj na stran. Zrela jabolka imam, pridi k meni, ti je dam!"
Ali vse zaman. Slavko se ne da zapeljati, pogleda jablano in pravi: „Zdaj ne utegnem! Ko se pa naučim, kar mi je znati treba, rad bodem vzel, kar mi ponujaš."
In glej! Slavko se je naučil vse, kar ran je bilo znati, in tudi nalogo je spisal. Hitro pobere svoje knjige in hiti na vrt, da malo poskače in se poigra z zlatim solnčicem, drobno ptičico in zeleno jablano, ki mu vrže dve najlepši jabolki v zeleno travo, da si ju pobere in spravi.
In Slavko je vesel. Zlato solnčice se mu smeje, drobna ptičica mu poje in jablana mu dela prijetno senco, v katerej se tako sladko počiva po dobro končanem delu.	—ć.
Pazite na otroke.
||[|z sledečega po uradnih poizvedbah sestavljenega izkaza je razvidno, da se je fig 1886. in 1887. leta, in letos od 1. dné januvarja meseca pa do 7. dné junija samó na Kranjskem ponesrečilo 88 otrok, torej povprečno po troje otrok na mesec, in to skoraj vselej po nepaznosti starišev ali pa ónih malomarnih oseb, katerim so bili otroci v varstvo izročeni. To je vender silno veliko število, zatorej treba, da vsak po svoje dela na to, da bi se v prihodnje to število zmanjšalo ter se malomarno nadzorovanje otrok, kolikor se da in more, odstranilo. A tudi vi, otroci, pazite svojega mladega življenja, ter ne hodite na take kraje, kder vam preti nevarnost bodi si na kateri koli način. Dotični uradni izkaz, ki smo ga dobili tudi mi v roke, glasi se takó-le:
Izliaz
števila ónih otrok, ki so se v letih 1886., 1887 in 1888. na Kranjskem ponesrečili.
Leto	Na kak način so umrli:						Kazni drugi uzraki	Skupaj	Opazka
	utonilo jili je	zgorelo	oparilo se jili jo	po- zadu-voženih šilo se je bilo j jili je		vsled padca umrli			
1886	ji)	8	2	4	1	3	—	37	—
1887	17	7	2	2	4	—	6	38	—
1888	5	4	1	1	—	1	1	13	Od 1. dné januvarja do 1. junija.
								88 otrok	
Otroci, bodite poslušni svojim starišem in varuhom, in vi, kateri ste večji in starejši, pazite svojih malih bratcev in sestric, posebno takrat, kadar vam so v varstvo izročeni.
Materi za god.
Sati moja ljuba, Mati moja mila, Da bi vedno srečna In vesela bila.
Da bi se spolnile Tvoje srčne želje Da bi vse Ti bilo V radost in veselje.
Da bi Ti življenje
Bilo brez britkósti, In srce se Tvoje, Tajalo v sladkosti.
To bi rada Tebi, Mati moja mila, Hčerka Tvoja ljuba Od Unga sprosila.
če me Bog usliši, Dolgo še živela, Bodeš ljuba mati Zdrava in vesela.
Pavlina.
(Najznamenitejše iznajdbe) po Kristovom rojstvu so sledeče: Naočnike (očala) je izumil nek Italijan, po imenu Armati, leta 1300 —Sekirice ali note je izumil Parižan Ivan Meurs (čitaj Mer) 1330. 1. ■— Strelni prah je izumil nemški menili po imenu Berthold Schwarz 1354. 1.
—	Tiskarstvo je izumil Nemec Gutenberg 143(3. 1. —Ameriko je našel Krištof Kolumb 1492.1. — Žepno uro jo izumil Nemec iz Nftrnberga, Peter Hell, 1. 1500.
—	Vreteno je izumil Niirnberžan Jürgen 1530. 1. — Daljnogled je izumil Jansen 11>09. 1. — Drobnogled Italijan Galilei 1624. 1. — Toplomer Kornelij Drebel 1638. ]. — Tlakoiner je izumil Toricelli iz Florencije 1643. 1. — Viseče ure Huigen iz Holandije 1647.1. — Porcelan neki Botieher 3703. 1. — Strelovod je izumil Amerikanec Benjamin Franklin 1752. leta; on je izumil tudi harmoniko 1760.
leta. — Brzoj a v je izumil Francoz, Claude Chape i Morse 1794. 1. — Osepnice staviti je iznašel Anglež, Edvard Jenner 1797. leta. — Parostroj je izumil Anglež, James Watt 1765. 1. — Železnico, kakeršno imamo danes, izumil je Anglež, Bob. Ste-phenzon, 1812. 1. — Parobrod je izumil Robert Fulton 1807. 1. — Šivalni stroj Amerikanec, Elias Howe. — Fotografijo ali svetlopis je izumil Francoz, Louis Dragu ere, 1838. 1.	(„Smilje".)
Obelisk.
(Priobčil J. Kav s.)
				a	a	n				
			d	e	k	0	r			
			a	k	1	0	r			
			a	b	e	r	z			
			a	j	k	1	0			
			e	k	1	m	0			
			a	a	i	1	t			
			a	d	j	n	n	•		
			e	e	j	n	8			
!			e	1	0	P	Ž			
			a	g	i	1	n			
			a	č	e	s	v			
			a	k	1	0	P			
			a	è	e	r	s			
			a	n	P	r	u			
		č	e	k	0	0	0	r		
	e	h	i	k	1	0	s	š	v	
a	a	e	e	1	m	n s		u	v	J
Zamenjajte črke v posameznih vrstah obeliska takó med y seboj, da dobite v vsakej vrsti po jedno besedo, črke v srednjej naopičnej vrsti vam povedo imé slovečega slovenskega pisatelja. — V spodnjih treh vrstah pa zamenjajte črke takó, da dobite njegov značaj, s kojim se odlikuje in naš vzklik.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
*	Jurčičevih zbranih spisov VII. zvezek. Uredil Fr. Leveč. Pripovedni spisi. Vsebina: Lepa Vida. — Ivan Erazem Tatenbah. — V Ljubljani, 1888. Založila in natisnila „Narodna tiskarna." 8° 242 str.
*	Poezije. Zložil S. Gregorčič II. zve-z e k. V L j n b 1 j an i. Z aložil J. G o r u p. N a t is-n ila „Narodna tiskarna." 1888. 8" 158 str.
—	Sim. Gregorčičevo pesni znane so vseoiu slovanskemu svetu ter se nadejamo, da bodo Slovenei radi segali tudi po drugem zvezku, katerega so toli željno pričakovali. Mehko vezan zvezek stoji 1 gld. (po pošti 5 kr. več); krasno vezan v pravo angleško platno z zlato obrezo 1 gld. 60 kr. (po pošti 10 kr. več). Krasno vezanje v platno zvrsil je naš domač knjigoveze« Fr. Dežman na sv. Petra eesti štev. (i v Ljubljani, kamor naj se pošiljajo vsa naročila po zgoraj navedenih cenah.
*	Zbirka domačih zdravil, kakor jih rali i slovenski narod. Spoljudnimopi-s o m č. 1 o v e š k e g a t e 1 e s a. V L j li h 1 j a n i, 1888. Izdal in založil D. Hribar. — Tiskala „Narodna tiskarna." 8°. 74 str. — To knjigo je pregledal in presodil br. Ed. Benedičič, nad-zdravnik usmiljenih bratov v Šent-Vidu na Koroškem ter potrjuje, da ni nobene kvarljive ali napačne domače pomoči nasvetovane, torej misli in želi, da bode po deželi sploh v korist. — Prav živo priporočamo tudi ini to lično knjigo v obilo na-ročevanje ter želimo, da bi se razširila mej naše priprosto ljudstvo na kmetih v korist človeškemu zdravju. Knjiga se dobiva v „Narodni tiskarni" v Ljubljani po 40 kr. (po pošti 5 kr. več).
Spisi za mladino.
*	N a š cesar Prane Jožef I. Spomeniški spis o 40letnici njegove vlade. Za slovensko mladino priredil učitelj. Tiskala in založilalg. pl. K1 e i n in a y r & Ped. Bamberg v Ljubi j a n i 1888. 8°. 32 str.
—	To je najnovejša, jako lična knjižica za našo slovensko mladino. Knjižica je okrašena s cesarjevo podobo na čelu in z mnogimi drugimi za slavnost jako primernimi podobami. Želimo, da bi se prav obilo razširila mej slovensko mladino. Cena posamičnim iztiskom 18 kr.
Primerno knjižico v proslavo 401etniee Njega Veličastva našega presvitlega cesarja Franca Jožefa I. izdala bode tudi Kari Rauch ova tiskarna na Dunaji v obliki knjižice „Habsburški rod," ki seje 1883.1. v jako velikem številu razdelila mej našo slovensko mladino. Posamični iztiski te knjižice bodo stali po 12 k r., 10 izttsov skupaj po 1 gld. To slavnostno knjižico, ki pride prve dni prihodnjega meseca v dežel, sestavil je urednik „Vrtcev."
Molitveniki.
*	Dušna pomoč za bolnike, a.li prigovori, zgledi in molitve za bolne in umirajoče kristijane. Dušne pomoči
prve bukve. Na s vi ti o dal Jan. Zupančič, nekdanji duhovni pomočnik v M o-ravčah. Z dovoljenjem vis. čast. Ljubljanskega škofijstva. Drugi predelani in popravljeni natis. V L j ubijan i, 18S7, Založila družba sv. V i n e e n c i j a. — 1 (i 557 str. — Dobiva se v „Katoliški bukvami" ir. stoji v usnji vezana 1 gld. 25 kr.
Rešitev demanta v 6. „Vrtčevem" listu:
P
kos Videm German i P o <1 111 i 1 š h k
Meti i k a m i Ska vas k
Prav so ga rešili: Gg. Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.): L. Povše na Dolih ; J.Novak, Vil. Ledenik, Cv. Šulgoj, Kaj. Svctek, Fr. Ter-ček, Fr. Vončina in Iv. Želcznikar, dijaki v Ljubljani; Aleks. Dimitri in Jan. Kersnik, realca v Ljubljani; Rudolf in Viktor Andrejka, učenca v Ljubljani; Ig. Janec, uč. v Tržiči; Mat. Jager, Ant. Pečar, Jak. Rebuzaj, M. Godec, K. Paradiž, M. Ojstriž, M. Zabukošek, K. Dečman, J. Tiliee, Jos. Lubaj, Cezar Kartin in Hugo Peternel, učenci v Št. Jurji p. juž. žel. (Štir.). — Apolonija Fatur in Emilija Thuma, gospodični v Postojni ; Stanislava Zarnik, učenka v Kamniku ; Nežika Klinec, učenka na Dobrni ; Antonija Jeglič, Antonija Janec in Antonija Klobčavar, učenke v Tržiči; Neža Do-bovišek, Anica Vrečko, Katika Ljubaj, Katika Pi-sanee, Marija Cmok, Franika Gajšek in Malčika Cclestin, učenke v Št. Jurji p. juž. žel. (Štir.).
Denašnjo „ Vrtčevo" število smo poslali še vsem doseda njim čč. gg. naročniko m ; pr ihodnje število pa smo primorani obustaviti vsem onim, kateri nam v teku tega meseca ne pošljejo naročnine.	Upravništvo „Vrtčevo".
BC Iz nepopolnih „Vrtčevih" letnikov se še dobé naslednja posamična števila po 6 kr.
Letnik	1874:	št.
«	1875:	11
n	1876:	11
n	1877:	„
11	187!) :	11
n	ISSO :	11
n	1881:	11
n	1882:	
n	1883:	11
n	1884:	11
n	1885:	n
n	1886:	
ti	1887:	n
6 in 7;
2,	3, 9, 10, 1
3,	4, 5, 6, 9, 7, 8, 9, 10 in 2, 3, 7, 8, 9, 2, 3, 5, 8, 9, 1,2,4,5, 6, 7,!
1,	2, 3, 5, 7,
2,	5, 6, 7, 8, 2, 4, 5, 6, 7, 2, 4, 5, 6, 7, 1, 2, 3, 4, 5,
Vpravništvo
I	in 12; 10 in 11; 12;
II	in 12;
10 in 12; 8,9,10, 11 in 12
8,	9, 10 in 12
9,	10, 11 in 12 9, 10, 11 in 12 9, 10 11 in 12 7, 9, 10 in 11 „ Vrtčevo".
„Vrtec" izhaja 1. 4né vsacega meseca, in stoji za vse leto S gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr, Hapis: Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach).
1/dajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.