VSE ZA ZGODOVINO 65 Andrej Rahten Zadnji slovenski legitimist ali zgodba o mednarodnem prevarantu z Vrha nad Laškim Dosje Alojza Novaka v arhivskem gradivu prve avstrijske republike* RAHTEN Andrej, prof. dr., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU in Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, andrej.rahten@zrc-sazu.si 327(436:497.12)"19/...":929Novak A. 343:929Novak A. 929Novak A. ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA O MEDNARODNEM PREVARANTU Z VRHA NAD LAŠKIM Dosje Alojza Novaka v arhivskem gradivu prve avstrijske republike V članku je predstavljeno delovanje Alojza Novaka, doma z Vrha nad Laškim, ki se je v tridesetih letih 20. sto- letja izdajal za predstavnika tajne organizacije Kralj Ma- tjaž. Delovala naj bi po vzoru na avstrijska legitimistična društva, ki so Otonu Habsburškemu priznavala pravico do prevzema cesarskega prestola, Novakova organizacija pa naj bi se zavzemala za samostojno Slovenijo pod habs- burškim žezlom. Članek temelji predvsem na gradivu, ki ga hrani Avstrijski državni arhiv oz. Arhiv Republike. V Novakovem dosjeju se nahajajo predvsem policijska poro- čila in korespondenca urada zveznega kanclerja, vsebuje pa tudi različno propagandno gradivo. Sem spada tudi dvojezični časnik Oesterreich. Slovener/Avstrijski Slovenec, ki ga je Novak izdal v Nemčiji, a je izšla samo ena številka. Ključne besede: Republika Avstrija, Kraljevina Jugo- slavija, legitimistično gibanje * Ta razprava je nastala v okviru raziskav v programski sku­ pini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6­0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom ter projek­ ta J6­1801 Postimperialne tranzicije in transformacije iz lokalne perspektive: slovenska mejna območja med dvojno monarhijo in nacionalnimi državami (1918–1923). RAHTEN Andrej, Prof. Dr., Scientific Advisor, Milko Kos Historical Institute ZRC SAZU and Faculty of Arts, University of Maribor, andrej.rahten@zrc-sazu.si 327(436:497.12)"19/...":929Novak A. 343:929Novak A. 929Novak A. THE LAST SLOVENIAN LEGITIMIST OR THE STORY OF THE INTERNATIONAL FRAUDSTER FROM VRH NAD LAŠKIM Alojz Novak’s Dossier in the Archival Material of the First Austrian Republic The article presents the activities of Alojz Novak, a native of Vrh nad Laškim, who in the 1930s posed as a representative of the secret “King Matjaž” organization. The organization was modelled on the Austrian legitimist societies, which recognized Otto of Habsburg as the right- ful heir to the imperial throne, while Novak’s organization reputedly advocated an independent Slovenia under the Habsburg scepter. The article is based mainly on material held by the Austrian State Archives or the Archives of the Republic. The Novak file contains mainly police reports and correspondence from the Federal Chancellor’s Office, but also various propaganda material. It also includes the bilingual newspaper Oesterreich. Slovener/Austrijski Slo­ venec, which Novak published in Germany, but only one issue of which was published. Keywords: Republic of Austria, Kingdom of Yugoslavia, legitimist movement 66 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 V začetku novembra 1934 je prispelo v urad zve- znega kanclerja na Dunaj zanimivo poročilo zve- znega policijskega komisariata iz Beljaka. Glavni junak je bil Alojz Novak, na katerega so policijske oblasti postale pozorne v začetku decembra pre- teklega leta. Slovenca, ki je živel v idiličnem kraju Otok ob Vrbskem Jezeru (Maria Wörth), so takrat osumile vohunjenja za Kraljevino Jugoslavijo. Za pregon pa se dolgo niso odločile, saj so prek po- srednika dobile zagotovilo, da bi jim bil Novak v zameno za prostost pripravljen »občasno iti na roko« z informacijami. Toda tega sobivanja je bilo konec z marsejskim atentatom 9. oktobra 1934, saj je celovški časnik Kärntner Tagblatt nekaj dni ka- sneje poročal o Novakovi domnevni vpletenosti v umor Aleksandra Karađorđevića v Marseillu. V primer se je takrat vmešal jugoslovanski konzu- lat v Celovcu, ki je avstrijske policijske oblasti za- prosil za informacije o domnevnem sozarotniku v primeru atentata na jugoslovanskega kralja. Res je bila odrejena preiskava in Novaka, ki je živel v hiši mizarskega mojstra Friedricha Watzeniga, so aretirali. Zaslišanje je razkrilo številne zanimive podrobnosti.1 Alojz Novak se je rodil 24. maja 1901 v Sv. Lenar- tu (danes Vrh) nad Laškim, hišna številka 9, očetu Janezu in materi Mariji, rojeni Flis. Kot beremo v krstnem listu, je bil njegov oče organist. Ljud- sko šolo je Alojz obiskoval v Laškem, nato pa se je v Sevnici izučil za mehanika in elektrotehnika, nakar je delal v Zagrebu, Mariboru, (takrat Srp- skih) Moravicah, Slavonskem Brodu in v Zagorju ob Savi. Poročil se je dvakrat, najprej v rojstnem kraju 21. novembra 1926 z Matildo Hrastnik.2 Če imamo v mislih kasnejše Novakove pripetljaje, je zanimivo, da je njegova poroka z Matildo sovpadla 1 Obširno poročilo se nahaja v: Österreichisches Staatsarchiv, Archiv der Republik, Auswärtige Angelegenheiten, Neues Politisches Archiv, Liasse Südslawien [dalje: ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS], karton 649. Kjer ni navedeno izrecno drugače, temeljijo podatki o Novaku v tem članku na citiranem poro­ čilu. Zahvaljujem se kolegu Dietru Lautnerju iz Avstrijskega državnega arhiva na Dunaju, ki mi je prijazno pomagal pri iskanju gradiva. Na Novaka je že leta 2014 opozoril Mark Lewis, vendar v okviru širše raziskave policijskega nadzora nad ustaškim gibanjem v Avstriji in Jugoslaviji. Prim. Lewis, The Failure, str. 186­212. 2 Krstna knjiga župnije Sv. Lenart nad Laškim, vpis 24. 5. 1901, https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/maribor/sv­le­ nart­nad laskim/03194/?pg = 134, pridobljeno 6. 2. 2022. prav z deseto obletnico smrti cesarja Franca Jožefa. Po lastnem pričevanju se je namreč avantur željni mehanik 1. novembra istega leta v Ljubljani včlanil v »katoliškonarodno organizacijo Kralj Matjaž«, ka- tere cilj naj bi bila »odcepitev Hrvaške in Slovenije od Jugoslavije in združitev obeh dežel pod cesarjem Otonom«. V Avstrijskem državnem arhivu se je v Novakovem dosjeju med drugim ohranila tudi njegova tozadevna članska izkaznica.3 S temi pogledi je skrivnostno združenje, kate- rega obstoj je Novak zaupal avstrijskim preiskoval- cem, vsekakor močno odstopalo od prevladujočih usmeritev slovenske družbene elite, ki je po pre- vratu strumno hvalila dinastijo Karađorđevićev. Kot je slovenski državnik Anton Korošec zapisal v članku o evropski politiki v začetku leta 1926, zanj vrnitev Habsburžanov ni bila sprejemljiva v nobeni obliki: »Kajti vsak Habsburžan, bodisi na avstrijskem ali madjarskem prestolu, bi bil nosilec ideje, da se obnovi habsburška moč v starem obsegu in stari veličini.«4 Podobno so razmišljali tudi drugi jugoslovanski politiki, ki so imeli v prevratni dobi aktivno vlogo. Izjema je bil sprva zadnji kranjski glavar Ivan Šusteršič, ki se je po umiku iz Ljublja- ne jeseni 1918 najprej nastanil v Švici, nato pa v tirolskem Voldersu.5 V restavracijskih poskusih so bili aktivni zlasti hrvaški emigranti, ki so se po- vezovali z madžarskimi legitimisti in avstrijskimi karlisti. Pripadniki habsburške dinastije so v očeh jugoslovanskih državnikov spadali med največje sovražnike, kar dokazuje tudi epizoda z Leopol- dom Salvatorjem, sinom istoimenskega nadvojvode. Čeprav je bil rojen v Zagrebu in poročen s hčerjo bivšega hrvaškega podbana Dagmar Nikolić, mu oblasti niso dovolile bivati na jugoslovanskih tleh. Ko je poleti 1921 z lažnim imenom uspel priti v državo, so ga detektivi izsledili na Bledu in ga je policija po hitrem postopku deportirala v Avstrijo.6 Bojazni beograjskih oblasti pred habsburško restavracijo so imele pogosto tudi že iracionalne razsežnosti.7 Ko so na volitvah v dunajski parla- 3 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS], karton 649, članska legitimacija v Slovenski kulturni organizaciji »Kralj Matijaž«. 4 Korošec, Nekaj evropske politike, str. 49. 5 O dejavnosti Šusteršiča v emigraciji prim. Rahten, Ivan Šusteršič, str. 356–358. 6 Slovenec, 23. 8. 1921. 7 Prim. Rahten, Po razpadu, str. 452–454. VSE ZA ZGODOVINO 67 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE ment 17. oktobra 1920 zmagali krščanski socialci Ignaza Seipla, je to povzročilo po poročanju vodje avstrijskega predstavništva v Beogradu Maximili- ana Hoffingerja »nepojasnljivo nervozo« v časopisju različnih strank in vseh treh narodov. V jugoslo- vanskih očeh so bili krščanski socialci bolj ali manj prikriti monarhisti, ki naj bi bili v navezi z zadnjim cesarjem Karlom, stanujočim takrat v Villi Pran­ gins ob Ženevskem jezeru: »Strah pred ponovnim vstajenjem avstro­ogrske monarhije ni tu nikoli v celoti prenehal. Politično dejavnost Pranginsa so tu­ kaj vedno opazovali z določeno bojaznijo.« Hoffinger je opažal, da so notranjepolitični spori med narodi negativno vplivali na samozavest jugoslovanske politične elite, ki se je morala soočati s številnimi pritiski od zunaj. Pri tem je omenil monarhistično gibanje na Madžarskem, italijansko agresivnost na Jadranu in spremembe v francoski zunanji politiki, ki si želi ustvariti podonavsko federacijo, morda tudi na račun jugoslovanske suverenosti. Če je do tedaj socialdemokratska vlada na Dunaju pred- stavljala jugoslovanskim državnikom neke vrste garancijo proti »staremu režimu« in zamislim o oblikovanju podonavske federacije, se je z volilno zmago krščanskih socialcev to spremenilo. Razši- rila se je bojazen, da se je okoli Jugoslavije ustva- ril obroč Pariz – Prangins – Dunaj – Budimpešta, ki stremi k združevanju ozemelj ob Donavi pod katoliško zastavo. V tem smislu so jugoslovanski časopisi spremljali vesti o Šusteršiču in hrvaških legitimistih frankovskega porekla, ki so se zatekli v Avstrijo. Vse to naj bi dajalo vtis o tem, da je nova republika – kljub deklarirani antihabsburški usmeritvi – stičišče nasprotnikov Kraljevine SHS. Hoffinger je seveda apeliral na dunajske državni- ke, da tovrstne očitke nevtralizirajo, morda tudi s kakšnim časopisnim prispevkom, ki bi bil Jugosla- viji prijazen.8 O člankih, ki so opisovali delovanje predvsem hrvaških legitimistov na Dunaju in v Gradcu ter prinašali »fantastična razkritja o habs­ burški prevratni dejavnosti v Srednji Evropi«, pa je Hoffinger poročal tudi pozneje.9 Po smrti prve žene se je Novak ponovno poročil, spet z Matildo, ki pa se je tokrat pisala Prašnikar. 8 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 632, Hoffingerjeva depeša državnemu uradu za zunanje zadeve, 30. 10. 1920. 9 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 632, Hoffingerjev tele­ gram državnemu uradu za zunanje zadeve, 27. 11. 1920. Bila je gostilničarjeva hči iz Podlipovice pri Zagorju ob Savi. Vzela sta se 5. oktobra 1930 pri sv. Jakobu v Ljubljani, poročil ju je znani in politično izposta- vljeni župnik Janko Barle.10 Kot je kasneje zaupal beljaškim preiskovalcem, je Novak še isti mesec, ko se je poročil, po nalogu komiteja organizacije Kralj Matjaž odpotoval v Nemčijo. Njegov cilj naj bi bil, da bi agitiral med tamkajšnjimi 50.000 slovenskimi izseljenci za sodelovanje v gibanju. Najprej se je odpravil v Essen, kjer se je nastanil pri stricu Jo- žefu Flisu, ki je bil rudar. Po lastnem pričevanju si je štirinajst dni prizadeval, da bi pridobil na svojo stran tamkajšnje Slovence, a neuspešno, saj so bili menda »velikosrbsko usmerjeni«. V začetku novem- bra 1930 je zato nadaljeval pot na Nizozemsko, v mesto Heerlen v provinci Limburg. V tamkajšnjih rudnikih je rudarilo med 6000 in 7000 Slovencev. Tam je bil menda uspešnejši, saj je uspel ustanoviti krajevne organizacije v številnih limburških kra- jih, v Heerlenu, Brunssumu, Maastrichtu, Sittardu in Mauritzu. Vendar so nanj postali pozorni na jugoslovanskem konzulatu v Haagu, saj ga je pri- javil župnik Drago Oberžan. Maja 1932 ga je po lastnem pričevanju aretirala policija in izgnala iz Nizozemske. Novak se je najprej vrnil k svojemu stricu v Essen, kjer pa se je povezal z organizacijo Allösterreichisch­Deutsche Interessengemeinschaft E. V., ki je imela sedež domnevno v Hambornu ob Renu (danes del mesta Duisburg v Severnem Porenju-Vestfaliji). Njen ustanovitelj naj bi bil po Novakovem pričevanju Hans Karl baron Zessner- -Spitzenberg, eden glavnih protagonistov avstrij- skega monarhističnega gibanja, ki je prevzel tudi vodenje lige za beatifikacijo cesarja Karla. Zessner je imel osebne povezave z Otonom Habsburškim, zelo pa se je izpostavljal v boju proti nacistom, zato je takoj po anšlusu pristal v koncentracijskem ta- borišču Dachau.11 Poleg Zessnerja se je v monarhi- stičnih krogih na Dunaju največ angažiral nekdanji konzul Friedrich vitez Wiesner, vodja organizacije Železni ring, zelo aktiven pa je bil tudi polkovnik Gustav Wolff s svojo Cesarju zvesto ljudsko stranko. Zborovanja avstrijskih legitimistov so bila pogo- sta zlasti ob različnih jubilejih cesarske družine, 10 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročni list Alojza Novaka in Matilde Prašnikar, 5. 10. 1930. 11 Welan in Wohnout, Hans Karl Zeßner­Spitzenberg, str. 21­41. 68 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Naslovnica časopisa Oesterreich. Slovener / Avstrijski Slovenec (Narodna in univerzitetna knjižnica) VSE ZA ZGODOVINO 69 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE obletnic rojstva Franca Jožefa, Karla in Otona, v katerem so videli bodočega vladarja.12 Novak je po lastnem pričevanju za Zessnerje- vo organizacijo ustanovil dve krajevni skupini, v Essen-Stoppenbergu in Essen-Borbecku. Tu je na nekem zborovanju spoznal patra Pacifucusa, za katerega iz policijskega poročila beljaškega policij- skega komisariata izvemo zgolj, da je bil frančiškan, po rodu Anglež, ki je nekaj časa deloval v Ljublja- ni, pripadal pa naj bi ustaškemu gibanju. Rezultat Novakovega sodelovanja z avstrijskimi legitimisti je bil med drugim časopis Oesterreich. Slovener/ Avstrijski Slovenec, katerega edina številka je izšla 25. septembra 1932 v Essen-Borbecku. Časnik, ki naj bi bil namenjen vsem slovenskim izseljencem po svetu, je izšel v dveh jezikih, slovenščini in nem- ščini. Zdi se, da je večino tekstov – zelo verjetno pa kar vse – napisal Novak sam, zlasti v slovenskem delu mrgoli slovničnih napak, tudi sicer je bese- dišče precej borno. Med drugim je objavil začetek povesti Ljubezen usode žalosti, ki se dogaja v njego- vem rojstnem kraju Vrh nad Laškim. Ni pa seveda pozabil objaviti fotografije Otona Habsburškega. V časopisu je tudi polno kritik na račun političnih, gospodarskih in verskih razmer v Jugoslaviji, kjer da Slovenci in Hrvati trpijo pod srbskim jarmom. Rojake je pozval, da se povežejo »še danes v Našo železno armado, katera Vam bo preskrbela svobodno Domovino, pod vodstvom princa Otta«.13 Pacificus je med drugim pooblastil Novaka, da odpotuje na Dunaj, kjer naj bi se sestal z Augustom Mario Knollom, Seiplovim osebnim tajnikom in Zessnerjevim somišljenikom. Novakova naloga naj bi bila, da s pomočjo dunajskih monarhistov orga- nizira oborožitev za štiri polke. Prav tako pa bi se moral oglasiti pri Ivanu Kodaniću, ki je pripadal ustaškemu gibanju.14 Slednjemu naj bi posredoval obveščevalne podatke o dogajanju na Hrvaškem. V začetku oktobra je Novak prispel na Dunaj, kjer se je sestal s Knollom, ta pa ga je odpeljal k Wiesnerju, ki je imel pisarno na sedežu Avstrijskega srebrnega križa. Vendar ga ob Novakovem obisku tam ni bilo, sprejel pa ga je Zessner, ki mu je uredil sestanek z 12 Moos, Habsburg, str. 207­235. 13 Oesterreich. Slovener/Avstrijski Slovenec, 21. 9. 1932. 14 Hory in Broszat, Der kroatische Ustascha­Staat, str. 31; Jareb, Publikacije, str. 414. Wiesnerjem za naslednji dan. Novak je dobil za- gotovilo, da bo pošiljka orožja urejena, dobil pa je navodilo, naj sporoči Pacificusu, naj ne hodi v Avstrijo, ampak raje ostane v Nemčiji. Wiesner mu je za na pot dal 170 šilingov, da si pokrije stroške. Sredi oktobra se je v Essnu sestal s Pacificusom, ki mu je menda predlagal, naj »spravi s poti« gene- ralnega konzula v Düsseldorfu, za nameček pa še duhovnika Oberžana, predstojnika frančiškanske- ga samostana v Ljubljani in njegovega namestnika. Vendar je Novak ta predlog po lastnem pričevanju zavrnil. 3000 izvodov Avstrijskega Slovenca je Novak prepeljal v Jugoslavijo. Ali mu je res uspelo razdeliti tolikšno število izvodov, ni jasno, je pa dejstvo, da se je časnik ohranil tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Pacificus mu je v ta namen za pot plačal 700 rajhovskih mark. Po krajši turneji, ko je obiskal Celje, Zidani Most, Hrastnik, Trbo- vlje in Zagorje, se je Novak vrnil na avstrijsko Ko- roško. Tam se je obrnil na kneza Huga Vinzenza Windischgrätza, lastnika gradu Sekirn ob Vrbskem jezeru. Potožil mu je, da je med svojo štajersko tur- nejo porabil vsa sredstva, ki mu jih je dal s sabo Pacificus, a se knez ni dal prepričati. Gotovo je bolje poznal razpoloženje slovenskega prebivalstva od dunajskih legitimistov, zato se mu je zdel domnevni privrženec habsburške dinastije z Vrha nad Laškim kaj čudna pojava. Ker je Novak ostal brez sponzor- ja, povrhu pa je bil dolžan taksistu za vožnjo, je moral za vrnitev v Essen prodati uro. V Essnu se je želel ponovno sestati s Pacificusom, a slednjega tam ni našel. Pač pa se je v bližini Berlina srečal z duhovnikom Janezom Kalanom, ki je malo prej pribežal iz Jugoslavije, saj se je bal, da bi ga sicer zaprli.15 Izdal je namreč brošuro Dosti je!, s katero je napadel kraljevi diktatorski režim. Kalan je bil eden prvih duhovnikov, ki so v prevratni dobi podprli Janeza Evangelista Kreka in Korošca v obračunu s Šusteršičem, ki je ostal do konca zvest habsburški dinastiji. Očitno pa je sedaj Kalan, ki je tudi sam pristal v izgnanstvu, v Novaku prepoznal sorodno dušo. Marca 1933 mu je izročil 275 rajhovskih mark, nato pa ga poslal v Berlin k nekemu dr. Murku.16 15 Petrovič, Slovensko katoliško gibanje, str. 74–75. 16 Kalan je po enoletnem bivanju v Berlinu odšel v Andritz pri Gradcu, od koder se je po marsejskem atentatu napotil v domovino, kjer pa so ga aretirali in obsodili na večmesečno 70 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Novakovo bivanje v Nemčiji so prekinili policisti, ker pri kontroli ni imel potnega lista, nakar so ga prepeljali na bavarsko-avstrijsko mejo. Od tam je prepešačil do solnograškega mesteca St. Johann in Pongau, kjer so ga aretirali zaradi dolga taksistu. 5. septembra 1933 so mu sodili na celovškem sodišču: prislužil si je 3 mesece zapora in izgon iz dežele. Po prestani kazni so ga policisti prepeljali na madžarsko mejo, a so ga v Monoštru aretirale ma- džarske oblasti in izgnale nazaj v Avstrijo. Zatočišče je končno našel pri mizarju Friedrichu Watzenigu na Otoku ob Vrbskem jezeru. Rešila ga je mizarjeva hči Maria, ki jo je spoznal med enim od prejšnjih obiskov v Celovcu, njej pa se je pod lažnim imenom Viktor Orttner izdajal za premožnega možakarja, ki namerava ob Vrbskem jezeru zgraditi večjo vilo. Konec leta 1933 ga je v novem domu obiskal neki Vjekoslav Ivanković, očitno član ustaškega gibanja. Ob vnovičnem obisku februarja 1934 mu je predal več letakov z naročilom, da jih prevede, nato pa raz- pošlje na različne naslove v Jugoslaviji in Nemčiji. V ta namen je Novaku predal 100 šilingov. Verje- tno so se ustaši obrnili nanj po posredovanju patra Pacificusa. Hrvaška emigracija v Avstriji je takrat že razmišljala večinoma izven habsburških koor- dinat. Tudi del hrvaških legitimistov v Avstriji se je namreč povezal z ustaškim gibanjem, med njimi tudi podpolkovnik Stjepan Duić, ki je postal sve- tovalec za vojna vprašanja bodočega »poglavnika« Anteja Pavelića.17 Z nastankom »stanovske države«, ki jo je pomladi 1934 vzpostavil kancler Engelbert Dollfuss, so se okrepile tudi politične aktivnosti avstrijskih legitimistov. Zaskrbljenost jugoslovan- skih nasprotnikov habsburške restavracije se je ob vesteh iz Avstrije še povečala. V času Novakove aretacije na Koroškem je bil jugoslovanski konzul v Celovcu Anton Novačan, nekoč republikanec, za katerega pa so policijska poročila ugotavljala, da se druži z »notoričnimi nacionalsocialisti«.18 Po drugi strani pa se je prav po njegovem prihodu okrepila jugoslovanska obveščevalna dejavnost o delovanju ustaških skupin v Avstriji, kar so ugotavljali tudi na beljaškem policijskem komisariatu. zaporno kazen. ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, po­ ročilo generalne direkcije za javno varnost v uradu zveznega kanclerja, 21. 3. 1935. 17 Prim. Rahten, Po razpadu, str. 303­304. 18 Suppan, Jugoslawien, str. 425. Maja 1934 je Novak naredil še korak dlje pri svoji podtalni dejavnosti, saj je spet spremenil že itak lažni priimek: postal je Viktor Prettner. Pred beljaškimi preiskovalci je to utemeljil z zelo nena- vadno razlago. Hišni gospodar Watzenig je menda po naključju našel pismo famoznega komiteja or- ganizacije Kralj Matjaž, v katerem je bilo zapisano, da naj bi bil Novak v primeru »monarhističnega prevrata« v Jugoslaviji nagrajen s petimi milijoni dinarjev. Watzenig, ki je v tem denarju verjetno že videl doto za svojo hči, s katero se je zapletel Novak, je slednjega povprašal, za kaj gre. Novak je o tem poročal komiteju v Ljubljani in tam so mu menda naročili, da mora spremeniti ime, vsoto v pismu pa Watzenigu predstaviti kot dediščino iz Ameri- ke. Očitno je šlo za debelo laž, ki pa ji je Watzenig nasedel in je celo izročil Novaku alias Prettnerju 250 šilingov za pokritje potnih stroškov za pot v Luksemburg, da bi tam uredil formalnosti glede dediščine. V akcijo pa se je vključil tudi Watzenigov sin, Friedrich mlajši. Novak mu je natvezil, da je pravzaprav njegovo pravo ime Prettner, Novak pa lažno, saj naj bi z njim nastopal samo v Jugosla- viji, kjer naj bi se boril za »neodvisno samostojno Slovenijo«. Na Novakovo prošnjo si je Watzenig mlajši pri okrajnem glavarstvu v Celovcu uredil potni list. Bil je sicer na Watzenigovo ime, a ga je Novak nadomestil z imenom Viktor Prettner, zra- ven pa prilepil svojo fotografijo in ponaredil žig. Kar zadeva poroko z Mario Watzenig, ki je z njim zanosila in rodila sina, pa se je Novak pred njenim očetom izgovarjal, da jo bo poročil, ko si bo uredil vse papirje. Policijskim oblastem bodočega zeta, ki mu je menda skupno izročil za različne izdatke okoli 7000 šilingov (ne računajoč stroškov biva- nja), ni prijavil, ker ga je prosil, da se ne želi javno izpostavljati.19 Konec avgusta je Novak res odpotoval, vendar ne prek luže, ampak v Francijo. Odšel je torej s ponarejenim potnim listom, iz Pariza pa se je ta- koj odpravil v Luksemburg, kjer je po lastnem pri- čevanju predal pismo za Zito Habsburško, vdovo zadnjega cesarja Karla. Nato je po manjšem zaple- tu z vizo odpotoval v Belgijo, kjer je 2. septembra obiskal mesto Waterschei (danes del Genka). Tam 19 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopis beljaškega zveznega policijskega komisariata državnemu tožilstvu v Celovcu, 8. 1. 1935. VSE ZA ZGODOVINO 71 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE se je sestal z vodstvom katoliškega društva sv. Bar- bare in tamkajšnjimi Slovenci, ki so nato ustanovili podružnico organizacije Kralja Matjaža. Njen šef je menda postal rudar Gregor Požun. Novak se je nato odpravil še v Merlebach v Alzaciji-Loreni, kjer bi se moral srečati z rudarjem Ferdinandom Že- botom, vendar so tamkajšnji Slovenci ustanovitev tajne organizacije zavrnili. Podobno je bilo v mestu Rumelange v Luksemburgu, kamor se je vrnil. 19. septembra se je odpravil v Zürich, kjer se je men- da pri tiskarnah zanimal, ali bi bile pripravljene tiskati slovenske časopise, spet seveda neuspešno. Vmes mu je ponovno zmanjkalo denarja. Najprej se je obrnil na Kodanića na Dunaju, ki pa mu je namesto denarja poslal – časopise. Nato pa je za pomoč zaprosil Požuna v Waterscheiju, ki se ga je usmilil in mu poslal dvakrat po 250 belgijskih frankov. Požun je finančno podprl tudi Novakovo bivanje v Luksemburgu, menda ga je delovanje v famozni monarhistični organizaciji stalo skupaj kar 3800 belgijskih frankov. Novak se je odpeljal v Avstrijo, v Zürichu pa pustil hotelski dolg okoli 255 švicarskih frankov. V svoje domovanje ob Vrbskem jezeru se je vrnil 7. oktobra, dva dni pred marsej- skim atentatom. Čeprav ni imel s tem očitno nič, je zaradi vesti v časniku Kärntner Tagblatt nanj postala pozorna jugoslovanska diplomacija. Tik preden je odpotoval na Dunaj, je bil aretiran. No- vaka je 15. oktobra ob soglasju beljaških policijskih oblasti zaslišal zagrebški policijski komisar Stanoje Cvetković. Slednji je bil prepričan, da je imel Novak res prste vmes pri marsejskem atentatu. Ker Novak na vprašanja ni hotel odgovarjati slovensko ali srb- sko, ampak je govoril nemško, je postal Cvetković nervozen. Priznanja ni uspel izsiliti.20 Novaku sodelovanja pri marsejskem atentatu to- rej ni bilo mogoče dokazati. Na beljaškem komisa- riatu so ugotovili, da je prevarant, ki pod pretvezo tajnih političnih načrtov vleče za nos lahkoverneže in od njih pridobiva finančna sredstva. Da bi bil bolj prepričljiv, se je infiltriral v legitimistične in ustaške kroge, kar mu je omogočilo poznanstva z nekateri- mi prominentnimi osebnostmi. Čeprav so koroški policisti potrdili, da je Novak kriminalec, pa se jim je zdelo sumljivo, ker so ga zagrebški kolegi želeli 20 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročilo beljaškega zveznega policijskega komisariata uradu zveznega kanclerja, 15. 10. 1934. na vsak način povezati z marsejskim atentatom. To so si na beljaškem policijskem komisariatu razlagali s povečano antiustaško dejavnostjo jugoslovanske diplomacije, ki jo je bilo zaznati po Novačanovem prihodu v Celovec. A kot kažejo ohranjene note, ki jih je poslalo dunajsko poslaništvo Kraljevine Jugoslavije na avstrijsko zunanje ministrstvo, se za Novakovo usodo ni zanimal samo generalni konzulat.21 Ugotovitve preiskave so kazale, da gre v No- vakovem primeru za osamljenega sleparja, ki se je spretno skliceval na članstvo v skrivnostni le- gitimistični organizaciji v Ljubljani. Izkazalo se je tudi, da je bil kot »spreten prevarant in nevaren ropar« že večkrat obsojen tudi v domovini, pred okrajnim sodiščem v Celju.22 V Novakovem dos- jeju so se ohranile različne izkaznice, ki večinoma nosijo v glavi naziv »Kralj Matjaž«, a se pojavljajo tudi drugi, največkrat »Črni bratje«, včasih pa tudi »Slovenski domobranec« ali celo »Slovenski ustaša«. Čeprav je jasno, da ni šlo za kakšno resno organiza- cijo, se zdi, da je morda le imel vsaj enega sodelavca. Medtem ko je bil namreč zaprt na Koroškem, so iz Ljubljane na naslove različnih institucij romala pisma z zahtevami, da je Novaka potrebno izpustiti, češ da dela v avstrijsko korist. Eno od teh pisem je bilo naslovljeno celo na Dollfussovega nasledni- ka Kurta Schuschnigga. Pod pisma, ki so pisana v precej ubogi nemščini, so bili podpisani: »Zen­ tralleiter Brodar« v imenu organizacije »Slovenski črni bratje«, »Zentralleiter Ogrin« kot predstavnik »Slovenskega domobranca« in »Bundes­Militär­Ko­ mitee­Leiter F. K.«, ki naj bi predstavljal organiza- cijo »Kralj Matjaž«. Dopisi, ki so datirani enako, so brez lastnoročnih podpisov, slednji so napisani s strojem, imajo pa različne štampiljke.23 Verjetno je, da jih je pošiljala kar ena in ista oseba. Opisane intervencije verjetno niso kaj prida za- legle, a se je vseeno kmalu našel razlog za Novakovo izpustitev. Začel je namreč tožiti zaradi bolezni na 21 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, note dunajskega poslaništva Kraljevine Jugoslavije avstrijskemu zunanjemu ministrstvu, 26. 10. in 17. 11. 1934 ter 5. 2. 1935. 22 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopis beljaškega zveznega policijskega komisariata državnemu tožilstvu v Celovcu, 8. 1. 1935. 23 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopisi za izpustitev Novaka iz zapora, 30. 12. 1934. 72 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 ledvicah, zato so ga konec decembra 1934 poslali na njegovo prejšnje domovanje ob Vrbskem jezeru, kjer pa je ostal pod žandarmerijskim nadzorom.24 A očitno je ta bil bolj ohlapen, saj se je kmalu spet spustil v sumljive posle. 15. aprila 1935 je po podat- kih celovškega zveznega policijskega komisariata namreč zgodaj zjutraj zapustil kraj svoje konfina- cije in se odpravil proti mejnemu prehodu Labot (Lavamünd). Vozil ga je gostilničar in taksist Mi- chael Eichholzer, zraven pa se je peljal še fotograf Kutschera. Trojica se je ustavila v gostilni Wölbl v Labotu, kjer je vsaj Novak očitno precej globoko po- gledal v kozarec. Iz gostilne se je namreč odpravil kar prek meje, kjer pa so ga jugoslovanski organi takoj aretirali. Ko se je za njim odpravil Eichholzer, ker ga ni bilo nazaj, so priprli še njega. Kutschera je medtem izginil neznano kam, avto pa je zavarovala avstrijska žandarmerija. Na celovškem zveznem policijskem komisariatu so posumili, da je bil Kut- schera jugoslovanski agent, ki je dobil nalogo, da s pretvezo zvabi Novaka v Jugoslavijo, kjer je bila za njim izdana tiralica.25 A kot je razvidno iz podrobnejšega poročila labotske žandarmerijske postaje, je bil Kutschera prav tako doma iz kraja Otok ob Vrbskem jezeru. Trojica je tistega 15. aprila najprej zajtrkovala v Ei- chholzerjevem lokalu v Šentrupertu pri Celovcu (St. Ruprecht bei Klagenfurt), nakar se je odpravila na gostilniško turnejo po Koroškem. Med drugim so se ustavili pri Wriessnigu v Pliberku (Bleiburg), nato pa so napravili obhod po lokalih v Labotu: naj- prej so šli v gostilno Krone, od tam h gostilničarju Thomasu Stefflitschu, naposled pa še v Wölbl. Ko so okoli četrte ure popoldan prispeli tja, je bil Novak že vinjen. Od gostilničarja Matthiasa Pölza je želel cigarete, a jih ta ni imel, zato se je Novak skupaj s Kutschero odpravil do meje. Na meji se je zapletel v pogovor z jugoslovanskimi žandarji, Kutschera pa je vse fotografiral. Pridružil se jim je gostilničar Šusteršič, ki je z jugoslovanske strani meje prinesel več litrov vina in cigaret. Že vidno okajeni Novak se je nato odpravil v jugoslovansko carinsko hiši- co in tam zagledal sliko kralja Aleksandra. V že 24 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopis generalne direkcije za javno varnost v uradu zveznega kanclerja, 23. 2. 1935. 25 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročilo celovškega zveznega komisariata, 17. 4. 1935. omenjenem poročilu labotske žandarmerije lahko preberemo, da si je drznil v kraljev portret – pljuniti. Seveda je takoj sledila aretacija. Avstrijska polici- ja je nato pri Stefflitschu našla Novakov kovček, v katerem so bili večinoma ponarejeni dokumenti organizacije Kralj Matjaž, a tudi fotografija, na ka- teri je Novak poziral s pištolo v roki, zgoraj pa je bil napis »Bog in Slovenci« z mrtvaško glavo. V poro- čilu pa je najti še en podatek, ki je bil v nasprotju z Novakovimi pričevanji. Menda se je aprila 1932 udeležil vojaškega upora v Mariboru, ki pa je spo- dletel, nakar se je moral umakniti v Avstrijo. Kot dezerterja ga je prepoznal poveljnik jugoslovanske žandarmerijske postaje v Dravogradu Šuligoj, ki je prišel na mejo ob Novakovi aretaciji zaradi plunka na kraljevo sliko.26 Podatek o Novakovi udeležbi v mariborskem uporu aprila 1932 je težko preveriti. Gre za manj znano epizodo v sicer burni zgodovini mesta ob Dravi v prvi polovici 20. stoletja, ko je skupina oficirjev pod vodstvom poročnika Mihajla Mi- lojkovića poskušala prevzeti oblast v mestu. Do- sedanje raziskave kažejo, da naj bi šlo za poskus komunistično usmerjenih oficirjev.27 Toda Novak je bil po lastnem pričevanju od novembra 1930 do pomladi 1932 na Nizozemskem, nato pa je večino časa preživel v Nemčiji. O njegovem delovanju je bil zaradi prijave duhovnika Oberžana obveščen tudi jugoslovanski konzulat v Haagu, kar je nato pripeljalo tudi do njegovega izgona. Ob vseh Nova- kovih prevarah in zavajanjih je seveda tudi to težko z vso gotovostjo trditi, a večina dokumentacije, ki so jo zbrale avstrijske oblasti, izključuje njegovo udeležbo v mariborskem poskusu vojaškega puča. Sam je zatrdil, da je vojsko služil v letalskih enotah v Mostarju.28 Poleg tega je svojo identiteto resda vseskozi menjal, a v komunističnih krogih ga ni bilo zaslediti. Možno je, da ga je dravograjski žan- darmerijski poveljnik s kom zamenjal, ali pa so mu enostavno želeli pripisati še sodelovanje v pro- tidržavnem uporu, da ga lažje spravijo za rešetke. 26 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročilo labotske žandarmerijske postaje, 16. 4. 1935. 27 Guštin, Posvet, 226. 28 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, potrdilo o Novako­ vem služenju vojske, prevod, 6. 7. 1933. VSE ZA ZGODOVINO 73 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE Čeprav avstrijska dokumentacija ne vsebuje po- datkov, kakšna je bila nadaljnja Novakova usoda v Jugoslaviji, se je očitno spet vrnil v Avstrijo. 24. julija 1937 je bil namreč na dunajskem deželnem kazenskem sodišču zaradi goljufije in ponarejanja obsojen na 4 mesece ječe, nato pa je bil izgnan. A še vedno ni odnehal. V Avstrijo je tokrat posku- šal priti prek konzulata v Bratislavi. 23. oktobra se je tako sestal z avstrijskim generalnim konzulom Heribertom Troll-Obergfellom.29 Slednji je sogo- vornika opisal kot približno 1.70 metra visokega, starega okoli 30 let, temnih las, bledega obraza, gladko obritega, govoril pa naj bi zelo dobro nem- ško z lahnim tujim naglasom. Vprašal ga je, ali je Avstrijec in če ima kakšen dokument. Odgovoril mu je, da mu je ime Alojz Novak in da je Jugoslovan. Povedal je še, da je bil v Jugoslaviji zaradi marsej- skega atentata obsojen na smrt in da že dolgo dela za kanclerja Schuschnigga. Generalni konzul je bil 29 Prim. Agstner, Handbuch, str. 242. očitno začuden, a je Novaku polaskal, da neskonč- no obžaluje, ker z njim še ni imel opravka. Slednji ga je nato vprašal, ali je v zvezi z njim že dobil kakšno navodilo z Dunaja. Ker je Troll-Obergfell to zanikal, je Novak konzulat zapustil.30 V uradu zveznega kanclerja so njegov obisk komentirali z veliko mero skepse, češ kako je mogoče, da bi nekdo, ki je obso- jen zaradi atentata na kralja, že dve leti po aretaciji hodil po tujini. V njegovi ponudbi, da bi vohunil za Avstrijo, so videli zgolj še en poskus, da pridobi vizo za vstop vanjo. Spraševali so se, če ni morda Novak zamenjal strani in sedaj dela za Jugoslavijo.31 Opis obiska bratislavskega konzulata je tudi za- dnji dokument, ki se nahaja v dosjeju Novaka in Črnih bratov v arhivu prve avstrijske republike. 30 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, depeša Troll­Obeg­ fella uradu zveznega kanclerja, 23. 10. 1937. 31 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, depeša urada zve­ znega kanclerja konzulatu v Bratislavi, 16. 11. 1937. Alojza Novaka je trboveljsko okrajno sodišče razglasilo za umrlega, pri pristojnem upravnem organu pa so ugotovljeno izpolnili še v obrazec poročila o smrtnem primeru. (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1220/006/02456, Okrajno sodišče Trbovlje, a. š. 376) 74 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Tako ne vemo, kam je odšel po srečanju z avstrij- skim generalnim konzulom. Tudi točen datum Novakove smrti ni znan. Zdi se, da viher druge svetovne vojne ni preživel. Iz pripisa v krstni knjigi Vrha nad Laškim je zgolj razvidno, da ga je okrajno sodišče v Trbovljah s sodbo z dne 1. januarja 1946 razglasilo za mrtvega.32 Vsekakor je bil Alojz Novak v jugoslovanski Sloveniji med obema vojnama red- ka pojava. Vendar ne toliko zaradi številnih prevar in sleparij, ampak zaradi njihovih mednarodnih razsežnosti in načina, kako jih je znal argumenti- rati. Priznati je treba, da je bilo igranje na legitimi- stično karto za tiste čase izvirna domislica. Viri in literatura Arhivski viri Österreichisches Staatsarchiv Archiv der Republik, Auswärtige Angelegenheiten, Neues Politisches Archiv, Liasse Südslawien, karton 632 in 649. Časopisni viri Oesterreich. Slovener/Avstrijski Slovenec, 25. 9. 1932. Slovenec, 23. 8. 1921. Elektronski viri Krstna knjiga župnije Sv. Lenart nad Laškim, vpis 24. 5. 1901, https://data.matricula- online.eu/sl/slovenia/maribor/sv-lenart-nad laskim/03194/?pg = 134, pridobljeno 6. 2. 2022. Literatura Agstner, Rudolf: Handbuch des Österreichischen Auswärtigen Dienstes. Band 1: 1918–1938. Zentrale, Gesandschaften und Konsulate. Wien: LIT Verlag, 2015. Binder, Dieter A.: Von 1918 bis zum ständestaatlichen Kokettieren mit dem Legitismus. Das Habsburger­Trauma. Das 32 Krstna knjiga župnije Sv. Lenart nad Laškim, vpis 24. 5. 1901, https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/maribor/sv­le­ nart­nad laskim/03194/?pg = 134, pridobljeno 6. 2. 2022. schwierige Verhältnis der Republik Österreich zu ihrer Geschichte (ur. Clemens Aigner et al.). Wien – Köln – Weimar: Böhlau, 2014, str. 15-34. Guštin, Damjan: Posvet Revolucionarna gibanja med vojaki v Mariboru 1918–1941. Prispevki za novejšo zgodovino 28, 1988, str. 225-227. Höbelt, Lothar: Die Erste Republik Österreich (1918–1938). Das Provisorium. Wien: Böhlau, 2018. Hory, Ladislaus in Broszat, Martin: Der kroatische Ustascha­Staat 1941–1945. München: Oldenbourg Wissenschaftsverlag, 1964. Jareb, Jere: Publikacije domobransko-ustaškog pokreta u izbjeglištvu i iseljeništvu 1929.– 1944. – II. dio. Časopis za suvremenu povijest 26, 1994, št. 3, str. 413-426. Korošec, Anton: Nekaj evropske politike. Socialna misel 5, 1926, št. 3, str. 49-54. Lewis, Mark: The Failure of the Austrian and Yugoslav Police to Repress the Croatian Ustaša in Austria, 1929–1934. Austrian History Yearbook 45, 2014, str. 186-212. Moos, Carlo: Habsburg post mortem. Betrachtungen zum Weiterleben der Habsburgermonarchie. Wien – Köln – Weimar: Böhlau, 2016. Petrovič, Sabina: Slovensko katoliško gibanje v luči spominov Janeza Kalana. Maribor: Univerza v Mariboru, diplomsko delo, 2013. Rahten, Andrej: Ivan Šusteršič, der ungekrönte Herzog von Krain. Die slowenische katholische Bewegung zwischen trialistischem Reformkonzept und jugoslawischer Staatsidee. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2012. Rahten, Andrej: Po razpadu skupne države. Slovensko­avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Celje – Celovec – Gorica: Mohorjeve družbe, 2020. Suppan, Arnold: Jugoslawien und Österreich 1918–1938. Bilaterale Außenpolitik im europäischen Umfeld. Wien–München: Verlag für Geschichte und Politik – Oldenbourg Verlag, 1996. Welan, Manfried in Wohnout, Helmut: Hans Karl Zeßner-Spitzenberg – einer der ersten toten Österreicher in Dachau. Forschungen VSE ZA ZGODOVINO 75 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE zum Nationalsozialismus und dessen Nachwirkungen in Österreich. Festschrift für Brigitte Bailer. Wien: Dokumentationsarchiv des österreichischen Widerstandes, 2012, str. 21-41. Zusammenfassung DER LETZTE SLOWENISCHE LEGITIMIST ODER DIE GESCHICHTE EINES INTERNATIONALEN BETRÜGERS AUS VRH BEI LAŠKO Das Dossier Alojz Novak im Archivmaterial der Ersten Republik Österreich Im Österreichischen Staatsarchiv ist das um- fangreiche Dossier des Mechanikers und Elektro- technikers Alojz Novak erhalten, der am 24. Mai 1901 in Sv. Lenart (heute Vrh) bei Laško geboren wurde. Er weckte die Aufmerksamkeit der Behör- den der Ersten Republik Österreich als vermeintli- cher Anhänger der legitimistischen Bewegung, die den Sohn des letzten österreichischen Kaisers Karl, den Thronfolger Otto, auf den Kaiserthron setzen wollte. Laut eigener Aussage wurde Novak am 1. November 1926 in Ljubljana Mitglied der »katho- lisch-nationalen Organisation Kralj Matjaž [König Matthias]«, deren Ziel angeblich die »Abspaltung Kroatiens und Sloweniens von Jugoslawien und die Vereinigung beider Länder unter Kaiser Otto« war. Mit diesen Ansichten wich die geheimnisvolle Be- wegung jedenfalls stark von der vorherrschenden Orientierung der slowenischen gesellschaftlichen Elite ab, die nach dem Umbruch lautstark die Dy- nastie Karađorđević pries. In den Jahren 1930–1932 wirkte Novak vor allem in Deutschland und den Niederlanden, wo er die dortigen slowenischen Aussiedler für seine legitimistische Bewegung gewinnen wollte. Nach der Ausweisung aus den Niederlanden hielt er sich insbesondere in Öster- reich auf und lies sich in Maria Wörth [Otok] am Wörthersee nieder, wo ihm der Tischler Friedrich Watzenig ein Dach über dem Kopf bot. Novak, der damals unter dem falschen Name Viktor Orttner auftrat, hatte nämlich dem Hausherrn versprochen, dessen Tochter Maria zu ehelichen. Während seiner Tätigkeit lernte Novak einige der führenden öster- reichischen Monarchisten wie Hans Karl Freiherr von Zessner-Spitzenberg und Friedrich Ritter von Wiesner kennen. Ein Resultat von Novaks Zusam- menarbeit mit den österreichischen Legitimisten war unter anderem die Zeitung Oesterreich­Slove­ ner/Avstrijski Slovenec, deren einzige Nummer am 25. September 1932 in Essen-Borbeck erschien. Er knüpfte auch Kontakte zur kroatischen Ustascha- Bewegung in der Emigration, daher wurden auch die jugoslawischen Geheimdienste sowie die jugo- slawische Diplomatie auf ihn aufmerksam und ver- dächtigten ihn sogar der Mitwirkung am Marseil- ler Attentat auf Aleksandar Karađorđević. Novaks Mitwirkung bei der Ermordung des jugoslawischen Königs konnte nicht bewiesen werden. Beim Villa- cher Bundespolizeikommisariat wurde festgestellt, dass Novak ein Betrüger ist, der unter dem Vor- wand geheimer politischer Pläne von Leichtgläubi- gen finanzielle Mittel akquiriert. Um überzeugen- der zu sein, infiltrierte er Kreise der Legitimisten und der Ustascha, was ihm die Bekanntschaft mit einigen prominenten Persönlichkeiten ermöglichte. In Österreich wurde er zu einer Gefängnisstrafe verurteilt, aber aufgrund einer Nierenkrankheit entlassen, worauf er in seinem Domizil am Wör- thersee unter Gendarmerieaufsicht gestellt wurde. Von dort entwischte er Mitte April 1935, wurde aber bei seinem Eintritt nach Jugoslawien verhaf- tet. Obwohl die österreichischen Unterlagen keine Informationen über das weitere Schicksal Novaks in Jugoslawien enthalten, kehrte er offensichtlich wieder nach Österreich zurück. Am 24. Juli 1937 wurde er nämlich vom Wiener Landesgericht für Strafsachen wegen Betrugs und Fälschung zu vier Monaten Kerker verurteilt. Am 23. Oktober dessel- ben Jahres tauchte er im österreichischen Konsulat in Bratislava auf; der Bericht über seinen Besuch ist auch das letzte Dokument im Dossier, das das Österreichische Staatsarchiv über Novak und sei- ne geheimnisvolle Organisation aufbewahrt. Auch das genaue Todesdatum Novaks ist nicht bekannt. Wie es scheint überlebte er die Wirren des Zweiten Weltkriegs nicht, er wurde vom Bezirksgericht in Trbovlje per 1. Januar 1946 für tot erklärt. Schlagwörter: Republik Österreich, Königreich Jugoslawien, legitimistische Bewegung