P.b.b.
kulturno ■ politično glasilo
_____
s v eiov ni h in d o moč ih do g o d kov
Poštni urad Celovec 2 — Verlagpostamt Klagenfurt 2.
LETO XV. / ŠTEVILKA 37
CELOVEC, DNE 16. SEPTEMBRA 1965
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt.
CENA 2.— ŠILINGA
EasasaannnsRBrasHB
Pričelo se je 4. zasedanje koncila
Papeževa enciklika „Mysterium fidei“ — V Rimu zbranih okrog 2500 koncilskih očetov
Iz globokih korenin
Zopet j-e pred naimii novo delovno leto. V tajništvih posameznih organizacij delajo načrte za prihodnje mesece, v uredništvih mladinskih listov in kulturnih rev j zasledimo že prve odtise strani glasil, ki bodo še ta mesec v rokah šolske mladine ali na mizah naših domov, medtem ko po vaseh zaznamujemo že prve odrske prireditve. Vse je v znamenju prihajajoče prosvetne sezone, v znamenju novih načrtov, ki jih bo treba izvesti, ako hočemo, da bo ob koncu delovnega leta žetev vsaj povoljna.
Pretekli teden je imel v Celovcu sejo odbor Mohorjeve družbe. Velikansko je delo, 'ki ga je opravila Mohorjeva družba med koroškimi Slovenci, odkar je celovški magistrat z odlokom z dne 28. novembra 1947 popravil krivico, ki jo je trpela družba zaradi prepovedi v dobi nacizma. Obnovljeni prostori Mohorjeve, tiskarna, fantovski in dekliški oddelek dijaških domov, knjigarna, zgovorno pričajo, koliko gospodarskega realizma in vztrajnosti je bilo potrebno, da je nastalo to, kar predstavlja danes Mohorjeva družba. Z rednim knjižnim darom, 'ki ga sprejemamo za naslednje leto že ob Vseh svetih, z mesečnikom ,,Vera in dom“ ter tiskanjem raznih drugih publikacij pa doprinaša Mohorjeva svoje k vzgoji našega naroda, za njegovo duhovno in idejno krepitev. Zato je prav, da se izikažemo naši najistarejšii knjižni ustanovi in njenim sodelavcem hvaležni tako, da vsepovsod podpiramo stremljenja Mohorjeve družbe. Ne pozabimo dr. Sketovega gesla: ..Mohorjevih udov število je verskega in slovenskega duha merilo".
Tudi mesečnik „Vera in dom" bo 'ta mesec izšel. Odkrito povemo, da ga že težko pričakujemo ter se .ga resnično' veselimo. Mesečnik je pisan v preprosta, a lepa domači besedi. Kažipot nam je po mislih, zapisanih na uvodnem mestu, po načelnih člankih, po povestih, črticah in pesmih, poročilih iz kulturnega življenja Slovencev m naše dijaške mladine, hkrati pa razvedrilo s križankami in z ugankami, ki nam jih tako duhovito stavlja iz meseca v mesec ■vztrajni sotrudnik. V mnogih družinah, kjer ul več tedenskega glasila, vrši mesečnik veliko kulturno, versko in narodno poslanstvo, im to že 17. leto. Zato gre mesečniku ».Vera in dom" častno mesto v naših domovih. Pri tem pa se vprašajmo, ali smo tudi sami že kaj doprinesli k vsebini lista, O-H smo nanj vsaj naročeni? Dvoie zelo važnih vprašanj!
Iz tedna v teden dobivamo v roke „Ne-deljo", za šolsko mladino izhaja ..Otrok 'božji". Ali se zavedamo, koliko rokopisov je treba, predno izide samo ena številka? Iz vsega tega razvidimo, da bi bilo prav, ako bi tudi pri omenjenih glasilih sodelovalo vedno več laikov, posebno učiteljev. Ne 'čakati, da kdo povabi k sodelovanju. Sam nekaj prispevati, to je možato! Poiskati si poleg poklica dodaten delokrog, bi moralo biti za vsakega Slovenoa-izobražen-ea samo ob sebi umevno.
Zgled naj nam je prosvetna delavec na vasi, ki ne vprašuje, ali naj sodeluje ali ne- Igrž na odrih, poje v cerkvi in pri prosvetnem zboru, udejstvuje se v okviru farne mladine ali kakem drugem stanovskem gibanju, pomaga duhovniku pri šarjenju ti-ska, v farnem odboru itd. Vključen ni le v Posvetne organizacije, ampak pomaga tudi v verskih udruženjih in ustanovah. Ve pač, 'du je povezava z Bogom, s Cerkvijo nujna, ®ko nočemo izgubiti izpred oči smotra in c>lja življenja. V tej luči dobiva tudi naše 'narodno udejstvovanje globlji pomen, ker rase tako iz zdravih in krepkih korenin. Mislimo na vse to te dni in tedne, ko bomo Po naših dolinah in vaseh na novo začrtali Pot delu za narod.
Še pred pričetkom 4., to je zadnjega zasedanja končiča je papež Pavel VI. zavzel v soboto, 11. septembra, v svoji tretji en-dMLIkii (okrožnici) ,„Myisteri.um fidei" (skrivnost vere) svoje stališče k vprašanju: »Nauk in češčenje svetega obhajila". V tej encikliki jie papež Pavel VI. zavrgel in preklel nazore nekaterih sodobnih, tako imenovanih teologov, ki pravijo, da moramo razumeti spremenjenje kruha iin vina v Meso. iin Kri Kristusovo pri sveti maši ie simbolično '(izražen v podobi).
Da bi svoje zadržanje na starih dogmah 'še podkrepili, je papež Pavel VI. posegel celo v čas tridentinskega koncila, na katerem .so prvič ustvarili pojem »traiussubstan-eLaoiije" (spremenjenja).
'Papež piiše v svoji encikliki „Mysterium fidei" še, da je sveta naloga teologije ohranitev in obramba starih verskih naukov, ki so jih na prejšnjih koncilih postavili, ne pa najdba novih .naukov, da bi z njimi nadomestili stare.
To. dejstvo priča, da je papež s tem podprl konservativni krog teologov na sedanjem 4., to je zadnjem zasedanju koncila, ki so proti preveč nagli modernizaciji naukov katoliške Cerkve.
Papež otvori 4. zasedanje
V torek, 14. septembra, je papež Pavel VI. svečano ctvoril 4. in zadnje zasedanje 2. vatikanskega koncila. V cerkvi sv. Petra v Rimu je bral sveti oče, oblečen v čisto rdeče oblačilo, ob 9. uri zjutraj skupaj s 26 'kardinali in škofi, ki predstavljajo predsedstvo., koordinacijsko komisijo iin splošno tajništvo-koncila, sveto mašo.
O vzrokih vojne med Pakistanom in Indijo prinaša naš list poročilo na drugi strani.
Že dalj čalsa divja umazana vojna med Indijo in Pakistanom, in sicer zaradi Kaš-miira. Najhuje sta se obe istranli spopadli v torek pri kraju Siallikoitu. Kot je poročal pakistanski radio, so v zadnjih dneh pakistanske enote v hudih bojih pri Sialfcotu, južno old črte premirja v Kašmliiru, zadale hud udarec indijski vojski. Indijski radio pa je javil, da so njihove oklepne enote dosegle odločilno zmago v težkih bojih, ki že nekaj dni trajajo na področju Lahora. Pakistan pričakuje, da se ho izboljšal njegov položaj v sedanji vojni z Indijo zaradi skorajšnje pomoči iz Irana iin Turčije. Tudi Indonezija jie pripravi jena pomagati Pakistanu. Tako je njen veleposlanik v Karačiju izjavil, da je Indonezija pripravljena .poslati Pakistanu 1 milijon prostovoljcev.
Čeprav so bili še v torek hudi boji med .indijskimi in pakistanskimi vojaškimi enotami, pa mi izključeno, da je mir med obema deželama na obzorju. V New Delhiju so objavili, da je indijska vlada pripravljena ustaviti boje na dosedanjih položajih, kakor je predlagal glavni tajnik Organizacije združenih narodov U Thant, ki se je te dni pogovarjal z ministrskim predsednikom Šastriijem. Vendar pa še ne vedo, če bo Pakistan brezpogojno pristal na ustavitev ognja.
Indijski ministrski predsednik Šastri je namreč dejal, da je Indija na nekaterih frontnih odsekih pakistanske meje dosegla svoj cilj, zato bi bila za ustavitev bojev.
V svojem nagovora je papež najavil ustanovitev škofijskega senata. Ta odločitev je velikega pomena v času po zaključku koncila. Nato pa je sveti oče pojasnil navzočim koncilskim očetom, ki jih je zbranih na koncilu okoli 2500, razlog in cilj njegovega potovanja v New York in obisk glavne skupščine Organizacije združenih narodov. Ob tej priložnosti je papež Pavel VI. .ponovno naslovil mirovni klic vsemu svetu.
Ob otvoritvi koncilskega zasedanja so navzoči tudi diplomati in opazovalci drugih krščanskih Cerkva. Svečanost je trajala skoro celo dopoldne in so jo od 9.40 dalje prenašali .po »Evroviziji". Popoldne pa je šel sveti oče z ostalimi koncilskimi očeti v baziliko sv. Križa.
Na sedanjem, to je 4. in zadnjem koncilskem zasedanju morajo izdelati in odobriti koncilski očetje kar enajst zelo pomembnih »shem", med njimi tudi o »verski svobodi" in o »Cerkvi ter modernem svetu". Vprav o teh shemah so že na .prejšnjih zasedanjih koncila mnogo razpravijali.
Nekateri opazovalci menijo., da je med odmorom med zasedanji prevladala sicer številčno mnogo šibkejša, zato pa v Vatikanu .samem močneje zastopana konservativna struja. O takem razvoju lahko sodima tudi po izjavah kardinala Dopfnerja, moderatorja (umerjevalca) na koncilu, ki jlih je izrekel' na sedežu tiskovnega urada koncila na tiskovni konferenci, ko je predvidel, da se koncil zaključi še pred božičem. To bi bilo v skladu s težnjami, da se koncil čimprej konča, saj na njem prevladujejo na-predneje usmerjeni škofi in kardinali. Med temi naprednimi kardinali je tudi naš avstrijski cerkveni knez dr. Konig, ki je bil v tem vprašanju precej zadržan.
V	torek je že izgiedailo, kot da bi biia Indija pripravljena se vdati pritisku tujine: reakcija svetovne javnosti in .pa mirovni klic Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze, za katerim se je skrivala tudi pret-nja, da bosta obe državi ustavili pomoč, in pa prizadevanja glavnega tajnika.
Sedaj sto obe deželi spoznali, da sc zmaga ne doseže samo s toniki im letali, ki bi hitro privedla eni ali drugi deželi uspeh. Obe državi se sedaj tudi bojita, da jim velesili Združene države Amerike in Sovjetska zveza usta vito pomoč.
Indija dobiva ogromno gospodarsko pomoč od Združenih držav Amerike, medtem ko ji nudi Sovjetska zveza vojaško pomoč.
Upanje na mir v tem delu Azije pa ne gre v račun komunistični Kitajski, ki je sedaj začela z množičnimi protesti spor še razpihovati. Rdeča Kitajska je namreč v torek protestirala pri indijski vladi zaradi zaplembe dveh kitajskih bank v Indiji leto 1962. Indijska vlada je novembra leta 1962, med himalajsko vojno zasegla dve kitajski banki v Kalkuti in Bombayu.
V	spor se je vmešal tudi indonezijski predsednik Sukamo in skuša v kalnem ribariti. Pozval je vse mohamedanske države, naj bi podprle Pakistan v boju proti Indiji.
Sovjetska zveza je v teku 24 .ur pozvala že dvakrat obe deželi naj bi ustavili boje. V uradni izjavi svari Sovjetska zveza Indijo in Pakistan, da bi moglo nadaljevanje vojne povzročiti vmešavanje neke tretje sile, ki bi končno vpletle počasi državo za državo v spor. Izjava je čisto jasno naperjena proti bdeči Kitajski.
S SEJE NARODNEGA SVETA
V torek, dne 14. septembra 1965, so se sestali v Celovcu odborniki Narodnega sveta koroških Slovencev. Dnevni red seje je obsegal pretres zadnjih vlog pristojnim oblastem, uredniške in upravne zadeve „Našega tednika - Kronike", predvsem pa pripravo občnega zbora, ki bo v nedeljo, dne 3. oktobra 1965 popoldne.
KRATKE VESTI
•	Prototip novega francoskega letala z navpičnim vzletom »Balzac" je zgrmel iz višine 50 metrov; pilot se je ubil.
© Devet izmed desetih akvanavtov, ki naj bi prebili pod morjem 45 dni v »Sea-lab-2“, je zbolelo za ušesno infekcijo.. Baje bodo nadaljevali dčlo v podvodni postaji 62 metrov pod morsko gladino, pa tudi zunaj »seaiaba". Okužbo so povzročili mikroorganizmi iz oceana.
® Hudi nalivi, po sporočilu meteorološkega inštituta iz Osla najhujši po letu 1879, so se pred dnevi zgrnili nad Oslo in večji del Norveške. V Oslu se je ustavil promet, zakaj ulice so bile pol metra pod vodo. V .vzhodni Norveški ije uničena večina žetve, zlasti še 'krompir din žito.
•	V stanovanju v Hollyvoodu so našli mrtvo 41-letno temnopolto igralko in pevko iDoiroithy Dandridge, ki je doživela svetovno slavo z nastopi v filmih »Carmen Jones" in „Porgy and Bess„. Vzrok smrti še ni znan.
® Okoli 48 turistov je izginilo v nedeljo v kanjonih narodnega parka Zion v ameriški državi Utah. V več skupinah so šli na izlete v 'kanjone tega parka. Domnevajo, da iso jih odnesle spričo nalivov nenadoma narasle vode Deviške reke. V poplavi, ki je pred petimi leti doletela te kanjone, je izgubilo življenje pet ljudi.
® 438.566 ljudi, je v avgustu obiskalo GroBglookner po alpski avtomobilski cesti. Med drugim so se pripeljali z več ko 116.000 osebnimi avtomobili.
•	Po najnovejših statistikah ima vsak deseti Avstrijec osebni avto. Lani je zlasti narasla registracija vozli s srednjo kuba-turo (od 1000 do 1500 ccm).
9 V Emmerichu so pred kratkim odprli največji viseči most v Zahodni Nemčiji. Ta most čez Ren so gradili tri lete in je stal 122,2 milijona mark.
© Po enoletni plovbi po svetovnih morjih z osem metrov dolgim motornim čolnom sto švedska zakonca Per Ericii in Sy-rene Pech končala potovanje v New Torku. Z njima je prispel tudi šestletni sin.
V Vietnamu največje izkrcanje ameriških vojakov
V južnovieitnamskem kraju Qud Nhanu se je izkrcalo te dni 20.000 vojakov enote prve ameriške konjeniške divizije. Kakor trdijo opazovalci, je to največje enkratno izkrcanje vojaških enot Združenih držav Amerike v Vietnamu po korejski vojni.
Iz Saigona pa poročajo, da je ameriški veleposlanik Cabot Lodge odpotoval v Da Nang na konferenco z ameriškimi in južno-vietnamskimi vojaškimi generali. Z njim je šel tudi poveljnik ameriških sil v Južnem Vietnamu general Wesitmorelamd.
Bivši ameriški podpredsednik Združenih držav Amerike republikanec Niixon pa je .izjavil v zvezi z vojno v Vietnamu, da zaenkrat na tem bojišču še ni treba uporabiti atomskega orožja, vendar .pa Ameri-fcancti ne smejo izključiti uporabe tega orožja, če se bo v vojno vmešala rdeča Kitajska.
Vojna med Indijo in Pakistanom
Huda bitka pri Sialkotu — Mir na obzorju
Politični teden
Po svetu
PAPEŽEVA POT V NEW YORK
Iz Vatikana poročajo, da bo papež Pavel VI. obiskal 4. oktobra Organizacijo združenih narodov v New Yorku. Ob tej priložnosti bo govoril v glavni skupščini svetovne organizacije.
Bralci „Našega tednika - Kronike" se gotovo še spominjajo, ko je naš list prinesel v številki 28 vest, da namerava papež Pavel VI. obiskati New York. No, m sedaj se bo ta namera uresničila, kakor beremo iz vatikanskega poročila.
Čas potovanja kakor tudi način objave kaže jasno, da papeževo potovanje nikakor ne bo toliko verskega kakor svetovno političnega značaja. Kajti svetovni mir ogrožajo krize v Vietnamu in Kašmiru. In prav to je igralo pri papeževi odločitvi glavno vlogo.
Uradno je papeževa odločitev samo izpolnitev povabila, ki mu ga je glavni tajnik Organizacije združenih narodov poslal že davno. Političen pomen papeževega koraka je razviden že iz tega, da je v sredo popoldne minulega tedna državni tajnik kardinal Cicognani najprej javil papeževo odločitev diplomatom, pooblaščenim pri Sv. stolici. Odločitev prejšnjih velikih potovanj v Sveto deželo in v Indijo, ki ste bili čisto verskega značaja, je papež sam najavil v nagovorih pri verskih slavnostih in svečanostih.
Tudi čas potovanja v New York priča, kakšno važnost polaga papež Pavel VI. na to, da hi naslovil na članice Organizacije združenih narodov mirovni klic. V poučenih krogih so namreč splošno menili, da bo papež obiskal New York šele proti koncu zadnjega koncilskega zasedanja, ki se prične sredi septembra in bo trajalo do konca tega lete. Sedaj objavljeno papeževo potovanje pa bo padlo naravnost v sredino koncilskega zasedanja. Papeževo potovanje bo trajalo samo en dan. Ali bo papež naslovil v generalni skupščini Organizacije združenih narodov svojo osebno poslanico ali poslanico, izdelano skupno na koncilu, ni znano.
Da je papež najavil .svoje potovanje najprej diplomatskemu zboru, pooblaščenem pri Sveti stolici, ima namreč namen, da bi bilo ob njegovem obisku v Organizaciji združenih narodov navzočih čim več državnih in vladnih voditeljev.
Vprašanje je, če se bo papež ob priliki svojega obiska v New Yorku sestal tudi s predsednikom Združenih držav Amerike Johnsonom. Kajti Amerika, kakor znano, ne vzdržuje diplomatskih odnosov s Sveto stolico. Zato je Vatikan vsa vprašanja, ki so prihajala ves minuli teden v zvezi s srečanjem papeža Pavla VI. z Johnsonom v Beli hiši, pojasnjeval s tem, da Bela hiša o papeževem obisku uradno še ni obveščena. Papež obišče uradno samo Organizacijo združenih narodov, ne pa Združene države Amerike, toda glavni sten te svetovne organizacije je le v New Yorku. Ne izključujejo pa možnosti, da bi lahko pomenilo papeževo potovanje v Ameriko nekak uvod za diplomatske odnose med Vatikanom in Združenimi ameriškimi državami.
Potovanje v New York bo najdaljše, kar jih je do sedaj papež podvzel: New York je oddaljen od Rima 6505 kilometrov, medtem ko je bilo do Bombaya samo 6326 kilometrov.
Program papeževega potovanja 4. oktobra ba takle:
Ob 7. uri odhod z letalom iz Rima;
ob 10. uri prihod v New York;
od 10.30 do 13. ure bivanje v rezidenci kardinala Spellmana, po možnosti tudi srečanja s posameznimi državniki;
ob 15. uri obisk glavne skupščine Organizacije združenih narodov, govor v tej svetovni organizaciji;
po 16. uri sveta maša za svetovni mir, verjetno ne v St. Patricks katedrali, ampak v nekem velikem newyorškem stadionu;
pozno zvečer odhod z letalom v Rim, kamor bo prispel papež v jutranjih urah 5. oktobra.
Papeža Pavla VI. bo spremljalo na njegovi poti samo nekaj najožjih sodelavcev. Gotovo je, da bo spremljal papeža državni tejnik, kardinal Cicagnani, vatikanski zunanji minister, medtem ko imena drugih še niso znana.
Iz vatikanskih krogov navajajo tudi nagibe, zakaj je papež Pavel VI. izbral za svoje potovanje vprav 4. oktober:
@ 4. oktobra slavi katoliška Cerkev praznik sv. Frančiška Asiškega, ustanovitelja frančiškanskega reda, ki je znan po tem, da si je sam izbral uboštvo. Papež hoče namreč v svojem slavnostnem govoru v glavni skupščini Organizacije združenih narodov govoriti tudi o boju proti uboštvu na svetu.
e 4. oktobra 1962 je nastopil veliki papež Janez XXIII. svojo prvo veliko italijansko potovanje v Loretto in Assi.si in s tem pretrgal osebno izvoljeni eksil (pregnanstvo) papežev, ter tako odprl pot za bodoča potovanja papežev.
© Organizacija združenih narodov slavi letos 20. obletnico svojega obstoja v San Frančišku, mestu v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, ki so ga poimenovali po svetem Frančišku Asiškem.
NOVO BOJIŠČE
V	dneh, ko je bila pozornost vsega svete obrnjena v Vietnam in so bili diplomati zaposleni s tem, da bi nekako rešili vietnamsko krizo, je nenadno izbruhnila še nova vojna med Indijo in Pakistanom.
V	spopadu med obema državama je šlo najprej za Kašmir, to je ozemlje veliko nekako 223.000 kvadratnih kilometrov s 5 milijoni prebivalci, ki so povečini mohame-danoi kakor Pakistanci. Pa tudi Indija si lasti pravico do Kašmira, dn sicer iz zgodovinskih in gospodarskih razlogov.
Obe deželi, Pakistan kakor Indija, ste se že takoj po svoji ustanovitvi spopadli zaradi Kašmira, zato je zahtevala vojna že tudi mnogo žrtev med Kašmirci samimi, ker so se prebivalci, ki so muslimani in hindujci, pobijali med seboj. Lete 1949 je bilo na pritisk Organizacije združenih narodov sklenjeno premirje in potegnjena je
bila demarkacijska črte, ki je razdelila Kašmir teko, da sta pripadli dve tretjini ozemlja s 3 in pol milijona prebivalci Indiji; ena tretjina s poldrugim milijonom ljudi pa Pakistanu. Vendar ni nikoli bilo pravega miru.
Kašmir je teko postal glavno žarišče vojne v svetu. Vojna med Pakistanom in Indijo ni zadeva samo južne Azije, temveč še bolj celega svete. Kajti nevarnost je zmerom večja, ker je severna indijska meja že izpostavljena kitajskemu pritisku. Kakor pa govore poročila iz tega dela svete, Kitajska komaj čaka, da bi še bolj razpihala spopad.
Organizacija združenih narodov je že ukrenila v tej smeri nekaj. Glavni tajnik svetovne organizacije U Tant je že bil v Ravalpindiju, glavnem mestu Pakistana in v New Delhiju, glavnem mestu Indije. Obe deželi sta sprejeli mirovno misijo glavnega tajnika z odobravanjem in sta za to, da začneta z mirovnimi pogajanji.
Pakistanski predsednik Ajub Kan je sprejel tudi ponudbo kenijskega predsednika Kenyatte za posredovanje v dmdiijsko-paki-s lanske m sporu. Tudi sovjetska vlada posreduje v sporu. Tako je sovjetski ministrski predsednik Kosigin že poklical paki-stanskega veleposlanika v Moskvi. Sovjetska zveza namreč goji prijateljstvo tako z Indijo kakor s Pakistanom dn daje obema državama pomoč.
Novice Iz obeh taborov o bojih si zelo nasprotujejo. Tako Pakistan kot Indija trdite, da so njihove vojaške enote dosegle velike uspehe in prizadele sovražniku hude izgube.
Naj bo že kakorkoli, vojna med Indijo ,in Pakistanom ni samo nevarna za svetovni mir, ampak je tudi popolnoma nesmiselna, ker gre za vojno lačnih. Tako Pakistan kot Indija spadata med najrevnejše države na svetu in v obeh deželah milijoni umirajo od lakote in obe ste navezani na tujo gospodarsko pomoč.
in pri nas v Avstriji
POSEBEN DAVEK ZA POMOČ
POPLAVLJENCEM?
•Kot po nekaterih drugih delih svete so bile letos, kot znano, tudi v Avstriji izredno hude naravne katastrofe, katerim so se v poletju pridružile poplave v tekem obsegu, kot jih ne pomnijo že skoraj sto let. Ze ob poplavah v Nižji Avstriji, na Dunaju in Gradiščanskem, ki so nastopile pred tedni, so sl oblasti začele temeljito „beliti glavo", kje najti denar za te visoke nepredvidene izdatke.
še bolj pereče je to vprašanje postalo sedaj po nedavnih strašnih poplavah' na Koroškem, Vzhodnem Tiroilskem in Pre-darlskem. Kot občine in posamezne deželne vlade je začela tudi osrednja vlada resno premišljati, kako bi krili škodo vseh letošnjih naravnih katastrof, ki bo verjetno prekoračila dve milijardi šilingov, in kje bi našli za to potrebna denarna sredstva. Tudi obe vladni koalicijski stranki (OeVP, SPOe) ste o tem razmotrivali — vsaka zase na sestankih svojih najvidnejših predstavnikov.
Socialistični zastopniki so predlagali ponovno uvedbo 50-odstotnega pribitka na premoženjski davek. Ako bi bil ta predlog odobren, bi na te način bili mali davkoplačevalci oproščeni ponovnih obremenitev. — Zastopniki Ljudske stranke pa so se odločili za popolnoma drugačno rešitev, kje najti denar za te podpore, in so odobrili tozadevni osnutek finančnega f.inistra:
VSE PREBIVALSTVO NAJ PRISPEVA,
t. j. vsak davkoplačevalec naj v ta namen eno leto plačuje 5-odstotni pribitek k dose-danjeimu davku (ne 5% od dohodkov oz. plače!). Na ta način bi zbrali v 1. 1966 približno 700 milijonov šilingov. To povišanje bi plačevali obvezniki uslužbemskega davka, piridobnine in družbenega davka. Tudi ta predlog bi bil v glavnem sprejemljiv, ima pa eno precej slabo stran: da bi bili po njem najbolj prizadeti mali davkoplačevalci, posebno delojemalci, ki so že dtek materialno prizadeti, saj morajo vprav oni plačevati višje cene zaradi omenjenih naravnih nesreč in bi res ne bilo opravičljivo, da bi sedaj morali nositi „levji delež" obremenitve.
Predlog Ljudske stranke v tej obliki je naletel na gluha ušesa in odpor tudi pri socialističnih zastopnikih, zato je malo ver-jetno, da bo pri tozadevni seji osrednje vlade naletel na odobrilno stališče. Večina med narodom je mnenja, da je treba k tej podporni akciji v prvi vrsti pritegniti go-
spodarsko močnejše. Posebno pozornost zaslužijo zlasti oni, ki so znali poiskati oz. si napraviti celo izreden ‘dobiček iz letošnje ■izredne podražitve življenjskih potrebščin, ki je naštela letos vprav v zvezi z velikimi naravnimi1 nesrečami. Ti morajo še v posebni meri priskočiti na pomoč v tej akciji za pomoč poplavljencem.
Predlog zastopnikov Ljudske stranke pa ima tudi eno pozitivno točko: prvič(!) v drugi avstrijski republiki naj bi bili pritegnjeni k plačevanju tega petodstotnega davčnega poviška tudi vsi oni javni funkcionarji (politiki), ki imajo teko neupravičen davčni privilegij, da jim ni treba plačevati nilkakih javnih dajatev. To iso n. pr. ■ministri, državni in deželni poslanci, mestni dn občinski svetniki. Seveda bi bilo potrebno v ta namen izdelati posebno zakonsko ■novelo, kajti sicer bi se temu res utemeljenemu prispevku za žrtve naravnih katastrof zopet odtegnila prav večina onih, ki so itak oproščeni skoraj vsakih javnih dajatev. (Kot da bi samo oni delali za blaginjo naroda in države! Večina javnega mnenja je na strani onih, ki dokazujejo, da to dela — več ali manj vsak pošten in konstruktiven državljan, pa naj bo v tem ali onem zasebnem ali javnem poklicu!) — Če torej pride do uresničitve predloga Ljudske stranke oz. finančnega ministra dr. Schmitza (seveda s potrebnimi popravki v korist slabše situiranih!), potem bo treba pozorno zasledovati ves potek, da ,se politiki, od katerih ima večina itak zelo visoke prejemke, ne bodo skozi kakšna , .stranska vrata" zopet umakniti oz. izognili temu plačevanju v korist teko zelo prizadetih sodržavljanov!
VENDARLE ŠE ENA STRANKA
Že pred tedni smo poročali, da je. bivši notranji minister Fr. O 1 a h , ki je bil dolga late član Socialistične stranke m eden najvidnejših njenih predstavnikov, usteno-vil novo politično organizacijo pod imenom ,.Delovna skupnost za demokracijo", ki si je nadela nalogo, ustanoviti novo politično stranko, v kateri naj bi našli »zatočišče" v glavnem razni levičarski nezadovoljneži.
Ta namera je bila uresničena pretekli teden, ko je gori omenjena organizacija imela na Dunaju svoj ustanovni občni zbor pod vodstvom Olaha. Na njej so bile po delegatih zastopane vse avstrijske zvezne dežele. Soglasno je bilo sklenjeno, naj se organizacija preimenuje v »Demokratsko napredno stranko" (»Demofcratische Fort-schritMohe Partei" — okrajšano: DFP).
SLOVENCI
dama hi po svetu
Priznanje slovenskemu teologu
Dr. Lojze Šuštar, profesor moralke v bogoslovnem semenišču v Churu, v Švici, je bil imenovan za regensa-ravnatelja istega bogoslovja.
Dr. Šuštar je doma iz Dolenjske. Bogoslovne študije je dokončal v Rimu kot gojenec zavoda Ger-manicum. Po končani vojni je iz Rima odšel v Švico. Najprej je bil kaplan v St. Moritzu, nato spiri-tual in profesor teologije v zavodu Schwyz in končno profesor bogoslovja v Churu.
S svojimi članki, predavanji in razpravami v znanstvenih revijah je univerzitetni profesor znan daleč preko švicarskih meja.
P. Odiio spet v Združenih državah
P. Odilo Hanjšek OFM se mora te dni vrniti v Združene države Amerike zaradi zdravstvenih ozirov. Nastanil se bo zopet v Lemontu pri slovenskih frančiškanih. Njegov naslov bo: Box 608 Le-mont, 111. USA. V prvi polovici oktobra dospe na svoje mesto. Delo izseljenskega duhovnika je pač izredno naporno.
Župnik Tensundern o pokojnem prelatu Janezu Kalanu
Znani nemški župnik Tensundern v Reckling-hausenu v VVestfaliji, ki se je iz ljubezni do slovenskih rudarjev naučil slovenščine, da jim je v materinskem jeziku lahko oznanjal Kristusovo besedo, ki je bil ponovno na obisku v Sloveniji je napisal sledeče pomembne vrstice o pokojnem prelatu Janezu Kalanu:
„Po prvi svetovni vojni je prišel rajni prelat Janez Kalan v Porurje brez denarja, pa z velikim idealizmom. Ustanovil je slovensko pisarno v Bott-rop-Boyu pri sestrah dominikanskega reda, pa tudi mesečnik „Naš zvon” za Nemčijo, Holandsko, Belgijo in Francijo. Pomagal je z vsemi svojimi močmi pri Zvezi slovenskih katoliških društev (25 rudarskih in 15 rožnovenskih društev). Imam še sliko, kjer sva v sredi med predsedniki in prednicami. Obiskoval je neprenehoma svoje rojake, jim pasti-roval, jim preskrboval papirje in listine, organiziral romanje v Kevelaer, Rajhenburg, Brezje itd. Čeprav sem bil drugačnega značaja kakor on, sva bila zmerom dobra prijatelja in boritelja za slovenske ideale; sem ga zelo spoštoval in občudoval zaradi njegove radikalne aktivnosti za Boga, za Cerkev in za slovenski narod. Kalan je bil zgled drugim duhovnikom in je zaslužil, da bo vedno ohranil dobro ime v slovenski zgodovini.
Bog daj slovenskemu narodu še veliko takih idealnih duhovnikov, ki so Kristusovi nasledniki in vse žrtvujejo za Boga in za slovenski narod.”
Hkrati je bilo na tem občnem zboru sklenjena temu odgovarjajoča izpirememba pravil za novo stranko. Navzočim deželnim delegatom je bilo naročeno, naj poskrbijo, da bodo čimprej ustanovljene odgovarjajoče organizacije nove stranke v vsaki deželi. Za osrednjega strankinega vodja (predsednika) je bil izvoljen bivši minister Olah — njem pobudnik. (Da bi bil kdo drug izvoljen, itak nihče ni pričakoval!)
Kakšen bo odziv za vstop v novo stran-too, je ob njeni »zibelkii" še težko prerokovati. Na vsak način se bodo njeni člani v glavnem »rekrutirali" iz vrst isodaHstov, iz katerih ‘izvira tudi Olah. Zato bo naj-večjo škodo utrpela Socialistična stranka, kjer bo Demokratska napredna stranka saimostojmo nastopila pri kakršnihkoli volitvah in bo borba za relativno oz. absolutno večino glasov temu primerno še bolj napeta kot do sedaj. Na drugi strani pa obstaja upravičen sum, da se bo nova stranka verjetno povezala s SPOe v vseh važnejših odločitvah, dn to 'na pobudo njenega vodje. Tako sodijo mnogi politični opazovalci; v tem mnenju jih potrjuje Olahovo politično zadržanje zlasti v parlamentu po njegovi izključitvi iz Socialistične stranke. Če on na splošno zastopa mnenje, da je treba okrepiti pravice parlamente, bi to moral v teh preteklih mesecih tudi v dejanju dokazati v parlamentu, zavedajoč se, da je vsak politični mandatar v prvi vrsti odgovoren volivcem, ki so mu zaupali svoj glas, ne pa strankini disciplini, ki je večkrat v navzkrižju z mnenjem dn koristmi večine volivcev. Če torej te mož precej dvoumnega slovesa v prihodnjih mesecih ne bo temeljito popravil oziroma izpremenil svojega zadržanja zlasti pri zasedanjih parlamenta, mu verjetno ne bo šlo kaj prida ljudi pri prihodnjih volitvah »na liimamce", v kolikor bo nova stranka stopila tedaj pred javnost!
t Dr. Albert Sclmeitzer ‘
Pogrebci nesejo čisto preprosto leseno krsto z zemelj skhni ostanki velikega človekoljuba. Prizori pristne žalosti se zrcalijo na obrazih udeležencev pogreba. Manifestacije resničnega sožalja so prihajale iz vseh strani sveta. Bivši zapadno-nemški kancler dr. Adenauer, eden izmed redkih še živečih iz generacije velikega pokojnika, je dejal: „Albert Schvveitzer je bil luč v temi... Bil je luč ljubezni.”
Naš časopis je v številki 36. prinesel kratko vest, da je umrl Nobelov nagrajenec za mir in slavni zdravnik dr. Albert Schvveitzer, star 90 let. Pokopali so ga v nedeljo, 5. septembra popoldne, v bližini bolnišnice in zraven groba njegove žene, ki je umrla pred osmimi leti.
Lambarene, mestece v afriški državi Gabonu je pojem, neizbrisen iz zgodovine. Je to mestece sredi afriškega pragozda, kjer se je pred 52 leti s svojo soprogo naselil dr. Albert Sclmeitzer. Desetletja so ga v tem naselju človekoljubja obiskovali domači prebivalci pragozda. Desetletja jim je dan za dnem dajal nesebično medicinsko in duhovno pomoč. Do konca življenja, to je do svojega devetdesetega leta je ostal v svoji pragozdni bolnici, kjer je že v času kolonializma, zdavnaj pred drugimi, sledil klicu vesti im srca in se posvetil z vso dušo domačemu afriškemu prebivalstvu.
Zdravniška pomoč, nenehno razdajanje in resnično svojevrstna humanost (človečnost) so spremljali moralmo-etična načela tega tako vsestranskega moža, enega največjih humanistov in osebnosti našega časa.
Dr. Albert Schvveitzer se je rodil 14. januarja 1875 v Kaysersbergu v Alzaciji. Torej je Albert Schvveitzer kot Alzačan zrasel med francosko in nemško kulturo.
Že kot otrok se je zanimal za zgodovino, naravoslovje in še posebno za glasbo.
Po gimnazijskih letih se je .posvetil na univerzi v Straftburgu teologiji in filozofiji. Petem je šel v Pariz in se izvežbal v orglar-stvu. Tu je bil nekaj let orglar družbe Johanna Sebastiana Bacha. Ker se je na uni-veirai dodobra spoznal s filozofijo in teologijo, .se je pozneje še bolj poglobil v ti dve znanosti, posebno pa še v Kristusovo življenje.
Leta 1911 je v Straftburgu končal še medicinsko fakulteto in leta 1913 je s svojo mlado soprogo odšel v Lambarene. Iz dohodkov od koncertov, ki jih je strastni orglar dr. Albert Schvveitzer prirejal in pa od konferenc je zbral toliko denarja, da je lahko ustanovil sklad za bolnišnico evan-galistiične misije v Lambarenu.
Ta bolniška postaja je postala središče njegovega delovanja, dejanja in nehanja ter osrednji življenjski namen.
Prva -svetovna vojna je bila pretrgala dr. Schvveitzerjevo delovanje, saj so ga kot tujca skupaj z ženo izgnali iz Gabona in internirali. V povojnih letih je slavni pragozdni zdravnik potoval po svetu in vnovič zbiral
denarna -sredstva, da bi še razširil bolnico v Lambarenu.
Drugo svetovno vojno pa je dr. Albert Schvveitzer preživel v Afriki. Potem pa je vnovič obiskal evropske -in ameriške države. V tem času je postal znan in priljubljen po vsem -svetu. Postal je častni doktor univerz v Oxfordu, Edi-nburghu, Saint Andre-vvu. Dalje so ga izbrali za člana akademije moralnih in političnih ved v Parizu.
Vsestranska osebnost Alberta 5chwei-tzerja je s-e-gal-a na raznovrstna področja duhovnega življenja. Tako kot je dneve od jutra do večera posvečal svojim bolnikom in -sosedom, je večere namenil meditiranju (premišljevanju) dn znanstvenim razpravam ali Bachovim toccatam .(izg. tokatam) in fugam. Njegovo življenje je bilo bogato in polno vsebine, njegovo zanimanje in skrbi so bile posvečene talko obnovi boilmiških barak kot vprašanjem in problemom atomske nevarnosti. Daleč od civiliziranega sveta v pragozdu je hi-1 spričo bogatega dopisovanja
15. septembra je obhajal v Salzburgu, v materini hiši solnograških usmiljenk svojo- 80-letnieo župnik Franc Zabret, re-gens na Schernber-gu, v župniji Schvvarzach in Pon-gau.
G. Zabret je eden najodličnejših živečih duhovnikov ljubljanske nadškofije. Rojen je bil 15. sept. 1885 v Britofu, župnija Predoslje pri -Kranju. Njegov oče je s svojo pridnostjo zgradil znano tovarno lanenega olja, ki še danes obstoja. Družina je bila globoko krščanska. Jubilant nam je sam
.s prijatelji obveščen o premikih sodobnega sveta, njegovih skrbeh in potrebah. Dr. Alberta Schvveitzerja ni skrbelo vprašanje, ki hromi večkrat sleherni kulturni razvoj: „Kaj lahko človek stori?“ Če je namen dovolj močan, je v tem vprašanju že tudi odgovor.
Dr. Albert Schvveitzer je nekoč zapisal: „En sam zdravnik v Afriki lahko celo z najskromnejšo opremo pomeni zelo dosti prav mnogim ljudem. Dobra'dela, ki jih lahko stori, stokrat presegajo vse, kar žrtvuje v življenju, in tudi materialne izdatke."
Leta 1951 so mu podelili veliko mirovno nagrado nemških knji-go-tržcev, a samo eno leto za tem, to je leta 1952 pa je bilo njegovo delo za mir kronano z navečjo častjo na svetu: Nobelovo nagrado.
Dvajseto stoletje je izgubilo s smrtjo dr. Alberta Schvveitzerja eno največjih osebnosti. Za njim ostajajo Lambarene, njegove razprave in spisi in čudoviti gramofonski posnetki, priče samobitne interpretacije Bachovih angelskih skladb.
pred leti popisoval v „Duhovnem življenju", -kako so znali vzgajati stani. Ni čudno, da je poleg njega tudi deset let starejši brat Valentin postal duhovnik; umrl je -kot deikan za lijubljans-ko okolico v St. Vidu nad Ljubljano. Tudi on je bil izgrajena duhovniška osebnost.
G. France je začel gimnazijo v Kranju, pozneje pa jo je nadaljeval kot alojzijevišč--nik v Ljubljani, kjer je z odliko maturiral leta 1905. Že v srednji šoli, še bolj pa v bogoslovju so se pokazali njegovi izredni
-darovi: ne -sam-o, da se je lahko učil, bil je tudi glasbeno zelo nadarjen. Nekaj njegovih 'kompozicij je izšlo tudi v tisku.
Po mašni-škem posvečenju leta 1909, ga je škof Jeglič -poslal najprej za kaplana na Bled, -pozneje pa na Vrhniko. Me-d vojno je prišel najprej za stolnega vikarja v Ljubljano, pozneje pa je bil do leta 1930. zaposlen v Jugoslovanski tiskarni kot urednik. Predvsem je veliko let urejeval priljubljenega »Domoljuba", ki ga še danes niso ljudje pozabili. B-og ve, koliko dobrega je gospod storil v tistih letih s peresom.
Leta 1930 pa je stopil ponovno čisto naravnost v duhovno pastirstvo: prevzel je najprej župnijo Kovor na Gorenjskem, štiri leta pozneje pa Bled, kje-r je nekoč služboval kot kaplan. Umetniku Pengovu je dal -poslikati blejsko cerkev — in tudi sicer je za to cerkev, še več pa za dušno pastirstvo na Bledu storil.
Prišlo je leto 1941 in s tem konec Jugoslavije: Nemci so tudi njega odvedli v zapor, najprej v Škofove zavpde v St. Vidu, potem pa na Hrvaško. Trnjeva pot gorenjskih duhovnikov je končala v Sremskih Karlovcih, potem v Džakovem; g. Zabretu je uspelo priti v Ljubljano, kjer je v delu pri »Jugoslovanski" preživel okupacijo. V maju 1945 je prostovoljno zapustil domovino. Najprej se je zaposlil kot organist v StraB-burg-u n-a Koroškem, pozneje več let v Hei-ligen Blut. Nekaj let je pasel vernike v St. Jakobu v Defereggentalu v Vzho-dni Tirolski. Pred 14 -leti je prevzel kot regens ka-planijo Sohemberg na Salzburškem, kjer se je udejstvoval kot dušni pastir za usmiljenke in za najrevnejše med ljudmi: za bolne (Dalje na 8. strani)
80-ietnica župnika Franca Zabreta
Dr. Theodor Veiter:	(Nadaljevanje)
Volker im Volke Osterreichs
Volksgruppen und Sprachminderheiten in der Republik Osterreichs
Wde viele Slovvemen gibt es -in Karnten nun vvirklich? Slovvenischarseits wi-rd im-mer wieder -eime Zahl von 90.000 bi,s 100.000 'genannt, wobei man gerne alle Slowenen, die irgeindedner der vielen s-lovvenischen Organ-isationen angehoran, so oft zabit, a-l-s sle dort aufscheinen. So etwas dsit naturlich abwe:gig. Ebemso kann man ab und zu in solehen Quellen lesen, daft diese Zahl sich auf die Zahlunge-n der Zeit vor dem ers-ten Weltikrieg stutze. TatsachiMeh zabite man 1890 noeh 101.030 = 29.53 Prozent der cvolkeruing an Slowe-nen und 1910 noch 2.212 = 20,75 Prozent. Dabei w-ird aber vers-chvviegen, daft Gebiete mat iibervvie-gen-d sknvenischer Bevolkerung, namlich as Miefttal mit Unterdrauburg und die Gemeinde Seeland, und das dmmerhin min-derheitlich von Sknvenen besiedelte Kanal-tal 1919 obme Volksabstimmung abgetreten Berden muBten. Dazu kommt die sehr starke Germani,sier-ung seit dem Karntner Ab-^ehrkampf, durch vvelche — im iibrigen °hne jeden aufleren Zw-an-g — das bis dahin ge-s ch lo s se ne s lo vvenisiche Si edlumigs geb i e t m drei untereinander nicht mehr zusam-®enhange,nde Lappen (Jauntail, Resental, Ga i Ital) aufgesp-ailten wurde, dies bei glei-ch-zeitige-r innerer Umvvandlung sehr vie-ler re-in sknvenischer Gemeinden in gemischt-sprachige Gemeinden. Wo vor hundert Jahten, -wie ubri-gems sebon seit dem fruhe-sten Mittelalter und aus dersellben Zeit, in wel'cher von Siidosten die Alpenslavven ins Land kamen (bis ins heutige Osttirol, bis vor Wiener Neustadt und in den Lungau), stammenden Stadte und Markte Sudkarn-fens gew-i:ssermaBen deutsohe Sp-rachinsein im Slovveniischen vvaren, namlich Elsenkap-
ipel, Bieifourg und Ferlach, dst nun schon seit Jahrzehntem das , Slowenentum in Sprachins-eln aufgespailten und eine ver-stre-ute Minderheit, mit der Mehrheit fast uberall verzahnt lebend. Der im ubr-igen limponierend gediegenen sloweiniisohen Literatur zu -den Karntner Voliksgruppenfra-gen entmimmit man zwar, daft immer von „SloweniS'Ch-Karnten“ (Slovenska Koroška) gesprochen wi;rd32. Ein solehes gibt es heute nicht mehr, der Ausdruck kann nu-r als na-tionalpolitiisches Ziel angesehen werden und ist als solehes wie alle Naitionaiismen abzuilehnen. Es gibt aber immer noch eine Anzah-l Gemeinden mit einer slovvenischen
Spira chvolksm ehrheit (in	dem ofoen	aufge-
zeigten Sinne), namlich:		
Lu dmanm sd-orf (Bilčovs)3 3	1353	871
Mii e,g er (Me-dgorje)	839	629
Radsberg (Radiše)	437	388
W:indiisch-Bleiberg		
(Slovenji P-lajberk)	536	328
Zeli (Sele)	951	900
Feistritz ob Bileiburg		
(Bistrica pri Pliberku)	2087	1373
Giobasnitz (Globasnica)	1413	1183
Moos (Blato)	- 1501	1214
Neuhaus (Suha)34	1402	890
Sittersdorf (Žitara ves)	2002	1040
Vellach (Bela)	2455	1487
Zu diesen 1961 mehrheiitlieh von Ange-horigen der slowenischen Sprachmioderbeit bewobnten Gemeinden (von denem einige dn-/Avischen aufgelassen beziehungS'Weise zu-sammengeil-egt vvorden sdnd) kommen solehe mit einer stattlichen slovvenischen Sprach-minderheit wiie Egg im Gailtal (329 Sl-owe-nen), Fe-istritz im Rosental (401), Ferlach (795), Keutsehaeh (604), Ko-ttmannsdorf (522), St. Margarethen im Rosental (381),
Schiefling am W6rther See (577), Unter-ferlach (259), Weizelsdorf (328), Aug-sdorf (531), Finkenstem (823), Ledeni,tzen (374), St. Jakob im Rosental (1847), Diex (306), Ebemdorf (1566), Loibach (628), St. Kan-zi-an (787), St. Peter a. W. (316) und Wad-senberg (314).
1939 gab es noch viel mehr Gemeinden mit einer mehrheitlich der slowenischen Spraichminderheit zugehorigen Bevolkerung, namlich: Egg im Gailtal, Keutsehaeh, Ober-dorf-l, St. Margarethen 1. R., St. Stefan a. Gali, Augsdorf, Ledeni-tzen, St. Jakob i. R., Diex, Ebemd-orf, St. Ka-nziam, St. Peter a-m Wali!i0rsbeng sovvie einige heute mit ande-ren Gemeinden zusammengeilegte Gemeinden vvie Riiakersdorf, Le-ifling, Loibach, Schvvaibegg, Tainach. Einige Gemeinden, die 1961 nur noch eine ehar schwache slowe-inische Minderheit aufvveii-sen, waren noch zvvischen 45 und 49 Prozent slowenisch, wie Gail-izien, Mankt Griffen, Haimburg, Ruden, Feistritz i. R., Kottmanns-dorf, Weizels-dorf, Finkenstein, Mairkt Rosegig.
Der AbbrockelungsprozeB
Nun erschaint as volli-g undenkbar, daft -die Zahl der Angehorigen der slovvenisehen Sprachminderheit in Sudkarnten innerhalb ven nur 22 Jahren um 40 Prozent abgenom-men hatte. Es muft in einigen Gemeinden, wo- der Riickgang von einer starken Mehrheit auf fast Nuli ermittelt vv-urde w-ie in Egg i. Gailtal, -o-der doch nur auf e-inen irecht geringen Prozentsatz gegenuber einem rund SOprozentigen Anteil wie in Ruden, Markt Griffen, Finkenstein o-der Galizien, das Zahlergebinis von 1961 (und in einigen Gemeinden schon 1951) objektiv unrichtig sem. In Gemeinden mit national betontem traditionelilem Slowenentum, also ohne die »deutschfreundlichen", „windischen“ Slo-vv-enen, wie Egg i. G. oder Galizien, kann -trotz des Abibrockelungsprozesses durch Fremdenvarikehr, Straftenbau, Ans-iedlung
von Unternehmungen und Firm-enfdlialen unmog-Mich ein so weitgehender Vo-lkstums-,schwund in so kurz er Zeit aufgetreten s ein. Es muft also an der Fragestellung oder an der Eintragung liegen. Die Tatsache, daB 1939, zur Zeit einer kurzen Scheinblute freien Sprachzugehoriigkeitsbekenntmsses um fast 70 Prozent mehr Sknvenen gezahlt vvurdem als 1934, ist hierfur ein deutildches Indr.z. Man wird also anzunehmen haben, daft die sknvemiisohe Sprachminderheit Kamtens audi heute noch min-destens so viele Angehorige bat wie 1939, also zwi-s-chen 43.000 und 44.000 Personen. Da aber -schon 1939 sdeh manche dieser Slovvenen wahl nicht als Minderheitsangeharige, son-dern aus politischen oder Niitzlichkedtser-wagungen als Deutsche der Sprache nach bezelchnet haben vverden (die -sogenann-ten Windi,sehem waren zu erhcblichem Tell Anhanger des Na t io nalsoz ia llsmus, bis dann auch sle ab Fruhjahr 1941 jah disknimi-niert \vurden), ist auch diese Zahl gering-fiigiig zu niedrig gegriffen. Man wird sie auf etwa 50.000 zu komiigieren haben.
32	Anton Melik, Slovenija, Geografski opis, f. Aufl., Ljubljana 1941, II. Aufl. (weniger aipodik-tisch in di-eser Beziehung), Ljubljana 1963; fernev zahlreiche Aufsatze in »Zbornik Koroške", Ljubljana (Klub koroških študentov) 1959 (bes. in den Aufsatzen von Peter Fičko in Vladimiir Klemenčič. Weitere Literatur in: Gertrud Krallert-Sattler, Sudosteuropa-Bibliograiphie, Bd. II. Te.il I, Miinchen (Oldenbourg) 1960.
33	Die hier angegebenen slovvenischen Ortanamen sind der von privater sknvenischer Seite veroffent-lichten Ubersicht »Seznam slovenskih in nemških imen koroških krajev” (Obersicht der slovveniischen und der deutschen Namen in den Karntner Bezir-ken), Klagenfurt (Celovec) 1963, entno-mmen. Sie entsprechen im groBen und ganzen den amtlichen Bezeichnungen, vvie sie bis 1918 in der »Osterrechi-schen Topographie” niedergelegt vva-ren.
34	Neuhaus (Suha) ist eine erst 1957 (LGB1. NT. 53) durch Zusammenlegung von Leifling und Schvvabegg entstandene Gemeinde, vvar aber als Fraktion (Ortschaft) schon vorhanden, vvas a-n-laBlich der slovvenischen V61kerbundbeschwerde von 1934 zur internationalen Kontroverse fiihrte.
2ITARA VES (Preložitev igre)
Farna mladina iz Žitare vesi in okoliških far je nameravala priredita v nedeljo, 19. septembra, zgodovinsko’ igro „Rebrca in Pilštajn ali Zadnji vitez Rebrčan“.
Sedaj pa nam igralci sporočajo, da igre rega dne ne bodo mogli uprizoriti, ker je obolela ena glavnih igralk.
Igro bo zato farna mladina iz Žitare vesi in okoliških far uprizorila šele 25. septembra, ob 8. uri zvečer v dvorani pri Rutarju v Žitari vesi.
GOZDANJE
(t Župnik Martin Kuchler)
'Nepričakovano hitro je odšel v večnost naš blagi dolgoletni župnik na Gozdanjah Martin Kuchler. Zadnjo nedeljo, 29. avg., je še .sam daroval sv. mašo za farane. V četrtek 26. 8. je še poromal s svojim zvestim prijateljem g. župnikom Tomažem Ulibin-gom iz Skočidola na Sv. Višairje. Tam sta skupaj molila za farane in se izročila Mari-jinemu varstvu. Č. g. svetnik Tomaž Ulbing je ravno v tem letu obhajal čil in zdrav biserni jubilej — 60-letniico mašništva — in se je hotel Mariji zahvaliti za varstvo in pomoč v šestih desetletjih duhovniškega delovanja. Pač ni mislil, da sta zadnjič skupaj potovala, ko je bil gozdanjski župnik še 12 let mlajši kot sikočidolsiki.
V	ponedeljek se je hotel udeležiti pokojni župnik Martin Kuchler še duhovniških duhovnih vaj v Tinjah, pa se je moral podati v bolnico elizabetirik v Celovcu. Tam SO' po preiskavi sklenili, da mora biti gospod operiran. Še pred operacijo je obiskal duihovnika-boinika in mu želel zdravja in prav nič ni kazal, da je sam bolan.
V	četrtek je bil operiran; prvi petek, posvečen Srcu Jezusovemu, pa je bil dobro pripravljen odpoklican v večnost.
Pokojni župnik Martin Kuchler je bil rojen 14. 9. 1893 v Duleh pri Podnavljah v župniji Skočidol. Bil je iz dobre krščanske družine. Takratni župnik Anton Gabron je spoznal v mladem fantu odlične talente in lep značaj in je pomagal, da so ga poslali v latinske šole. Pridno je študiral v semenišču v Celovcu. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil 24. 6. 1917 posvečen v maš-oika. Novo mašo je obhajal v domači fari sredi grozot prve svetovne vojne.
Svojo prvo duhovniško službo je nastopal v Črni, nato je bil kaplan v Pliberku in na Prevaljah. Goreče j-e deloval, tolažil trpeče, ki so bili težko prizadeti v prvi svetovni vojni. Po vojni pa je bil nastavljen za kaplana in provrzorja v Borovljah. Težke so bile tam dušnopastirske razmere. Mladi dušni pastir Martin pa je v Borovljah, župniji sv. Martina, pastiroval po zgledu svojega velikega krstnega zaščitnika. Poleg Borovelj je še sooskrboval župnijo Podljubelj.
Z novim letom 1922 je nastopil službo provizorja in še isto leto je bil ustoličen kot župnik na Gozdanjah, kjer je goreče deloval do svoje ,,smrti. Po prvi svetovni vojni je bilo treba graditi dušno pastirstvo po težkih posledicah vojne. Pokojni župnik je z vso vnemo delal v dušnem pastirstvu farne družine. Hotel je postati vsem vse, da bi kot dobri pastir vse privedel h Kristusu. S posebno vnemo se je posvetil vzgoji mladine. Bil je odličen katehet in neustrašen glasnik božje besede. Delil je kruh življenja in vzgajal mladino im odrasle v evharističnem duhu dekreta sv. Pija X. Skrbel je za versko življenje v družinah.
S posebnim zanimanjem je skrbel za to, da bi župnija ohranila častitljiva izročila prednikov. Na Gozdanjah je bil doma ljudski pesnik Drabosnjak, ki je priredil v domačem slovenskem jeziku pasijonsko igro, ki so jo igrali v Gozdanjah na prostem. To staro tradicijo je obnovil, spet so igrali na Gozdanjah pasijon. Častitljivo je besedilo te igre, v katerem nam je ohranjena domača slovenska beseda. Igralci in navzoči so pri igri dejansko sodelovali. Ko so šli na Kalvarijo s Kristusom, ki je nesel težki križ na ramah, so navzoči v procesiji molili sv. rožni venec.
Med drugo svetovno vojno je moral dobri župnik zapustiti župnijo; bil je deležen trpljenja v ječi in izgnanstvu. Pa tudi takrat ni klonil glave. Na Dunaju je deloval v mestni župniji tretjega okraja. Tudi tam so ga vzljubili kot gorečega duhovnika, ki se, žrtvuje za čredo kljub vsem težavam.
Po vojni leta 1945 se je spet vrnil med svoje ljubi jene farane na Gozdanjah in je z novim veseljem in krepko roko nadaljeval svoje dušnopastirsko delo na Gozdanjah.
60-iefni jubilej Slovenskega prosvetnega društva v Logi vesi
Preteklo nedeljo je bila v Logi vesi lepa kulturna prireditev, katere se je udeležilo mnogo rojakov iz domačega kraja ter okolice. Proslava 60-letnega jubileja prosvet-mega društva je bila pred gostilno „Ma-rica“.
Pred začetkom oficaainega programa je .skrbela godba z Jesenic za razvedrilo, nato' pa je sledil pester kulturni spored slovenskih in nemških pesmi. Člani in sodelavci prosvetnega društva so hoteli s prireditvijo proslaviti na eni 'Strani večdeset-lletnO' plodovito kulturno delo v okviru domačega društva, na drugi strani pa so 'poudarili s svojim programom tudi sožitje s pripadniki večinskega naroda. To dvoje je prišlo do izraza tudi v udeležbi gostov. Billi iso navzoči na eni strani predstavniki 'Slovenskega kulturnega življenja, na drugi strani pa zastopnik koroške deželne vlade, deželni svetnik Suchanek.
Poleg številne duhovščine se je udeležil proslave tudi ravnatelj 'slovenske gimnazije, dvorni svetnik dr. Joško' Tisebler, navzoč pa je Ml tudi poleg predsednika Slovanske prosvetne zveze dr. Francija Zwittra jugo-
meim polju.
Kulturna prireditev v Št. Janžu
Skoro vsako leto nas preseneti Farna mladina iz Št. Janža v Rožu že prve tedne meseca septembra s kako odrsko prireditvijo. Vajeni smo že, da mladima začne jesensko prosvetno sezono z igro na prostem. Tokrat SO' uprizorili v Št. Janžu ig.ro „Podr-ti križ“ s pretresljivo vsebino.
Gre pri vsebini za študenta, ki se je v velemestu popolnoma pokvaril ter odtujil veri. Ko pride v počitnicah domov, se tam dolgočasi. Pogreša velemestno življenje. Nikakor ne more razumeti globoke vernosti svojih staršev. Zato tudi v domačem duhovniku ne gleda več dobrega prijatelja izza otroških let, temveč osebo, ki jo je treba pred ljudmi postaviti v slabo luč. Zbere okoli sebe nekaj fantov, ki naj bi v okviru posebnega društva kršili krščanska načela v posameznikih in družinah. Svoje brezversko prepričanje hočejo dokazati s tem, da se spravijo celo na poljsko znamenje. Poderejo križ, da bi s tem dokazali nemoč
slovanski konzul Zeliko Jeglič ter predsednik Branko Babič.
Celoten kulturni program je pokazal visoko kulturno raven, ki jo je doseglo prosvetno društvo posebno na pevskem področju. Saj velja tudi dandanes za emo najaktivnejših pevskih društev -med koroškimi Slovenci.
Zadoščenje za dosedanje narodno delo v okviru društva je pomenila počastitev ustanovnih članov poi predsedniku Kafclu. Od prvih začetkov so bili dolgoletni župan Matevž Rainer, gospoda Groblacheir ter StrauB vztrajni sodelavci društva. Posebna zahvala za ves idealizem pa je bila izrečena seveda pevovodji Aicbholzerju, ki je še vedno čil in poln poleta.
Predsednik Slovenske prosvetne zveze je kot slavnostni govornik poudaril veliko poslanstvo, ki ga je vršilo 'društvo na severni jezikovni meji v raznih obdobjih slovenski zgodovine.
Slovenskemu prosvetnemu društvu v Logi vesi ždimo še mnogo, let plodovitega delovanja ter polno lepih uspehov na narod-
Križanega. A glej pri tem se študent Ivan ponesreči, 'križ pade nanj. Težko, ranjenega prinesejo na dom, kjer 'kratko nato umrje. V njegovem smrtnem boju pridejo še enkrat do izraza ideje, ki jih je prinesel s seboj dz mesta, a tudi dobra krščanska vzgoja, ki so jo posredovali starši. Ob njih se spravi z Bogom, predno za vedno zatisne svoje oči.
Gledalci so z velikim zanimanjem sledili igri, ki je prikazala sliko človeka, kateri vidi le tostranstvo, prikazala pa je tudi, kako reven je človek, dko ne veruje v Boga. Na drugi strani pa smo videli, kako srečen je človek, ki ima trdna in jasna načela. Pomenijo mu trdno oporo v življenju.
Prireditve se je udeležilo, poleg domačinov tudi precej gostov, predvsem mnogo duhovnikov. Med gosti je bil tudi ravnatelj Mohorjeve družbe rnsgr. dr. Hornbock in dr. Šegula iz Rima ter predsednik Narodnega sveta dr. Inzko z gospo.
Vojska in razmere nacističnega režima so zapustile tudi posledice v farni družini na Gozdanjah. Storil je vse, kar je mogel, da bi obnovil versko življenje in ohranil v fari izročila vernih očetov.
Ko je bil 1. 1961 zadnji ljudski misijon na Gozdanjiah, je rekel; ,,Stonil sem vse, kar sem mogel, veliko molil, obiskal v snegu družine fare in jih vabil k duhovni obnovi. “ Ob sklepu sv. misijona je pozval vse farane, naj ostanejo zvesti Bogu, Jezusu, Mariji in sploh sv. Cerkvi. Kot vidno znamenje duhovne obnove v cerkvi je po sv. misijonu še z velikim trudom poskrbel za obnovo častitljive farne cerkve. Obnova je krasno uspela.
ŠT. J ANŽ V ROŽU (Lipijeve tete Mojcije ni več)
Na predvečer Velike Gospojnice so lepo mirno vzeli slovo od nas Marija Hornbock, pd. Hipijeva Mojci iz Šentjanža v Rožu. Zadnjih 14 dni življenja so nevarno zboleli. !Po navodilih zdravnika so se podali še v celovško bolnico. Toda njim določeni čas življenja na tem svetu je potekel itn pomoči ni bilo več. 88 let so preživeli v tej solzni dolini, v njih dolgi življenjski dobi se jim je nudilo več slabega kot dobrega. Pripovedovali so nam radi zanimive doživljaje dz njih bogate življenjske dobe.
Rajna Mojci so bili ves čas dobre volje
An so se radi pošalili; še zadnje dneve, ko so se že borili s smrtjo in bolečinami, so obra-čali vse na smeh in dobro voljo. Ker zadnja leta zaradi slabosti niso mogli več zapustiti domači prag, smo jih sosedje m znanci radi obiskovali in jim s tem lajšali nemila stara leta. Z muhastim sosedom Lipanom sta se najbolj razumela. Pogostokrat jih je prišel dramit in če sta bha prav dobre volje, sta še kakšno zapela. Njih 'najljubša pesem je bila: „Saj či frajda več na sviet, saj či frajda več za me“.
hipijeva teta Mojci so bili tudi radodarna in verna žena. Vsakega, ki je prestopil njih prag, so radi pogostih. Kb so. še bili pri moči, so. radi hodili v domačo cerkev. Zadnja leta so jih pa obiskovali domači gospod župnik s sv. obhajilom, posebno na prve petke. Odšli so prav lepo pripravljeni na oni svet.
V	ponedeljek, 16. avgusta, smo jih v prav lepem številu pogrebcev spremili na domače pokopališče. Tam so našli zadnjo in večno' posteljo, zaznamovano' s 'križem.
Pogrebne obrede so vodili podgorjanski gospod monsdgnor dr. Hornbock in domači gospod župnik Vošnjaik, ki so se v lepih be-bedah poslovili od rajne matere.
Lipej e ve tete Mojcije ni več med živimi. Njih prostor v domači hiši bo ostai za vedno prazen. V naših srcih pa bodo živeli dalje.
KOTMARA VES (Vesele in žalostne novice)
Na angelsko nedeljo popoldne je bil inštaliran naš novi župnik g. Maks Michor, ki je zamenjal Ziljane s krotkimi ovčicami na sončnih Gurah. Kar je premogla župnija lepega v vencih, cvetlicah in petju, je poklonila novemu g. župniku v pozdrav. Obrede ustoličenja so opravili g. kanonik Zechner ter v slavnostni pridigi opisali lik dobrega pastirja. Mogočno je zadonela ob koncu zahvalna pesem Bogu v čast, da je dal fcotmirsfci župniji tako hitro mladega, nadobudnega dušnega pastirja, kar prav nič ni bilo samoumevno, ko je v škofiji tako pomanjikanje duhovnikov.
Po končani božji službi je sledila v župnijski pisarni če predaja cerkvenega in na-darbinskega premoženja. Nato je združila prijetna domačnost novega g. župnika z dekanijsko duhovščino fin cerkvenimi svetovalci kot zastopniki cele župnije. Bog dal, da bi novi g. župnik pastiroval po načelu svetniškega škofa Martina Slomška: „Vera bodi nam luč, materina beseda pa ključ k zveličavni omiifci!“ Novemu župniku želimo mnogo veselja in uspeha v prostrani in problematični kotmirsfci župniji!
V	isioboto, dne 4. septembra, je prizadelo tudi fcotmirski občini neurje hudo nesrečo: oib dveh popoldne, ko so pionirji utrjevali poškodbe na humperškem mostu, se je most v sredini prelomil in je desni del mosta odnesla Drava. Naši .predniki niso zaman rekli: ,,Drava je svoja frava“, ker od časa do časa .podivja. Okrog 20 delavcev je bilo na onem delu mosta zaposlenih in so strmoglavili v valove Drave in se razen dva vsi rešili, saj so bili pionirji ali gasilci.
Krivda radi nesreče zadene tudi oblasti, ki so dobro vedele, na kako šibkih nogah je stel most in so vedno odlagali s popravili. Tako bo sedaj Rož za nekaj časa odrezan od Gur, oziroma ga bo povezoval most v Velinji vesi, do katerega so pa na žalost zaenkrat še slabe dovozne zveze, k: pa jih že z vso naglico urejajo.. Humperški most bo pa nanovo zgrajen, v modernejšem slogu, ki bo odgovarjal mednarodnemu prometu, ki gre preko tega mostu na Ljubelj.
Tiskarski krst v Mohorjevi tiskarni
Na duhovniško soboto, 4. septembra, so ga pripeljali iz Celovca in ga položili na mrtvaški oder v obnovljeni župni cerkvi, tam se je darovala v nedeljo 6. sept. ob ogromni udeležbi vernikov in lepem številu duhovnikov-sobratov sv. daritev za njegovo dušo.
Pri odprtem grobu se je od pokojnega župnika poslovil č. g. Janez Dragašnik, duhovnik Iz te fare, da se je zahvalil pokoj-memu župniku za njegovo pomoč pri pripravi na duhovniški stan, za vse delo za faro. Obenem je rotil navzoče matere in sterše, naj bi v družinah vzgajali in ohranjali duhovniške poklice.
Prav teko so se v lepih besedah poslovili od pokojnega dušnega pastirja zastopnik cerkvenega svete, občine in učiteljskega zbora. č. g. župnik Ulbing pa je v verzih opisal življenjsko pot pokojnega. Ob koncu so zbrani duhovniki zapeli „ Salve Regina — Pozdravljena Kraljica".
Pri hiši božji v sredi župnije med farani počiva njegovo telo in čaka vstajenja v Kristusu.
Pretekli petek, 10. septembra, smo imeli v Mohorjevi tiskarni v Celovcu tradicionalni tiskarski krst. Ta je bil na dvorišču Mohorjevega doma. Letos je bilo to še posebno slovesno, ker sta bila krščena kar dva vajenca. Štiri leta vajeniške dobe za stavca oz. 'tiskarja so potekla Toniju Hornbocku iz Št. Janža v Rožu in Petru Rudolfu iz Bistrice pri Pliberku.
Na balkonu dvorišča je bil nameščen plakat z napisom: „2ivijo tiskarska obrt", tako da is! že od daleč lahko razbral, da gre za veseli dogodek.
Krst sam se je pričel z besedami: „Prim’te ga! Pustite pasti nja ,corpus posteriorum’ na to mokro gobo. In prijela sta dva sodelavca mladeniča Tonija Hornbocka in ga posadila na mokro gobo, nato pa še potopila v polno kad vode, čeprav se je Toni na vse kriplje otepal in branil. Da pa je bil krst še bolj moker, pa je z balkona vajenec polival vodo krščencu še od zgoraj.
Isto se je zgodilo s Petrom Rudolfom.
S tem sta bila naša dva vajenca krščena in slovesno proglašena, za izučena števca oz. tiskarja, polnovredna člana častitljive Guttenbargove bratovščine „črnih umetnikov".
Običaj tiskarskega ,,krsta" sega nazaj v 16. stoletje in ga pomočniki tiskarske umetnosti prenašajo iz generacije v generacijo (rod). V začetku je moral pripravnik za .stavca ali tiskarja sesti na mokro gobo, da se tako očedi vseh vajenskih manir in navad. Pozneje so uvideli, da je vse to premalo, zato se je udomačila še kopel v 'kadi. Vanjo potem potopijo fcrščenca do vratu. Častna dolžnost vsake take žrtve pa je, da se z vsemi razpoložljivimi močmi upira, ker je to dokaz življenjskih sil, ki je stavcu ali tiskarju pri njegovem težkem in odgovornem poklicu potrebna.
Mladima pomočnikoma tiskarju Petru Rudolfu in stavcu Toniju Hornbocku želimo. vsi, da bi v svojih poklicih lepo uspevala.
Razprava v deželnem zboru o škodi poplav
Pretekli petek, 10. septembra, se je ponovno sestal deželni zbor na izredno sejo. Po enominutnem molku za žrtve katastro-failnih poplav na Koroškem im Vzhodnem Tirolskem je podal deželni glavar Hans Sima izčrpno poročilo o stanju pri poplavah.
Samo čisto ali deloma porušenih mostov je 40, od teh 9 zveznih lin 8 deželnih mostov. Razdejanih je 100 kilometrov kmečkih potov, preplavljene je bito 127 kvadratnih kilometrov plodne zemlje. Uničenih je 10 tisoč hektarov kulturne površine, ker je voda nanjo nanesla peska in proda. Voda je odnesla tudi 100.000 klaftrških drv. Pri poplavi je utrpelo škodo najmanj 500 obrtniških podjetij in trgovin. Neposredno je škoda prizadela 45.000 Korošcev.
V svojem poročilu je izrekel deželni glavar Sima željo, naj bi ustanovili pri nas osrednje pristojno mesto za slučaj elementarnih nesreč, ki naj bi koordiniral (izravnal) sodelovanje vseh uradov v deželi.
Kolajne za zasluge
Na koncu izredne seje je deželni glavar najavil, da bodo v spomin na to strahovito katastrofo izdali medaljo, ki naj jo prejmejo vsi, ki so pomagali in sodelovali, da poplave niso dosegle še večji obseg. Tudi v bodoče bodo tako medaljo podeljevali posameznikom za zasluge domovini.
Ob tej priložnosti se deželni zbor zahva-lljuje vsem prebivalcem prizadetih občin, talko županom in gasilcem, kakor tudi zvezni avstrijski vojski za njih nesebično' in požrtvovalno delo v času poplav.
Ocenjevanje škode pa nii lahka stvar, ker morajo ocenjevalci upoštevati različna gledišča. Pri vsem tem pa mora biti v ospredju na vsak način dejstvo., da je treba vsakemu oškodovancu takoj, izdatno pomagati.
Deželnii zbor je pri tej, zadnji izredni seji tudi pozdravil mere, ki jih je zvezna vlada takoj ukrenila za težko, prizadeto koroško prebivalstvo.
Poplave na Koroškem so divjale
in uničevale
Naš tednik - Kronika je že v zadnji številki poročal o strašni zato igri pod Hum-Parkom.
Spodnji, sliki nam kažeta obupne reševalne poskuse gasilcev in pionirjev avstrij-'S.ke vojske, ki so bili v trenutku, ko se je zrušil most čez Dravo, na njem. Petnajst Požrtvovalnih pomagačev so deroči valovi narasle Drave z delom porušenega mostu odnesli s seboj. Toda končna bilanca te žaloiigre je pokazala, da se je rešilo od teh Petnajstih nesebičnih mož samo trinajst. T>va sta namreč pri reševanju mostu čez Dravo tragično preminila, in sicer je bil ‘to, kot znano, boroveljski podžupan Hans Richter in pa mladi gasilec Manfred Wer-nig.
Čeprav je bil podžupan Hans Richter že v 71. letu, je kot pravi občinski skrbnik vztrajal na mostu čez Dravo, za katerega je upal, da ga bodo lahko še rešili iz krempljev podivjanih dravskih valov. Stihija (na slepo delujoč) je bila premočna. Most je popustil. Valovi Drave so hkrati z mostom zagrnili tudi boroveljskega .podžupana, ki je opešal v deročih valovih razdivjane vode. S smrtjo tega pravičnega moža smo Slovenci izgubiti iskrenega prijatelja.
Druga žrtev podivjane Drave je bil mladi Manfred Wernig, prav tako iz Borovelj. Bil je 28 let star, po poklicu strojni ključavničar pri puškarski zadrugi. Pred šestimi leti se je poročil. V Borovljah si je ustva-nd šele pred štirimi leti novo lepo stanovanje. Aprila lanskega leta je Manfred Wer-nig pristopil k prostovoljnim boroveljskim gasilcem. V njegovi .gasilski legitimaciji je označeno: ,.Prostovoljno gasilsko, tekmovanje 1965, stopnja I.“ Šele pred kratkim je dobil za svoje odlično delo pri domač: gasil-
ski četi odlikovanje. Kljub kratki službi pri gasilcih, je sodeloval Wernig pri gašenju nekaterih požarov in novembra lani pri neki poplavi.
V	petek, 3. septembra, ko je Drava naraščala in ko je bil humperški most zmerom bolj v nevarnosti, je Hans Wernig z drugimi gasilci in avstrijskimi vojaki poskušal reševati most pred razdivjanimi dravskimi valovi. Usoda je hotela, da je bil mladi požrtvovalni gasilec vprav med onimi petnajstimi, ki jih je deroča voda z mostom vred odnesla. In ker Hans Werniig ni znal plavati, je postal žrtev pobesnele vode.
Po strahoviti žaloigri je pripovedovala njegova žena, da .so mu njegovi tovariši še dejali, da naj gre malo počivat. On pa jim je odvrnil, da hoče ostati na mostu.
Mlada VVernigova žena je še dejala: „Moj mož je pomagal vsakemu v sili, in sicer vseeno kje in kaj. In če je bilo delo še tako grdo in težko, je bil povsod zraven. In čeprav Manfred ni znal plavati, se ni ničesar bal. Ne, strahu on ni poznal.“
Hans Wernig zapušča ženo in dva otroka: deklico, po imenu Simona, staro 5 let in dečka Manfreda starega dve in pol leta.
Trupel obeh utopljencev Hansa Richterja in Manfreda Warniga še do danes niso našli. Motna in temna deroča koroška reka Drava noče izdati Skrivnosti obeh nesrečnih žrtev.
40 mostov porušenih
V	zadnji številki našega lista smo pisali, da je bilo deloma ali čisto porušenih 39 mostov na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem. Sedaj pa se je izvedelo, da se je to število povečalo na štirideset.
Ostanki
dravskega
mosta
pri
Paiernicnu
Na sliki vidimo porušeni dravski most pri Pater-nionu. V torek minulega tedna je ležal del mostu še tak, kakršnega so pustili razbesneli valovi. Delavci so zaposleni še na glavnih prometnih cestah.
Dravski most v Gummemu pri Beljaku je bil eden od redkih mostov, ki je vzdržal deroče valove pobesnele vode. Zanimivo je tudi dejstvo, da je bila lesena konštrukcija izdelana po načrtih nekega mizarja.
Žaloigra na potopljenem dravskem mostu
Tako se je v soboto, 4. septembra 1965, porušil dravski most pod Humperkom. V trenutku strahovite nesreče je bilo na mostu moštvo gasilcev in vojakov avstrijske zvezne vojske. S porušenjem mostu je pretrgana zveza med Avstrijo in sosedno Jugoslavijo. Sliki kažeta obupne reševalne poskuse ljudi na mostu.
Po Foersterju
Zmagovalec
Janez je prišel na drugo šolo; kar tuje se počuti v novem okolju. Med prvim odmorom gre dol po stopnicah, da bi se s tovariši sprehajal po dvorišču. Pa se brž zmenita Milan dm Pavel, češ: „Bova le videla, kaj bo naredil". In gresta za njim po stopnicah. Naenkrat se Pavel zažene v Milana in ga pahne proti Janezu. Ta se zaleti spet drugam in odnese kajpak primerne bunke. Ko: se ozre, vidi Milana in Pavla, kako se smehljata na zgornji stopnici in se radujeta nad dogodkom. Kaj bo napravil Janez?
Boris: „Š©1 bo gor in še onadva pahnil dol.“
Tone: „Tudi onadva bo sunil dol."
Francelj: „Seveda, meni se tudi zdi tako.
Pri zemljepisu slišimo, kakšna so pota zvezd in zemlje in o rekah, od kod izvirajo in kam se izlivajo. Slišali smo tudi c Stan-levevem raziskovanju reke Konga — kako teče veletok sprva proti severu, da niti niso vedeli, kam se izliva — dokler ni Stanley odkril velikega loka, v katerem se zavije k zahodni obali.
Tako je tudi z marsikaterimi človeškimi dejanji, če opazujemo njihov samotok, simo lahko mnogokrat v hudi. zmoti glede dejanskih posledic. Pomislite, recimo, samo na laž. Sprva mislimo, da nam bo v korist. Če pa natančneje opazujemo njeno pot, vidimo, kako naenkrat naredi velik lok in se skozi dolino skrivnosti izliva v brezbrežno morje nezanesljivosti, polno samih brodolomov.
In kako je s suvanjem? Kakšen bo nadaljnji potek dejanja? Ali bo res Janez, čeprav vrže Milana in Pavla po stopnicah, za vselej varen pred napadi? Različna so mnenja med fanti. Francelj trdi, da bosta onadva poklicala še druge na pomoč m potlej mu utegne šele prav huda presti.
Zdaj razumemo besede Kristusove: „Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.“ Surovost vedno izzove še večjo surovost in tudi če kdo nekaj časa zmaguje z neotesanostjo, ga nazadnje vendarie premaga surovost, ki jo je drugod budil in krepil.
Če pa Janez onih dveh ne sune nazaj, ampak samo zmaje z glavo dn se celo opraviči pri tovariših, ki se je zaletel vanje — kaj se bi zgodilo? Ali mu bodo dali mir?
Boris sodi takole: ,,’Seveda, veselilo bi jih le, ko bi vzrojil. Če pa ostane miren, se ne bodo več menili zanj.“
Tone pa razmišlja: „Ne, po mojem mnenju bi se jim zdelo, da mu je vse prav im bi mu še rajši nagajali in ga suvali."
Jože pa pravtako izjavlja: „Tudi jaz. bi mislil, da je boječ."
No, dobro. In če bi vztrajal, pa ne iz strahopetnosti in .slabosti, ampak zavoljo moči, mislim namreč, ker je trdno sklenil, da s suroveži ne bo nikdar surov — kaj se vam ne zdi, da bi to v šoli polagoma vendarle opazili in ga spoštovali? Ne mislite Id, da se v šoli brž pokaže, kakšnega značaja je kdo? Treba je že veliko odločnosti, da hudega ne vračaš s hudim. Človeku se nam-
ZA MLADINO
¥ organizacijo . . .
Družina: v njej se je porajalo moje življenje, tam mi jie bila pripravljena otroška postelj, ob kateri je slonela moja mati tolMtooikrat in mi govorila, pela in se smehljala. Morda tudi jokala ...
Družina: v njej sem doraščal, dobival prvi pouk, prve odgovore na toliko vprašanj, .takrat še čisto otoških; vedno pa bolj dozorevajočih. Ob moji neugnani radovednosti sem morda celo v zadrego pripravil mater ali očeta. Zares mnogo mi je daia moja družina, moj rodni dom.
Toda življenje bo zahtevalo' od mene več, kakor mi moreta dati oče in mati. Ali mi moreta pomagati rešiti vse mladostne probleme ob silnih in naglih spremembah modernega življenja, ali moreta odlkriti v meni vse naravne zmožnosti in mi nuditi zadostnih sredstev za zdravo, socialno udejstvovanje. Ker mi tega v zadostni meri dati ne imoreta, zato si hočem nujno najti še druga, nova področja, kjer se bom mogel usposobiti za delavnega in značajnega člana družbe. Razume pa se, da bo dom ostal še vedno osrednje odgajalAšče moje osebnosti im kraj, kjer mi bo vedno najitoplejše zatočišče.
Da! Trditi moremo, da tega niti najboljše 'družine nuditi ne morejo', čeprav sem na moje starše zelo ponosen, ker me skušajo razumeti in se v problemih moje mladosti z očetom mirno pogovarjam. Tudi moje gledanje na probleme javnega življenja, za katere se vedno bolj zanimam, skuša razumeti, čeprav ne povsem, zato rad poreče: ,,Kdo more za mladimi z njihovo hitrico... Ste pač mladi; saj smo tudi mi bili..."
Priznati moram, da me vleče družba tovarišev, sovrstnikov, v letih in mišljenju. Rad se 'udejstvujem v športu; sam igram žogo in zanima me domači ter svetovni šport. Toda zdi se mi, da mi razen tovarištva in duha vzajemnosti šport drugega ne more dati za poznejše življenje.
V kraju, kjer bivam, deluje tudi skupina fantov v okviru organizacije, ki se bavi s petjem, dramatiko in skoraj redno imajo sestanke. Ob takih razgovorih pridejo na vrsto vsakovrstna vprašanja življenja. Od vzgoje značaja do svetovno-političn ih ter od čisto verskih do ateističnih pojavov razpravljamo. Zdi se mi, da prav tukaj najdem to, česar mi niti topli dom ni mogel dati...
c?£ (ihmkejia $i)eta
BONDIZEM V RUSIJI
Filmi Jamesa Bonda veljajo danes za najbolj moderne filme, ki zagrabijo mladega, modernega človeka. Tudi v državah komunističnega vzhoda se navdušujejo za bondi-zem. V Sovjetski zvezi so celo najvišji predstavniki filma hoteli nekako prilkrojiti Bondove filme na svoj način, kar pa se jim ni posrečilo.
FANTASTIČNI FILM
Današnji filmski gledalec je postal že nadvse izbirčen. Ne zadovolji se kmalu s
povprečnim filmom in da film tudi finančno uspe, gre največja zahvala zvezdnikom. Zlasti Francozi so v tem pogledu še vedno na prvem mestu. Jean Marais velja trenutno med njimi za ,,kralja filmskega sonca" med Francozi, čeprav je že 50 let star, je vendar še znal navdušiti gledalce v svojevrstnem filmu ,,Fantomas“. Ta film velja za tipično fantastičnega in zlasti mladina kar nori, ko se pokaže njen zadnji ljubljenec Jean na platnu. Tako se je uvrstil med 10 najbolj priljubljenih filmskih zvezdnikov v Evropi.
&icGŠUi
UaticcU
Vrabec in letalo
Na ravnici je pristalo letalo. Od nekod je priletel siv vrabec in sedel letalu na krilo. Radoveden je ogledoval čudnega ptiča. Potem pa se je začel razgovarjati z njim:
Vrabec: Kdo si?
Letalo: Tvoj večji brat.
Vrabec: Kako ti je ime?
Letalo: Letalo sem. Pravijo mi tudi avion ali aeroplan.
Vrabec: Ali imaš oči?
Letalo: Nimam jih. Gledam s pilotovimi očmi.
Vrabec: Kdo pa je to?
Letalo: To je človek, ki me vodi.
Vrabec: Ali imaš srce?
Letalo: Moje srce je motor. Dokler motor deluje, letam. Ako se pokvari, padem in umrem kakor ljudje, če jim preneha biti srce.
Vrabec: Zakaj letaš po svetu?
Letalo: Prenašam potnike in pisma.
Vrabec: Ali znaš peti?
Letalo: Znam!
Vrabec: Pa zapoj!
In letalo je začelo brneti. Tako močno je zabrnelo, da je vrabec prestrašeno odfrčal in se skril v vrhu stare bukve.
Po A. K.
(I) &&L&
V šolo, v našo šolo, radi pohitimo, v šoli, v naši šoli, pridno se učimo.
Kdor rad v šolo hodi, mnogo ve in zna, znanje pa je boljše kakor kuro zlata.
St. Vinšek
reč posmehujejo in ga ne razumejo prav — in tega se večina bolj boji kakor udarcev. Kdor je torej dovolj odločen, je lahko brez skrbi, se bo že izkazalo. Kmalu porečejo nekateri: ..Odličen dečko je pa le!“ Nikogar ne zatoži; dober tovariš je."
Nazadnje sii ga nihče več ne bO' upal pahniti — ne da bi se ga bali, ampak ker ga spoštujejo. Ostal je zmagovalec. Največ pa je vredno: Milan in Pavel zdaj tudi drugih me bosta več tako rada pehala; saj ju je ob Janezovem vzgledu vendar sram; dober zgled je kakor sveta podoba kraj poti — vsak jo pozdravi in se prikloni pred njo in
čuti: Še je v življenju nekaj, kar je visoko nad vsem prostaštvom in živi tudi v mojem srcu...
Eno pa je resnica: Najprej mu bo slaba predla dn dolgo utegne trpeti, preden se izkaže, zakaj pravzaprav ne vrača hudega s hudim. Trpeti bo moral, ker mu je dobrega resno mar. Saj bi drugače ne bila nobena umetnost delati prav. Sprva so zasmehovali vse, ki so se hoteli v življenju vesti drugače kakor zdivjana žival! Nazadnje pa le obdrže premoč — polagoma se zbero oni, ki so po neomajnem zgledu zopet našli pravo pot — in pleto zmagovalcu venec.
<7La pasi
Kravico našo rad ženem na pašo, z našim teličkom ali s kozličkom.
Rasti, rasti, 'travuca, da bo dala kravica, ko se bo napasla, mleka nam in masla.
St. Vinšek
MATIJA MALEŠIČ	8
V ZELENEM
polju
Ko da je udarila strela v kuhinjo. Strela pozimi! Metka je stekla na hodnik, da bi se ubranila solz ali da bi jih skrila, če se jih ubraniti ne bi mogla. Njej ni bilo treba pojasnila, kdo je plačal Ribničanu za pijačo. Na hodniku pa je slišala, kako je razlagal v kuhinji teti: na ulici ju je prestregel. Pa kar v Tineta, češ naj mu pomore in reče lepo besedo zanj pri Metki. Če pa je resnica, kar govore ljudje, da sta si dobra z Metko, da se imata r ada ...
Metka je pobegnila j/ sobico z oknom na grad. Tam se je razjokala. Saj je slutila, da je bilo prelepo prej, da bi moglo dolgo ostati tako ...
Teta njene nesreče ni hotela razumeti, še priznati je na hotela. Kaka nesreča, če jo kdo ljubi? Ljubi?! Kdo?! Kam, kam pod milim Bogom naj pobegne Metka od lete, da bo dime la mdr pred tem neznosnim Ameri-fcancem?
Nikamor ne bo Metka bežala!
Teta se je naglo odločila. Ribničan je moral nesti Kalumetu povabilo za razgovor s teto. Povabilo Amerikancu ni posebno dišalo. Obril dn obotavljal sie je, da bi vsa Ribničanova zgovornost nič ne premogla, ako bi ne omenil, kak vpliv Ima njegova gospo-
dinja na Metko. Pa da je njegova gospodinja zmerom lepo govorila o Amerikancu in ga branila pred Tinetovim dn Metkinim ogovarjanjem. „če kdo, gospodinja pregovori Metko," je sklenil Ribničan. In to je omajalo Kalumetov odpor. Ribničan ga je prijel pod pazduho lin krepko privil njegovo roko k svoja, kadar mu je začel korak zastajati ali kadar so se mu ponovila dvomi, če mu bo mogla dn hotela teta pomagati. Bal se je tudi, kaj poreče Metka, ker je prišel v Ljubljano za njo? Ali kaj, ko brez nje ne more dn ne more živeti. Ribničan ga je potolažil, da Metka ne bo navzoča pri razgovoru.
Kajpa, prav tega je Metki še manjkalo, da bi zopet občutila neznosen stud, odpor in zaničevanje, ko bi pogledala na tiste pobarvane lase sredi bleščeče pleše. Skrila se je v sobico z oknom na grad, ko je slišala, kako vabi dn vleče Ribničan Kalumeta po stolpnicah v drugo nadstropje. Računala je, da stopi študent z Amerikancem v kuhinjo vsaj za prve hipe. Ta čas bi porabila, da bi smuknila po hodniku in stopnican in se zgubila kod po ljubljanskih ulicah. Za nič na svetu pa ne pred oči Kalumetu!
Ali Ribničan je ime! menda dovolj pokore s tem, da je tako daleč privedel Amerikan-oa. Potrkal je na kuhinjska vrata dn porinil Kalumeta v kuhinjo.
„Tukaj je grešnik, gospa!"
In že je bil v sobici z oknom na grad. Prav nič ni bil presenečen, ko je našel v njej Metko, Ko da je komaj čakal, da ji po-
ve, kako je premotili Amerikanca, da je šel v nastavljeno past.
Metka ni bila čisto' nič radovedna. Ko na trnju je bila. Opazil je njeno nestrpnost in jo je hotel spremljati. Komaj se iga je otresla. Sama, sama je hotela biti in nikomur pokazati, koliko tipi zradi te nesrečne stare prismode iz Amerike.
Šla je v Tivoli, tja proti Rožniku je brodila po pljuski in snegu. Obšla je vse drevorede in krenila proti šiški. Obiskala je Trnovo, šla čez dolenjski most, mrak jo je zalotil v Štepanji vasi. Še se ji ni mudilo domov. Bala se je Kalumeta, ki pripoveduje vsakomur, če ga le hoče poslušati, koliko trpi sedaj, ko je našel, o čemer je toliko let sanjal v Ameriki.
Bila je že trda noč, ko je stopila na stopnice hiše, v kateri je stanovala teta. Niti sedaj se ji ni mudilo. Ko da ji je nekaj pravilo, da je Kalumeit še zmerom v kuhinji. Počasi, počasi je šila po stopnicah, pred kuhinjskimi vrati je postala dn prisluhnila. Stisnilo jo je pri srcu.
„Prodam farmo in.vse, kar imam v Ameriki, če noče tja. An easy thing to do! Kupiva v stari domovini hotel. She would like it. Ako ji tudi do hotela ni, bova živela od kapitala. Have a niče living!"
Kam naj gre Metka? Skozi ključavnico je svetila iz sobice z oknom na grad luč. V veliki sobi govorjenje, v srednji sobi se uči študent neko pesem na glas. Pozno je že, 'gospodar bo kmalu zaprl hišna vrata. Na hodniku ni mesta, kamor bi se stisnila in
skrila. Mrzlo je, mrzlo, da človeka ščami pod nohti in v sklepih.
Pa bi se človek ne razjokal? S čim se je le tako pregrešila, da ji je Bog poslal tako pokoro. Nikjer nima miru pred njim. Kam naj, pobegne iz Ljubljane?
Ni videti na njegovem glasu, da misli kmalu končati in oditi. Kaj le misli teta, da se ne naveliča njegovega govorjenja? Pa sta se v 'mladosti menda le imela rada .. .
Metka krene po stopnicah navzdol. Še na teto je jezna. Oj, kako bridko je na svetu!
Iz hiše pa si me upa. Če gospodar medtem zaklene vrata? Da le ne pomisli teta na to! Oh, zakaj ni vzela hišnega ključa s seboj? Pa kdo bi si mislil, da bo s svojim govorjenjem premotil tudi modro, skušeno teto. Čisto gotovo sta se imela rada, drugače bi ga teta ne poslušala.
Metka se je napotila po stopnicah nazaj proti drugemu nadstropju. Naj opazi hišni gospodar v prvem nadstropju njeno pohajkovanje. Kaj si bo le mislil?
Pa če se teta le naveliča hvalisavih besed o amerikamsikem bogastvu in mu namigne, naj gre? Kaj če se srečata tu na stopnicah ...?
Nevarnost navdihne Metko z iznajdljivostjo. Ne upa si več v prvo nadstropje, od 'Stranišča si ne upa. Tja se zapre, ko pojde Kalumet od tete.
Mrzlo, mrzlo je na hodniku. Naj se pre-hladii! Prav res, prehladi se naj, nalašč se naj prehladi! Če pa me ozebe, sploh ni druge rešitve, ko da pobegne. Kamor kol;, samo
	
f f-^	OO	|	GO	^	OO	00	02	(^3	B 00 R. 00 /\ 00 N 00 J 00 E
Kaj vse sem doživel in videl v ruskem ujetništvu
Zopet čevljar
Minila sta dva tedna in poslovil sem se od kozaške družine in se pridružil tovarišu 'iz Ukrajine, po poklicu čevljarju. Stanovala sva in se hranila pri nekem Kozaku za dva rublja dnevno. Bil je dober človek. „Jaz vem, 'kaj se pravi biti vojak — je rekel — saj sem bil tudi jaz v rusko-japonski vojni.“
Januarja 1919 sva bila poklicana na občino. Tam so bili zbrani občinski možje. Rekli so, da bomo šli domov, da morajo zato vse Slovane poslati v taborišče, tudi tiste od iitailiijansike meje. Tovariša so kot Ukrajinca poznali, mene pa vprašali po rodu. ,,Slovenec sem, s Koroškega, to je blizu 'italijanske meje", sem odgovoril. Eden od mož je predlagal, naj me zapišejo kot Nemca, da otanem tam in bodo tako imeli čevljarja. Pa tega nisem dopustil in tudi župan se ni upal me zadrževati. Tako sva se odlomila, da naslednjo nedeljo odideva. Gospodinja nama je napekla suhorja, gospodar nama 'je dal kruha im Špeha, sin je zaprege! konje. S solzami v očeh smo se poslovili in hajdi proti mestu Petropavlovsku v taborišče.
Tam SO' naslednji dan iz listine klicali imena. Napeto sem poslušal, a svojega imena nisem slišal. Poklicani so se morali zbrati pred barako, odkoder so odkorakali na kolodvor in se z vlakam odpeljali proti Novo-nikolajslkemu. A tem so jih kot prisiljene Prostovoljce uvrstili v Kolčakovo armado. Par kranjskih Janezov in jaz pa smo hvala Bogu ostali v Petropavlovsku.
Generalu Kolčaku je začela slaba presti. Cehi niso hoteli svoje kože nositi na prodaj, čeprav so imeli najboljše orožje in bili z vsem dobro oskrbljeni. Saj so Rusi peli zbadljivko:
„Naši z Ruskimi bojujut, a Čehi s saborom trgujuit.“
Po našem: Naši se z Rusi (boljševiki) bo-1 ju je jo, a Čehi s sladkorjem trgujejo.
Da bi okrepili Kolčakovo armado, so torej mobilizirali vojne ujetnike. Ostal sem v taborišču en teden. Potem sem zvedel, da moj najdražji tovariš Medard dela v mestu Pri nekem čevljarju. Dal sem mu pošto, kje se nahajam, on pa me je priporočil mojstru. Kmalu je ta bil s konji v taborišču, dal v 'Pisarni nekaj napitnine in kar trije smo sme-H sesti na voz in se odpeljati. Tako sva se z Medardom po šestih mesecih zopet sešla in zopet skupno sedela na čevljarskih stolčkih.
Mojster Gros je v delavnici zaposloval deset ujetnikov in 'štiri preddelavce. Bil je rodom Nemec, njegov praded se je priselil iz Švice. 'Dobavljal je obuvala Koilčakovi ar-
madi. Pri njem so imeli dobro hrano in lepo plačo. Pa smo tudi pridno delali. Trije smo v enem dnevu izgotovili po deset parov škornjev.
Zvečer smo se ležeč na pričnah kratkočasili s pripovedovanjem svojih doživljajev ali povesti. Doma sem kot fant rad prebiral knjige, znal sem še marsikatero .povest in sem jim jo pripovedoval. Če mi je kaj izpadlo iz sipomina, sem jo pa kar po svoje zasukal. Zgodilo se je pa včasih, da so moji tovariši med pripovedovanjem vsi zaspali in sem nevede tako sam sebi pripovedoval povest. To me je jezilo, zato sem jim rekel: ,,Da se prepričam, če poslušate, bom včasih pirekLiniilli pripovedovanje in bomo. šteli: jaz štejem 1, drugi morate po vrsti nadaljevati: 2 — 3 — 4 itd. Kdor bo spal in se pri štetju ne bo oglasil, bo plačal pol rublja kazni. Za nabrani denar si bomo kupili vodke.“ To je pomagalo k večji čuječnosti, za malo vodke se je pa denarja tudi nabralo.
V začetku avgusta so nas pozvali, naj pridemo v taborišče. Na dvorišču je pri mizi sedel častnik, pred katerega smo morali drug za drugim 'Stopiti. Vsakega je vprašal, kateri narodnosti pripada in vsak se je moral pridružiti svoji skupini, Čehi Čehom, Poljaki Poljakom, Nemci Nemcem i. t. d. Prišel sem na vrsto jaz, edini Slovenec. Nekam sumljivo se mi je zdelo to prebiranje ujetnikov. Ko me vpraša: Kaj si ti: — odgovorim krepko: „Deutsch!“ „Od kod?“ ,,Iz Koroške!" Nagnal me je k Nemcem.
Priznati moram, da me je bilo v srcu nemalo sram, ko sem prvič v življenju zatajil svojo narodnost. Vendar se pozneje tega nisem kesal. Vrnil sem se v delavnico. Tovariše Poljake, Čehe, Ukrajince in druge pa so prignali vojaki z nasajenimi bajoneti, vzeti so morali svoje potrebščine, iti na kolodvor in se odpeljati v Novomikoiajevsk. Tam so jih v dveh mesecih nanovo izvežba-iM, opremili in poslali na fronto. Eden od njih se je oglasil pri nas in pri nas shranil svoje imetje." Ko bomo na fronti", je rekel, „bo-mo obrnili strojnice na naše oficirje in jih postrelili ter se vdali." Kakor smo pozneje slišali, so to res .storili.
Skrivališče
Kolčakova armada je slabela, a fronte se je vedno bolj bližala. Mojstru so dali na izbiro, ali hoče premestiti delavnico v Na-kolajevsk ali obleči vojaško suknjo. Premišljeval je že, ali naj napreže vozove, naloži živeža in nas preseli daleč ven v stepo. .Posrečilo se mu je pa dobiti službo v oficirski delavnici. Odpusti,1 je druge delavce
3 in pridržal samo štiri. Med temi sem bil tudi jaz. Mojster je odšel k vojakom, mi pa smo delali naprej in sicer tudi za civiliste. Veseli smo bili svoje mirne svobode, a ne dolgo. Fronta se je bližala, ker se je Kolčak moral umikati. Mnogi so z njo vred bežali, vojne ujetnlike pa so Ikolčafcovoi pri umikanju vzeli seboj.
Kaj naj storimo, ko priderejo rdeči do Pe-itropavlovska? Mojster je imel na dvorišču kaščo, nad njo golobnjak, v katerega se je moglo priplaziti iz kašče. Sklenili smo, da se tem skrijemo. Nanosili smo v golobnjak slame za ležišče in tam polegli, kadar smo slišali streljanje v bližini. Kadar pa smo se v temi čutili bolj varne, pa smo previdno prilezli iz golobnjaka v delavnico, da smo se bolj najedli, dvorišče pa smo zaklenila. Tri dni smo tako ostali skriti v golobnjaku. Ko pa so se vršili boji že pred mestom in potem že v mestu in so šrapnele padale tudi na našo hišo in dvorišče, smo jo odkuri-li v varnejšo delavnico in se tam stiskali k zidu.
Rdeča armada je zasedla mesto. „To-variši" nam pa niso storili nič žalega. Kli-
Kot splašena deklica beži meglica zvečer po travnikih s cvetlicami belimi tkanih.
Beži in beži
potiho ihti —
solzice ji padajo
kot biseri v čašice cvetne
po travah od lune obsjanih.
cali so nam: Zdaj pojdete lahko domov! Res smo se kar začeli odpravljati na pot. Mojstrova žena pa nas je prosila, naj ostanemo še teden dni in družini izgotovimo malo zalogo potrebnega obuvala. Ubogali smo jo in ni nam bilo žal.
Kolčak je namreč za svoje območje tiskal svoj denar in ta je sedaj zgubil veljavo. Nihče ga ni maral vzeti. Tisti, ki so se takoj podali na pot, so dospeli samo do Čeljabinska, 500 verst (ver,sta — ruska dolžinska mera — 1067 metrov) daleč, pa so se morali vrniti, ker si s tem denarjem niso mogli
kupovati živeža. V Rusiji je namreč vladalo pomanjkanje živeža, med tem ko ga je bilo v Sibiriji še dosti. Ostali smo torej vsi čevljarji na svojem mestu in delali škornje za rdečo armado. Zaslužili smo pa slabo. Če je kdo s pridnostjo zaslužil več kot 1000 rubljev na mesec, tega zneska ni dobil izplačanega. Začeli smo izostajati, delali pa v svojem stanovanju za civiliste in dobro zaslužili. Zato so vpeljali kontrolo nad našim delom. Vsak je dobil znamko s številko in to je moral v pisarni obesiti na desko, da so vedeli, kdo dela. Zvečer pri odhodu smo jo spet sneli in vzeli seboj. Pa smo si spet znali pomagati. Dajali smo svoje znamke tovarišem, da so jih s svojimi vred obešali na desko. Pa so le prišli na sled naši zvijači. Če koga ni bilo v delavnico, so ga policaji poiskali na stanovanju in ga prignali v delavnico.
Moj nos v nevarnosti
Mraz je bil hud, pa smo se za pot iz stanovanja v delavnico toplo oblačili. Neko jutro sem šel na delo. Tudi obličje sem imel razen oči 'in nosa zakrito. V nos me je moč-
Meglica hiti — jo veter lovi, da bi razgalil ji belo telo--------
Le beži, meglica!
Ti nežna devica,
ne daj se ujeti strastem vetrov! Le hiti v zavetje bregov.
no zeblo, pa sem ga z drgnjenjem skušal ogreti. Srečal sem Madžara. Nekaj je govoril, pa ga nisem drugega razumel kakor besedo ,,zarot", t. j. nos. Mislil sem, da imam nos umazan. Ko pa pridem v delavnico, mi vsi zakličejo: ,,Pojdi ven!" Eden me kar potisne ven nazaj rekoč: ,,Pojdi ven in si nos drgni s snegom, drugače ti odpade!" Ubogal sem in zunaj nos s negom drgnil tako dolgo, da je pritekla kri. Dva tedna je potem bil moj nos še podoben orehovi lušči-ni. Rešil sem ga pa vendarle!
(Dalje prihodnjič)
Večerna idila
Ušla je vsa čista in legla mirno pod lesove. Nje tančica bela je nežno odela z večerno idilo bregove.
M. H.
'Proč, proč. Za natakarico, za deklo, za kar koli, samo proč. Potem me pa iščite, teta, ki svoji mladostni ljubezni na ljubo pustite svojo najljubšo, prvo in najistarejšo nečakinjo v tej zimi prezebati po teh ledenih hodnikih. Stikajte in povprašujte za menoj, °če, ki mislite, da bi vaša prvorojenka mogla vzeti tega starca samo zaradi tega, ker je bogat...
Smukne Metka na stranišče. Kuhinjska vrata so se odprla.
i '»Skrbi me. Ne poznaš je. Odločna je ko nikjer nobena ..."
»O, vem, vem . . . vzdihne Kalumet. In doda svojemu vzdihu angleško besedo.
>,Kar si vbije v glavo, ji niti s kladivom ne 'izbiješ iz nje. Ni je, ker si čakal na njo ...“
Likata se tudi še! Nova jeza proti teti spreleti Metko.
»Povej ji in ji razloži, kakor sem povedni in razložili jaz tebi! I’m »sure she will nnderstand. Pametna je in uvidela bo, da ji ne bo nikjer lepše. What a wonderful life! Alto tudi tega ne uvidi, jo prosi, naj ima Vsaj malo, malo usmiljenja in sočutja z nienoj, revežem . .. in such frightfui mi-sery!“
Metka mora stisniti zobe, da ne blekne: ”• ■ • prismodo staro!"
»Bojim se, da prideš jutri zaman ...“
Tako! Jutri zopet pride!
Kalumet in tete niste še stopila s stopnic na hodnik prvega nadstropja, ko je Metka s truščem odprla vrata stranišča im jih zaloputnila za seboj. Stekla je v kuhinjo, ki
je bila temna. S 'Svetilko je teta svetila Ka-lumetu. Dotipala se je do vžigalic, poiskala svečo in jo prižgala. Iz jedilne shrambe je prinesla svoj kovčeg in odprla omaro, v katero je teta spravila njeno obleko.
Ko se je teta vrnila, ji je skoraj padla 'svetilka iz roke.
„Tu si, križani Bog! Jaz pa vsa trda v »strahu, kod hodiš. Hišna vrata sem pustila odprte ..."
Metka je zlagala svojo obleko v kovčeg, ko da tete ne sliši.
„Kai pa delaš?"
Nobenega odgovora.
Teta je postavila svetilko na mizo in jo ujela za roke. „Smo jezni?"
Metka bi si rada pokrila oči z rokami, da bi zakrila solze, pa mi mogla. In se borila s teto.
„Metkica, ali si otročja!"
Še huje je bilo Metki. Gre, gre, še nocoj gre kamor koli. Vseeno, kam, samo 'da gre. Proč od tete, proč od .očeta, potem pa naj jo prodajajo komur hočejo.
„Zametuješ svojo srečo! Da ti le ne bo kdaj žal!"
Metka ve, da so hišna vrata odklenjena, teta sama je to povedala. In pobegne iz kuhinje in hoče v mrzlo zimsko noč brez ikovčega in svojih stvari, ki jih je prinesla z doma s seboj.
Teta vidi, da gre zares:
„Saj te nihče ne sili. Da pa boljšega človeka ni na svetu, ko je Janez ..
Aha, Janez! Metka res ni do tedaj vedela,
da je Kalumetu ime Janez. Doma jo pravil, da je Žan.
„Le zakaj niste vzeli tega najboljšega človeka na svetu namesto svojega rajnkega moža? Mir hi imela sedaj' jaz...
Metka sredi stavka obstane. Nikdar še ni videla tete take ko tedaj. Ko je videla, kako je zadela, jo je streznilo.
„Reč!i je lahko: Grem kamor koli, samo da grem! Ali ko bi moral človek iti...?!“
Že iz trme je hitela Metka polniti svoj kovčeg. Teta pa ji ni niti z besedico branila. Še vprašala je ni, kaj dela in kaj misli s tem pospravljanjem in zlaganjem svojih stvari v kovčeg. Vse manj in manj se je Metki mudilo. O, kaka mrzla in neprijazna noč je zunaj! Ledene rože vstajajo po oknih, dasi v kuhinji ni hladno.
Teta je bila vsa siva v obraz. Nepremično je stala ob štedilniku in gledala v ledene rože ma oknu.
Grda, grda Metka! To je tvoja zahvala za vse tetine dobrote! Tako rada te je imela, vsako željo ti je spolnila, nikdar ti ni rekla ostre in trde besede!
Metka si je zakrila obraz z obrisačo, ki jo je mislila vložiti v kovčeg.
„0 Bog, zakaj moram biti prav jaz tako nesrečna?"
Tete pa tokrat niti vzdihi niti jok niso spravili iz žalosti in užaljenosti k besedi.
Ali naj Metka poklekne pred teto? O, kako grda in zlobna je Metka! Niti trenutek ne more krotiti nemirnega jezička! In tako kruto razžali dobro teto!
Da nista prilomastila v kuhinjo študenta, Tine in Ribničan, Bog ve, ali bi Metka ne prosila tete, naj ji ne zameri. In ji obljubila, da je ne bo nikdar več tako kruto razžalila.
Ribničan je hotel vedeti, kdaj bo poroka. Ali pa, če bi bila njegova krščanska dolžnost, tolažiti žalostne in nesrečne ter jim pomagati piti iz obupa. Tine je bil ves potrt. Krivica, ki jo je zopet storil Metki, ga je pekla, pekla. In ni mogel najti pravih besed, da jo popravi. In zopet ni mogel dovolj pokazati, kako mu je žal.
Teta ni skrivala slabe volje. Metka je komaj, komaj zadrževala jok. Na pot pa se ni več odpravljala.
Ko ste študente videla, da ni nikomur za njiju družbo, sta se zgubila v svojo sobico. Luč v njej je gorela dolgo, dolgo. Metka je vedela, da čuje Tine. Tete ji je nekoč razodela, da sedi Tine dolgo v noč pri mrzi, kadar je žalosten. Podpira glavo, strmi skozi okno, pred njim nepopisan bel papir in ob papirju svinčnik... Pesnika so posebne vrste ljudje, čisto drugačni ko drugi ljudje ...
Tudi Metka ni mogla .spati. Grizlo jo je, da je teto teko razžalila. Zaskrbelo jo je, kako bo sedaj, ko je prilomasti! nori Kalumet v Ljubljano.
Teta je bila molčeča ko grob. In žalostna, žalostna ...
Stoprav drugi dan popoldne je spregovorila: Janez pride po odgovor. Ce ji je na tem, da mu sama pove ...
80-lefnica župnika Franca Zabrefa
^Nadaljevanje s 3. strani)
na duhu. To dela kljub visoki starosti do danes.
To je njegova zunanja pot: veliko bogatejša je pa bila notranja. Bog mu je dal ne samo velikih talentov, temveč posebno izredno veselo srce. Vse zunanje premetavanje v življenju mu ni moglo vzeti tega. Če sede on za orgle, ki jih krasno obvlada, tedaj pride v prosti igri njegovo veselje in pobožnost na dan. Svoje talente je porabil tako, da je izredno veliko študiral in to dela še danes. Iz globine svoje bogoslovne izobrazbe je znal vedno dajati vernemu ljudstvu izvrstno predelano hrano božje besede. Veliko je tudi pisal po raznih verskih listih.
G. France ni nikoli maral nobenih, niti cerkvenih časti, ki so mu jih visoki predstojniki tudi hoteli dajati. Iskal je le božjo slavo, a našel kljub temu pri svojih duhovniških sobratih globoko spoštovanje, ki ga je zaslužil s svojo skromnostjo in visoko izobrazbo. Želimo mu iskreno še veliko zdravih let.	Dr. I. Rupnik
V1LLACH - BELJAK GERBERG. 6
Lastnik: MANZEJ KOVAČIČ
Senzacionalni padec cen!
NUDI SE VAM MOŽNOST,
DA ZELO POCENI NAKUPITE!
Vrtna gugalnica zložljiva, za 2 osebi.
plastična sončna streha		
z miizioo	S 1489.-	
Vrtni stoli		
s podlahtnikom	š	185.-
Vrtni stoli		
'brez ipodlahtniikov	S	155.-
Vrtne molze z zloženimi 'ploiščami premer 75 om	i	370.-
premer 60 om	i	320.-
Vrtni (Senčniki v raznih barvah, premer 150 cm	s	265.-
Sami se prepričajte,
zaio nas obiščite!
športni ko fleek
HOKEJ 66
Pri Organizacijskem odboru za svetovno in evropsko (prvenstvo v hokeju na ledu smo zvedeli nekaj podrobnosti o pripravah na ta veliki športni dogodek v mesecu marcu prihodnjega leta. Prvenstvo bo od 3. do 13. 3. 1966 v Ljubljani, Zagrebu, Jesenicah in v Celju.
Tekme A in B skupine (bodo v Ljubljani, Zagrebu in na Jesenicah, tekme B in C skupine pa v Celju.
V času svetovnega prvenstva bo v Ljufo-
Neuspeh v
Ko je Francisca Pizarra, osvojitelja Peruja, doletela velika nevarnost, ker se mu je vse moštvo uprlo in zahtevalo vrnitev, je stopil med svoje ljudi, potegnil črto na zemljo in rekel: Severno od tod vas čaka lagodno življenje brez nevarnosti, a tudi revščina in nizko ta; južno od tod ,pa trdi napori, obupna borba in stiska; če se vam ipa posreči, tedaj bogastvo, moč in slava. Odločite se!“
Skoro vsi .so se zgnetli na severno stran; samo dvajset jih je potegnilo z Pizarrom. In ta slavna dvajsetorica je, dasi po mnogih pomanjkanjih, dosegla svoj cilj, ker se ni strašila bojev.
Torej le nikar ne izgubi poguma, naj te zadenejo kakršnikoli udarci usode. Neka-
© Petnajst ljudi je izgubilo življenje, 17 pa je bilo hudo ranjenih, ko je avtobus z 32 potniki strmoglavili z mostu v reko blizu mesta Isfahana v Iranu.
Ijani tudi kongres mednarodne hokejske zveze — LIHG.
Za svetovno prvenstvo je veliko zanimanje seveda tudi med novinarji. Doslej je komisija za Press službo prejela že prijave iz 12 držav: Italije, Poljske, Kanade, SZ, Finske, Švice, Francije, Švedske, Nemške demokratične republike, Zvezne republike Nemčije, ČSSR in Jugoslavije. Največ redakcij se je prijavilo iz SZ (13), sledijo pa ČSSR (12),. Poljska (10) itd.
Za svetovno prvenstvo v hokeju na ledu je že sedaj po vsej Evropi veliko zanimanje.
ivljenju . . .
iteri ljudje morajo dosti prešteti v življenju, nesreča jim hodi1 za petami. In če bi te zajela temna noč, le nikar ne obupavaj, ne kloni! Nekoč bo vendarle dan!
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PETEK, 17. 9.: 14.15 Poročila, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh, domače vesti. Športni obzornik. — SOBOTA, 18. 9.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25 Iz domačih gajev. Glasbena oddaja. — NEDELJA, 19. 9.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 20. 9.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. Mirko Bogataj: Iz popotne torbe. 10 minut za športnike. 18.00 Za našo vas. — TOREK, 21. 9.: 14.15 Poročila, objave. Živo srečanje z Valentinom Polanškom. — SREDA, 22. 9.: 14.15 Poročila, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 23. 9.: 14.15 Poročila, objave. Iz zdravnikove beležnice: Zobne in čeljustne okvare zaradi sesanja prstov v mladosti. Umetne pesmi.
20
20
let obnove Koroške in Vzhodne Tirolske
let odkar je začela izhajati v Celovcu ..Koroška kronika"
Ob tej priložnosti bo izšla obširnejša številka našega lista-
Zato vabimo gospodarstvenike, stanovska društva in ustanove Koroške in Vzhodne Tirolske, da sodelujejo z oglasi pri urejanju in sestavljanju številke. Zadnji termin za oglasno naročilo je 9. oktober 1965.
Vljudno se priporoča oglasni oddelek lista
„Naš tednik — Krondka“.
Že nad 100 let pomeni Pfaff izredno kvaliteto in storilnost, zato tudi vi zaupajte v Pfaff Q Pri nas dobite brezplačne nasvete © i rirejamo brezplačne šivalne tečaje © Najboljša oskrbovalna služba g Velika zaloga nadomestnih delov © Rabljeni šivalni stroji vedno naprodaj!
VAŠA PFAFF-STROKOVNA TRGOVINA
iosef Mem&re
Klageniur! - Celovec, 10.-Qlrfcber-Sfra3e 22 Tel. 71-1-87
z veseljem pričakuje vaš obisk © Dajte nam svoj naslov in vam bomo sporočili, kdaj in kje bo najbližji PJaff-šivalni tečaj.
Iščemo mizarske pomočnike
za izdelavo pohištva. Dober zaslužek; v slučaju vestnosti in dobre kvalifikacije možnost napredovanja! — Stalna služba! — Stanovanje (z oskrbo ali brez nje) na razpolago. — Takoj odgovorite na naslov:
Nobel Herer
VILLACH — BELJAK
IT ALIENERSTRASSE 1
§§§m$4
v našem listu
i
šivalni stroji znamk: Gritzner, Rast & Gas-ser in Jas — najnovejši izdelki — popolnoma avtomatični Zick-zack-šivalni stroji so ponos gospodinje in šivilje, kateri jim olajšajo in skrajšajo delo. Naročite si ga takoj v strokovni trgovini šivalnih strojev:
lOHlU L 0 H i E K
TIHOJA, P. Dobrla ves — Ebemdorf
Zahtevajte cenik. — Ugodni plačilni pogoji.
^ 3% Sonderrabatt
fiir alle Hochvvassergeschadigten
geben wir sofort allen unseren Freunden und Kunden in den Katastrophengebie-ten fiir alle Bestellungen bis zum 1. November 1965. Mit dieser MaCnahme wol-len wir in unserem Rahmen dazu beitra-gen, allen Hochvvassergeschadigten ein vvenig zu helfen. Bitte senden Sie Ihre Be-stellung oder Kataloganforderung an das
Internationale Grofiversandhaus
g Raz
fViener-str. 236
Abt.: 8
Vse za vodno Instalacijo (sanitarni material) dobavlja
Bratje Rutar & Co.
Dobrfa ves — Eberndorf
Velika izbita
perila in šilaga pri
£. Humu
Klagenfart, Alter Plati 35
SEJEM RUMENEGA GOVEDA V ŠT. VIDU OB GLINI
Plemenska živinorejska zveza rumenega goveda bo imela svoj sejem v četrtek, dne 23. septembra 1985, v Št. Vidu ob Glini. Na sejem, ki bo v živinski hali, bodo prignali nekaj bikov in krav ter telic. Pričetek sejma bo ob 10. uri dopoldne.
Izbira in ocenjevanje goveda pa bo že dan poprej, in sicer v sredo, dne 22. septembra, ob 13. uri.
Prignane živali bodo najboljše kakovosti; vsi biki so potomci znanih frankenštanjskih bikov.
Ker bodo prignali govedo iz Koroškega in Štajerskega, je pričakovati veliko ponudbo na sejmu, ki bo nudil na ta način bogato priložnost izbire za nakup dobre in lepe plemenske živine.
SEJEM SIMODOLSKEGA GOVEDA V ŠT. VIDU OB GLINI
Alpska živinorejska zveza simodolskega goveda za Koroško bo imela svoj sejem, ki bo trajal od sobote, 25., do ponedeljka, 27. septembra 1965, v Št. Vidu ob Glini.
Prignali bodo 16 bikov, 63 krav in 7 nosnih krav.
V	soboto, 25. septembra, bo ob 13. uri ocenjevanje.
V	nedeljo, 26. septembra, bo ob 11. uri otvoritev sejma in nagovor gostov. Ob 14. uri bodo pokazali pred halo odlikovane živali.
V	ponedeljek, 27. septembra, bo ob 10. uri dipl. ing. dr. Franz Ebenbauer pojasnje val v obliki kritike na sejmu razstavljene živali. Ob 11.30 pa bo predsednik Gruber razdelil odlikovanja.
Ob 14. uri istega dne bodo sejem zaključili.
Mala ©glasa
Soboshkarske vajence sprejmemo. Za hrano in stanovanje preskrbljeno. Prijavite se že sedaj! — So-boslikarski mojster HANS SCARSINI, Klagen furt - Celovec, FriedlstraBe 37.
Pletilne aparate za hitro pletenje in odgovarjajočo volno dobite pri: VVOLL- u. 5TRIGKBAR, Kla-genfurt-Catovec, nasproti kapucinske cerkve.
ha* tednik
Umnika
Uhaja vsak četru-k. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 23. Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. — Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80,— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250,— bfr., za Švico 26.— šfr., za Anglijo 2.— f. šterl., za U. S. A. iu ostale države (i,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.