SANJE so vedno takšne. Hodiš po zelenih tratah, sonček sije nad teboj, ptički pre-pevajo, nasproti pa prihaja gruča prelepih deklet. Lasje jim plapolajo v vetru kot Mariji Lojkovi v reklaini za Gaby's spray, nasmehe imajo sladke in skrivnostne kot Kristina Remškar (kadar se pri napovedi slučajno ne zmoti). In zobje, beli kot sneg — morda uporabljajo Blendax ... Priha-jajo bliže in bliže, mlada, vabeča telesa, eno lepše od drugega, kot bi bila nabita z Melbrosijo. Ah, nenadoma sem se počutil mladega, vsaj dvajset let je zlezlo v tistem trenutku z mojega križa. Nadel sem si očarljiv nasmeh Sandija Čolnrka in jim stopil naproti. Obstopile so me, božale in gladile po laseh. Potem je ena od njih za-vpila. Prav grdo, po pijansko, za njo pa še ostale. Kričale so in vriskale, ena čez dru-go ...
Ves prestrašen in kmalu tudi ogorčen sem se prebudil. Ne, niso vpile moje sanj-ske deklice, tudi moja stara ne, saj ona navadno — hvala bogu — že ob osmih za-spi kot top ... Tisti huligani so spet, ki se ob sobotah ponoči vračajo iz disko kluba in jim je trušč skisal možgane ...
»Tike tike tačke, nema više mačke, ha, ha, ha ...« je zopet zakrulilo tam doli na ulici. Kar vrglo me je iz postelje. Ta pre-kleta mularija, so si mar zato zgradili tisti center, da lahko sedaj budijo poštene lju-di?
• »Tralala, o-o-o-o-o, uuuuuu«, so se zaba-vali mladeniči pod oknom. Adrenalin se mi je kar razlival po žilah, krepko razred-
Mi smo bili drugačni
čen z žolčem. Dvignil sem roleto in se spo prijel s kljuko.
»Daj no irrir, pusti jih! Pijani so, pa se hočejo malo izkričati«, me je vlekla moja stara nazaj v posteljo in momljala izpod navijalk. »Kar spomni se, tudi ti si bil mlad!«
Kakopak. Prebudili so me, prestrašili, sedaj naj jih pa še pozdravljam skozi okno, kaj? »Dober večer, gospoda, smo dobre volje, kaj? No, le pojte, le pojte. Ni lepšega, kot je lepa pesem iz mladih grl!« Ha, ta bi bila lepa. Po milico pojdem, pre-klete barabe, huligani ...
»A bo mir, debili!« sem se zadrl skozi okno. Opogumil sem se, ko sem tudi na drugrh oknih opazil zbujene sosede.
»Kaj pa je stari? Te muči nespeonost?« je skočil pokonci smrkavec iz gruče in se zavrtel kot Džordže Marjanovič v rosnih letih. Tudi ostali so se obrnili proti moje-mu oknu in reči moram, da mi ta vse-splošna pozornost ni kdovekaj godila.
»Revež, spati ne more. Fantje, dajmo, zapojmo mu lepo uspavanko!« In so res začeli prepevati. Mišo Kovač je proti njiin pravi slavček in v tistein trenutku bi še Slakom raje prisluhnil, čeprav bi jih sicer raje po rokah nosil kot pa poslušal njihov škripajoči meh. Od razburjenja sem sko-raj protezo požrl in samo mišicam moje krepke babnice se imajo fantalini zahva-liti, da nisem kar skozi okno planil nanje. Potem so razdrli še nekaj duhovitosti na račun moje nespečnosti, na hitro pregle-dali repertoar ansambla Pro Arte in za-kladnico narodnih izrazov, nato pa odro-govilili naprej po soseski.
»Vidiš Štefka, to je pa današnja mula-
rija. Disko klubi, mamila, seks, drugo jim že ne gre po glavi ...« sem robantil. »Vča-sih, ko sem bil jaz v njihovih letih ...«
»No, le spat pojdi. Ne stoj ob oknu, da ne stakneš revme, starina. Kar pa se tiče tvojih mladih let in tega, kaj je šlo tebi takrat po glavi ... Ravno pravi se je ogla-sil,« se je muzala Štefka.
Saj vem. Jure je bil, tista stara goflja. Gotovo ji je povedal tudi za tisto, ko smo pobili polovico šip v gimnaziji, ker so nas izključili zaradi nekega oglasa ... Ampak, hec je pa bil, takrat. V časopis smo dali oglas, da Jože Klobasnik (naš profesor matematike) kupuje dobro rejene svinje in so potem razni mešetarji in živinorejci ves teden oblegali njegov zvonec in mu ponujali prvovrstno svioino po najnižjih cenah. Še kolegi so ga zbadali, če bo odprl mesnico, ko so pred njegovo hišo stalno postavali vozovi s kruilečim tovorom ...
Ali pa takrat, taikrat je bilo tudi zabav-no, ko sfflo pred »Slonom« sredinoči zapeli nekaj korajžnih in so nas morali z dvema furgonoma voziti v keho, kjer so nas po-tem hladili. Ja, to so bili doživljaji ...
Petje na ulici je že zamrlo, stara ob meni je tudi že smrčala, moj spanec je bil pa še daleč. Uh, smo bili takrat gavnerji. Jaz, Jure, Francelj in drugi. Vse mesto smo obrnili na glavo, kadar smo bili dob-re volje. Ko bi se vsaj spomnil, kako je bilo takrat, ko smo hišniku obesili kolo na telegrafski drog. Tudi tega, kdo je profe-sorici za slovenščino pisal ljubezensko pi-smo, da je potem revico (in njenega mo-ža) skoraj kap, se ne spominjam prav do-bro. Je bil to Francelj? Nič, jutri stopim do Jureta, on dma boljši spomin. Pa še karte bova vrgla, že precej časa jih nisva.
Kmalu so po trati spet pritekle deklice s plapo]ajočimi lasmi in tista, z nasme-hom Kristine Remškar, mi je celo pome-žiknila ...                                           VIP