Učne slike iz zgodovine.*) (Piše T o 11 e B r e z o v n i k.) (Dalje.) II. F e n i č a n i. Zraven Egipčanov so v najstarejših časih sloveli posebno Feničani. Prebivali so na goratem obrežji Sredozemskega morja, blizo Palestine. Njih dežela je bila sicer mala in uboga, toda zad za njo je ležala bogata Azija, pred njo pa morje, ki jih je k brodarstvu vabilo. To so Feničani tudi storili ter že zgodaj prehodili in prejadrali vse tadaj znane dežele sveta. Prvotna trgovina je bila zamena blaga. Taka zamena pa ni bila vsikdar mogoča. Kajti, kako naj bi vselej našli onega, ki ima tega, česar potrebujemo čez potrebo in ki bi sam ravno potreboval to, kar mu mi v zarceno ponudimo. Za to so ljudje že zgodaj začeli premišljevati, ne bi se li dala kaka tretja reč iznajti ter za njo cena postaviti. Začetkom so jemali za to dragocene školke, drago sadje i. dr., dokler da so spoznali kovine ter jih topiti začeli. Ker so kovine trpežne, koristne in redke, so jih povsod cenili ter jih sprejeli kot merilo cene. Kmalu so začeli v ta Bdenar" vtiskavati tudi znamenja, koliko velja v obrtniji in trgovini. Ta denar pa v starih časih .nikakor ni bil tako lep kot zdaj, nego bili so nerodni surovi kovinski kosi raznih oblik. Feničani so bili najbrž prvi, ki so kovali mal. uineten denar. Imeli so uže tedaj sredstvo v roki, da so trgovino, ki je pred le s sosedniini narodi mogoča bila, razširjevali tudi v oddaljene dežele. Prav daleč, se ve, še tudi zdaj niso mogli, kajti svet jim je bil neznan in osebna varnost ni bila ravno velika. Zato so se trgovci združevali v velike družbe, karavane, kakor jih imatno še dandanes v nekaterih krajib v Afriki in Aziji. Posebno so se trgovci shajali tam, kjer je bil ravno kak verski praznik in je bilo torej mnogo ljudstva zbranega. Da, trgovci so šli s svojim blagom celo v preddvore tempeljnov (Kristus). Tako so nastali naši sejemi. V starih časih našli smo na vseh, celo na najoddaljenejših sejemih feniške trgovce. Kar so tu za malo ceno zamenili, prodali so tam drago. Povsodi so bili Feničani znaui dobri trgovci. Taka trgovina pa je postala prav živahna še le z brodarstvom. Iz obrežja v vodo palo drevo, ki je prosto okoli plavalo in na katerega so se vsedale tičice in druge živali ter se prepeljale na drugi breg, napeljalo je morda ljudi najpred na brodarstvo. Izvotlili so torej drevo, usedli se v njegovo otlino ter se peljali naprej. Zvezali so raorda potem več debel z verbjevimi šibaiui in prvi plav (flos) je bil gotov. Slučajno je morda katerl *) nin" v zadnji št. BUčit. Tov." naj sc bere ,,iz"l Uredn. svojo zmočeno srajco na čolnu ali plavu na solnce razobesil, veter je pihal v njo ter gnal korab (Fahrzeug) bitreje. Tako so nastala uiorda jadra. S takimi korabi se, se ve, še niso upali daleč v odprto inorje, nego vozili so se le za obrežjem ter trgovali s tamkajšnjimi ljudstvi. Feničani so bili prvi, ki so se upali na odprto pred njiuri ležoče Sredozemsko morje. Po daevi so se ravnali po solncu, po noči pa po zvezdab. Ko se je pa nebo zoblačilo, peljali so se hitro na obrežje. V odprto morje so se še le upali, ko so iznašli magnetno iglo. Pa Feničaui niso samo s tujiin blagom kupčevali, nego doina v njib mestih je bila najživahnejša obrtnija. Med fabrikami jih je bilo največ za barvarijo, posebno za škrlat (purpur). Feničani sami so iznašli škrlat. Ovčarski pes — tako se pripoveduje — je na morskem obrežji škrlatnika *) pregriznil ter prišel z živonidečim nosom nazaj k svojemu gospodarju. Ta ga je misle, da je pes ranjen, z volno obrisal. V veliko začudenje pa ni našel najmanjše rane, pač pa je bila volna lepo svitlo-rudeea. Radovedcn je šel za psom in našel, da imajo ti od morja na obrežje vrženi polži tako lepo barvo v sebi. Odslej so jih jeli loviti ter narejati visoko čislani škrlat. Ravno tako slučajno so baje iznašli tudi steklo. Pripoveduje se, da so si mornarji boteli na obrežji napraviti jedi, a ker niso imeli kamenja, da bi si napravili ognjišče, vzamejo iz ladije več kosov solitra ter ua njih zakurijo. Ali soliter se staja, se pomeša s peskom in pepelom ter se spremeni v tekočino, ki je ohlajena postala trda in prozorua. Nek' Feničan, Tavt, je baje iznašel okoli 1. 2000 pr. Kr. tudi črkopis. — Koliko lepih stvari so najbrž ti pridni in inavljivi Feničaui iznašli! Po tako živahni trgovini iu obrtuiji po vseh tadaj znauih deželah in morjih postali so Feničani uajsrečnejši in najbogatejši naiod na svetu. Njili pred tako uboga dežela je bila zdaj podobna lepeniu vrtu. Vsake štiii ure je bilo eno glavno inesto in pristave enega mesta dotikale so se druge pristave. Najglavnujši mesti pa sta bili Sidon in Tir. In kakšno življenje po vsoh lnestih, na vseh obrežjihl Tu so vihrala jadra, tam brenčala kolesa, tu zopet ropotala kladiva; vse je živelo, vse se gibalo, vse je trgovalo; mesta in obrežja mrgolela so marljivih ljudi. To bogastvo pa je zbadalo in vabilo sosednje vojevite narode. Po uinogih drugib vojskah podvrgel si je Fenicijo Aleksander Veliki (332 pr. Kr.). Ker je Aleksander dat mnogo najimenitnejših Feničanov pomoriti ali v sužnost prodati in kcr je v Egiptu postavil drugo mesto (Aleksandrijo), ki je v kratkem vso svetovno trgovino na-se potegnilo, jela je Feuicija propadati, iu propala je povsem. Zdaj so oni kraji prava peščena puščava in uboge ribiške koče stojijo zdaj taru, kjer so pred velika, ljudnata mesta cvela. (Dalje prihodnjič.) *) Škrlatnik je 6-5 cm. dolg ter ima vsebi rudcč sok. Prebiva po Sredozemskem morji. Barvali so ž njim volno. Ali to barvilo je bilo ncznansko drago, ker polža ni lehko najti in ker ima vsak jako malo soka v sebi. Zdaj delajo lepo riulečo barvo iz amerikanske koštniljke, od katerih gre suhih 70.000 ua cu funt, a včasih so jih iz Amerike izvozili po 880.000 funtov na leto. (Pokorny.)