Posamezna številka po Din 1*25.
Poštnina
pavšalirana.
Uredništvo
in
upravnlštvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119.
Štev. 13,
W Ljubljani, 29. marca 1924.
Lete IV.
Glasilo »Združenja slovenskih avtonomistov".
 ____________ Izhajat	vsako soboto. -------------—
Celoletna naročnina ^ - O
„w 100.
.'•■»mezne številke se ra-čunijo po Dl 25
Inserati se računajo: pol str. 560 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 50 p.
jg^ir	■	*.......
U-i hnrnmn 7 Lastno zakonodajo na lastnih tleh vzrastlega sloven-IiU| HULIjII1U 1 skega ljudstva!
Naš pokret in vera.
„Danes sem Vam poslal naročnino. Sporočite mi, kako se Vaš list zadrži nasproti veri, ker ljudje govore o tem različno. Nekdo mi je celo rekel, da • je Vaš list proti veri."
Iz neke dopisnice na našo upravo.
Ne bo odveč, če se enkrat pogovorimo tudi o tem, ker bomo obenem s tem odgovorili tudi na večje število podobnih vprašanj in dopisov.
Mi smo glasilo čisto določnega političnega in socijalnega pokreta, kakor ga danes oblikujejo razmere po vsem svetu, zlasti pa še pri nas v Sloveniji. V verske ali celo cerkvene zadeve se nismo in se ne bomo mešali, ker nimajo iste z našim prizadevanjem nikakršnlih direjktnih stikov. Kdor je zasledoval pisavo našega lista od njegovega rojstva (1. 1921.) pa vse do danes, nam ne more v tem pogledu ničesar prigovarjati. Naše smernice so kakor znano: Človečanstvo — Slovenstvo — Federalizem — Republika. Z besedo: človečanstvo označujemo naše socijalno načelo, ki pove, da moramo biti povsod in vedno ljudje. Najvišji cilj je bil v tem pogledu postavljen človeštvu s stavkom:	„Ljubi
svojega bližnjega, kakor samega sebe!" Z besedo: Slovenstvo označujemo to, kar je bistveno za naše ljudstvo: spoštovanje do materinega jezika: kulture, kakršno je rodila naša zemlja; gledanje našega naroda na svet in pa način, kako si ga ureja. Z besedo: Federalizem označujemo hotenje, da postane naš narod gospodar svojega doma in svoje domovine. Z besedo: Republika hočemo reči, da se naj ljudstvo vlada samo in ne, da bi mu vladala tujim silam podrejena birokracija. To je v bistvu naš socijalni in politični program. Kdor ta program odločno priznava, ima tudi prostor v naši sredi! Tudi duhovnik! Mislimo, da je prav,
ako rečemo: Tudi duhovnik je lahko politični predstavitelj naroda in ljudstva, toda ne zaradi tega, ker je duhovnik, temveč kljub temu.
Mi čisto odkrito izpovedujemo sledeči temeljni stavek našega programa:	Religija je temelj moralne
kulture. Religija v splošnem, a še posebej krščanstvo sta temelja vsake poštene vzgoje. — Zaradi tega smo za to, da bodi krščanska cerkev in sploh vsako javno verstvo popolnoma svobodno pri svojem nauku in pri izvajanju svoj|h obredov. Vsaka cerkev naj uživa popolno svobodo v občevanju s soverniki v vsej državi in tudi izven njenih mej.
S tem našim načelnim stališčem je točno označeno razmerje med socijalno-političnim nokretom
—	ali če hočete tako! — politično stranko in verstvom odnosno cerkvijo, kakor si ga mislimo mi. Cerkev — to je vera! Politika — to je pamet: V cerkvene zadeve se sme mešati in govoriti o njih samo tisti, ki je zato poklican. V politiko pa se ima pravico mešati vsak odrastel državljan. Od cerkve nobeden pameten človek ne more zahtevati, da se naj izreče za republiko ali monarhijo, za takšno ali drugačno volilno pravico, za centralizem ali federacijo itd. Od človeka — državljana pa lahko zahtevamo, da pove,_ ali je za centralizem ali za federacijo; ali je za monarhijo ali je za republiko; ali je za kuluk ali pa je proti njemu: ali je za prostost kapitalizma ali pa je morda za kolektivistično ureditev človeške družbe.
Tako smo jasno odgovorili na razna vprašanja, ki smo jih sprejeli. Mi vere nikomur ne jemljemo. Zagovarjamo pa z vso odločnostjo naš politični program in smo politični nasprotniki vsakogar, ki ta program zanikuje ali pa bi hotel ž njim šušma-riti.
Kako je v Macedoniji.
Znano je, da vladajo danes v državi Pašičevi radikali s pomočjo turških poslancev iz Južne Srbije, ki se kot organizacija imenuje „džemi-jet“. Ta džemijet je torej danes vladna stranka. Toda v Macedoniji se gode takšne reči, da je morala celo ta podkupljena vladna stranka nastopiti v belgrajskem parlamentu z interpelacijo, ki jo je stavil načelnik džemijeta, poslanec Ferhad beg Draga sam. Ta je pripovedoval v parlamentu hude reči. Pritoževal se je nad preganjanjem muslimanov v južni Srbiji in je v podkrepitev navajal razne primere. Tako je n. pr.
v	vasi Beskučani nekega dneva poginil en orožnik, ne ve se kako. Prebivalci vasi so se tega tako prestrašili, da so vsi ušli v gore. Okrožni načelnik pa jih je pozval, da naj se vrnejo ter jim je zagotovil, da se ne bo nikomur nič žalega zgodilo. Ko so se pa -rebivalci vrnili, je bila vas obkoljena, a vsi prebivalci brez razlike so bili pobiti, vas sama pa upepeljena. V neki drugi vasi je bila ubita neka mati, a njen otrok je do jutra ostal na njenih prsih. V jutro pa so otroka razsekali in ga pokopali skupaj z materjo (zaščita dece!) V vasi Starčevič je bilo pobitih 37 ljudi, žena in otrok. V Dumnici so orožniki ubili 18 žen in otrok ter 5 moških.
Tako se godi vMacedoniji vladnim strankam! Kako se godi šele prebivalstvu, ki je v opoziciji, si lahko mislite! Kaj pa je na te obtožbe odgovoril minister? Minister notranjih del Vujičič je dejal, da obstoje v vprašanju javne varnosti v
Macedoniji tri zla: Kačaki, komiti in odmetniki. Najbolj bolestno je vprašanje kačakov, ki vznemirjajo javno varnost v kosovski oblasti in vzdolž albanske meje. V Metohiji je od osvobojenja do danes prešlo skozi rok policijskih oblastnij 553 kačakov. Od teh 52 ubitih, 23 vjetih, a 478 se jih je predalo. Danes je tam okolo 270 kačakov in 120 vojnih beguncev. Tam ljudje za najmanjšo krivico, ako jih oblast zove na odgovor, gredo med kačake. (Nekdo zakliče: To je znamenje, da so oblasti dobre!) V teku pretečenega leta so oblasti pobile 129 kačakov. Kačak Mehmed Konja ima na vesti 7 ubojev. Bil je s svojo bando zasačen pri vasi Dumnice. Tako je prišlo do incidenta. Orožniki so mislili, da se kačaki nahajajo v dveh ..kulah" pri v^asi in so se v megli približali ku-lam, da bi jih napadli. Tedaj pa so iz hiš padli streli in dva orožnika sta padla takoj. Začela se je borba, a Mehmedu Konja je uspelo, da je pobegnil. Požar pa je izbruhnil od bomb, ki so se metale. Sedaj je zaprtih 7 orožnikov, da se preišče resničnost pritožnih navedb. Navaja več slučajev, ko so bili ubiti mnogi orožniki in Srbi in to na mučeniški način. Dokazuje končno, da oblasti niso krive.
Ali mora biti življenje v Macedoniji, kjer se danes ..izobražujejo" naši slovenski fantje po garnizijah, a slovenski orožniki po „stanicah“ — leno in prijetno! Oni na lastni koži občutijo pamet tistih, ki so nas „uje-dinili" brez vsakih pogojev!
Samopomoč zadružništva.
(Konec.)
Dosedanja skušnja nas uči, da ni zlepa kake zadružne odredbe težje izpeljati kot povišanje deležev, a povišanje ni sicer izdatno povišanje deležev je, skoro bi dejali, edina pot, po kateri pride zadruga do lastnega kapitala. Vse zadružne organizacije vedo, koliko ugovorov se
je pojavilo vselej, kadar so zahtevale povišanje deležev: del elanov je grozil z izstopom, drugi so se sklicevali na siromaštvo, a tisti, ki so se vdali, so sicer obljubljali, a z dejanskimi vplačili kar niso mogli pričeti. Da zvišanje deležev omogoči, je češka soc. dem. zadružna or-
LISTEK.
Kmečki punt.
Hrvaško napisal Avgust S e n o a.
„Da, jaz sem Erdodi, jaz sem ban! Citajte
vi	svoje stare knjige, jaz pišem nove s svojo sabljo in v njih bo list, na katerem bo potomstvo bralo v krvavih črkah: ..Maščevanje nad Ambrožem Gregorijancem."
„Pišite,“ reče Ambrož mirno, ..dopolnite svoje maščevanje, toda vedite: prišel bo nov rod; vaše pero, ta junaška sablja, bo rjavelo nad vašim pepelom in kmetske noge bodo hodile po vašem grobu. Veličanstvo pada v prah, moč mine, toda spomine devljejo vnuki na tehtnico. Kdo ve, ali bo več tehtal, Peter ali Ambrož. Poslušajte me------------
„Ne maram,“ je oholo odvrnil ban, „ni-
kdar! Zbogom! Na svidenje ----------
„Na bojišču pravice! Bežite, ban. Čas je.‘ Ban je odšel in krenil na konju po klancu,
Ambrož pa je peš krenil na grad.
*	* *
Na gradu Susjedu žvenketajo zlate čaše. Vojvodje slavijo zmago, vino se peni, vino, rdeče kakor kmetska kri.
V	gradu stoji Urša pred Dorino sliko, razgaljene prsi se ji burno dvigajo, njeno kruto lice naravnost žari.
„Dora! Dora! Hvala ti, priprošnjica moja!"
Vrata se odpro. V sobo stopi Ambrož. Uršula mu pohiti nasproti in mu poda roko.
„Hvala Vam, gospod Ambrož!" reče, „sto-kratna hvala. Na svojem sem. Tega Vam ne bom nikdar pozabila. Zahtevajte od mene, kar Vam je drago, vse bom storila po Vaši volji."
„Ali res?" odgovori Ambrož resno.
„Pri Bogu, da!“ reče žena in vzdigne tri prste.
„Dobro —“ pripomni podban, toda v tem trenotku vstopijo Uršulini zeti.
★	* *
V mračnem klancu hiti na konju podban, na konju svojega sovražnika, premagan, brez meča, brez zastave. Po klancu Šumija potok: Sramota! Sramota!
Ban hiti. Ob potu se vzdigne črna skala kakor strašilo, zdi se, da se roga banu: Sramota!
Ban se tesneje zavije v plašč in hiti dalje.
V dolini se zibljejo v mesečini srebrno-liste vrbe kakor nočni duhovi in šepetajo: Sramota!
Ban hiti in hiti naprej.
Toda z neba buli v njega bledi, strašni mesec in v njegovem mirnem licu čitaš: Sramota!
Sramota! Sramota! zveni po vsem svetu in v banovem srcu se rodi kača maščevanja. ¥ ¥ ¥
Na gričku pri Susjedu sedi mož v sredi tihe noči in gleda v dolino, na krvavo bojišče
—	Matija Gubec. Gleda in se izprašuje:
..Čigava je kri, ki se kakor nočna rosa lesketa na travi? — Naša."
..Čigavi so oni bledi mrtveci, v katerih krvave lase se lovi nočni veter, ki jim mesečina sveti v osteklenele oči? — Naši."
,.Čigavo'je ono črno pogorišče, kjer je pod pepelom pokopana sreča enega celega življenja? — Naše."
„Čigav je oni krvavi meč, ki se blešči v travi. — Naš."
„ln čigavo je vse to prokletstvo? — Naše." Možu se ulijejo bridke solze, z glavo strese kakor brez uma in stisne lice v svoje dlani, stisne.ga, pri Bogu, da bi ničesar ne videl in ničesar ne čul; toda ko zakraka vran, leteč nad njegovo glavo, se mož zdrzne, skoči po koncu, zagrabi v travi ležeči meč, zamahne proti mesecu in s krohotnim smehom zakriči:
„Ej ti črni vran! Tudi naše srce bi rad? Nikdar! Nikdar!"
XI.
Kakor potres je vsa srca hrvaškega plemstva zadela novica, da je bil ban Peter od pod-bana Ambroža pod Susjedovim obzidjem pobit, da leži banska zastava, ta znak hrvaškega junaštva pred neverniki, zlomljena in raztrgana v blatu in prahu. Na prvi mah se je vsakdo nad to nezaslišano sramoto zgrozil, vsak pa naj
ganizacija skušala izvršiti tako, da nudi povišanje deležev privlačno silo, ker člani od zvišanja pričakujejo tudi sigurne koristi in ne le skromno otbrestovanje. Povišanju deležev pa je pritisnila ta organizacija tudi socijalen značaj in to je rodilo uspeh. Ta organizacija je namreč povišanje članskih deležev spremenila v doživljensko zavarovanje svojih članov. Vsak član, ki polno vplača na gotovo svoto odmerjeni delež, je s tem pri zadrugi že zavarovan za doživetje. Zavarovalne premije plačuje zadruga iz svojega in sicer približno 10% vplačanega deleža na leto, a zavarovalnina znaša toliko, kakor odgovarja ista po splošnih zavarovalnih pogojih zgoraj izračunani letni premiji. Vsekako pa je vsakemu članu na prosto dano, da vplača več polnih deležev in je seveda potem tudi za toliko višjo svoto zavarovan. Ali naj se letna premija določi z 10% polno vplačanega deleža ali drugače, je postranskega pomena, more se ugotoviti tudi tako, da se ves poslovni prebitek porabi za plačilo zavarovalne premije, ker poslovni prebitki so itak pravilno last članov, a ima ta način obračunavanja še to dobroto, da zadruga ne izgubi priznanih davčnih in taksnih olajšav, kakor bi jih, če bi letno poslovni dobiček delila med člane. Zadruga more svoje člane zavarovati pri kaki obstoječi zavarovalnici, ali pa bo to zavarovanje izvršila sama v svoji lastni režiji. Mislimo, da se bo vsaka za ta sledn ji način odločila in zbirala letine zavarovalne premije v posebni fond, iz katerega bo zopet sama oib doživetju svojih članov izpolnjevala svoje plačilne obveznosti.
Kako naj se določijo letne premije, kako naj se izračunajo zavarovalnine, kako se izvrši tehnika zavarovanja, to vse so že podrobna vprašanja, ki jih ima razmisliti vsaka organizacija sama, če je idejo spremembe povišanja deležev v zavarovanje sprejela. Tudi ni naš namen, da dajemo tozadevna navodila, temveč naš namen je bil le opozoriti na idejo, ki more zadružništvu koristiti in mu pribaviti zadostna denarna sredstva, ne da bi prišlo v odvisnost od bank.
Kakor smo že omenili ideja ni šele spočeta, temveč je pri organizaciji, ki šteje tisoče in tisoče čla-
nov, že v praksi oživljena in, ki je to močno razvito organizacijo rešila težkih materijelnih skrbi. Če pa je češko konsumno zadružništvo na ta način na stotine odstotkov povišalo svoje deležne glavnice in si pomagalo tako na lasitne noge in je praksa pokazala, da so tej reorganizaciji sledili najlepši uspehi, ne vidimo razlogov, ki bi branili, da te ideje ne udejstvuje tudi naše zlasti konsumno zadružništvo. »Kon-sumno« zadružništvo podčrtavamo zato, ker so bili uprav konsumi skoraj v celoti navezani pri svojem obratovanju na tuj kapital, od katerega so morali ne le plačevati visoke obresti, temveč jim denarni zavodi tudi niso hoteli ali mogli pomagati v toliki meri, kot je to blagovni promet zahteval. Bili so poleg tega vsak čas v nevarnosti, da se jim že dovoljeni krediti omeje ali celo odpovedo, kar vse se je že tudi zgodilo.
Kakor čujemo, je Konsumno društvo za Slovenijo že sprejelo v svoj delavni program in so jo članski sestanki, kjerkoli se je obravnavala brez ugovora sprejeli, če šteje to društvo 17.000 članov in če bodo povišani deleži na 300 Din, bo znašala deležna glavnica nad 20 milijonov kron.
Samo po sebi umevno je povišanje deležev na ta način tudi pri vseli ostalih zadrugah, dasi se ne pečajo z blagovnimi posli, mogoče in velikega socijalnega pomena tudi za kmetsko ljudstvo, a kot rečeno smo povdarjali koristi za konsumno zadružništvo zato, ker se ono v prvi vrsti bori z denarnimi težkočami, a potreba povišanja Obratne glavnice raste v oni meri, kot rastejo cene gospodarskih in gospodinjskih potrebščin kakor tudi v oni meri, kakor raste obseg povsod.
Izrečno smo omenili, da priobčena ideja ni naša izvirna, temveč vzeta od drugod, a ker je po našem prepričanju tudi za vse slovensko zadružništvo zelo koristna in izpeljiva, smo jo izročili širši javnosti zlasti oni, ki se za zadružništvo zanima in ima na njegov razvoj vpliv. Če se slovensko zadružništvo za to idejo ogreje in jo realizira, smo prepričani, da s tem ne bo storjen le v gospodarstvu velik korak naprej, ampak bi bila udejstvitev iste tudi velikega socijalnega pomena.
dela in kako bosta poročala svoji vladi, lahko pa podamo našim bralcem izvod iz članka, ki ga je 29. februarja t. 1. prinesel londonski list „Daily Herald“, glasilo vladne stranke in katerega je napisal listov di-plomatični sotrudnik. Članek pravi:
»Poletna vročina na Balkanu bo menda prinesla novo vojno. Kadar človek piše, da bodo na Balkanu spomladi nemiri, tedaj se nehote spomni, da se mu more zgoditi, kakor tistemu dečku, ki je klical: Glej volka, glej volka!
V	eni reči ni nobenega dvoma: Balkanski volk v resnici obstoji. Kakor pa je ta volk nevaren zapadni Evropi, to smo mi težko okusili leta 1914. Poleg tega se ravno sedaj lahko opazi resnična in močna volčja sled.
Predvsem so razmere med Bolgarijo in Jugoslavijo resno napete. Jugoslovani obtožujejo Bolgare, da pomagajo dvigniti v Macedoniji avtonomistično vstajo. Bolgari pa odgovarjajo, da je to le izgovor, s katerim bi Jugoslovani opravičili svoj napad na Bolgarsko. — Jugoslovansko časopisje piše proti Bolgariji vedno ostrejše in ji bolj in bolj preti. Jugoslovanski ooslanik v Parizu (znani Spalajkovič! op. ur.) je v pariškem dnevniku „Matin“ (po slo-
vensko 'utro11) izjavil, da Jugoslavija ne more več prenašati tega, da Bolgarija zopet in zopet ruši mir v južni Srbiji.
V Bolgariji imajo to za jasen znak, da se Jugoslavija sedaj, ko se je sporazumela z Italijo in je dobila svobodne roke na svoji zapadni meji, pripravlja na vojno na svoji vzhodni meji.“ Iz tega torej sledi, da Angleži prav dobro poznajo prilike pri nas in na Balkanu. Vedne uradne in poluradne vesti iz Belgrada neprestano govore o tem, da nas hoče Bolgarska napasti in da je ona v zvezi z nemiri in pokolji v Macedoniji.
V resnici pa te bolgarske nevarnosti nikjer ni. O tem je napisal Štefan Radič v „Slobodnem Domu“ članek in kateri se bavi z gorenjim angleškim člankom in pravi dalje:
»Zanimivo v tem članku je to, da ta diplomatični sotrudnik delavskega dnevnika neprestano govori o Jugoslovanih, o Jugoslaviji in jugoslovanskem časopisju na eni, a o Bolgarih na dru<d strani čeprav so Bol-, pari tudi Jugoslovani. Med tem pa samo srbsko časopisje preti Bolgariji z vojno in še to ne vse, ampak samo ono od zmage še vedno pijani srbski vlastodržci, ki v resnici pripravljajo novo vojno z Bolgarijo.
(Dalje prih.)
Politika in zgodovina.
Neurejen Balkan — večna vojna nevarnost.
Boj z belgrajsko porodico ni lahek. Da se bo vrgla belgrajska oligarhija ni dvoma, ker je to v velikem interesu ne samo potlačenega ljudstva, naroda Hrvatov in Slovencev, ampak tudli v interesu splošnega miru v Evropi. To bolj in bolj spregledujejo zlasti Angleži, ki so o ,,jucrOslovenskem“ militarizmu prav dobro informirani. Zadnje dni so listi
poročali, da je predsednik britanske vlade Mac Donald poslal dva višja angleška oficirja na Balkan, da mu poročata, v koliko so informacije, ki jih je dobil, pravilne. Prišla sta tudi v Belgrad, kjer sta bila tudi v vojnem ministrstvu. Pravijo, da sta oba zelo rezervirana in se nočeta veliko spuščati v razgovore. Mi sicer ne vemo, kaj sta ta dva oficirja vse vi-
Od časa do časa je potrebno, da se ozremo na pot, ki smo jo prehodili v smeri proti svojemu smotru. S tega stališča izpregovorim o vprašanju avtonomije in federacije, da vidimo, koliko je pri tem »zgodovi-ne“ in koliko „politike“.
I.
O razmerju slovenstva do ostalega južnega slovanstva se je začelo pri nas razpravljati zlasti ob aneksiji Bosne in Hercegovine po Avstro-Ogrski. V svoji programatič-ni študiji (Jugoslovanska ideja in Slovenci, 1907) je poudarjal H. Tuma, da smo Slovenci, Hrvatje, Srbi in Bolgari že toliko napredovali, da smo vsak zase lastna osebnost, in da lahko mislimo na višjo enoto južnega slovanstva, pri čemer smo Slovenci neobhodno potrebni, čeprav ne odločujoči; zakaj misel južnega slovanstva je mogoča le s sodelovanjem vseh, a nasprotno se z Veliko Hrvaško-, Veliko Srbijo in Veliko Bolgarijo ta misel onemogočuje. V kranjskem deželnem zboru je K r e k 1909. leta (16. januarja) zavračal Veliko Srbijo z utemeljevanjem, da se dotika tudi teženj hrvaškega naroda, kar mora vzbujati nasprotstvo (sporna točka sta Bosna in Hercegovina).
Politični zastopniki Slovencev, t. j. „slovenska ljudska stranka11 se je v tem času pod Krek-Šusterši-č e v i m vodstvom potegovala za t. zv. trializem, po katerem bi se naj
ustvarila ^oleg Avstrije in Ogrske še tretja državna skupina, obsegajoča hrvaške in slovenske dežele '”žno od Donave in Drave do morja ter od Soče do Drine. Na skupnem zborovanju v Ljubljani s hrvaško „stranko prava11 1912. leta (20. oktobra) se je v tem smislu govorilo o hrvaško-slovenskem narodu. Nasproti temu je zahtevala jugoslovanska socialno-demokratična stranka" na konferenci v Ljubljani 1909. leta (21. in 22. nov.), da dobi vsak narod na enotnem gospodarskem ozemlju Avstro-Ogrske „enotnost, samostojnost in samoupravo v vseh narodno-kulturnih vprašanijh;“ glede avstro-ogrskih južnih Slovanov je poudarjala kot svoj končni narodnopolitični smoter njih »popolno narodno združitev11 v svrho avtonomnega narodno-kulturnega življenja, a glede južnih Slovanov sploh je smatrala njih štiri narode za elemente, ki naj ustvarjajo enoten narod. Ako izluščimo iz gostobesednosti te t. zv. tivolske resolucije njeno takrat aktualno jedro, vidimo, da zagovarja samostojnost narodno-kulturnega življenja v Avstro-ogrski: to je nekakšna kulturna avtonomija (narodna samovlada v šoli, uradih, cerkvi). Njena vsebina je prilagoditev Rennerjevega načela o narodnostni državi; zakaj Renner, teoretik avstrijsko-nemške socialne demokracije, se ni povzpel do pojmovanja in priznavanja narodne države za vsak kulturno kolikor toliko
si je bil že velikaš ali plemič, je pozabil, ali ga veže sorodstvo ali korist z banom ali podba-nom. V prvem trenotku se je vsak samo vprašal: „Kdo ima prav? Kaj bo iz tega prišlo?“ Nihče ni na to vedel odgovora, niti sam modri knez Jurij Draškovič, najumnejši Hrvat svojega časa, ki je po smrti Matije B rumena zasedel starodavno zagrebško škofijsko stolico. Temne slutnje so legle na srce vsem, nena strah je napolnil duše vseh. Vsakdo je prorokoval, da bo krvavi junijski dan 1. 1565, na katerega se je s starega Susjeda vsa sramota sesula na banovo glavo, samo začetek dolge vrste krvavih dni, v katerih se bodo novi grehi izlegli iz starega prokletstva. Nad domovino je visel črn oblak, pripravljen, da vrže pomor in polom na htvaško zemljo: — grozota turške vojske, U strašnejša sedaj, ko se je na vzhodn Vzdignila na nebu krvava zvezda, veliki vezir iz našega rodu, toda njegov krvnik, Mehmed Sokolovič. Kot daljno grmenje so se čule črne novice: Turek se giblje. In vsakdo je zadrhtel ob misli, kako se bo zemlja zopet pogreznila v krvi, kako bo jeza neizprosnega bojnega boga zopet zahtevala nove žrtve. In ravno sedaj, ko je bila v teh »žalostnih ostankih14 nekdaj slavne hrvaške dežele neprecenljiva, ko je bila vsaka kaplja junaške krvi zlata vredna, v trenotku, ko bi se vsa srca junaškega naroda morala strniti v samo eno velikansko srce, ko bi morale vse duše dihati z enim dihom — navdušenjem za svobodo oltarja in ognjišča — ravno sedaj je
padla banska zastava, ne na junaškem bojišču stare hrvaške slave, ampak v sebičnem prepiru zasebne lakomnosti, sta se dva poglavarja kraljevine trgala za plen, in sta, sama huda, s svojim razdorom iz pekla klicala vse one hudiče, ki so že stoletja zatirali to našo nesrečno domovino.
Kaj Turek? Kaj Nemec? Kaj Sokolovič? Kaj postava? Kaj pravica? Kaj je svoboda? Kaj domovina? Kaj vse to? Nič — nič! Plen, požrešnost, lakomnost, zavist, jeza proti jezi, kri proti krvi, mržnja zoper mržnjo, vse to je bil oni strup človeške duše, ki ne prizanese niti bi atu, niti očetu, niti materi niti samemu Bogu.
Vse je bilo mirno, vse tiho po zemlji, čul se je samo poluglasen šepet, toda ta gluhi mir je pekel vsako pošteno dušo kakor soparica pred nevihto. Na Hrvaškem se je odprl prepad, globok, da mu nihče ne more videti do dna. Samo kri, samo domača kri ga lahko napolni. Vse plemstvo se je razdelilo na dve stranki, kakor hitro se je po prvem udarcu nekoliko osvestilo. Tu stoji Peter, ki mu v duši vre cel ognjenik, in ob njegovi strani Tahi, Kegleviči, Alapiči, Bedekoviči, Poglediči, Petričeviči in vsi plemeniti Turopoljci; na oni strani Ambrož, sivi velikan, ob njem pa Zrinjski, Konjski, Se-kelji, Mrnjavčiči, Kerečenji, Crnkoviči, Zak-mardi, Zaboki in cela vrsta malih zagorskih plemičev — vsi enako užaljeni, enako besni, enako mogočni, enako ostre sablje, lev proti levu, ris proti risu — pa tudi kača oroti kači.
Na obeh straneh se napenjajo puške. Ob strani pa je gladil knez Jurij Draškovič svojo dolgo črno brado in škilil v to brezumno mešanico; v njegovi razgreti duši vstajajo zlate slutnje, toda modra glava jih kroti, molči in tajno šepeče svojemu srcu: Tudi tvoja ura bo prišla! Samo eno veliko, slavno srce je v tem času bilo v prsih Nikole Zrinjskega. On pa vsega tega ni niti videl niti čul. Njegov duh se je vzpel više, njegovo oko se je uprlo na vzhod, odkoder je moralo zasijati krvavo solnce, njegove ustnice so šepetale po dne in po noči: „Med nami in Turki ne more biti pravega miru!“ Nikola je ljubil Ambroža, toda bolj je moral ljubiti domovino in človeštvo. Kakšno je bilo razmerje obeh strank med plemiči? Katera je imela prav? Ali stranka Petra, ki je, sam zastopnik pravice, pravico zaradi sorodstva po-gazil in vrgel sabljo na njeno sveto tehtnico? Ali Ambroževa, katerega je plemeniti zanos za svetost zakonov, spravil tako ob pamet, da je razbil oboroženo brambo kraljevine in z nogami pogazil znamenje najvišje časti? Na čigavi strani je pravica? Vsaka stranka je kričala „Na moji!“, saj se o tej sveti reči največ čuje iz ust onih ljudi, ki je v srcu nimajo. Vsak je čakal. Vedelo se je, da se bo strel izprožil, toda ne, v katero stran; vedelo se je, da sta stranki po številu in moči enaki, toda ni se vedelo, koliko šteje katera vztrajnih duš in koliko okretnih pilpogačic.
(Dalje prih.)
razvit narod. V tem se kaže tip nemškega socializma, ki je s stališča marxističnega modroslovja centralističen, ko mu je gospodarstvo in to v prvi vrsti industrija glavno gibalo vsega življenja. S tega stališča nemški socialisti v praksi malim narodom niso bili pravični.
Ob balkanski vojni se je novič začelo razpravljati o južnoslovanskem vprašanju. V „Napredni Misli“ je 1912. leta Mihajlo Rostohar odklanjal kulturno in zagovarjal politično edinstvo južnih Slovanov, da s tem lažje ohranimo svojo osebnost. Jasno je s stališča narodne kulture In politične demokracije na* sproti tivolski resoluciji označil slovenski in južnoslovanski program izven Avstro-Ogrske Ivan Cankar 1913. leta, ko je govoril o južnoslovanski zvezni republiki štirih sorodnih narodov, pri čemer je zavračal misel, da bi bilo to vprašanje kulturno ali celo jezikovno, in poudarjal, da bodimo v sebi zdravi, močni ali vsaj duševno bogati, da ne pridemo nekoč k bratom prosit miloščine, temveč jim prinesemo darov.
V	„Času“ je 1913. in 1914. leta razpravljal Aleš Ušeničnik v tem smislu, da mu je slovensko in južnoslovansko vprašanje v prvi vrsti politično ter da je politična izbera za Slovence in Hrvate: ali v habsburški monarhiji ali v Veliki Srbiji. In v Vedi“ je 1914. leta pisal Bo gumi I V o š n j a k o enotni narodni skupini Slovencev, Hrvatov in Srbov, pri čemer je poudarjal kulturno
samoniklost nasproti uniformirajoči centralizaciji; zakaj poleg edinstva južnoslovanskega kulturnega tipa nasproti drugim narodom naj uživa vsak svoje avtonomno duševno življenje: enoličnost, ki bi jo vsilil ta ali oni član po svoji kulturni ali politični premoči, bi bila ubijajoča.
V	tem času, 1913. leta je „narod-no-napredna stranka11 podala izjavo (18. aprila) za kulturno in politično združenje avstro-ogrskih južnih Slovanov, dočim so njeni „mladi“ širili misel o združenju vseh južnih Slovanov, v prvi vrsti Slovencev, Hrvatov in Srbov, v lastni državi izven Avstro-Ogrske (mišljena je bila Srbija).
Posnetek: Slovenci so se naslanjali na Hrvate, da v zvezi ž njimi dosežejo politično samostojnost v okviru Avstro - Ogrske, pri čemer je večina poleg narodnega poudarjala tudi zgodovinsko načelo (hrvaško državno pravo), manjšina pa glavno narodno načelo (ozir na av-stro-ogrske Srbe); zato so prvi govorili o hrvaško-slovenskem narodu, dni^i pa o južnoslovanskem narodu. Poleg teh oficialnih zastopnikov so se socialisti udajali Rennerje vi avtonomiji, ki je zagovarjala razdelitev Avstro-Ogrske po narodnostno omejenih okrožjih, dočim je del socialističnih izobražencev odobraval glede južnih Slovanov Cankarje-v o formulo, a t. zv. narodni radikalci so bili za združitev s Srbijo.
Takšno je bilo politično mišljenje Slovencev ^red svetovno vojno.
Dnevne vesti.
Nauki „S!ov. Naroda”. V „Slov. Narodu" beremo: „Prečanska politika" se mora postaviti na realna tla. Sodeluje naj v narodni skupščini — na podlagi medstrankarskih pogajanj naj prodira do osrednje državne oblasti in naj zahteva primeren delež vrhovne uprave in zako-nodaje.“ — Kaj pa, če tisti, ki imajo danes vso oblast v Belgradu v rokah, prečanom nočejo dati »primernega deleža na vrhovni upravi in zakonodaji"? Kaj in kako pa potem? To naj nam „Narod razloži!
Pašič je odstopil — viada Je padla! S temi besedami so politični Ljubljančanje pozdravili v ponedeljek popoldne padec Pašičeve vlade. Tega pa niso storili iz sovraštva do Pašiča, ampak v veselem pričakovali"’ da bodo sedaj prišli na vlado v opoziciji združeni demokratje in „klerikalci“. Demokratje so se zmagoslavno zbirali v „Zvezdi“ in pri zvokih ciganske godbe ugibali, kako bodo sedaj prekanili „klerikalce“, da jim odžro kar največji kos sveže pečene vladne potice izpred ust, „kle-rikalci" so pa zopet po svoje ugibali, kako bi se dal novi položaj najbolje izkoristiti. Veselo razpoloženje je vladalo na vseh straneh, najbolj pa pri tistih, ki so mirno opazovali ene in druge v mnenju, da je treba počakati, kdo bo sedaj zopet ogoljufan.
Radičevci so prisegli! Ta teden je prišla prva partija Radičevih poslancev v belgrajski parlament pomagat ostalim opozicijonalnim strankam, da vržejo Pašičevo vlado. Pomagati pa so mogli le v slučaju, če prisežejo zvestobo kralju, narodu, ustavi in kar še poslovnik predpisuje. Vsak pameten človek uvideva, da so Radičevci prisegli le prisiljeno, ker sicer ne bi bili mogli pomagati, prav tako kakor so nekdaj prisedli tudi komunisti, da bi se mogli v parlamentu uveljaviti. To dejstvo pa naših patriotov nič ne ovira, da na dolgo in na široko bobnajo, kako da so se Radičevi republikanci čez noč spremenili, da so postali monarhisti, da so postali pristaši narodnega in državnega edinstva in kar je podobnih oslarij. Upamo, da bodo razsodni ljudje znali take trditve pravilno ceniti in da bodo vedeli, da prisiljena prisega ni nobena prisega.
Naša politična zaveznica44. „Slo-venec“ piše dne 25. marca med drugim: „Drug važen moment je dejstvo, da je tudi naša nolitična zaveznica HRSS (hrvaška republikanska kmečka stranka) nastonila s prisego svojih poslancev v narodni skupščini
so bile prenešene v Belgrad. Dne 30. julija 1923 je izšel nov pravilnik
o	izvrševanju zakona o izseljevanju, glasom katerega je bil pri ministrstvu socijalne politike postavljen medministerijelni odbor 3 članov, ki je odločal o izdavanju potnih dovolil. Vse postopanje pa je zado-bilo pravec, ki je v škodo narodnih in gospodarsko-socijalnih interesov naroda in države, a v korist tistih držav, kamor so se ljudje izseljevali. Na račun bednih izseljenikov bogate belgrajski advokati. Graja, da ministrstvo socijalne politike ni posvetilo dovolj pažnje zlorabam raznih špekulantov v izseljeniškem vprašanju. Raznim inozemskim družbam se je izdalo 16 koncesij. Končno zahteva, da se odredi anketa, ki bo pregledala vse nerodnosti. — Minister je seve to zahtevo odklonil.
Na prošnjo konstatiramo, da g. prof. dr. Rožič doslej ni napisal za naš list niti črke. — Uredn.
Draginjske doklade za uradnike. Iz Belgrada poročajo, da je ministrski svet sklenil, da dobe uradniki od 1. maja dalje plače in draginjske doklade po novem zakonu — Ministrski svet pa je pozabil povedati, kdo bo v Belgradu 1. maja vladal.
Kaj je Juogosiovenstvo44? Koncem vojne in takoj po vojni do najnovejšega časa smo mislili, da je „ju-goslovenstvo“ tisti nauk, ki pravi, da ni več na svetu Srbov, Hrvatov in Slovencev, ampak da so na svetu samo .Jugoslovani11. V slovenskih li-stih, ki so oznanjali ta nauk, smo vedno brali, da so omenjeni trije narodi „en sam narod“. Na podlagi tega
nauka so se slovenski listi, zlasti demokratični tudi navduševali za centralizem, češ, če smo en narod, moramo imeti tudi eno samo vlado, en sam parlament itd. Preteklo soboto pa nas je osrečil „Slov. Narod“ z novim naukom o jugoslovanstvu. Takole pravi „Slov. Narod11: „Jugo-slovenstvo ni ničesar druzega kakor javno prizadevanje, ki hoče na edinstvenem državnem teritoriju (ozemlju) Jugoslavije homogeno (enotno) državljansko čustvo ter združitev gospodarskih, političnih, socialnih in kulturnih naporov vsega naroda od Triglava do Vardarja za en skupni cil* za vzajemni javni ideal eele države.11 — To je skoraj isto, kar zahtevajo federalisti in republikanci. Tudi ti so za to, da se združijo gospodarski itd. napori. Nismo pa za to, da bi se vsi omenjeni napori „zdrževali“ pod eno samo komando, ker nam je že dosedanja belgrajska komanda dovolj na široko odprla oči, kaj taka komanda pomeni. Proti taki komandi se moramo mi odločno zavarovati, kar bomo dosegli s temeljito revizijo ustave, da bo taka enotna komanda doma enkrat za vselej izključena.
Nakup gozdov, desk, tramov in drv. Zaloga trboveljskega premoga in drv. Prodaja na debelo in drobno. - Plačljivo tudi na obroke.
DRUŽBA ILIRIJA
Ljubljana, Kralja Petra trg 8.
Telefon itav. 220.
parlamentarno pot do svojega cilja."
—	Ali se „Slovenec“ ne boji, da mu bo njegov štajerski tovariš vrgel v obraz očitek, da hoče Slovenska ljudska stranka spraviti Slovence pod hrvaški klobuk, ko' imenuje »Slovenec" HRSS kot svojo politično zaveznico? Sicer bodo prihodnje volitve jasno pokazale, kaj in koliko je to zavezništvo vredno.
Kaj je res? Po odstopu Pašičeve vlade piše „Slovenec“: »Danes je nastopil v politiki Slovencev, Hrvatov in Srbov trenotek, ki napoveduje preobrat v notranji politiki države ... Ta dan ^omeni za načelnika SLS (Slovenske ljudske stranke, op. ur.) in Jugoslovanskega kluba (zakaj tako? op. ur.) veliko zadoščenje ... Vztrajna borba Jugoslovanskega kluba... žanje danes zmago." — Da glavno glasilo SLS hvali načelnika SLS in T- -'slovanskega kluba, je razumljivo. Ni pa pravilno, da hvali le parlamentarni zastop SLS in s-tem vzbuja hote ali nehote v javnosti mnenje, kakor da ima edino in glavno zaslugo na padcu Pašičeve vlade samo narlamentarni zastop SLS. Resnici na ljubo bodi povedano, da bi se bil Jugoslovanski klub še leta in leta lahko zaganjal v radikalno vlado brez najmanjšega uspeha, če ne bi bili prišli v Belgrad opoziciji na pomoč hrvaški republikanci. Združena opozicija bi bila Pašičevo vlado že zdavnaj rada vrgla, pa je ni mogla, dokler niso prišli Hrvati v belgrajski parlament. To lahko zapiše vsak slovenski list, ne da bi s tem kaj ponižal ugled vodstva SLS.
Ivan Pakiž I
Ljubljana, Stari trg 20. ■
Velika zaloga stenskih ur budilk svetovno znane “ tovarne „.Iunghaus“.	■
' Vsakovrstne precizne švi- *j carske žepne ure, Izbira ■ zlatnine, srebrnine in je- g dilnega pribOra.	g
»Skrb44 za izseljenike. V naši državi imamo državni urad za izseljenike. Ti seve nimajo od tega nič, pač pa nudi ta inštitucija povod za razne zlorabe in „zarade“. Tako je 20. t. m. v belgrajskem parlamentu govoril srbski poslanec Vujičič, ki je povedal:	Leta 1922 je bil
ustanovljen izseljeniški komisarijat v Zagrebu, pod katerega delokrog so spadala vsa izseljeniška vprašanja v državi. Iz nepoznanih razlogov pa je vlada ta izseljeniški komisarijat ukinila 1. 1923. Njegove agende
Gospodarstvo.
Pomen svinjereje za malega kmeta.
(Dalje.)
Oprasenje se vrši navadno brez iposebnih težav. V slučaju, da se skoti mladič v mehurju, je tega predreti, da se pujsek ne zaduši. Mladiče je sproti odstranjevati v pregrajen prostor ter jih je izročiti materi šele po končanem prasenju, ko si je žival nekoliko opomogla. Ostre zobe pri pujskih je odščipniti s kleščami, da preprečimo doječim živalim bolečine pri sesanju, kar utegne privesti do tega, da postanejo matere nemirne in svojim mladičem nevarne. Brejih živali tudi ne smemo krmiti z mesnimi odpadki, ker takšne svinje potem rade požrejo svoje pujske. V slučaju, da pujskom preti nevarnost od njih matere da jih požre, jih je namazati s špiritom. Močno onemogli svinji se naj da po porodu, ko si je odpočila, juha od ovsenega zdroba in vina.
Pri prasicah se pojavi ob sko-titvi včasih porodna vročica. Žival leži omamljena in ne mara žreti. Bolezen omilimo s klistiranjem z milnico in izpiranjem maternice z
1	°/o lizolno raztopino. Krmljenje svinje matere se ravna po tem, koliko mleka daje. Pri mali množini mleka krmimo kuhani ječmen, koruzo in korenje. Dober pripomoček >za dosego večje mlečnosti je tudi drgnenje vimena s špiritom, s čemur pospešimo delovanje mlečnih žlez.
Odgoja pujskov.
Za pujske je prva dva tedna materino mleko najboljša hrana. Pozneje se jim more dodajati razredčeno kravje mleko ali pa tudi toplo posneto mleko. V tretjem tednu je .natrositi pujskom v posebno korito nekoliko ilovice in zidnega ometa ali malte, ki je pomešana iz ječmenom. To storimo izato, da pujskom nudimo zadostne množine rudninskih snovi, ki jih rabijo za uspešen razvoj okostja. V četrtem tednu .začnemo dajati gosto kašo iz ječmenovega, ovsenega, koruznega ali drugega zdrolba z dodatkom kravjega mleka. Šele v šestem tednu začnemo pokladati 'zmečkan, dobro kuhan krompir.
Ob lepem vremenu je spuščati pujske na prosto. V osmem tednu se pujske odstavi, vendar je slabej-
še pustiti še nekaj časa pri svoji materi. Odstavljenje naj se izvrši polagoma, s čemur preprečimo even-tuelno vnetje vimena. Po odstavljencu pokladajmo pujskom po možnosti tudi zeleno deteljo, toda glavno krmilo naj bo v prvih treh mesecih žito. Skrbeti je za zadostno pregibanje mladih živalic.
Splošna pravila o krmljenju svinj.
Pri krmljenju prašičev je gledati na to, da krmimo kar najceneje in s takšnimi krmili, ki jih prašiči z največjim pridom izkoriščajo. Plemenskim svinjam pokladajmo po možnosti krmila v zurovi in naravni obliki. Kuhana klaja je naravnost škodljiva, ker po nepotrebnem obtežuje svinjski želodec. Ce pokla-damo krmila v tekoči obliki, tedaj moramo krmiti svinje obenem tudi s krmili v trdni obliki. Čemu je sicer mati narava obdarila svinjo s čvrstim zobovjem, ako jih ne rabi za grizenje trdih krmil. Kdo še ni opazoval svinje pri hrustanju čreš-njevih in slivovih koščic, ki so za njo prava slaščica.
Ako torej hočemo zadostiti skozi tisočletja enakim naravnim zahtevam glede krmljenja prašičev, moramo pokladati v prvi vrsti krmila v trdni obliki, različna tekoča in z vodo razredčena krmila pa smatrati le kot nekako pijačo za svinje.
V	toplem letnem času je sveža štajerska detelja, kakor tudi mlada trava in razna zelenjava v sveži obliki najzdravejša in najcenejša krma za svinje. iSeveda je dodajati tudi tečna krmila, kakor otrdbe, žitni zdrob itd.
Za uspešno svinjerejo pa je paša prašičev meprecenljive vrednosti. Na paši ostanejo živali zdrave ter se zlasti z ozirom na okostje dOlbro j-azvijajo. Plemenske svinje se na paši lažje uibrejijo in prašiči vzgojeni na paši so pri poznejšem pitanju ješči in manj izbirčni. Vrhu vsega tega je paša tudi najcenejši način prehrane svinj v letnem času. Prav dobro pašo najdejo svinje na deteljiščih in stmiščih._ Najboljšo pašo pa nudijo bukovi in hrastovi gozdi v jeseni, kjer prašiči olb bu-kovci in želodu prav hitre odebele.
(Dalje pTih.)
IZDAJA LJUBLJANSKA ORGANIZACIJA SLOVENSKIH AVTONOMISTOV. Odgovorni urednik Drago Brozovič. Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani.
K. WIDMAYER PRI „SOLNCU“
za vodo. Priporočam: Raznovrstno perilo, svilnate in druge robce, šerpe. Manufak-turno blago, obleke©, predpasnike. Vso opravo za novorojenčke, maje in nogavice domačega izdelka. Venčke in šopke za neveste in birmanke; kovtre, abtahe (peče)! Na debelo primeren popust.
MLADENIČ
s 6 gimnazijskimi razredi Išče kakršnekoli službe. Ponudbe pod „Zanesljiv“ na upravo »Avtonomista".
| ■ LJUBLJANA,
THE REX OO
LJUBLJANA, GRADIŠČE lO.
Telefon llev. 268. NaJbolJSI pisalni, razmnoževalni ln kopirni stroji.
VSE PISARNIŠKE POTREBŠČINE.
□□□□□□□□□□□□□a
Antikvarijat, knjigarna
HINKO SEVAR
Ljubljana, Stari trg 34
kupuje in prodaja različne knjige v vseh jezikih po ugodnih cenah.
□Q[3[3Q[51QGH3C3QC3G1Q
Franc Szantner
Ljubljani), Selenburgova ul. I
trgovina čevljev in špecijalna tvrdka za ortopedična in ana-tomična obuvala
sprejema vsa naročila po meri in popravila.
Združene opekarne d. d. Ljubljana
Telefon 733.
naznanjajo, da so otvorile
v sredini mesta na Nliklo&ičevi cesti 13 tovarniški* zalogo vseh vrst opeke
lastnega Izdelka.
Opeka je na razpolago v poljubnih množinah po najnlžjl ceni.
NAJCENEJŠE NOVE IN RABLJENE
PISHLNE STROJE
v špecijalni mehanični delavnici za popravo pisalnih, računskih, razmnoževalnih in kopirnih strojev.
LUDOVIK BARAGA, LJUBLJANA
ŠELENBURGOVA ULICA 6. I. nad.
Barvne trakove, karbon-indigo papir ter v«e druge potrebščine. Pisarniška oprema vedr.O na zalogi.
>ELIN<
družba za električno industrijo d. z o. z.
m
ea
bo
@
H
BS
Gradi električne centrale in naprave.
Velika zaloga motorjev in električnega ma-terijala. - Cene izredno nizke. - Postrežba točna. Na željo poset inženirja brezplačno.
Ljubljana, Dunajska cesta 1, telefon št. 68. Maribor, Vetrinjska ulica 11, telefon št. 239.
©
a
FR. SLOVSIIK
LJUBLJANA, Stari trg 2.
priporoča po najnižjih cenah svojo zalogo izgotovljenih oblek in manufakture.
Obleke po meri se točno izvršujejo.
Vse pisalne, risalne in šol. potrebščine
dobite najceneje v papirni trgovini
Miroslav Bivic, Ljubljana
Sv. Petra ceata št. 29.
Lastna knjigoveznica. — Velika zaloga šclskih zvezkov, map in blokov.
Slavnemu občinstvu naznanjam, da sem prejela
nsabovrstno blago za ženske in moške obleke
ter vsakovrstne narejene obleke. Priporočam se za obilen obisk. Cene zelo nizke 1	Brez konkurence I
J. Tomšič, Ljubljana,
Sv. Petra cesta štev. 38.
MERAKL
barve, mastila, lake, kit, emajle, kistove (čopiče) in zajamčeno čisti flrneš najboljše kakovosti nudi
Medič - Zanki
družba z o. z.
Maribor, Ljubljana? Nivi Sad,
podružnica.	centrala.	skladišče.
Tovarne:
Ljubljana - Medvode.
TOXE
MALGAJ
pleskar za stavbe in pohištvo, lakiranje voznih koles v ognju, Soboslikarstvo. Špecijalni oddelek za črkoslikarstvo na steklo,
pločevino, les, zid i. t. d.
Tlplavnirp* Kolodvorska ulica St. 6.
Celovška cesta štev. 121.
Prodajam
vsled velike zaloge ln dviganja dinarja vsakovrstno sukno, hlačevino, šlfon, plavino ln drugo manufakturno blago. Krojači poseben popusti
Ivan Kos
Ljubljana	Šiška
Sv. Petra cesta štev. 26.
Celovška cesta štev. 2.
BBBSBBBBBBBBBBBBBBBBSBBBBBBEB
B
: I Prometni zavod za premog
t"	d.	d.	v	Ljubljani
[	prodala premog	[
iz slovenskih premogovnikov
i ! vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov J p ; za domačo uporabo kakor tudi za Industrijska podjetja in razpečava “•	na	debelo	u
P	inozemski	premog in koks
L vsake vrste ln vsakega izvora ter priporoča posebno prvovrstni čeSko-slovaSki in angleški koks za livarne In domačo uporabo, kovaški premog, črni premog in brikete.
■ NASLOV: Prometni zavod za premog d. d. v Ljubljani, Mitilošičeva c. 15/11.
Zadružna banka v Ljubljani
Brzojavi: Zadrubanka.
Aleksandrova cesta štev. S.
Vplačani kapital Din 3,ooo.ooo.
Izvršuje vse bančne posle naj točneje In najkulantneje
Telefon štev. 367.