Listek.
S°5
LISTEK.
Stritarjevi zbrani spisi lepo napredujejo. Doslej je izšlo 6 suopičev, ki obse-zajo pesmi, kolikor jih je Stritar zložil približno do leta 1878. Pesnik je pesmi svoje zlasti iz mlajše dobe nekoliko prenaredil ter jim dal tako v vsakem oziru lepšo in dovršenejšo obliko. Dozdanji snopiči pa jasno kažejo po svoji vsebini, kakor po lepi zunanji obliki, da bodo Stritarjevi zbrani spisi knjiga, s katero se bode narod slovenski smel ponašati. Vse prijatelje leposlovja slovenskega pozivljemo znova na obilo naročbo Stritarjevih zbranih spisov.
Viktor Dolenc f. Primorske Slovence in ž njimi vred ves narod slovenski je zadela huda nesreča. Umrl je po kratki, a težki bolezni za osepnicami šele v 45. letu dobe svoje v Trstu dne" 20. julija 1887. ob ij.i2. uri zjutraj vrli domoljub in pisatelj, gospod Viktor Dolenc, urednik »Edinosti«, lastnik tiskarne, predsednik delavskega podpornega društva, starosta »Sokola«, prvomestnik načelništva tržaške poddružnice Sv. Cirila in Metoda, podpredsednik političnega društva  »Edinost«  itd. itd.
Porojen na Razdrtem leta i84i. iz znane Dolenčeve rodbine, dovršil je pokojni Dolenec nižjo realko v Gorici ter se pozneje odločil za trgovski stan. A dr. Karol Lavrič, ki je v Gorici spoznal izredno nadarjenost mladega moža, vplival je toliko nanj, da je najprej v Gorici, kjer je več let uredoval »Sočo«, in pozneje v Trstu, kamor se je preselil pred desetimi leti, vse svoje moči posvetil političnemu delovanju, kateremu se je udal z dušo in srcem. Živahen in odločen, priden in nadarjen je mladi publicist najprej s temeljitimi študijami v naVodno-gospodarskih in političnih strokah pridobil si prilično mnogo znanja ter je tako s čudovito vstrajnostjo nadomestil, česar mu ni dala nedostatna šolska omika; potem se je s svetim domovinskim ognjem lotil javnega delovanja, pri katerem si je v vsakem oziru zaslužil imd prvobori-telja slovenskega. Bil je zadnja leta v Trstu duša vsega narodnega življenja in ž njim, katerega je smrt pobrala v najboljših moških letih, izgubili so tržaški Slovenci glavo in voditelja svojega, kateremu ne vemo namestnika; kajti kje bi našli moža, ki bi bil tako delaven, tako zgovoren, tako vstrajen, tako požrtvovalen, tako spreten, tako odločen, živahen iu nadarjen, kakor je bil pokojni Dolenc ! In z vsemi temi lepimi svojstvi je združeval jako plemenito srce" in politikom nenavadno dobrodušnost. Blagi Viktor, slava tvojemu spominu! Z Bogom, zlata duša!
Matej Brence f. Dne 18. t. m. je pri Sv. Gregorji nad Sodražico umrl v 31. letu dobe svoje mladi slovenski pisatelj gospod M. Brence. — Pokojni je bil dne 19. septembra 1. 1856. porojen v Hrašah pri Lescah, zvršil je gimnazijo 1. 1878. v Ljubljani in pozneje pravo-slovje na Dunaji. Bil je nadarjen mož in spisal je več krajših novel v Stritarjevem sZvonu« in »Kresu« ; bil je tudi sotrudnik našemu listu, ,,Slovenskemu Narodu", ,,Slovencu" in nekoliko časa urednik ,,Ljubljanskemu Listu". Zlasti v ,,Narodu" je prejšnja leta priobčil več krajših spisov pod imenom ,,Nivalis". Zadnje čase je bil uradnik pri trgovinski zbornici ljubljanski, a bolezen ga je prisilila, da je odšel k bratu svojemu, župniku svetogregor-skemu, kjer mu je sušica končala mlado življenje. Bodi mu lahka zemlja in blag spomin v Slovencih.
Dva narodna praznika bode v spomin dveh velezaslužnih mož slavil narod slovenski meseca avgusta. Dne" 14. t. m. odkrije se namreč v Idriji na župni cerkvi Sv. Barbare plošča v spomin pokojnemu knezoškofu ljubljanskemu Antonu Alojziju Wolfu, ki je mladini naši ustanovil »Collegium Alovsianum«, izdal novi prevod svetega pisma ter založil zaklad   za   veliki  slovar   slovenski;   a   dne" 21. avgusta bode gospod profesor
506
Listek.
Andrej Einspieler, častiti starosta in voditelj koroških Slovencev, v svojem rojstvenem kraji v Svečah v Rožni dolini daroval zlato maso. Obeh slavnostij se udeleže rodoljubi iz vseh krajev slovenskih in v Idrijo, kakor v Sveče pošljejo zlasti ,,Matica Slovenska", ,,Slovensko pisateljsko društvo",   kakor tudi druga   društva ljubljanska   zastopnike   svoje.
»Ledeni les«. Opazka, ki se v Pajkovi knjigi: »Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev« nahaja na strani 116.: »Ledeni les« »Ledum palustre« — dala mi je povoda, da sem jel pozvedovati o tej stvari. Že početkoma sem zmajeval z glavo misleč, da iz te moke ne bode kruha in nisem se motil. Od učiteljev in nekaterih učencev, ki so pohodili za velikonočnih počitnic svoje roditelje, dobil sem precejšnje število po-jedink iste rastline, ki se imenuje okoli Spitaliča »ledeni les«, v Šmarijskem okraji pa »nedeljni les«. Ta rastlina se ljudem zdi tako važna, da »žegen« brez nje nima nobene veljave, torej jo vsak vtakne v butaro. No, saj je ni težko dobiti, kajti raste povsod po listnatih gozdih, osobito pa kraj gošč in po krčevinah ; tudi v mejah je mestoma prav navadna. Ugaja ji najbolj suha zemlja, ki ima kamenito podstavo. To nas uči, da ne more biti Ledum palustre, ki raste na vlažnih in mokrotnih krajih.
Rastlina, o kateri tu govorim, je jedina sorodnica brogoviti (kozji pogačici) [Vi-burnum Opulus], ki se po vrtih prav rada sadi zavoljo lepote, inače pa živi prav navadno ob potokih, v gajih in po vlažnih hostah. Ime ji je meduljevina [Viburnum Lau-tana]; po Slov. Goricah in tudi drugod pa ji pravijo metrika. Rastlina ne doraste nikdar v drevo, temveč ostane grmasta in se odlikuje posebno po debelih mladikah, na katerih stoje" listi nasprotno. Ti so jajčasti, časih srčasti in na spodnji ploskvi z gosto sivo dlako porasteni, dočim ostalo rastlino lasje" samo za mladosti pokrivajo in ne delajo tu klobučini podobnega povlaka; izjemo delajo časih mladike. Beli cveti, ki so vsi jed-nako veliki, stoje" v nepravih kobulih ter so popolni. Iz njih se razvijajo jagode, ki so sprva bledozelene, potem rdeče in naposled črne. Rastlino je tudi po zimi in sploh ob času, ko nima niti listov niti cvetja, lahko spoznati po popkih, katerim nedostaje posebnih krovnih lusek. Popek delata dva podolgovata in na vzdolž v gube nabrana lističa, ki se pozneje razvijeta v lista, dočim popek pokrivajoče luske drugega drevja in grmovja odpadejo.
Da je dr. Pajek naletel ravno na Ledum palustre, tolmačil bi si človek iz besede »res« in v istini se imenovana rastlina prišteva vre"snicam. Posebno svojstvo pa odlikuje močvirski rožmarin — tako se imenuje Ledum pulustre; —¦ on je namreč vedno zelen grm, ki se kmalu spozna po zopernem vonji, kateri se razprostira v njega bližini. Ker ostaja tudi po zimi zelen liki omela na našem drevji, tedaj ga je prav lehko ugledati. V južnih krajih se redkokje nahaja, tem gošče pa v severnih.                                          C—k.
Novoproven^alska književnost. Malokatera književnost je cvela v srednjem veki toliko krasno kolikor pesemstvo provencalsko. A začelo je že zgodaj sahniti ; posebno kar se je združilo južno Francosko s severno, zamrlo je prav naglo ono živahno gibanje. Kralj Fran I. ukazal je, da javno rabi povsod samo francoščina. Zvonka pro-vengalščina se je umeknila: pri sodiščih se je razpravljalo v francoščini, po šolah se je učilo v francoščini, v cerkvah se je propovedovalo v francoščini. Samu narodne pesmi niso utihnile do cela in v 18. stoletji jih je zbral nekaj ter poslal v svet Nikolaj Sa-boty: to je bila jedina znamenitejša knjiga v lepem južnem narečji do   našega stoletja.
Šele v naši dobi se je začelo dramiti vnovo. Leta 1825. zapel je prvo pesem v njem Jacquou Jasmin. Rodil se je 1. 1798., umrl 1. 1864. Bil je brivec : »bril je dobro, a pel še bolje«, dejal je o njem slavni kritik francoski Sainte-Beuve. V drugi polovici našega stoletja je dal na svetlo dva zvezka svojih pesmij. Bil je zelo priljubljen ter hodil je pevajoč po svoji očevini okoli, kakor v davno minulih časih trubadurji.