Colette


SVITANJE





Prevedla

Radojka Vrančič





I

»Ali ob branju moje knjige mislite,

da rišem svoj portret? Le počasi: to je

samo moj zgled.«

(Svitanje)

»Gospod,

prosili ste me, naj pridem za teden dni k vam, to je k moji hčeri, ki jo imam srčno rada. Vi, ki živite ob njeni strani, veste, kako redkokdaj jo vidim, kako srečna sem, kadar sva skupaj, in kako lepo se mi zdi, da me vabite, naj jo obiščem. Vendar pa vašega prijaznega vabila ne bom sprejela, vsaj zdaj ne. In sicer zato, ker bo najbrž zacvetel moj rožnati kaktus. Je zelo redka rastlina, ki sem jo dobila v dar in ki pod našim nebom, kot so mi povedali, cvete le vsako četrto leto. No, jaz sem pa že zelo stara in če bi odšla zdaj, ko bo moj rožnati kaktus cvetel, sem prepričana, da ga prihodnjič ne bom videla cveteti …

Verjemite torej, gospod, da mi je res žal, in prejmite mojo iskreno zahvalo in izraze mojega odličnega spoštovanja.«

To pisemce, podpisano »Sidonie Colette, roj. Landoy«, je moja mati pisala enemu mojih mož, in sicer drugemu. Leto pozneje je umrla, stara sedeminsedemdeset let.

Ob urah, ko se čutim manj vredno od vsega, kar me obdaja, ogroženo od lastne povprečnosti, ob urah, ko me prestraši odkritje, da ta ali ona mišica izgublja moč, da želja izgublja silovitost, bolečina pa svojo nabrušeno ostrino, se vendarle lahko zravnam in si rečem: »Sem hči nje, ki je napisala to pismo in še toliko drugih, ki jih hranim. To pismo mi je v desetih vrsticah povedalo, da je pri šestinsedemdesetih še načrtovala potovanja in potovala, da pa je morebitno cvetenje tropske rastline in čakanje nanj odgodilo vse drugo in utišalo celo njeno za ljubezen rojeno srce. Sem hči ženske, ki je v svetohlinski, skopi in ozkosrčni vasi svojo hišo odprla blodečim mačkam, popotnim brez strehe in nosečim služkinjam. Sem hči ženske, ki je spet in spet vsa obupana, ker sama nima denarja za druge, tekala v snežnem neurju od vrat do vrat bogatinov in jim vpila, da se je ob bednem ognjišču pravkar rodil otrok brez plenic, ki leži gol na onemoglih golih rokah … O, naj nikoli ne pozabim, da sem hči take ženske, ki je očarana trepetaje sklanjala vse svoje gube nad bodice kaktusa, ki je obljubljal cvetenje, hči ženske, ki se je nenehno in neutrudno razcvetala celega tri četrt stoletja …

Zdaj, ko se malo po malem razgrajam, ko ji v zrcalu postajam počasi podobna, dvomim, ali bi me – če bi se vrnila – kljub podobnim potezam prepoznala za hčer … Razen če bi se vrnila takrat, ko se komaj začenja svitati, in bi me dobila že pokonci, na preži nad svetom, ki še spi, zdramljeno pred vsemi drugimi, kot je bila ona, kot sem dostikrat tudi jaz …

Skoraj pred vsemi, o ti moja čista in vedra povratnica z onega sveta! Ampak jaz ti ne bi mogla pokazati ne modrega predpasnika z naročajem kokošje piče ne vrtnih škarij ne lesenega čebra … Pokonci skoraj pred vsemi, ampak na pragu, ki ga je zaznamovala nočna stopinja, ampak napol gola pod nanagloma ogrnjenim plahutajočim plaščem, ampak s strastno drhtečimi rokami, ki zaščitniško objemajo – o sramota, o, ne glejte! – senco, tako tanko senco moškega …

»Umakni se, naj pogledam!« bi mi rekla moja preljuba povratnica … »O, mar tole, kar objemaš, ni moj rožnati kaktus, ki me je preživel? Kako nenavadno je zrasel in se spremenil! … Ampak, hčerka, ko se ti sprašujoče zagledam v obraz, ga prepoznam. Prepoznam ga po tvoji vročičnosti, po tvojem nestrpnem čakanju, po vdanosti tvojih razprtih dlani, po utripanju tvojega srca in po kriku, ki ga zadržuješ, in po uri, ko okrog tebe vstaja dan – da, po vsem tem ga prepoznam, vse to sem poznala. Kar ostani, ne skrivaj se, in naj vaju pustijo pri miru, tebe in njega, ki ga objemaš, saj je v resnici moj rožnati kaktus, ki bi končno rad zacvetel.«





II

Je to moja zadnja hiša? Jemljem ji mero, poslušam jo, medtem ko poteka kratka notranja noč, ki tu neposredno sledi opoldanski uri. Škržati in nova rogoznica, ki ščiti teraso, cvrkutajo, neznana žuželka tre kósce žerjavice med svojimi trdimi krilci, rdečkasti ptič v borovcu se oglaša vsakih deset sekund in veter z zahoda, ki pozorno kroži okrog mojih zidov, pušča počivati plosko, gosto, togo morje tako trde modrine, da jo bo omehčalo šele poslavljanje dneva.

Je to moja zadnja hiša, tista, ki ji bom ostala zvesta, tista, ki je ne bom več zapustila? Tako navadna je, da ne more imeti tekmic.

Slišim zvenčanje steklenic, ki jih nosijo v vodnjak, od koder se bodo vrnile lepo ohlajene za nocojšnjo večerjo. Ena, kot ribez rožnata, bo delala družbo zeleni meloni; druga, vino s peščenih tal, kar preveč ognjevito vino jantarne barve, se prilega solati iz paradižnikov, paprike in čebule, bogato zaliti z oljem, pa tudi vsemu zrelemu sadju. Po večerji ne smem pozabiti spustiti vodo v namakalne jarčke okrog grede z melonami in zaliti z ročno škropilnico balzamine, flokse, dalije in mlade mandarinovce, ki še nimajo dovolj dolgih korenin, da bi lahko sami pili iz zemeljskih globin, ne dovolj moči, da bi brez pomoči zeleneli pod stalnim ognjem z neba … Mladi mandarinovci … posajeni za koga? Ne vem. Mogoče zame … Mačke bodo v modrikastem zraku desete ure z navpičnimi skoki napadale nočne metulje. Dremajoči parček japonskih kokoši, ki ždi na naslonjalu kmečkega naslanjača, bo čivkal kot celo gnezdo perjadi. Psi, ki so se že umaknili s sveta, bodo mislili na naslednjo zoro, jaz pa bom imela na izbiro knjigo, posteljo ali obalno stezo, ob kateri se milo kot flavta oglašajo krastače …

Jutri bom zalotila rdečo zoro na s solnato roso omočenih tamariskah in na nepravem bambusu, ki na vsaki konici svojih modrikastih sulic zadržuje biserno kapljo … In obalno stezo, ki vstaja iz noči, iz megle in iz morja … Potem pa kopanje, delo, počitek … Kako preprosto bi lahko bilo vse … Sem mar tu dosegla tisto, česar nikdar ne začenjaš znova? Vse je podobno prvim letom mojega življenja in polagoma prepoznavam po krčenju podeželske posesti, po mačkah, po postarani psici, po svojem začudenju, po vedrini, ki jo čutim pihljati iz daljave – tej usmiljeni vlagi, obljubi krepilnega dežja nad mojim še zmeraj viharnim življenjem – polagoma po vsem tem prepoznavam pot nazaj. Prenekatera stopnja je že dopolnjena, je že za mano. V daljavi razblinjen kratkotrajen grad se umika hišici. Po Franciji razsute posesti so se polagoma skrčile, kot sem si želela, pa si tega nekoč nisem upala izreči. Kako nenavadno drzna je ta življenjska sila preteklosti, ki navdihuje celo sedanje podložne domače duhove: služinčad je postala spet ponižna in deloljubna. Sobarica rada vzame v roke lopato, kuharica pa milo in perilnik. Na tem našem svetu torej še obstoji steza med zelenjadnimi gredami, po kateri bi lahko sledila lastnim stopinjam, steza, o kateri sem mislila, da jo bom spet ugledala šele onstran groba? Ali tam ob robu vodnjaka ne polni škropilnic materinska prikazen v staromodni obleki iz modrega bombažnega satena? Ta svežina razpršene vode, ta mila prevara, ta duh podeželja in ta nedolžnost – mar vse to ni ljubeznivi klic konca življenja? Kako preprosto je postalo vse … Vse, celo drugi pogrinjek, ki ga včasih položim na senčnato mizo nasproti svojega.

Drugi pogrinjek … Zdaj zavzema le malo prostora: zelen krožnik in starinski kozarec iz debelega, malce motnega stekla. Če nakažem, naj ga za vselej pospravijo, ne bo nobenega zloveščega piša z obzorja, ki bi mi dvignil lase pokonci in mi življenje – kot že kdaj prej – okrenil v drugo smer. Tudi če tega pogrinjka ne bo več na mizi, mi bo jed teknila. Nobene skrivnosti več, nobene zvite kače pod prtičkom, uščenjenim – da se loči od mojega – v medeninasto liro, ki je na starem ofikleidu iz prejšnjega stoletja pridržavala na redko popisane strani partiture, kjer si bral samo poudarke, posejane v enakomernih presledkih, kot solze … To je pogrinjek prijatelja, ki prihaja in odhaja, in ne več pogrinjek gospodarja, ki bi v nočnih urah stopal po glasnem podu zgornje spalnice … Ob dnevih, ko krožnik, kozarec in lira na drugi strani mize manjkajo, sem le sama, ne pa zapuščena. Prijatelji niso več v skrbeh zame, zaupajo mi.

Ostalo mi jih je le malo, samo dva ali trije od tistih, ki so ob mojem prvem brodolomu mislili, da me bo pobralo – saj sem bila o tem prepričana tudi sama, saj sem to sama razglašala. Ti drug za drugim odhajajo, za njihov počitek poskrbi smrt. Imam pa mlajše prijatelje, namreč zlasti mlajše od mene. Nagonsko si rada prisvajam in spravljam za zalogo vse tisto, kar obeta, da me bo preživelo. Tem prijateljem nisem povzročila tako hudih skrbi, kvečjemu nekaj nejevolje: »No, tale nam jo bo spet uničil! Le kako dolgo se bo šopiril tale?« Ugibali so o razpletu, njegovih dramah, o krivuljah vročice: »Nevaren tifus ali nedolžen izpuščaj? Bog se je usmili, te naše prijateljice, saj se ji zmeraj posreči, da stakne kakšno hudo bolezen!« Od svojih pravih prijateljev sem zmeraj dobivala tisti najvišji dokaz naklonjenosti: spontano zavračanje človeka, ki sem ga ljubila. »In če tudi tale izgine – le koliko skrbi, koliko truda nas bo stalo, da ji bomo pomagali spet na noge?«

Pravzaprav pa se niso nikoli kaj dosti pritoževali – prav nasprotno – vsi tisti, ki sem se k njim vračala vsa razgreta od boja, ko sem si še lizala rane, preštevala svoje taktične napake in sem, pristranska do skrajnosti, sovražnika, ki me je porazil, obtoževala vseh mogočih zločinov, ga potem brez prave mere opravičevala, nazadnje pa skrivaj pospravila njegova pisma in slike: »Saj je bil očarljiv … Morala bi … Ne bi smela …« Potem sem se spametovala, prišlo je pomirjenje, ki ga ne maram, umolknila sem, ta moj molk, ta prepozno vljudni, prepozno zadržani molk pa je, tako se mi zdi, prav najhujši trenutek … Takšna je pač rutina trpljenja, takšna kot privajena nerodnost v ljubezni, kot dolžnost, da si po nedolžnem zastrupiš sleherno življenje v dvoje …

Sem torej opravila s tem življenjem bojevnice, ki sem o njem mislila, da ga ne bo nikoli konec? Samo v sanjah mi še kdaj pa kdaj vstane od mrtvih kakšna pokopana ljubezen, s tem mislim ljubezen, očiščeno vseh njenih lokaliziranih in kratkotrajnih užitkov. Zgodi se, da se mi v sanjah spet začne ena mojih ljubezni, začne z nepopisnim hrupom, zahtevami, zmedo besed in pogledov, ki si jih je mogoče razlagati na dva ali tri nasprotujoče si načine … Iste sanje pa se brez prehoda ali prekinitve končajo z zaključnim izpitom in z decimalnimi ulomki, in, če je blazina ob prebujanju pod tilnikom malce vlažna, je tega kriv zaključni izpit. »Samo še trenutek, pa bi pogrnila pri ustnem,« jeclja moj še zmeraj motni spomin. »Oh, kako me je v sanjah gledal … Kdo? Največji skupni delitelj? Ne, kje neki, On, On, ki je skozi okno oprezal za menoj, da bi videl, ali sem ga varala … Ampak saj ni bil On, bil je … Je bil …?« Svetloba narašča, razpira na silo zlatozeleno režo med vekami … »Je bil On ali pa … – ura je gotovo že najmanj sedem – če je sedem, je že prepozno za zalivanje jajčevcev: so že na soncu – in le zakaj mu nisem, preden sem se zbudila, pomahala pred nosom s tistim pismom, v katerem mi je obljubljal mir, prijateljstvo, boljše in obojestransko medsebojno razumevanje in … – že vse poletje nisem vstala tako pozno …« Če namreč sanjaš in se potem vrneš v stvarnost, se spremenita samo kraj in tehtnost očitkov vesti …


Perutnička svetlobe frfota med oknicama in se v neenakomernem utripanju dotika stene in dolge, težke mize, mize za pisanje, za branje in igranje, večno iste mize, ki je, tako kot jaz, prišla iz Bretanje. Ko perutnička svetlobe pade na rožnati belež stene, je rožnata, na modrem prtu iz severnoafriške bombaževine pa modra. Naslanjači, predalniki in s knjigami natrpani skledniki so v petnajstih letih prepotovali z menoj velik ovinek po dveh ali treh francoskih pokrajinah. Čedni naslanjači z lepo usločenimi ročnimi nasloni, preprosti kot kmetice z drobnimi gležnji in zapestji, rumeni krožniki, ki, če nanje potrkaš, zapojejo kot zvon, bele, debelo pološčene sklede – zdaj smo se vsi skupaj in vsi presenečeni znašli v deželi, ki je naša. Le kdo bi mi pokazal tam nekje proti Mourillonu, šestdeset kilometrov od tod, hišo mojega očeta in mojih starih staršev? Že res, zibali so me drugi kraji – nekateri s prav trdo roko. Ženska se sklicuje na toliko rojstnih krajev, kolikor je imela srečnih ljubezni. Znova se rodi tudi pod slednjim nebom, kjer si zdravi ljubezensko bolečino. Če vzamete stvar tako, je ta od soli modra, s paradižniki in papriko okinčana obala dvakrat moja. Kakšno bogastvo, in koliko časa sem zapravila, ko zanj nisem vedela! Zrak je lahak, sonce grbanči zgodaj zrelo grozdje in ga vkuhava že kar na trsu, česen je čudovito slasten. Veličastna revščina, ki jo zemlji včasih vsili žeja, uglajena lenobnost, kakršno uči zmerno ljudstvo – o, ve moje pozne dobrine … A ne pritožujmo se! Pravico imate na moja zrela leta. Moja še oglata mladost bi zakrvavela ob stiku z listasto, zrnato kamnino, s priostrenimi borovimi iglami, z agavami, bodicami morskih ježkov, z grenkim, lepljivim brškinom in z listi figovca, ki so na narobni strani raskavi kot jeziki zveri. Kakšna dežela! Vsiljivi osvajalec jo opremlja z vilami in garažami, z avtomobili in ponarejenimi kmetijami, kjer zdaj plešejo; divjak s severa razkosava, špekulira, izsekava – res škoda, pa kaj hočemo! Ampak nič koliko ugrabiteljev se je v teku stoletij že zaljubilo v tako jetnico! Prišli so ji pripravit pogibel, pa so se nenadoma ustavili in prisluhnili njenemu dihanju v spanju. Potem pa so po tihem zaprli vrata in leso v ogradi ter spoštljivo umolknili. Pokorni tvojim željam, Provansa, spet zvežejo venec tvojih vinogradov, spet zasadijo borovce in figovce, posejejo mrežasto izvezene melone in nimajo, o lepotica, nobene druge želje, kakor da bi ti služili in v tem uživali.

So pa drugi, ki te bodo neizbežno zapustili. A prej te bodo še onečastili. Pa saj takih hord si že vajena. Zapustili te bodo vsi tisti, ki so prišli zaradi igralnice, zaradi nekega hotela ali ker so verjeli razglednici. Zbežali bodo vsi ožgani, do kosti prepihani od tvojega vetra, ki je ves bel od prahu. Obdrži si torej le tiste, ki so zaljubljeni vate, tiste, ki pijejo vodo iz vrča, ki pijejo suho, na pesku zoreče vino; obdrži si tiste, ki pobožno točijo olje in odvračajo pogled od mrtvega mesovja; obdrži si tiste, ki vstajajo zgodaj in ki jih zvečer, že v postelji, uspava slabotno sopihanje izletniških ladij tam daleč v zalivu – obdrži si mene …


Dozorevajoča barva polmraka mi naznanja konec sieste. Zleknjena mačka se bo neizbežno prav čudežno raztegnila, izvlekla iz sebe sprednjo tačko, ki ji še nihče ni izmeril točne dolžine, in z rožnatim zdehanjem povedala: »Četrta ura je že mimo.« Prvi avto, ki vozi nad svojim oblačkom prahu proti kakšni plaži, ni več daleč; drugi mu bodo sledili. Ta ali oni se bo za hip ustavil pri vrtnih vratih in stresel na stezo v pernato senco mimoz prijatelje brez žena in žene z ljubimci. Nisem še tako daleč, da bi jim zaprla vrata pred nosom in jim za njimi pokazala zobe. Zadrži pa jih moja kljub tikanju hladna prisrčnost, ki jih ne preslepi. Moškim na splošno je všeč moj dom brez gospodarja, njegov vonj in vrata brez zapahov. Nekaj žensk kot v nenadnem blaznem navdušenju vzklika: »O, kakšen raj …«, zraven pa potuhnjeno preštevajo vse, kar manjka. Ampak tako te kot tudi oni cenijo mojo potrpežljivo pripravljenost, da poslušam njihove načrte – jaz, ki nimam načrtov. Vsi so »nori na to deželo« in si želijo »majhno, čisto preprosto kmetijo« ali pa bi radi postavili »kmečko domačijo na tistemle rtu navpik nad morjem, kajne, kakšen razgled!« Tedaj se kar scedim od prijaznosti. Poslušam in govorim: »Saj, saj.« Mene namreč ne skomina po njivi tu zraven, jaz ne kupujem sosedovega vinograda in si ne dajem graditi »prizidka«. Zmeraj se najde znanec, ki bo z očmi premeril moj vinograd, se sprehodil od hiše do morja, ne da bi prestopil stopnico gor ali dol, se vrnil in pribil:

»Navsezadnje je tale hiša, taka kot je, prav tisto, kar potrebujete.«

Jaz pa pravim »saj, saj«, tako kot takrat, ko mi on ali kdo drug govori: »Ne boste se spremenili!« To pa pomeni: »Imamo trden namen, da se ne boste več spremenili.«

Pa bom le še poskusila …





III

Veter narašča, saj vrata, ki se odpirajo proti vinogradu, obdanem z luknjičasto opečno ograjo, šibko opletajo na tečajih. Naglo bo pometel četrtino obzorja in se zapičil v zelenkasti, zimsko čisti sever. Globoki zaliv bo tedaj ves zabučal kot lupina morskega polža. Zbogom, moja noč pod milim nebom na blazini iz rafije … Če bi trdovratno vztrajala pri tem, da bom spala na prostem, bi mi mogočna usta, ki puhajo mraz in suhoto, zbrišejo vsak vonj in omrtvičijo zemljo, bi mi ta usta, ki so sovražnik dela, naslade in spanja, iztrgala rjuhe in odeje ter jih znala sesukati v dolge zvitke. Čudni mučitelj se s človekom igra kot divja zver! Živčneži vedo o njem več, kot vem jaz. Moja provansalska kuharica, ki jo je napadel pri vodnjaku, odloži vedro, se prime za glavo in zakriči: »Še ubil me bo!« V nočeh, ko piha mistral, v svoji koči ob vinogradu ječi pod njim in mogoče ga celo vidi …

Na varnem v svoji sobi z umerjeno nestrpnostjo čakam na umik obiskovalca, ki mu niso zaprta nobena vrata in ki mi skozi špranjo pod njimi že pošilja nenavadno darilo: uvele cvetne liste, dobro prevejano zrnje, pesek, pohabljene metulje … Pojdite no, s še hujšimi simboli sem opravila … In nimam jih več štirideset, da bi odvračala pogled od rože, ki vene. Naj to pomeni, da je življenja bojevnice konec? Za premišljevanje o tem so primerni trije trenutki: siesta, slaba ura po večerji, ko je soba čudno polna šuštenja časopisa, poslanega iz Pariza, pa še občasna nespečnost sredi noči, pred zoro … Da, ura bo kmalu tri. Ampak kje naj celo v tej negotovi sredini noči, ki se tako naglo prevesi v jutro, iščem tisti velikanski meh bridkosti, ki so mi jo obetale moje minule sreče in nesreče, moje pisanje in pisanje drugih? Ker sem vpričo vsega, česar ne vem, po navadi ponižna, se bojim, da se motim, kadar se mi zazdi, da se med moškim in menoj zdaj začenja dolg odmor … Moški, prijatelj moj, prideš, da bova dihala skupaj? … Zmeraj sem bila rada v tvoji družbi. Zdaj me gledaš s tako prijaznimi očmi. Gledaš, kako iz nerazločnega kupa ženskih cunjic vstaja, vsa težka kot z algami ovešena utopljenka – če je glava na varnem, se vse drugo še otepa, a rešitev je negotova – gledaš, kako vstaja tvoja sestra, tvoj pajdaš: ženska, ki pušča za seboj leta, ko naj bi bila ženska. Po tvoji podobi ima precej krepko zatilje, telesno moč, ki ji ljubkost postopoma uhaja, in samozavest, ki ti kaže, da je ne moreš več spraviti v obup, razen platonično. Ostaniva skupaj: zdaj nimaš več razloga, da bi me zapustil za vselej.

Ena velikih banalnosti življenja – ljubezen – se iz mojega umika. Druga velika banalnost je materinski nagon. Ko se izvlečemo iz tega, opazimo, kako veselo, pestro, bogato je vse drugo. Ampak ne izvlečeš se, kadar bi se rad, niti, kakor bi se rad. Kako ostroumen je bil očitek enega mojih soprogov: »Kaj res ne moreš napisati knjige, ki ne bi bila o ljubezni, prešuštvu, napol krvoskrunskem priležništvu ali o razdoru? Kaj v življenju res ni nič drugega?« Če se mu ne bi mudilo na ljubezenske sestanke – saj je bil tako lep in ljubezniv – bi me mogoče poučil, kaj je vredno, da v romanu in zunaj romana nadomesti ljubezen … Tako je torej odhajal, jaz pa sem na polah enakega modrikastega papirja kot je ta, ki zdajle na temni mizi privlači mojo roko kakor svetilo, nepoboljšljivo zapisovala kakšno poglavje, posvečeno ljubezni in obžalovanju ljubezni, kakšno od ljubezni popolnoma zaslepljeno poglavje. V njem mi je bilo ime Renée Néré, ali pa sem v svarilni slutnji sestavila kakšno Léo. Zdaj pa imam zakonito, literarno in za domačo rabo samo še eno ime, ki je moje pravo ime. Mar nisem zato, da sem to dosegla, da sem se k temu vrnila, potrebovala samo trideset let življenja? Nazadnje bom še verjela, da cena ni bila previsoka. Si predstavljate, da bi naključje napravilo iz mene eno tistih na enega samega moškega omejenih žensk, ki – tudi če niso jalove – odnesejo celo v grob pobožnjaško naivnost stare device? … Če bi si zamislila tako usodo, bi moja mesnata, od sonca in vode ustrojena dvojnica, ki jo vidim v nagnjenem zrcalu, vztrepetala, – če bi mogla še trepetati zaradi nekdanje nevarnosti.

V tanko, pred vrati na teraso spuščeno mrežo se zaletava vešča ter se spet in spet odbija od nje, napeta mreža pa doni kot koža na bobnu. Ohladilo se je. Bogata rosa kar curlja, mistral je odložil njeno ofenzivo. Zvezde utripajo na široko, solnata vlaga jih je povečala. Najlepša noč še enkrat napoveduje najlepši dan, jaz nespečna pa se veselim. O, naj me tudi jutrišnji dan vidi v tako blagem razpoloženju! Pošteno povedano ne hlepim več po ničemer, razen po tistem, kar je nedosegljivo. Me je kdo ubil, da sem tako krotka? Nikakor ne: že davno nisem srečala – srečala s čelom ob čelo, s prsi na prsih in s prepletenimi nogami – nobenih pravih hudobnežev. Pristnega, pravega, čistega hudobneža, umetnika hudobije, redko srečaš vsaj enkrat v življenju. Navadni hudobnež je križan z dobrodušnim človekom. Sicer pa so tisti, ki ob treh zjutraj bedijo na deželi in se pod modrikasto barvajočim se oknom sestajajo samo sami s seboj, ob tej uri res nagnjeni k prizanesljivosti. Kristalno čista praznota neba, zdaj že zavestni spanec živali, zmrzljivo krčenje, ki zapira cvetne čaše – vse to so pripomočki zoper strast in krivičnost. Pa saj mi za izjavo, da me v moji preteklosti nihče ni ubil, niti ni treba prizanesljivosti. Trpeti, da, trpeti, to sem znala … Pa je trpljenje res nekaj tako hudega? O tem sem začela dvomiti. Trpljenje je morda otročarija, nekakšno opravilo brez dostojanstva – tu mislim na trpljenje, ki ga ženski povzroča moški in moškemu ženska. Stvar je skrajno neprijetna. Priznam, da jo je težko prenašati. Bojim pa se, da bolečina te vrste ni vredna nobenega upoštevanja. Nič večje časti ni vredna kot starost ali bolezen, do katerih začenjam čutiti hud odpor: obe se me bosta kmalu hoteli lotiti od blizu. Že vnaprej si zatiskam nos … Vsi od ljubezni bolni, vsi izdani, vsi ljubosumni imajo najbrž isti duh.

Prav jasno se spominjam, da so me moje živali imele manj rade, kadar sem prebolevala kakšno ljubezensko izdajo. Na meni so zavohale tisto hudo ponižanje: trpljenje. Nikoli ne bom pozabila, kako me je gledala neka lepa, plemenita psica: pogled je bil še zmeraj naklonjen, vendar pa zadržan, vljudno nejevoljen, ker ji pomen vsega mojega bitja ni bil več tako zelo všeč – bil je pogled moškega, pogled določenega moškega. Simpatija živali do nesrečnega človeka … kaj ne bomo res nikoli opravili s to obrabljeno puhlico, s to čisto človeško neumnostjo? Žival ljubi srečo skoraj tako, kot jo ljubimo mi. Krčevit jok jo vznemiri, včasih pa posnema naše ihtenje, kdaj pa kdaj tudi odseva našo žalost. A nesreče se izogiba, kot se izogiba vročice, in zdi se mi, da jo zmore sčasoma odgnati.

Kako dobro izrabljata julijsko noč mačka, ki se spopadata tam zunaj! Ti tanko zveneči spevi mačjih samcev so spremljali toliko nočnih ur mojega življenja, da so postali simbol čuječnosti, simbol obredne nespečnosti. Da, saj vem, da je ura tri in da bom spet zaspala in da mi bo takrat, ko se bom zbudila, žal, da sem zapravila trenutek, ko iz morja začne vreti na dan mlečna modrina, ko doseže nebo, se razlije po njem ter se ustavi pri rdeči zarezi na robu obzorja …

Močan živalski bariton, ki mu ne zmanjka sape, se vztrajno oglaša med ostrimi toni mačjega tenorista, ki spretno tremolira in vešče izvaja rezke kromatike, prekinjene z besnimi insinuacijami, ki so toliko bolj nazalne, kolikor žaljivejše postajajo. Mačka se ne sovražita. Ampak svetle noči ju spodbujajo k spopadom in napihnjenim dialogom. Le čemu bi spala? Izbirata in si od poletja, naj bo že noč ali dan, jemljeta le najlepše. Izbirata … Vse živali, s katerimi ravnamo lepo, si od tega, kar je okrog njih in kar je v nas, izberejo le najboljše. Prav zato sem doživela in potem preživela obdobje, ko me je njihova relativna hladnost poučila, kako ničvredna sem … Ja, ničvredna. Se ne bi morala odvrniti od teh nizkotnosti? In kako neokusni so ti zgovorni pogledi, te slabo obrisane solze, ta postavanja pod napol privzdignjenim zastorom, vsa ta melodrama … In kaj naj bi si o taki ženski mislila žival, na primer psica, ki je bila en sam prikrit ogenj in polna skrivnosti, psica, ki ni nikoli ječala pod bičem ne jokala v javnosti? Prezirala me je, to se razume samo po sebi. Zaradi bolečine, ki je sebi enakim nisem tajila, sem pred njo zardevala. Sicer pa sva res obe ljubili istega moškega. Vendar pa sem prav v njenih očeh brala misel – misel, ki sem jo zdaj spet prebrala v enem zadnjih pisem moje matere: »Ljubezen ni spodobno čustvo …«

Eden mojih mož mi je svetoval: »Takole proti petdesetim bi morala napisati nekakšen priročnik, ki bi ženske naučil, kako naj z moškim, ki ga ljubijo, živijo v miru, nekakšen zakonik življenja v dvoje …« Mogoče ga pišem zdajle … O moški, ti nekdaj ljubljeni, koliko ob tvoji strani pridobimo, koliko se naučimo! A tudi od najboljše družbe se posloviš, jaz pa se tu obvežem, da se bom poslovila vljudno. Ne, saj me nisi ubil, mogoče mi sploh nikoli nisi želel nič hudega … Zbogom, dragi moj moški, pa tudi dobrodošel! Šibka modra svetloba je že dosegla mojo posteljo, posteljo zdrave ženske, za pisanje prirejeno udobneje od bolniške postelje; dosegla je modri papir, mojo roko in bronasto zagoreli laket. Vonj morja mi naznanja, da je blizu ura, ko je zrak hladnejši od vode. Bom vstala? Tako sladko je spati …





IV

»V zelo lepem otroku je nekaj, česar ne znam opredeliti in kar me žalosti. Kako naj ti razložim? Tvoja mala nečakinja C… je prav zdajle čarobno lepa. Od spredaj ni še nič; ko pa obrne profil na določen način in se njen srebrnkasti nosek ponosno zariše pod lepimi trepalnicami, me prevzame občudovanje, ki me nekako pretrese. Pravijo, da se tako godi velikim ljubimcem ob pogledu na predmet njihove ljubezni. Naj bi bila torej tudi jaz na svoj način velika ljubimka? Tejle novici bi se oba moja soproga hudo čudila! …«

Ona se je torej lahko nekaznovano sklanjala nad človeški cvet. Brez škode, razen da je bila »žalostna« – je rekla žalost tej otožni zamaknjenosti, temu žlahtnemu občutku, ki nas povzdigne ob pogledu na arabesko, nikoli ponovljeno, nikoli sebi enako? – na dvojni žar oči, na dvojico zvrnjenih cvetnih čaš, ki sta nosnici, na morsko brezno ust, utripajoče kot past, ki čaka na plen – ta izgubljeni vosek obrazov? … Ko se je sklanjala nad prekrasno otroško bitje, je trepetala in vzdihovala od tesnobe, ki ji ni vedela imena in ki ji je ime skušnjava. Ampak ona si nikoli ne bi predstavljala, da nad otroškim obrazom lahko vstaja vznemirjenost, vstajajo hlapi, podobni tistim, ki plavajo nad grozdjem v kadi, – niti, da jim lahko podležeš … Če me moji prvi pogovori s samo seboj že niso obvarovali pred spozabo, so me vsaj opozorili: »Ne dotikaj se s prstom tega metuljega krila!«

»Ne, saj se ne bom … Ali pa samo malo … Samo na tistem rjasto črnem končku, kjer ta prehaja v vijoličast blesk, kjer ga oblizne mesečina, ne da bi bilo mogoče točno določiti mejo, kjer se poraja, kjer spet ugasne …«

»Ne. Ne dotikaj se ga! Tudi če se ga dotakneš čisto narahlo, bo vse izginilo.«

»Pa saj bi se čisto malo! … Mogoče bom to pot začutila pod temle četrtim, najbolj občutljivim prstom mrzli modri plamen, ki se izgublja v dlačice krila … v puh krila … v roso krila …« Sled ugaslega pepela na končku prsta … onečaščeno krilo … oslabljena živalca …

Nobenega dvoma ni o tem, da je moja mati, ki se, kot je rekla, ni naučila ničesar, »če se pri tem ni opekla«, vedela, da imaš tisto, čemur se odrečeš, in samo tisto. Odrekanje, izpolnitev – greh ni nič večji ne tu ne tam, vsaj če gre za »velike ljubimke« njene vrste – naše vrste. Ob možu vsa vedra in vesela je ob srečanju z bitji, ki preživljajo svoj najvišji trenutek, postala razburjena, zmedena od nevedne strasti. Čeprav utesnjena v svojo vas med dva zaporedna soproga in štiri otroke, je povsod srečevala nepredvidene, zanjo in od nje same priklicane viške, razcvetanja, preobrazbe in izbruhe čudežev ter jih uživala v najvišji meri. Njej, ki je obzirno ravnala z živaljo, skrbno negovala otroka in znala pomagati rastlini, je ostalo prihranjeno odkritje, da neka posebna žival hoče umreti, da neki določeni otrok prosi za oskrunjenje, da bo eden od cvetnih popkov zahteval, naj ga na silo odpro in nato poteptajo. Njena nestanovitnost je bila v tem, da se je spreletavala od čebele k miški, od novorojenca k drevesu, od reveža k še revnejšemu, od smeha k bridkosti. Čistost tistih, ki se razdajajo! V vsem njenem življenju ni bilo spomina na onečaščeno metulje krilo, in če je od poželenja drhtela nad zaprto cvetno čašo, nad ličinko, še zmeraj zavito v njen bleščeči se zapredek, je vsaj spoštljivo počakala na pravo uro … Čistost tistih, ki niso zagrešili vloma! Da pa jo zdaj spet povežem s seboj, sem prisiljena priklicati čas, ko se je mati med odraščanjem svojega prelepega, tako zapeljivega starejšega sina zatapljala v romantične sanjarije. Takrat sem opazila, da je postala čudna, polna nenaravne veselosti in prekletstev, navadna, grša, brez prestanka na preži … Oh, da bi jo spet videla tako poslabšano, z lici, zardelimi od ljubosumja in besa! Da bi jo videla táko in da bi me razumela dovolj dobro ter se prepoznala v tistem, kar bi prav ona najhuje obsojala! Da bi ji zdaj, ko sem sama vedoča, razkrila, kako zelo sem njeno nečisto preživetje, njena groba podoba, njena zvesta služabnica za nižja opravila! Dala mi je luč sveta in nalogo, naj nadaljujem tisto, kar je ona poetično ujela in spet izpustila, tako kot se polastiš odlomka melodije, ki priplava po zraku … A kaj je melodija mar njemu, ki sprašuje po loku in po roki, ki vodi lok?

Svoje nedolžne cilje je zasledovala čedalje bolj vznemirjeno. Vstajala je zgodaj, nato bolj zgodaj, potem še bolj zgodaj. Hotela je svoj lastni in neobljudeni svet v podobi majhne ograde, brajde in nagnjene strehe. Hotela je nedotaknjeno džunglo, čeprav omejeno na lastovke, mačke in čebele in na velikega križavca sredi njegove čipkaste, od noči posrebrene mreže. Sosedova oknica ji je z loputanjem ob zid uničila sanje o nespornem prvenstvenem raziskovanju, ki jih je spet in spet sanjala vsako jutro ob uri, ko se zdi, da mrzla rosa v neenakih, glasnih kapljah pada kosom iz kljunov. Posteljo je zapuščala ob šestih, potem ob petih, proti koncu njenih dni pa se je majhna rdeča svetilka pozimi prebujala, še preden je v temni zrak zadonelo angelsko češčenje. V teh še nočnih trenutkih je mati prepevala, a je utihnila, brž ko bi jo lahko kdo slišal. Tudi škrjanec poje samo, dokler se vzpenja proti največji jasnini, največji praznini neba. Mati se je vzpenjala, se brez prestanka vzpenjala po lestvi ur, prizadevaje si, da bi se polastila začetka vseh začetkov … O, saj poznam to omamo. Ampak ona, ona je hlepela po rdečem vodoravnem žarku in po bledem žveplu, ki se prikaže pred rdečim žarkom; želela si je vlažno krilo prve čebele, ki ga ta preteguje kot roko. Poletni veter, ki ga poraja bližanje sonca, ji je poklanjal svoj prvi pridelek akacijevih vonjav in lesnega dima; pred vsemi drugimi se je odzivala na podrsavanje z nogo in polglasno hrzanje konja v sosednjem hlevu; v vedru pri vodnjaku je z nohtom strla prvo kratkotrajno ledeno ploščo, ki je bila nekega jesenskega jutra zrcalo samo njej …

Kako rada bi temu trdemu, izbočenemu nohtu, ki je znal tako spretno odščipniti listni pecelj, odtrgati dišeč list, odpraskati zeleno listno uš in brskati po zemlji za spečimi semeni, kako rada bi mu ponudila svoje zrcalo iz nedavnih dni: nežni, komajda moški obraz, ki mi je vračal mojo polepšano podobo! Materi bi rekla: »Glej. Glej, kaj počnem. Glej, koliko je to vredno. Je vredno, da si nadenem svojo zloglasno preobleko, ki mi dovoljuje, da na skrivnem, z usti na usta, hranim plen, ki ga na videz požiram? Je vredno, da se odvračam od jutranjih zarij, ki jih obe ljubiva, ter se posvečam vekam, ki jih zaslepljujem, ter njihovim obetom o vzhajanju zvezd? Pozorno, pozorneje od mene si oglej mojo trepetajočo stvaritev, v katero sem se sama preveč zagledala. Pripravi svoj trdi vrtnarski noht! …« A bilo je prepozno. Tista, ki sem ji priznavala vse, si je tedaj že priborila svoj večni jutranji somrak. Presojala bi naju, žal brez ovinkov, s svojo nebeško okrutnostjo, ki ji je bilo ogorčenje tuje: »Odvrzi ta malce pošastni cepič, presadek, ki noče uspevati, razen na tvoj račun. To je omela. Verjemi mi, da je omela. Ne pravim ti, da delaš zlo, če sprejmeš omelo, zakaj zlo in dobro sta lahko enako sijajna in plodna. Ampak …«

Kadar si poskušam izmisliti, kaj bi mi rekla, zmeraj pridem do točke, kjer omagam. Manjkajo mi besede, zlasti bistveni argument, nepredvidena graja in prizanašanje, vsi enako mikavni, ki so ji lahkotno padali iz ust, se počasi dotikali mojega prahu, polagoma ponikali vanj in počasi spet vreli na površje. Zdaj vrejo iz mene in včasih se ljudem zdijo lepi. Ampak dobro vem, da so sicer prepoznavni, vendar pa preoblikovani po mojem osebnem zakoniku, moji šibki nesebičnosti, moji velikodušnosti, ki ne seže prav daleč, in moji čutnosti, ki je, bogu bodi hvala, zmeraj imela oči bolj lačne kot želodec.


Vsaka od naju je imela dva moža. Ampak medtem ko sta moja dva – in to me zelo veseli – še zmeraj živa, je moja mati dvakrat ovdovela. Ker je bila sama zvesta iz ljubezni, iz dolžnosti in iz ponosa, se je ob moji prvi ločitvi vsa zmračila, ob moji drugi poroki pa še bolj in je to razlagala na prav čuden način: »Saj ne obsojam toliko ločitve,« je govorila, »pač pa zakon. Zdi se mi, da bi bilo vse boljše od zakona – samo spodobi se ne.« Zasmejala sem se in jo opomnila, da mi je dvakrat dala dober zgled. »Saj sem morala,« mi je odgovorila. »Tu smo vendarle doma na vasi. Ampak ti, kaj boš ti s toliko soprogi? Človek se navadi in nazadnje ne more več shajati brez njih.«

»Kaj bi pa na mojem mestu napravila ti, mamica?«

»Gotovo kakšno neumnost. Dokaz je že to, da sem vzela tvojega očeta …«

Če si že ni upala povedati, kakšno mesto je zavzemal v njenem srcu, so me potem, ko jo je zapustil za vselej, o tem poučila njena pisma, pa tudi neki krčevit jok dan po očetovem pogrebu. Tistega dne sva skupaj pospravljali predale pisalnika iz rumenega klekovega lesa, v katerih je našla pisma, službene papirje Julesa Josepha Coletta, stotnika v prvem zuavskem polku, in šeststo frankov v zlatu – vse, kar je ostalo od skopnele zemljiške posesti Sidonie Landoy … Ko je mati – ki se je pogumno in ne da bi omagala, srečevala z dragimi spominki – naletela na to prgišče zlatnikov, je zavpila in udrle so se ji solze: »Oh, ti ljubi Colette! Pred tednom dni, ko je še lahko govoril, mi je rekel, da mi bo pustil samo štiristo frankov!« Ihtela je od hvaležnosti, jaz pa sem tistega dne začela dvomiti, ali sem sploh kdaj zares ljubila … Ne, taka ženska prav gotovo ni mogla delati istih »neumnosti« kot jaz, pa saj me je tudi sama odvračala od tega, da bi jo posnemala:

»Ti je torej res toliko do tega gospoda X…?«

»Pa saj ga ljubim, mamica!«

»Saj, saj, ljubiš ga … No, prav, ljubiš ga …«

Še je premišljevala in mi trudoma zamolčevala vse tisto, kar ji je narekovala njena nebeška okrutnost, potem pa je znova vzkliknila:

»Oh, ne, ni mi prav!«

Jaz sem z narejeno sramežljivostjo povešala oči in zapirala vase podobo lepega, bistrega, zavidanega moškega, ki se mu obeta svetla prihodnost, ter sem pohlevno odgovorila:

»Si pa res zahtevna …«

»Ne, ne, ni mi prav … Veš, ljubši mi je bil oni drugi, tisti, o katerem zdaj govoriš tako prezirljivo …«

»Oh, mamica! … Tak bedak!«

»Saj, saj, bedak … Prav zato …«

Še se spominjam, kako je sklanjala glavo in mežikala s sivimi očmi, ko je v duhu gledala laskavo, bleščečo podobo »bedaka« … Potem je rekla:

»Kako lepe stvari bi napisala z bedakom, mucek moj zlati … Z onim drugim pa te bo imelo, da bi mu zdajala vse, kar imaš v sebi največ vrednega. In glej, kaj če te vrh vsega še onesreči? In tako najbrž bo! …«

Prav iz srca sem se zasmejala:

»Kasandra!«

»Saj, saj, Kasandra … Če pa bi povedala vse, kar slutim …«

Priprte sive oči so se zagledale v daljavo:

»Na srečo nisi v prehudi nevarnosti …«

Nisem je razumela, takrat ne. Pozneje bi mi najbrž razložila. Zdaj razumem njen »nisi v nevarnosti«, dvoumni izrek, ki ni meril samo na moja tveganja in nadloge. Po njenem mnenju sem tisto, čemur je rekla »najhujše v življenju ženske: prvi moški«, imela že za seboj. Smrtonosen je samo ta, po njem pa postane zakonsko življenje – ali njegov ponaredek – nekaj poklicnega. Poklic, včasih uradniški stan, iz katerega nas nič ne zmoti, nič ne privzdigne, razen igre ravnovesja, ki ob usojeni uri požene sivobradca k mladenki in Chérija k Léi.

Zapoved klimakterijskih let nam lahko pomaga, da končno zmagamo nad tistim, čemur bom rekla občestvo ljubimcev – a pomaga le, če ne zarodi pritlehne privajenosti. Zmaga naj se porodi iz silovitega prevrata, naj zamre na enak način in naj nikar ne daje hrane nizkotni redni lakoti! Vsaka ljubezen, ki se nanjo zaneseš, si prizadeva, da bi se organizirala po vzorcu prebavnega trakta. Zamudila ne bo nobene priložnosti za izgubo svoje izjemne oblike, svoje rabeljske žlahtnosti.

»Trgatev je samo jesenska …« Mogoče tudi v ljubezni. Kako lep čas za čutno požrtvovalnost, kakšno premirje v enoličnem poteku bojev enakega z enakim, kakšno počivališče na vrhu, kjer se poljubljata dve pobočji! Trgatev je samo jesenska – usta, na katerih se je kot posušena solza ohranila vijoličasta kaplja soka, ki še ni bil pravo vino, ta usta imajo še zmeraj pravico, da to razglašajo. Trgatev, neučakana radost, nujnost, da bi brez odlašanja, v enem samem dnevu, spravili v stiskalnico vse skupaj, zrelo grozdje in nezrelo kislobo, ritem, ki je dosti bolj živ od široke, zasanjane kadence žetve, slast, bolj rdeča od drugih slasti, petje, pijano kričanje – nato pa tišina, umik, spanec novega, v sode zaprtega vina, ki je postalo nedotakljivo, ki je odtegnjeno omadeževanim rokam – rokam, ki so mu milosrčno delale silo … Ljubo mi je, da se s srci in telesi dogaja enako: izročila sem potrebni polog, oddala svojo zadnjo vsemogočnost, ki zdaj razsaja v ječi mladega moškega telesa. Umikam veliko vihravo srce – zdaj izpraznjeno, ker nima več svojih treh ali štirih čudežev. Kako dobro je bílo in se bojevalo! No, … no, … srce, no, … le počasi … odpočijva si. Srečo si preziralo, to si smeva že priznati. Tista, h kateri se vračam, Kasandra, ki si ni upala prerokovati vsega, nama je že napovedala: nisva bila v nevarnosti, da propadeva ljubezni na čast, niti, bogu bodi hvala, da bi bila zadovoljna z lepo skromno srečico.

Pustiva, da oddaljenost skrči tisto obdobje mojega življenja, ki me je videlo nagnjeno na eno samo stran, kot se sklanjajo alegorije izvirov, ki jih njihovi lasje v podobi vode nagibajo in vlečejo po toku navzdol. Saj sem se res razdajala brez zadržka, vsaj mislila sem, da se. Če se postaviš v pozo klasične alegorije obilja, se zaobljubiš, da boš svoj polni rog praznila tjavendan, kot na akord, se izpostaviš kritičnemu pogledu občinstva, ki se sprehaja okrog podstavka in ocenjuje kip po teži te preveč lepe ženske: »Hm … Se človek lahko tako trudi, ne da bi malo opešal? Od česa neki se je tale tako lepo zredila? …« Ljudem je všeč, da od dajanja shiraš, pa še prav imajo. Pelikanu ni usojeno, da bi postal debel, starajoča se ljubimka izpričuje svojo nesebičnost samo s tem, da bledi od žlahtnega zgorevanja v korist mladega, rožnato nadahnjenega lica in krvavo rdeče ustnice. A ta primer je redek. Ženske, ki mladostnega ljubimca obsipa z ljubeznijo, ta sprevrženost ne opustoši dovolj, prej nasprotno. Dajanje postane nekakšna nevroza, nekakšna divjost, sebično besnenje. »Na, tu imaš novo kravato, skodelico toplega mleka, čisto živ košček mene same, škatlico cigaret, pogovor, potovanje, poljub, nasvet, idejo, moje roke kot branik. Jemlji! In ne drzni si odkloniti, če nočeš, da poginem od preobilja. Manj ti ne morem dati, kar znajdi se!«

Tekmovanje med še mlado materjo in ljubico zrelih let, to tekmovanje v dajanju zastruplja dve ženski srci in ustvarja sovražno bevskanje, lisičjo vojno, v kateri materino kričanje ni manj divje in manj nesramno. O, vi preveč ljubljeni sinovi! Vi, ki so vas zlikali ženski pogledi, ki vas je ljubeče grizljala samica, ki vas je nosila in ste ji bili najljubši že v temni noči njenega naročja, vi lepi, mladi, razvajeni samci ne preidete od ene matere k drugi, ne da bi nehote postali izdajalci. Ti sama, moja preljuba, ti, ki sem te hotela videti čisto, brez madeža mojih navadnih grehov – glej, kaj sem zdaj našla v tvojih pismih, zapisano s pisavo, ki se zaman trudi, da bi mi prikrila sunkovito divjanje srca: »Prav imaš, tudi meni se je gospa X… zdela zelo spremenjena in žalostna. Vem, da v njenem zasebnem življenju ni nobene skrivnosti: no, pa staviva, da ima njen starejši sin prvo ljubico.«


Če bi bilo treba za to, da bi si ohranile upanje na odnehanje, samo brez odlašanja z močnimi zamahi stopiti iz same sebe, se mé, tiste »onkraj štiridesetega«, ne bi pomišljale. Poznam jih kar nekaj, ki bi pri priči udarile v roko: »Sklenjeno! Ta pekel, ki se mu ne morem odreči! En sam demon, potem pa mir, praznota, blagodejna popolna spokojnost, ničesar več …« Koliko jih v dobri veri upa, da starost pride kot jastreb, ki je dolgo plaval neviden tam gori, potem pa se sname z neba in pade nate? In kaj je sploh starost? Izvedela bom. Ampak ko bo že tu, mi ne bo več razumljiva. Moja preljuba starejša sestra, takrat boš že odšla, ne da bi me bila poučila, kaj je starost, saj si mi pisala: »Nikar naj te tako ne skrbi zaradi moje tako imenovane arterioskleroze. Gre mi na bolje, dokaz je pa to, da sem davi ob sedmih že prala ob mojem potoku. Bila sem vsa srečna. Kakšen užitek je čofotanje po bistri vodi! Tudi žagala sem in napravila šest majhnih butar. In sama si spet pospravljam, torej veš, da je dobro opravljeno. Sicer pa jih imam navsezadnje samo šestinsedemdeset!«

V pismu, ki si mi ga pisala tistega dne, eno leto pred smrtjo, pentlje tvojih velikih B, T in J, ki nosijo nekakšen predrzen nazaj pomaknjen klobuk, kar sijejo od veselosti. Kako bogata si bila tistega jutra tam v svoji hišici! Na koncu vrta je poskakoval ozek potoček, tako živahen, da je sproti odnašal vse, kar bi ga lahko oskrunilo … Bogatejša za še eno jutro, za še eno zmago nad boleznijo, za še eno opravljeno nalogo, za draguljarno odsevov na vodnem toku, za še eno premirje med sabo in vsemi svojimi nadlogami … si mencala perilo v potoku, vzdihovala, neutolažljiva po smrti svojega ljubega, požvižgavala ščinkavcem, premišljevala, kako mi boš opisala to svoje jutro … O, ti zbiralka zakladov! … To, kar kopičim jaz, ni enakega kova. Vendar vse, kar bo od tega ostalo, izvira iz vzporedne, nižje rudne žile, pomešane z mastno ilovico, jaz pa sem dokaj kmalu doumela, da prihajajo leta, ko je ženski – namesto da bi se izražala vsa v mazilih, grenkih solzah in žgočem, pojemajočem sopenju nad lepimi nogami, ki jih je poljubljala, nogami, ki jih je nestrpno vleklo na pot po svetu – ko je ženski dano samo to, da bogatí.

Tedaj kopiči, tedaj prešteva celo udarce, celo brazgotine – brazgotina je znamenje, ki ji ni bilo prirojeno, je pridobitev. Kadar vzdihuje: »Oh, koliko hudega mi je zadal!« nehote tehta ceno besede, – ceno zadanih bridkosti. Po malem jih razvršča v skladen red. Njihov čas in številnost zahtevata, da se mora medtem, ko ji zaklad narašča, sproti umikati malo nazaj, kot slikar od svojega dela. Umika se, se vrača in spet umika, odrine kakšno spotakljivo nadrobnost na njeno mesto, potegne na dan kakšen v senco potopljen spomin. In tedaj postane – po neki nenadejani umetniji – nepristranska. Ali ob branju moje knjige mislite, da rišem svoj portret? Le počasi: to je samo moj zgled.





V

Na obrazu moškega, ki s pogledom sledi določenim gospodinjskim opravilom, še posebno pripravljanju obeda, vidimo izraz, v katerem se pobožna spoštljivost meša z nejevoljo in grozo. Moški se tako kot mačka boji pometanja in prižgane pečice in milnice, ki jo omelo potiska po kamnitem tlaku.

Na praznik farnega patrona, ki po izročilu ukazuje proščenjem, so morali Segonzac, Carco, Régis Gignoux in Thérèse Dorny zapustiti visoko gričevje in priti sem dol na obmorsko kosilo – solato, nadevano škarpeno in ocvrte jajčevce, vsakdanjo hrano, ki sem jo dopolnila s pečeno perjadjo.

Vial, ki prebiva tristo metrov od tod v rožnato pobarvani kocki, je bil davi ves nesrečen, ker je grelec za likalnik, spremenjen v rešetko nad žerjavico, delal napoto v enem kotu terase, da se je moral moj sosed ves zgrbiti in stisniti v drugega, kot lovski pes na dan svatbe.

»Kaj misliš, Vial, jim bo tale moja omaka h piščančkom všeč? Glej, štirje piščančki, presekani na pol, potolčeni s hrbtiščem sekirice, osoljeni, popoprani, požegnani z deviškim oljem, ki ga nanašam s kropilom iz šetraja, da na pečenem mesu ostanejo lističi in okus.

Poglej, kaj niso videti slastni?«

Vial jih je gledal, jaz pa tudi. Slastni … Na presekanih sklepih pohabljenih in oskubljenih piščancev je ostalo malo rožnate krvi, videti je bilo obliko perutnic in mlade luske, obuvalo nožic, ki so še davi veselo tekale in brskale … Le zakaj ne bi spekli tudi otroka? Tok besed mi je uplahnil, Vial pa ni zinil ne bele ne črne. Vzdihovala sem, ko sem stepala oljnato, okisano omako, vendar pa sem vedela, da se mi bodo ob vonju nežnega mesa, ki se solzi nad žerjavico, takoj pocedile sline … Mesu se bom odpovedala kmalu, ampak danes še ne – sem pomislila …

»Vial, zaveži mi predpasnik. Hvala. Drugo leto …«

»Kaj pa bo drugo leto?«

»Drugo leto bom vegetarijanka. Pomoči konček prsta v mojo omako. No, kaj praviš? Tale omaka na nežnih mladih piščetih … Vendar pa … – letos še ne, sem preveč lačna – vendar pa bom vegetarijanka.«

»Zakaj pa?«

»Dolgo bi morala razlagati. Ko zamre določeno kanibalstvo, se vsa druga poslovijo sama od sebe, kot bolhe od mrtvega ježa. Prilij mi še malo olja, pa prav počasi …«

Nagnil je goli trup, tako zglajen od sonca in soli, da svetloba odseva od kože. Ko se premakne, je zdaj zelen okrog ledij, zdaj moder po ramenih – kot barvarji v Fezu. Ko sem ukazala »stop«, je zaustavil curek zlato rumenega olja in se zravnal, jaz pa sem si roko za hip odpočila na njegovih prsih, kot bi pobožala konja. Pogledal je roko, ki razodeva mojo starost – v resnici še nekaj let več – ampak roke nisem umaknila. Je dobra, porjavela majhna roka, ki ji koža okrog členkov in na hrbtni strani postaja zdaj precej ohlapna. Nohte ima pristrižene na kratko, palec se rad zaviha kot škorpijonov rep, brazgotin in odrtin, ki jih je polna, pa se ne sramujem, prav nasprotno. Dva lepa nohta, materin dar – trije ne preveč lepi, spomin na očeta.

»Si se kopal? Si lepo pretekel tistih štiristo metrov po obali? Zakaj se torej držiš, kot da je že konec počitnic, Vial – saj smo šele v juliju!«

Najmanjše čustveno vznemirjenje Vialu spremeni poteze, ki so pravilne, dokaj lepe. Vesel ni videti, ampak žalostnega ga tudi nismo videli nikoli. Pravim, da je lep, ker tu vsi moški po mesecu dni počitnic zaradi vročine, morja in golote postanejo lepi.

»Kaj si mi prinesel s trga, Vial? Saj mi oprostiš, kajne? Divine je imela komaj dovolj časa, da je stekla po piščance …«

»Dve meloni, mandljev kolač in breskve. Zgodnjih fig ni več, druge bodo pa zrele šele …«

»To vem bolje od tebe, saj jih tule v vinogradu pregledujem vsak dan … Res si prijazen … Koliko sem ti dolžna?«

Skomignil je, češ da ne ve, rama z lepimi mišicami se je dvigala in spuščala kot nedra, ki dihajo.

»Si pozabil? Čakaj, daj, da pogledam, kako veliki sta meloni … Kolači te velikosti so po šestnajst frankov, breskev imaš pa dva kilograma … Štirinajst in šestnajst je trideset, trideset in petnajst je petinštirideset … Dolžna sem ti nekako petinštirideset do petdeset frankov.«

»Ste pod predpasnikom kar v kopalni obleki? Niste imeli časa, da bi se šli kopat?«

»Saj sem se šla.«

Čisto neprisiljeno mi je obliznil laket.

»Saj res.«

»Oh, veš, sol bi bila lahko od sinoči … Zdaj si pa odpočijva, časa je še dosti, saj bodo tako vsi zamudili …«

»Seveda … Ne morem početi kaj koristnega?«

»Pač, lahko se poročiš.«

»Oh! … Petintrideset jih imam.«

»Prav zato. Pomladilo te bo. Mladosti ti manjka. To bo prišlo z leti, kot je rekel Labiche. Se tvoja draga ni vrnila s trga s teboj? Saj si jo najbrž srečal v pristanišču?«

»Gospodična Clémentova dokončuje krajinsko študijo v Lavandouju.«

»Kajne, ni ti všeč, da ji pravim tvoja draga?«

»Res ne. Tak izraz da ljudem lahko misliti, da je moja ljubica, kar pa ni.«

Zasmejala sem se in posula s pepelom preveč živo žerjavico v grelcu za likalnik. Zvrsti, kateri pripada ta fant, ki živi tako tiho, skoraj ne poznam. Je iz iste generacije kot Carco, Segonzac, Léopold Marchand, Pierre Benoit, Mac Orlan, Cocteau in Dignimont, ki sem jih pred vojno in po njej vse videla »še majhne«, kot pravim. Sem se v tistih časih, ko so jih muhaste plime vojaških dopustov vračale v Pariz, spričo njihovih obrazov – nekateri so bili čudno rejeni, drugi upadli kot pri šolarjih, ki prehitro rastejo – sem se v tistih časih navadila, da jih skoraj vse tikam? Ne, to počnem preprosto zato, ker so mladi, in če me oni pozdravljajo z za objem razprtimi rokami in s poljubi, ki cmokajo na lice, tudi počnejo to zato, ker so mladi … Če pa me najljubeznivejši – ti, ki sem jih naštela, in oni, ki jih nisem – kličejo »madame« in za šalo »naša dobra mojstrica«, me zato, ker so to oni in ker sem to jaz.

Tudi ta skoraj goli fant, ki mi je danes prilival olje, je bil na vojni. Ko naj bi potem spet postal tapetnik, se je uprl. Rekel je, da ga je bilo strah očeta, ki je bil še čvrst, ošaben in lakomen podjetnik. Včasih me je imelo, da bi napisala zgodbo o zarodu, ki so ga do kosti obrali roditelji. Vanjo bi na primer lahko vključila gospo Lhermierjevo, ki si je hčerko prišila h krilu, ji preprečila kakršno koli poroko in si je iz pohlevne neumnice napravila nekakšno posušeno dvojčico, ki ji je noč in dan delala družbo in se nad tem sploh ni pritoževala. Ampak nekoč sem videla, kako jo gospodična Lhermierjeva gleda … Groza! Groza! … Nekaj potez bi si sposodila od Alberta X…, strastne žrtve, vznemirljive sence svoje matere, – in od Fernanda Z…, mladega bančnika, ki zaman čaka na smrt svojega krepkega bančniškega očeta … Veliko jih je, imela bi jih na izbiro. Samo da je Mauriac že napisal Genitrix … Se nam mora Vial mlajši – kako mu je že ime – res smiliti? …

»Kako ti je ime, Vial?«

»Hector.«

Vsa začudena sem nehala obtrgovati liste prvih letošnjih dalij, ki sem jih nabrala za okras mize.

»Hector? Zdi se mi, da ti je bilo včasih ime … Valère?«

»Saj mi je, ampak hotel sem se prepričati, ali niste tega že skoraj pozabili.«

… Vial mlajši, ki se zvijačno poigrava s svojo dolgo trgovsko mladoletnostjo in se na vizitkah predstavlja kot »Vial, dekorater« … Zdaj že ni več tapetnik. V Parizu ima, kot vsi, skromno trgovinico, ki je na pol romantična knjigarna, na pol prodajalna drobnih umetnin. Ker se Vial rad druži s slikarji, se mu je priljubilo njihovo slikanje.

Med peropraski, ki jim je na voljo samo pisanje, si privošči razkošje, da bere, riše načrte za pohištvo in da nas celo presoja. Carcoju govori, da bi smel objavljati samo poezijo, Segonzaca pa razglaša za mistika. Véliki Dédé se temu ne smeje, ampak prav vljudno odgovarja: »Kaj ne poveš? Glej ga no, ma pa res brihtno glavco!« Carco me pokliče za pričo: »Če bi mi kaj takega rekel človek moje stroke, bi mu vrnil s telebanom. Ampak kaj naj odgovorim tapetniku? Gospod pohištvar, kaj ga pa lomiš!«

Kaj dosti drugega o fantu, ki mi priliva olje, ne vem. Ampak kaj sploh vem o drugih svojih prijateljih? Če iščeš prijateljstvo in ga poklanjaš, predvsem pomeni, da kličeš na pomoč. Vse ostalo, kar smo, prav gotovo ni vredno toliko kot ta klic, in nikoli ni prepozno, da to pokažemo.


Zdi se mi, da množična navzočnost človeških bitij rastline utruja. Vrtnarska razstava, ki je požela preveč hvale, medli in skoraj vsak večer umira; ko se moji prijatelji poslovijo, je vrt videti izčrpan. Mogoče so cvetlice občutljive za zven glasov. In moje niso sprejemov vajene nič bolj kot jaz.

Ko so moji gostje odšli, se mačke priplazijo iz svojih zavetij, zehajo, ovohavajo sledove vsiljivcev in se pretegujejo kot takrat, ko skočijo iz potovalne košare. Dremavi maček spolzi z murve kot ovijalka. Njegova očarljiva družica se zlekne po terasi, ki je zdaj spet njena, in pokaže trebušček, na katerem iz modrikaste dlake štrli en sam rožnat sesek, letos je namreč dojila samo enega mladiča. Odhod obiskovalcev pa ni prav nič spremenil šeg in običajev moje brabantske grifonke, ki me nadzoruje, kar naprej nadzoruje, me ni nikoli nehala nadzorovati in mi bo šele ob smrtni uri nehala posvečati vso svojo pozornost. Samo smrt bo lahko napravila konec drami njenega življenja: živeti z menoj ali brez mene. Stara se pa prav zdravo – tudi ona …

Okrog teh treh tipov živalske avtoritete zavzemajo svoje mesto živali drugega reda, ki jim ga odreja bolj živalski kot človeški protokol: navadne mačke z okoliških kmetij, psi moje oskrbnice, našemljeni v bel prah … »Poleti so tu vsi psi posuti z ivjem,« pravi Vial.

Ko je moja »družba« odšla, so lastovke že pile na perišču in lovile muhe enodnevnice. Popoldanski zrak je dišal obrabljeno in vročina pod soncem, ki zahaja pozno, je bila še huda. A to me ne more premotiti – ko pojema dan, pojemam tudi jaz. Proti koncu vsakega dneva pa me mačka s tem, ko opisuje »osmice« okrog mojih gležnjev, vabi, naj slavim bližanje noči. Je tretja mačka mojega življenja – če upoštevam izmed vseh mačkov in mačk samo mačke z močnim značajem, vredne spomina.

Bom sploh kdaj dovolj občudovala živali? Tale je tako izjemna kot prijatelj, za katerega ne bo zamene, kot ljubimec brez graje. Od kod njena ljubezen do mene? Kar sama je svoj korak odmerila po mojem in ta nevidna vez med nama je zbudila misel na ovratnico in povodec. Dobila je oboje in ko ju je nosila, je bila videti, kot da vzdihuje: »Končno!« Najmanjša skrb postara, skoraj pobledi njen zelo majhni, ostri obraz brez mesa, ki je okrog čistega zlata njenih oči moder kot dež. Po sramežljivosti, po svoji grozi pred pretrdimi dotiki je taka kot popolni ljubimci. Pa ne bom več kaj dosti govorila o njej. Vse drugo je molk, zvestoba, pretresenost duše, senca sinjega lika na modrem papirju, ki zbira vse, kar napišem, nemo sprehajanje s srebrom omočenih tačic …

Za njo, daleč za njo pride maček, njen sijajni soprog, v svoji lepoti in mogočnosti ves zaspan in plašen kot orjak. Za njim pa vse, kar leta, leze, škreblja – vinogradski ježi, nešteti kuščarji, ki jih popadajo goži, ponočna krastača, ki se, ko jo vzamem na dlan in dvignem k luči, oglasi z dvema kristalno čistima tonoma – pa še rakovica pod algami in morska lastovica, riba s ptičjimi perutmi, ki vzleta z vala … Če prileti na breg, jo vso omoteno in v pesek povaljano poberem, vržem spet v vodo in plavam ob njej ter ji podpiram glavo … Portretov živali in zgodb o njih pa ne pišem več rada. Med njimi in človekom še zmeraj zija prepad, ki ga stoletja niso zasula. Svoje živali bom ljudem nazadnje skrivala – razen nekaterim prijateljem, ki si jih bodo izbrale same. Mačke bom kazala Philippu Berthelotu, tej mačji sili, in Vialu, ki je zaljubljen v mačke in trdi, da znam pričarati mačko tja, kjer ni mačk … Ne moreš imeti hkrati rad živali in ljudi. Meni enakim postajam čedalje bolj sumljiva. Ampak če bi bili meni enaki, jim ne bi bila sumljiva …

Moj drugi mož je večkrat rekel: »Kadar stopim v sobo, kjer si sama z živalmi, se počutim kot vsiljivec. Nekoč boš zbežala v kakšno džunglo …« Ne da bi hotela premišljevati o tem, kakšen potuhnjen – ali nestrpen – namig bi se lahko skrival za tako prerokbo, ne da bi nehala uživati ob prijazni podobi moje prihodnosti, ki mi jo ponuja, se ustavim ob njem, da obudim spomin na globoko, povsem logično nezaupljivost zelo civiliziranega moškega. Ob tem se ustavim kot ob sentenci, zapisani z moškim prstom na čelo, ki diši – če odmaknemo z njega goščavo las – ki človeškemu vohu najbrž diši po brlogu, po zajčji krvi, po trebuščku veverice, po mleku psice … Moškega, ki ostaja na človeškem bregu, je res lahko strah bitja, ki je stopilo na stran živali in ki se v zavesti svoje grozne nedolžnosti smehlja. »Tvoja pošastna preprostost … Tvoja temin polna milina …« Same upravičene besede. S človeškega stališča se pošastnost začenja pri skrivnem sporazumevanju z živalmi. Mar ni že Marcel Schwob posušenih starcev, zaklinjevalcev, ki jih vidiš v Tuilerijah, ko privabljajo ptiče in so vsi pokriti z njimi, – mar jih ni že on zmerjal s »sadističnimi pošastmi«? Pa če bi šlo samo za skrivno sporazumevanje … Gre pa tudi za dajanje prednosti … Tu bom umolknila. Saj se ustavim tudi na pragu aren in zverinjakov. Če mi namreč ni zoprno dajati popačenih odlomkov svojega ljubezenskega življenja v tiskani obliki ljudem v roke, mi boste pa že dovolili, da skrivaj povežem, spravim tesno skupaj v isto vrečo vse, kar zadeva posebno naklonjenost živalim in posebno ljubezen do otroka, ki sem ga spravila na svet. Kako očarljivo je to dekletce, kadar zamišljeno in prijateljsko praska veliko krastačo po grčavi glavi … Pst! Nekoč sem si privoščila, da sem v prvi plan romana postavila štirinajst- ali petnajstletno junakinjo … Oprostite mi, saj takrat nisem vedela, kaj to sploh je.

»Nekoč boš zbežala v kakšno džunglo …« No, prav! Ne smem pa preveč odlašati. Ne smem čakati, da se v krivulji mojih odnosov, mojih stikov z živalmi pokaže prvo upadanje. Hotenje po zapeljevanju, se pravi po obvladovanju, različni načini, kako napeti željo ali ukaz, kako ju usmeriti proti cilju – vse to, čutim, je še prožno – a doklej bo še tako?

Pred kratkim me je lepa, uboga levinja zagledala sredi gruče zijal, ki se je nagnetla pred njeno ogrado. Ko si me je izbrala, se je zdramila iz dolge obupanosti, kot bi se zbudila iz spanja, in ker ni vedela, kako bi pokazala, da me je prepoznala, da bi se rada soočila z menoj, me izprašala, me mogoče tako vzljubila, da bi sprejela za žrtev samo mene, je zagrozila, zažarela in zarjovela kot požar, se vrgla ob železno ograjo, nenadoma pa utrujeno odnehala ter me še zmeraj gledala …

Notranji sluh, ki ga napenjam proti živalim, še zmeraj deluje. Drame ptic v zraku, podzemeljski spopadi glodalcev, nenadoma povišani zvok vojskujočega se roja, brezupni pogled konj in oslov – sama meni namenjena sporočila. Ne mika me več, da bi se še s kom poročila, a še zmeraj se mi sanja, da se možim z zelo velikim mačkom. Ko bo to izvedel Montherlant, bo, se mi zdi, prav vesel …

V srcu in v pismih moje matere si lahko bral spoštovanje in ljubezen do vseh živih bitij. Torej vem, kje naj iščem vir svojega nagnjenja, vir, ki ga že takoj pri izviru skalim, ker me tako strastno mika, da bi se skozi bistri tok dotaknila dna, pobrskala po njem. Obtožujem se, da sem hotela že zamlada bleščati v očeh svojih bratov in pajdašev – ljubezen do njih mi ni bila dovolj. In to častihlepje je še zmeraj živo …

»Torej vam ni do slave?« me je nekoč vprašala gospa de Noailles.

O pač! Rada bi zapustila velik sloves med bitji, ki so na svoji dlaki, v svojih dušah ohranila sled srečanja z menoj in so mogoče vsaj en sam trenutek noro upala, da sem njihova.


Moj današnji krog mladih gostov je bil res ljubezniv. Dva sta pripeljala s seboj čedni mladi ženski, ki sta se vedli tako lepo, da si kar slutil, kako so jima prej zabičali: »Veš, zdaj gremo h Colette, ampak nikar ne pozabi, da ne mara ne ptičjega vreščanja ne literarnih opazk. Pojdi v svoji najlepši obleki, v rožnati ali modri. Nalivala boš kavo.« Saj vedo, da so mi prijetne le čedne mlade ženske, ki se ne vedejo preveč domače. Znano jim je, kaj me razveseljuje v brezdelnih urah: slovesno vljudni otroci in mlade ženske ter predrzno nevljudne živali.

Nekaj slikarjev ima žene ali ljubice, ki so jih vredne in so vredne tudi njihovega načina življenja. Vidiš, da so pohlevne in v življenjskih navadah enake ženam poljedelcev. Mar moški ne vstajajo že s svitom, da gredo na polja, v gozd in na obalo? Se ne vračajo šele, ko se že noči, vsi trudni, onemeli od samote? Ko jih ni doma, si ženske urezujejo poletne obleke iz namiznih prtov, prtičke iz bombažnih rut in hodijo na trg preprosto zato, da kupujejo živila, in ne zato, da bi slavile »lepo tvarino« rdeče pološčenih škarpen in trebuhe ribic, ki se jim reče knez in so opasane z okrom in sinjino.

»Kje da je moj moški? Najbrž na polju, tamle proti Pampelonni,« odgovarja prijateljica Luca-Alberta Moreauja ter s širokim, nedoločenim zamahom kmetice pokaže proti obzorju. Asselin prepeva kot kravji pastir, če pa napnete ušesa, vam vetrič včasih prinese mehki Dignimontov glas, ki javka žalostno soldaško ali mornarsko popevko …

Hélène Clément, ki je prišla sama, ni bila najgrša, daleč od tega. Ne šteje niti v rod modelov, niti k ženskam v oblasti moškega. Je blondinka slamnato svetlih, gladkih las. Sonce jo barva v skladno rdečino, lepo, enakomerno rdečino, ki se razliva po njeni svetli koži in pomaga, da v njenih morsko zelenih očeh vse poletje prevladuje modrina. Je velika, skromnih oblin, njen edini greh pa je skrajno telesno in moralno poštenje, ki je eden snobizmov petindvajsetletnih deklet. Priznati pa moram, da je ne poznam prav dobro.

Slika zagrizeno, z močnimi, moškimi potezami, plava, vozi majhen avto in pogosto obiskuje starše, ki se boje vročine in preživljajo poletje v hribih. Stanuje v družinskem penzionu in tako je vsem znano, da je »zelo resno dekle«. Pred tridesetimi leti si take Hélène srečeval ob morju z vezenjem v rokah. Danes morje slikajo in se mažejo s kokosovim oljem. Naša Hélène je od nekdanjih obdržala lepo, ponižno čelo, telesno dostojanstvo, zlasti pa vljudni način odgovarjanja: »Da, gospa! Hvala, gospa!« ki v njeni govorici – te se je naučila pri slikarjih in malopridnežih – odpira vrata v vrt dekliškega penzionata. Pri tem visokoraslem dekletu mi je všeč prav to, da je videti, kakor da je pravkar odložila svoje nekdanje vezenje – vezenje, ki jo je ogrinjalo v skrivnostnost. Mogoče se motim, ker se za Hélène ne menim dovolj. Mogoče tudi zaradi dušne in telesne prozornosti, do katere ji je mnogo, kot vse kaže, še predobro slutim žalostno negotovost, ki je delež tako imenovanih neodvisnih žensk – čeprav to zanikajo – žensk, ki ne grešijo, če že imamo spolno razmerje tako kot nekoč za »grešno«.

Zdaj ne bo nikogar več sem. Ne bom več vstajala od te mize in hodila do kavarnice v pristanišču, kjer si priča divjim sončnim zatonom. Proti koncu dneva sonce pograbi tisto malo oblakov, ki so izpuhteli iz toplega morja, jih zvleče z neba, jih razžari in zvije v goreče cunje, razvleče v rdeče proge, potem pa se na robu obzorja samo upepeli … Ampak v tem mesecu zahaja prepozno. Dovolj ga bom občudovala, ko bom večerjala sama, s hrbtom naslonjena na zid svoje terase. Za danes sem videla že dovolj prikupnih obrazov. Pojdimo torej me tri, psica, mačka in jaz, naproti veliki vijoličasti svetlobi, ki vstaja z morja in zaznamuje vzhodno stran. Kmalu bo ura, ko se vrača domov nekaj starih ljudi, mojih sosedov, ki obdelujejo polja … Starce prenašam samo, če se sklanjajo k zemlji, če so obrazi razbrazdani in kredasti, roke olesenele, lasje zmršeni kot ptičje gnezdo. Nekateri mi na dlani, ki so jo človeške barve in volhkost zapustile, ponujajo svoje najdragocenejše pridelke: jajce, piščančka, okroglo jabolko, vrtnico, grozd. Neka dvainsedemdesetletna Provansalka hodi vsako jutro iz pristana na svoje polje s trtami in zelenjavo, dva kilometra zjutraj, prav toliko zvečer. Naporno delo jo bo najbrž pokopalo, vendar tedaj, ko pred mojimi vrtnimi vrati za hip séde, ni videti utrujena. Slišim jo, ko tiho vzklika: »Joj, kako je lep!« Stečem tja: vidim, da z razpokanim, počrnelim, ukrivljenim prstom boža popek s plosko, kačjo glavico, táko, kot da bo zdaj zdaj zasikala, popek ene tistih obrežnih lilij, ki poženejo iz tal, rastejo tako hitro, da si jih ne upaš gledati, razvijejo svoj cvetni venec in zločesti vonj po zrelem obtolčenem sadju, potem pa spet izginejo …

Ne, ni bil lep. Podoben je bil krepki slepi kačici. Ampak starka je vedela, da bo lep čez nekaj dni. Spoznanje, ki so ji ga dala dolga leta. Včasih, ko jo zagledam s tovorom zelene paprike, z vencem mlade čebule okrog vratu in se ji prsti, taki kot suho protje, oklepajo jajca, ki ji nikoli ne pade iz rok, bi jo skoraj vzljubila – če se ne bi nenadoma spomnila, da ji je zdaj, ko nima več stvariteljske moči, ostala uničevalska, da potepta rovko na vrtni stezi, zmečka kačjega pastirja na šipi, pokonča komaj rojeno, še mokro mačico. Zanjo je to isto kot luščenje graha … Ko grem mimo, ji torej rečem: »Zbogom!« in jo odrinem v ozadje pokrajine z njeno senco vred: senca je zelo star možiček, ki kot kakšen martinček domuje v kamniti kočici pod oleandrom. Starka govori, starec pa nič več. Nikomur nima ničesar več povedati. Ker ne more več okopavati, samo še praska po zemlji; kadar pa pometa prag svoje koče, je videti, kot da se igra, ker si pomaga z otroško metlico. Enega takih starčkov so zadnjič našli mrtvega. Bil je čisto izsušen, tak kot preminula krastača, ki jo opoldansko sonce izžge, še preden jo utegne iztrebiti ujeda. Če je smrt tako prikrajšana za velik del svoje trohnobe, je za oči živih bolj spodobna. Krhko, lahko telo, votle kosti, nad vsem tem pa veliko, požrešno sonce – bo to moja končna usoda? Na to si včasih prizadevam misliti, da bi samo sebe prepričala, kako mi bo druga polovica življenja prinesla malo resnobe, malo skrbi za tisto, kar pride potem … To je kratkotrajna iluzija. Smrt me ne zanima – niti moja ne.


Dobro smo večerjale. Sprehajale smo se po obrežni poti, vzdolž njenega najgosteje poseljenega dela, ozkega cvetočega močvirja, kamor konjska griva, grintavec in ozkolistna mrežica prinašajo tri odtenke lilastega, veliko cvetoče ločje svoj grozd užitnih rjavih semen, mirta svojo grenko belo vonjavo, od katere te zaskelijo mandeljni, belo, tako belo vonjavo, da te sili na bruhanje in zanaša v zamaknjenost, – pa še tamariska svojo rožnato meglico in trst svoj v bobrovino odeti kij. Ta kraj je prepoln življenja, zlasti ob zori in ob uri, ko se ptiči spravljajo spat. Penica se za zabavo brez prestanka driča po steblih navzdol in se ob vsakem spustu glasno razveseli. Lastovke letajo tik nad morjem, noro pogumne sinice odganjajo iz tega zemeljskega raja roje žejnih os, jate šoj in trope roparskih mačk, sredi dneva pa se nad majhno, sladkobno laguno, ki jo soli morje in sladijo korenine in vodno rastlinje, spreletavajo neokretni metulji pogrebci, ki jih teži debeli žamet njihovih kril, rumeni, kot tiger progasti jadralci in lastovičarji z žilicami, ki spominjajo na gotsko rebrovje – vsi prihajajo srkat med iz cvetov rožnatega moračnika, nokote in mete, vsak sladostrastno navezan na svojo cvetlico.

Zvečer se živalsko življenje malce prikrije, poneha pa ne. Koliko pritajenega hihitanja, koliko hitrih obratov pred mojimi koraki, koliko bliskovitih pobegov pred zaleti obeh mačk, ki me spremljata! Ponoči se ju je namreč treba bati. Pohlevna muca prodira kot strela skozi grme, njen mogočni budni samec dirja po poti s tako silo, da kamni odletavajo kot pod konjskimi kopiti, oba pa, čeprav nista lačna, hrustata rdečeoke vešče.

Zame ima večerni hlad tu za spremstvo drhtljaj, ki je podoben smehu, odevalo novega zraka na goli koži, milobo, ki me, ko se noč temni, objema čedalje tesneje. Če bi zaupala tej pohlevnosti, bi bil zame to pravi trenutek, da se privzdignem, kljubujem, si drznem, umrem … Ampak zmeraj spet se mu izmaknem. Da se privzdignem … Za koga le? Si drznem … Kaj več pa bi si še drznila? Dovolj so mi že ponavljali: živeti v odvisnosti od ljubezni, potem pa v odvisnosti od njene odsotnosti – prav to je najhujša objestnost … Kako prijetno je tu, tik pri tleh … Spet so me ujele, spet so me zgrabile rastline, ravno dovolj visoke, da mi senčijo čelo, in tačke, ki se mi od spodaj primuzajo v roko, brazde, ki prosijo za vodo, ljubeče pismo, ki terja odgovor, rdeča svetilka v zeleni nočni temi, zvezek nepopisanega papirja, ki naj ga izvezem s svojo pisavo – pa sem se vrnila, tako kot vsak večer. Kako blizu je zora! V tem mesecu se noč vdaja zemlji kot skrivna ljubica, naglo in po malem. Zdaj je že deset. Čez štiri ure ne bo več prava noč. Sicer pa na nebo že vdira velik, okrogel, precej strašen lunin gobec, luna pa ni moja prijateljica.

Iz Vialove kockaste hiše tristo metrov od tod gleda mojo svetilko njegova. Le na kaj misli ta fant, namesto da bi postopal po majhnem pristanu ali plesal – pa tako dobro pleše – na majhnem plesišču ob pomolu? Preveč resen je. Lepega dne ga bom morala pošteno vzeti v roke in ga oženiti – oh, vsaj začasno, kolikor dolgo jima bo prav – s Hélène Clément, tisto drugo resnobo. Danes sem prav dobro opazila, da se odtenek njenega glasu – se pravi izraz – spremeni, kadar govori z njim. Z vsemi drugimi se je smejala, zlasti takrat, ko ji je Carco z očmi karamelne barve med priprtimi vekami lovca odkrival čudovito odvratno skrivnost stare prostitutke, ki se ji je posrečilo, da je v Latinski četrti petindvajset let ostala »majhna punčka«. Hélènino uho ni pretirano sramežljivo, še malo ne. Carcojevim pripovedim pa se vendarle smeje tako kot nekdanja Hélène Clément, ki je izgubila svoje vezenje iz časov, ko je njen bratranec, študent politehnike, med poganjanjem njene gugalnice – »Oh, Henri, bodite no tiho!« – omenil, da je bežno zagledal njena meča … Hélène Clément posveča Vialu svojo resnici najbližjo podobo: resni obraz dekleta, ki bi bilo najrajši preprosto. Saj ni mogoče, da Vial tega ne bi opazil.

Po navadi ni moja skrb, da bi organizirala srečo drugih parov. Zdi pa se mi, da sem odgovorna za to neprijetno majhno vznemirjenost, za ta zagon neizkoriščenih sil, ki bodo odslej zanašale dve do zdaj drugo od drugega oddaljeni bitji, vsako na varnem v svoji skrivnosti ali v odsotnosti svoje osebne skrivnosti.

Ko sem se včeraj z avtomobilčkom peljala na trg, sem prehitela in nato pobrala Hélène Clément, ki je z odkrito, gladko počesano, zlatemu jabolku podobno glavo in s platnom pod roko bila na poti k mizarju, ki se ukvarja z uokvirjanjem. Dvesto metrov naprej je Vial za ograjo, na pragu svoje »Kocke«, strgal lahek starinski naslanjač, tako skrivenčen in nežen kot glogov grm pozimi.

»Že dva dni te ni bilo na spregled, Vial! Kaj pa tale naslanjač, Vial?«

Zasmejal se je, v temnem obrazu se je zasvetila bela proga.

»Tega pa ne boste dobili! Ponj sem se peljal daleč, še naprej od Moustiers-Sainte-Marie.«

»O, torej to je bilo,« je rekla Hélène.

Vial je vzdignil nos in skril zobe.

»Kaj pa naj bi bilo?«

Rekla ni nič, pogledala pa ga je s tako nevarno neumnim izrazom, da bi v njenih modro zelenih očeh, ki jih sonce ni pripiralo, lahko prebral, karkoli bi hotel. Skočila sem iz avta.

»Pokaži, Vial, pokaži! In povabi naju na jutranje belo vince z mrzlo vodo!«

Hélène je izstopila za menoj in je ovohavala duh majhnega tujega domovanja, ki je imelo za opremo samo divan in polkrožno ladijsko mizo ter je bilo zaradi rožnatega platna in belih tlakovcev videti svetlo.

»En Juan Gris, dva Dignimonta in en Linderjev barvni kamnotisk,« je naštela Hélène.

»Čisto pravi Vial, ki nikoli ne ve, kaj bi sploh rad. Se vam zdi, da se to lepo poda stenam hiše v teh krajih?«

Vial si je brisal umazane roke in jo gledal. Z eno roko se je naslanjala na zid, iztezala vrat in roke navzgor, kot da hoče plezati, stala je na prstih, gola stopala v sandalah pa so bila prav čedna. In kako lepa je bila barva rdeče lončenine po vsem tako malo zakritem telesu!

»Koliko pa si dal za ta naslanjač, Vial?«

»Stodevetdeset. Iz orehovega lesa je pod barvo, s katero so ga čez in čez premazale te svinje. Poglejte tole naslonjalo, ki je že očiščeno …«

»Vial, prodaj mi ga!«

Samo odkimal je.

»Vial, si trgovec ali nisi? Vial, imej srce!«

Spet je odkimal.

»Vial, v zameno za naslanjač ti dam … glej no, ti dam Hélène!«

»Torej je vaša?« je vprašal.

Odgovor ni bil nič bolj duhovit ne bolj spodoben od moje šale.

»No, prav, že prav, zares dobra kupčija, dragi moj!« se je ponorčevala Hélène.

Smejala se je, zdaj še bolj rdeča od svoje zagorele kože, v obeh modro zelenih očesih pa sta ji poplesavali svetli iskrici. Ampak Vial je spet odkimal in iskrici sta se spremenili v solzi.

»Hélène! …«

Pa je že stekla iz hiše in z Vialom sva se spogledala.

»Kaj pa ji je?«

»Ne vem,« je prav hladno rekel Vial.

»Ti si kriv.«

»Saj nisem nič rekel.«

»Ampak odkimal si.«

»Bi bilo kaj bolje, če bi prikimal?«

»Na živce mi greš, Vial … Zdaj bom šla … Jutri ti povem, kako se je končalo.«

»Oh, veste …«

Vzdignil je eno ramo, jo spet spustil in me pospremil do vrtnih vratc.

Hélène je suhih oči v mojem avtomobilčku brundala pesmico in si pozorno ogledovala sveže olje, ki ga je imela na kolenih.

»Kaj bi rekli k temule, gospa Colette?«

Privoščila sem ji nekaj besed o čisto spodobni študiji, ki jo je po nepotrebnem – da bi bila videti bolj »slikarska« – preveč obdelala, potem pa sem pozabila na previdnost in dodala:

»Ti je zaradi Viala hudo? Upam, res upam, da ti ni?«

Odgovorila mi je enako hladno kot prej Vial:

»Kaj vam le pride na misel, gospa Colette, – nikar ne zamenjujte ponižanja in žalosti. Saj, saj, ponižanja … To so stvari, ki se mi v tem okolju dogajajo precej pogosto.«

»Katerem okolju?«

Hélène je skomizgnila z rameni in stisnila ustnice; zaslutila sem, da je nezadovoljna s seboj. Obrnila se je k meni, ta nagli okret k odkritosti pa je bil kriv, da je moj mali avto na tistem poetičnem kolovozu, ki ga nikdar ne popravljajo, zaneslo v stran.

»Gospa Colette, ne zamerite mi tega, kar sem rekla. Rekla sem ‚to okolje‘, ker pravzaprav ni okolje, v katerem sem zrasla. ‚To okolje‘ pravim zato, ker se, čeprav ga imam zelo rada, med slikarji in njihovimi prijateljicami včasih počutim kot tujka; vendar pa sem kljub temu dovolj pametna, da …«

» … da razumeš življenje …«

Z vsem telesom se je uprla.

»Lepo vas prosim, gospa Colette, ne imejte me – včasih se vam primeri! – ne imejte me za malomeščanko, ki se gre punco z Montparnassa. Saj prav dobro razumem marsikaj, posebno to, da Vial, ki tudi ni iz ‚tega okolja‘, ni poklican, da se šali na določen način in si dovoljuje določene svoboščine. Tega ne počne ljubeznivo in veselo, tisto pa, kar bi na primer v Dédéjevih ali Kissovih ustih zvenelo prijazno in dobrodušno, postane v njegovih žaljivo! …«

»Pa saj ni rekel nič,« sem omenila, ko sem ustavila pred ‚penzionom prvega razreda‘, kjer se je nastanila Hélène.

Moja mlada sopotnica je obstala ob avtomobilčku in mi ponudila roko, a ni mogla prikriti ne ogorčenja ne znova vlažne iskrice v očeh, v katerih je odsevala vsepovsod zmagovita modrina.

»Gospa Colette, če vam je prav, o tem ne bova več govorili. Prav nič me ne mika zavlačevati v nedogled to zadevo, ki ne pomeni sploh nič – ne, niti za užitek, da bi slišala Vialovo obrambo, zlasti če bi ga branili vi! … prav vi! …«

Zbežala je, malce preodrasla za svojo dekliško zbeganost. Zaklicala sem ji: »Na svidenje! Na svidenje!« – pa prav prijazno, da najina nagla ločitev ne bi zbudila radovednosti pri kiparju Lejeunu, ki je prihajal čez mali trgec, prav preprosto oblečen v kratke hlače iz nilsko zelenega platna in rožnat brezrokavnik čez majico, izvezeno z rožicami v križnem vbodu; v pozdrav se nama je odkril in zamahnil s svojim širokokrajnim, iz bičja spletenim slamnikom, okrašenim z volnenimi češnjami.

* * *

Hélène, ta prismoda, je bila kriva, da mi je bila Vialova navzočnost naslednje popoldne manj prijetna in sem jo prenašala nekam raztreseno. Pa mi je vendar prinesel nougat v kosu in vejice rožičevca z zelenimi plodovi, ki ostanejo dolgo sveže, če jih potakneš v lonce z vlažnim peskom.

Na terasi se je predajal svoji vsakodnevni lenobnosti po kopeli ob petih, kopeli, ki jo biča veter in je pod strahovitim soncem tako mrzla – saj je tu ob morju vse presenetljivo – tako mrzla, da si zavetja nisva poiskala v rožnati sobi, ampak na topli, živi steptani zemlji pod svetlo senco redkega vejevja. Peta popoldanska ura je nestanoviten, zlat trenutek, ki začasno priškrne vsesplošno modrino zraka in vode, v kateri plavamo. Veter še ni zavel, v najrahlejšem zelenju, na primer v listju mimoz, pa je bilo že videti valovanje: šibki signal, ki ga je oddala ena sama borova vejica, pa je že priklical odziv druge borove vejice, ki se je tudi zamajala …

»Vial, se ti ne zdi, da je danes vse manj modro kot včeraj?«

»Kaj je manj modro?« je vprašal bronasti moški z belo ogrnjenimi ledji.

Napol ležé je naslanjal čelo na prekrižana lakta; zmeraj mi je bolj všeč, kadar skriva obraz. Ne, saj ni grd, ampak poteze obraza so nad jasno začrtanim, budnim in izrazitim telesom nekam zaspane. Seveda sem mu že povedala, da bi ga lahko giljotinirali, pa tega ne bi nihče opazil.

»Vse je manj modro. Ali pa je razlog pri meni … Modrina je nekaj duševnega. Od modrine ne postaneš ne lačen ne sladostrasten. V modri sobi ni mogoče živeti …«

»Od kdaj pa to?«

»Odkar sem rekla! Razen če nimaš več nobenega upa – v tem primeru lahko živiš v modri sobi …«

»Zakaj pa jaz?«

»Če pravim ti, pomeni to: kdorkoli.«

»Hvala. Zakaj imate na nogi kri?«

»Saj je moja kri. Na obali sem zadela ob cvet v obliki črepinje.«

»Zakaj vam levi gleženj vsak dan malo zateče?«

»Zakaj si bil pa ti nazadnje tako grd z malo Clémentovo?«

Bronasti mož se je dostojanstveno zravnal:

»Saj nisem bil grd z … z gospodično Clémentovo. Ampak če gre za poroko, bi vam bil, gospa, neskončno hvaležen, da mi o njej ne bi več govorili!«

»Kako romantičen si, Vial! Se ne smem malo pošaliti? No, odmakni se, zasedel si ves ta zidec … daj, da ti povem! Ne veš še vsega. Ko sva se včeraj ločili, mi je prepovedala, da bi te jemala v bran! Odvihrala je v tragičnem slogu, ponavljaje: Pa prav vi! Prav vi! – Si predstavljaš?«

Vial je skočil pokonci in se postavil predme ves tak kot pekovski vajenec iz črnskega kraljestva.

»To vam je rekla? To si je drznila?«

Pogledal me je tako debelo, z izrazom, ki je dopuščal vse mogoče domneve in je bil v tej svoji novosti tako smešen, da nisem mogla – saj se zdaj smejem raje kot sem se nekoč – nisem mogla ostati resna. Spoštovanje, ki ga vzbuja Vial s svojo molčečnostjo, zastrtim pogledom in samozavestno držo, se je od vseh strani krušilo in prav nič čeden se mi ni zdel … S prikupno živahnostjo se je obvladal in malomarno zavzdihnil:

»Uboga punca …«

»Se ti smili?«

»Ali se vam?«

»Vial, ta tvoj način, da na vprašanje zmeraj odgovarjaš z vprašanjem, mi ni nič kaj všeč. To ni vljudno. Veš, jaz tega dekleta pravzaprav niti ne poznam.«

»Tudi jaz ga ne.«

»O! … mislila sem … Pa saj ni taka, da bi jo bilo težko spoznati. Videti je, kot da skrivnostnost odganja, kakor da bi bila nekakšen mikrob … O! … Hej, hej! … Kaj tole ni Géraldy, ki se vrača iz Salinsov?«

»Menda res.«

»Zakaj se ni ustavil?«

»Ni vas slišal, hrup njegovega menjalnika preglasi vse drugo.«

»Pa me je, pogledal je sem! Tebe se je ustrašil! Rekla sem ti torej, da je Hélène Clément …«

»Dovolite? Po pulover skočim. Ljudje s severa pa pravijo, da je v Provansi vroče …«

Vial je odšel in bolj jasno sem zaznala vročino, hlad, povečano poševnost svetlobe, vsesplošno modrino, nekaj peruti nad morjem in bližnji figovec, od katerega se je širil duh po mleku in cvetoči senožeti. Daleč nad hribi se je kot za okras kadil prav majhen požar. Tam, kjer se je nebo dotikalo ostre sinjine Sredozemskega morja, ki se je kodralo kot kožušček, je postalo rožnato, mačka pa se mi je brez očitnega povoda nasmehnila. Rada ima namreč samoto, se pravi mojo navzočnost, njen nasmeh pa mi je razjasnil prepričanje, da Viala zdaj prvič obravnavam kot pomembnega tretjega.

Vialova odsotnost mi je zapustila praznino in osveženo dobro počutje – je torej njegova navzočnost dovolj, da zapolni prvo in prepreči drugo? V istem hipu se mi je posvetilo, da Géraldyjev avto škripanja svojega utrujenega mehanizma zato ni pretrgal pred mojo hišo, ker je bilo s ceste videti, da ob meni stoji Vial … ker se moji prijatelji in tovariši proti peti popoldne pohlevno in enodušno odrekajo obiskovanju moje kot polmesec zarisane plaže, kjer je pesek pod težo modre vode tako čvrst in tako bel, samo zato, ker so prepričani, da tam ne bodo srečali samo mene, ampak tudi napol nemega, nejasno nevoljnega in od njih odmaknjenega Valèra Viala, ki bo tam plaval pod vodo.

Samo to je. Samo majhen nesporazum. Premišljevala sem, pa ne dolgo, saj ti dolgo premišljevanje nič ne koristi, tisto, kar mi hodi po glavi, pa tega sploh ni vredno. Ne morem verjeti, da bi bil fant kakorkoli preračunljiv. Je že res, čeprav sem dostikrat nasedla, me ni izučilo, ne znam biti nezaupljiva … Od njega bi se prej bala nekakšne ljubezenske navezanosti. To pišem čisto resno in ko dvignem glavo, se čisto resno pogledam v nagnjeno zrcalo, potem pa začnem spet pisati.

Nobena druga bojazen, niti strah pred osmešenjem, mi ne bo ustavila peresa za te vrstice, ki bodo – to tvegam – objavljene. Zakaj bi pretrgala tek svoje roke po tem papirju, ki že toliko let sprejema vse, kar o sebi vem, kar poskušam prikriti, kar si izmišljam in kar le slutim? Ljubezenski polom, njegove posledice in njegove razvojne stopnje niso bili nikoli in v nobenih časih del resničnih globin ženske duše. Kako da se moški – moški pisatelji ali tisti, ki se imajo za pisatelje – še zmeraj čudijo, da ženska tako zlahka odkriva javnosti zaupne ljubezenske izpovedi, ljubezenske laži in polovične laži? S tem, ko jih razglaša, zavaruje pred javnostjo nejasne in pomembne skrivnosti, ki jih niti sama ne pozna prav dobro. Véliki žaromet, nesramno oko, ki ga sama tako ustrežljivo usmerja, raziskuje zmeraj isti ženski sektor, po katerem besnita blaženost in razdor in se okrog njega gostijo sence. Najhujše se ne snuje v osvetljenem pasu … Moški, prijatelj moj, rad se norčuješ iz stvaritev ženske, ki so neizogibno avtobiografske. Na koga si torej računal, da ti jo bo naslikal, ti še in še trobil o njej na ušesa, jo postavljal pred tabo v slabo luč, da se je boš nazadnje naveličal? Si računal nase? Nase samega? Prijatelj si mi še prekratek čas, da bi ti kar tako povedala, kaj si mislim o tem. Rekli smo torej, da Vial …

Kako lepa je noč, kako je spet lepa! Kako dobro dé, če iz naročja take noči resno motriš tisto, kar resnobe več nima! Resno, saj to ni stvar, ki bi se ji posmehovali! Saj se zdaj ni zgodilo prvikrat, da mi neka pridušena, neznana gorečnost poskuša najprej zožiti, potem pa pretrgati krog, v katerem živim tako zaupljivo. Te nehotne osvojitve niso stvar določenega življenjskega obdobja. Poiskati jim moramo – in tu je moje neodgovornosti konec – neki drug, literarni izvor. To sem zapisala ponižno in s pomisleki. Kadar začno bralci pisati avtorju, se tega, – zlasti če je ta avtor ženska – ne odvadijo tako hitro. Vial, ki me pozna šele dve ali tri poletja, me najbrž še zmeraj išče posredno v dveh ali treh mojih romanih – če si jih drznem imenovati romani. Še zmeraj se najdejo dekleta – premlada, da bi pazila na letnice izdaj –, ki mi pišejo, da so na skrivaj brale moje Claudine in da pričakujejo moj odgovor poštno ležeče … če me že ne vabijo na sestanek v kakšno čajarno. Mogoče me vidijo v halji šolarke – kdo ve? morda v kratkih nogavičkah? Mendès mi je malo pred smrtjo dejal: »Šele pozneje boste znali oceniti silo literarnega tipa, ki ste ga ustvarili.« Le zakaj nisem, ne glede na vse moške pobude, ustvarila takega, da bi bil po preprostosti in celo po podobnosti bolj vreden, da ostane živ! Ampak vrnimo se k Vialu in Hélène Clément …

Stara obrabljena luna se sprehaja nizko nad obzorjem, zasleduje pa jo oblaček s presenetljivo ostrim, malo da ne kovinskim obrisom, ki se je zagrizel v načeto ploščo kot riba v reženj plavajočega sadeža … Pa to še ne obljublja dežja. Želimo si ga za vrtove in sadovnjake. Če prenesem pogled z brezdanje, kot z nekakšnim poprhom zastrte nočne modrine na rožnati omet mojih le malo zakritih zidov, so ti videti še bolj rožnati. Golih sten se drži vzhodnjaška svežina, redko posejani kosi pohištva dihajo z lahkoto. Težka miza, slamnat stol, lončen, z rožami okronan vrč in skleda z na debelo glaziranim robom so samo v tej sončni deželi že pohištvo. Segonzac je svojo kot skedenj veliko dnevno sobo opremil samo s kmečkimi trofejami, prekrižanimi kosami in grabljami, dvorogimi vilami iz zglajenega lesa, venci žitnega klasja in biči z rdečimi bičevniki in pletenimi vrvicami, ki se ljubko vijejo po steni. Prav tako v Vialovi »Kocki« …

No, vrnimo se k Vialu. Nocoj postopam okrog Viala na isti način kot konj, ki mu je ovira v napoto in ki pred pregrado prav prikupno počne sto konjskih razposajenosti. Ganotja se ne bojim, bojim pa se dolgočasenja. Bojim se hlepenja po dramatičnem in po resnobi, ki navdaja vse mlade – in zlasti Hélène Clément. Kako prijeten je bil Vial sinoči! Zdaj je že manj. Njegovo včerajšnjo podobo primerjam z današnjo. Nehote se mi zazdi, da njegova dobra sosedska zvestoba, njegova dolga molčanja, njegova najljubša drža, ko položi glavo na prekrižane roke – da vse to nekaj pomeni. Poslušam in razlagam si zven njegovih spraševalskih napadov: »Je res, da ste … Le kdo vam je dal idejo za tako osebo? Ali niste takrat, ko ste pisali tisto knjigo, poznali tega in tega? … Oh, veste, če se vam zdim nesramen, me kar pošljite k vragu …« In potem, da bi bila mera polna, je zvečer spet in spet ponavljal: »To si je drznila … to si je drznila?« In to z mimiko mladostnega ljubimca na odru.

Tak je sad – v življenjskem obdobju, ko sprejemam samo še cvet vsakršnih užitkov in samo najboljše od najboljšega, ker pač ničesar več ne zahtevam – tak je zunajsezonski sad, ki sta mu pomagala zoreti moja prevelika domačnost – »Hej, mladi mož, povabi me na ducat ostrig kar tule stojé, kot v Marseillu … Vial, jutri vstaneš po službeni dolžnosti ob šestih, da greva na tržnico kupit vrtnice!« – in moj sloves, ki ima zelo raznoličen zven …

Kaj pa, če bom odslej manj prijazna do sebe in drugih vse do konca lepega provansalskega poletja, posejanega z žarečimi pelargonijami, belimi oblekami in prerezanimi lubenicami, takimi kot raztreščeni planeti, ki kažejo svoje ognjeno srce? Saj ni vendar prav nič grozilo mojemu srečnemu poletju z modro kristalno soljo, poletju z odprtimi okni in loputajočimi vrati, poletju z venci mladega česna, tako belega kot jasmin …

Vialova ljubezenska navezanost in nič manj ljubezenska bridkost male Clémentove – nehote sem se znašla med tema tokovoma. Preučujem in komentiram ju s hitro zabeleženimi, s črnilom zapisanimi znaki. Pa tudi če se s tem osmešim … Res, lahko se osmešim. A kaj bi mislila na to, ko pa bom že čez hip pozabila. Ti, preljuba – kje le bediš ob tej uri svoje vsakdanje nespečnosti? – ti že nisi tista, ki bi me učila omahovati takrat, ko bi lahko z roko in ramo pomagala izčrpanemu vprežnemu konju, pobrala v privih krila blatnega psička, pomirila in vzela v varno naročje trepetajočega, sovražnega otroka, sad tujega telesa, ali naložila nepristranskim rokam težo jecljave ljubezni, ki je že drsela v usodna brezna … Če bom kakšno nečednost, ki je ti ne boš prepoznala, vštela v najino skupno pasivo, mi odpusti. »Pri mojih letih velja samo še ena krepost: da nikomur ne storiš nič žalega.« Te besede so tvoje. Nekaterih poti, moja preljuba, ne morem prehoditi s tvojo lahkotno nogo. Spominjam se, da ob deževnih dnevih na tvojih čevljih skoraj ni bilo blata. Še zmeraj vidim, kako je ta lahkotna noga napravila ovinek, da se je ognila majhni belouški, ki se je od ugodja pretezala na topli stezi. Nimam tiste slepe zaupljivosti, s katero si ti vsa očarana otipavala »dobro« in »zlo«, niti tvoje veščine, s katero si po lastnem zakoniku prekrščevala zastrupljene stare čednosti in uboge grehe, ki že stoletja čakajo na svoj delež raja. Kužna strogost kreposti ti je bila tuja, pred njo si bežala. Kako všeč mi je tisto tvoje pismo: »Južino so priredili na čast zelo grdim ženskam. So slavili njihovo grdoto? S seboj prinašajo ročna dela in ves čas delajo, delajo tako pridno, da me je groza. Zakaj se mi zmeraj zdi, da počno nekaj slabega?« Upiralo se ti je, ker ti je dišalo po dobrodelnosti, ki je zmožna prenekaterega hudodelstva …

* * *

Zunaj je že vstala zora. Danes so to samo oblački, taki kot dež cvetnih listov, zora za osvobojena srca. Če se oprem na zapestja in dvignem, zagledam, kako iz sence, ki jo preganja svetloba, vstajata morje, tako črno kot krilo lastovke, in »Kocka«, ki še nima lastne barve, »Kocka«, kjer počiva samotarski fant, ki premleva odvečno skrivnost. Samotarski … Beseda ima lepo podobo – s tistim začetnim S, ki se vzpenja kot kača zaščitnica. Ne morem je popolnoma ločiti od divjega bleska, ki jo nanjo meče diamant. Divji blesk Viala … Ubogi fant … Le zakaj mi ne pride na misel, da bi vzklikala: »Uboga Hélène Clément? …« Prav rada se zasačim pri dejanju. V Maroku sem bila na obisku pri veleposestnikih, prostovoljnih izgnancih iz Francije, ki so se z vsem srcem posvečali svojim širnim maroškim posestvom. Ohranili pa so čudno navado, da so pri branju časnikov pohlepno in z veselim nasmihanjem planili na »Pariške novice« … O moški, ti moja domovina, si torej še zmeraj moja prva skrb? Nič nimam proti. Ampak ve skrbi in ve majhne poletne ljubezni, zdaj vse zamrite hkrati s senco na obrobju moje svetilke! Zakaj do mene se je kot pretrgan niz velikih okroglih biserov pritrkljalo objestno kosovo petje. Vonjava borovcev, zdaj še vsa nočna, se bo v skorajšnjem soncu hitro raztopila. Prava ura, da grem v še ne čisto zdramljeno morje, kjer vsak korak mojih golih nog na nasičeno modri gladini razdre mrenico rožnatega lošča, nabirat steljo alg, s katero bom zavarovala vznožje svojih mladih mandarinovcev! …





VI

»Mucek zlati,

ura je komaj pet zjutraj. Pišem ti ob svetlobi svoje svetilke in požara tu čisto blizu, nasproti mojega doma: skedenj gospe Moreaujeve gori. Je bil ogenj podtaknjen? Skedenj je poln stelje. Gasilci so tu, v mojem vrtičku; pohodili mi bodo grede, ki sem jih pripravila za cvetlice in za jagode. Iskre padajo na moj kurnik; kakšna sreča, da nočem več rediti kokoši! Zastudilo se mi je, da bi jedla ali dajala drugim jesti kokoši, ki so mi zaupale, ki sem jim sama metala pičo. Kako lep je ta ogenj! Si mogoče tudi ti podedovala mojo ljubezen do katastrof? O gorje, zdaj cvilijo uboge podgane, ki beže iz gorečega skednja in švigajo na vse strani! Najbrž se bodo zatekle v mojo drvarnico. Za vse drugo naj te pa nič ne skrbi, veter na srečo piha od vzhoda. Le pomisli, če bi pihal od zahoda, bi se jaz že scvrla! Ker sama ne morem prav nič pomagati in ker gori samo slama, se lahko predajam svoji ljubezni do viharjev, do vršanja vetra in plamenov na prostem … Zdaj, ko sem te s pismom pomirila, bom pila svojo jutranjo kavo in gledala ta lepi ogenj.«

»Seveda si vam ne drznem ponuditi take malenkosti,« je že drugič ponovila Hélène Clément.

Malenkost, ki mi jo je prinesla včeraj, je študija morja, ki ga vidiš za opuncijami, cinkovo modrimi pred kemično modrino neba, zgoščena, vendar malo preveč vestno naslikana študija.

»Kaj nisi prišla prav zato, da mi jo podariš?«

»Sem … Zato, ker je modra in ker imate radi okrog sebe različne modre barve … Ampak take malenkosti vam človek sploh ne bi smel ponuditi …«

Je mogoče videla pri meni »velike umetnine«? S širokim zamahom sem pokazala na stene v dokaz, da ni tako … Zahvalila sem se ji, ona pa je platno prijazno naslonila na rob police, v svetlobo drobnega, ostrega žarka take barve kot blisk, žarka, ki je izmed oknic prediral temo. Platno je zasijalo z vsemi svojimi modrinami in pokazalo vse slikarske umetnije, tako kot naličen obraz v soju reflektorja izda vse svoje skrivnosti. Hélène je zavzdihnila:

»Vidite,« je rekla, »ni dobro.«

»Kaj pa tej študiji lahko očitaš?«

»Samo to, da je moja. Če bi bila delo koga drugega, bi bila boljša. Slikati je težko.«

»Pisati je težko.«

»Res?«

To preprosto vprašanje je izrekla z zaskrbljenim glasom, presenečeno, kot da mi ne verjame.

»Kar verjemi!«

V polmraku, ki si ga vsako popoldne priredim tako skrbno, kot bi urejala šopek, so dekletove oči postale temno zelene, pod lasmi, ki niso bili več plavi, pa sem z občudovanjem zagledala vrat iz brezhibne, žive, rdeče gline, gibko, čvrsto steblo, tako dolgo, kot ga vidiš pri ne posebno bistrih ljudeh, hkrati pa tako krepko, da razglaša moč, željo po uspehu, zaupanje vase …

»Ste delali, gospa?«

»Ne, ob tej uri nikoli, vsaj poleti ne.«

»Torej vas motim manj kot bi vas ob kakšnem drugem času?«

»Če bi me motila, bi te odslovila.«

»Prav … Hočete, da vam pripravim limonado?«

»Hvala, ne … razen če ti nisi žejna? Oprosti, tako slabo te sprejemam.«

»Oh!«

Tjavdan je zamahnila z roko, zgrabila neko knjigo in jo odprla. Bela stran je zasijala v žarku, ki je prebadal mrak, in kot zrcalo vrgla odsev na strop. Mogočna svetloba poletja se za take igrice polasti najneznatnejšega predmeta, ga oživi, poveliča ali pa razblini. Opoldansko sonce počrni rdeče pelargonije in nas navpik zasipa z žalostnim pepelom. Včasih se zgodi, da so kratke sence, ki jih srkajo vase zidovi in vznožja dreves, opoldne edina čista sinjina vse pokrajine … Potrpežljivo sem čakala, da bo Hélène Clément odšla. Pa je samo dvignila roko in si z dlanjo pogladila lase. Tudi če je ne bi gledala, bi mi njena kretnja razodela, da je plavih las, zdrava, malce trpka plavolaska … Plavolasa, vznemirjena, živčna – o tem ni bilo dvoma. Hitro in v zadregi je povesila goli laket, lepi rdečkasti locen, med ramo in komolcem še malce tanek.

»Zelo lepe lakte imaš, Hélène.«

Prvič, odkar je prišla, se je nasmehnila in mi milostno pokazala nekaj zadrege. Žene in dekleta sicer od moških brez ugovora sprejemajo poklone določenim čarom svojih teles, vendar jim ženska pohvala bolj laska, jih olepša z zadrego in hkrati z užitkom, ki sežeta včasih precej globoko. Hélène se je nasmehnila, potem pa skomizgnila z ramo.

»Kaj pa mi to pomaga, ko imam tako srečo? …«

»Če je ne bi imela, bi ti torej pomagalo?«

Tu sem zahrbtno uporabila postopek vprašalnega odgovora, ki sem ga pri Vialu grajala …

Polmrak ji je bil naklonjen: spremenil jo je v mlado žensko kostanjevih las in temno zelenih oči, ki me je pogledala odkrito.

»Gospa Colette,« je začela še dokaj sproščeno, »bili ste tako dobri, da ste lani in letos ravnali z mano res … res čisto …«

»Tovariško?« sem predlagala.

»Še predvčerajšnjim bi res rekla tovariško. Pristavila bi najbrž, da sem vse te tovarišije sita, do grla sita, ali pa kaj enako osebnega. Danes pa ne vem, kaj bi rekla. Kadar govorim z vami, gospa, se nikoli ne znam prav izraziti.«

»Saj gre tudi brez tega, Hélène.«

Dekle je razgrelo mojo hladno sobo in njena vznemirjenost je zgostila zrak. Najprej sem ji zamerila samo to, pa tudi da krajša ure mojega dneva. Ker pa sem poznala Hélènino skrivnost, sem se zbala, da mi bo postalo dolgčas. V duhu sem že uhajala na razbeljeno steptano zemljo svoje terase, že sem poslušala škržate, ki jih je moja pozornost oživila in so pasjo vročino žagali na drobne kosce … Zdrznila sem se in odprla svoje čute vsemu, kar je sijalo onkraj oknic, potem pa takoj nestrpno vprašala:

»No, Hélène?«

Zrela ženska bi to razumela kot komaj še vljudno odslovitev. Ampak Hélène je vsa, kakršna je, mlado dekle in mi je to dodobra pokazala. Na ta »no?« se je vrgla tako neustrašno kot žival, ki ji niso še nikoli nastavili pasti, in je rekla:

»No, gospa, rada bi vam pokazala, da sem vredna zaupanja … no, prijaznosti, ki ste mi jo pokazali. Nočem, da bi me imeli za lažnivko, niti za … Saj je vendar res, gospa Colette, da živim zelo neodvisno in da delam … Vendar pa dovolj dobro poznate življenje, da razumete, koliko je nič kaj veselih ur … in da sem ženska kot druge … in da človek ni varen pred določenimi nagnjenji … pred določenim upanjem, in prav to upanje me je prevaralo, precej okrutno prevaralo, saj sem imela razloge, da sem mislila … Še lani, gospa, mi je prav tukaj govoril besede, ki niso bile prav nič dvoumne …«

Ne toliko iz hudobije, ampak bolj zato, da je lahko zajela sapo, sem vprašala:

»Kdo?«

Ime je povedala, kot da bi ga zapela:

»Vial, gospa.«

Očitek, ki sem ga brala v njenih očeh, ni veljal moji radovednosti, ampak prej mojemu slepomišenju, ki naju po njenem ni bilo vredno. Prav zato sem se uprla:

»Saj vem, da je to Vial, ti otrok. No, in … kaj bova zdaj s tem?«

Molčala je, malo odprla usta, si grizla suhe ustnice. Med najinim pogovorom je oster žarek sonca, v katerem so se iskrili prašni delci, pripotoval do njene rame, da jo je speklo, in Hélène je, kot da se brani muh, zganila laket in z roko odrinila svetlobni pečat. To, kar mi je imela še povedati, ji ni šlo z jezika. Morala bi mi še reči: »Gospa, mislim, da ste Vialova … prijateljica … in da je to razlog, zakaj me Vial ne more ljubiti.« Saj bi ji to lahko sama prišepnila, ampak sekunde so tekle, ne da bi katera od naju spregovorila. Hélène je svoj naslanjač malo odmaknila in ostrina svetlobe ji je pobožala lice. Bila sem prepričana, da bo že čez hip ves ta mladi planet – odkrita, zaobljena, lunina lica in čelo – razpokal, razpadel v potresu ihtenja. Vznemirjenje je orosilo beli puh okrog njenih ust, ki je bil običajno komaj viden. S končkom svojega pisanega šala si je obrisala senca. Čeprav je na vso moč molčala, je vrela iz nje besna želja po odkritosti, se je širil okrog nje vonj po razjarjeni plavolaski. Molče me je rotila, naj jo razumem, naj je ne silim, da spregovori; a na lepem sem se nehala ukvarjati z njo kot Hélène Clément. Vrnila sem ji njeno mesto v vesolju med nekdanjimi prizori, ki sem jim bila priča kot anonimni gledalec ali prevzetna odgovorna oseba. Vrla norica ne bo nikoli izvedela, da je bila v mojem spominjanju vredna soočenja z blaženimi solzami mladega fanta – s prvim izbruhom temnega ognja ob zori na železno modrem in vijoličastem snegu gorskih vrhov – s cvetnim razpiranjem zgubane peščice novorojenca – z odmevom ene same dolge note, ki je zletela iz ptičjega grla sprva vsa nizka, potem pa tako visoka, da sem jo v trenutku, ko se je pretrgala, zamenjala s padcem zvezdnega utrinka – in s tistimi plameni, moja preljuba, s tistimi razmršenimi potonikami plamenov, ki jih je požar stresal nad tvojim vrtom … Ti pa si z žlico v roki zadovoljna sedla k mizi, »saj je bila samo slama« …

Sicer pa sem se kar rada vrnila k Hélène. Jecljala je, vsa zapletena v svojo neudobno ljubezen in svoje spoštljivo sumničenje. Skoraj bi ji rekla: »Pa smo tam!« Če bi šla mimo mojih vrat, bi ji bilo življenje lažje. Govorila je, da jo je sram, govorila o dolžnosti, da bi šla »kam drugam«, očitala si je, da me je danes obiskala, obljubljala, da se »nikoli ne vrne, ker …«. Klavrno se je motala okrog sklepa, ki ga je branilo pet ali šest bodičastih, strašnih, nepremagljivih besed: »ko ste vendar Vialova … prijateljica«. »Ljubica« si namreč ne bi drznila reči.

Hitro je pustila za seboj trenutek, ki jo je vso osvetlil, jaz pa sem gledala, kako moji spomini pojemajo, ugašajo, temnijo …

»Če bi mi rekli vsaj besedo, gospa, samo besedo, tudi če bi me vrgli čez prag … Nič nimam proti vam, gospa, verjemite mi …«

»Saj tudi jaz, Hélène, nimam nič proti tebi …«

No, pa so se ulile solze. Oh, ta velika, postavna dekleta, ki se brez pomislekov sama potikajo po cestah, vozijo avto, kadijo močan tobak in se derejo na ves svet …

»Daj no daj, Hélène, daj no daj …«

Ko to pišem, še zmeraj čutim hud odpor do te današnje ure – saj še ni odbilo polnoč. Šele zdaj si upam dati ime razlogu za svojo zadrego, svoje zardevanje in svojo nerodno nemoč, da bi izrekla nekaj tako preprostih besed – ime mu je plahost. Se torej tedaj, ko se oddaljiš od ljubezni in ljubljenja, spet srečaš z njo? Je bilo res tako težko izreči tisto, kar sem nazadnje le rekla tej objokani moledovalki: »Kje neki, otrok, tole, kar si domišljate, je velika neumnost … Tu nihče nikomur ne jemlje nič … Prav rada vam oprostim in če vam lahko kako pomagam …«

Za ubogo punco je bilo to kar preveč. Ponavljala mi je: »Hvala, hvala,« jecljaje hvalila mojo dobroto in mi roke močila s poljubi … »Nikar me ne vikajte, gospa, nikar me ne vikajte …« Ko sem ji odprla vrata, jo je na pragu zahajajoče sonce oblilo vso – njo samo, njeno zmečkano belo obleko in zabuhle oči in, ko se je še objokana in spet napudrana rahlo nasmehnila, je bila mogoče celo ganljiva … Jaz pa sem iz oči v oči s to mlado, zbegano Hélène spet podlegla svoji nerodni plahosti. Zbeganost pa ni plahost. Prav nasprotno, to je nekakšna drznost, veselje do razbrzdanega vedenja …

Moj dan ni bil prijeten dan. Pred seboj imam najbrž še dolge dneve, ampak nočem si jih več kvariti. Plahost ob nepravem času, že malce uvela in grenka kot vse, kar ostaja odloženo, dvoumno, nepotrebno … Ni ne okras ne v korist …

Sobo je preletel šibek, tih val južnega vetra. Prezračil je ni nič bolj kot bi jo ujeta sova. Ko bom odložila te liste, ki so ponoči take barve kot svetel dan, bom šla spat na ležišče iz rafije zunaj na prostem. Nad glavami tistih, ki spijo pod zvezdami, kroži celotno nebo in, če se še pred belim dnevom enkrat ali dvakrat zbudim, se mi zaradi premikanja velikih zvezd, ki jih ne najdem več tam, kjer so bile prej, včasih malo zvrti … Nekateri konci noči so tako mrzli, da si rosa ob treh zjutraj kot solze utira pot po listih in dolgo dlako odeje iz angorske volne posrebri kot travnik … Plahost … bila sem plaha. Pa ni bilo treba drugega kot spregovoriti o ljubezni, se oprati suma … Ampak bojazen – celo moja – bojazen pred osmešenjem ima meje. Si predstavljate, da bi, zardela od nedolžnosti, kričala, da Vial …

Saj res, kaj pa je pri tem z njim? Vso svetlobo te zgodbice zahteva junakinja zase. Ona plane v ospredje, razstavi tam svoje sveže barve in svoj slabi okus za nedotakljivo častivrednost … Kaj pa moški? Moški molči in se potuhne. Kakšna prednost! …





VII

Pa ni molčal dolgo, moški že ne. Ne morem se dovolj načuditi, kako spretno je Hélènina misel prepotovala tistih tristo metrov obale, kot pohlepna ptica vijugala po vseh njenih krivinah ter vdrla v Vialovo hišo, v njegov mir. Ne bom pozabila, da mi je Vial davi, sloneč na vrtnih vratih, namesto da bi jih odrinil in mi med pozdravnim lajanjem psov prišel naproti, samo od daleč zaklical:

»Midva sva, Luc-Albert Moreau in jaz!«

In je s komolcem pokazal na nenavadno v črno oblečenega Moreauja, ki je stal tam s prekrižanimi rokami, z vlažnimi očmi, kakršne imajo košute, in oborožen s potrpežljivostjo in pohlevnostjo kakšnega vaškega svetnika.

»Ti je treba priporočila?« sem zaklicala Vialu. »Kar noter pridita, Luc-Albert in ti!«

Ampak Lucu-Albertu se je mudilo naprej, ker je šel na srečanje z deviškimi platni in s svojo ženo, ki jih bo prinesla.

»Oprostite mi … Niti enega platna ni več pri hiši … Niti enega platna v mestu … Samo hektarji in hektarji uničenih platen, ki so jih pobarvali Američani in Čehoslovaki … Zdaj slikam na lepenkasta dna škatel za klobuke …Pravijo, da je kriva železniška postaja … Oh, ta postaja! Saj veste, kakšna je ta postaja …«

Hkrati pa se je zdelo, da z roko, zaokroženo v školjko, daje odvezo vsemu in blagoslavlja vse, kar z besedo obsoja.

Po zaslugi živahne sapice, ki je vela z zaliva, je bil dan tudi pod soncem desete ure še zmeraj mlad. Veseli odtenek svetlobe in tleskanje v krošnjah murv – sveža narobna stran najhujše vročine – sta spominjala na junij. Pomlajene živali so begale kot spomladi, bilo je, kot da je velika nočna roka izbrisala dva zemeljska meseca … Preslepljena in olajšana sem brez težav uspešno dokončala zastiranje mandarinovcev. V krožni jarek s premerom dveh metrov, ki sem ga izkopala okrog vsakega debla, sem nakopičila razsoljene alge in jih pokrila z zemljo, ki sem jo tako kot natrgano grozdje tlačila z nogami, medtem ko mi je spomladanski vetrič sušil znojne srage …

Privzdigovati, kopati, preobračati prst je naporno delo – je užitek – ki ga obvezno spremlja vzhičenje, kakršnega ti ne da spoznati nobena jalova telovadba. Ko se prikaže spodnja plast zemlje, zbudi pozornost in poželenje pri vseh bitjih, ki žive na njej. Ščinkavci so mi sledili in so z glasnim ščebetom planili na vsakega črva; mačke so ovohavale sledi vlage, ki je porjavila drobljive grude; psička je kot pijana z vsemi štirimi vrtala svoj osebni rov. Ko razkoplješ zemljo, pa čeprav le za gredo zelja, se zmeraj čutiš prvega, gospodarja, soproga brez tekmecev. Zemlja, ki jo preobrneš, nima več preteklosti, ampak zaupa le v prihodnost. V hrbet me je žgalo, nos mi je pordel, srce mi je bílo zamolklo kot koraki za zidom in tako sem se zatopila v delo, da sem za trenutek pozabila na Viala. Vrtnarjenje priklene oči in duha na zemljo; pravo ljubezen čutim do srečne podobe, do srečnega izraza drevesca, ki sem mu prišla na pomoč, ga nahranila, mu dala oporo in ga udomačila sredi njegove z novo prstjo pokrite zastirke …

»Ampak koliko močneje bi dišala zemlja, Vial, če bi bila zdaj prava pomlad!«

»Če bi bila prava pomlad …« je ponovil Vial. »Ampak potem bi bila midva daleč od tod in prikrajšana za vonj te zemlje.«

»Kar potrpi, Vial, kmalu bom prihajala sem tudi spomladi … in jeseni … in tudi v mesecih, ki mašijo presledke med dvema letnima časoma … Februarja, veš, ali pa v drugi polovici novembra … V drugi polovici novembra, ko so trte že gole … Poglej tale čisto majhen krogličast mandarinovec – se ti ne zdi, da ima že lepo podobo? Okrogel kot jabolko! Poskušala mu bom ohraniti to obliko … Čez deset let …«

Človek bi pomislil, da me ob koncu tega roka čaka nekaj nevidnega, neizrekljivega – zakaj bi se sicer ob teh desetih letih zdrznila in umolknila?

»Čez deset let? …« je kot odmev ponovil Vial.

Vzdignila sem glavo, da bi mu odgovorila, in zazdelo se mi je, da ta postavni fant, ki je v svoji lepi zagoreli koži na tesnem, kljub beli obleki predstavlja prav temno liso v moji ogradi, na rožnatem zidu, na rožlinih, geranijah in dalijah …

»Kako lepe mandarine, Vial, bomo s tega drevesca obirali čez deset let!«

»Vi jih boste obirali,« je rekel Vial.

»Jaz ali kdo drug, saj ni važno.«

»Pa je,« je rekel Vial.

Povesil je nos, ki mu je zrasel malo velik, in pustil, da sem polno škropilnico vzdignila brez njegove pomoči.

»Nikar se ne trudi, Vial!«

»Oprostite …«

Iztegnil je bronasti laket in roko z nežnimi prsti, ki jih je obarvalo sonce. Nasprotje med krepkim laktom in roko z dolgimi prsti je bilo očitno, in zganila sem z rameni ter odklonila pomoč te roke.

»No! …«

»Oh, saj vem …«

Vial dopolni besede, ki v stavku manjkajo, in razloži vzklike v pravilnem smislu.

»Saj nisem … mislila tako, da bi te žalila. Tenka moška roka je kar lepa stvar.«

»Lepa že, lepa, ampak vam ni všeč.«

»Za težaka seveda ne … Oh, vsa kri mi gre v glavo; če se ne grem takoj kopat, me bo pobralo! Koža na hrbtu mi poka, na laktih se lupi, in kaj šele na nosu! … Pomisli, že od jutra, od pol osmih! Grozna sem, kajne?«

Vial me je pogledal v obraz, pogledal roke; sonce ga je sililo, da je mežikal, zgornjo ustnico pa privihal nad zobmi. Potem se je kremženje spremenilo v drobno, obupano zmrdo in odgovoril mi je:

»Ste.«

Priznam, da je bil to edini odgovor, ki ga res nisem pričakovala. Zvenel je tako resno, da se ni bilo mogoče šaliti. Jaz pa bi medtem, ko sem si brisala vrat in čelo, vso stvar vendarle rada obrnila v šalo:

»Veš kaj, fant, ti pa res ne izbiraš besed …«

Prav nerodno po žensko sem se zasmejala, odnehala pa nisem:

»Zdim se ti torej grozna in mi to še poveš?«

Vial me je še zmeraj gledal, še zmeraj z izrazom nestrpne prizadetosti, na odgovor pa sem morala čakati:

»Tako je … Že tri ure se ubadate s tem trapastim … ali, recimo, nepotrebnim delom … kot skoraj vsak dan … Že tri ure se pražite na soncu, roke imate take kot najet dninar, vaša tunika brez krila je izgubila vso barvo in že od jutra se niste blagovolili napudrati. Zakaj, le zakaj to počnete? … Ja, saj vem, da v tem uživate, da s tem trošite nekakšno bojevito zagrizenost … Pa saj imamo še druge užitke te vrste … No, ne vem … Recimo nabirati cvetje, sprehajati se po obali … Pokriti se z vašim velikim belim klobukom, si zavezati okrog vratu moder šal … Tako lepe oči imate, če le hočete … In pomislite malo na nas, ki vas imamo radi in ki smo po mojem vredni vsaj toliko kot ta zanikrna drevesca …«

Začutil je, da mu bo zmanjkalo drznosti, in iz čiste kljubovalnosti dodal samo: »Res, tako je to!« zraven pa s končkom noge brskal po zemlji.

Sonce je z višine lilo na njegovo gladko obrito bronasto lice. Tak obraz najbrž nikoli ni bil videti rosno mlad. Rjave oči so globoke in lepo temno obrobljene. Ustom prijata močno zobovje in brazda, ki deli zgornjo ustnico. Vial bo užival spodobno starost, zrela leta, ko bodo ob pogledu na dolgi, zmerno vzbokli nos, čvrsto brado in izrazite obrvi govorili: »Kako lep fant je moral biti!« Vzdihovaje bo odgovarjal: »O, če bi me poznali takrat, ko sem jih imel trideset! Ne da bi se hvalil, sem …« Pa ne bo govoril resnice.

Prav na to sem mislila medtem, ko sem si brisala tilnik in urejala lase vpričo moškega, ki mi je pravkar – prvikrat, odkar se poznava – namenil besede, polne nekega skrivnega pomena. No ja! Kaj neki naj bi si mislile mé, ki se oziramo k mladosti drugih izza okopov ene same, dvomljive vrste varnosti, kaj naj bi si mislile, ko gledamo moške – in ženske? V svojih sodbah smo prav gotovo neusmiljene in zase vem – če se trudim biti ravnodušna, se opiram na trdno prepričanje: »Nisi mi več potreben …«, da se potem lahko povzpnem do: »Torej bi bila jaz rada kakorkoli koristna tebi …« Se bom še žrtvovala? Če se temu ne bo mogoče ogniti, se bom. A komu? Temu, oni … Kar najmanj mogoče. Čutim se še prešibko za popolno, ubrano samoto, ki zazveni ob najrahlejšem udarcu, a ohranja svojo obliko, svojo razprto cvetno čašo, obrnjeno v živi svet …

Ko pa gledam Viala in si drgnem z nog lahko, peščeno, slano zemljo, vendarle mislim na Viala. Ni se mi mudilo odgovoriti in mogoče sem nalašč podaljševala molk, ki sem se v njem počutila udobno, »ker je gorela samo slama …« in ker je plahost, včerajšnja plahost, že preminila. O, moški! Ti nasprotnik ali prijatelj, ti timpanon, ki zvesto odklanjaš, zvesto odbijaš vse, kar lučamo vate, ti rojeni sobesednik … Samozavestno sem prestopila zadnji kupček zemlje:

»No, pridi, Vialček. Kopat se greva, pa tudi pogovoriti se morava. Bi kosil z menoj? Nadevane sardele imam.«

Naneslo pa je, da nama kopanje, ki ga je motil strah pred morskimi psi – v tem mesecu namreč zaidejo v obalne vode in zalive; moj sosed je zadnjič s čolnom pristal ob boku take zverine, ki pa se je na plitvini počutila precej slabo – da nama kopanje ni prineslo ne tišine ne zaupnosti. Turisti iz soseščine in moji poletni tovariši – bilo jih je kakšnih deset – so slavili sveži zrak in vodo, ki se je zdela – nasprotno – kar mlačna. Dovolj pametni smo, da se vsakoletnega morskega psa bojimo. Kadar se z odprtimi očmi potapljamo v motni kristal take barve, kot so meduze, nas najmanjša nepričakovana senca oblaka, ki se prepelje čez belo peščeno dno, požene vse zasople in preplašene navzgor do gladine. Goli, mokri in nebogljeni smo se čutili davi tako tesno povezane kot skupina brodolomcev na drugi strani zemeljske oble, matere pa so klicale čofotajoče otroke, kakor da bi jih hotele obvarovati pred kopji domorodcev in lovkami hobotnic.

Géraldy, s pol telesa nad vodo kot kakšna morska deklica, je rekel, da se otročaji v Tihem oceanu v vodi igrajo z morskimi psi in jih pri plavanju pod gladino s petami brcajo v gobce. Tako torej …

»Ne!« je zatulil Vial. »Naplahtali so vas! V Tihem oceanu ni otročajev! Prepovedujemo vam vsako dokazovanje! Takoj se vrnite na breg!«

Zasmejali smo se, ker se je prijetno smejati in ker se zlahka smeješ v podnebju, ki daje zavetje vročini, pravemu dolgemu poletju, sapicam in priložnosti, da trdimo: »Jutri pa še pojutrišnjem bomo imeli enak dan kot je današnji, ko se vrstijo sinji in zlati trenutki, dan, ko se čas ustavi, milosrčen dan, ko so sence odvisne samo od zastrte zavese, zaprtih vrat ali listnate krošnje in ne od užaloščenega neba …«

Danes sem opazila, na kakšen način se moji prijatelji in sosedje poslavljajo od mene po kopanju ob enajstih, ki se končuje proti pol enim. Nihče od tam navzočih moških ni vprašal Viala: »Greste?« Nihče mu ni predlagal: »Odložim vas pri vaših vratih, tam mimo se peljem.« Vedeli so, da bo Vial kosil z menoj. Celo ob dnevih, ko ne vem, ali Vial bo ali ne bo kosil z menoj, oni to vedo. Ko se od tu in tam odpravljajo proti koncema plaže, ki ima obliko luninega krajca, ne pride nikomur na misel, da bi se ustavil in pogledal nazaj, ali odhaja tudi Vial … Ampak nihče od njih me ne bi rad užalil ali ujezil, če bi Vialu rekel: »Oh, saj res, vi ostanete tu …«

Vial je ves mračen gledal, kako odhajajo. Prejšnje dni ga je zmračila samo njihova navzočnost. Skrivnost, ki je, nepredušno zaprta, na varnem pri tistih, ki jo poznajo, se ohrani brez škode in brez sadu. Ampak Hélène Clément je spregovorila in spodobne spokojnosti je konec. Izdana skrivnost raztrosi svoje seme, seme razkrite skrivnosti. Vial se zdaj vede kot človek, ki so ga zbudili sredi noči, mu ukradli obleko in ga vrgli iz hiše. Jaz pa se zdaj počutim … ne, ne užaljena, niti ne razjarjena, ampak samo malo razočarana nad svojo samoto … Štiriindvajset ur, nekaj besed: preteči mora spet štiriindvajset ur, treba je samo nekaj drugih besed, pa bo čas spet stekel kot bistra voda … So srečne reke, ki jim tihi tok zmoti le en sam klokot, en sam ihtljaj vode – znamenje, da tečejo čez potopljen kamen.

»Brž ko popijeva kavo, Vial, ti imam nekaj povedati.«

Obed je namreč čas za zastrto sonce, za pomirjenje, ki ga hladna kopel prinaša in podaljšuje, čas za moledovalske živali. Krožci sonca so rahlo plesali po prtu in najmlajša mačka se je vzpenjala ob vrču in s tačko praskala po trebušasti izboklini rožnate gline …

Zgodilo pa se je, da je, brž ko je bila kava na mizi, prišel vrtnar iz drevesnice in jo pil z nama.

Potem sem ga popeljala skozi vinograd do žive meje iz okleščenih, slabotnih grmičev, ki jo bo treba okrepiti z novimi sadikami, da bodo mlada breskova drevesa in vinograd varni pred mistralom … Nato je prevladal moj odloženi popoldanski spanec. Naj vrže kamen vame tisti, ki ob vročem provansalskem dnevu ni začutil želje po spanju! Želja te zadene v čelo, ti sili v oči, ki jim vzame barvo, in uboga jo vse telo, ko se zdrzava kot žival, ki se ji sanja … Pa Vial? … Odšel je, razblinil se je v plameneči otrplosti; ko je šel mimo borovca ali špalirja, ga je popila senca …

Že pol ure čez tretjo … Kje je skrb, kje dolžnost, ki bi v tem podnebju premagala potrebo po spanju, po pogrezanju v hladno globel sredi žgočega dneva?

Vial se je vrnil kot odložena zapadlost. Vrnil se je, ne da bi se vrnil, saj je samo pripeljal domov moje sosede, moje mirne sosede, ki so v svojem lepem, širnem vinogradu na varnem – nihče si ga ne bo drznil razparcelirati. Vrnil se je v beli obleki, ko se je že večerilo, in ker se je delal, kot da namerava avto obrniti in se spet odpeljati, sem ga strogo poklicala:

»No, kaj, Vial? … Bi kozarček orehovca?«

Prišel je po stezi, ne da bi rekel besedo, in ko si je utiral pot skozi sinji večerni zrak, se mi je zazdelo strašno žalostno vse: ta moški s sklonjeno glavo, večer, ki se je nenadoma ohladil, majhna, navadna hiša, v kateri čuje, na pragu stoječ, ženska z nerazločnim obrazom, in rdeča svetilka na ograji terase … Strašno, strašno žalostno … Zapišimo, podvojimo te besede in zlata noč naj jih vzame v naročje …

Strašno žalostno, zapuščeno, še toplo, komaj živo, onemelo od kdo ve kakšnega sramu … Zlate noči bo konec; med hiteče zvezde se že krade bledica, ki ni več popolna modrina avgustovskih polnoči. Ampak vse je še žamet, nočna toplota, spet najdeni užitek, da živim budna med spanjem drugih – je najgloblja ura noči in zdelo bi se, da moje domače živali tu v moji bližini niso več žive, če jim ne bi kdaj pa kdaj zatrepetali boki.

Strašno žalostno, žalostno do neznosnosti, da ti zadrgne grlo in posuši slino, da ti prebudi najnižji nagon groze in obrambe – mar ni bil trenutek, ki ga ne bi mogla oceniti, trenutek, ko bi kamenjala moškega na vrtni stezi, ko bi mu zastavila pot s prazno samokolnico, vrgla predenj grablje in lopato? Psička, ki nikoli ne renči, je zarenčala, kot da se je na skrivnosten način nalezla tega, kar čutim jaz, tako da ji je Vial zaklical: »Pa saj sem jaz, Vial!« kot bi v nevarnosti zaklical: »Prijatelj prihaja!«

Ko sva stopila v rožnato in modro pritlično sobo, je bilo spet vse lepo in prav. Drama, pravljična igra strahu, sentimentalna utvara – ni več v moji moči, da bi jih gojila dlje od trenutka. Vial se je smehljal in zaslepljen od obeh prižganih svetilk vihal ustnico nad zobmi; dnevi se že krajšajo, zakaj okno je zajelo samo veliko lužo zelenega neba, ki so jo luknjale tri ali štiri zmedeno utripajoče zvezde.

»Oh, kako dobro deneta ti svetilki …« je zavzdihnil.

Iztegnil je roke kot proti kaminu.

»Cigarete so v modrem lončku … Si danes dobil časopise?«

»Sem … Jih hočete?«

»Oh, veš, jaz pa časopisi … Vprašala sem samo zaradi poročil o gozdnih požarih.«

»Kaj je spet gorelo?«

»Avgusta zmeraj gori.«

Sédel je kot obiskovalec, si prižgal cigareto kot na odru, jaz pa sem poiskala pod mizo opeko, na kateri z majhnim svinčenim kladivom – spominom iz Matinove tiskarne – trem pinjole.

Ne maram nobenih del, ki zahtevajo potrpežljivost. Potrpežljivost potrebuješ, če hočeš napisati knjigo, pa tudi za to, da udomačiš odljudnega moškega, da pokrpaš obrabljeno perilo ali prebereš korinte za plum-cake. Je že tako, da nisem bila nikoli dobra kuharica niti dobra zakonska žena, vrvice pa največkrat kar prerežem, namesto da bi jih razvozlala.

Vial je sedel postrani in je bil videti, kot da je ujet v pasti, jaz pa sem začela potrpežljivo razvozlavati konec vrvice …

»Ti gre tole tolčenje pinjol na živce? Če si žejen, je vrč s hladno vodo tamle zunaj in tudi limone so tule.«

»Hvala, vem.«

Zameril mi je mojo izjemno ustrežljivost. Potuhnjeno je ugotovil, da sem si obula nove katalonske espadrilje in si slovesno nadela obleko iz brezmadežne bombaževine, eno tistih belih, rumenih ali rdečih zamorskih oblek, ki so pester okras obale in se ravnajo prej po sončnih kot po modnih zakonih. Med zobanjem pinjol sem odprla ilustrirano revijo, Vial pa je ves čas kadil in pozorno opazoval prelete netopirjev pred oknom, na ozadju neba, ki je postopoma temnelo. Gmoto morja, pod nebom vso črno in kot okamnelo, je bilo še zmeraj mogoče ločiti od zemlje. Nizko, vetru iztrgano brnenje je naznanilo večerni hidroavion in ko se je prikazal, je s svojim rdečim žarometom posvetil med bolj blede luči. Mačka je zunaj zamijavkala, da bi rada noter, se vzpela ob spuščeni mrežni ograji ter rahlo popraskala po njej, kot da bi igrala na harfo. Ko pa se ji je Vial zasmejal, ga je ošinila s hladnim pogledom in izginila.

»Ne mara me,« je zavzdihnil. »Pa sem vendar pripravljen na vsakršno prilizovanje, da bi se ji prikupil. Mislite, da bi me imela kaj rajši, če bi to vedela?«

»Saj ve, kar verjemi.«

Za nekaj minut se je zadovoljil s tem odgovorom, potem pa zamoledoval za drugo tolažbo, drug odgovor:

»Ali se Luc-Albert z ženo in Krasotec in ne vem še kdo ne bi morali oglasiti pri vas, ko se bodo vračali z večerje v pristaniški gostilni? Zdelo se mi je, da sem slišal … Ali pa bi mogoče vi morali iti tja … Ali Carco z ženo … Ne spominjam se dobro …«

Pogledala sem ga postrani.

»Slikarji ob tej uri že spijo. Od kdaj pa sprejemam zvečer? Carcojeva sta v Toulonu.«

»A tako …«

Čeprav je skrival, da je utrujen, se je nazadnje le napol zleknil. Lice je naslonil na blazine na divanu in je nehote, z zaprtimi očmi in krčevito stisnjeno roko zgrabil vogal blazine, kakor da bi se oklenil morske čeri … Kaj naj bi le storila s to naplavino? O, ta nadloga … In potem, pomislite, zadrega zaradi najinih starosti, zadrega zaradi razlike med nama? O, kako malo veste o tem, kaj se zgodi v takih primerih … Me druge o tem sploh ne premišljamo. Prav gotovo pa premišljamo manj kot moški zrelih let, ki mu vse daje pravico, da javno razglaša svojo ljubezen do rosno mladih deklet. Če bi le vedeli, kako lahkega srca sprejemamo in pozabljamo svojo »dolžnost starejših«! Nanjo pomislimo komaj toliko, da se oborožimo s spogledljivostjo, se potrudimo za higieno in eleganco – prikupna zvijačnost, ki pa je enako obvezna za mlade ženske. Ne, ne, če sem zapisala »o, ta nadloga«, nočem, da bi me kakšen bralec kdaj pozneje razumel narobe. Ne smete si predstavljati, da »me druge« trepetamo in nas je strah ob misli na kratko prihodnost, da uničene v zavesti o svojem stanju prosjačimo za ljubezen. Saj smo, hvala Bogu, bolj lahkomiselne, bolj drzne in bolj preproste. Kaj pa pomeni nam razlika petnajstih let? Ta nepomembna stvar nas že ne bo prestrašila, ko bo prišel čas, da o tem premislimo z modrostjo – ali norostjo – vredno drugega spola. Za to trditev si ne bi mogla izbrati boljšega trenutka kot je tale, ko sem čisto razumna, razmeroma vdova, prijazna do svojih spominov in ko si od srca želim, da bi taka tudi ostala …

Kadar zapišem »me«, pa izvzemam njo, ki mi je zapustila dar, da se otresem let, kot se jablana otrese cvetov. Kar poslušajte, kako mi pripoveduje o neki svatbeni večerji:

»Potem pa velika večerja za šestinosemdeset pogrinjkov, mar ti že to ne pove, da je bila ogabna? Če bi tistega dne umrla, bi umrla zaradi tistih štirih ur in pol slabe hrane, ki se je skoraj nisem dotaknila. Dobila pa sem sila komplimentov. So veljali moji toaleti? Kje pa – moji mladosti! Petinsedemdeset let … Povej no, saj ne more biti res? Se bo treba res kmalu odpovedati temu, da si še mlad?« Kje neki, kje neki, nikar se še ne odpovej – poznala sem te samo mlado in smrt te varuje pred staranjem in celo pred tem, da bi kdaj umrla, – ti, ki me še zmeraj spremljaš … Tvoja zadnja mladost, mladost tvojih petinsedemdesetih let, traja še zmeraj: pokrita je z velikim slamnikom, ki je v vseh letnih časih prenočeval zunaj. Pod tem zvonom iz fino prepletenih slamnih bilk bliskajo tvoje sive, potepuške, spremenljive, nenasitne oči, ki jim zaskrbljenost ali pozornost prav čudno vsiljujeta obliko romba. Obrvi nimaš nič več kot Mona Lisa, nos pa, ti ljubi Bog, nos … »Grd nos imava,« si mi rekla, ko si me gledala, zvenelo pa je, kakor da bi rekla: »Prekrasno posestvo imamo.« In tvoj glas, tvoja hoja … Kadar so tuji ljudje slišali na stopnišču tvoje drobne dekliške korake ali pa tvoj zaletavi način odpiranja vrat, so se ozrli in osupnili, ko so te zagledali preoblečeno v majhno staro gospo … »Se bo treba res odpovedati temu, da si še mlad?« Ne uvidim, zakaj bi bilo koristno, niti zakaj bi se spodobilo. Kar poglej, ljuba moja, kako se nama ta zbegani fant, ki se mota okrog mrtvorojenega upanja in ga obrača na vse strani, zdi starokopiten, zaverovan v tradicije in težak, da ga ne premakneš! Kaj bi storila z njim ti, kaj bi bilo treba storiti?

Res, kakšna nadloga … To na vogal blazine pripeto telo, ta njegova sramežljivost v stanju žalosti, njegovo skrbno prikrivanje – vse to, kar je ležalo na mojem divanu – kakšna nadloga! … Še en vampir, o tem nisem mogla dvomiti. Tako imenujem vse tiste, ki napadajo mojo usmiljenost. Saj nič ne zahtevajo. »Pustite me samo tu, v senci! …«

Čas, ki je potekel v molčanju, je bil dolg. Brala sem, potem sem nehala brati. Kakšnega drugega dne bi si lahko mislila, da Vial spi. Mojim prijateljem se primeri, da na mojem divanu zaspijo, če je za njimi dolg dan ribarjenja, vožnje z avtom, kopanja ali celo delaven dan, ki jim odvzame besedo in jih kar na mestu začara v spanje. Tale pa ni spal. Tale je bil nesrečen. Trpljenje – vampirjeva prva krinka, njegova prva ofenziva … Vial se je, daleč od sreče, pretvarjal, da počiva, jaz pa sem začutila, kako se je v moji globini zganila tista, ki biva zdaj v meni in ki je mojemu srcu lažja, kot sem bila nekoč jaz njenemu naročju … Dobro vem, da je za temi nagibi usmiljenja, ki mi niso povšeči, ona. Pa saj tudi njej niso bili všeč: »Nečakinji starega Championa gre na bolje. Tvoj brat se bo moral zelo potruditi, da jo bo izvlekel iz težav. Poslala sem ji malo drv in ker ji zdajle ne morem pomagati z ničimer drugim, sem šla še enkrat nabirat zanjo. Ampak te stvari ne znam opraviti prijazno, ker od jeze zardevam, ko gledam ljudi, ki ne dajo nič, sami si pa privoščijo vse, in prej me ima, da bi jih nahrulila, kakor da bi se jim ljubeznivo prilizovala …

Za tvojo mačko se pa vsako popoldne vrnem v tisto hišico, da ji dam malo toplega mleka in ji malo zakurim. Če nimam ničesar, ji skuham jajce. Saj ne, da bi mi bilo to v zabavo, ti ljubi Bog, res ne, ampak nikoli nimam miru, če mislim, da je nekje lačen otrok, da je kje lačna žival. Torej storim, kar je treba, da se pomirim: saj veš, kakšna egoistka sem.«

To je beseda! Kaj ni zmeraj bolje od kogarkoli našla prave besede? Egoistka. Ta egoizem jo je gnal od vrat do vrat kričat, da ne more prenašati, kako revni otroci pozimi od mraza drevenijo v nezakurjenih izbah. Ni mogla prenesti, da pes, ki ga je njegov gospodar mesar oparil, ni dobil pomoči, ko je tulil in se zvijal pred brezčutno zaprto hišo …

Ti moja preljuba, ali z vrha te bedenju naklonjene noči, bolj tople, bolj bogato z zlatom posute od žametnega šotora – ali od tam vidiš mojo skrb? Kaj bi na mojem mestu storila ti? Saj ti veš, kam so me že pripeljali napadi egoizma, ki ga imam po tebi. Tebe so privedli v gmotni propad, v katerem si se znašla, ko si vse razdala. Ampak biti brez denarja je samo ena od stopenj pomanjkanja. Trdna v svoji dokončni revščini si se očistila, si zasijala toliko bolj, kolikor več je odpadlo vsega odvečnega. Vendar nisem prepričana, ali ob pogledu na to na pol zleknjeno telo ne bi napravila majhnega ovinka in privzdignila roba krila, kot pri koraku čez lužo … Njemu, ki se je ves trd od strahu pretvarjal, da spi, sem hotela tebi na čast končno pokazati svojo moč.

»Spiš, Vial?«

Bil je buden, ni se zdrznil.

»Malo otopel sem,« je rekel, ko se je zravnal.

Pogladil si je lase, si poravnal odpeto srajco in flanelasti suknjič, si spet zavezal espadriljo. Zazdelo se mi je, da ima dolg nos, obraz pa kot sploščen med kriloma vrat, obraz, kakršnega vidiš pri ljudeh, ki bi radi prikrili svoje težave. Nisem silila vanj, saj vem, da se ne spodobi obdelovati s psihologijo človeka, ki se ne more zanesti na svoje srajčne gumbe in vezalke na obuvalu.

»Vial, davi sem ti rekla, da se morava pogovoriti.«

Z nekam zamorskim veličastjem je sklonil glavo.

»Tako. Vialček moj, kako lepo vreme! Poslušaj, kako globoko brni hidroavion, kako tiho veje veter tam gori med vzhodom in severom, vdihavaj borovje in meto z malega slanega močvirja – njen vonj praska po mrežni ograji tako kot moja mačka!«

Vial je razkril oči, ki jih je prej povešal, in na široko razprl presenečeni obraz, kjer se je prikazala vsa njegova moška zaupljivost, jaz pa sem se vpričo tako naivnega bitja, ki so mu besedne umetnije nove, začutila v premoči.

»Vial, si videl grozdje v vinogradu? Si videl, da so grozdi že težki, že modro obarvani in tako strnjeni, da osa ne bi prodrla vanje? Si lahko misliš, da bomo morali trgati že pred petnajstim septembrom? Bi stavil, da bo poletje minilo, ne da bi se nevihte pripodile čez Maures, kjer jih hribovje zbira kot balone na vrvicah? V Parizu dežuje, Vial. Tudi v Biarritzu in Deauvillu dežuje. Bretanja plesni, Dofineja pa je polna gob. Samo Provansa …«

Medtem ko sem govorila, je zmanjšal oči in zaprl ves obraz … Živo bitje te nenehoma zaposluje. Tole mi je dovolilo le previdno priprt pogled vase. Je pač moški, ki se boji ironije. Ne glede na kakršnokoli melanholijo je bil samo še zmeden in tog.

»Razumeš, Vial? Tu preživljam zelo lep čas leta. In verjemi mi, da je to tudi zelo lep čas mojega življenja. Imaš rad mesece, ki jih preživljaš tukaj?«

Z neopaznimi premiki so Vialove poteze spet sestavile obraz pogumnega moža, ki so mu vrnili zmožnost, da uporabi svoj pogum.

»Ne, nimam jih rad,« je odgovoril. »Za nič na svetu jih ne bi zamenjal, rad pa jih nimam. Ne samo, da v tem času skoraj nič ne delam, ampak tudi srečen nisem.«

»Mislila sem, da ustvarjaš ‚komplet‘ za …«

»Za Quatre Quartiers, res je. Makete so že pripravljene. Prav velika reč. Dnevna soba, spalnice, jedilnica, cela hiša … Vse svoje solde pa še nekaj več sem porabil za izdelavo modelov iz lesa in kovine. Ampak če se mi posreči, pomeni to zame vodstvo delavnic za moderno opremo pri Quatre Quartiers …«

»O tem mi še nikoli nisi toliko povedal.«

»Tudi to je res. Za moderno opremo se ne zanimate kaj dosti.«

»Zanimam pa se vsaj za to, kar zadeva moje prijatelje.«

Vial se je presedel na divanu s takim gibom kot jezdec, ki se namesti v sedlo.

»Gospa, niti za hip se ne vdajam iluziji, da sem vaš prijatelj. Prijateljev, kakršen sem jaz, takih, ki jim privoščite tikanje, stisk roke in svojo poletno dobro voljo, imate toliko, da jih ne preštejete.«

»Pa si res skromen.«

»Samo bistroviden. Saj ni prav težko.«

Govoril je s spoštljivim, enakomernim glasom ter kazal odkrit obraz in velike, zares lepe oči, ki so se brez zadrege upirale v moje ali v katerokoli točko moje osebe.

»Res je, Vial, da sem bolj neprisiljena kot priljudna. Ampak ali se res tako mudi, kadar gre za prijateljstvo? Prijatelja bi postala … kdaj pozneje. Premalo te poznam …«

Živahno je odmahnil z roko, kot da bi rad izbrisal moje besede:

»Lepo vas prosim, gospa! Lepo vas prosim!«

»Včeraj si me klical Colette, ne?«

»Ja, pred ljudmi, da bi se pomešal med anonimno množico. Če bi mi naklonili malo pozornosti, bi vedeli, da vas, kadar sva bila sama, nikoli nisem klical po imenu. In od prvega julija sèm sva bila pogosto sama.«

»To že vem.«

»Gospa, po tonu teh treh besedic vidim, da sva zdaj pri tem, kar se naju tiče.«

»Kar se tiče tebe.«

»To, kar vam je nadležno, se me res tiče bolj od vsega drugega.«

Tu sva se malo ustavila, saj bi naju odrezavost odgovorov, ki je nisva predvidela, hitro pripeljala do prepirljivih poudarkov.

»Le počasi, Vial, le počasi! Najprej ves hladen, potem pa nenadoma …«

Posnemaje mene se je nasmehnil.

»Obtoženec se včasih odloči za priznanje in spregovori zato, ker je prepričan, da bo obsojen. Tedaj pripoveduje tako o svojem zločinu kot o prvi ljubezni ali o krstu svoje mlajše sestrice … O čemerkoli.«

Zapokal je s prsti, ki jih je tiščal med kolena, in me nestrpno vprašal:

»Kaj hočete od mene, gospa? Ali bolje – česa nočete? Že zdaj vem, da mi bo tisto, kar boste zahtevali, najbolj mučno, pa tudi, da bom storil, kar boste hoteli.«

Kako se ustrašimo moške plemenitosti, celo če se izraža samo v besedah, kako nas ovira na naši poti! Tisto žensko nagnjenje, da moškega, ki pravi, da ti bo žrtvoval svoje čustveno udobje, preoblačiš v junaka, je v meni še zmeraj zelo trdoživo …

»Prav. No, saj bo šlo kot po maslu. Hélène Clément …«

»Ne, gospa, Hélène Clément pa ne.«

»Zakaj pa ne?«

»Kot sem rekel, gospa. Nobene Hélène Clément. Nič več Hélène Clément. Kaj drugega.«

»Razumi vendar, glej ga no! Počakaj! Saj sploh ne veš … Včeraj je bila tu in zlahka sem se prepričala …«

»Bravo, gospa! Lep dokaz vaše bistrovidnosti. Prepričali ste se? To me pa res veseli. Zdaj pa dovolj o tem.«

V Vialovih očeh se je vžgala ostra iskrica in prav nesramno je zijal vame. Ko je videl, da se bom ujezila, mi je položil dlani na roke.

»Ne, gospa, nič več o tem. Radi bi mi povedali, da me Hélène Clément ljubi, da jo moja hladnost spravlja v obup, da bi se je moral usmiliti, da bi moral to ‚lepo, zdravo punco‘ celo vzljubiti in se z njo oženiti? Lepo. Vse to vem. Zdaj pa konec. Nič več o tem.«

Izvila sem mu roke.

»Oh, Vial, če misliš tako …«

»Da, gospa, tako mislim, še bolj pa vam očitam, da ste v najin pogovor vpletli ime tega dekleta. Ste imeli za to razlog? Kakšnega? Povejte! No, povejte! Se za dekle zanimate? Jo dobro poznate? Ste zadolženi za prihodnost in celo za srečo šibkega bitja, ki mu je komaj šestindvajset let? Ste ji naklonjeni? Ste njena prijateljica? … Odgovorite, gospa, odgovorite hitreje! Zakaj ne odgovorite hitreje? Ker vam ne pustim toliko časa? Za odkritosrčen ‚da‘ na vsa ta vprašanja ga ni treba dosti, gospa, in navadno odgovarjate naglo … Hélène Clément nimate posebno radi in na njeno srečo se, oprostite izrazu, požvižgate, sicer se vas pa vse to sploh ne tiče. Nikar se ne jezite, zdaj je opravljeno, tega je zdaj konec. Uh! Rad bi popil malo limonade, tudi vam bom pripravil kozarec. Vi pa kar mirujte.«

Nalil nama je pijačo in pripomnil:

»Razen tega pa bom, še enkrat povem, storil vse drugo, kar boste hoteli. Samo povejte …«

»Oprosti! Kaj nisi sam omenil, da boš priznal?«

»Gospa, če bi vas oviral pri nadaljevanju ljubke tirade o lepotah tega letnega časa, zame ne bi bilo opravičila.«

Ah, če bi bila takrat vsaj začutila v srcu utrip, v rokah opozorilni hlad, v vsem telesu slovesno napoved tesnobe! Če se kaj poznam, mi je prav takrat in ne kdaj pozneje postalo žal, da se nama ni vsilil tisti najmogočnejši gost – poželenje. Če bi bilo navzoče, bi prav v njem, se mi zdi, brez težav našla smisel najinega nocojšnjega druženja in tisto začimbo, tisto nevarnost, ki sta mu manjkali. Zdelo se mi je tudi preveč očitno, da hoče Vial zaznamovati nasprotje med včerajšnjim mladim tovarišem, »mojim dragim Vialčkom« kot enim od članov moje poletne druščine, in docela neodvisnim ljubimcem …

»Midva, Vial, ne potrebujeva dosti besed, da se razumeva, to sem že opazila.«

Dvoumna vljudnost, ki pa je dosegla večji učinek kot sem nameravala.

»Res?« je rekel Vial. »Res tako mislite? Koliko moškim v svojem življenju ste rekli kaj takega? Mogoče pa samo meni? Sicer pa v nobeni vaših knjig ne najdem sledi o tem … ne, v nobeni … To, kar ste pravkar rekli, se ločuje od zaničevanja ljubezni, ki ga pri branju zmeraj rahlo zaslutimo v vaši ljubezni do ljubezni … To ni beseda, ki bi jo izrekli enemu od moških, ki …«

»Moje knjige nimajo s tem nič opraviti, Vial.«

Nisem mu mogla prikriti boječe potrtosti, nepravične sovražnosti, ki se me polastita, kadar doumem, da me hočejo najti vso živo na straneh mojih romanov.

»Pusti mi pravico, da se v njih skrivam, pa čeprav na način ‚Ukradenega pisma‘ … In vrniva se k temu, s čimer se ukvarjava.«

»Res mi je žal, gospa, a z ničimer se ne ukvarjava skupaj. Zapičili ste si v glavo, da vtaknete med naju neko tretjo osebo. Odslovite jo, da bova spet sama.«

»Ampak obljubila sem ji …«

Vial je vzdignil črne roke na koncu belih rokavov.

»No, pa smo tam! Obljubili ste ji! In kaj ste ji obljubili? Odkrito rečeno, gospa, kaj vas pa to briga?«

»Nikar tako na glas, Vial, Divine spi v koči v vinogradu … Mala Clémentova mi je povedala, da ste ji lani prav tu govorili tako, da si je lahko mislila …«

»Že mogoče,« je rekel Vial. »Letos je pa drugače, to je vse.«

»Tole pa ni lepo.«

Vial me je osorno pogledal:

»Zakaj le? Lepo ne bi bilo, če bi se sam spremenil, nje pa ne bi opozoril. Saj nisem ugrabil mladoletne niti spal s poštenim dekletom. Je to vse, kar mi imate očitati? Ste svoje opevanje lepega letnega časa pripravili na čast tej domislici? Ste se zato, da bi bila Hélène Clément srečna, odločili – ker odločili ste se – da me izženete? Zakaj ste si izbrali za izgnanca prav tistega, ki mu je največ do vas in ki vas najbolje razume? Saj to je menda obljuba, ki ste jo dali Hélène Clément? In v imenu česa jo je od vas dobila? V imenu ‚morale‘? Ali najine razlike v letih? Saj česa takega je zmožna!« je vzkliknil v narejeno veselem tonu.

Odkimala sem in mu privoščila svoj najprisrčnejši pogled. Ubogi Vial, kakšno priznanje … Je torej on mislil na najino razliko v letih? Kakšno priznanje o mukah, o tihem razglabljanju …

»Ti naj nekaj priznam, Vial? Na razliko v letih ne pomislim nikoli.«

»Nikoli? Kako nikoli?«

»Reči hočem … na to ne mislim. Nič bolj kot na to, kaj bodo rekli tepci. Take obljube Hélène nisem dala. Vial,« in sem mu položila dlan na izbočene prsi, kot se mi z njim pogosto zgodi; »je torej res, da si se navezal name?«

Povesil je oči in stisnil ustnice.

»Torej si se navezal name kljub razliki v letih, kot praviš? … Lahko mi verjameš, da v mojih očeh to ne bi pomenilo kaj dosti, če med nama ne bi bilo drugih zaprek.«

Z rahlim, divjim gibom je nagnil brado proti moji roki, ki je počivala na njegovih prsih, in hitro odgovoril:

»Ničesar vas ne prosim. Niti za tisto ne bom prosil, kar bi vi lahko imeli za še eno zapreko. Celo čudim se, ko vas slišim govoriti o … o tistih stvareh, ki se vas tičejo, tako … tako naravno.«

»Saj je treba o njih govoriti, Vial. Hélène Clément sem rekla samo – na sicer ne prav jasno določen način – da nisem ovira med teboj in njo in da tudi nikoli ne bom.«

Vialu se je obraz spremenil, mojo roko je odrinil s svojih prsi.

»To je pa višek!« je vzkliknil s pridušenim glasom. »Saj se sploh ne zavedate … Da se vmešavate … Da se postavljate na isto raven z njo! Da nastopate kot velikodušna tekmica! Čigava tekmica? Zakaj pa ne tekmica kakšne midinetke? Človek ne bi verjel! Vi, gospa, vi! Da nastopate, da se vedete kot čisto navadna ženska – vi, ki bi vas rad videl … saj sam ne vem …«

Vzdignil je roko in mi v zraku odkazal zelo visoko raven kot nekakšen podstavek, jaz pa sem ga ustavila z ironijo, ki me je zabolela:

»Vial, pusti me no še malo med živimi, med njimi se ne počutim slabo.«

»Oh, gospa! …«

Gledal me je in se od očitkov in bridkosti kar dušil. Nato je na lepem naslonil lice na moj goli laket in z zaprtimi očmi ponovil:

»Med živimi? … Ampak pepel, celo pepel teh rok bi bil še zmeraj bolj vroč kot živo meso in še zmeraj tak kot ogrlica …«

Dotika mi ni bilo treba pretrgati, saj ga je takoj sam, da bi bila jaz zadovoljna. Bila sem, pogledala sem ga in mu v pohvalo pokimala. Utrujenost, modročrn oprh, ki mu je potemnil lica v tej pozni nočni uri … Petintrideset, šestintrideset let, ne grd, ne nezdrav, ne hudoben … Pogrezala sem se v to noč brez sapice, ki je že pustila za seboj ure vsesplošnega spanja, od tega razburjenega, le malo oblečenega fanta pa je prihajal vonj po ljubezenski polnoči, ki mi je narahlo vzbujal žalost.

»Vial, kako pa sploh živiš, če odšteješ mene? Me razumeš?«

»Od maločesa, gospa … Od maločesa … in od vas.«

»Potem pa tvoj delež ni posebno bogat.«

»O tem bom sodil sam.«

Ujezila sem se:

»Ti trmoglavi bedak, kam pa to pelje, kaj pa sploh hočeš, ko si se že tako navadil name, pa kar tako greš?«

»Ne vem, res ne vem,« je rekel prav brezbrižno. »Res pa je, da sem o tem premišljeval kar se da malo. Včasih, kadar v Parizu niste imeli časa zame, sem si rekel …«

Sam pri sebi se je nasmehnil, že ves prevzet od želje, da bi govoril o sebi, da bi se razkril:

»Rekel sem si: Oh, toliko bolje; če je ne vidim, me bo želja, da bi jo videl, hitreje minila. Samo potrpeti bom moral in ko jo bom spet videl, jih bo imela nenadoma šestdeset ali sedemdeset in takrat bom spet lahko živel, morda celo prijetno …«

»Ja … In potem?«

»In potem? Ko sem potem spet prišel k vam, je bilo ravno na dan, ko ste bili vsi vražji, ko ste se napudrali, si obrobili oči, nadeli novo obleko in ste govorili samo o potovanjih, gledališču, da boste spet nastopili v Chériju in šli na turnejo in da boste sadili trte in breskve in si kupili majhen avto … In treba je bilo spet začeti od začetka … Sicer pa sem tu na istem,« je končal malo počasneje.

Med tišino, ki je sledila, ni nič zmotilo negibnosti vseh stvari tam zunaj. Mačka, ki je na terasi spala na počivalniku, se je v žarku svetilke zvila v klobčič ter s tem napovedala, da se bliža rosa, hreščanje vrbovine pa je zadonelo kot pod obokom.

Vial me je gledal vprašujoče, kot da sem zdaj jaz na vrsti, da spregovorim. A kaj bi lahko dodala njegovemu globokemu, otožnemu zadovoljstvu? Gotovo je vedel, da sem ganjena. Saj sem bila res. Samo pomigala sem mu in on si je to razlagal kot: »Nadaljuj …«, poteze pa mu je preletel nadvse zapeljiv, skoraj ženski izraz, kakor da se bo ves ta rjavi moški obraz zdaj zdaj razletel in se bo prikazalo bleščeče novo lice; ampak trajalo je le trenutek. Bil je samo preblisk navideznega zmagoslavja, drobnega zrnca sreče … No, dajmo, ne odlašajmo, pokažimo malo strogosti, odprimo temu poštenemu človeku oči … A prehitel me je in se še bolj zapletel:

»Gospa,« je nadaljeval in se trudil, da bi ostal miren, »nimam vam več veliko povedati. Ni ga človeka, ki bi imel manj naklepov, manj zahrbtnih misli – skoraj bi lahko dodal: manj želja – kot jih imam jaz.«

»Pač – tu sem še jaz.«

»Oprostite, ne morem vam verjeti. Poklicali ste me nocoj …«

»Sinoči!«

Pogladil si je lice in se zmedel, ko je začutil, kako hrapavo je:

»O … kako pozno je … Sinoči ste me poklicali, včeraj zjutraj pa sem dobil vaš … poziv. Ste me klicali samo zato, da bi mi govorili o mali Clémentovi? In o svoji obveznosti, da se me znebite?«

»Že …«

Obtičala sem, on pa se je uprl:

»Kaj pa je že spet, gospa? Lepo vas prosim, nikar si ne vbijajte v glavo, da mi je treba prizanašati ali zame skrbeti. Vam pa že rajši priznam, da sploh nisem nesrečen. Res ne. Do zdaj sem se sam sebi zdel nekdo, ki nosi v sebi nekaj zelo krhkega. Vsak dan sem si oddahnil: ‚Danes se ni še nič potrlo!‘ In nikoli se ne bi nič potrlo, gospa, če ne bi tuja roka, precej težka in mogoče ne zelo dobronamerna roka …«

»No, pa jo pusti, to punco …«

Brž ko sem te besede zaslišala, me jih je postalo sram. Sramujem se jih še zdaj, ko jih pišem. Bile so besede, bil je ton osladne tekmice, zahrbtne tašče … Bila je ukoreninjena poklonitev, nizkotna privolitev, ki privre iz nas, brž ko jo izzove moški, to naše razkošje, naš izbrani plen, ta skrajno redki moški … Vial je neprevidno zasijal od veselja kot črepinja v mesečini.

»Pa saj jo, gospa, nikoli nisem hotel nič drugega kot pustiti jo! Od nikogar ne zahtevam nič, jaz že ne! Tako prijazen sem, tako prilagodljiv … Glejte, gospa, če bi mi vi sami predlagali, naj se spremenim, naj … izboljšam svoj položaj, bi bil sposoben, da bi zavpil: ‚Fej!‘ in celo: ‚Vade retro!‘«

Zasmejal se je – samo on. Pravkar je rekel več, kot bi smel. Odrasel moški se skoraj nikoli ne poskuša brez škode vesti pobalinsko. Če naj se mu ljubezniva nespodobnost celo obnese, pa potrebuje podedovano veličino na polju zla, dar za improviziranje in vsaj tisto lahkotnost, ki jo imajo nekateri povprečni satani, – same vrline, ki pa jih zlahka nadomesti rosna mladost …

Se je pošteni Vial s tem, da se je »šel cipo« kot malomeščanka, ki gre iz obupa na cesto, mogoče zato, da bi bil meni všeč, poskušal prilagoditi modelu moškega, ki ga je pobral iz tristo od mene podpisanih strani, na katerih opevam malce nečastne moške privilegije? Temu bi se lahko nasmehnila. Ampak hkrati z nočjo sem se sama otresala medlosti, kmalu se bom tudi senc. Od vrat je prihajal hlad, porojen iz sovraštva med rano sapico in včerajšnjim, od najinih teles razgretim zrakom. Kamniti prag se je zableščal kot v dežju in na nebo se je postopoma spet zarisala razcapana prikazen velikega evkalipta.

Vial je v zmoti od svoje pasivnosti pričakoval vse. Moškemu ta taktika ni tuja – prav nasprotno. Vial sodi v tisto kategorijo ljubimcev, ki sem jih v svojem ljubezenskem življenju le bežno ugledala v daljavi, za katero sem še zmeraj odgovorna. Podnevi je najbrž malce sivkast, ko pa se stemni, ves bleščeč, sposoben za ljubezen in spreten v ljubezni kot mladi kmetje, kot delavci v cvetu let, – prav zares, kar videla sem ga, kot da sem zraven …

Naglo me je ogrnil z volnenim šalom, čeprav nisem drgetala.

»Vam to zadostuje? Vam bo dovolj toplo? Kmalu bo dan, gospa. In dan mi je priča, da nisem nikoli upal, da bom v vaši hiši in na samem z vami gledal, kako se svita. Vendar pa mi dovolite, da sem na to ponosen, če že srečen nisem. Dostikrat grešim iz ponosa, kot se pač dogaja ljudem nižjega rodu, ki se naveličajo okolja, v katerem so zrasli. Naveličan … glejte, že odkar sem na svetu, sem naveličan. Moji vojni tovariši so se norčevali iz mene, ker mi ni bilo do kakršnihkoli žensk in do banalnih avantur. Še kakšen princ ni bolj naveličan od mene … Komično, ali ne?«

»Ne,« sem rekla raztreseno.

»Če bi le vedeli,« je nadaljeval tiše, »da sem tako dolge dneve doživel samo tu … Od vseh pomoči, ki sem jih bil deležen od vas, ni nobena vredna toliko kot barva, ki jo daje dnevom vaša uravnovešenost, kot okus, ki ga dobe, ko drsijo preko vas. Kljub nekakšnemu fantovstvu, dobrodušnemu fantovstvu, ki pa je pri vas popolnoma narejeno …«

Nisem ga ustavila. Čela in ploskih lic se mu je oprijemala motna modra svetloba; oranžne svetilke so v vsiljivem napredovanju modrine pordele. V ogradi se je ptič rešil noči s tako dolgim, melodiji tako tujim klicem, da se mi je zazdelo, kakor da me trga iz spanja. Vial, ki je ves teman v svoji beli obleki ždel v globini divana, je sodil še v noč, in da bi ga videla bolje, sem si pomagala s tem, da sem potuhnjeno oživila neko nekdanjo »dvojnico«, ki se je prebujala v meni hkrati z dnevom, dvojnico, hlepečo po telesni izmenjavi, izvedenko za obete, ki jih ponujajo oblike telesa. Telo tu pred menoj mi je bilo domače, vsakodnevna golota pri kopanju me je seznanila z njegovimi obrisi, z rameni v egipčanskem slogu, krepkim valjastim vratom, zlasti pa s tistim bleskom, tistimi razpršenimi, skrivnostnimi znaki, ki nekaterim moškim podeljujejo položaj v hierarhiji čutnosti, v polteni aristokraciji … Tako sem torej – ker sem čutila, da mi je čas kratko odmerjen – hitela z vsem svojim bitjem vsrkavati gorkoto, ki je prihajala od prepovedanega prizora, »saj je gorela samo slama …«.

» … kadar se izvlečeš iz vojne na tako poceni, lahko rečem tako banalen način, z dvema brazgotinama na laktu, ne želiš potem nič drugega kot veliko živeti, veliko delati. Ampak moj oče …«

Pa kaj mu sploh manjka? Katera nezmernost? Katera drama zasnove in razvoja? Nič skupnega nima s človeškimi bitji, ki sem jih poznala, ki sem njih nalezljivo zasoplost objemala, jo motrila …

» … Poželeti vse, slutiti vse, stremeti v dnu srca za vsem – kakšna nesreča za fanta, ki je prisiljen živeti povprečno življenje in ki ni vedel, kaj mu bo nekoč dano: da mu boste prisluhnili vi …«

Seveda. Ampak nobenega upanja ni, da me ne bi njegova podoba ali prizadevanje, da bi se mi približal, niti njegovo trpljenje, spomnili na muko kali pod zemljo, na bolečino rastline, ki se ji tako mudi, ki je tako dolžna cveteti, da jo to raztrga … Poznala in potem izgubila sem take, ki so prisegali – in s tem potrjevali mojo moč – da jih bo konec, če jih ne odrešim njih samih, da ne bodo nikoli vzbrsteli, če jim odrečem edino ugodno podnebje: svojo navzočnost … Ampak tale je že večkrat zacvetel in spet odcvetel …

» … in ni me sram, da se vam kažem bolj začuden, z manj spomini, kakor bi bil, če bi komaj začel živeti …«

Seveda … Ampak ti nisi šele začel. To je samo primerjava. Ne moreš me preslepiti, niti s pomočjo svoje nedolžnosti ne. Me druge imamo ob koncu naših zadnjih junaških spopadov navadno opraviti z najslabšim ali najboljšim; ni posebno težko razpoznati, da nisi ne eno ne drugo … Opiram se na prihodnost, ki ji ur ni težko prešteti. Če bi se vrnila na bojišče, bi bila taka prihodnost vsa posvečena žgočim resnicam, bridkostim brez primere – ali pa dvobojem, kjer se nasprotnika merita v ponosu. Vial, obeta se ti lažja usoda kot to, da bi me prekosil v ponosu …

»Dragi Valère Vial!«

Z vzklikom sem si pomagala, da sem se pognala iz varnega zavetja, kjer sem lahko izbirala, kaj naj delim: udarce ali pomoč …

»Gospa! Tu sem, gospa. Saj prav to je moj največji greh.«

Vstal je, ves odrevenel od dolgega bedenja, se pretegnil in razdrl vso svojo oglatost. Njegovo zglajeno, zagorelo, lepo poletno odelo je bilo videti umazano zaradi trde brade, ki je predirala kožo. Sijoča belina njegovih oči ni bila tako čista kot sinoči. Kakšen pa je bil brez nege in brez nočnega počitka moj obraz? … Danes premišljujem o tem, včeraj pa nisem. Mislila sem samo na to, kako bi z žalitvijo ali z bratskim objemom zapečatila noč, ki se je končno iztekla. Par, ki se ukvarja sam s seboj, ne pozna kratkih razgovorov. Kako dolgi so ti pomenki, kjer se razvnema nedobrodošli, postranski izrodek ljubezni …

Breskve, pozabljene v skledi, so me s skisanim vonjem spomnile nase; ko sem v eno ugriznila, je moji žeji in lakoti spet odprla obli snovni svet, prepoln slastnih okusov: že čez nekaj trenutkov bodo vroče mleko, črna kava in maslo, ki se je spočilo na dnu vodnjaka, izpolnili svojo nalogo čudežnega zdravila za vse bolezni …

»Dragi Valère Vial, odvrnil si me od tistega, kar sem ti začela govoriti pred …« za šalo sem mu pokazala eno zadnjih zvezd, bledorumeno zvezdo, ki se ni več iskrila – »pred nekaj trenutki.«

»Kar nadaljujte, gospa. Ali pa začnite spet od začetka. Še zmeraj sem tu.«

Iskreno prijateljstvo ali hlimba prijateljstva? … Po veselju, s katerim sem zaslišala njegov prijateljski glas, sem izmerila, koliko moči mi je popila ta prečuta noč.

»Vial, rada bi se pomenila s teboj kot s prisrčnim človeškim bitjem – če je sploh kaj prisrčnih človeških bitij …«

Moja omejitev je zadela v črno: Vial se je spotaknil ob besedo, ki jo vsi ljubimci sovražijo, in njegov pogled mi je povedal, da mi ne zaupa več.

»Rekla sem ti, da preživljam tu lep letni čas, zlasti pa lepo obdobje svojega življenja … Ta resnica še ni zelo starega datuma … Mojim prijateljem je to znano …«

Še zmeraj je molčal, kot da je usahnil.

» … Tako se torej v tem še precej novem stanju ne čutim zmeraj prav varno. Včasih se moram vprašati – kadar na primer postanem nenadoma strašno dejavna in se izživljam v norem pospravljanju in vrtnarjenju ali v kakšni selitvi – ali je to nova vzradoščenost ali ostanek nekdanje vročice. Razumeš?«

Pokimal je, ampak kazal mi je obraz tujca, meni pa tedaj ni prišlo na misel, da morda trpi.

»Preroditi, prenoviti, preleviti se – to ni nikoli presegalo mojih moči. Ampak danes ne gre več za to, danes moram začeti nekaj, česar nisem počela še nikoli. Razumi vendar, Vial, da bom zdaj prvič po svojem šestnajstem letu morala živeti – ali celo umreti – ne da bi bila moje življenje ali moja smrt odvisna od neke ljubezni. Kako nenavadno … Saj ne moreš vedeti … Ti imaš še čas.«

Vial se je ves hladen in od nog do glave trmast molče upiral kakršnemukoli razumevanju, kakršnikoli ublažitvi. Začutila sem, da sem zelo utrujena in pripravljena, da se umaknem pred zlatordečim navalom, ki je vstajal z morja, vendar pa sem tudi hotela to noč dokončati na – beseda se mi je ponudila in me ni več zapustila – na časten način.

»Razumeš, odslej morata moja žalost, če sem žalostna, in moja veselost, če sem vesela, shajati brez nagiba, ki jima je zadoščal celih trideset let: brez ljubezni. Zdaj sem že skoraj tam. Čudovito. Kako čudovito … Ko se porodnice po prvem odrešilnem spancu prebude, se jim včasih ponovi refleks kričanja … Jaz pa imam, predstavljaj si, še zmeraj refleks ljubezni in pozabljam, da sem plod že odvrgla. Saj se ne izgovarjam, Vial. Včasih sama pri sebi vzklikam: ‚Oh, ljubi Bog, daj, da bi bil On še tu!‘, potem spet: ‚Oh, ljubi Bog, daj, da bi On že izginil!‘«

»Kdo?« je prostodušno vprašal Vial.

Zasmejala sem se in pobožala njegove lepe prsi, v izrezu odpete srajce tako dostopne jutranjemu vetru in moji roki – roki, ki je starejša od mene, a sva bili ob tisti uri najbrž videti istih let …

»Nihče, Vial, nihče … Nihče več. A zato še nisem mrtva, še malo ne, niti neobčutljiva. Še zmeraj bi me lahko kdo prizadel … Ti bi me lahko prizadel. Ali tebi to ni dovolj?«

Dolga roka s vitkimi prsti je, hitra kot šapa, zgrabila mojo.

»Bolje kot nič,« je zamomljal.

Za hip sem se prestrašila. Hvaležna sem mu bila za to priznanje, uživala sem v malce žaljivi obliki, v nesporni neposrednosti. Nalahko sem odmaknila roko, skomignila z rameni in mu hotela kot otroku očitati:

»Oh, Vial … Kakšen konec pa bi naju čakal, če bi te uslišala?«

»Kakšen konec?« je ponovil. »Saj … No, vaš – ali pa moj. Priznam vam,« je dodal prijazno, »da, priznam, da so trenutki, ko ne bi imel nič proti vaši smrti.«

Tako običajni želji nisem imela kaj očitati. Rahlo poplesavanje zenic in nejasno nasmihanje sta mi kazala, da se Vial še ni popolnoma odpovedal upanju, da bo zagrizeno vztrajal, in tedaj sem se klavrno zbala, da tega pobitega fanta ne bi kdo zalotil na mojem pragu. Treba pa bo pohiteti, zdaj zdaj bo na naju navalil dan, streho so že obletavale prve cvrkutajoče lastovke. Samo dolga, na robu obzorja zasidrana, rdečkasto vijoličasta džunka oblakov je še zadrževala prvi žar zore. Na obalni poti je ciza z votlim, pojočim, gromkim drdranjem naznanjala, da vozi prazne sode. Vial si je ovratnik belega suknjiča privihal okrog včerajšnje brade in rjavega obraza, ki je od izčrpanosti in prečute noči pozelenel. Prestopal se je z noge na nogo, kot da bi gazil sneg, in je kar dolgo gledal morje, mojo hišo in prazna stola na terasi.

»No … pa na svidenje, gospa.«

»Na svidenje, dragi Vial. Ali boš … se opoldne ne boš prikazal?«

To je razumel kot višek sovražne previdnosti in bil užaljen.

»Ne bom se. Tudi jutri ne. Moram v Moustiers-Sainte-Marie in od tam v druge majhne kraje, približno kakšnih dvesto kilometrov po obali. Kupovat grem provansalske prešite odeje za mojo pariško trgovino … In lončevino iz Varagesa, za katero sem slišal …«

»Seveda … Ampak to ni ‚slovo za vekomaj‘! Saj se bova še videla, Vial?«

»Brž ko bom mogel, gospa.«

Zdel se mi je zadovoljen, da je s tako malo besedami odgovoril tako dobro, in pustila sem ga oditi. Njegov mali avto je počasi speljal iz debele plasti belega prahu na izsušenem kolovozu. Tedaj se je kot kakšna vila prikazala mačka, in odšla sem v kuhinjo zakurit, ne da bi čakala na Divine, ker sem drgetala od mraza in čutila le silno željo, da bi se potopila v zelo vročo vodo, v odišavljeno kopel, v kakršno se zatekamo v Parizu ob najbolj mračnih zimskih jutrih.





VIII

Vsi po tej obali razkropljeni naseljenci imamo radi improvizirane večerje, ker nas združijo za uro ali dve in ne zmotijo miru naših domovanj, skrivnosti našega poletnega življenja, ki ne trpi popoldanskega sestajanja ali čajev ob petih. Protokol tega letnega časa ukazuje, naj naše odnose uravnavajo prej vsesplošne muhe kot kakšni prijateljski načrti. Ob vabilu za čez teden dni se obotavljam, se izmikam: »Oh, ne vem, ali bom prosta … Gignouxov fant bi nas moral prav takrat peljati v La Seyne …« Ali pa delam ali pa sem »prav takrat« povabljena na divjačino, divjačino, plen divjih lovcev …

Kadar si za kratek čas želimo malo družbe, ponavadi prepustimo odločitev enemu samemu glasu – ne ve se vnaprej, kateremu. Mogoče glasu vélikega Dédéja ali Dornyjini nosljavi frulici ali zehanju Daragnèsa, ki, lačen kot volk, vzdihuje: »V želodcu mi kruli …« Seveda mora ura na čebulastem zvoniku že pred tem odbiti pol sedmih, zadnji plameni sončnega zahoda morajo poplesavati po trebušastih sifonskih steklenicah in odsevati iz Segonzacovih zelenih čarovniških oči, in rožnata pročelja hiš na nabrežju, bolj topla od hladečega se zraka, morajo rahlo zadišati po kruhu. Nekdo se lenobno oglasi:

»Kaj neki bi dobili jesti pri Lyončanki?«

Nihče se ne zgane, vendar pa dobimo presenetljivo natančen odgovor:

»Nič. Paradižnike in domač pršut.«

»Pri nas imamo veliko mortadelo in lep kos gorgonzole,« zamrmra drug tih glas, glas violinistke Morhangeve. »Ampak ne bi bilo dovolj za vse …«

»Kaj pa moja gratinirana juha iz moje čebule – je to pasji drekec?« zavpije Thérèse Domy, morda pa je bila Suzanne Villeboeuf.

Tedaj vstane Segonzac, sname z glave starodavni polsteni klobuk in reče:

»Dobri gospodje, lepe gospe, vas ni strah majhnega izleta do mojega doma? Sem samo preprost kmetavzar, imam, kar imam, ampak prmejkokoš, srce imam na dlani, dlan pa povsod …«

Očarljivec je še zmeraj pri svoji najljubši igri posnemovalca, ko tihe, v espadrilje obute noge že tekajo sem in tja in se domači pršut, paradižniki, breskve, siri, sadne torte, suhe, kot gorjače debele klobase, dolge štruce kruha, ki jih stiskamo k sebi kot ukradene otroke, in vroč, v prtiček zavezan jušnik že z nami vred peljejo v dveh ali treh avtomobilih in se po razbrazdanem kolovozu napotijo proti griču. Tega smo že vajeni in čez dvajset minut nas že vabi pogrnjena miza pod streho iz protja, kjer se na nas po vzboklih listih magnolij mehko cedi zelena mesečina starih ladijskih svetilk, ki vise visoko med vejami.

Tako smo vrh griča sedeli sinoči. V morskem zalivu tam doli se je še zadrževala mlečna svetloba, ki ni več izvirala z neba. Razločno smo videli luči v pristanišču, ki se niso premikale, in njihove trepetajoče odseve. Med dvema svetilkama nad našimi glavami se je zibal dolg dozorevajoč grozd in nekdo izmed nas je odtrgal samo eno svetlo rumeno jagodo:

»Trgatev bo zgodnja, ampak borna.«

»Moj oskrbnik pravi, da bomo vendarle pridelali deset hektolitrov,« je ponosno zatrdil Segonzac. »Kaj pa pri vas, Colette?«

»Računam na tretjino letine, dežja je padlo premalo, trta je pa zelo stara: kakšnih tisoč osemsto ali dva tisoč.«

»Dva tisoč česa?«

»Litrov; ampak moja je samo polovica.«

»Križ božji, ženska, saj ga boste prodajali!«

»Tisoč litrov!« je zavzdihnila Suzanne Villeboeuf tako potrto, kakor da bi jih morala popiti sama.

Imela je obleko s cvetličnim vzorcem na črni podlagi, kmečko blago iz Italije, ki ga je ukrojila po stari provansalski noši, nihče pa si ni znal razložiti, zakaj je videti preoblečena v ciganko.

Zrak je dišal po evkaliptu in prezrelih breskvah. Svilni prelci in nežni metuljčki z ribeza so ožgani cvrčali v čašah svetilk. Hélène Clément je najmanj prizadete potrpežljivo reševala z majhnimi vilicami, potem pa jih iz usmiljenja dajala mački.

»O, zvezdni utrinek!«

»Na Saint-Raphael je padel …«

Pojedli smo, govorili skoraj nismo več. Velik trebušast vrč iz navadnega zelenkastega stekla se je leno pomikal okrog mize in se, ne da bi se dvignil, priklanjal ter nam polnil čaše z dobrim mladim vinom iz Cavalaira, ki je puščalo v ustih okus po cedrovini in je s svojo toplo vonjavo predramilo nekaj os. Naša družabnost, ki ji je bilo zadoščeno, se bo zdaj zdaj po zakonih rednega plimovanja umaknila naši nedružabnosti. Slikarji, ki jih je omamilo sonce, bi se radi prepustili otroški otopelosti, ampak njihove žene, ki so vse popoldne počivale v haremskem pokoju, so hrepeneče gledale dol proti zalivu in tiho popevale.

»Navsezadnje je šele tri četrt na deset!« je drzno poskusila ena.

»Sem deklica mlada, plesala bi rada,« je zapel plašen sopran in takoj utihnil.

»Če bi bil Carco tu …« je rekel drug glas.

»Carco ne pleše. Viala bi potrebovali.«

Za prav kratek čas so vsi utihnili, Luc-Albert Moreau pa se je zbal, da me bo prizadelo, in vzkliknil:

»Res, res, Viala bi potrebovali! Ker ga pa ni tu, kajne … No, ga pač ni in to je vse!«

»Zdaj pripravlja razstavo perila in razprodajo gospodinjskih pripomočkov,« je zaničljivo zinila Thérèse, ki skuša najeti kakšno »hecno štacunico« in se ji cedijo sline po Vialovi pariški prodajalni.

»V Vaisonu je, tam za Avignonom,« je povedala Hélène Clément.

Moji prijatelji so jo strogo pogledali.

Povešala je oči in črnega mačka v naročju, podobnega morski jegulji, pitala z ožganimi veščami.

»Od tega bo še crknil,« ji je maščevalno očitala Morhangeva. »Kaj pa vi pravite, Colette?«

»Ne, zakaj neki? Saj je mastno in tudi pečeno je. Seveda ne bi nalašč cvrla metuljev za mačke, ampak veščam ne moreš ubraniti, da se ne bi zaletavale v luč.«

»Niti ženskam, da hodijo plesat,« je zavzdihnil dolginast krajinar, ko je že vstajal. »No, pa se pojdimo zavrtet k Pastecchiju! Ampak potem gremo kmalu domov, kajne?«

Ena od žensk je zakričala glasen »Gremo!«, rezek kot kobilji rezget, čez vinograd so zaplesali žarometi in kot strela z jasnega zadeli tu živosrebrn trs, tam psa iz soli ali mrtvaško bled, prestrašen rožni grm. Luc-Albert je na kolenih pred majhnim, starim, trmastim avtom rotil vozilo, naj se ga usmili, Thérèse Dorny pa mu je mimogrede zaklicala:

»Kaj tale tvoj Mirus nocoj noče speljati?« Naš smeh se je spuščal po klancu navzdol kot so se drug za drugim spuščali tihi avti v prostem teku.

Kolikor bolj smo se bližali morju, toliko več zvezd je sijalo nad zalivom. Ob svojem golem laktu sem čutila goli laket Hélène Clément. Odkar je Vial odšel, sem jo videla samo na obali pri knjigarju, na trgu in ob uri za limonado, pa nikoli same. V prvih dneh tedna mi je izkazovala uslužnost in vljudnost, ki bi lahko pomenili »No, in? … No, in? … Kaj ste počeli? Kaj je novega? …« odgovora pa ni dobila. Potem se je – tako sem vsaj verjela – s tem sprijaznila in je mislila na druge stvari – ampak kako sem le mogla verjeti kaj takega? … Njen goli laket se je v temi oklenil mojega.

»Veste, gospa Colette, to sem zvedela samo z razglednice,« je zašepetala.

»Pa kaj, ljubi otrok?«

»Razglednico mi je poslala mama, ki je s papanom v Vaisonu pri moji babici Clémentovi,« je nadaljevala, moje vprašanje je pa kar preskočila. »Z mojo družino se poznajo. Ampak pomislila sem, da tega prejle rajši ne bi rekla … da bi bilo bolje … Pred večerjo vas nisem mogla vprašati za svet.« Goli laket, ki je bil tako hladen kot večerni zrak, sem stisnila k sebi:

»Bolje je tako.«

Občudovala sem jo, ker tako dobro ve, kaj je bolje in kaj ni, občudovala sem njen načrtov polni obraz, zazrt v dogodke, prihode, vkrcevališča …

Kadar se noč spusti do konca in omeji morje na njegovo govorico pljuskanja, mlaskanja in nejasnega momljanja med trebuhi privezanih čolnov, morsko prostranstvo na majhno, nizko, črno, navpično steno pred ozadjem neba, nesramno razkošje modrine in zlata na nekaj pristaniških luči in poslovno vrvenje na dve kavarni in majhno, slabo osvetljeno trgovino z mešanim blagom – tedaj odkrijemo, da je naš pristan čisto majhen pristan. Ko smo prišli mimo, je tuja jahta na lepem mestu tik ob pomolu brez sramu razkazovala svojo medenino, elektriko, krov iz eksotičnega lesa, večerjo, obkroženo z do pasu golimi moškimi in z biseri ovešenimi ženskami v globoko izrezanih oblekah, in svoje brezmadežne strežaje, ki so bili vsi videti deviški. Ustavili smo se, da bi si dobro ogledali to veličastno ladjo, ki jo je prineslo morje in jo bo morje spet odneslo, ko bodo ti ljudje pometali čez ograjo zadnje olupke sadja in okrasili gladino z odvrženimi časniki.

»Ti, slišiš, vrzi mi cigareto!« jim je zaklical bosonog pobalin.

Eden razstavljenih ladijskih gostov se je ozrl, prezirljivo pogledal fanta, ki je čepel na mostičku, odgovoril pa ni.

»Ti, slišiš, kdaj se pa daste dol? Če pozno, se bojim, da ne bom mogel tako dolgo čakati …«

Odfrlel je, nagradil pa ga je naš smeh.

Sto metrov naprej v kotu nabrežja je Pastecchijevo plesišče s točilnico. Na prijetnem kraju, v zavetrju. Tam je prav lepo, ker gledaš na kos ujetega morja z ribiškimi barkami, ozaljšanimi s pisanimi pasovi, in hkrati na vrsto nizkih, preprostih hiš nežno lilaste ali golobje rožnate barve. Majhen, zdelan možic, ki je videti len, a le redko počiva, pazi na goloto velike pravokotne sobe, kakor da bi mu bilo naročeno, naj odstrani vsak okras. Tam ne vidiš nobene girlande na stenah, nobenega šopka na vogalu točilne mize, nobene nove barve, nobenega papirnatega krilca krog golih žarnic. Razkošje cvetja in vsega odvečnega se – tako kot v mrtvaški vežici za reveže – kopiči na katafalku. Katafalk pravim starodavnemu mehaničnemu klavirju, ki je videl že boljše čase in je toliko črn kot oguljen frak. Na njem pa ni niti ene ploskve, ki ne bi uokvirjala natančno naslikanih Benetk, tirolske pokrajine, jezera v mesečini, Cadiza, glicinij in sinjih trakov. Njegova ozka, z bakrom obrobljena usta požirajo žetone po dvajset centimov in jih vračajo stokratno v obliki kovinskih polk in hripavih pločevinastih valčkov, ki jih luknjajo velike vrzeli jetične tišine. To je votla muzika tako mrliške neizprosnosti, da je ne bi prenesli, če ne bi bilo plesalcev. Brž ko prvi takti sprožijo v skrinji ritmično sesipanje starih novčičev, koščkov stekla in svinčenih glavnikov, se ubogljivo zavrti najprej en, potem dva, pa deset parov plesalcev in če že ne slišiš podrsavanja konopljenih podplatov, pa gotovo zaznaš svileno šuštenje bosih nog.

Napisala sem plesalcev in ne plesalk. Te so tu v pristanu zanemarljiva manjšina. Čedne, drzne in z obritimi vratovi so se od turistov naučile, kako mične so zagorele noge in pisane rutice. Ampak če pride »tujka« zvečer plesat v espadriljah, obuje domačinka lakaste šolne na gole noge.

Stisnili smo se vsi na majave lesene klopi okrog počene marmorne mize.

Pa še so morali mladi delavci iz tovarne in dva mornarja odmakniti svoja mačje gibka ledja in polne kozarce janeževega žganja. Hélène Clément se je z golo ramo, bokom in dolgo nogo naslanjala na mladega mornarja, gladkega kot kos dragocenega lesa, videti pa je bilo, da se čuti tako varno kot dekle, ki se ni še nikoli znašlo na samotnem kolovozu tri korake od negibnega, molčečega neznanca opletajočih rok. Nekaj moških vidi pri Hélène nespodobnost v tistem, kar je samo stanovitna čistost. Hitro je spet vstala in se šla zavrtet v rokah modrega mornarja, ki je plesal kot tukajšnji fantje, se pravi molče, povezan s svojo plesalko v tesnem, neosebnem objemu, s privzdignjenim obrazom, ki ni izražal ničesar.

Okrog tako lepega para se je v tisti ostudni razsvetljavi sukalo nekaj stalnih obiskovalcev obale, dva od gležnjev do las vsa bledo zlata Šveda – mož in žena, brat in sestra? – nekaj težkih, debelih Čehoslovakov minimalno izklesanih telesnih oblik, dve ali tri Nemke po novi modi, suhe, napol gole, temnopolte in vročega videza, vse to kot barvite lise na temnem ozadju mladih fantov brez krpice belega, v tesno oprijetih črnih majicah, mornarjev, tako temno modrih kot noč, in krepkih, lahkonogih, kot iz rdečega brona vlitih ladijskih razkladačev, junakov plesa … Vrteli so se v parih ob nesramni pozornosti občinstva, ki jih je od daleč prišlo gledat. Dva prijatelja, dvojčka po postavi, spretnih nog in podobnem smehljanju, ki vse poletje nista blagovolila povabiti na ples niti ene »pariške dekline«, sta si prišla odpočit zraven nas; od vélikega Dédéja, ki ju je občudoval, sta sprejela steklenico sodavice, na nevljudno vprašanje sta odgovorila: »Skupaj pleševa zato, ker punce ne plešejo dovolj dobro«, potem pa sta odhitela spet prepletat roke in stikat kolena.

Divja rjavolaska z ravnimi lasmi in rumeno ruto, ki je prišla z avtom naravnost s sosednje plaže, je trkala s trebuhom ob ravnodušnega delavca, ki jo je objemal okrog križa, a kakor da je ne bi videl. Očarljiv temnopolt mlad fant v raztrgani srajci iz sivega barhanta v tesnem objemu z drugim vitkim, praznim, brezsnovnim fantom, ki je bil videti še bolj bel zaradi tik pod ušesom okoli vratu zavezane rdeče rutice, nas je, kadar sta priplesala mimo, ošinil z izzivalnim pogledom, neki mulat take postave kot kladivo – ramena pretirano široka, pas pa tako tenak, da bi ga objela podvezica – si je stiskal na srce od tal dvignjenega majhnega fanta, ki ga je kroženje že skoraj uspavalo in mu je glava omahovala, roke pa opletale …

Nobenega drugega hrupa razen zvenčanja drobiža, črepinj in domin, ki jih vse skupaj melje mehanični klavir. V pristan človek ne hodi, da bi se pogovarjal, niti zato, da bi popival. V pristanu se samo pleše.

Skozi odprta okna prihaja vonj po meloninih lupinah, ki plavajo po vodi v pristanišču; med dvema polovicama tanga včasih dolg vzdihljaj naznani, da je z odprtega morja pripotoval val in se razlil tu tik pod nami.

Moje mlade prijateljice so gledale plešoče moške pare. V njihovi pretirani pozornosti sem brala nezaupanje in hkrati nagnjenje, ki ga imajo do vsega skrivnostnega. Veliki Dédé je priprl zelene oči, nagnil glavo postrani, mirno užival in zdaj pa zdaj rekel: »Čedno … Prav čedno. Že sprijeno, ampak čedno. Prihodnje poletje bodo plesali zato, ker bo Volterra gledal, kako plešejo …«

Potem se je kot razprt cvetni venec zavrtela še mala ciganka Villeboeufova. Govoriti se nam ni ljubilo. Od vrtenja in zoprne razsvetljave smo bili vsi omamljeni. Piš plesa je lepil na strop kopreno dima, ki se je v vsakem odmoru skušala spet spustiti, in spominjam se, kako vesela sem bila, da skoraj nič ne mislim, da se prepuščam zdrobljeni muziki, letošnjemu domačemu vinu, ki je že mlačno, brž ko ga naliješ, in vedno hujši vročini, ki jo bogatijo razne vonjave … Prevladoval je močan tobak, se nato umaknil zeleni meti, ki jo je spet zabrisal robat duh po od slanice premočenih oblačilih; potem pa je od zagorelega trupa, odetega v tesno majico brez rokavov, mimogrede zadišalo po santalovih ostružkih, loputajoča vrata v klet pa so sproščala hlape vina, ki kaplja na pesek … Opirala sem se na dobro prijateljsko ramo in čakala, da mi bo naveličanost povrnila moč in željo, da bi vstala in se vrnila v svoje majceno kraljestvo, k nestrpnim mačkam, trti in črnim murvam … Čakala sem samo na to … še minuto, pa bom šla … res, samo to …

»Veste kaj?« je vzkliknila mlada ženska cimetove barve, »nocoj nam manjka Vial.«

»Hélène, odpelji me domov,« sem rekla, ko sem vstajala, »saj veš, da ponoči ne morem voziti.«

Spominjam se, da je vozila zelo počasi, se izogibala jamam in kamnom, ki so nama domači, ko pa sva prispeli, je žaromete usmerila tako, da so osvetlili dohod. Med potjo je govorila o plesu, temperaturi in občinskih zadevah, in to v tako zadržanem, tako zaskrbljenem in ustrežljivem tonu, da me je tedaj, ko me je s pretresenim glasom vprašala:

»Kaj ne čakamo že tri leta na to, da bodo zasuli te jame?« zamikalo, da bi ji odgovorila:

»Ne, hvala, Hélène, nocoj mi ni treba obkladkov in tudi kamilice bi bile odveč.«

Zazdela se mi je tako prizadevna in skrbna, kakor da je opazila na meni rano, ki me ne boli, ali krvavenje, ki ga sama ne čutim. Ko mi je stekla odpret vrtna vrata, ki so brez ključavnice, in sem jaz odložila na tla svojo postarano brabantsko psičko, sem ji v zahvalo rekla:

»Nocoj si bila sijajna, Hélène, še bolj kot prejšnji mesec.«

V soju žarometov se je ponosno zravnala:

»Res? Čutim, da je res, gospa Colette. In tega še ni konec! Zdaj se je šele začelo. Zdi se mi …«

Z dvignjenim prstom je stala tam sredi kolobarja svetlobe vsa taka kot velik, borben angel. Zdaj, ko je bilo skrivnosti konec, se je ozrla proti »Kocki« …

»A tako? …« sem odvrnila tjavdan in pohitela po stezi z nekakšnim odporom do vsega, kar ni moj dom, veseli pozdrav mojih živali, sveže rjuhe, votlina tišine …

Ampak Hélène se je pognala za menoj, me zgrabila za komolec in tako sem zagledala pred nama samo še dve neizmerno dolgi temno modri senci, ki sta ležali na zemlji, se plazili po njej do zidu, se ob vznožju zlomili, splezali navpik in na strehi mahali z rokami:

»Gospa, saj je noro, saj je neumno, ampak brez kakršnegakoli razloga me je obšla neka … neka slutnja … nekaj takega kot veliko upanje … Gospa, zelo sem vam vdana, to veste … Gospa, vi razumete vse …«

Njena dolga senca je dala moji krajši senci nelogičen poljub, ki je zadel samo zrak, potem pa je stekla stran.





IX

»Pravkar sem urejala papirje v pisalni mizi tvojega dragega papana. Našla sem vsa pisma, ki sem mu jih po svoji operaciji pisala iz Duboisove klinike, in vse telegrame, ki si mu jih pošiljala, ko jaz še nisem mogla pisati. Vse to je shranil – kako me je ganilo! Rekla boš, da je to čisto naravno. Pa ni, boš že videla … Ko sem se pred njegovo smrtjo po dveh ali treh kratkih potovanjih na obisk k tebi v Pariz vrnila domov, sem svojega dragega Coletta dobila vsega oslabelega in shujšanega, ker je komaj kaj jedel … Oh, kakšen otrok! Kakšna škoda, da me je imel tako rad! Saj je prav njegova ljubezen do mene izničila drugega za drugim vse njegove tako lepe talente, ki bi jih lahko uveljavil v literaturi ali znanosti. Pa je rajši mislil samo name, si delal skrbi samo zaradi mene, to pa se mi je zdelo neodpustljivo. Tolikšna ljubezen! Kakšna lahkomiselnost! In kako naj se po tvojem mnenju potolažim jaz, ki sem izgubila tako ljubečega prijatelja? …«

Že dve uri tiho dežuje, zdaj pa bo nehalo. Za konec popoldneva se spopadajo vsa nebesna znamenja. Čez zaliv se je poskušala vzpeti mavrica; na pol poti jo je pretrgala velika grmada nevihtnih oblakov in zdaj vihti v zrak samo čudovit ostanek loka z barvami, ki zamirajo vse hkrati. Na nasprotni strani se po platiščih razhajajočih se žarkov proti morju spušča sonce. Med kosmi bolj rahlih oblakov se poigrava rastoča luna, ki je ob belem dnevu vsa bela. Prvi dež tega poletja. Koliko bo koristil trgatvi? Prav nič. Grozdje je tako rekoč zrelo. Ko mi ga ponudi rana zora, je mrzlo, bisernato, prožno in med zobmi sladko brizga …

Borovci precejajo upočasnjeni naliv; kljub njihovi balzamični vonjavi in duhu po mokrih pomarančevcih in žveplastih algah, ki se kadijo ob robu morja, obdarja voda z neba Provanso z vonjem po megli, gozdni podrasti, septembru in celinskem podeželju. Kakšna redkost, to megleno obzorje pod mojim oknom! Pokrajina trepeta, kakor da bi jo gledala skozi solze. Vse je novo, vse je mila kršitev privajenega, celo gib moje roke, ki piše, gib, ki je bil tako dolgo nočna stvar. Pa saj sem res morala na svoj način proslaviti dež – sicer pa me ta teden mika samo tisto, kar mi ni posebno všeč.

Naliv se umika tja nad Maures. Vsi stanovalci mojega doma opevajo konec slabega vremena. Iz kuhinje se oglaša zahvalna molitev, vmes pa »Jojhata! Bogvari!« in »Ježešna!« Mačka ob robu luže s tačico pobira vodne kaplje in gleda, kako curljajo od nje: prav tako bi se igralo dekle s svojo ogrlico … Mačkon, ki je že pozabil, kaj je dež, ga še ni prepoznal. Sedé na pragu ga preučuje in spreletava ga drget. Na njegovem čistem, neumnem obrazu se začenja porajati negotov nasmeh. Če bo slabo vreme še trajalo, bo ves sijoč od domišljavosti gotovo vzkliknil: »Že razumem! Spomnil sem se! Dežuje!« Kar pa zadeva njegovo hčer, tisto dolgo preklo brez kosti – ki jo v spomin na čas, ko je imela komaj šest tednov, kličemo Malčica – ta je pa v dežju in soncu vselej na lovu. Imamo jo za ubijalko in prav nič priljudna ni. Njen kožuh, svetlejši, kot bi ga smela imeti tako modrokrvna žival, je podoben ivju na skrilasti strehi. Za njo se vleče opojen vonj po ptičji krvi, poteptani travi in topli kašči, njena mati pa beži pred njo kot pred lisico.

Če samo teden dni ne pišem, se mi roka odvadi pisanja. Zadnjih osem ali deset dni – natanko toliko, kolikor jih je poteklo po Vialovem odhodu – sem imela dosti dela – bolj pravilno bi bilo napisati: sem dosti delala. Očistila in poglobila sem mejni jarek, ki odvaja preobilne zimske vode. »Ne, zdaj ni čas za to!« mi je očitala Divine. Omenim naj še okopavanje, ki je v trdih tleh prav naporno, in izplakovanje opletenih steklenih balonov. Tudi škarje za trgatev sem zdrgnila s smirkom in naoljila. Trije dnevi hude vročine so nas zadrževali ob morju in v morju, vse srečne, da nas oblivajo kratki, sveži, težki valovi. Komaj smo se posušili, nam je roke in noge že pokrivalo ivje drobne soli. Sonce nas je zadevalo, si nas je pokorilo, vendar smo čutili, da ne meri več na nas z istih točk neba. Ko ob zori vstaja iz morja prvi segment sonca, ga pred mojim oknom ne deli več na dvoje evkalipt, pač pa njegov sosed borovec. Koliko nas je, ki vidimo, kako se dani? Staranje nebesnega telesa, ki vsako jutro skrajša svoj tek, ostaja skrito. Mojim pariškim tovarišem in Parižanom, ki niso moji tovariši, je že dovolj, da sončni zahod dolgo polni nebo, da zavzema popoldanske ure in jih okrona …

Ali naj vam pripovedujem o dveh izletih, na katera smo šli radostno in v lepem številu, veseli, da smo se odpravili, še bolj veseli, da smo se vrnili. Rada imam stare provansalske vasi, posejane vrh gričev. Razvaline so tam suhe, zdrave, brez plevela in zelene plesni, iz zevajočega črnega ušesa kakšnega stolpa vise samo rožnato cvetoče bršljanke. Ampak poleti se hitro naveličam pohodov v notranjščino; kmalu me zažeja po morju, po neomajnem vodoravnem šivu, kjer modrina trči ob modrino …

Mislim, da je to vse. Se vam zdi premalo? Mogoče imate prav. Mogoče nimam moči, da bi vam naslikala tisto, česar si sama ne znam prav razjasniti. Včasih zamenjujem tišino in silno notranje vršanje, utrujenost in blaženost, ampak tisto, kar mi izvabi smehljaj, je skoraj zmerom obžalovanje. Odkar je Vial odšel, si zelo prizadevam za vedrino, seveda pa uporabljam le gradiva dobrega izvora – nekaj jih jemljem iz še nedavne preteklosti, druga iz moje sedanjosti, ki se jasni, najboljša pa si izprosim od tebe, moja preljuba. Tako torej moja vedrina, zgrajena brez spontanega navdiha, ni videti izumetničena, pač pa ima s trudom izdelano podobo stvaritev, ki smo se jim preveč posvečali. Najrajši bi ji zavpila: »No, dajmo! Opijani se! Opotekaj se!« – če bi bila le prepričana, da bo njena pijanost vesela.

Ko je bil Vial dve zaporedni poletji tu, je njegova navzočnost … Ne, o njem ne bi govorila pravilno. Tebi, moja tenkočutna spremljevalka, bom prepustila nalogo, da boš hvalila nekega Viala, ki ga nisi poznala.

»Zdaj se poslavljam od tebe, ker grem šahirat s svojim kramarčkom. Saj ga poznaš. To je tisti grdi, debeli možiček, ki ves dan prodaja gumbe in prejico za krpanje in ne zine besede. Ampak – kakšno presenečenje! – šah igra odlično. Igrava v kamri za prodajalno, kjer ima peč in naslanjač, ki mi ga ponudi, na okenski polici pa dva lončka zelo lepih pelargonij, tistih nepojmljivih pelargonij, ki jih najdeš v stanovanjih revežev in pri progovnih čuvajih. Meni se ni nikoli posrečilo vzgojiti enakih, čeprav jim dajem dovolj zraka in čisto vodo in se uklanjam vsem njihovim muham. Tako torej hodim prav pogosto k temu svojemu kramarčku, ki zvesto čaka name. Vsakokrat me vpraša, ali bi rada skodelico čaja, ker sem pač ‚dama‘ in ker je čaj nekaj finega. Ko igrava, premišljujem, kaj se skriva v tem majhnem debeluhu. Bo kdo to sploh kdaj izvedel? Prav radovedna sem. Ampak vdati se moram v to, da tega ne bom nikoli vedela, saj sem lahko še vesela, da vsaj vem, da nekaj je in da to vem samo jaz.«

Nagnjenost, slutnja o skritem zakladu … Kot bajaličarko jo je neslo naravnost proti tistemu, kar se sveti le na skrivaj, k vodi, ki medli daleč od svetlobe, speči rudni žili, srcem, ki nimajo več nobenega upanja, da se bodo razcvetela. Poslušala je ihteče curljanje, dolgo podzemno zvenčanje, vzdihovanje …

Ona že ne bi brezobzirno vprašala: »Vial, si se torej navezal name?« Take besede pokvarijo vse … No, kaj? Ti je žal? Zaradi tega navadnega fanta? … V ljubezni ni kast. Ali vprašaš junaka: »Me ljubite, kramarček?« Ali s tako neučakanostjo ne dosežeš samo, da je vsega konec? Kadar sem kot majhna punčka vstala okrog sedmih in se čudila, da je sonce tako nizko na nebu, da sede lastovke še zmeraj v vrsti na strešnem žlebu in da oreh grabi svojo ledeno mrzlo senco podse, sem slišala mater vzklikati: »Že sedem je ura! Ti ljubi Bog, že tako pozno!« Je torej ne bom nikoli dohitela? Svobodna in visoko leteča ima za stanovitno, edino ljubezen le eno oznako: »Kakšna lahkomiselnost!« in potem se ji ne zdi potrebno, da bi še kaj razlagala. Jaz naj pa kar razumem. Storim, kar pač morem. Bil bi že skrajni čas, da se ji približam še drugače kot v nagnjenju k prav nič nujnim opravilom brez veličine in da pustim za seboj tisto, čemur smo kot nespoštljivi otroci rekli »kult male modre kozíce«. Ona se že ne bi zadovoljila – kot se tudi jaz ne bi – s spoznanjem, da si včasih zamišljeno ogledujem in božam vse, kar mi pride v roke. Kdaj drugič se mi dogaja, da moram vsa iz sebe gostoljubno sprejemati tiste, ki so se, ko so mi odstopili svoje mesto na zemlji, le dozdevno pogreznili v smrt. V meni vstaja val besa in me prevzema kot čutna slast: zagledam očeta z njegovo belo italijansko roko, ki se izteza proti valovom in oklepa bodalo na vzmet, od katerega se nikoli ne loči. In še enkrat očeta in svojo ljubosumnost, ki je bila nekoč kriva, da je bilo z menoj tako težko živeti … Poslušno postavljam korake v sled korakov, ki so za vselej obstali, korakov, ki so nakazovali pot iz vrta v klet, iz kleti do vodnjaka, od vodnjaka do velikega naslanjača, do vrha zametanega z blazinami, časopisi in razprtimi knjigami. Upam, da bom na tej prehojeni poti, ki jo osvetljuje nizek, poševen žarek, prvi žarek dneva, končno izvedela, zakaj ne smeš kramarčku – hočem reči Vialu, pa saj je to en in isti popolni ljubimec – nikoli zastaviti niti enega vprašanja in zakaj je pravo ime ljubezni, ki odriva in zavrača vse okrog sebe, samo eno: »lahkomiselnost«.

Spominjam se večera – bilo je pred tednom, tistega večera, ko me je Hélène pospremila s plesišča – ko sem mislila, da sem pustila na poti v rokah Hélènine sence, ki so objemale ramena moje sence, preostanek nečesa, kar ni bilo namenjeno prav njej, česar pa sem se morala znebiti – stare reflekse, obveznosti, nedolžne zablode …

Ko je Hélène odšla, sem odprla vrata med ogrado in vinogradom ter poklicala svoje živali: »Moje!« In pritekle so vse okopane v mesečini, prepojene z dišavami, ki so se jih navzele od kapelj smole in kosmatih metinih lističev, vse božanske v čaru noči, in spet sem se začudila, kako da tako svobodne in lepe, tako neodvisne gospodarice te nočne ure privolijo v to, da pritečejo na moj klic …

Potem sem pospravila psičko v odprti predal komode, postavila predse na posteljo kratkonogo, v kavčuk obuto mizico in naravnala porcelanasti senčnik svetilke, katere zelena luč se iz daljave odziva rdeči svetilki, ki jo Vial prižiga v svoji »Kocki«.

»Vi ste pozicijska luč z desnega, jaz pa z levega ladijskega boka,« se je šalil Vial.

»Tako je,« sem odgovarjala, »nikoli ne gledava drug proti drugemu.«

Nato sem odvila kapico z zglajene zlate konice enega svojih nalivnih peres, tistega, ki mi teče najbolje, pisati pa nisem začela. Prepustila sem se milovanju noči, ki že postaja dolga. Še daljša bo jutrišnja in še daljša naslednja. Noči se raztezajo, telesa se pretezajo, poletna vročica jih je minila. In mislila sem si: če bi zaupala kulisam – temna noč, samota, prijateljske živali, širjava polja in morja vsenaokrog – bi bila odslej enaka njej, ki sem jo tolikokrat opisovala, saj veste, tisti samotarski, pokončni ženski, taki kot žalostna roža, ki se drži še ponosneje, odkar se je osula. Ampak takim svojim podobam nič več ne zaupam, ker se spominjam časa, ko sem opisovala to osamljenko in medtem stran za stranjo nosila kazat to laž moškemu ter ga spraševala: »Se dobro lažem?« S čelom sem poiskala ramo moškega, mu ga naslonila tja pod uho, ga grizljala in se smejala, saj sem neomajno verjela, da sem lagala … Grizla sem hrustljavi, hladni konček ušesa, se stiskala k rami in se tiho smejala . »Saj si tu, kajne da si tu?« A že tedaj sem se dotikala samo neke varljive prisotnosti. Le zakaj bi ostal? Saj sem mu vzbujala zaupanje. Vedel je, da me lahko pusti sámo z vžigalicami, s plinom in s strelnim orožjem.

Vrtna vrata so zaškripala. Po stezi, kjer se iz tople zemlje kadi, ko pada nanjo voda z neba, prihaja proti mojemu domu mlada ženska in mimogrede otresa povešavo vejevje mimoz.

Hélène je. Odkar je Vial odšel, ne prihaja več na jutranje kopanje v našo družbo, kjer kljub zaščiti, ki jo ima pri meni, srečuje tudi hladne poglede – med svoje prijatelje štejem namreč nekaj nevarno preprostih bitij, ki slabo razumejo zven besed, ker si domišljajo, da slišijo pota misli.

Hélène bo zdaj kmalu odpotovala v Pariz. Ko sem razglasila to novico, mi je odgovoril samo glasek male Morhangeve:

»No, hvala bogu! … Ne maram je, te prekle, nič prida ni!«

Hotela sem izvedeti, zakaj ji je tako zoprna, in sem vztrajno spraševala.

»Res ni nič prida,« je rekla. »Dokaz je to, da je ne maram.«

* * *

Proti večeru je zapihal hud veter. Posušil je dež in odnesel velike, mehke mehove napihnjenih oblakov, ki prinašajo dobrodejno vlago. Veje od severa, pripoveduje o suši, o daljnem snegu, o ostrem, nevidnem letnem času, ki se je že naselil tam gori na Alpah.

Živali mirno žde in resno gledajo, kako brez prestanka piha za šipami temnega okna … Mogoče mislijo na zimo. Današnji večer je prvi, ki nas je združil v ožjem krogu. Ko sem se vrnila, so me mačke čakale pod pristreškom iz trstičja. Večerjala sem pri sosedih čez cesto, mladem paru, ki si s pobožno resnobo spleta gnezdo. Njuno novo imetje ju še tako razburja, da ju moram hitro pustiti sama, da bosta, ko bom odšla, spet lahko preštevala pridobljene zaklade in drhte sanjala o vsem, kar si še poželita. Po večerji prineseta v sobo pod nizkim stropom iz grobih tramov prazno zibelko in jo napolnita z okroglim, po meri narejenim, kot redkvica rožnatim otročičkom. Tedaj vem, da je ura deset, in grem domov.

Hélène danes popoldne ni ostala dolgo. Prišla mi je povedat, da se, kot pravi, odpravlja na pot s svojim avtomobilčkom, v družbi prijateljice, ki je sposobna, da jo nadomesti pri volanu ali da zamenja kolo.

»Vial se ne gane iz Pariza, gospa Colette. Gara kot konj pri tistem velikem poslu za Quatre-Quartiers … Veste, imam svojo obveščevalno službo,« je še pripomnila.

»To ti lahko tudi škodi, Hélène …«

»Nič se ne bojte! Obveščevalna je moj papa, ki pomaga Vialu po ovinkih … Vial ga bo potreboval prihodnjo zimo, če le ministrstvo ne pade, ker je papa ministrov sošolec … Vse je v tem, da ministrstvo ne pade, dokler v Quatre-Quartiers Viala ne nastavijo za direktorja delavnic …«

Grabila me je za roke in ušel ji je strasten vzklik:

»Oh, gospa, tako rada bi mu pomagala!«

Dobila ga bo. V zadnjih dneh sem ji poskušala svetovati več previdnosti pri tem lovu – v mislih pa nisem rekla »previdnost«, pač pa »dostojanstvo« – in drugačen strateški načrt. Moja opozorila pa je odgnala s širokim zamahom gole roke in pri tem samozavestno kimala. Tedaj sem sprevidela, da ničesar ne razumem. Tisti način, kako mi je rekla: »Nič se ne bojte!« je bil ljubezniv in hkrati vzvišen. Samo še malo je manjkalo, pa bi dodala: »Brž ko vas ne bo več blizu, se bom že znašla.«

Zadnja dva ali tri tedne sem si včasih oddahnila ob ponosni misli, da lahko škodujem, če le hočem. »Bolje kot nič,« je momljal Vial. Takrat sva se oba bahala. Hélène bo dobila Viala in to bo pravično – ali pa se moji roki ni hotelo zapisati: in prav mi bo? …

Zunaj piha, ne da bi padla kapljica dežja. Izgubila bom še ostanek hrušk, obteženi trti pa ni mar za mistral. »Si mogoče podedovala mojo ljubezen do viharjev in vseh naravnih katastrof?« mi je pisala mati. Nisem. Veter mi navadno ohladi misli, me odvrača od sedanjosti in obrača v eno samo smer: proti preteklosti. Ampak nocoj ni prijaznega člena, ki bi sedanjost povezal z mojo preteklostjo. Odkar je Vial odšel, moram biti spet potrpežljiva, moram iti naprej, ne da bi se ozirala, obrniti pa se smem šele s premislekom čez šest mesecev, čez tri tedne … Kaj, toliko previdnosti? Da, toliko previdnosti, pa še strah pred prenagljenjem in počasna kemija, – negujmo pridelke svojih spominov.

Vidim se, kako bom nekoč zaduhala ljubezen iz svoje preteklosti in občudovala najhujša vznemirjenja, spopade, slavja, samote …Trpki april, njegov vročični veter, čebela, ujeta na smolnato vabo rjavega popka, in vonj cvetočih marelic – vse to bo spravilo na kolena pred mano pomlad sámo, tisto pomlad, ki je vdrla v moje življenje plešoč, objokana, ponorela, od lastnih trnov ranjena … Mogoče pa bom pomislila: »Imela sem nekaj boljšega. Imela sem Viala.«

Čudili se boste: »Kaj, tale človeček, ki je rekel dve ali tri, pa že odšel? Res, kdo bi si drznil tega človečka primerjati z …« O tem ne bomo razpravljali. Kadar hvalite materi lepoto ene njenih hčera, se sama pri sebi nasmehne, ker misli, da je najlepša tista, ki velja za grdo. Viala ne opevam v liričnem tonu, pogrešam ga. Da, pogrešam ga. Poviševati ga bom morala šele takrat, ko ga bom manj pogrešala. Spustil se bo z višin – ko bo moj spomin že dokončal svoje muhasto opravilo, ki dostikrat kakšni pošasti vzame grbo in rog, zbriše goro, se ogne slamici, prizanese tipalki, ne zmoti odseva – spustil se bo in zavzel svoje mesto v globočinah, kamor ljubezen, ta površinska pena, nima vselej dostopa.

Tedaj bom mislila nanj in si ponavljala, da sem se mu odrekla, da sem ga z lepo gesto, ki je bila videti prav res razkošna in razsipna, podarila mladi ženski. Če prebiram tisto, kar sem napisala pred kakšnimi tremi tedni, že zdaj vidim, da sem Viala naslikala slabo, preveč natančno, in s tem osiromašila njegov obris. V teh zadnjih dneh sem veliko mislila nanj. Danes pa mislim dosti več nase, ker ga pač pogrešam … O ti moj dragi moški, najino težavno prijateljstvo se še opoteka – kakšna sreča! …

Dovoli mi, moja preljuba, da se enkrat zakličem … Kakšna sreča! Opravljeno je, sem že tiho … Ti si tista, ki me moraš utišati. Spregovori mi, kot si mi malo pred smrtjo, spregovori mi v imenu svojega neomajnega protokola, v imenu edinstvene kreposti, ki si ji ti rekla »pravi bonton«.

»No, pa ne, zlagala sem se ti, da bi imela mir. Stara Joséphine ne prenočuje v moji hišici. Tam spim sama. Prizanesite mi vsi! Nikar mi ti in tvoj brat ne prihajajta z zgodbami o vlomilcih in nevarnih potepuhih. Kar se tiče nočnih obiskov, bo pa moj prag prestopila samo še ena gostja, to pač veste. Če že hočete, mi dajte psa. Da, psa, to bi še šlo. Ampak ne silite me, da bi bila ponoči zaprta skupaj z nekom! Zdaj sem že tako daleč, da ne prenašam več, da bi pod mojo streho spalo še drugo človeško bitje, če tega bitja nisem ustvarila sama. To mi prepoveduje moja osebna morala. Zadnja razporoka je to, da izženeš iz svojega doma, še zlasti iz majhnega stanovanja, razkopano posteljo, toaletno vedro, srečevanje z neko osebo – moško ali žensko – v spalni srajci. Fej! Ne, ne, nobene nočne družbe več, nobenega tujega dihanja, ne ponižujočega sočasnega prebujanja! Rajši umrem, to je bolj spodobno.

In ko sem si že izbrala smrt, sem zdaj vsa nečimrna. Saj se spominjaš, da sem si pred svojo operacijo dala sešiti dve nočni jopici iz bele flanele? Zdaj sem si dala iz obeh napraviti eno samo. In zakaj? Da me bodo v njej pokopali. Ima tudi kapuco, obrobljeno s čipkami, pravimi lanenimi čipkami – saj veš, kako zoprn mi je dotik bombažnih čipk. Enaka čipka obroblja rokave in ovratnik (jopica ima tudi ovratnik). Previdnostni ukrepi te vrste so del mojega občutka za strogi bonton. Saj mi je že tako hudo žal, da se je Victorju Considerantu zdelo primerno, da moji svakinji Caro podari prekrasno krsto iz ebenovine s srebrnimi ročaji, ki jo je dal stesati po meri za svojo ženo. Ta pa je tako nabreknila, da je niso spravili vanjo. Moja bedasta Caro se je darila tako ustrašila, da ga je dala svoji postrežnici. Le zakaj ga ni dala meni? Razkošje imam rada, vidiš, kako dobro bi bila nastanjena? To pismo naj te nikar ne oplaši, napisano je ob svojem času in je táko, kot mora biti.

Koliko partij šaha imam še pred sabo? Tu pa tam namreč še zmeraj igram s svojim kramarčkom. Nič se ni spremenilo, samo da zdaj jaz igram slabše od njega in izgubljam. Ko bom še bolj onemogla in grda, se bom odrekla tudi temu, kot se odrekam vsemu drugemu – iz spodobnosti.«

Kako dobro dé taka lekcija o lepem vedenju. Kakšen ton! Zdi se mi, da jo slišim, in se vzravnam. Zbeži, najljubši moj! Šele ko boš nespoznaven, se mi spet prikaži. Skoči skozi okno in ko se boš dotaknil tal, se spremeni, zacveti, poleti, odmevaj … Dvajsetkrat bi me premotil, preden bi preslepil njo, kljub temu pa odsedi kazen, odvrzi svoj lev. Vrni se šele takrat, ko ti bom lahko po materinem zgledu podelila ime »Rožnati kaktus« ali ime kdo ve katerega drugega težko razcvetajočega se cveta v obliki plamena – tvoje prihodnje ime odčaranega bitja.

Pismo, ki sem ga pravkar prepisala, je napisala s še obvladano roko. Njena ostra peresa so praskala po papirju, da je glasno škrtalo. Šum tega pisanja, v katerem je sebe in nas branila ječe, bolezni in nespodobnosti, je bilo v njeni sobi najbrž slišati kot besno praskanje žuželčjih nožic. Vendar zadnje besede na koncu vrstic padajo, kakor da jih privlači nevidna strmina. Čeprav je tako pogumna, jo je strah. Misli na strašno odvisnost, na vse odvisnosti; trudi se, da bi me opozorila … Naslednjega dne mi drugo njeno pismo obzirno ponuja nadomestila, zamenjave: svarilu sledi ljubka pripoved o divjem ovsu, katerega rese štrlijo zdaj na desno zdaj na levo in napovedujejo vreme. Nato z navdušenjem opisuje svojo vnukinjo G…, ki je prišla na obisk prav med njenim mučnim, z digitalisom zastrupljenim dremanjem:

» …Osem let, črni lasje čisto zmršeni, ker je tekla, da bi mi prinesla vrtnico. Obstala je na pragu moje sobe, mojega prebujanja se je ustrašila enako kot mojega spanja. Vse do smrti ne bom videla nič tako lepega kot je bil ta zmedeni otrok, ki mu je šlo na jok in mi je ponujal vrtnico.« Kdo od naju dveh je torej boljši pisatelj – je ona, sem jaz? Mar ni več kot očitno, da je ona?

Zora prihaja, veter pojenjuje. Iz včerajšnjega dežja se je v senci rodila nova dišava – ali pa bom jaz še enkrat odkrivala svet in se tega lotevam z novimi čuti? … Vsak dan se znova roditi, vsak dan ustvarjati – je to preveč? Roka bronaste barve, ki hiti po papirju, se ustavlja, črta in spet začenja, je od novega razburjenja vsa mrzla. Mar mi skopuška ljubezen ni hotela še zadnjikrat položiti v dlani majhnega, sfrknjenega zaklada? Zdaj bom nabirala samo še v celih naročajih. Velike naročaje vetra, barvitih atomov in darežljive praznote, ki jih bom ponosno trosila vsenaokrog …

Zora prihaja. Vajeni smo tega, da njenega bližanja, njene bledice, njenega sinjkastega drsenja ne podpira noben demon; nikoli pa ne govorimo o prosojnih demonih, ki jo prinašajo z ljubeznijo. Zastrta poslovilna sinjina, ki jo raznaša megla, vdira v megličastih valovih. Spanca potrebujem malo; že več tednov mi zadostuje siesta. Ko se me bo spet polastila želja po spanju, bom spala silovito, kot pijana. Samo počakati moram, da spet steče začasno pretrgani ritem. Čakati, čakati … Tega se naučiš v dobri šoli, kjer poučujejo tudi izbrano vedenje in najvišjo eleganco: veščino odklanjanja …

Tega se naučimo od tebe, k tebi se zatekam brez prestanka … Še eno, zadnje pismo, je prišlo kmalu po tistem veselem pisanju o krsti iz ebenovine … O, skrijmo pod to zadnje pismo podobo, ki je nočem videti: na pol premagano glavo, ki se na blazini premetava sem in tja, njen suhi vrat in njeno nestrpnost, nestrpnost uboge, preveč na kratko privezane koze … Ko mi je mati pisala zadnje pismo, mi je gotovo hotela povedati, da se je od dolžnosti uporabljanja našega jezika že poslovila. Dva lista sta počečkana samo z na videz veselimi znaki, puščicami, ki izhajajo od nakazanih besed, majhnimi žarki, dvema »ja, ja« in enim zelo jasno zapisanim »plesala je«. Malo niže je napisala tudi »ljubezen moja« – tako me je klicala, kadar sva bili že predolgo ločeni in se ji je tožilo po meni. Meni pa to pot pomisleki branijo, da bi tako vročo besedo terjala samo zase. Svoje mesto ima med nepovezanimi potezami, lastovičjimi prepleti, rastlinskimi spiralami, med poslanicami roke, ki mi je poskušala sporočiti novo abecedo ali mi narisati novo pokrajino, ki jo je bežno zagledala ob zori, pod žarki, ki ne bodo nikoli dosegli turobnega zenita. Tako da v tem pismu ne vidim zmedenega bledenja, ampak razbiram v njem eno tistih ugank skrivalnic, kjer moraš med listjem najti obraz, med vejami roko in med skalovjem trup …

V mojo sobo se je prikradla mrzla modrina in privlekla s seboj zelo bled odtenek mesne barve, ki modrino kali. To je zora, ki se vsa mokra, vsa skrčena trga iz noči. Ista ura me bo jutri našla že pri rezanju prvih grozdov moje trgatve. Pojutrišnjem pa bom še bolj zgodnja, ker hočem … Le počasi, le počasi! Koprnenje trenutka, ki poraja dan, naj še potrpi: neopredeljivi prijatelj, ki je skočil skozi okno, še zmeraj blodi. Ko se je dotaknil tal, se ni odrekel svoji podobi. Zmanjkalo mu je časa, da bi se izpopolnil. Samo pomagam naj mu, pa bo že goščava, droben dež, zvezdni utrinek, odprta knjiga brez meja, grozd, ladja, zelenica v puščavi …

KONEC





Živa Čebulj

MEDENJE V PREDALU

Utrujena od spomladanskega dela na vrtu se roka sprehodi preko omarice, odpre predal in polista po zbranih rokopisih in tipkopisih. Vzhičeno jo odnese k ustom, ne more verjeti. V njem je prevod, ki je bil sprva res pripravljen za predal – za dušo, ne da bi bil vnaprej naročen ali dogovorjen s kakšno založniško hišo. Toda danes je čas dozorel in knjigi ne bo več treba potrpežljivo čakati na dnu predala.

Danes res lahko sprejmemo Colette kot francosko pisateljico, ki je sposobna odstirati povsem sodobna, brezčasna čustva, razmišljanja in zorenja, in ne le kot ekscentrično damo, žensko svobodnih ljubezni iz prve polovice 20. stoletja. Takrat sta politično dogajanje in zgodovinska mentaliteta na Slovenskem k francoskemu duhu odpirala še premajhno okence, zato ni bilo mogoče dobro uzreti te pisateljice. Toda prevajalka Radojka Vrančič, ki se je z vsem srcem posvečala francoskemu svetu, je ni spregledala. Posvojila je Colette in prvi prevod, ki ga je naredila za dušo, ne le za »ljubi kruhek«, kot je omenila v intervjujih, je bilo prav eno od Colettinih del. S prevodi te pisateljice se je torej začela veličastna prevajalska pot Radojke Vrančič, ki je v slovenski jezik pretopila največje dragulje francoske prozne umetnosti, in to brez kakršnega koli pomisleka, da morda česa iz salonskih kramljanj in luksuzne resničnosti francoščine ni mogoče povedati v slovenskem jeziku, ki se je nedolgo pred tem kalil v čitalniških razprtijah.

V enem od intervjujev je o prevajanju povedala, da verjame, da je mogoče prevesti vse, treba je le prizadevno preobračati stavke tako dolgo, da vsak del sede na svoje mesto. Tako je mogoče umetelno prebesediti tudi svet, ki se julija dan za dnem prebuja v Provansi. Cvetoči svet zrele ženske, ki se novemu ljubezenskemu odnosu z mlajšim moškim ne odpove iz kakšne sramežljivosti ali kakega moralističnega nagiba, temveč se mu odreče brez odpovedovanja. To namreč ni toliko roman o odpovedi, kolikor je hvalnica življenju in temu, da ti je koža prav. Tako prav, da ne potrebuješ nikogar, niti moškega – prijatelja in sovražnika. Tako prav, da si sama sebi dovolj, dovolj so ti živali okoli tebe, vsaka s svojim značajem, ter bujen in dehteč vrt, ki ti uspeva pod rokami. Zato je mogoče razumeti, da se je ta prevod izvil iz notranje energije romana in brezčasnega prijateljstva med avtorico in prevajalko.

Čarobnost književnih besedil je res izredno nenavadna in silna, saj imajo to moč, da bralec in bralka navežeta prijateljske stike s pisateljem in pisateljico in jima sledita v iskanju popolne izreke sveta okoli sebe in v sebi. Vezi, ki se stkejo med prevajanjem, pa so še toliko močnejše in skrivnostnejše, saj je treba ponotranjiti tisti opisovani svet, pustiti avtorju, da kakor reka steče skozte, in mu tako omogočiti, da najde nove bralce in novo življenje v drugem jeziku. Prav taka skrivnostna vez prijateljstva na daljavo v času in prostoru se je spletla tudi med Colette in Radojko Vrančič. Zato je ni prevajala le za honorar ali po naročilu, temveč je prevajala iz prijateljstva do avtorice, za dušo in za predal. Bajen je moral biti ta predal, kjer so se medila besedila klasikov.

Proces medenja prevodov se morda sliši podobno kot stendhalovska kristalizacija, kjer se sčasoma predmet ljubezni kakor v slanem jezeru obda s kristali soli, vendar ni dovolj samo minevajoči čas. Velik korak za prevajalca je takrat, ko lahko skoraj dokončani prevod ponosno, pa tudi z nekaj treme, preda svojemu prvemu bralcu. Takšen bralec pozna svojega prevajalca, njegove dobre plati, pa tudi šibkosti, in je sposoben razumeti, kakšnega okusa je besedilo, kje je prevajalca zaneslo, da je začinil po svoje, kje je to povsem na mestu in kje odveč. Šele ob takšnih čarobnih odnosih se res umedijo prevodi in dolga leta je bila pozorna prva bralka Radojke Vrančič prevajalka vezane besede Marija Javoršek. In njena roka je tudi našla predal in besedilo, polno medu, ki zdaj čaka le še na bralke in bralce, da ga zajamejo z veliko žlico.





Colette

LA NAISSANCE DU JOUR, 1928

©Hiša poezije za ta natis





Colette

SVITANJE

Prevedla

Radojka Vrančič

Knjiga je izšla ob 100. obletnici rojstva Radojke Vrančič.

Posebna zahvala Mariji Javoršek, ki je prevod hranila, ponovno odkrila in natančno pregledala, ter Joštu Razingerju, sinu Radojke Vrančič, ki je besedilo pretipkal.

Spremni zapis

Živa Čebulj



Zbirka GINKO

Urednica Nadja Dobnik

5. knjiga

Elektronska izdaja

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=292871936

ISBN 978-961-7016-14-7 (epub)