Očelov ^reli. 20 XI. Sedem tednov pozneje, v pondeljek po žegnanski nedelji, so se trije pari oženili, dva para v domači fari, Tevž in Marta pa v Mariboru v frančiškanski cerkvi. Poročal ju je nekdanji podkrajski kaplan, ki je bil zdaj župnik, nekdanji in sedanji zopetni prijatelj Tevžev. Na obedu so se vsi trije pari zbrali v Mariboru; razen ženinov in nevest so bili le še gospod župnik, mojster Krištof in mlajši Zvonikov sin. Ceprav je bila družba majhna, je bila dobre volje. Od nevest je bila Mojcka najbolj glasna. Venomer je tiščala v svojega mladega moža, tisoč reči ga je izpraševala in se sladko smejala. Rezka je bila bolj plaha in tiha in se je vsa srečna smehljala zase. Najlepša med njimi je bila Marta, izmed ženinov pa najpostavnejši — Tevž. Sredi obeda se je dvignil župnik in govoril prisrčne besede. Dejal je, da so si vsi trije ženini in vse tri neveste zaslužile blagoslov, ki ga obeta četrta božja zapoved, in Bog jih bo osrečil. ... ¦_'.:'_ Ko so po tem govoru trčili, je vstal krojač in zaropotal s svojim stolom. »Krištof nebeški,« je začel govoriti, »prav za prav bi moral danes biti tiho in se za ušesi čohati, kajti to ni mala reč: na en dan tri otroke oženiti. Da, tri; ka.iti tudi Tevž ie moj. Dejal bi. da setn ga v bolečinah rodil, to se pravi, spametoval, in Tevž je mojega ljubega bratranca sin. Ne bom dolgo govoril, nekaj pa moram vendar povedati. Otroci, lepo se iraejte in na Boga nikar ne pozabite! Če boste pridni kakor jaz — to se pravi, kakor bi jaz bil raoral biti, potem bo vse prav .. . Zdaj pa še nekaj! Spodobi se, da kot vaš oče vsakemu kaj za spomin dam na ta slovesni dan. Rezka in Mojcka sta svoje že dobili. Nekaj pa mora še moja najnovejša hčerka Marta dobiti. Njej dam zdaj majhno darilo in jo prosim, naj ga sprejme.« Pri teh besedah je vzel iz žepa veliko, zapečateno pismo in ga dal Marti. Tevž je široko pogledal, Marta pa je obračala pismo in ni vedela kaj z njim. Dala ga je Tevžu. »Ne, ne, njegovo ni, samo tvoje je, samo tvoje!« je ugovarjal mojster. Tevž ga je odprl in vrnil Marti. Ta je vzela iz ovitka pisanje in ga jela brati; pri tem je zdaj zardela, zdaj prebledela, kajti pisanje je bilo prava pravilna notarska listina, v kateri je stalo zapisano, da daruje Jurij Močilnik Marti Jakopič roj. Zvonik Stanečo kmetijo v Hrastju z vsem, kakor stoji in leži. Marti so se tresle roke, ko je podala listino Tevžu. Komaj je ta pisanje pogledal, se mu je obraz zmračil. »Sprejmi, Marta! — Pametna bodi!« so jo vsi silili, ker so že •—r1^'. Vo-j je. »To je preveč, mnogo preveč,« je jecaia. Tedaj je zarohnel mojster: »Krištof in Golijat, Tevž, ne bodi bik! Naj napravi Marta s svojim, kar hoče! Tvoje ni nič, tebi še pare na dam! Ampak svoji mladi ženki boš vendar kaj privoščil!« Tevžu se je obraz razjasnil in prijazno je pokimal nevesti. »Tevž, ali smem sprejeti?« ga je plaho vprašala. »V božjem imenu!« je rekel, »saj je tvoje.« Tedaj je vstala, stopila k mojstru, z obema rokama prijela njegovo desnico in vsa ganjena dejala: »Ljubi, ljubi stric . ..« Več ni mogla; zalile so jo solzg. Tudi mojstru Krištofu so tekle po obrazu. »že vem, že vem, Marta,« je hreščal; »da, da, da, je že prav, ampak sama moraš imeti, sama zase. Ta bikec, ta bikec — njemu ne dam ničesar.« Vsi so obstopili Marto in ji čestitali. Tudi Tevž ji je stisnil roko, ona pa mu je zašepetala na uho: »Zaradi tebe me veseli, samo zaradi tebe!« Nekaj časa so še vsi srečni sedeli in bili židane volje. Ko so se poslavljali, je segel krojač Tevžu v roko in ga dolgo držal: »Nič ne zameri, Tevž, ker tebi nisem ničesar dal! Kljub temu me imej rad!« »Moj dobri, moj dobri stric!« je odvrnil Tevž globoko ganjen. »Kaj vse ste vi raeni storili, to vem le jaz in ve le Bog. Pozabil tega ne bom nikoli.« Ona dva para sta še isti dan odšla na Brezje, Tevž in Marta pa na svoj novi dom na Staneče. Tevž zadnjih štirinajst dni ni bil tu, ker ni maral biti v tem času preblizu neveste. Zdaj se ni mogel načuditi, ko je videl, kako skoroda razkošno je Marta medtem opremila hišo. Od srebrnega kropilnika pri vratih pa do pisanih podob svetnikov na stenah in svetlih zaves na oknih se je vse bleščalo. »Marta!« je vzkliknil. »Da boš tako lepo opravila, bi ne bil verjel. Zdi se mi, da sem v nebesih.« »In vse je najino,« je rekla žareča od sreče. »Tvoje je, Marta, in tega sem najbolj vesel!« »Tvoje, Tevž! Hiša je tudi tvoja! Prihodnje dni pojdeva na sodnijo in jo prepiševa nate.« »Ne, to pa ne,« je ugovarjal; »veš, na vse zadnje bi me le še prijela lakomnost in ti bi bila cela reva.« »Ti, ti! Ali boš tiho s tem!« mu je zapretila s prstom. »Če ti nimaš ničesar in jaz vse, me prav nič ne veseli.« »Saj jaz imam vendar tebe, Marta! To je več vredno kakor celo kraljestvo ... Zdaj pa se bova zahvalila Bogu; od Njega imava vse.« Pokleknila sta*drug poleg drugega in iz srca jima je prikipela zahvalna molitev, goreča in prisrčna, kakor jo zmore Ie srce, prepolno blaženosti, in je kipela pred božji stol. (Konec.)