GLAS
LETO XXI. ŠT. 5 (969) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 4. FEBRUARJA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Ob kulturnem prazniku
Maja Melinc Mlekuž*
Bralna kultura
v instant
družbi
  b bližajočem slovenskem
kulturnem prazniku se v
različnih medijih znova
omenjajo raziskave o funkcionalni
pismenosti in bralni kulturi otrok in
odraslih, pa povezave med branjem,
pismenostjo, uspešnim šolanjem,
sodelovanjem v vseživljenjskem
učenju in socialnih dogodkih. Dobro
je znano, da branje pri (pred) šolskih
otrocih ugodno vpliva na njihov
vsestranski razvoj – jezikovni in
intelektualni, razvoj domišljije,
čustvenega ozaveščanja, bogatenje
besednega zaklada in različnih
drugih področij znanja, zato je
smiselno tej naložbi že zgodaj
nameniti čas in pozornost. Poleg
tega pa se, ko se zvečer s knjigo v
roki stisnemo z otroki in z njimi
skupaj s pravljičnimi junaki
rešujemo svet, med nami razvijajo
čustvene vezi, pri otrocih pa tudi t. i.
praestetski doživljaj, ki je osnova za
njihovo kasnejše estetsko doživljanje
besedne umetnosti.
Nič manj pomembno ni, da beremo
odrasli. Če otroke spodbuja k branju
samo šola, bodo po končanem
šolanju nehali brati. Potrebujejo
zgled, mi pa potrebujemo junake za
identifikacijo, širjenje obzorij,
morebiten odklop, preusmeritev
težkih misli, možnost analize
medčloveških in medkulturnih
odnosov, različnih značajev,
spoznavanje družbenih norm,
navad, izročil in vrednot. Branje
literature, v nasprotju z
globalizacijskimi trendi po
uniformiranju ljudi, pospešuje
občutljivost, spodbuja sočutje in
zaznavanje sveta, vpliva na naše
razumevanje in razmišljanje,
moralnost, solidarnost in
nenazadnje na našo sporazumevalno
zmožnost. Tukaj se seveda postavlja
vprašanje razlikovanja med lahko in
težko književnostjo, med nizko in
visoko, med trivialno in umetniško
oz. kanonom. V čem je sploh razlika,
kaj sploh odloča o literarni
vrednosti? Razlikujemo okus hitro
pripravljene polente in take, ki je
dolgo brbotala v loncu. Trivialno
besedilo nam predstavlja zgolj
ugodje, ne postavlja neznank in od
nas ne terja prevelikega odziva,
kanonska besedila pa navadno
obravnavajo zahtevnejše teme in pri
nas bralcih spodbudijo predstavne in
miselne sposobnosti. Ne podpirajo
lenobnega branja in včasih od nas
zahtevajo, da po besedilu počasi
vlečemo s prstom oziroma se celo
vračamo nazaj. Premišljeno
nedoločena oziroma prazna mesta v
besedilu smo primorani pogosto
zapolnjevati sami, s predstavami na
podlagi svoje lastne izkušnje in
vednosti, z lastno predstavo in
mišljenjem. Nizozemski literarni
teoretik Douwe Fokkema je zapisal,
da je literatura kot nekakšen
laboratorij, ki nam omogoča, da v
fiktivnem svetu iščemo alternativne
rešitve svojih problemov in pomaga
do odločitev v zasebnem in javnem
življenju. O smislu vsakega besedila
namreč zagotovo odločamo tudi mi,
bralci, saj naša bralna dejanja
konstruirajo svet, na katerega se
jezikovno besedilo nanaša.
Književnost ima tako pomembno
vlogo pri graditvi naše identitete, in
sicer ne le naše lastne, ampak tudi
skupinskih identitet, predvsem
narodne. Anderson v svojem delu
Zamišljene skupnosti nazorno
pokaže, kako literatura vpliva tudi na
oblikovanje narodne zavesti, in sicer
kako bralci z literaturo, svojimi
junaki, motivi in temami ustvarjamo
nevidne vezi, tako da postopoma
začnemo prepoznavati sebe in
drugega na osnovi skupnih točk
simbolnega istovetenja kot
pripadnike istih “zamišljenih
skupnosti”. Med drugim izpostavi,
da so najpomembnejši atributi
naroda, ki povezujejo ljudi v
skupnost, skupni jezik, kulturna in
zgodovinska izkušnja.
Naj bo ta zapis spodbuda k branju,
času za globok stik s samim sabo. V
slovenski zavesti je prav literatura
močan kulturni dejavnik, ki
odločilno oblikuje narodno zavest.
Ne dopustimo ravnodušnosti in
mlačnosti do slovenske knjige in
nemarnega odnosa do slovenskega
jezika!
*Slovenistka, doktor znanosti, profesorica
na klasičnem liceju Primož Trubar v Gorici
O
www.noviglas.eu
Foto JMP
Svet okrog nas4. februarja 20162
Povejmo na glas
Umiriti izvorna območja?
Še o Slovencih v Ameriki (3)
Slovenci namesto sužnjev
  riseljevanje Slovencev v
Pueblo (Kolorado), naj-
večjo slovensko naselbi-
no na ameriškem zahodu, ima
zanimive
začetke. Po
osvoboditvi
ameriških
sužnjev so
na bom-
bažnih pol-
jih potrebo-
vali novo de-
lovno silo ter
tako začeli
uvažati ljudi
iz Italije in
Avstro-Ogr -
ske. A ko so ti
prispeli v Lo-
uisiano, so ugotovili, da so Slo-
venci visoki in močni in bi jih
bilo škoda za polja. Poslali so
jih v Pueblo, kjer je razcvet
doživljala železarska, jeklar-
ska in metalurška industrija.
Seveda Slovenci nikakor niso
bili edina etnična skupnost v
Pueblu, ampak le ena izmed
mnogih. Vsekakor pa zelo
številčna in je v mestu pusti-
la zelo izrazito sled, eno naj-
globljih v vsej Ameriki.
Slovenci v Pueblu so se hitro
organizirali in že leta 1893, v
letu, preden je bila ustano-
vljena Kranjsko-slovenska kato-
liška jednota (KSKJ), ustanovili
svoje društvo sv. Jožefa, ki se je
kasneje pridružilo KSKJ. Sezida-
li so narodni dom
in cerkev sv. Mari-
je Pomagaj. Ta je
bila pozneje pre-
maknjena na no-
vo lokacijo in de-
luje še danes, sicer
ne več zgolj kot
slovenska župni-
ja, a z jasnim slo-
venskim ime-
nom, s podobo
Marije z Brezij in z
drugimi sloven-
skimi znamenji v
njeni notranjosti.
Pred nekaj leti je
bil pred cerkvijo zgrajen park s
spominskimi ploščami rajnim
faranom. Tukaj lahko na enem
mestu vidimo zgoščenih na sto-
tine slovenskih priimkov, naj-
več iz Bele krajine in Dolenjske.
Enako velja tudi na pokopa-
lišču, kjer marsikateri slovenski
napis na tisočih slovenskih na-
grobnikih obiskovalca popelje
v tok skoraj stoletja in pol, ko
so ljudje tukaj govorili, peli, mi-
slili, delali, živeli in ljubili po
slovensko. Spomini, ki se
počasi iztekajo, čas neutrudno
briše njihove sledi. Sledi, ki
ostajajo, pa dobivajo nov po-
men – nekoč žaljivko, poime-
novanje “kurji vrh” za predel,
kjer so živeli Slovenci, danes sa-
mi ponosno poudarjajo. Enako
velja za nekoč tudi žaljivo poi-
menovanje Slovencev kot “bu-
joni”. Za to se sicer ne ve, od
kod izvira. Nekateri menijo, da
iz angleškega poimenovanja za
škornje (boots), saj so jih Slo-
venci kot rudarji nosili. Drugi
pravijo, naj bi jih ljudje v sever-
no francoskih pristaniščih, od
koder so odpluli v Ameriko,
imenovali “lepi ljudje” v fran-
coščini in naj bi se spačenka
ohranila tudi čez lužo. Izvor
poimenovanja bo očitno vedno
ostal nekoliko dvomljiv in
P skrivnosten.Ob župniji sv. Marije Pomagajje v preteklosti delovala tudi
šola. Ta je danes zaprta, v stavbi
pa sedaj delujejo Gornikova
slovenska knjižnica in muzej
ter Rodoslovni center. Ta hrani
pomembne vire o porokah,
krstih in smrti ljudi slovenske-
ga porekla v Koloradu. Obisk
teh treh organizacij, ki jih vo-
dijo isti navdušenci, pa človeka
težko pusti hladnega. Tukaj je
zbranih na stotine slovenskih
knjig, tako najstarejših sloven-
skih kot povsem novih. Posebej
ponosni so na lastne izdane
slovenske kuharske knjige
z recepti v angleščini in la-
stne pravljice s slovenski-
mi motivi. V muzeju naj-
demo narodne noše, pan-
je, čipke, tolarske bankov-
ce … in celo prav vse
znamke, ki jih je Pošta Slo-
venije izdala od osamosvo-
jitve do danes. Tega nisem
videl še v nobeni izseljen-
ski skupnosti! Velik interes
je tudi za rodoslovno
društvo, iskanje korenin
pa je zelo prisotno pri vseh
slovenskih skupnostih po
ZDA.
KSKJ v Pueblu še vedno upra-
vlja narodni dom, poleg tega
deluje še več drugih
društev. Posebej zani-
miv je klub Prešeren, v
katerem je članstvo
omejeno le na sto ljudi,
biti morajo moškega
spola in ne le Slovenci,
ampak imeti tudi slo-
venski priimek (torej v
poštev pridejo iz
mešanih zakonov le ti,
ki imajo slovenske
očete, ne pa tudi tisti z
le slovenskimi materami). Sta-
rejši člani to še vedno podpirajo
in so ponosni na takšno za-
prtost, številni mlajši pa kri-
tično opažajo, da na
takšen način izgublja-
jo številne dobre ljudi,
ki bi lahko obogatili
klub. Kot zgled kažejo
italijanska društva,
kjer niti ni potrebna
italijanska narodnost,
ampak je dovolj zani-
manje za italijansko
kulturo. Približno pol
ure vožnje iz Puebla, v
kraju Rye, delujeta tu-
di Prešernov dom, ve-
lika podeželska prire-
ditvena koča, in dvora-
na sv. Jožefa.
/ str. 13
Dejan Valentinčič
Še o migrantski krizi
Populistično zaganjanje proti
žični pregradi ob meji s Hrvaško
  odročje Bližnjega vzhoda je
že ves povojni čas politično
nestabilno in stalno nape-
to. Poleg tradicionalnega tekmo-
vanja med svetovnimi velesilami
za vpliv na tem območju zaradi
petrolejskih virov ni moč spregle-
dati tudi nastanka izraelske
države, ki drži v napetosti sko-
raj ves arabski svet. Vsa dose-
danja prizadevanja na medna-
rodni ravni za pomirjenje niso
obrodila otipljivih in stalnih
sadov. Stanje se je še bolj zaple-
tlo z vojaškim posegom ZDA in
njihovih ožjih zaveznic v Ira-
ku.
Pred nekaj leti je nekakšna “po-
litična pomlad” zajela arabske
države ob Sredozemlju (Egipt,
Tunizijo, Alžirijo in Libijo), kjer
se z velikimi težavami skušajo
uveljaviti bolj demokratični vlad-
ni režimi. Najbolj krhko je bilo
začetno pomirjenje v Libiji, kjer
nekatere evropske države skušajo
posredovati za vzpostavitev enot-
ne vlade. Kot znano, je Libija že
več let izhodišče migrantov iz
Srednje Afrike in z Bližnjega vzho-
da za prebeg čez morje v Italijo.
Lani jeseni pa se je odprla nova
pot preseljevanja iz Sirije, kjer že
več let divja državljanska vojna,
prek balkanskega območja proti
Srednji in Severni Evropi. Glavni
vzrok za bežanje civilnega prebi-
valstva s tega območja je nevarno
vojno stanje med opozicijskimi
skupinami in osrednjo vlado
predsednika Asada, ki ostaja gluh
za številne pozive po političnih
spremembah. Posledica tega zme-
denega stanja je nastanek t. i.
“Islamskega kalifata”, ki ga vodijo
teroristične skupine, ki niso na-
strojene samo proti zahodnim
državam, ampak demonstrativno
uničujejo tamkajšnje zgodovin-
ske spomenike. Ti islamski skraj-
neži nadzorujejo znaten del Sirije
in od tu organizirajo teroristične
vpade predvsem v evropske
P države.Prebivalci z vojnih območij v Sirijižal ne vidijo možnosti ureditve
razmer v razumnem času, zato
množično zapuščajo svoje domo-
ve in se najprej zatekajo v sosed-
njo Turčijo in od tod po Egejskem
morju v Grčijo in naprej proti
Evropi prek Makedonije, Srbije,
Hrvaške, Slovenije in Avstrije v
Nemčijo, na Dansko in Švedsko.
Tega množičnega navala begunev
ni mogoče več ustaviti, kar pov-
zroča veliko zaskrbljenost ne sa-
mo v posameznih državah, tem-
več v sami Evropski uniji, ki doslej
ni zmogla zaščititi svoje schen-
genske meje, to se pravi južne me-
je. To je prisililo tudi Slovenijo, da
je na najbolj izpostavljenih po-
dročjih ob meji s Hrvaško dala po-
staviti bodečo žično ograjo, ki naj
bi odvračala nenadzorovano pre-
hajanje meje in migrante usmer-
jala k urejenim mejnim preho-
dom in omogočila njihovo regi-
stracijo. V preteklih mesecih se je
namreč večkrat zgodilo, da so
hrvaški policisti ponekod usmer-
jali migrante v Slovenijo prek
travnikov in nevarnih vodnih
grap. Slovenska vlada je tako
prišla do spoznanja, da je treba
onemogočiti takšno nezakonito
in nevarno prehajanje meje.
Odločila se je za začasno postavi-
tev žične pregrade, dokler se ce-
lotno vprašanje premikanja be-
guncev ne uredi med vsemi pri-
zadetimi državami Evropske uni-
je.
To je bil sicer nepriljubljen, a po-
treben ukrep iz varnostnih razlo-
gov. Nad tem se najbolj čutijo pri-
zadeti krajevni prebivalci ob meji.
Njihovo nasprotovanje so takoj
podprli razni politiki in predstav-
niki oporečniških skupin, ki so ob
meji na Kolpi in Dragonji
v Istri organizirali nekaj
protestnih shodov, na ka-
terih so prišla očitno do
izraza evroskeptična sta-
lišča. Organizatorjem teh
shodov je šlo v bistvu za
pridobivanje političnih
točk pri ne dovolj informi-
ranih državljanih. Zanimi-
vo je, da so se teh shodov
udeležili tudi nekateri le-
vo usmerjeni zamejci,
predvsem z Goriškega. Slovenski
mediji so nasprotovanje omenje-
nemu ukrepu slovenske vlade ob
postavitvi žične pregrade v glav-
nem prikazovali, kot da je naper-
jen proti emigrantom, ki želijo
živeti tam, kjer se živeti da, ne pa
na vojnih področjih.
Neki krajevni predstavnik ljudi ob
Kolpi je novinarjem med drugim
dejal, da žice ne potrebujejo, saj
še med jugoslovanskimi vojnami
ni bilo beguncev. Neki drugi kra-
jan iz Kostela ob Kolpi je dejal: “Ta
žica na Kolpi in na drugih sloven-
skih rekah ni nič drugega kot za-
strašujoč instrument, s katerim
nas želi Evropa prestrašiti”.
Zaskrbljenost obmejnih prebival-
cev lahko razumemo, ne moramo
pa odobravati načina, kako svoja
nasprotovanja utemeljujejo in pri-
kazujejo javnosti.
Žalostno pa je bilo po televiziji
gledati transparent protestnikov
pred parlamentom v Ljubljani
proti žični ograji na meji s
Hrvaško, na katerem je bil žaljiv
napis: “Miro Cmerar”. Sprašuje-
mo se, kje sta tu etičnost in
državljanska vzgoja”!
Alojz Tul
  isati o pribežnikih postaja vse bolj neh-
valežen posel, saj naj bi bili bralci na ta
način preobremenjeni, in to z vedno isto
stvarjo. Tako se potem časopisje in televizija
odločata, da ta problem od časa do časa od-
stranita s prvega mesta, ga potisneta navzdol
med druge novice ali skoraj umakneta iz po-
ročanja. Toda nič ne pomaga, problem je tu,
je velikanskih razsežnosti in bo pogojeval naše
življenje tudi v prihodnje. Trenutno živimo v
obdobju večjega ali manjšega zapiranja mej
ter dosti ostrejše azilantske politike. V tem smi-
slu je Švedska napovedala, da bo s čarterskimi
poleti odposlala nazaj v domače kraje 80 tisoč
tistih beguncev, ki jim je bila prošnja za azil
zavrnjena. Finska dostavlja, da jih bo podobno
vrnila 20 tisoč. In v tem okviru je mogoče v
izjavah vodilnih politikov opaziti zanimiv po-
jem kot ene od možnosti učinkovitejšega
reševanja pribežniškega pojava. Dobro naj bi
bilo namreč umiriti razmere v t. i. izvornih
območjih, kjer divjajo državljanska vojna in
drugi spopadi, da si tamkajšnji prebivalci ne
bi več reševali življenja z begom v Evropo. S
tem bi se razlogi za množično begunstvo ra-
zumljivo zmanjšali ali bili celo popolnoma
odstranjeni. Umiriti torej razmere na izvornih
območjih, se pravi v Siriji, Iraku, Afganistanu,
Libiji in še kje. Stvar je osupljivo logična, ven-
dar se zdi, da je neizvedljiva, saj politiki nove-
ga pojma rešilne možnosti ne odprejo, ga le
omenijo in istočasno tako hitro preletijo, da
ga ni mogoče zaznati takoj, ampak šele ob
večkratnem navajanju. Ameriški predsednik
Obama je pred nedavnim izjavil, da je za se-
danjo situacijo na Bližnjem in Srednjem vzho-
du in celo za nastop Islamske države kriv na-
pad na Irak, tam da se je vse skupaj pričelo.
Vretje v muslimanskem svetu je dobilo enega
svojih viškov v sirski državljanski vojni, ki je
že sama po sebi katastrofalna, toda to ni nič v
primeri z dejstvom, da so vanjo vojaško vple-
tene Združene države Amerike in Rusija, delno
pa pri tem pomaga tudi Evropa. Zagotovljena
umiritev v t. i. izvornih območij bi bila seveda
v vojaškem umiku vseh ravnokar navedenih
naslovov, sicer se bo vojna le stopnjevala in
širila in beguncev bo vse več. Toda primer ne-
mirne Libije kaže, da umiritve izvornih ob-
močjih nihče ne jemlje resno, saj je Italija že
dala vedeti, da bo po potrebi tam vojaško po-
sredovala. Jasno je, da je vse skupaj začaran
krog oziroma širjenje tega vojnega kroga, ceno
za takšno usmeritev pa z begunci plačuje Evro-
pa, jo plačujemo mi. Kajti posledice niso ma-
jhne in je skrajno nujno napraviti vse, da ne
bi bile še večje. Kontrola na mejah slabi
Schengen, kar pomeni manjšo moč skupnega
evropskega trga, in če bi prišlo do črnega sce-
narija, bi bil lahko v nevarnosti celo evro - tu
pa si ni težko predstavljati pretresov in
zniževanja življenjske ravni. Za zdaj na srečo
še vedno ni pokopan humanitaren odnos do
pribežnikov, kar je edina svetla točka v vsak
dan bolj militariziranem svetu.
Janez Povše
P
Slovenski bar
Slovenski priimek sredi Puebla
“... pustita nam rože po našim sadit... ” je naslov letošnje osrednje
pro slave ob Dnevu slovenske kulture, ki bo v soboto, 6. februarja, ob
20. uri v Kulturnem domu v Gorici.
Glavni organizator dogodka, Inštitut za slovensko kulturo, je želel po -
ča stiti lik preminulega beneškega kulturnega delavca Alda Klodiča
in zato izbral naslov ene od njegovih poezij. Kulturni program, med
ka terim bodo predstavili pesmi, poezije in delo Alda Klodiča, bodo
obli kovali sopranistka Mojca Milič, basist Goran Ruzzier, otroški zbor
Mali lujerji, pevski zbor Fajnabanda, Beneško gledališče, mali orkester
in solopevci Glasbene matice ter gledališka skupina špetrske dvo je -
zi čne šole. Scenografija je bila zaupana Luisi Tomasetig, režija pa Eli -
sa betti Gustini. Pokroviteljici dogodka sta krovni organizaciji Slo ven -
cev v Italiji, SKGZ in SSO, ki bosta na prireditvi kot vedno podelili pri -
zna nja kulturnim delavcem za posebne zasluge na kulturnem po dro -
čju. Vabila za prireditev bodo na voljo od ponedeljka, 1. februarja, na
sedežu KD Ivan Trinko v Čedadu, v goriškem Kulturnem domu in od
torka, 2. februarja, v Tržaškem knjižnem središču.
Prešernova proslava tokrat v Gorici
Z nacionalnim predsednikom KSKJ Rudijem Krasevcem (levo) in nekdanjim
kongresnikom slovenskih korenin Rayem Kogovškom (desno)
NAŠA DRAGA 
IVA 
je v ponedeljek slavila lep življenjski jubilej. Naši
‘rdečelasi piki nogavički’ voščimo, da bi bila še naprej
igriva ter predana čaru gledališča in radosti vsakdana.
Želimo ji še veliko lepih trenutkov v naši družbi, saj nas
njen nasmeh in prisrčna beseda vedno razveseljujeta.
VSI PRI NOVEM GLASU
Aktualno 4. februarja 2016 3
  G. Marijan Markežič, urednik otroške revije
Pastirček z mladim srcem in 
s pogledom naprej!
POGOVOR 
  riljubljena in v zamej-
stvu zelo razširjena
otroška revija, ki jo iz-
daja Zadruga Goriška Mo-
horjeva, bo letos spomladi
na več načinov obeležila 70.
obletnico izhajanja. Na
uredništvo smo povabili nje-
nega urednika, g. Marijana
Markežiča, da bi skupaj razu-
meli, kako to, da je me-
sečnik kljub svojim letom
vedno tako vitalen in svež.
S kakšnimi vtisi je Pa-
stirček stopil v 70. leto?
Pastirček ima vedno v svoji
glavi in mislih svojo zgodo-
vino. Začelo se je v prvem
šolskem letu po drugi sve-
tovni vojni, ko ni bilo na
voljo slovenskih učbenikov
in časopisov. Nekateri ve-
roučitelji - takrat smo jim
pravili kateheti - na Go-
riškem so si zato izmislili novo
revijo. Rekli so: “Reviji mora-
mo dati pomembno ime. Kri-
stus je pastir, Pastirček je tisti,
ki bo širil njegove ideje”. Na
tem temelju so začeli msgr. Ka-
zimir Humar, g. Srečko Gre-
gorc in še mnogi drugi, ki so
pristopili k projektu. Kmalu so
začeli izdajati preprosto revijo
s tem naslovom, da bi širili
krščanske ideje med otroki. Na
tej osnovi še vedno delamo.
Zato pravim, da moramo ved-
no imeti pred očmi zgodovino,
korenine in ohranjati bogastvo
narodovega izročila, ko tiska-
mo igrice, izštevanke, prak-
tične pripomočke, knjige in iz-
dajamo cd-je.
Skozi vsa leta se je Pastirček
razvijal največ tako, da je po-
slušal učitelje in veroučitelje.
To je tudi izraz želje, ki jo imajo
otroci v osnovni šoli. Zato je
večina naših sodelavcev odra-
slih učiteljev ali veroučiteljev.
Imamo nekaj sodelavcev tudi s
slovenske strani, tako da v
P
praksi vedno nadaljujemo delo
v t. i. enotnem slovenskem
prostoru. Mnogi o tem prosto-
ru govorijo, mi ga ustvarjamo
na preprost način, v živo. Pa-
tirček je vedno prisluhnil želji
učiteljev, ki ga tudi uporabljajo
pri vseh predmetih, če to želi-
jo: na Goriškem večina, na
Tržaškem malo manj, to pa
mogoče zaradi vpliva Galeba
in tamkajšnjih drugačnih raz-
mer.
Pastirček ni ves v barvah, in
vendar otroci radi segajo po
njem...
Pastirčka tiskamo vedno delno
v črno-beli tehniki in delno v
barvah. Včasih je bil problem
finančne narave, tako da se je
s črno-belim tiskom kaj prihra-
nilo; danes, ko je razlika med
črno-belim ali barvnim tiskom
majhna, kljub temu ostajamo
pri polovici črno-belih in po-
lovici barvnih strani. Zakaj? Na
črno-belih straneh imajo otro-
ci več dela. Barvajo, dopolnju-
jejo in vadijo. Kdo bi rekel: “To
ni pomembno”. Pa je! Še ved-
no srečujem 13-14-letne fante
s srednje šole, ki me sprašujejo,
ali je prišel Pastirček. Barvali so
skozi vso osnovno šlo in še
vedno radi barvajo. Če kdo
barva, pomeni, da se je na neki
strani ustavil in da je oko padlo
tudi na besedilo. To je naša žel-
ja, da otroci delajo: na vsaki
strani imajo Pastirčkovi sode-
lavci delo: barvajo, berejo, do-
polnjujejo, odgovarjajo na
vprašanja...
Na kaj ste posebno ponosni?
Mesečnik se lahko pohvali s
tem, da več kot polovica otrok
odgovori vsak mesec. Preje-
mam po 200-300 risbic, še en-
krat toliko spisov, pa še kvize
in druge zapise. Ko je natečaj
za naslovnico, dobimo vsako
leto nad tisoč risbic, letos kar
1248!
Zanimanje je. Če so zadaj še
učitelji in starši, revija dobi svoj
pomen in tudi razlog obstoja
taka, kot je: brez celofana, brez
migajočih in svetlikajočih se
strani. Mi želimo,
da otroci delajo. Ko
pogledamo Pa-
stirčka, ki so ga
otroci predelali,
pobarvali in dopol-
nili, je nekaj čudo-
vitega! Ne morem
se naveličati to po-
navljati, ker je res
nekaj čudovitega.
Kamorkoli grem,
po šolah ali na raz-
na srečanja, ljudje
hočejo vedeti, za-
kaj je Pastirček dru-
gačen, saj to opazi-
jo. Potem ko jim ra-
zložim, potrjujejo
naše izbire. Seveda,
ko bi imeli kaj več
denarja in bi kdo
razumel, da je po-
trebno malo več
vložiti tudi v to, bi
lahko razširili strani. Najhuje
mi je, ko grem mimo šole med
odmorom in me otroci
sprašujejo, zakaj nisem objavil
risbic, ki so mi jih poslali. Ob-
javim jih namreč lahko 30-40,
to je 10-15% teh, ki jih redno
prejemam. Lepo bi bilo, ko bi
mogli dati vsaj na splet vse ri-
sbice in spise, ki jih ne more-
mo objaviti v mesečniku. Mo-
goče se bo to kdaj uresničilo …
Od kdaj ste urednik Pa-
stirčka?
Ko sem prišel v Gorico pred 38
leti, sem stopil takoj v akcijo...
Najprej sem sodeloval s tedan-
jo urednico Ljubko Šorli; ko se
je njeno zdravstveno stanje po-
slabšalo, sem sodeloval vedno
več. Ko ga je nato urejala Ljuba
Smotlak, sem bil pri delu še
bolj navzoč. V prvih 90. letih
prejšnjega stoletja sem sprejel
večino dela. Ko je imela hujše
težave tudi ga. Smotlak, smo
prevzeli vse mi.
/ str. 4
Danijel Devetak
Naši domovi, bogastvo ali breme? (8)
Sedež SSO v Čedadu
  veljavitev demokracije
in osamosvojitev Slo-
venije, ki sta se ure-
sničili na prehodu iz 80. v 90.
leta prejšnjega stoletja, sta
prinesli tudi spremembo
odnosa matične države do
Slovencev, ki živimo v
deželi Furlaniji Julijski kra-
jini. Prevzem vodenja no-
vonastale Republike Slove-
nije s strani Demosa in
pomladnih strank, ki se je
udejanjil, ko je Lojze Peter-
le prevzel predsedstvo prve
domokratično izvoljene
slovenske vlade, je prive-
dlo do celostnega upošte-
vanja slovenske narodne
skupnosti v FJK in zato je
Svet slovenskih organizacij
v očeh slovenske države
postal enakovreden Slo-
venski kulturno-gospodar-
ski zvezi, ki je bila tako
obravnavana v celotnem
povojnem obdobju. To se
je poznalo tudi pri sofi-
nanciranju bogate in raz-
nolike kulturne, prosvet-
ne, športne in vzgojne de-
javnosti, za katero v povoj-
nem obdobju skoraj ni bilo
možnosti za organizacije
U in društva v sklopu SSO.V tem kontekstu je tudi prišlodo pomembne pridobitve za
članice SSO v videmski po-
krajini. Ravno s pomočjo Slo-
venije je prišlo do odkupa
stavbe v Čedadu, ki jo je prev-
zel Svet slovenskih organiza-
cij in si tam uredil pokrajin-
ski sedež.
Največ zaslug za to
pomembno pridobi-
tev imata Riccardo
Ruttar in Marija Ferle-
tič. Riccardo Ruttar je
bil v tistih časih po-
krajinski predsednik
za SSO, Marija Ferletič
pa je bila deželna
predsednica krovne
organizacije. Oba sta
si prizadevala, da bi
tudi katoliški del Slo-
vencev v videmski po-
krajini pridobil svoj
samostojni prostor. To
pa je naletelo na
občutljivost takratne-
ga predsednika vlade
Republike Slovenije
Lojzeta Peterleta, ki je
redno obiskoval Slo-
vence v videmski po-
krajini od Trbiža do
Čedada. Kupo-prodaj-
no pogodbo za 140
milijonov takratnih
lir so podpisali leta
1994 s podjetjem TSI
Srl. Letni strošek za uporabo
in vzdrževanje prostorov je
okoli 3.800 evrov.
V teh prostorih pa imajo na
podlagi pogodbe za brez-
plačno uporabo svoj sedež
tudi Združenje Blankin, za-
druga Most in uredništvo šti-
rinajstdnevnika Dom. Vsak
teden v teh prostorih snema-
jo slovenske radijske oddaje,
ki jih oddajajo deželna RAI in
videmski škofijski radio Spa-
zio. Stavba, ki je v ul. Borgo
San Domenico v Čedadu,
ima tri nadstropja. V pritličju
so manjša dvorana, prostor
za razne fotokopirne in ti-
skalne stroje ter manjši arhiv,
kjer so shranjene časopisne
izdaje Doma, izdaje mesečne-
ga biltena Slovit ter številne
knjige in publikacije, ki jih je
izdala zadruga Most in obrav-
navajo zgodovinske, kultur-
ne, cerkvene ter druge ak-
tualne teme Slovencev v vi-
demski pokrajini. V dvorani
je tudi možnost za razne se-
stanke ali predstavitve. V njej
redno zaseda deželni in po-
krajinski izvršni odbor Sveta
slovenskih organizacij. V
prvem nadstropju je pisarna
SSO. V drugem nadstropju pa
imajo svoje prostore zadruga
Most ter uredništvi Doma in
Slovita.
Julijan Čavdek
Naši študentje v Ljubljani / Mateja Jarc
“Moj študij je zelo
raznolik”
Ime: Mateja Jarc
Doma si iz: Doberdoba
Študiraš: Logopedijo in surdo-
pedagogiko na Pedagoški fakul-
teti
Najraje: imam glasbo
Kako pravzaprav izgleda tvoj
študij?
Recimo, da je študij zelo razno-
lik. Sega od osnov razvojne pe-
dagogije, pedagoške psihologije,
pa do specifičnih
predmetov, ki so za
nas značilni, kot na
primer razvoj govora
in jezika, fonetika in
fonologija. Raznolik
je tudi zato, ker je to
študij tudi surdopeda-
gogike; učimo se tudi
baze slovenskega zna-
kovnega jezika, me-
tod poučevanja itd.
Letos imamo v dru-
gem semestru tudi 14
delovnih dni prakse.
Drugače pa pri raznih
predmetih redno obi-
skujemo različne
vrtce v Ljubljani, kjer
opazujemo razvoj otrok. Na pri-
mer v decembru sem bila na Za-
vodu za gluhe in naglušne v Lju-
bljani, kjer smo se srečevali s
problematiko gluhih otrok.
Kaj pa je pravzaprav surdope-
dagogika?
Besede surdopedagogika ne pre-
pozna niti program Word na
računalniku!  (smeh) To je veda
o tem, kako poučevati, kako se
spoprijemati z gluhimi, kako z
njimi komunicirati. Za gluhe je
najbolj pomembno to, da sploh
z njimi komuniciramo, ne glede
kako. Surdopedagog skuša biti
most med svetom slišečih in glu-
hih, obenem pa tudi pomagati
gluhim pri različnih težavah, s
katerimi se srečujejo, na primer
z govorom.
Že veš, ali bi se raje ukvarjala
v večji meri z logopedijo ali s
surdopedagogiko?
To, kar bi najraje delala, je pove-
zano z glasbo. Obstajajo namreč
logopedi prav za pevce oziroma
rada bi v redno logopedsko tera-
pijo uvajala glasbo. To je recimo
moj cilj.
Če sva že pri glasbi: v Dober-
dobu vodiš otroški zbor, med
tvojimi izbirnimi predmeti pa
je tudi dirigiranje. Kako izgle-
da ta predmet?
Nikoli nisem spoznavala zboro-
vodstva s tega vidika. Pridobila
sem neke teorične osnove,
predvsem v delu z otroki, ki me
tudi najbolj zanima. Imeli smo
dobro profesorico, ki je dajala
poudarek tudi na zdravo upora-
bo glasu. Recimo, kako otroku
izboljšati dihanje. Če začneš
otroku to razlagati, ne bo nič. Pri
otroku se mora to razviti instin-
ktivno. Učili smo se izbirati vo-
kalizme, da ne začneš z neko to-
go vajo, ampak da izhajaš iz zvo-
kov iz narave, iz posnemanja re-
cimo žoge ali vlaka, in da otro-
kom na ta način približaš tehni-
ko zdravega petja.
Tudi sama poješ tako v zamej-
stvu kot v Ljubljani. Predstavi
nam svojo izkušnjo pri APZ
Tone Tomšič Univerze v Lju-
bljani!
Začela sem v začetku tega študij-
skega leta in mi je za zdaj zelo
všeč. Posebnost zbora je, da je
študentski zbor, v katerem vlada
zelo strog režim, in po mojem je
to recept za uspeh. Na primer
prisotnost na vajah, klepetanje
med vajami, splošna resnost.
Opažam, da imajo pevci dru-
gačen pristop k petju, drugače se
spoprijemajo z glasbo, bolj znan-
stveno, tehnično. Kar je še bi-
stveno različno, je to, da si v Lju-
bljani nekako v središču doga-
janja. Za božični koncert smo,
recimo, sodelovali z RTV in peli
v Cankarjevem domu. Če bi pela
samo v zamejstvu, bi o takem
projektu verjetno še dolgo san-
jala. Potem srečuješ skladatelje.
Na vaje je skoraj redno prihajal
Aldo Kumar, avtor novitete, ki
smo jo izvajali. Redno se srečuje-
mo tudi z zelo dobrimi profeso-
ricami vokalne tehnike. Delati z
njimi je res zelo zanimivo, ker
spoznavaš druge pristope. V Lju-
bljani se zdi na splošno vse lažje.
Če se vrneva k tvojemu študi-
ju. Veš morda, kako bi tvoj
študij izgledal v Italiji?
Sem malce primerjala predmet-
nik, ki je prav res zelo podoben.
Razlika je v tem, da spada logo-
pedija v Italiji med zdravstvene
vede, medtem ko je v Sloveniji
med pedagoškimi. Tudi jaz sem
najprej mislila, da je to strogo
medicinsko, a odkar sem v Lju-
bljani, menim, da je bolje, da
spada med pedagoške. Medicin-
sko je nekaj, kar vodi v več di-
stance, v odnos pacient zdrav-
nik, medtem ko pri logopediji
mislim, da je nujen stik, zaupan-
je v osebo in da te distance ni tre-
ba.
Za koga je primeren ta študij?
Primeren je za tiste, ki jih zani-
ma podrobno jezik, jezik kot si-
stem. Jezik nastaja že v možga-
nih in težave lahko nastanejo na
več stopnjah, govor je v bistvu
končni stadij. Torej tiste, ki jih
zanima bodisi humanistična kot
znanstvena plat, oziroma, ki jih
osrečuje delo z ljudmi in ki radi
pomagajo.
Kako izgleda študenstko
življenje v prestolnici?
Vsekakor je zame življenje v Lju-
bljani zelo pozitivna izkušnja.
Dobro je, da zamejci spoznamo
tudi osrednjo Slovenijo. Ko si v
zamejstvu, misliš, da imaš enako
kulturo, a potem vidiš neke ra-
zlike. Pozitivno je tudi, da imaš
v Ljubljani vse, kar želiš, prav
pod roko; Ljubljana nudi ogrom-
no stvari.
Kaj pa pogrešaš v Ljubljani?
Najbolj pogrešam sproščenost;
vsi se mi zdijo zelo togi, domov
pa bi pripeljala malo njihove re-
snosti.
Če pogledava še v prihod-
nost...
V četrtem letniku bi rada šla na
Erasmus izmenjavo v Belgijo.
Morda bi nadaljevanje res opra-
vila v Italiji, da bi spoznala itali-
janski pristop k temu področju.
Lucija Tavčar
Kristjani in družba4. februarja 20164
  G. Marijan Markežič
Pastirček z mladim
srcem ...
S 3. STRANI 
Kdo pa so bili vaši drugi pre-
dhodniki?
Od prve letošnje številke dalje
posvečamo posebne prispevke
v Pastirčku njegovi 70-letnici.
Med drugim Mariza Perat piše
tudi o dosedanjih urednikih. To
sta bila dr. Kazimir Humar in g.
Srečko Gregorec v Gorici, nato
v Trstu dr. Jože Prešeren, potem
- spet v Gorici - Zora Saksida in
Ljubka Šorli; za njima Ljuba
Smotlak iz Mačkolj in nato jaz.
Meseca aprila pa bomo prazno-
vali!
Povejte nam vse o tem praz-
niku!
V nedeljo, 10. aprila, bomo ime-
li prireditev v Kulturnem centru
Lojze Bratuž: ob 16. uri bo pod
lipami na dvorišču doma sveta
maša za žive in pokojne Pa-
stirčkove sodelavce, v dvorani
pa kratek in vesel nastop otrok.
Brez govoranc! Govore bodo za-
menjale slike, ki se bodo vrstile
na ekranu, in spremno besedilo
napovedovalcev, sodelavcev,
mladih. Nastopila bosta dva
zbora, eden iz Tržaške, drugi iz
Goriške, sledilo bo nagrajevanje
likovnega natečaja, ki smo mu
dali naslov Pastir-Pastirica. Po-
delili bomo 16 nagrad: tri za
vsak razred osnovne šole ter na-
grado za naslovno stran Pa-
stirčka v prihodnjem šolskem
letu. Vse te risbe bomo razstavili
v Kulturnem centru Bratuž. Na
sporedu bo tudi podelitev priz-
nanj nekaterim zaslužnim. Nek-
je “nad oblaki” pa se pripravlja
še eno presenečenje...
Praznovanje boste sklenili s
himno?
Da, himno je napisal Patrick
Quaggiato in je bila objavljena
v septembrskem Pastirčku.
Otroški zbor glasbene šole Emil
Komel jo pod vodstvom Dami-
jane Čevdek študira in pripra-
vlja posnetek; upam, da nam bo
v prihodnjih tednih uspelo pri-
praviti tudi video-posnetek, ki
ga bomo dali na splet. Ko bo pri-
pravljen, bomo to seveda spo-
ročili prek Novega glasa. Za ti-
ste, ki morda nimajo dostopa do
spleta, bomo poskrbeli, da bodo
prejeli posnetek na zgoščenki.
Tako bodo lahko imeli otroci
vseh šol na razpolago enak po-
snetek. Na prazniku bodo tako
vsi prisotni otroci skupaj zapeli
isto himno, ki povzema bistvo
Pastirčkovega poslanstva. Pa-
trick medtem pripravlja tudi in-
strumentalno spremljavo.
Venček narodnih, ki ga bo zapel
otroški zbor iz Števerjana, bo
spremljal ansambel števerjan-
skih glasbenikov, ki so se v zad-
njih mesecih že večkrat izkazali
na različnih odrih.
Bo jubilej tudi priložnost za
kakšno izdajo?
Ob praznovanju bomo objavili
tudi zbirko skladb, ki jih je na-
pisal Patrick Quaggiato, te so bi-
le objavljene v Pastirčku in do-
slej še niso bile izdane. To bo le-
po darilo za naše zbore, ki po-
trebujejo take zbirke! Upam, da
nam bo uspelo izdati tudi zbir-
ko, posvečeno Packu, saj imamo
doslej pri kraju skoraj 100 teh
priljubljenih ilustracij. Ker se je
nekdanja sodelavka Pastirčka
Lučka Susič rodila istega leta kot
Pastirček, smo želeli izdati po-
sebno zbirko njenih zgodbic ali
igric.
Podpora mesečniku z leti
med otroki in njihovimi
mentorji upada ali se ohran-
ja?
V glavnem je ta podpora kon-
stantna, na Tržaškem gre počasi
na boljše. Na Goriškem so eni
in drugi vedno sodelovali do-
bro. Naklada, čeprav počasi, le
narašča. Na začetku šolskega le-
ta tiskamo 2300 oz. 2400 izvo-
dov; prvi izvod dajemo brez-
plačno vsem, potem pa
skušamo tiskati toliko, kolikor
jih rabimo, približno dva tisoč.
Pri tem se ne slepomišimo, šte-
vilk ne napihujemo! Toliko ti-
skamo, kolikor rabimo, ker je
greh metati papir nazaj v papir-
nico. To je greh tiskanja nepo-
trebnih izvodov. Škoda je dre-
ves. Pastirček se lahko pohvali
tudi na tem področju, da že
vrsto let tiska na naravi prijaz-
nem papirju.
Kdo pa tiska Pastirčka?
Dolgo let smo tiskali pri Tiskar-
ni Budin, zadnjih 12 let pa to
dela Grafica Goriziana, ki je pri
svojem delu natančna in redna.
Pohvalo si zaslužijo tudi vsi so-
delavci Pastirčka, saj tako lahko
izhaja v roku. Otroci ga dobijo
v roke prve dni tekočega mese-
ca.
Občutite finančno krizo?
Uprava nam veliko ne more
krčiti sredstev, saj večina naših
sodelavcev ni plačana, smo pro-
stovoljci. Urednik piše, urejuje,
nosi v tiskarno in celo razpošil-
ja. Lani smo zaradi slabega fi-
nančnega stanja našega založni-
ka, Zadruge Goriška Mohorjeva,
uvedli varčevalni ukrep, ki smo
ga zelo elegantno in na tiho ure-
dili: od začetka 2015 dalje revijo
postavljamo sami. Zelo lepo ga
urejuje naša pridna Maida. Sva
na isti valovni dolžini: dovolj je,
da se pogledava, in takoj nare-
diva, kar je treba. To je bistveno
pri časopisu: da se takoj razume-
mo, kaj gre kam in zakaj gre tja.
Zato ji gradivo lahko pustim na
mizi in grem; ko se vrnem, vem,
da je naredila, kar je bilo prav.
Tudi tako stiskamo pas in tudi
zobe. In utrjujemo čeljustne
mišice …
Eno glavnih sporočil me-
sečnika je od nekdaj srčna
kultura.
Srčna kultura, delo, povezava
med glavo, srcem in rokami.
Srce, glava, roke. Na tak način,
da otroci razumejo, preprosto!
Jezik mora biti preprost, toda
vzgojen. Da se takoj vidi, kaj je
treba napraviti. Ko otroci vidijo
stran, točno vedo, kaj bodo na-
redili. Vemo, da gre oko najprej
na Packota, nato na uganke, po-
tem pa prelistajo prispevke, ki
jih najbolj zanimajo, tehnične,
kuharske, jezikovni kotiček, pra-
vljice, zgodbice itd. Vedno je
prisotno vse, kar otroško do-
mišljijo buri in spodbuja. Mi
smo nekje zadaj, za otroki in za
starši, s pogledom naprej!
Leto usmiljenja krasna priložnost
Za človeka gre …
  teh dneh se dogodki vrsti-
jo kot po tekočem traku, če
bi hotela v svoj prvi le-
tošnji komentar zajeti vse, nad
čimer se nekateri naslajajo, drugi
zgražajo, bi bil naslov venček na-
rodnih in mednarodnih. Pa ne
bom, ker bi na koncu ostala le
zmeda in velik vprašaj. Tako kot je
zmeda v naših enih in drugih me-
dijih. Pravijo, da je to pluralnost,
ki je nujna. Morda res, vendar zla-
to sredino težko najdeš, poštena
beseda o nekem dogajanju je bolj
izjema kot pravilo. Večinoma je v
ospredju politična pripadnost, ki
človeku brez strankarske
navlake pove bore malo.
V teh dneh smo večkrat
slišali zgodbo brezdomca
z naslovom Dober dan,
imate kaj drobiža, go-
spod? In takih vprašanj
je iz dneva v dan več. To
te po mestih sprašujejo
stari in mladi, vsem je
skupno le to, da so ljudje
brez iskrice v očeh, s po-
gledom, uprtim v tla. V
srce so se mi zarezale be-
sede berača, ki je prosil ob avtoma-
tu za plačilo parkirnine. Vsak po-
sebej smo slišali njegov: “Dober
dan, imate kaj drobiža”?, nekateri
smo dali, drugi so pogled obrnili
vstran, nekaterim je bilo nerodno,
bolj zaradi nas, ki smo reagirali,
kot smo, kot zaradi človeka, ki je
prosil. Tudi mladi gospod v črni
obleki, z aktovko v roki, je bil de-
ležen istega vprašanja. Cinično je
pogledal reveža in rekel: “Delat
pojdi”! Vsi smo bili tiho, videli
smo le zabuhle oči in trepetajoče
roke berača, ki je odgovoril: “Po-
glej me v faco in povej mi, kdo bi
me vzel”. Mladi gospod je odkora-
kal dalje, ostali smo se spogledali
in mislim, da smo vsi skupaj v tem
revežu prepoznali človeka, člove-
ka, ki trpi in preizkuša našo člo-
večnost.
Saj vem, da mi nekateri ne boste
dali prav, tudi sama se strinjam, da
je delo tisto, ki daje človeku dosto-
janstvo, toda hvalimo Boga, če
nam je to danes dano, že jutri se
lahko obrne. Preveč zgodb poz-
nam, ki potrjujejo mojo trditev.
Ja, nekaterim je pa bilo dano ozi-
roma so si kar sami dali. Gospodje
profesorji z najbolj uglednim fi-
nančnikom na čelu, ki nam dan
na dan ponavlja, da ni denarja za
upokojence, da ni denarja za poli-
ciste, da ni denarja za vojsko, sploh
pa za kulturo in celo šolstvo, da o
sramotno nizki minimalni plači
niti ne govorimo, je prejemal malo
večji drobiž že zato, da je bil vedno
pripravljen narediti kaj zase in svo-
V je politične kolege. Prepričanasem, da bodo dokazali, da je vsepo črki zakona, kajti verjamem, da
to znajo, kaj je moralno, pa je dru-
go vprašanje; gospa baronica je v
zaporu, ker je porabila denar za so-
cialno pomoč delavcem, a si niso
te reči kar malo podobne, kaj me-
nite? Pa kljub temu se govori, da
bodo ta denar vrnili oz. dali kot
donacijo za humanitarne name-
ne. Poznam gospo, ki bi ji le ma-
jhen procent tega, kar je neupra-
vičeno dobil samo eden od teh pri-
sklednikov, pomagal, da bi od-
plačala dolg, ki ga z minimalno
plačo nikoli ne bo zmogla. Zato
apeliram na vse odgovorne v Slo-
veniji, ki imajo v sebi še vedno kaj
socialnega čuta do sočloveka, naj
udarijo po mizi in tu naredijo red.
Tudi tokrat gre za človeka, ki mora
spoznati, da skupno dobro ne mo-
re biti le moje dobro.
Na steni neke naše fakultete se je
baje pojavil grafit, mimogrede gra-
fitov ne maram, pa vendar to ni
bil klasičen grafit, temveč je bil sez-
nam tistih, ki so pri koritu dodat-
kov za stalno pripravljenost. In na
tem seznamu so tudi ljudje, ki so
zamrznili vsako dvigovanje plač in
pokojnin z grožnjo, da bo to sesulo
slovensko gospodarstvo. Dragi go-
spodje, večino ste ga že sesuli, kajti
vaša himna ni naša himna, vaša
ima naslovKaj nam pa morejo.
Ko smo že pri himni, bom rekla
hvala našim skakalcem, zaradi
njih so plapolale slovenske zasta-
ve, da ne govorim, kolikokrat se je
slišala naša himna, zaradi katere
so dali kape dol tudi drugi tekmo-
valci. Kako lepo bi bilo, da bi bili
tako enotni in ponosni na naših
proslavah, brez vraga in prepira.
In že smo pri ograji, ki bode v oči
in srce. Ne vrag le sosed bo mejak
pojemo, po drugi strani pa posta-
vljamo ograje. Še sreča, da so ogra-
je same sebi namen, saj ni bilo
slišati, da bi koga ustavile, le ubo-
gim vojakom je poplava pov-
zročila dodatne težave, toda to ni-
ma z begunci prav nič. V začetku
begunskega navala je bila zaščita
morda res potrebna, vendar danes
POGLED ŽENINA IN NEVESTE
Visoka pesem je edinstvena pripoved o človeški
in Božji ljubezni. Na stvaren in obenem na pe-
sniški način opisuje srečanje ženina in neveste,
ki hrepenita drug po drugem, se občudujeta in
podarita v svojem življenju. Njuna ljubezen je
tako močna, da more premagati človeško
krhkost in minljivost, ker so v njej večni plame-
ni Božje ljubezni.
Ženin čaka nevesto, ki se mu bliža skozi puščavo
v poročnem sprevodu. Sprašuje se, kdo je ta ose-
ba, ki je zapustila svoj dom in prihaja k njemu.
Karavano spremljajo prašni oblak in dišave, ki
pomenijo moč čustev in navdušenja za ljublje-
nega. Draga je kot kraljica, ki jo spremljajo voja-
ki in varujejo pred vsakomer, ki bi želel umazati
njeno ljubezen. Nevesta hrepeni po ženinu,
vendar na tej poti odkriva, da je kljub bližnji po-
roki še vedno sama v svoji tišini, bolečini in
iskanju.
Ko pride v hišo ženina, se mlada umakneta v
svoj svet, okrog njih je tišina in ženin začne ope-
vati lepoto neveste. V ospredje stopi njegov po-
gled, ki občutljivo premeri njeno telo. Pogled
začenja pri očeh in laseh, gre od ustnic do lic, k
vratu in prsim. Iz njegove notranjosti prihajajo
valovi navdušenja: Kako lepa si, prijateljica mo-
ja? V svojem opisu je pesnik spoštljiv, brez
kančka vulgarnosti, nesramnosti ali hinavščine.
Občudovanje telesne lepote zbliža tudi njuni
srci. Nevesta objame ženina, da se njuni bitji od-
preta v dialog, ki je obenem izraz presežne sreče
in lepote. Zato je krščanska duhovnost ta verz
obrnila na Marijo: Vsa lepa si, Marija, nobenega
madeža ni na tebi.
Občudovanje telesa neveste poraja željo po lju-
bezni, ki je gibanje src in vodi v najgloblje člo-
veško sobivanje. Pesnik pravi, da prihaja nevesta
iz gorovja Libanona, da je dar od zgoraj, ki je
prežet z bogastvom dišav in lepote. Ženin je ves
iz sebe, spominja se, kako je bil osvojen z enim
pogledom, ki ga je pritegnil in prežaril do glo-
bin. Nevesta je pričakovana in želena kot naj-
večji dar v njegovem življenju. Med njima so po-
gledi, fantazija, strast, ki ju prežame do zadnjih
vlaken in vabi k popolni podaritvi. Za simbo-
lom gore pride simbol vrta, ki ima studenec žive
vode. To je svežina neveste, njena nedolžna lju-
bezen, ki je kot zaklenjen vodnjak, najlepši dar
za ženina. Vodnjak in izvir bosta odprta samo
zanj, isto velja tudi za njega. V tem odnosu se bo
obnovilo življenje, ljubezen bo ozdravila bolez-
ni, telesne in duhovne. Zato vabi ženin še dru-
ge, da se pridružijo njegovemu veselju. V člo-
veški ljubezni odmeva glas Božje ljubezni. Ko
gleda žensko telo, gleda vso njeno osebo, ki je
Božje delo in dar. Pomembno je, da pristopi k
tem svetinjam s čistim pogledom in ohrani ter
spoštuje bogastvo drugega. Nečisti pogled pa je
sebičen in nasilen, krade svobodo drugega in
zasenči edinstvenost njegove osebe. Ženin in
nevesta sprejemata svoji telesi z novim,
odrešenim pogledom, zato je Visoka pesem naj-
bolj novozavezna knjiga Stare zaveze. Ni slučaj,
da se v Svetem pismu zakonska podaritev ime-
nuje 'spoznanje', s čimer hoče povedati, da ni
resnične spolne podaritve, če se ženin in neve-
sta ne spoznata in priznata kot osebi, ki se ljubi-
ta. Beseda 'spoznati' tudi vključuje celovitost,
da podarita in sprejmeta v vsem, kar sta v krogu
ljubezni in spoštovanja, čudenja in hvaljenja, pa
tudi pričakovanja in odpuščanja.
GLEDATI SKOZI POGLED (18) Primož Krečič
je smešno, to je tako, kot če posta-
viš alarm v hišo, ko te že oropajo.
Kakorkoli, to niso enostavne stva-
ri, državniki potrebujejo modrost,
da bodo naredili, kar je najbolje
najprej za svoje državljane in po-
tem tudi za druge. Tudi tu gre naj-
prej za človeka. Številni se sprašuje-
mo, kam to pelje, zavračati ljudi ni
človeško, jih sprejemati brez ome-
jitev je naivno. Tudi če odmislimo
stroške in nastanitev, tako naglo
mešanje kultur bo prineslo velike
probleme, enim in drugim. Silve-
strski večer v Nemčiji je pokazal
vso bedo kulture prišlekov in tudi
nezmožnost neke države, da bi
zaščitila svoje državljanke. Še da-
nes si svet ni enoten, ali je to spol-
no nasilje ali terorizem. Priznajmo
si, da se to lahko zgodi kjerkoli, in
tudi če se ne zgodi, zaradi begun-
ske problematike, je ogrožen mir,
je ogrožen človek. Tudi če še
tako pozorno poslušam, kaj
bodo naredili politiki doma
in po svetu, me kot državlja-
na Slovenije in Evrope ne
morejo prepričati, da je to,
kar se dogaja, prav. Pred dne-
vi mi je gospa, ki beguncev
ne mara, očitala, da sta Kari-
tas in Cerkev tisti, ki jim od-
pirata vrata. Za Božjo voljo,
nalijmo si čistega vina;
država je tista, ki odloči, koga
bo sprejela in koga ne bo, Ka-
ritas in druge humanitarne orga-
nizacije smo le poklicane, da v
skladu s svojimi načeli in krščan-
sko etiko pomagamo človeku v sti-
ski. Če človeku pošteno poveš, da
ne bo dela za vse, da ne bo stano-
vanj za vse, še nisi njegov so-
vražnik, narobe je, da obljubljaš,
vabiš in potem ljudje trpijo. Govo-
riti o multikulturnosti je eno, iz-
peljati to čez noč pa je drugo po-
glavje. Multikulturnost se ne zgodi
na ukaz, temveč je stvar sobivanja
in prilagajanja. Kaj hitro se rodijo
predsodki, sovražnost, iz tega pa
skupine, ki sejejo zlo. Tudi Komi-
sija pravičnost in mir je ob nedav-
nem onečaščenju prostora, na-
menjenega gradnji Islamskega ver-
skega in kulturnega centra v Lju-
bljani, povedala, da je to nespre-
jemljivo dejanje, in pozvala vse za
spoštljiv dialog z verskimi skupno-
stmi. Sami katoličani vemo, kako
to boli, saj smo izkusili onečaščen-
je Brezjanske Marije in Strunjan-
skega križa.
V zadnjem času se po vseh sloven-
skih časnikih piše novica, da šte-
vilo slovenskih vernikov upada.
Do zadnje podrobnosti lahko vsi
preberejo, koliko je bilo krstov,
obhajil, porok. Iz večine člankov
se čuti veselje nad temi podatki.
Ne pustimo se zmesti, ni potrebe,
da vidimo posmeh, morda tudi
upravičen; prišel je čas, da si po-
stavimo ogledalo in se vprašamo,
zakaj? Leto usmiljenja je krasna
priložnost.
Jožica Ličen
Ne zdi se mi dobro, da bi se razširilo med verniki
negativno mnenje glede voščila miru s stiskom rok
med sveto mašo, tudi zaradi zapisa gospoda Andreja
Vončine pred časom ter gospe Nelde Štok Vojska v
Novem glasu 21. januarja t. l.
Voščilo miru, ki si ga verniki med obredom svete maše
zaželijo drug drugemu, je tisti mir, “ki ga svet ne more
dati”, je božji dar, ki ga lahko nekdo sprejme ali pa
tudi ne. Ko Jezus razpošlje učence, jim naroči: “V
katerokoli hišo pridete, recite najprej: Mir tej hiši. In če
bo v njej prebival miroljuben človek, bo na njem počival
vaš mir; če pa ne, se povrne k vam” (Lk. 10,5-6). Bog
nikogar ne posiljuje.
O gesti podarjanja miru piše sveti Justin v Apologiji:
“Ko se konča pridiga, vsi verniki vstanejo in molijo
razne prošnje. Ko se končajo prošnje, si damo drug
drugemu poljub miru”.
Zanimivo, da sv. Justin postavi poljub miru po prošnjah
vernikov, torej pred posvečenjem, to pa zato, da
skupnost, ki se udeležuje svete maše, spravljena med
seboj in Bogom, se lahko pridruži Jezusovi daritvi. Na
tak način, tudi danes, si nekatera cerkvena gibanja
izmenjajo izraz miru po prošnjah vernikov.
Izraz miru s poljubom ali s stiskom roke ni torej neki
modernizem, ampak ima svoj začetek že v prvih
stoletjih krščanstva, sveti Justin je umrl mučeniške
smrti okrog leta 163.
Naj bom konkreten. Zgodi se, da kakšenkrat greva z
ženo k sveti maši, “zaprta” drug do drugega. Tako
zadržanje je v nasprotju s smislom svete maše, zato
se tudi počutiva nelagodno. Povabilo k izmenjavi miru
nama pomaga, da se pogledava v oči, in takrat pride
božja pomoč, da si iz srca zaželiva mir tudi s stiskom
rok. Po tej spravi je doživetje svete maše vse nekaj
drugega.
Koliko družin, sosedov, gre skupaj k sveti maši, v
notranjosti pa ostane “zaprtih” drug do drugega.
Povabilo k izmenjavi miru s stiskom rok je velika
pomoč, da se srca malo odprejo božji milosti in tako
ima sveta maša čisto drugačno veljavo.
Naj mi gospod Andrej Vončina in gospa Nelda Štok
Vojska ne zamerita, če se ne strinjam s tem, kar sta
zapisala glede voščila miru, prepričan sem namreč,
da je pomemben del svete maše. / Emil Radetič
Mir je božji dar
Kristjani in družba 4. februarja 2016 5
Številne polemike po sobotnem shodu
Poročanje medijev o
“Family day” v Rimu
  soboto, 30. januarja 2016, so se
mnogi Slovenci predajali evforiji
ob uspehih slovenskih
športnikov. Dan “sedmih stopničk”.
Moški skoki v Saporu: 1. Peter Prevc, 2.
Domen Prevc, 3. Robert Kranjec. Moški
smuk v Garmisch Partenkirchnu: 2.
Boštjan Kline. Ženski veleslalom v
Mariboru: 2. Ana Drev. Ženski skoki v
Obersdorfu: 3. Ema Klinec. Moško
deskanje v Moskvi: 3. Rok Marguč. Žal,
je dan, kot ga za slovenski šport še ni
bilo, zasenčila huda prometna nesreča
na primorski avtocesti.
Med tem je v Italiji, v Rimu, na “Circo
Massimo” potekal shod za ohranitev
“naravne družine”. “Dan, kot ga še ni
bilo”! Ta dan bo šel v zgodovino Italije
kot dan enega izmed največjih shodov v
zgodovini te države in kot eden
največjih shodov za ohranitev lepote
“naravne družine” v svetovnem merilu.
Velika množica Italijanov je svojim
voditeljem, pred glasovanjem v senatu,
ki bo potekalo v februarju, sporočila, da
so proti osnutku novega družinskega
zakona (disegno di legge Cirinna'), da
“otrok ni pravica”, da so proti
“nadomestnemu materinstvu”, proti
vzgoji otrok po teoriji spola, proti t. i.
“homofobnim zakonom”, da otrok ni
proizvod in maternica ni stroj.
Po shodu “ljudstva družine” 20. junija
2015 je to bil že drugi veliki shod
Italijanov. Poleg tega v Italiji že od leta
2013 redno potekajo bdenja “Stražarjev”
(Sentinelle in Piedi), ki povezujejo ljudi
ne glede na njihovo politično, versko in
nacionalno pripadnost. Ta bdenja so
doslej potekala že v več kot 150
italijanskih mestih.
Zanimive so velike razlike v poročanju o
sobotnem družinskem shodu v Rimu.
Med “nekaj sto tisoč udeležencev” in
“dva milijona udeležencev” je kar velika
razlika, čeprav tudi nekaj sto tisoč ljudi
ni malo. Komu verjeti? Pretiravajo
organizatorji ali novinarji
najvplivnejših medijev? Zanimiva je še
ena primerjava: po ocenah pripadnikov
LGTB in poročanju največjih
italijanskih medijev se je prejšnji teden
na 99 italijanskih trgih zbralo milijon
zagovornikov predlaganega družinskega
zakona. Nasprotniki predlaganega
zakona pa trdijo, da je bilo na teh
shodih prisotnih manj kot 50.000 oseb.
Da bi bilo na 99 trgih milijon ljudi, bi
moralo biti na vsakem trgu nad 10.000
ljudi. Toda v Turinu se je zbralo okoli
7000 zagovornikov predlaganega
zakona, v Milanu okoli 1000, v Rimu le
okoli 500, na mnogih trgih še manj …
Kje so se novinarji učili matematike?
Kje je etika novinarjev, ki širijo take
laži? Nas podcenjujejo, da ne znamo
šteti in računati? Smo vsi državljani
imeli v matematiki “cvek”? Isti mediji,
ki triumfalistično pišejo “Milijon nas
je”, skoraj ne poročajo o mesečnih
bdenjih Sentinell. Kje je objektivnost?
Je naloga novinarjev, da poročajo o
resnici ali da resnico ustvarjajo?
Kljub vsem pretiravanjem, navzgor in
navzdol, kljub zamolčevanju in
prikrojevanju resnice je dejstvo, da
obstaja “ljudstvo družine”, ki nasprotuje
protidružinski zakonodaji, ki se leto za
letom bolje organizira in je vedno
močnejše. Kaj te ljudi vodi na družinske
shode? Družine z vseh koncev Italije so
začele v sproščenem in veselem vzdušju
prihajati na “Circo Massimo” opoldne.
Med njimi so bile družine z majhnimi
otroki v vozičkih. Tudi mladih ni
manjkalo. Slišalo se je petje. Zborovanje
se je začelo ob 14. uri. Ob 15. uri je
Massimo Gandolfini sporočil, da je na
prizorišču 2 milijona ljudi. Ob 17. uri so
množice ob zvokih znanih pesmi
(Nessun dorma, Mamma di Bixio e
Cherubini …) zapuščale prizorišče
shoda.
Vsekakor lahko ob tem shodu govorimo
o ljudstvu, ki se zavzema za družino, ki
skuša preprečiti sprejemanje “DDL
Cirinna'”. Je to ljudstvo nasilno,
zavedeno, neumno, nečloveško,
zaostalo, homofobno? Kako to, da na
svoje stroške (poti jim ni plačal noben
sindikat) in prostovoljno prihajajo na
shod, ki poteka nenasilno, brez žaljenja
tistih, ki mislijo drugače. Toda,
sporočilo je jasno tudi za predsednika
vlade Mattea Renzija: “Vietato
rottamare la famiglia” (Prepovedano
uničiti družino). Zgovoren je tudi
slogan: “Renzi ci ricorderemo” (Renzi,
se bomo spomnili). Seveda so pri tem
mišljene naslednje volitve.
Kako je mogoče, da se na takem shodu
zbere toliko ljudi, kljub temu da
politiki, novinarji in javnomnenjski
voditelji že vrsto let, dan za dnem, kot
papige ponavljajo, da klasične družine
skorajda ni več, da je nastopil čas za
svobodne zveze, da je družina nekaj
zastarelega in preživelega, da obstajajo
le še redki zaostali in čudaški
posamezniki, ki živijo izven realnosti
modernega sveta? Kje so vsi prej
omenjeni inženirji t. i. novih
človekovih pravic pogrešili, da pranje
možganov, kljub tolikim
organizacijskim in propagandnim
naporom ter velikim finančnim
vložkom, ni uspelo? Če vsi ali vsaj
velika večina misli tako, kot pišejo
mediji, od kod tako velika množica, ki
zagovarja nekaj povsem nasprotnega?
Pa še eno pomembno vprašanje. Zakaj
skušajo mediji čim bolj minimalizirati
ta zgodovinski dan, dan, kot ga še ni
bilo? Njihovo ravnanje je nespametno.
S tem se njihova verodostojnost le še
zmanjšuje, zato bo na naslednjem
shodu še več pripadnikov “ljudstva
družine”. Novinarje, ki poročajo tako
pristransko, bi moralo biti sram, če bi v
sebi imeli vsaj malo vesti in srca. Kako
prav je, da dvomimo o objektivnosti
zgodovinopisja, če obstaja tako
postransko poročanje o dogodkih, ki se
dogajajo pred našimi očmi!
Pristransko poročanje medijev o Family
Day v Rimu je še en razlog več za
kritično presojanje ravnanja ameriških
in evropskih oblasti, OZN ter
mednarodnih dobrodelnih organizacij.
Je še en razlog več, da se še bolj
zavzamemo za družino.
Bogdan Vidmar
VObjavljamo odlično pridigo duhovni-ka Milana Knepa z dne 1. januarja2016 v župniji Ljubljana-Stožice o na-
videznem miru in svobodi sodobnega
Zahoda.
Na dan novega leta, ko obhajamo
praznik Marije, svete Božje Matere, in
svetovni dan miru, bi se rad znova
spomnil na Vaclava Havla (1936–
2011), češkega dramatika in oporečni-
ka ter prvega predsednika Republike
Češke (1990). Ves svet mu prizna za-
sluge, da je kot eden od podpisnikov
Listine 77 in s svojim umetniškim
ustvarjanjem učinkovito razkrinkaval
komunizem kot sistem laži, zaradi
česar so ljudje živeli v svetu videza.
Ker ni hotel pritrjevati življenju v laži,
so ga oblasti preganjale.
Danes Havla ne omenjam zato, da bi
mu še sam pristavil delež hvale. Kdor
je bil na njegovi strani pred štiridese-
timi leti, je tvegal izgubo službe ali za-
por. V ozadju splošnega občudovanja
Havlovega poguma, ker je vztrajal v
resnici, je veliko sprenevedanja.
Mnogi hočejo biti Havlovi občudoval-
ci zato, da bi javno pokazali svoj prezir
do komunizma, čeprav so nekoč za-
radi nenačelnosti imeli od njega ko-
rist. Sedaj pa se pretvarjajo v goreče
privržence demokracije, svobode, člo-
vekovih pravic, dostojanstva človeške
osebe itd. To ni iskreno, kajti svet, ki
mu pravimo Zahod, nikakor ni popol-
no nasprotje komunizma, proti kate-
remu se je boril Havel, ampak je tudi
Zahod prežet z idejno diferenciacijo,
kulturnim bojem, izključevanjem in
kršenjem člove-
kovih pravic.
Zahod potrebu-
je novega Havla
Zahod potrebu-
je novega Havla,
ki bi tako na-
tančno kot ne-
koč on analiziral
laž sedanje za-
hodne demo-
kracije in libera-
lizma. Zagotovo
so danes na Za-
hodu ljudje, ki
ne zaostajajo za
duhovnim for-
matom Vaclava
Havla, vendar
jih javnost ne zaznava. Kadar se ogla-
sijo, se nihče ne zgane, kajti njihove
pobude se sproti utapljajo v sistemski
medlosti vodilnih politikov in v me-
dijskem relativizmu. Takšen odnos do
oporečnikov spada v sodobna obla-
stna razmerja, kot bi rekel francoski
filozof Michel Foucault (1926–1984).
Formalno kritičnih misli nihče ne za-
tira, pač pa jih poplava informacij
sproti nevtralizira. Havla je Zahod v
času hladne vojne instrumentaliziral;
pozornost mu je posvečal predvsem
zaradi svojih interesov, za javno pred-
stavo razlike med komunizmom in
svobodnim kapitalizmom.
Laž in hipokrizija sta na Zahodu teže
prepoznavna kot v komunizmu, ko so
se vsi bali tajnih služb in vohljačev.
Na Zahodu mislimo, da smo svobod-
ni, ker se lahko oblačimo v maškare
kadar koli med letom, kupujemo iste
vsebine v neštetih različnih emba-
lažah in prosto menjamo spolne prak-
se glede na trenutno stopnjo zmede v
glavi. Pri tem videzu svobode, ki se iz-
deluje z mehanizmi oblastnih razme-
rij, nas vlečejo za nos in peljejo žejne
čez vodo, pa se tega mnogo premalo
zavedamo. Sistema laži pravzaprav ne
razumemo in večina nemara sploh
nima interesa, da bi ga razumela.
Nadomestek za vojno: splav
Naj se ustavim pri enem vidiku te laži.
Danes je svetovni dan miru. Vsi Evro-
pejci smo prepričani, da v Evropi živi-
mo najdaljše obdobje brez vojne, od-
kar obstaja Evropa. Vsi znamo pove-
dati, da v Evropi, z izjemo držav nek-
danje Jugoslavije, ni bilo vojne že pol-
nih sedemdeset let. Kar naj bi z drugo
besedo pomenilo, da smo Evropejci
prišli k pameti ter etično in kulturno
dozoreli, se na osnovi tragične iz-
kušnje 2. svetovne vojne navzeli tole-
rance in rekli: nikoli več vojne. Postali
naj bi demokrati, sposobni sporazu-
mevanja in solidarnosti...
To je velika samovšečna samoprevara.
Samo v Sloveniji smo v zadnjih
šestdesetih letih pobili najmanj pol
milijona ljudi. Leta 1982 je bilo v Slo-
veniji v enem letu usmrčenih 19.742
nerojenih otrok in podobno v sedem-
desetih in osemdesetih letih prejšnje-
ga stoletja. Leta 1991 še 14.025, v na-
slednjih letih se je število abortusov
zmanjšalo, ker se je povečala uporaba
kontracepcijskih sredstev, pa tudi ne-
plodnosti je vse več. Tako je bilo leta
2009 še 4.718 splavov.
Ali ste kdaj pomislili, da je zakonoda-
ja, ki v Evropi regulira splav – začetek
liberalizacije te zakonodaje se je začel
nekaj let po 2. svetovni vojni – nado-
mestek za vojno?
Zadnja desetletja bi na tisoče teh, če
bi ostali živi, z nami sedelo pri isti mi-
zi, a so bili pobiti že v materinem te-
lesu. Ker nas je končno malo, s kate-
rimi moramo deliti dobrine, lahko s
hrano razmetavamo in uživamo bla-
ginjo, o kateri nobena generacija pred
nami ni mogla niti sanjati. Do preo-
bilja, ki nam je povsem vzelo razsod-
nost, smo prišli, potem ko smo v Evro-
pi z abortusi pomorili več sto milijo-
nov nerojenih ljudi.
V obdobju 1941–1946, ki velja za naj-
bolj grozljivo obdobje slovenske zgo-
dovine, je bilo po najnovejših podat-
kih ubitih okoli 85.000 ljudi, kar po-
meni, da smo zadnja štiri desetletja
prejšnjega stoletja pobijali enako kru-
to in srdito kot v letih komunistične
revolucije, 2. svetovne vojne in po
njej.
Zakaj moramo abortus imeti za
umor?
Tega bi nas naučil Havel, mojster raz-
krinkavanja laži ideologij. V Evropi
smo za olepšavo zločina abortusa iz-
našli ideologijo, ki pravi, da je vsaka
ženska gospodar svojega trebuha, da
sodi pravica do splava k človekovim
pravicam; in kar je morda še najbolj
izprijeno: da smo čisto umetno do-
ločili, do katerega dne ima spočeto
človeško bitje status zarodka brez pra-
vic in od katerega dne dalje naj bi
imel zarodek pravico, da pride na svet.
Evropa s čisto administrativnimi me-
hanizmi odloča o življenju in smrti.
Temu M. Foucault pravi biopolitika.
Ko sta administrativne mehanizme
uporabljala Hitler in Stalin, smo ju
pošiljali v pekel, ko pa to sedaj delamo
sami, imamo to svoje ravnanje za kul-
turno-civilizacijski dosežek. Upra-
vičeno lahko govorimo o organizirani
in sistemski blaznosti.
Samocenzura sodobne
umetnosti
Še en primer laži. Danes vsi
govorijo o veliki umetniški
svobodi ustvarjanja. V resnici
te svobode ni, čeprav vsak
misli, da lahko nariše, kar ko-
li se mu zljubi. Vso sodobno
likovno umetnost vodijo ku-
ratorji, galeristi in trgovci,
kajti umetniška kritika, ki bi povedala,
kaj je umetnost, je za vse naštete pov-
sem irelevantna. O umetnosti odloča
denar. Zdaj 76-letni Francis Ford Cop-
pola, sloviti filmski režiser, je pred ne-
kaj dnevi izjavil: “Davno tega sem se
domislil, da je treba za odgovor, kdo
vodi svet, le pogledati, kdo zaposluje
(plačuje) umetnike” (Delo, 18. 12.
2015).
To je eno. Še huje pa je nekaj drugega.
Obstaja tudi cenzura, o čem naj se
piše, snema filme itd. Rekli boste: to
ni res, nikjer ni nobene cenzure. Po-
glejte: decembra 2012 se je Jaroslav
Skrušny v Delu pohvalil, kako je v
času komunizma leta 1988 prišel v
Prago in iz Havlovih rok prejel njego-
vo prepovedano dramo Skušnjava.
Nihče ne bi pomisli, da je bil Havel
kljub komunizmu ustvarjalno bolj
svoboden, kot je dramatik danes. Ha-
vel je besedilo vsaj napisal in ga skri-
val, a so ga lahko marsikje v Evropi
uprizorili.
Ali lahko vi danes napišite dramo ali
posnamete celovečerni film na temo
abortusa in osebne zgodbe ženske, ki
je to prestala? Takšne drame z upan-
jem, da bi jo uprizorilo ugledno gle-
dališče, sploh ni mogoče napisati, ker
se je vsak umetnik vnaprej sramuje,
da ne bi žel zaničevanja in posmeha.
Cenzura se je izpod nadzora komuni-
stičnih tajnih služb preselila v samo
ustvarjalnost, v srce in glavo sodob-
nih umetnikov. Zato je kultura vsak
dan bolj nepristna in vse manj vpliva
na življenje.
Ne živimo v
miru, kakor si
domišljamo
Zakaj o tem
govorimo v
cerkvi? Ker ni
mogoče kar
naprej podpi-
rati zahod-
njaške laži. In
Cerkev je eden
redkih otokov
svobode, kjer
je še mogoče
govoriti resni-
co, kajti vsa
Evropa živi
pod pritiskom
videza resnice,
samo da je ta videz resnice še težje raz-
poznaven kot tisti, s katerim je
obračunaval Havel pred štiridesetimi
leti.
V Evropi ta trenutek ni miru, kot si
domišljamo, ampak divja vojna, ki se
ne odvija na frontah, ampak na klini-
kah. Ni potrebno orožje, dovolj je
ideologija, ki proizvaja sprevrženo za-
konodajo, in vojna se opravi kar s
skalpelom, stran od oči javnosti, le ti-
sti, ki na ljubljanskih Žalah “kurijo”
krematorij, vedo, kaj je v velikih za-
bojih, ki jih tja vozijo iz slovenskih
bolnišnic.
Kot ne moremo na novo leto v evrop-
ski javnosti odkrito govoriti o proble-
mu miru, tudi ne moremo odkrito go-
voriti o Mariji, sveti Božji Materi, ne
da bi se nam posmehovali. Marijino
materinstvo je upor proti vojni, zato
se Marija obravnava kot žena za sla-
boumne in pobožnjakarske
“krščanarje”. To zaničevanje ima za
cilj, da se lahko nadaljuje vojna na
naših tleh; tako imenovana vojna pro-
ti terorizmu pa je z Zahoda prestavlje-
na v Sirijo, Afganistan in še marsikam
drugam.
Za novo leto vam želim, da se vsi sku-
paj ne bi sramovali svoje vere, pač pa
bi se trudili v luči vere razumeti laž
Zahoda in tej laži kljubovati z vztra-
janjem v resnici evangelija. To je lah-
ko naš veliki prispevek za ohranitev
življenja in miru v Evropi.
Laž sodobnega Zahoda
Zakaj potrebujemo
novega Vaclava Havla
Goriška4. februarja 20166
Občni zbor Skupnosti družin Sončnica
Kje smo, kam gremo in kaj
lahko izboljšamo?
  edemnajst let delo-
vanja je kar dolga
doba, je na rednem
občnem zboru Skupnosti
družin Sončnica dne 27.
januarja poudarila v svo-
jem poročilu predsednica
Mirjam Bratina. V Močni-
kovem domu v Gorici se
je najprej iskreno zahvali-
la odbornikom, med nji-
mi še najbolj blagajniku
Marjanu Vogriču, tajnici
Faniki Klanjšček in Kate-
rini Ferletič za vodenje
skupine O'Klapa. Občni
zbor je priložnost, da se za
trenutek ustavimo in pre-
mislimo, kje smo, kam gremo in
kaj lahko izboljšamo, je dejala. V
orisu delovanja v letu 2015 je ome-
nila odmevna spomladanska pre-
davanja, nato “prijetno osvežitev”,
tečaj tehnike sproščanja, ki ga je
vodil Aldo Rupel; zelo uspešen je
bil tudi večdnevni izlet v Apulijo.
Taka potovanja so “zelo pozitivna,
ker ustvarjajo zelo lepo vzdušje in
gradijo prijateljske odnose”. Mor-
da bi kazalo obnoviti enodnevne
izlete po Sloveniji ob materinskem
dnevu, ob koncu marca, ki so bili
vedno zelo bogati in prijetni. Maja
lani so imeli nočni pohod od Ga-
brij do Vrha Sv. Mihaela. Pomem-
bna dejavnost je tudi poletno sre-
dišče Srečanja, ki ga že več let or-
ganizirajo v sodelovanju s špor-
tnim združenjem Olympia: lani je
bilo število otrok nihajoče, “pozna
se tudi ekonomska kriza”. V zad-
njih letih je društvo ponosno tudi
na gledališko skupino O'Klapa, ki
združuje mlade različnih starosti;
S
ti obeležujejo razne praz-
nike in povezujejo prire-
ditve. Zelo je “pozitivno,
da imamo v naši sredini
mlade, ki se učijo nasto-
pati in so imeli tudi tečaj
dikcije”. Z velikim zado-
voljstvom je Mirjam Bra-
tina povedala, da od kon-
ca leta imajo novo spletno stran
www. soncnica. it, ki jo je pripravil
Peter Vogrič; tako so lahko “bolj
vidni tudi navzven”. Žal je malo
članov, ki so pripravljeni redno so-
delovati; pa tudi mlajše družine
očitno ne čutijo želje po
združevanju in potrebe, da bi se
vključile v tako delovanje. In ven-
dar so potrebe družin na Go-
riškem vedno večje, saj je družina
ogrožena kot že dolgo ne. Glede
financiranja društva je v letošnjem
letu prišlo do sprememb; Dežela
FJK ne daje več prispevkov malim
društvom, zato se je morala
Sončnica včlaniti v ZSKP. To jim je
omogočilo, da
so prejeli enak
prispevek.
“Upam, da je bi-
la odločitev do-
bra”. Kaj lahko
še storijo? Dejav-
nosti bi lahko bi-
lo še veliko; če
pa kakovostno opravljajo redne
dejavnosti, če se trudijo, da bi našli
nove člane, je to že veliko za našo
skupnost, je sklenila predsednica.
Navzoči so odobrili blagajniško
poročilo, ki ga je prebral Marjan
Vogrič, in poročilo nadzornega
odbora, ki ga je prebral Adrijan Pa-
hor. Po predstavitvi programa de-
javnosti za leto 2016 se je vnela
daljša razprava o vlogi društva, žel-
jah in pričakovanjih. Mauro Leban
je med drugim odprl vprašanje o
tem, da bi se v optiki smotrne ra-
cionalizacije povezala društva, ki
delujejo na področju vzgoje in
mladine. / DD
  sakoletni občni zbor Pro-
svetnega društva Štandrež
je bil 19. januarja v mali
dvorani župnijskega doma Anton
Gregorčič v Štandrežu. Vodil ga
je predsednik Marko Brajnik.
Med gosti so pozdravili Marko
Černic za SSO, Miloš Čotar, pod-
predsednik ZSKP, ki je spregovo-
ril tudi o novih deželnih zakon-
skih predpisih glede dodeljevanja
finančnih sredstev posameznim
društvom, ki jih ne bodo več pre-
jemala od dežele, ampak preko
Zveze slovenske katoliške prosve-
te. Za društvo Sedej iz Števerjana
je pozdravila Katja Dorni, za KD
Sabotin iz Štmavra Gabrijel Figelj
in za sKulturo Mario Mucci. Taj-
nica PD Štandrež Chiari Mucci je
predstavila delovanje v letu 2015;
le-to je bilo zelo bogato in zazna-
movano z več petdesetletnicami.
V začetku leta je društvo pripra-
vilo kakovosten spored prireditev
ob 50-letnici neprekinjenega,
uspešnega delovanja dramskega
odseka. Začel se je s premiero far-
se Nicole Manzarija Mrtvi ne
plačujejo davkov v režiji Jožeta
Hrovata in se nadaljeval z doku-
mentarno razstavo in predstavit-
vijo publikacije, za katero je po-
skrbel Damjan Paulin. O dramski
dejavnosti je na občnem zboru
spregovoril Božidar Tabaj, ki je
gonilna sila te skupine. Omenil
je veliko opravljenega dela, šte-
V vilna gostovanja, razna priznanjain se zahvalil vsem, ki so v petde-setih letih oblikovali to ustvarjal-
no delo. Kljub težavam nekaterih
igralcev je razveseljivo dejstvo, da
bodo letošnjo sezono oblikovali
tudi mladi z uprizoritvijo igre Bu-
talci, dramski odsek pa je naštu-
diral komedijo Pokojna gospejina
mama. Štandreški igralci so v lan-
ski sezoni večkrat nastopali s ko-
medijami Trije vaški svetniki,
Gremo v teater in Na trimu. So-
delovali so z društvom Stanko
Vuk iz Mirna v predstavi Ah, ti ka-
valirji. Društvo je pripravilo gle-
dališki abonma s petimi predsta-
vami raznih gledaliških skupin iz
Slovenije. MePZ Štandrež je pod
vodstvom Gorana Ruzzierja na-
stopil na zborovskih revijah
Primorska poje in Cecilijan-
ki. Sodeloval je na proslavi
140-letnice zborovske dejav-
nosti, ki je bila v Štandrežu
in Vrtojbi, in na koncertih v
Kopru in Štandrežu. Za dol-
goletno uspešno delovanje
je zbor prejel priznanje Kazimir
Humar. O zborovski dejavnosti je
poročal David Vižintin.
V oktobru je društvo praznovalo
50-letnico delovanja in župnij-
skega doma Anton Gregorčič. Ob
tem je izšla publikacija 50 let
plodnega dela 1965-2015. Naj-
prej je bila slavnostna prireditev
S pogledom nazaj in ponosom
naprej, nato pa še prireditev ob
50-letnici župnijskega doma An-
ton Gregorčič. Na pročelju dvo-
rane je Dušan Brajnik odkril
ploščo, postavljeno v spomin
msgr. Jožefu Žoržu, ki je dvorano
zgradil in bil pobudnik ustano-
vitve društva. Društvo je v sode-
lovanju z društvi iz Mirna in
Renč pripravilo Prešernovo pro-
slavo, naslovljeno Ljubezen zve-
sto najti, v domači režiji pa Praz-
nik špargljev v maju v župnij-
skem parku pod lipami. V spod-
njih prostorih župnijskega doma
je bila takrat fotografska razstava
domačih fotografov na temo Na-
rava. Otroci iz vrtcev in osnovnih
šol so risali igrače. Pri izvedbi
Škofjeloškega pasijona so bili
udeleženi tudi člani PD Štandrež.
Društvo sKultura 2001 je podari-
lo županu iz Škofje Loke lesen
križ, ki so ga izdelali na kipar-
skem srečanju v Jeremitišču.
Društvo je organiziralo ogled
Škofjeloškega pasijona in dva
izleta, v Makedonijo in Prlekijo
ter Varaždin. Sodelovalo je na
Okusih ob meji in pripravilo
martinovanje. MO Nova Gorica
je PD Štandrež izročila posebno
priznanje za dolgoletno in
uspešno delovanje na kulturnem
področju. Predsednik Marko
Brajnik se je zahvalil vsem, ki so
pri društvu sodelovali. Povabil je
mlade, naj nadaljujejo društveno
aktivnost v korist celotni naši slo-
venski skupnosti. O stanju blagaj-
ne je poročala Daniela Puja, ra-
zrešnico staremu odboru je dal
Lucijan Kerpan v imenu nadzor-
nega odbora. V novi pomlajeni
odbor so bili izvoljeni: Vanja Ba-
stiani, Marko Brajnik, Matej
Klanjšček, Roberta Marussi,
Chiara Mucci, Mario Mucci, Mar-
jan Breščak, Juri Faggiani, Loren-
zo Marussi, Pietro Grauner, Al-
berto Medeot, Damjan Paulin,
Daniela Puja, Božidar Tabaj in
David Vižintin. V nadzornem od-
boru so Jordan Mucci, Lucijan
Kerpan in Lucijan Pavio.
DP
Občni zbor Prosvetnega društva Štandrež
Veliko opravljenega dela
in pomladitev odbora
Občni zbor SCGV Emil Komel
Dopolnilna blagajna in
izredni prispevek
  ne 28. januarja 2015
so na Slovenskem
centru za glasbeno
vzgojo Emil Komel v Gorici
imeli občni zbor, na katerem
je bila glavna točka odobritev
bilance.
Predsednik upravnega odbo-
ra Saša Quinzi je v krajšem
nagovoru, v katerem je bilo
zaznati kanček malodušja,
poudaril, da sta leto 2015 na
poseben način zaznamovala
dva dogodka: uvedba dopol-
nilne blagajne za učno osebje
in izredni prispevek v višini
150 tisoč evrov, ki ga je pode-
lila Dežela FJK pod pogojem, da
se “naša šola spoji z Glasbeno
matico”. V tem smislu morajo
predstaviti načrt, ki ga bo uprav-
ni odbor začel pripravljati v na-
slednjih tednih oz. mesecih.
Izredni prispevek je pripomogel
k temu, da so sanirali nekaj za-
dev in poravnali vse dolgove,
nam je povedal predsednik
Quinzi. Poudaril je tudi, da je k
pozitivni finančni sliki prispeva-
la dopolnilna blagajna, ki so jo
v lanskih poletnih mesecih uve-
dli za zaposlene učitelje in pro-
fesorje. Žal so bili prisiljeni ne-
koliko zvišati šolnine, sploh pa
so skušali čim bolj skrbno upra-
vljati razpoložljiva sredstva. Se-
daj se lahko na bolj umirjen in
ustvarjalen način posvečajo
pouku na šoli ter izzivom šole
navzven.
Ravnateljica Alessandra Schetti-
no je prisotnim predstavila po-
ročilo o zelo bogati in razvejeni
opravljeni dejavnosti. “Šola je
D
zelo živa stvarnost,
dobro deluje”. Lani
so potekali vsi ustal-
jeni didaktični pro-
grami, italijanski,
slovenski in angleški.
Veliko je bilo uspe-
hov, pa čeprav so bili
skoraj celo leto 2015 “pod uda-
rom finančne negotovosti”. Šola
je delovala na sedežu ter v po-
družnicah v Doberdobu, Devi-
nu, Mirnu, Grgarju in na
Plešivem. V učnem kadru je bilo
do decembra osem redno zapo-
slenih profesorjev, od januarja
2016 jih je ostalo šest, od katerih
imajo trije polovični delovni ur-
nik; dve redni uslužbenki in en
sodelavec krijejo mesta neučne-
ga osebja. Za dober del didak-
tičnega dela skrbijo “honorarci”,
v celoti za reden pouk pa sode-
luje 40 profesorjev. V celoti je z
zelo dobrimi re-
zultati (!) kar 84
učencev napravi-
lo izpite na držav-
ni ravni. Razred-
nih oz. skupin-
skih šolskih nasto-
pov je bilo 40, na-
stopov na revijah, tekmovanjih
in drugih srečanjih pa več kot
60. Sodelovali so pri raznih kra-
jevnih prireditvah in z lokalni-
mi društvi, pa tudi pri večjih
projektih pod pokroviteljstvom
nekaterih javnih uprav. Tudi to-
krat so z društvom Arsatelier or-
ganizirali niz Snovanj, desetih
po vrsti z desetimi dogodki.
Predsednik nadzornega odbora
Ivo Cotič je nato predstavil pre-
moženjsko stanje in t. i. eko-
nomski račun, navzoči na
občnem zboru pa so odobrili bi-
lanco. / DD
Chiara Mucci in Marko Brajnik (foto DP)
Mirjam Bratina
Saša Quinzi
Goriška 4. februarja 2016 7
Dramski odsek PD Štandrež / Premiera: Pokojna gospejina mama
Zakonski prepirčki
neusahljiv komedijski vir
  brk vsem nadlogam, ki
kot Damoklejev meč v
letošnji, 51. sezoni ne-
prekinjenega delovanja pretijo
nad glavami izredno delavnih
in v gledališko umetnost za-
zrtih članov dramskega odseka
Prosvetnega društva Štandrež,
je v soboto, 30. januarja 2016,
na odru štandreškega župnij-
skega doma Anton Gre-
gorčič bleščeči soj reflek-
torjev obžaril novo pre-
mierno uprizoritev, ko-
medijo Pokojna gospeji-
na mama, ki jo je po za-
pletenem, skoraj
matematično natančno
preštudiranem komedij-
skem kolesju napisal Ge-
orges Feydeau (1862-
1921). Manj znano in
igrano delo – prevajalec
se je pod slovenskim pre-
vodom podpisal le s kra-
ticama JS - je režiral Jože
Hrovat, član SNG Nova
Gorica, ki že dvanajsto
sezono uspešno vodi
Dionizov voz v tej naši
obsoški vasici, v kateri se prav
PD Štandrež že pol stoletja tru-
di, da bi se tu še veliko let iskrile
slovenska beseda, pesem in
sploh naša kulturna dediščina.
Kot smo že zapisali ob napovedi
nove uprizoritve štandreškega
dramskega odseka, so morali
vneti štandreški igralci zaradi
nasprotnih vetrov v decembru
odložiti že pred časom izbrani
tekst in se lotiti študija drugega,
manj obsežnega z manjšo igral-
sko zasedbo, a še malo ne manj
zahtevnega. V dobri uri traja-
joči predstavi vse sloni na igral-
cih, ki morajo dobro obvladati
tekst, da moč besed in pre-
mišljeno zvezeni dialogi ne
zvodenijo, pa še situacijsko ko-
miko z drobnimi, a zelo učin-
kovitimi, smeh vzbujajočimi
domislicami morajo ves čas
iskrivo podžigati tako, da ko-
medijska žerjavica ne začne le
tleti. Nastopajoči igralci so to
zmogli ob zanesljivem režij-
skem vodstvu Jožeta Hrovata, ki
je predstavi želel dati tekoč ri-
tem, kot to zahtevajo Feydeau-
jeve bulvarske komedije, polne
nepričakovanih obratov. Hro-
vat je imel zvesto ob sebi
Božidarja Tabaja, tokrat v vlogi
režijskega asistenta. Komedijska
nit se je že takoj v začetku izka-
zala za čvrsto, v vrstečih se pri-
zorih se je še bolj napenjala in
poudarjala komične situacije,
V izvirajoče iz malih nerodnosti,ki navadno vzbudijo v gledal-cih spontan smeh. Komično
nit je - kot je to storil že nekaj-
krat v zadnjih sezonah – krepko
držal v rokah Matej Klanjšček
kot Lucien ob soigralki Mojci
Dolinšek, ki je odigrala vlogo
Yvonne, Lucienovo ženo.
Onadva sta namreč poosebljala
protagonista, mlad zakonski
par, ki v eni noči oziroma ra-
nem jutru doživi marsikaj. Za-
radi njegove pozabljivosti in
nerodnosti, pa tudi zaradi nje-
ne ljubosumnosti, razdražljivo-
sti in zajedljivosti se kar nekaj-
krat med njima razvname pre-
pir, ki doseže višek ob koncu
igre. Vse se začne, ko on pride
v deževni noči ob štirih zjutraj
domov s plesa – umetniškega,
kot sam zagotavlja, ponosen na
to, da je tudi sam umetnik,
čeprav njegova žena zafrkljivo
trdi, da je pravo umetnino na-
pravil le takrat, ko je njeno kad
umazal z barvami! Ker je poza-
bil ključe hišnih vrat, pozvoni
in seveda zbudi ženo, iz katere
privrejo razni očitki, porojeni
tudi iz ljubosumja. Situacija se
še bolj zaplete, ko jima vratar
prinese strašno novico, da je
njena mati umrla … K sreči je
bil le hud nesporazum. Pri tem
se izkaže, kako smo ljudje ne-
občutljivi za bolečine drugih …
Matej Klanjšček je z dobršno
mero komične naelektrenosti
in karikaturnimi prebliski ori-
sal Luciena, ki se ne zna bog ve
kako braniti pred ženinimi
očitki in je skoraj naivno nebo-
gljen v svojih odzivih na ženine
včasih prav zadirčno žaljive be-
sede. Mojca Dolinšek je Yvonne
opisala kot temperamentno,
odločno žensko, ki ne more
skriti svojega ljubosumja, a ve,
da zmore obvladati moža.
Istočasno pa je Yvonne tudi
krhka, tankočutna hči, ki ome-
dli, ko izve za mamino smrt.
Oba igralca sta se izkazala z in-
tenzivno, prizadevno igro in
dobro karakterizacijo likov, pa
tudi z jasno izgovarjavo replik,
tako da so vse razločno prišle
do gledalčevih ušes. Klanjšček
in Dolinškova sta stalno prisot-
na na odru, kar od njiju zahteva
velik napor in nenehno kon-
centracijo, saj prav na njuni igri
temelji potek dogajanja. Poleg
njiju nastopata še Polonca Ci-
jan in Egon Cijan, v resničnem
življenju mož in žena, ki jima
je všeč gledališče in imata sina
Nejca, ki je sedaj eden izmed
mladih članov SNG Nova Gori-
ca. Polonca Cijan je v predstavi
učinkovito oživila počasno, a
dobro in uslužno služkinjo
Anette, ki pa ji včasih le prese-
dajo muhe gospodarjev in bi
šla rada kar proč iz tiste hiše.
Narečna obarvanost njenega je-
zika in njena flegmatičnost jo
delata še bolj privlačno in pu-
blika ne more kaj, da je ne bi
vzljubila. Bolj okornega, ne rav-
no bistrega vratarja Josepha, ki
sporoči tragično novico na-
pačnim stanovalcem, je pre-
pričljivo izrisal Egon Cijan.
Režiser Hrovat je, upoštevajoč
Feydeaujev natančni komedij-
ski “mehanizem”, ki je trd oreh
še posebno za ljubiteljske igral-
ce – zato gredo nastopajočim
iskrene čestitke za opravljeno
delo -, ustvaril prijetno predsta-
vo, ki kljub svoji več kot stoletni
starosti izzveni sodobno, saj je
v komediji več takih pripetlja-
jev, v katerih se lahko vsak gle-
dalec znajde in se v njih prepoz-
na ter se pri tem nasmeje svo-
jim napakam in slabostim, ki
so pač zapisane že v DNK sle-
hernika in so zato vedno “zim-
zelene”. Iz raznih razlogov se je
Hrovat tokrat odločil za najnuj-
nejše scenske elemente, pri ka-
terih je na najvidnejšem mestu
postelja, ki je podlaga marsika-
teri komični situaciji, pa še peč,
ki jo je mojstrsko izdelal Branko
Drekonja. On je tudi avtor kari-
kature protagonista, ki nosi na
hrbtu kamelo (tak vzdevek je
namreč dal Lucien svoji tašči)
na plakatih in gledališkem li-
stu. Kot vselej sta pri scenski ob-
delavi prizorišča sodelovala
Franko in Joško Kogoj. Za luč in
zvoke sta zadolžena Marko Braj-
nik in David Vižintin. Ne-
venka Tomašević je tudi to-
krat odbrala primerne kostu-
me in jih prikrojila, kjer je bi-
lo potrebno. Delo z znanimi
kostumografskimi mojstri
seveda tudi prispeva k izo-
stritvi čuta za pravšnje ko-
stumske izbire. Za zvočne
efekte je poskrbel Vladimir
Hmeljak. V zakulisju je šepe-
tala Roberta Marussi. Glasbe-
na oprema nas je odpeljala
naravnost v Pariz. Nastopa-
joči igralski kvartet je občin-
stvu ponudil urico lepega
gledališkega užitka. Igralci so
se zelo potrudili, da so v krat-
kem času - od decembra do
sedaj!! – ob službenih obvez-
nostih, postavili na oder nelah-
ko Feydeaujevo delo in ga
uspešno predstavili pred do-
mačo publiko tudi v nedeljo,
31. januarja 2016, ko so kome-
dijo ponudili v pogled abonen-
tom Abonmaja ljubiteljskih gle-
daliških skupin Štandrež 2015;
prav s to predstavo se je končal
letošnji abonmajski spored pe-
tih predstav.
Med sobotno publiko smo opa-
zili med drugimi predsednika
SSO Walterja Bandlja, štever-
jansko županjo in predsednico
ZSKP Franko Padovan, pod-
predsednico Goriške pokrajine
Maro Černic, občinsko svetnico
SSk Marilko Koršič in seveda
štandreškega župnika in deka-
na g. Karla Bolčino. Prisotni so
bili tudi nekateri nekdanji
uslužbenci v SNG Nova Gorica.
Gotovo pa je bilo igralcem štan-
dreškega dramskega odseka v
veliko čast, da je v dvorani sedel
tudi gledališki in filmski igralec
Bine Matoh, do pred nedavnim
prvak v SNG Nova Gorica in
nositelj Borštnikovega prstana
(2004). Ob poklonu se je na
odru zvrstilo kar nekaj pred-
stavnikov raznih dramskih sku-
pin z različnih koncev Sloveni-
je, ki so čestitali štandreškim
kolegom. Med njimi so bili tudi
člani Dramske družine SKPD F.
B. Sedej iz Števerjana.
Iva Koršič
Obvestila
Pastoralno področje Soča-Vipava
vabi tudi letos na tradicionalno
procesijo z lučkami ob obletnici
prikazovanja Matere Božje v
Lurdu. Obred bo v nedeljo, 7.
februarja, z začetkom ob 18. uri v
župnijski cerkvi v Štandrežu. Iz
cerkve bo procesija krenila po
vaških ulicah in se sklenila v isti
cerkvi.
KD Sabotin vabi v Štmaver na
praznovanje sv. Valentina. Letos
se bo začelo že v petek, 12.
februarja, s turnirjem v briškoli od
20.30 dalje v društvenih prostorih,
v soboto, 13. februarja, ob 20.00
bosta nastop moškega pevskega
zbora in zanimiva predstavitev
potovanja po Japonski vaščanke
Slavice Radinja. Praznovanje se bo
nadaljevalo v nedeljo, 14.
februarja, z odprtjem kioskov ob
10. uri in s slovesno sv. mašo ob
14 uri. Vsi toplo vabljeni!
Srečanja z avtorji v sovodenjski
knjižnici: v torek, 16. februarja, ob
18. uri bo ob prisotnosti avtorja
Danijela Čotarja in ilustratorja
Mateja Susiča potekala
predstavitev knjige Ptičje kvatre, ki
je izšla pri GMD; v torek, 1. marca,
pa bo Barbara Žetko, avtorica
knjige Sedem mostov po prstih, ki
je izšla pri ZTT, predstavila svoje
izkušnje s tapkanjem.
Kulturni center Lojze Bratuž, ob
svetovnem dnevu žena, pripravlja
skupinsko likovno razstavo
ženskih portretov pod naslovom
Ženski obrazi in izrazi. Za
obogatitev razstave naprošamo
zasebnike, ki imajo v lasti kakšen
ženski portret, da nam posodijo
delo za obdobje razstave.
Informacije na tel. 0039 0481
531445. Likovna dela bomo
zbirali do 12. februarja 2016.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja v soboto, 13.
februarja, krajšo ekskurzijo za
obisk in ogled spomenika na Cerju
nad Mirnom. Odhod z lastnimi
sredstvi ob 14. uri v Mirnu na
parkirišču tržnice. Obvezna prijava
do konca januarja. Po obisku bo
valentinovo večerno srečanje
udeležencev. Vpisujejo po tel. št.:
0481 884156 (Andrej F.), 0481
20801 (Sonja K.), 0481 882183
(Dragica V.), 0481 78138 (Sonja
Š.).
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin na
ravnatelja prof. Silvana Kerševana lah-
ko nakažete na bančni tekoči račun:
Banca di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica)
IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570
036 225; SWIFT CIVIIT2C s pripisom:
za SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Infor-
macije na tajništvu SCGV Emil Komel,
tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569.
Profesorica slovenščine išče delo
(tudi inštrukcije, učna pomoč in
varstvo otrok). Tel. št. 00386 41
256240.
Zanesljiva in izkušena gospa
pomaga pri likanju in čiščenju
stanovanja. Tel. št. 00386
40153213.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine,
angleščine, nemščine ter varstvo
otrok. Tel.: 00386 31 478807.
Urejena gospa išče delo za
čiščenje in likanje na območju
Gorice. Tel. št. 00386 31 449311.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na
dan. Tel. štev. 00386 40 484339.
40-letna mati z večletnimi
izkušnjami in znanjem
italijanščine nudi dnevno nego
starejšim na domu (ne 24 ur
dnevno) ali pomoč pri
gospodinjskih delih in kuhanju. Tel.
00386 41 729548.
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka:
druž. Mazora 200 evrov.
Za Novi glas: Bronislava Mervic
50 evrov.
V spomin na dragega Lojzeta
Tinto darujejo sestra Ančka z
možem in nečaki po 100 evrov za
MePZ F. B. Sedej iz Števerjana, za
števerjansko cerkev in za Onlus
Mirko Špacapan - Ljubezen za
vedno.
Za Novi glas: Marija Žbogar 25
evrov.
Za kočo sv. Jožefa: N. N. 200
evrov.
Za Novi glas: prof. Martin Kranner
50 evrov.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 5.2.2016 do 11.2.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5, 91.9
Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9
Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,
99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele
98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,
103.6 Mhz; na internetu www.
radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
razen ob sobotah od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 5. februarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki
z naših kulturnih prireditev -
Glasba iz studia 2.
Nedelja, 7. februarja, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 8. februarja (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna
in zabavna glasba - Zborovski
kotiček - Novice iz naših krajev -
Obvestila in večerni vic.
Torek, 9. februarja (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 10. februarja (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet:
Primorski begunci v Prekmurju -
Izbor melodij.
Četrtek, 11. februarja (v studiu
Andrej Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti iz sveta - Obvestila in
večerni vic.
Šesta Pravljična urica v Feiglovi knjižnici  
Dragocena bližina
prijateljev
  ravljične urice so si v le-
tošnji sezoni privoščile
kar nekaj oddiha v praz-
ničnem decembru, ko so prepu-
stile prostor drugim priredit-
vam, ki jih v tem najbolj čarob-
nem mesecu v letu kar mrgoli.
V prijetno domačnost mladin-
ske sobe v Feiglovi knjižnici na
Verdijevem korzu v Gorici so se
vrnile v ponedeljek, 18. januarja
2016, ko je okrog dvajset
predšolskih otrok v pravljični
svet lahkotno odpeljalo sedem
dijakinj 1. razreda Humani-
P stičnega liceja S. Gregorčič izGorice. S svojo profesorico slo-venščine, Slavico Radinja, ki ji
očitno poučevanje pomeni
mnogo več kot zgolj podajanje
včasih suhoparnega šolskega
programa, so se z navdušenjem
lotile priprave pravljice Medo je
bolan, ki jo je napisala Karna
Wilson, privlačno pa ilustrirala
Jane Chapman, tekoče in sočno
jo je v slovenski jezik prevedla
Jana Kolarič. Iz pravljice, ki vse-
bino razpreda v verzih, kar
predstavlja dodatno težavo za
uprizoritev, je nastal prikupen
gledališki prizorček, pri katerem
so se mlada dekleta, Lisa Feri
(medved), Rebecca Fierro
(miška), Maria Vitale (hrček),
Ivana Mikulin (zajček), Martina
Jarc (jazbec),
Živa Stubelj
(krokar), del-
no tudi ko-
stumsko, spre-
menile v gozd-
ne prebivalce,
protagoniste
pravljične
zgodbice, ki ji
je povezoval-
no nit odvijala
Gaia Violin.
Medved je ki-
hal, kašljal: ku-
hati ga je
začela vročina
in se ni mogel igrati s svojimi
prijatelji, a oni so mu ljubeznivo
prišli pomagat. Skuhali so mu
čaj in mu celo zapeli uspavan-
ko, da je zaspal, nazadnje pa so
še vsi z njim zadremali. Ko se je
prebudil, je bil zdrav in se jim
je prisrčno zahvalil. Veselo je za-
plesal med malo publiko, a za-
man čakal svoje prijatelje, da bi
se šli skupaj podit po gozdu. Še
oni so zboleli! Medved jih je ta-
koj spravil v
posteljo in vsa-
kemu dal pol-
jubček. Tako
jim je povrnil,
kar so oni zanj
s svojo priza-
devnostjo do-
brega storili.
Kot vse pravlji-
ce ima tudi ta
svetel konec.
Ozdravljene
živalice veselo
zaplešejo v
krogu z vsemi
otroki. Ko se je
končalo poskočno rajanje, so di-
jakinje malčkom porazdelile
drobne, lične prstne lutke-med-
vedke, ki so jim otroci z barvi-
cami dodali usta, nosek, oči …,
da so zaživeli pravi medvedki.
Tokrat so bili mali cicibani že
pred začetkom pravljice tako
mirni in tihi, da knjižničarki
Luisi ni bilo treba pozvončkljati,
da bi pritegnila njihovo pozor-
nost in predstavila nastopajoče.
Kot vedno so otroci ta obisk
knjižnice izkoristili tudi zato, da
so izbrali zaželjene ilustrirane
knjige in jih nesli domov, da bi
jih prelistavali in se ob pra-
vljičnih vsebinah marsikaj lepe-
ga naučili, kot so se na tokrat-
nem srečanju, ko so spoznali, da
je prijateljstvo res velik, drago-
cen zaklad!
IK
Prizor iz predstave (foto DP)
Kultura4. februarja 20168
  o nekaj letih prenove so v sredo,
27. januarja 2016, v Ljubljani jav-
nosti predali Narodno galerijo in
umetnine, ki jih hrani. Slavnostni govor-
nik, predsednik Borut Pahor, je odprtje
prenovljene palače in nove stalne zbirke
označil za pomemben mejnik v zgodo-
vini slovenske kulture. Prenova je prvič
povezala vse tri stavbne dele galerije, nje-
na zbirka je za tretjino večja.
Po predsednikovih besedah je odprtje
prenovljene galerije tudi jubilej za slo-
venski narod. “Odslej bo Narodna gale-
rija vrhunska umetniška dela iz svojih bo-
gatih zbirk lahko postavila na ogled na
dragocenih dodatnih razstavnih
površinah, njeni varuhi kulturne de-
diščine so pridobili dodatne delovne
površine, arhitekturni biser slovenske
prestolnice je moderniziran s številnimi
tehničnimi izboljšavami”, je poudaril.
V svojem nagovoru je spomnil na začetke
galerije, sprva društva, ki je svoje
poslanstvo začelo uresničevati leta
1918 v Narodnem domu, ki je “v
času narodnih gibanj v 19. stoletju
postal duhovno torišče slovenskih
rodoljubov”. Skoraj sto let trajajoče
skupno domovanje telovadnega
društva Narodni dom in Narodne
galerije se je letos, kot je dejal, dokončno
končalo.
Predsednik je izrazil prepričanje, da bo
galerija s svojo novo opravo še uspešnejše
uresničevala svoje poslanstvo in uvelja-
vljala slovensko kulturno dediščino kot
del skupne evropske dediščine enako-
pravnih narodov ter da bo kot “priznana
ustanova odličnosti” podobo slovenstva,
enako kot ob ustanovitvi, oblikovala tudi
v prihodnje.
Posebno zahvalo pa je namenil Anici
Cevc, ki je galerijo vodila 28 let. Dolgo-
letni ravnateljici so se na slovesnosti, ki
se je je udeležilo ogromno število ljubi-
teljev umetnosti in predstavnikov sloven-
ske kulture, poklonili tudi z odkritjem
doprsnega kipa, delom kiparja Mirsada
Begića.
Kot je izpostavila ministrica za kulturo
Julijana Bizjak Mlakar, bi državi Sloveniji
ob 25-letnici težko podarili bolj dragoce-
no darilo, kot je prenova nacionalne ga-
lerije. Ker je zbirka nastajala na pobudo
in z donacijami vizionarskih posamezni-
kov, je naša dolžnost po njenih besedah,
da njihovo delo spoštujemo in nadalju-
jemo, galerijo pa odpiramo najširši jav-
nosti. Pri tem je omenila tudi nacionalno
zavest, ponos in samozavest, ki jih taka
ustanova vzbuja.
Po besedah direktorice Barbare Jaki se je
končala dolga pot prostorskega po-
večevanja galerije, ki ga je že pred 30 leti
zastavila takratna ravnateljica Cevčeva. Z
rezultatom so, kot je dejala, resnično za-
dovoljni. O delu številnih, ki so sodelo-
vali pri prenovi palače v sodoben muzej,
govorita posebni razstavi v pritličju, po-
sebej pa je omenila glavnega projektanta,
arhitekta Uroša Birso, Marijo Režek Kam-
bič kot odgovorno konservatorko ter vod-
jo projekta Dušana Benka in sodelavca
Jožeta Raspeta.
“Prenove se veselimo zaradi vseh prihod-
njih obiskovalcev, ki bodo sedaj lahko
doživeli popolnoma novo, sodobno ga-
lerijsko izkušnjo, ki je lahko spodbuda in
opora za državljansko zavest”, je pouda-
rila.
Prenova osrednje nacionalne ustanove za
starejšo umetnost v Sloveniji je doslej naj-
večji evropski projekt ministrstva za kul-
turo. Stal je dobrih 12,3 milijona evrov,
od tega je 85 odstotkov nepovratnih sred-
stev iz Evropskega sklada za regionalni
razvoj, 15 odstotkov je prispevala država.
Galerija po novem obsega skoraj 13.000
kvadratnih metrov v treh povezanih stav-
bah: najstarejši in zdaj popolnoma pre-
novljeni Narodni dom iz leta 1896, Rav-
nikarjevo novo krilo iz leta 1993 in ste-
kleno vhodno avlo iz leta 2001. Stalna
galerijska zbirka je s prenovo večja za tret-
jino del. V njej je okrog 600 eksponatov,
ki datirajo od visokega srednjega veka do
sredine 20. stoletja.
Odprtju so do nedelje sledili dnevi od-
prtih vrat.
P
Ljubljana / Slovesno odprtje zelo pomembnih prostorov
Prenovljena Narodna galerija
je sprejela prve obiskovalce
Prenovljena stalna zbirka
Predsednik republike in gospa Pečar na svečanem odprtju
prenovljene Narodne galerije in nove stalne zbirke
  est, da je tragično preminil
Aleš Debeljak, me je našla
nepripravljenega, kot te naj-
dejo nepripravljenega vse nenadne
in nepričakovane smrti. Zabolelo
me je in prva misel je romala v tisto
mrzlo, ledeno zimsko tržaško noč
sredi osemdesetih let minulega sto-
letja, ko sem Aleša Debeljaka prvič
srečal in ga spoznal.
Pesnik in prijatelj Marko Kravos je
takrat pripravljal kulturne večere-
srečanja v Slovenskem klubu v Gre-
gorčičevi dvorani. Tisti torek je bil
leden, zima je pritisnila v mestu ob
morju tako, kot z ledom pokaže
svoje zobe zima vsakih nekaj let tu-
di v Trstu. Spominjam se, da je za
večer vladalo veliko pričakovanje,
nekaj dvajsetletnikov nas je z ne-
strpnostjo čakalo mladeniče, ki so
v Ljubljani in še posebej v reviji Te-
leks začeli pisati drugače, oznanjali
so čase, ki so se kasneje tudi ude-
janjili. Spominjam se, da so fantje
iz Ljubljane le prišli, najeli so kom-
bi in se pripeljali, med njimi sem si
najbolj zapomnil Aleša Debeljaka
in Andreja Blatnika, z obema sem
kasneje navezal stike, prijateljstvo
na daleč, kot sam imenujem tisto
obliko odnosa, ki je več kot le poz-
nanje, a se v pravo
prijateljsko družen-
je največkrat ne
more razviti predv-
sem zato, ker imajo
prav tisti, ki trdijo,
da je vse, kar je daleč od oči, daleč
tudi od srca.
V Gregorčičevi dvorani nas je bilo
malo, Tržačani se takoj ustrašijo le-
du in zmrzali, a bilo nam je toplo
in lepo. Aleševega nastopa se spo-
minjam zelo živo: bil je naravnost
sredozemsko živahen, da ne rečem
tistega, kar pravijo vedno meni, ko
me opozarjajo, da sem preglasen.
Ni res, da je Aleš kričal, ko je govo-
ril, res pa je, da je živahno gestiku-
liral, bil živ in prepričljiv, za vsako
besedo je stal in nikdar ga nisi našel
v zagati.
Fantje so potem pisali v Teleks, po-
stali znani, iz tiste 'klape' so danes
ostali in postali zelo pomembni še
Luka A. Novak, Marko Crnkovič,
Marcel Stefančič Jr., medtem ko sta
Andrej Blatnik in Aleš Debeljak za-
vila v literarne vode, pravzaprav je
šel Aleš spet malo po svoje.
Po nekaj letih, ko je postal že poz-
nan pesnik, sva se srečala v Vileni-
ci, si izmenjala
naslove; ko pa je
internet začel de-
lovati na polno,
sva si začela dopi-
sovati, vmes je
Aleš odšel še v
Ameriko, kjer se
je navzel sodob-
nega znanja iz
kulture in sociologije, postal je dok-
tor, s seboj je iz ZDA pripeljal Erico,
začel na novo.
Od takrat naprej sva se dokaj redno
srečevala, se pogovarjala, predvsem
pa sva si nekaj časa kar redno dopi-
sovala in prav med enim izmed ta-
kih dopisovanj sem mu napisal, ka-
ko sem vesel, da sva bila kot mla-
deniča na istem, danes že kultnem
in legendarnem koncertu bosanske
rock skupine Bijelo dugme leta
1977 v Beogradu. Koncert danes
poznamo pod imenom Koncert
kod Hajdučke česme. Okrog sto ti-
soč se nas je, iz cele Jugoslavije, v
parku Košutnjak v Beogradu guga-
lo ob taktih ansambla Biejlo dug-
me. Ko je stopil Željko Bebek na
oder in zakričal: “Beograde, Beo-
grade... ” nas ni bilo več, bil je le ri-
tem in noro prepevanje, Goran Bre-
gović je igral na kitaro, na bobnih
je bil Ipe Ivandič, na basu je bil Zo-
ran Redžić, klaviature pa je igral
Vlade Pravdić, koncert je bil slovo
Gorana Bregovića od civilnega
življenja, saj je moral tudi on k vo-
jakom...
Aleš Debeljak je bil nekje zapisal,
kako je bilo na tem koncertu, ko je
pisal enega od svojih zapisov o
skupni kulturi vseh tistih narodov,
ki smo nekdaj živeli v Jugoslaviji.
In sem mu zato povedal, da sem tu-
di sam bil tam. Tako se je začelo
nevsakdanje prijateljstvo.
V prostoru, v katerem živim, sem
lahko in še danes lahko z zelo malo
ljudmi govorim o balkanskem pro-
storu kot skupnem kulturnem pro-
storu, z Alešem sem to lahko. Če tu
nisem mogel govoriti skorajda z ni-
komer o tem, kako se je v Jugosla-
viji živelo, ker je pač to le malokdo
okusil na svoji koži, sem z njim lah-
ko, čeprav sem štiri leta starejši, kot
je bil on, in sva imela različni mla-
dosti.
Vedno sem bil vesel, ko se je pojavil
v našem prostoru, še posebej ta-
krat, ko ga je prof. Neva Klanjšček,
kot toliko drugih “iz prve lige”!!!,
povabila v goste med slovenske
srednješolce v Gorico. Imel je od-
nos do na -
šega prosto-
ra, saj se je
vse življen-
je ukvarjal z
družbo in
proučevan-
jem “multi-
kulti” dru -
žbe, z razni-
mi religija-
mi in od-
nosi med
njimi, pred -
vsem pa je
vedno ostal zavezan slovenski be-
sedi.
Večkrat sem ga srečeval v Ljubljani,
bil na predstavitvi več njegovih
knjig, tudi njegove zadnje Kako po-
stati človek, skoraj vedno sva našla
čas za cigareto na samem, nekoč
sva razpredala o Lou Reedu, čigar
branje poezije je tudi poslušal v
ZDA, drugič o otrocih, tudi on jih
je imel tri, a zadnji spomin naj bo
vseeno namenjen njegovi poeziji,
v katero je zakril in vdahnil vse, si-
cer teh verzov nikdar ne bi bil na-
pisal:
“Ker umrejo le ljudje, ne njihovo
molčanje.
A jate škorcev, ki se vračajo domov,
so glasne.
Moral boš povzdigniti svoj glas.
Govori zdaj!
Povej. Kako si tiho in postajaš dih
vseh ljudi”.
Jurij Paljk
V
   ojster pesniške besede je odšel ta-
ko svobodno, kot je pisal, mislil,
deloval in živel” (M. Komel)
“Debeljak je zaplul na odprta morja znanstve-
nega uma in ostal zvest intimi pesniške besede”
(A. Ihan)
Ne zmorem brati. Moje misli že bežijo daleč
stran.
Piše se leto 1990, sem
programist režiser na
Radiu Trst A, oblikujem
oddajo o Prešernovih
nagrajencih. Mladi pe-
snik Aleš Debeljak je
dobitnik nagrade
Prešernovega sklada, a
ga na slovesnosti ne bo.
Skoraj nepojmljivo,
prav gotovo pa nekoli-
ko drzno za slovensko
salonsko nadutost.  (“Pa
saj smo mu podelili na-
grado”!) Ne, v Ameriki
je,  (takrat še malce so-
vražno?) daleč proč.
Trmasto ga iščem preko
vseh mogočih telefon-
skih številk onkraj ocea-
na. Ujamem ga, seveda
sredi noči, celo pred dnevom pomembnega iz-
pita, ki ga čaka. Pa kljub temu takoj sprejme va-
bilo za intervju. Naslednjega dne poteka najin
pogovor v živo med ZDA in Trstom o nagradi v
Ljubljani … Ne, ne o nagradi, od te je Aleš že da-
leč stran, pogovarjava se o slovenstvu, o tem, da
smo - mu je predan, krvavo zavezan, vanj čisto
strastno zaljubljen, a da ga prav to slovenstvo tu-
di duši, mori, utesnjuje in da je pač treba daleč
stran, da lahko zadihaš, da od daleč pogledaš in
zreš nase, da doumeš in sprejmeš, iz ugodja, iz
samote tujine, iz oddaljenosti in morda v bolj
neobremenjenem svetu, kdo pravzaprav si in za-
kaj si tak. Moraš proč, da spoznaš in se odločiš,
kam usmeriti svoj zlati čoln bivanja in ustvarjal-
nosti. Preseneti me, ne, še več, privlači in pre-
priča me njegova strast, s katero govori o vsem.
Pošteno strastno, v hitrem tempu, jasno, nabito,
polno. Ves predan in zavezan svoji stvari. Da, te-
daj razumem, da gre temu človeku krvavo zares,
da pri njem ni prostora za kakršenkoli eksisten-
cialni in umetniški “blef”. Najin pogovor, ki sva
ga oblikovala, kot da bi se pogovarjala čisto sama
in pri tem enostavno odmislila, da naju posluša
tudi nevidno in neznano število nepoznanih po-
slušalcev, sem povsem intuitivno sklenila z
vprašanjem o tem, ali se bo sploh še kdaj vrnil v
Slovenijo. Še zdaj ga slišim: kljub raziskovanju
na univerzi, ki je bilo pred zdaj že več kot petin-
dvajsetimi leti nujno na povsem drugačnem ni-
voju kot tisto v Sloveniji, kljub dekletu, za kate-
rega je že tedaj jasno vedel, da bo spremenilo
njegovo življenje, kljub okolju, v katerem se mu
je zdelo, da lahko bolj prosto, a hkrati pa tudi še
bolj kritično razmišlja, je bliskovito odgovoril -
da, vrnil se bom, gotovo se bom vrnil. To je moja
domovina.
Življenje je velikokrat spoj naključij. Opravljam
izpite za svoj doktorski študij. Prvi izpit je iz so-
ciologije kulture, zunanji izpraševalec - Aleš De-
beljak. Tema - tranzicija. Skrbi me. Predobro se
namreč zavedam, da je izpraševalec odlični in
izkušeni poznavalec izbrane tematike. Skušam
podrobno in kolikor mogoče natančno ter po-
globljeno predstaviti teorije o sodobni tranziciji,
“izm-om” se ni mogoče popolnoma ogniti. Nje-
gov bliskoviti in izraziti pogled, ki spominja na
ostrega risa in hkrati na milo, nežno srno, me
motri in posluša. Pozorno posluša. Ob koncu mi
reče, z isto strastjo, ki jo zdaj poznam že nekaj
časa: Ok, vse drži, vse jasno, a vse to mene ne
zanima; mene zanima, kaj si misliš ti, kje si ob
vsem tem ti. Tranzicija smo ljudje, ki o njej raz-
mišljajo, sicer nima smisla. Še danes me te nje-
gove besede spremljajo in me nemalokrat
vzpodbujajo, da izrazim, kar mislim. Sicer, kot
si me tedaj, Aleš, naučil, “nima smisla”.
Stojim in se v nepopisni gneči trem na Kongre-
snem trgu in poslušam Billa Clintona, tedaj
predsednika ZDA, na uradnem obisku v mladi
slovenski državi. Aleš Debeljak ga spremlja in ga
prevaja. Ob Clintonovem pozdravu “God bless
Slovenia” se prevajalec zdrzne in njegova hipna
zagata se mi zdi neskončno dolga. Na koncu je
prevod prirejen. Saj, v Sloveniji smo, kjer sta slo-
venska hic et nunc samosvoja, prežeta z zgodo-
vino, s posebnim kontekstom in še z marsičim.
Takrat sem trdno, a morda tudi nekoliko togo
prepričana o svojem prav. Jezna kritiziram, se
razburjam, ker verjetno tedaj vsega enostavno
ne razumem, ne zmorem razumeti. Danes bi ga,
mislim, verjetno veliko bolj.
In tu so še intimni trenutki srečanja z njegovimi
eseji in s poezijo, ki je intelektualni izziv, ob tem
tudi ljubezenska milina in nežnost. Iskanje čiste-
ga človekovega jaza, ki se udejanja v tišini in sa-
moti. A ki zmore tudi kruto direktno besedo, ko
gre za vprašanja našega časa in prostora. Tega si
Debeljak ne pusti vzeti, naj stane, kar hoče.
Spet sem tu in berem: “svobodni duh, poštena
intelektualna ostrina, pesniška milina, strast
umetniškega iskanja odlikujeta enega izmed naj-
boljših in najbolj izrazitih slovenskih intelek-
tualcev naše sodobnosti”. Te krute usode ne ra-
zumem, kot nikoli ne razumemo in ne sprejme-
mo nobene. A ta tako boli in žge. Žge.
Maja Lapornik
“M
V spomin na Aleša Debeljaka
V neskončne višave je
poletel svobodni duh ...
“Zares je že čas, da postanem
akustika tišine, zamolčani sprotni dialog. Ne bom 
več nikogaršnji krik, ukristaljen v jantarno sredico.”
(Aleš Debeljak: Dovolj besed)
Foto JMP
Kultura 4. februarja 2016 9
  riderikov stolp na Lju-
bljanskem gradu je bil v
sredo, 20. januarja 2016,
prizorišče zelo doživete priredit-
ve. Na večeru so namreč po-
delili priznanja za življenjsko
delo in izjemne dosežke na
področju ljubiteljske kulture.
To je bil dogodek, ki v javno-
sti širi zavest o vlogi in pome-
nu ljubiteljske kulturne de-
javnosti, ali kot je poudaril di-
rektor Javnega sklada za Kul-
turne dejavnosti Tršar, pome-
na ohranjanja množičnosti,
dostopnosti in kakovosti kul-
turnega udejstvovanja ljudi v
matični Sloveniji kot med za-
mejskimi Slovenci. “Ljubitel-
jska kultura je tista duhovna
hrana, ki mora biti na voljo
vsem ljudem, ne glede na to,
ali živijo v mestih ali na po-
deželju”, je še poudaril Tršar.
Ministrica za kulturo Julijana
Bizjak Mlakar je v slavnostnem
nagovoru izpostavila pomen
široke razpredenosti ljubitel-
jskih kulturnih dejavnosti, iz
katerih lahko zrastejo tudi izred-
no kakovostni kulturni dogodki
in se razvijejo vrhunski umetni-
ki. Utemeljila pa je tudi skrb za
javno financiranje tega delo-
vanja in smotrnost te pomoči za
ohranjanje in razvoj narodne
zavesti, jezika in ustvarjalnosti.
Na večeru so najprej podelili
zlata znaka sklada za ustvarjalno
in organizacijsko delo gledališki
igralki in režiserki Simoni Zorc
Ramovš in Mitji Dragoliču za
dosežke na področju instru-
mentalne glasbe, zlasti s trobil-
nim ansamblom Godbe Cerkni-
ca, ki je med podelitvijo nasto-
pila z nekaj skladbami.
Komisija pri izbiri nagrajencev
redno upošteva celoten sloven-
ski narodni prostor. Tako so le-
tos srebrno plaketo za življen-
jsko delo pri razvoju kulture ko-
roških Slovencev podelili dolgo-
F
Pomemben mejnik krajevnega glasila
30 let Vipavskega glasa
  ipavski glas prihaja med
Vipavce in tiste, ki živijo
na vseh koncih sveta, že
trideset let. Od leta 1985 se je
nabralo že 115 številk! Vsaka
ima preko 40 strani
računalniško obdelanih
besedil in fotografij. Od
peščice zanesenjakov je
rasel in se širil krog
njegovih sodelavcev, ki
je od skromnega do
zgodovinskega in
literarnega prispevka
bogatil glasilo Vipavcev.
Postal je ogledalo
Vipavske doline, njenih
prebivalcev, jim vlival
vedno nova spoznanja o
narodu, ki mu
pripadajo, in kulturi, ki
jih oblikuje. Vipavski
glas skozi spomine
rajnih in pričevanja
sodobnikov odkriva
genske značilnosti
vipavskega človeka. Ob
predstavitvi
pomembnih osebnosti,
ki so se rodile na
Vipavskem ali tu živele,
dviga njegov ponos.
Vipavski glas je v treh
desetletjih prinašal zapise o
Žigi baronu Herbersteinu, ki se
je leta 1486 rodil v Vipavi v
znameniti vipavski plemiški
družini. Postal je diplomat,
poliglot, velik humanist in po
njegovi zaslugi se je njegov
rojstni kraj “Trg Vipava”
umestil na evropski zemljevid.
Žiga/Sigmund baron
Herberstein je bil kot
odposlanec Maksimilijana I.
Habsburškega na ruskem
knežjem dvoru v času Ivana
Groznega. Njegovi znameniti
Moskovski zapisi iz leta 1549
so s podrobnimi opisi
tedanjega življenja v
moskovski kneževini izzvali v
svetu izjemno zanimanje in
doživeli več ponatisov ter izšli
v številnih jezikih. Z znanjem
slovenščine, ki se je je naučil v
rojstni Vipavi, mu ruščina ni
delala težav. Med sedmimi
avtobiografskimi deli izstopa v
latinščini napisano delo
“Gratae Posteritati” – Ljubemu
zanamstvu. Iz potrebe po
zaščiti izvirnika je knjižnica
Ivana Potrča na Ptuju izdala
faksimile Herbersteinovega
dela s prevodom v slovenščino
v več izvodih. Lavričevi
knjižnici v Ajdovščini je s
pomočjo donacij domačih
podjetij uspelo pridobiti izvod
V faksimila štev. 29. To naj bi bilprvi korak k postavitvi zbirkepomembnih Vipavcev; mnoge
med njimi smo spoznali že na
straneh Vipavskega glasa.
Gospa Magda Rodman je 30 let
soustvarjala in bogatila
Vipavski glas, od katerega se je
z decembrsko štev. 115
poslovila. Spoznala sem jo
pobliže ob izidu pesniške
zbirke Drevo sem njenega
strica tigrovca Draga Bajca ob
stoletnici njegove tragične
smrti in takrat izvedela tudi za
junaško smrt drugega strica
Milana v bitki na Nanosu.
Dojela sem njeno poslanstvo
pri odkrivanju preteklosti ne le
znane vipavske družine
Bajcovih, ampak neštetih
vipavskih rodov, ki jih je
zaznamovala italijanska
okupacija Primorske.
Kot rojena Vipavka je gospa
Magda Rodman doslej napisala
več knjig, s katerimi je
približala novim rodovom
Vipavske svet, ki ga ni več;
njeno izhodišče je bilo
spoznavati preteklost, da bi
razumeli sedanjost. Tako je leta
2000 / ponatis 2012 / prišla
med bralce knjiga z zanimivim
naslovom Življenje ob trti in
kršinu, nato leta 2013 Moj
dom in moj rod, v kateri je
pisateljica dala poudarek na
domačijo-očetnjavo in
domovino. Velika družina, v
kateri je živela, je odkrivala
življenjske zgodbe primorskih
družin v času krutega
dvajsetega stoletja,
zaznamovanega s 1. in 2.
svetovno vojno, s časom
fašizma, nacizma in
komunizma. V samozaložbi je
gospa Magda Rodman izdala
leta 2014 novo knjižno delo
Rasemo iz korenin. Tudi tokrat
že sam naslov vsebuje zelo
jasno sporočilo, da brez
korenin ne more rasti nobena
rastlina. Tako je zapisala
in dodala: “da enako
velja za človeka. Za
majhen narod, kot je
slovenski, je še kako
pomembna naša
materialna, kulturna in
duhovna dediščina. Zato
je vedenje o prednikih
nenadomestljivo za
mlajši rod”.
Tri leta je Magda Bojcova
potrpežljivo zbirala
osnovne podatke o
rodbinah Rodman in
Božič. Knjigo je posvetila
sorodnikom in
prednikom moža
Marjana Rodmana,
rojenega leta 1934 v
Vipavi pri Kudrovih.
Posebej zanimivo je
poglavje Tako smo živeli
z življenjepisi bratov
Karlota, Ivana, Mirota, Marjana
in Pavleta Rodmana. V rodbini
Rodman je bilo skozi stoletja
kar precej moških, ki so okusili
vojaško službo in se borili za
našo zemljo. Bili so v 1.
svetovni vojni kot vojaki
avstro-ogrske armade v Galiciji
in Krpatih, nekaj let služili v
italijanski vojski. Sledila je 2.
svetovna vojna, ko jih
najdemo v Battaglioni speciali
ali kot nemške ujetnike na
prisilnem delu v Nemčiji.
Mlajši so služili redno ali
izredno v jugoslovanski vojski
po vsej Jugoslaviji.
Verjetno na Vipavskem ni
človeka, ki ne bi vedel za
Magdo Rodman. Njenih poti
ni bilo ne konca ne kraja,
njeno prebiranje župnijskih,
občinskih, šolskih, osebnih
arhivov je zahtevalo
potrpežljivost, ki jo zmore le
malokdo. Vseskozi jo je vodila
želja, da bi bili Vipavci
hvaležni prednikom, ki so se
tu rodili, obdelovali zemljo in
jo branili pred tujci. Sedanja
podoba doline, polne
naravnih lepot, je odsev
preteklosti in iz njenega
poznavanja mora mladi rod
ceniti in ljubiti vse, kar je
podedoval od svojih
prednikov.
Dorica Makuc
Ljubljanski grad / Podelitev zlatega in srebrnih priznanj 
Praznik ljubiteljske
kulture
letnemu predsedniku Krščanske
kulturne zveze iz Celovca dr.
Janku Zerzerju. Med Slovenci v
Berlinu je nekaj časa delovala
učiteljica in zborovodkinja
Jožica Soko; pesnik in organiza-
tor kulturnih pobud, kot je
mednarodna literarna nagrada
Vilenica, Aleksander Peršolja iz
Sežane, je dosledno vzdrževal
stike tudi z našim zamejstvom,
podobno velja za Branko Buko-
vec, ki je srebrno plaketo prejela
tudi za organizacijsko delo s slo-
venskimi kulturnimi organiza-
cijami v Italiji in v deželah nek-
danje Jugoslavije.
Za naš prostor pa je še zlasti raz-
vesljivo, da je srebrno plaketo za
ustvarjalno in organizacijsko
delo na področju zborovske gla-
sbe prejel priljubljeni zborovod-
ja in radijski urednik za resno
glasbo Janko Ban, ki mu je Sklad
priznanje podelil tudi za dosled-
no vrednotenje opusa zamej-
skih skladateljev, kar smo že na-
povedali v prejšnji številki
našega tednika.
Podelitev zlate plakete za
življenjsko delo na glasbenem
področju pa je bila višek večera.
Šla je maestru Marku Munihu,
ki je ob svojem delu s profesio-
nalnimi ansambli in skupinami
vedno rad deloval tudi z ljubi-
teljskimi pevskimi zbori in
društvi, še zlasti pa po upokojit-
vi, ko se je vrnil na Tolminsko,
kjer je bil v zadnjih desetih letih
pobudnik glasbenih projektov
ob 100-letnici smrti Simona
Gregorčiča, 300-letnici Tolmin-
skega punta, zborovodskega
tečaja ali Ipavčevega Rekvijema
za padle v prvi svetovni vojni.
Marko Munih, ki je prisotne na-
govoril v imenu nagrajencev, je
v svojem posegu izpostavil prav
veselje in vztrajnost, ki ju ljubi-
teljski zbori vnašajo v svoje de-
lovanje, ter dejal, da gre zato
priznanje, ki ga je prejel, tudi
vsem zborom in skupinam iz
raznih krajev v gornji Soški do-
lini, ki z njim sodelujejo pri ure-
sničevanju množičnih glasbe-
nih projektov.
Med posameznimi deli praz-
ničnega večera na Ljubljanskem
gradu sta podelitev popestrila
goriški oktet Vrtnica, ki ga vodi
Matjaž Šček, in že omenjeni tro-
bilni ansambel Godbe Cerkni-
ca.
Naši cenjeni sodelavki, pesnici, prevajalki, 
kulturnici in iskrivi gospe s Krasa
JOLKI MILIČ
se ob visokem življenjskem jubileju 
iskreno zahvaljujemo za topel odnos do vseh nas 
ter ji voščimo na mnoga leta!
UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA
Cvetoča sežanska vrtnica
Jubilej Jolke Milič
  jubi cvetice, a jih ne mara
v stanovanju, ker ji
uvenijo, saj jih ne zaliva.
Ljubi štrbunk - pisni namreč -
še zlasti, če ji ga kdo nalašč
podtakne.
Ljubi prevajanje, čeprav ji ga
marsikdo zavida, pa ne zato, da
ga ne bi obvladala, ampak
predvsem zato, ker ima za seboj
velikansko goro prevedenih
stihov.
Ljubi obiske, ko ni
preobremenjena, drugače tudi
najljubšemu obiskovalcu pove:
“Sem zasedena! Nimam časa”!
in ga odslovi.
Ljubi novice, takšne in
drugačne, posebej kakšno prav
pikantno iz Zaliva, saj je tam
tekla velika večina njene
L mladosti. Malo manj ljubirodno Sežano, čeprav je v temmestu nepogrešljiva. Ljubi še
marsikaj, ne bi dalje našteval,
kaj vse … Eno pa ne smemo
pozabiti: Ljubi smeh! Nasmeje
se, ko dobi pošto na naslov:
Cenjena sežanska literarna
gospodinja, milostljiva gospa
Jolka Milič, Cesta slovenskih
domobrancev 17, Sežana
(Suzana). Pravi, da jo v Sežani
vsi poznajo. No, mogoče res ne
prav vsi, še zlasti mlajši ne,
starejši pristni Sežanci pa prav
gotovo. Ne mine dan, ko
odzvoni v Sežani pri sv.
Martinu poldan, da ona ne bi z
odločnimi koraki marširala
proti Kosovelovi knjižnici. Pred
vhodom ne pogleda več
napisov na stavbi, ker je
o njih bilo veliko vetra,
ampak najprej z očesom
trene k pultu in
pozdravi simpatične
knjižničarke in
knjižničarja, ki so
“njeni najljubši
vsakodnevni
opoldanski svatje”.
V slovenskem bralnem
prostoru je gotovo
prepoznavna, še zlasti
ko se spotakne ob
kakšno narobe
povedano “vragolijo”,
da iz nje potem splete
nove vragolije, kakršne
so se svojčas prepletale
in vlekle kot jara kača. V
slovenskem žargonu jih
imenujemo “jolkizmi”.
Žal danes postajajo vedno bolj
redki. Tisti, ki je od nje “pičen”,
si najprej zavaruje duha in telo
v najbližji “farmačiji” in
štrbunk pusti na mrtvi točki. To
je škoda, ker se stvari ne
prepletajo več kritično in
postajamo za takšno obliko
komuniciranja
imuni. – Rada potoži,
da oni tam v
Ljubljani mislijo, da
smo mi Primorci
frnikule, pa o naših
primorskih literatih
pišejo vse mogoče,
predvsem tisto, kar
ne drži. Predobro
pozna pesnika Srečka
Kosovela s celotno
“zgodovino njegovih
domačih” z vsemi
tistimi pikantnimi
“rose'” zgodbicami.
Razhudi se, ko vidi,
kako temu milemu
kraškemu
nebogljenemu
fantiču potvarjajo
verze, izpuščajo
besede, spravili so se celo na
njegove fotografije in jih začeli
objavljati samo delno, ne v
celoti, kot jih poznamo, to pa
zato, ker “so se ponovno
vremena Kranjcem zjasnila,
Primorcem pa od vedno
zameglila”! Saj oni tam gori
krojijo usodo kulture, kar ni
nam Kraševcem bilo nikoli
dano in nam verjetno ne bo,
zato dobivamo prav pri kulturi
“drobtinice, ki padajo iz
l'blanske kulturne mize”. Pa še
te včasih razpihne naša
nepogrešljiva kraška burja in od
vsega tega ostane bore malo …
Cenjena sežanska literarna
gospodinja: “Za Vaš mladostni
dan Vam čestitam in želim, da
bi še kaj skupaj skuhali ali
spekli in zanamcem povedali,
da, četudi živimo na Krasu,
ostajamo tu zato, ker Kras
ljubimo, pa seveda tudi
slovenstvo”!
Don Kihot s Krasa,
ki se bori z zamejskimi
mlini na veter v osebi
Ambroža Kodelje
V prejšnji številki Novega
glasa je v zapisu g. Ambroža
Kodelje prišlo do tiskarskega
škrata, saj je očitno, da je
izvedenka o organizaciji TIGR
dr. Tatjana Rejec in ne prof.
Tatjana Rojc, kot je bilo na -
pačno napisano. Omenjenim
in avtorju se za “lapsus ca -
lami” iskreno opravičujemo!
Ured.
Popravek
Tržaška4. februarja 201610
Po postavi je bila majhna, a po duhovni moči, vztraj -
nosti in zvestobi svojim prepričanjem je bila velika
žena! Ko smo izvedeli, da je po daljšem bolehanju
28. januarja v Trstu umrla dirigentka in organistka
Dalka Sturman, vdova Vecchiet, smo mnogi, ki smo
jo poznali in cenili, pomislili prav na to. Stara je bila
93 let, rodila se je v Mačkoljah leta 1922 in bila po
poklicu šivilja, vse življenje pa se je posvečala tudi
cerkveni glasbi. Kot je zapisal prof. Harej v utemeljitvi
priznanja, ki ji ga je podelila ZCPZ leta 1999: “petje in orglanje ji je v
zadoščenje in veselje”. V orglanje jo je kot desetletno deklico uvedel leta
1932 osapski župnik Franc Malalan. Leta 1939/40 pa je zbrala skupino
deklet, da so vsako drugo nedeljo prepevale pri maši v Mačkoljah in nekaj
časa celo med vojno, ko je za določen čas orglala tudi v Predloki. Po vojni je
v sicer nenaklonjenih razmerah ponovno zbrala svoje pevke, ko pa je leta
1949 prišel v Mačkolje za kaplana Dušan Jakomin, je k zboru povabila še
fante in može, tako da to leto velja za ustanovno leto MePZ Mačkolje. Zbor je
takrat nekaj časa vodil sam kaplan in z njim posnel več pesmi za tržaški
radio, pri orglah ga je spremljala prav rajna Dalka. Orglanje v mačkoljanski
cerkvi je Dalka Sturman prenehala leta 1958, ko se je poročila v Trst, še
vedno pa je kot organistka rada pomagala, kjerkoli je bilo potrebno.
Prav orglanje in vodenje cerkvenega petja ji je bilo v veliko oporo, ko ji je vdovi
zaradi zastrupitve nenadoma umrl 20-letni sin Edi. Od leta 1977, dokler je
mogla, je vodila zbor na Kolonkovcu in pri Sv. Ani, dolga leta pa je vsako drugo
nedeljo orglala tudi v Ospu. Zlasti med prazniki je redno pomagala na koru pri
salezijancih v Istrski ulici v Trstu. Vsako soboto zjutraj ob 7.30 je spremljala
ljudsko petje pri maši s hvalnicami pri Novem svetem Antonu v Trstu. Rada je
pomagala, kjer je le mogla, rada je orglala in vodila cerkveno petje in ljudje so
ji bili hvaležni, saj je bila vesele narave in je znala, kot je poudarila na pogrebu
njena dolgoletna prijateljica in pevka Ljuba Smotlak, povezovati vsako družbo.
Ko so se pred približno desetimi leti začele pojavljati določene zdravstvene
težave, se je nerada, a vendar morala odpovedati tej svoji ljubezni in duhovni
opori. Svoja zadnja leta je preživela v domu za ostarele v središču mesta. Tudi
tu je rada sedla h klavirju in, dokler je mogla, zaigrala in zapela kako pesem.
Vsi, ki smo jo poznali in cenili njeno nesebično delo, se je bomo spominjali s
toplino in hvaležnostjo za vse dobro, ki ga je naredila, in za vso ljubezen in
znanje, ki ju je vlagala v slovensko cerkveno pesem na naših korih na
Tržaškem. Bog ji bodi milostljiv plačnik za vse to. / M. T.
  Občni zbor Slovenske prosvete
Maver: “Škoda bi bilo, če bi morali zaradi
birokratskih spodrsljajev vračati deželi denar!”
PETERLINOVA DVORANA 
  občnega zbora Slovenske
prosvete, ki je bil v
četrtek, 28. februarja, na
sedežu organizacije v prostorih
na Donizettijevi ulici, je izšel
delno prenovljen odbor. To
zato, da bi po deželni reformi
pravilnika, ki uravnava ‘pri-
silno’ včlanjevanje društev v
Slovensko prosveto oziroma
v Zvezo slovenskih kulturnih
društev, dali potrebno pozor-
nost novim članicam. Na
občnem zboru je bilo tako
določeno, da bo Zveza cer-
kvenih pevskih zborov, zara-
di teže, ki jo po novem ima v
SP, imela dva člana v odboru.
Kot je uvodoma povedal
predsednik SP Marij Maver,
nov pravilnik odraža še ved-
no dejansko stanje v naši
tržaški manjšinski sredini:
“Odbornik Torrenti je hotel
združiti vse v eno vas, ugoto-
vljeno pa je bilo, da so nekatere
stvari težko združljive”, je dejal.
Povedal je tudi, da so lani za-
prosili za članstvo v SP Krožek
za družbena vprašanja Virgil
Šček, Slavistično društvo Trst
Gorica Videm, ZCPZ, Društvo
Skupnost in Društvo Vesela
pomlad.
Glede finančnega kritja je Ma-
ver obrazložil, da so zneski osta-
li dejansko isti kot v preteklosti:
za leto 2016 pa bo potrebno
počakati na dokončno dotacijo,
ki jo bo dežela namenila. Prav
zato je bila odobritev obračuna
(172.905 evrov prihodkov in
173.091 odhodkov) gola for-
malnost, skupščina, ki jo je vo-
dila predsednica društva
Z Finžgarjev dom Lučka Susič(tajnica je bila Vera Tuta Ban),je prav tako soglasno odobrila
proračun, čeprav se še ne ve, ko-
liko bo ta znašal, “verjetno kot
lani, morda nekaj več”, je pri-
pomnil Maver, ki je predstavni-
ke včlanjenih društev povabil,
naj skrbno pripravijo potrebno
dokumentacijo za prispevke, saj
bo dežela temeljito preverjala
prošnje in delo same Slovenske
prosvete. “Škoda bi bilo, če bi
morali zaradi birokratskih spo-
drsljajev vračati deželi denar”!
Na občnem zboru so predstav-
niki društev podali poročilo
svojega delovanja (nekateri so
poslali pisno poročilo). Velika
skupina društev kaže, da je de-
lovanje Slovenske prosvete pe-
stro in kapilarno prisotno na
našem področju. Spoznali smo
tako delovanje Športno kultur-
nega društva Cerovlje Mavhin-
je, DSI, Društva Finžgarjev
dom, Knjižnice Dušana Černe-
ta, KD Igo Gruden, Društva Ro-
janski Marijin dom, MOSP-a,
revije Mladika, SKD Barkovlje,
zbora Jacobus Gallus pri Gla-
sbeni matici, Radijskega odra,
SOMPD Vesela pomlad, SKD
Josip Pangerc, MoPZ Fantje iz-
pod Grmade, Krožka Šček,
Društva Skupnost, ZCPZ.
Včlanjenih društev je veliko
več, nekatera so poslala pisno
poročilo.
Po tem delu občnega zbora je
Lučka Susič povabila pred mi-
krofon predsednika Sveta slo-
venskih organizacij Walterja
Bandlja, ki ga je spremljal po-
krajinski predsednik SSO za
tržaško Igor Švab. Bandelj je
zaželel, da bi komunikacija in
sodelovanje med Slovensko
prosveto in vodstvom SSO po-
tekala na najboljši način, tudi
ko gre za navzočnost predsed-
nika krovne organizacije na po-
dobnih srečanjih, kot so občni
zbori. Ponudil je tudi organiza-
cijsko pomoč SSO pri izpolnje-
vanju vse bolj zahtevnih biro-
kratskih pravil (referenčna
oseba SSO, ki spremlja te
težave, je Albert Devetak).
Povabil je tudi društva, naj
čim prej sestavijo svoje statu-
te, kar bo dalo možnost za
vpis društev v ustrezen dežel-
ni seznam. Zaželel si je tudi,
da bi se vezi med Trstom in
Gorico okrepile, in zato pre-
dlagal niz spoznavnih se-
stankov med goriško ZSKP in
tržaško Slovensko prosveto.
“Obe gojita to, kar nas razli-
kuje od ostalih manjšinskih
organizacij: to so predvsem
krščanske vrednote, na kate-
rih temeljita naše delo in
naša bit”, je dejal in posredo-
val izkušnjo goriške ZSKP, ki
ima v odboru najmanj po dva
predstavnika vsakega društva:
na tak način je zastopanost
širša. Gre sicer za drugačno
stvarnost, ki temelji na dru-
gačnem statutu kot tržaška SP.
Nov odbor, mandat katerega bo
trajal dve leti in seje katerega
bodo kot navadno vsak zadnji
četrtek v mesecu, bodo sesta-
vljali: Marij Maver, Sergij Pahor,
Saša Martelanc, Katja Pasarit,
Lučka Peterlin, Aleksander De
Luisa, Tomaž Simčič, Anka Pe-
terlin, Francesca Simoni ter no-
vi člani Mitja Terčon, Marko
Tavčar, Maja Lapornik, Marko
Manin in Marijan Škerlavaj.
Predsednika bo odbor izvolil na
prvi seji.
IG
Izjava predsednika SSO Walterja Bandlja
Ob bok občnemu zboru
Slovenske prosvete
  red nami so volitve no-
vega izvršnega odbora
Slovenske prosvete, ki
bo na prvi seji izbral tudi
predsednika tržaške zveze, v
katero je včlanjenih kar veli-
ko društev, ki predstavljajo
veliko bogastvo. Na občnem
zboru SP sva bila prisotna
podpisani in tržaški predsed-
P nik Sveta slovenskih organi-zacij Igor Švab, ki pa sva se žalsamostojno in brez vabila
odločila, da se občnega zbora
udeleživa in prineseva poz-
drave SSO. V tem ne vidim
kakšne pomanjkljivosti, saj se
to dogaja mladim, ko prevza-
mejo predsedniška mesta.
Slovenska prosveta postaja
vedno večja organizacija, saj
je za leto 2015 prejela dodat-
nih 80.000 evrov deželnih fi-
nančnih sredstev. To pa nala-
ga novemu izvršnemu odbo-
ru tudi večje odgovornosti, da
čim bolje analizira delovanje
društev, ki delujejo v sklopu
Slovenske prosvete, in jih pri-
merno finančno nagradi.
Nov izvršni odbor ima večjo
odgovornost za dobro delo in
uresničitev tistih sprememb,
ki so vedno bolj potrebne za
našo skupnost. Vsi si radi pol-
nimo usta, da je potrebno
vzgajati mlade, nato pa poza-
bimo vključevati v naše
izvršne odbore mlade fante in
dekleta, ki bi lahko pomagali
in marsikaj spremenili. Ne
moremo mimo njih, saj je
naša prihodnost v naših otro-
cih, ne pa v ustaljenih pred-
sednikih, ki se jih že desetlet-
ja izbira po istih kalupih. Po-
trebna je zamenjava, kot so
potrebne nove ideje, ki jih
najdemo v mladih. Slovenska
prosveta je tista organizacija
in gonilna sila, ki lahko to na-
redi in tako preide v novo ob-
dobje.
To želim dati v razmislek no-
vemu izvršnemu odboru Slo-
venske prosvete.
  kumenizem in usmiljenje sta med
sabo tesno povezana pojma: oba
namreč temeljita na odnosu do
sočloveka in do Boga. Usmiljenje dejan-
sko pomeni to, da se človek spusti na ra-
ven bližnjega, Bog pa nas z darom usmil-
jenja spominja, da še vedno računa na
nas. Usmiljenje je torej upanje, je zaupanje
v upanje. Ekumenizem pa je več kot gola
skrb za enotnost kristjanov, je namreč pre-
prosto sprejetje dejstva, da smo zaradi
krsta vsi kristjani povezani v Kristusu, v
enem Bogu. Bodisi usmiljenje bodisi eku-
menizem morata premagati greh: greh in
hudič delita ljudi in ju odvračata od Boga.
Jezus Kristus pa nam pošilja Sv. Duha,
čigar povezovalna moč nas vodi k dobre-
mu.
S temi osrednjimi koordinatami je g. dr.
Primož Krečič, stolni župnik v Kopru, uve-
del svoje predavanje na temo Usmiljenje
v edinosti, ki ga je Področni svet Sloven-
skega pastoralnega središča priredil v sre-
do, 20. januarja, v Šentjakobskem domu.
G. Krečič večkrat gostuje pri slovenskih
vernikih v Trstu, ki so vzljubili njegov ne-
posredni način pričevanja še prej kot pre-
davanja, pri katerem je njegova beseda to-
pla, misel izbistrena, vsebina polna milo-
sti in upanja. Recimo, da je g. Krečič člo-
vek drugega vatikanskega koncila ali bolje
obdobja, ki je temu sledil, saj se v njego-
vem odnosu do občinstva, do sočloveka
kaže neposrednost, ki jo vsak duhovnik
danes mora imeti, da suvereno in pre-
pričljivo nagovarja vernika. V tem se kaže
domet, ki ga lahko imata usmiljenje in tu-
di ekumenizem v vsakdanjem življenju.
Ni naključje, da se je med predavanjem g.
Krečič spomnil, da je ravno ekumenizem
v Trstu živa misel. K temu so pritrdili ude-
leženci srečanja. Predavatelj je izpostavil,
da je ekumenizem danes temelj nove
evangelizacije. Vsaka duša krščanske Cer-
kve ima sicer do ekumenskih načel svoje
poglede, “vsi pa smo kristjani zaradi
krsta”, je spet pou-
daril. In še: “Je en
sam Bog, zato smo
poklicani k edino-
sti. Zanjo je Jezus
umrl na križu”. Ve-
liko je bilo storjene-
ga s protestanti
(zadnji trije papeži
so storili ključne
korake v to smer,
tudi s priznavan-
jem grehov, ki jih je
katoliška Cerkev
storila v preteklo-
sti), krepkejše sode-
lovanje pa je po-
trebno izvesti v od-
nosu do pravoslav-
cev: temelj naj po-
stane Cerkev prvega tisočletja, to je ob-
dobje pred razkolom med Rimom in
Carigradom.
Naj tudi ekumenizem torej sloni na
usmiljenju, “usmiljenju, ki ne sme imeti
meja”! Usmiljenje je temelj Cerkve, ki je
nastala za šibke in nepopolne, ne za hra-
bre ljudi. “Dajmo gojiti ponižnost, bodi-
mo kot zemlja in sprejmimo, da sobrat se-
je v nas svoj dar. Tako bo ljubezen rodo-
vitna”. G. Krečič se je spomnil misli slo-
venskega teologa na rimski Urbaniani,
prof. Janeza Vodopivca, po katerem mora
Cerkev začeti uresničevati usmiljenje v se-
bi, navznoter. To se-
danji papež Frančišek
še kako dobro ve!
“Glejmo na sočlove-
ka skozi prizmo Jezu-
sa Kristusa”, je pova-
bil. Le tako se bomo
rešili zgodovinskih
vozlov, ki nas še da-
nes pogojujejo (bodi-
si v slovenski družbi
bodisi v odnosu zno-
traj krščanske Cer-
kve). V sklepnem de-
lu predavanja ni mo-
gel mimo slovite pa-
rabole o Izgubljenem
sinu. Očetovo usmil-
jenje je kot Božje
usmiljenje. Izgublje-
ni sin pa se je moral
sam vrniti domov: “Bog nam vse odpusti,
le mi moramo stopiti k Njemu”, je dejal.
IG
E
Področni svet Slovenskega pastoralnega središča / Predavanje g. Primoža Krečiča
Usmiljenje ne sme imeti meja!
Tiho je v večnost odšla dolgoletna
pevovodkinja in organistka
DALKA STURMAN vd. VECCHIET.
S hvaležnostjo se je spominjajo
CERKVENI PEVCI S KOLONKOVCA IN OD SV. ANE
Po dolgih letih “nadomestnega” (kot je sam zatrjeval) vodenja
nabrežinskega cerkvenega zbora je neutrudni prof. Humbert
Mamolo zapustil svoje pevke. Naj spomnimo, da je sam
priskočil na pomoč, ko so pevke ostale brez vodstva. Po dolgih
desetletjih je moški spet orglal ter redno vsako nedeljo in
praznik spremljal cerkvene obrede, kljub zdravstvenim težavam
in ne prav rosnim letom. Ta “začasna” rešitev se je vlekla z leta
v leto, dokler ni vedno pogosteje manjkal zaradi raznih težav.
Zaskrbljenim pevkam je priskočila na pomoč prof. Vera Tuta,
tudi neutrudna prosvetna delavka v domačem kulturnem
društvu, v veliko zadovoljstvo vseh nas (od pevk do vernikov). V
Nabrežini se je tako zapolnila ta vrzel in upati je, da se bo tudi
sam zbor okrepil, saj je ta vas poznana po več odličnih zborih.
Naj se ob koncu iskreno zahvalimo prof. Mamolu za dolgoletno
nesebično vztrajanje pri nas, obenem pa želimo prof. Veri Tuta,
da bi z njej lastno vztrajnostjo uspešno orglala v naši lepi cerkvi.
Nova organistka v Nabrežini
Foto IG
Umrla je Dalka Sturman Vecchiet
Tržaška 4. februarja 2016 11
Darovi
Za rojanski cerkveni pevski
zbor daruje U. T. v spomin na
Vero Košuta Sedmak 20
evrov.
Misijonski krožek Rojan je
prejel:  za slovenske
misijonarje: Felicita Pavšič 15,
Marenčič Dragica 5, N. N. 50,
Ziebarth Estell 10, F. D. 50,
Lisetta Janežič 10, Amalia
Pangos 10, Lovro Oblak 20
evrov;  za uboge otroke v
Etiopiji: G. K. P. 450 evrov; za
misijon patra Ernesta Saksida:
N. N. 150, N. N. 150, N. N.
400, V. B. 312 evrov; za mleko
dojenčkom pri patru Janezu
Krmelju – Madagaskar:
Marjana Babnik 10 evrov.
Darove lahko nakažete tudi
na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
ul. Cordaroli 29
34135 Trst
  Večer o ‘našem’ zborovskem gibanju
Najboljše ljudi bi morali
zaposliti v šolah, ne v bankah!
DSI 
  e želimo, da se zborovska
kultura še naprej razvija v
našem okolju, moramo
vzpostaviti strukturo, ki naj po-
skrbi za vzgojo zborovodij. Ti naj
še posebno pozornost namenijo
mladim in predvsem najmlajšim.
Še zlasti zato, da se petje ‘vertikal-
no’ ohrani v življenju in odraščan-
ju posameznih pevcev. Tovrstna
politika naj goji obenem tudi teh-
nično pevsko plat ter splošnejšo
glasbeno in zborovsko dediščino
našega prostora in naj spodbuja
ozaveščanje pevcev. To je morda
najboljši način za strukturno ge-
neracijsko prehajanje pevcev iz
mlajših pevskih sestavov v sta-
rejše.
Tako je moderator Marko Tavčar,
predsednik Zveze cerkve-
nih pevskih zborov, pov-
zel vsebino večera, ki ga
je Društvo slovenskih
izobražencev priredilo
na temo našega zborov-
skega petja v ponedeljek,
25. januarja. Šlo je za do-
bro obiskan večer, kar je
dokazalo zanimanje
občinstva za temeljne
elemente naše kulturne
dediščine: “Po dvajsetlet-
nem molku se je po dru-
gi svetovni vojni zborov-
ska dejavnost med vsemi
ostalimi kulturnimi
izražanji najprej pojavila
in pripomogla k okrepitvi sloven-
ske identitete pri nas”, je uvodo-
ma ugotavljal Sergij Pahor.
Predsednik DSI je nato predstavil
goste večera, zborovodje, ki pripa-
dajo različnim generacijam za-
mejskega pevskega gibanja. Poleg
Marka Sancina, Aleksandre Pertot
in Mirka Ferlana je Pahor posebno
pozornost namenil “veteranu”
tržaških dirigentov, glasbeniku
Janku Banu, ki mu je pred kratkim
Javni sklad za kulturne dejavnosti
RS podelil srebrno plaketo za
ustvarjalno in organizacijsko delo
na področju zborovske glasbe in
tudi za dosledno vrednotenje
opusa zamejskih skladateljev.
Zborovski pevec se mora zavedati,
da je navsezadnje umetnik, ki na-
stopa!
Janko Ban je zaupal, da je zadovol-
jen s priznanjem, tudi ker odmev-
nost le-tega sega po vsem sloven-
skem prostoru; zahvalil se je obe-
nem ZCPZ in Rossani Paliaga, da
sta njegovo ime predlagala JSKD.
Sergij Pahor je Janku Banu posta-
vil prvo vprašanje, ki se je na-
našalo na iskanje kakovosti zbo-
rovskega izvajanja danes. Janko
Ban je najprej ponudil zgodovin-
ski prerez zborovskega gibanja pri
nas. Po pestrem čitalniškem ob-
dobju vse do prve svetovne vojne
je zborovsko petje lepo uspevalo.
Prisilni mrk v času fašizma ni
uničil želje po petju in zborovska
(ter društvena) dejavnost se je po
vojni spet razmahnila. V okolici
Trsta (pri Kolonkovcu, Sv. Ani, Sv.
Jakobu, na Rocolu in drugje) je bi-
Č lo veliko zborov s številnimi pev-ci! Tudi ta razcvet so sicer pogoje-vale politične in družbene spre-
membe. Kominform, izseljevanje
Slovencev iz mesta v kraške vasi,
prihod Italije in konec STO ter
drastičen upad slovenskih družin
v mestu po eni strani, možnost hi-
trega premikanja z avtomobili
(kar je dejansko uničilo razdalje
med vasmi in privedlo do posle-
dičnega medvaškega vključevanja
in tudi do zapuščanja izvornih
vaških društveno-pevskih sesta-
vov v prid tistim iz drugih vasi),
televizija, vse večja razpršenost
med različne druge dejavnosti po
drugi. Ostaja sicer ključna ugoto-
vitev, da zborovska dejavnost zah-
teva veliko vneme in študija ter
požrtvovalnosti, na kar večkrat
pozabimo (tudi mediji, ki dajejo
vsekakor večjo pozornost špor-
tnim dejavnostim). Kakovost pev-
skih sestavov je zrasla tudi, potem
ko je število slovenskih zborovodij
opravilo študijsko pot na konser-
vatoriju na področju zborovskega
dirigiranja. “Dirigent se je nato
posvetil ‘ekologiji zbora’ na podla-
gi ustreznih metodoloških oprije-
mov. Kakovost je tako zrasla”, je
dejal Ban. Ta premik h kvaliteti je
bil pozitiven, sociološki sunki pa
so prav tako kovali usodo naših
sestavov. “Danes imam vtis, da
srednja in mlajša generacija pev-
cev skuša doseči največ s tem, da
v pevski načrt vlaga čim manj na-
pora. Vaje so zahteven trenutek,
kjer – kot športniki – tudi pevci ra-
bijo mišice”, je pojasnil. Prav tako
pa je res, da so mlajše generacije
nositeljice nove estetike: “Gotovo
bodo mladi skovali svojo vizijo, ki
bo zborovsko dejavnost pospremi-
la v prihodnost. Domislili si bodo
česa novega, kar najbrž ne bo pov-
sem v skladu s tem, kar je naša ge-
neracija prispevala. A navsezadnje
je prav tako”, je dejal Ban, ki je do-
dal še ključno razlago tega, kar po
njegovem mnenju zahteva zbo-
rovska kultura. “Petje sestavljata
dve enoti: umetniški del in socia-
len trenutek. Umetniški del mora
prevladovati nad socialnim. Če
prevlada socialni trenutek, pevci
gojijo le osebne stike, ne dosegajo
vidnejših umetniških rezultatov,
kar je narobe! Zborovski pevec se
mora zavedati, da je navsezadnje
umetnik, ki nastopa”!
Potrebujemo več glasbene vzgoje
od vrtca dalje!
Tavčar je v pogovoru z ostalimi
gosti ugotavljal, da se po začetni
otroški pevski dejavnosti, ki je pri
nas – kot zgovorno priča šte-
vilčnost sestavov in pevcev na re-
viji ZCPZ Pesem mladih – lepo
razvita, opaža pa skrb vzbujajoč
upad pevcev moškega spola.
Aleksandra Pertot je na podlagi
dolgoletne izkušnje bodisi kot
pevka bodisi kot zborovodkinja
začela nekoliko … bolj od daleč.
Ugotavljala je, da primanjkuje
splošna glasbena kultura v naših
šolah. Otroci bi se z glasbo morali
soočati od vrtca vse do višjih šol-
skih ravni. Zrla je v zamejsko stvar-
nost in jo primerjala s širše evrop-
sko pevsko sceno, kjer je otroških
zborov različnih starostih in pev-
cev obeh spolov na pretek. Do-
gnala je, da je nujno na poseben
način prisluhniti potrebam mla-
dih pevcev, ki ob zabavi in
druženju iščejo predvsem način,
da bi lahko izrazili svoje občutke.
Danes se namreč mladi takoj na-
veličajo dejavnosti, ki zahteva do-
slednost. “Mladi hočejo imeti ne-
kaj nazaj. Kar je reševalo moj
tržaški mladinski zbor, je bilo to,
da so pevci po vsaki vaji imeli
občutek, da so nekaj odnesli, da
so napredovali. Zaradi tega spoz-
nanja sem svoj pedagoški način
prikrojila tej potrebi. Ključ vsega
je zato način, kako se soočaš s pev-
ci”. Pevce moškega spola ob na-
stopu najstniškega obdobja zaradi
mutacije raje opuščamo, kar je po
njenem mnenju napaka. Tudi te
fante lahko na pravi način izrabi-
mo za doseganje kakovostnejših
in učinkovitejših glasbenih nivo-
jev naših zborov. Nedvomno pa
potrebujemo več organiziranega
delovanja, ki bi ustvarilo potrebno
zaledje. S tem se je strinjal tudi
Marko Sancin, po čigar mnenju
tičijo težave v pomanjkanju neke-
ga mrežnega načrtovanja, še prej
kot v “goli sociološki podobi
naših pevcev”. Madim moramo
ponuditi to, kar je zanje zanimivo.
Za večino pevcev naj ostane zbo-
rovstvo predvsem družabni trenu-
tek, tistim pevcem, ki želijo kako-
vostnejše zborovske izzive, pa mo-
ramo ponuditi nekaj več”. Mirko
Ferlan (ki je vodstvu DSI ob koncu
večera predlagal tudi srečanje s
perspektivnimi zamejskimi skla-
datelji) ima vpogled na zamejsko
in slovensko zborovsko sceno in
je svoje umetniško prizadevanje
vedno usmerjal v iskanje čim višje
kakovosti. Prav zato se zaveda, ka-
ko pomembna je tudi glasbena
izobrazba pevcev oziroma, kako
pomembna bi morala biti, saj je
večina članov zborovskih sestavov
nima. “Imamo veliko lepih gla-
sov, osnovne glasbene koordinate
pa primanjkujejo. Zborovodja se
trudi, da bi zbor privedel do višje
ravni, a določene meje zaradi te
hibe ne more preseči. Takrat na-
stajajo spori in se marsikateri
načrt klavrno konča. Dirigent se
lahko pevcem zato približa le do
določene mere”, je ugotavljal.
Vsaka glasbena oziroma instru-
mentalna izbira otroka mora slo-
neti na trdnih temeljih (družina
je v tem vidiku ključnega pome-
na), za razvoj naše pevske kulture
pa potrebujemo v naši sredini ja-
sne politične izbire, ki pa jih do-
slej ni bilo. Podpore je deležen
športni svet, naša zamejska stvar-
nost pa temelji ‘tudi’ na kulturi –
je evfemistično ugotavljal Ferlan.
Pertotova je predlagala, zakaj ne
bi kot spodbudo odraslim pevcem
v t. i. reprezentačnem zboru po-
nudili skromnega finančnega pri-
spevka. Poklon Merkuju, ki ga je
projektni zbor v režiji ZCPZ (brez-
plačno) izvedel v nedeljo, 24. ja-
nuarja, in projekt Gallusovo
zvočno bogastvo izpred četrt sto-
letja (pri katerem je bil Janko Ban
neposredno soudeležen) sta nam-
reč jasno pokazala, da je korak na
višjo kakovostno raven mogoč.
“Najboljše ljudi bi morali zaposliti
v šolah, ne v bankah”!
Med občinstvom je sedelo veliko
zborovodij, med njimi Stojan Ku-
ret, ki je na povabilo Marka
Tavčarja povedal svoj pogled glede
stanja naše zborovske kulture.
“Premalo gojimo otroško petje.
Veliko število šolanih dirigentov
bi hotelo iz dneva v dan tak sestav,
ki bi jim omogočil speljavo Deve-
te Beethovnove simfonije. Naj-
boljši zborovodje bi se morali uk-
varjati prav z otroškimi zbori. To
bi bila najboljša investicija na dol-
gi rok”, je dejal Kuret. Spomnil se
je obdobja, ko je njegov slavni
mladinski zbor zbiral po 70 mla-
dih, “a takrat so raje podpirali Ja-
dran, ki je bil za našo manjšino tu-
di pomemben dejavnik. A koliko
časa je takrat Jadran trajal? Mar se
nismo zavedali, kako pomembno
je bilo vzgajati v glasbenem duhu
tako široko množico naših mla-
dih”?, se je vprašal in končal:
“Najboljše ljudi bi morali zaposliti
v šolah, ne v bankah”!
IG
Še mnogo, mnogo zdravih dni!
Sedemdeset let Antona
Bedenčiča
  epentabrski župnik Tone
Bedenčič je praznoval 70
let, kar 40 jih je posvetil
repentabrski župniji. Postal je
del tistega ozemlja, kakor da bi
pognal nove korenine. Pod
okriljem Vnebovzete Matere
Božje na kraškem griču skrbi za
versko življenje prebivalstva.
Njegov osebni praznik je
občuten pri širši župnijski skup-
nosti in je presegel “osebno”, ta-
ko da se je veliko število župlja-
nov zbralo okrog svojega župni-
ka v repenski gostilni Križman.
Med prisrčnim praznovanjem
sta se v imenu verske skupnosti
župniku zahvalila, ga obdarova-
la in mu zaželela še veliko plod-
nih in zdravih let Ivanka Guštin
Destri in Peter Cvelbar. Ob tej
priložnosti je izrazil svoja
voščila tudi repentabrski župan
Marko Pisani. To je bilo prazno-
vanje 70. rojstnega dne gospoda
Toneta Bedenčiča, Repenta-
brskega župnika, škofovega vi-
karja, dekana tržaških duhovni-
kov in ravnatelja Marijanišča na
Opčinah.
Gospod Tone ima ob vsem tem
še vrsto zadolžitev. Denimo skrb
za mlade iz župnije in širšega
tržaškega slovenskega okolja.
Vsako leto jih pelje na zimsko
smučarijo ali poleti v hribe. Ko
je bil mlajši, si je vsako leto za-
mislil in izvedel izlet po Evropi
in v Kanado. Tja je med Sloven-
ce po svetu kar nekajkrat popel-
jal pevce svojih zborov (ženske-
ga, mladinskega in otroškega) in
druge župljane. Daljši čas je bil
tudi duhovni vodja tržaških
skavtov in profesor na slovenski
višji šoli v Trstu. Po njegovem
prepričanju bi moralo biti Ma-
rijanišče, za katerega vestno
skrbi že več desetletij, osrednje
središče v korist celotni tržaški
slovenski skupnosti. Kako bi to
ustanovo zadržali v slovenskih
rokah tudi v prihodnje, pa bi
morala biti prioritetna skrb. Se-
dem križev, ki si jih je naložil,
ga ne ovira, da ne bi bil vedno
pripravljen priskočiti na pomoč,
ko kje zmanjka župnik ali slabo
zdravje prepreči kakemu duhov-
niku, da bi daroval nedeljsko
sveto mašo. Tak klic “v sili” je
pred nekaj dnevi prišel tudi z
R Goriškega. V nedeljo je takomaševal v Devinu, njegovi do-mači verniki pa so potrpeli, ker
je bila na Repentabru maša na
vrsti nekoliko kasneje.
Križev in težav, ki jih prinašata
funkciji škofovega vikarja za slo-
venske vernike in dekana za
tržaške duhovnike, ni malo,
vendar jim je dinamični in raz-
položljivi gospod Tone navadno
kos. V pomoč so mu številni so-
delavci, ki si jih je nabral v dol-
gih letih duhovništva, ter so-
bratje z Opčin in iz Trebč in od
drugod. Vse več pa doživlja si-
tuacij, ko postaja jasno, da ni
dovolj slovenskih duhovnikov
in da so preostali že krepko v le-
tih. Nikakor mu ni vseeno in se
ne strinja, da bi se iz malodušja
vdali: saj je vseeno, bo pa prišel
italijanski duhovnik. Tako se tu-
di kot škofov vikar pogovarja s
škofom in se trudi, da ne bi no-
bena slovenska župnija prešla v
tuje roke. Zaveda pa se, da v ne-
katerih župnijah situacija danes
ni idealna.
Na Repentabru se ob Velikem
šmarnu vedno znova obnavlja
tradicija romanja, molitve in
skupnega veselja tudi ob dobro
založenih mizah. Tudi za to je
zaslužen gospod Tone, seveda
ne brez truda vseh vaščanov za
priprave, postrežbo, petje, mo-
litve in organizacijo.
Svoje župljane doživlja župnik
kot svojo družino, repentabrski
verniki pa mu ta občutek
vračajo. Vsako leto jim župnik
pripravi ob rednem delu tudi
večdnevni izlet v oddaljene kra-
je (Sveto deželo, Bližnji vzhod …
), z enodnevnim izletom pa se
jim zahvali za pomoč pri praz-
niku ob “Veliki Devici Mariji”.
V soboto, 23. januarja, se je v
Repnu prijeten praznični večer
končal s predvajanjem filma o
obisku Pariza leta 1988. Takrat
so ženski, mladinski in otroški
pevski zbor ter ansambel Burja
z drugimi člani župnijske skup-
nosti obiskali francosko prestol-
nico in tamkajšnje Slovence.
Priredili so jim bogat koncert
slovenskih pesmi, med njimi so
se vseh dotaknile zlasti domol-
jubne.
(jec)
Foto Peter Cvelbar
8. februar 2006 8. februar 2016
Nadja Maganja Jevnikar
Ob deseti obletnici smrti se bomo drage žene in
mame spomnili pri maši v ponedeljek, 8. februarja,
ob 18. uri v župnijski cerkvi v Sv. Križu
Ivo, Peter, Ivan
Naša draga sodelavka
METKA ŠINIGOJ 
je povila zelo pričakovano Nežo.
Ob lepem dogodku se z Metko 
in njenim možem Alexom 
veseli celotna redakcija Novega glasa
Marko Sancin, Aleksandra Pertot, Janko Ban in Mirko Ferlan (foto damj@n)
Videmska / Aktualno4. februarja 201612
Nova knjiga v založbi združenja Blankin in zadruge Most
Toponomastika in onomastika
starodavne prafare v Prapotnem
  zemlje vzhodno od
Čedada, ki je po večini
spadalo k širokemu ob-
močju starodavne plebanske cer-
kve v Prapotnem, je predmet ve-
likega in spodbudnega prizade-
vanja za raziskovanje toponoma-
stike in imenoslovja, ki sta ga do-
končala Maurizio Puntin in Lau-
ro Iacolettig. Objavila sta ga
združenje Evgen Blankin in za-
druga Most. Knjiga je opremlje-
na s fotografijami Odda Lesizze,
doma prav v Idarski dolini.
“Župnija sv. Janeza Krstnika iz
Prapotna se je v daljni preteklosti
ponašala z naslovom prafara,
O čeprav je v resnici ni na seznamuprafarnih cerkva videmskenadškofije”, je v uvodu napisal
zgodovinar in predsednik Blan-
kina Giorgio Banchig.
Nato nadaljuje: “Vas Prapotno je
bila torej referenčna točka za ze-
lo obsežno cerkveno ozemlje s
prebivalci slovenskega in furlan-
skega jezika; do leta 1753 sta bila
od nje odvisna Kožbana in Zapo-
tok (v Sloveniji) iz goriške
nadškofije in pokrajine s svojimi
naselji in župnijami Mirnik, Do-
lenje in Rutarji. Ozemlje pa se je
močno skrčilo, ko je papež Be-
nedikt XIV. 6. julija 1751 s svojo
bulo “Iniuncta nobis” drastično
in usodno ukinil starodavni
Oglejski patriarhat in tako
končal nad tisoč let zgodovine te
cerkvene institucije, ki je zaradi
svojega izvora, razsežnosti, orga-
nizacije, bogoslužnih posebno-
sti in teološke misli, navzočnosti
ljudstev različne kulture in jezika
predstavljala v Evropi unicum, ki
je poveličeval Cerkveno plural-
nost in katolištvo. Papeževo
odločitev je narekovala nujnost,
da se prenehajo ostra nasprotja
med Beneško republiko in av-
strijsko cesarsko hišo v zvezi z ju-
risdikcijo patriarhata, ki je bil za-
  inister za Slovence v
zamejstvu in po svetu
Gorazd Žmavc se je v
soboto, 23. januarja 2016, ude-
ležil slovesnosti ob 60-letnici
ustanovitve Zveze slovenskih or-
ganizacij na Ko-
roškem.
Pred slovesnostjo se
je minister Gorazd
Žmavc s predsedni-
kom Republike Slo-
venije Borutom Pa-
horjem srečal na de-
lovnem pogovoru z
deželnim glavarjem
Koroške dr. Petrom
Kaiserjem in dr. Jose-
fom Ostermayerjem,
zveznim ministrom
Republike Avstrije za
umetnost in kulturo
ter ustavo in medije.
Na začetku so govor-
niki poudarili
odlično sodelovanje
obeh držav. V nadal-
jevanju pa so sprego-
vorili o številnih po-
tencialih regionalnega sodelo-
vanja in skupnih izzivih, predv-
sem pa o migracijski krizi, s ka-
tero se sooča Evropska unija.
Nato je ob 16. uri v slavnostni
dvorani Delavske zbornice sledi-
la slovesnost ob 60-letnici usta-
novitve Zveze slovenskih orga-
M nizacij na Koroškem; na njej sospregovorili vsi visoki gostje izRepublike Slovenije in Republike
Avstrije in dali veliko priznanje
Zvezi slovenskih organizacij kot
tudi samemu predsedniku dr.
Marjanu Sturmu. Ob tej pri-
ložnosti je predsednik Republike
Slovenije Borut Pahor vročil
državno odlikovanje red za za-
sluge, ki ga je prevzel predsednik
Zveze dr. Marjan Sturm, za pri-
spevek Zveze pri uresničevanju
temeljnih interesov slovenske
narodne skupnosti na avstrij-
skem Koroškem.
Tudi minister Gorazd Žmavc kot
resorni minister je izrazil veliko
zahvalo predsedniku republike
za vročitev državnega odlikovan-
ja tako po-
membni orga-
nizaciji, kar
dokazuje njen
velik pomen
ne samo za
Slovence v Av-
striji, ampak
tudi v matični
domovini. V
nadaljevanju je
minister
Žmavc izrekel
tudi zahvalo
zveznemu mi-
nistru dr.
Ostermayerju
in deželnemu
glavarju Ko-
roške dr. Kai-
serju za njuno
stalno pripra-
vljenost na dia-
log in iskanje skupnih rešitev.
Ob koncu je minister s ponosom
opozoril na velikega prijatelja,
Slovenca, dr. Marjana Sturma, ki
danes z modrostjo in zrelostjo
rešuje odprta vprašanja na prija-
teljski ravni z Republiko Avstri-
jo.
Kanalska dolina
Ob sv. Doroteji v
Žabnicah diši po krofih
  Kanalski dolini je nava-
da, da imajo posamezne
vasi več zavetnikov. Tako
tudi Žabnice imajo ob sozavetni-
ku svetem Jožefu še dva vaška za-
vetnika, ki sta sveti Egidij in sveta
Doroteja. Kako to?
Sredi Žabnic teče (grabič) potok,
ki izvira iz okoliških gor in ki na-
daljuje svojo pot v bližini da-
našnje ulice del Duomo ter v
podzemnem kanalu mimo hiše
državne gozdne straže v ulici
Monte Nero. Tam se izgubi na
mestu, ki ga imenujejo Na
grabnču.
Na desni strani tega potoka leži
zahodni del Žabnic, ki se imenu-
je Filja. Tu domačini Filjarji imajo
za zavetnico sveto Dorotejo. Na
levi strani potoka pa leži vzhodni
del Žabnic, ki se imenuje Vesa
oziroma Vas, v kateri domačini
Vaščani imajo svojega zavetnika
V svetega Egidija.V manjši žabniški cerkvici naFilji, ki je posvečena sveti Do-
roteji, bodo tako v soboto, 6.
februarja, tudi letos praznovali
svojo zavetnico. Maša se bo ti-
stega večera pričela ob 18. uri.
Kakor je v Žabnicah še vedno
navada, bo evharistični obred
v italijanščini in slovenščini, v
obeh jezikih bo zapel tudi žab-
niški pevski zbor. Po maši bo-
do pred cerkvico ponudili kuha-
no vino, čaj in krofe in za veselo
vzdušje bosta poskrbela moški
zbor iz Žabnic in domača glasba.
Na sveto Dorotejo so Filjarji ved-
no priredili kakšno slavje in so
potem vsi Žabničani skupaj praz-
novali. Tamkajšnje ženske so za
tisti dan pripravile krofe in pri-
sotni so, tudi ko je bila maša ob
delavnikih, po njej vseeno šli v
vaško gostilno, kjer so se družili.
Če je bil 6. februar nedelja, pa je
tisti dan bil skoraj žegen.
Kljub temu da je cerkev svetega
Egidija kot prafara v Kanalski do-
lini zgodovinsko pomembnejša,
je tudi cerkvica svete Doroteje za-
nimiva, saj je zelo stara. Naj ome-
nimo, da so njene temelje posta-
vili v začetku 11. stoletja. V njej
so še vedno ohranjene zelo lepe
freske iz 15. stoletja.
Luciano Lister
Ob 60-letnici Zveze slovenskih organizacij na Koroškem
Predsednik RS Pahor je Zvezo
odlikoval z redom za zasluge
gozden med njune pose-
sti. Patriarhat je bil raz-
deljen med goriško in vi-
demsko nadškofijo - prva
je bila ustanovljena leta
1752, druga pa l. 1753 -,
tako so tudi župniji Pra-
potno odvzeli področja,
ki so pripadala Avstriji in
goriški nadškofiji, in se je
njena posest zmanjšala
na ozek ozemeljski pas na
desnem bregu reke Idri-
je”.
“Čeprav so bile leta 1753 njene
dimenzije zmanjšane, je staro-
davna podeželska prafara v Pra-
potnem ohranila svoj večjezični
značaj. Ta je pomenil veliko kul-
turno bogastvo in je bil skupna
značilnost vseh starodavnih žup-
nij furlanskega vzhodnega pod-
gorskega območja. To bogastvo
in te značilnosti so se v dolgih
stoletjih izražali tako v topono-
mastiki kot v imenoslovju, kar
sta Puntin in Iacolettig zbrala in
izraze preučila v svoji knjigi ter
poiskala njihov etimološki izvor
in zgodovinske navezave”, je še
napisal Banchig.
Avtor Puntin pa poudarja: “Še do
pred nekaj leti ni nihče raziskal
in poglobil z jezikoslovnega zor-
nega kota področja, ki ga obrav-
nava pričujoča raziskava;  (tako
rekoč občino Prapotno in Do-
lenje z omejenim zahodnim pre-
delom slovenske občine Brda).
Nujno smo dolžni prepustiti ra-
ziskave strogo jezikoslovnega in
dialektološkega značaja slavi-
stičnim izvedencem: tukaj smo
lahko zbrali le splošne ugotovit-
ve. Za območje, ki smo ga vzeli
v pretres, je značilno, da na njem
prehajajo značilnosti nadiškega
narečja iz Nadiških dolin v na-
rečje Brd (briško). Sedaj so vasi,
v katerih se govori slovensko,
omejene na višje lege v Prapot-
nem (od vasi Kras dalje), v Do-
lenjem pa govori slovensko ne-
kaj družin v Mirniku (Mernic-
co), Raztočnem (Restocina) in
Škrljevem (Scrio'). Vendar pa je
bilo v omenjeni raziskavi zavoda
Tellini o ustnem pripovedovanju
takoj jasno, da so v prvi polovici
20. stoletja govorili krajevno slo-
vensko narečje tudi v Ibani (Al-
bana). Iz preučevanja krajevnih
imen v Rožacu pa je nedvomno
izhajalo, da je v zgodnjem sred-
njem veku bila slovensko-ro-
manska jezikovna meja posta-
vljena veliko kilometrov vzhod-
neje in je tekla med Rožacem, ki
je bil večinoma furlanski, ter No-
vaki (Noax) in Gramoglianom,
ki sta bila slovenska. Iz tega lah-
ko sklepamo, da je bilo celotno
ozemlje, ki smo ga doslej anali-
zirali, še pred pičlimi nekaj sto-
letji v celoti slovensko. Pofurlan-
jenje južnih predelov ozemlja
Prapotna (Kravored, Novakuc)
in Dolenj (Jenkovo, Trussio, Ru-
tarji) je relativno novejši feno-
men, ki ga je treba postaviti v čas
med 17. in 18. stoletjem. Kar pa
se tiče Dolenj, je najbolj verjet-
no, da se je pofurlanjenje zgodi-
lo celo v 19. stoletju”.
Knjiga se deli na pet delov:
Toponimi iz Prapotna in z de-
snega brega reke Idrije
Toponimi iz Dolenja in z levega
brega reke Idrije
Toponimi nekaterih krajev se-
danje slovenske občine Brda (le-
vi breg Idrije), ki so dolga stoletja
spadali k ozemlju plebanske cer-
kve sv. Janeza Krstnika v Prapot-
nem ali v jurisdikcijo gradu
Mels-Colloredo v Ibani (Golo
Brdo, Hruševlje, Kožbana, Ne-
blo, Senik, Zapotok).
Četri in peti del sta sestavljena iz
dodatkov, ki ne spadajo v strogo
toponomastično področje. Gre
za zgodovinska pričevanja in po-
datke iz ustne tradicije, ki so
prišli na dan med raziskavo in za
katere mislimo, da bi lahko za-
nimali gojitelje krajevne zgodo-
vine obeh upoštevanih občin in
krajev v neposredni bližini.
Starodavni dogodki iz ljudskega
življenja v krajih, ki so bili zajeti
v raziskavo.
Osebno in rodbinsko imeno-
slovje iz Idrijskega kanala in
bližnjih krajev
Priimki iz Prapotnega (leta 1643-
45, Arhiv župnije v Prapotnem)
Imena rodbin iz Kravoreda (u. v.)
Slovenska narečna različica to-
ponimov zunaj meja sedanjih
občin Dolenje, Prapotno (I) in
Brda (Slo)
Toponimi, ki izhajajo iz doku-
mentov pregledanih za
pričujoče toponomastično delo
o Idrijskem kanalu: nanašajo se
na različne kraje na sosednjih
področjih, ki niso bila predmet
raziskave.
Različice, ki so v uporabi med
furlansko govorečimi starejše ge-
neracije (iz Prapotna in z Go-
riškega), toponimov ali zunanjih
oznak dežel (Slovenija / Koroška,
Štajerska).
Seznami imen krajev za 17. in
18. stoletje (iz arhiva župnije v
Prapotnem)
U. D.
  eseta številka revije Mla-
dika z letnico 2015 se
začne z uvodnikom o
manjšinskem gospodarstvu. Gre
za razmišljanje o članku, ki je bil
objavljen 11. oktobra leta 2015 v
tržaškem Primorskem dnevni-
ku na temo likvidacije Tržaške
kreditne banke. Likvidacijski
postopek je bil v omenjenem
članku, pravi uvodničar, opi-
san skoraj brez komentarja in
brez omembe odgovornosti za
veliko izgubo, ki je v začetku
devetdesetih let prizadela ce-
lotno manjšinsko gospodar-
stvo. Avtor Mladikinega uvod-
nika zatem obnovi zgodovin-
ski razvoj manjšinkega oziro-
ma “družbenega” gospodar-
stva. Začelo se je leta 1926, ko
je nastala družba Saf, ki so jo
ustanovili skupaj Slovenci,
Hrvati in Čehi in med fašiz-
mom reševali ostanke Jadran-
ske banke. Po drugi svetovni
vojni se je leva politična stran po-
polnoma polastila tega gospodar-
stva in ga samovoljno vodila do
njegovega propada, ko pa je po-
klicala na pomoč k njegovemu
reševanju celotno manjšino. Av-
tor uvodnika se sprašuje, kaj ima
manjšina od tega, in opozarja, da
se še naprej uveljavlja netranspa-
renten odnos do nepremičnin, ki
se nekako delijo v
tržne in netržne.
Predvsem pa uvod-
ničar opozarja, da
so nujna pojasnila,
ki bi jih morali zahtevati tako
krovni organizaciji kot Urad RS za
Slovence v zamejstvu in po svetu.
V reviji sledi novela Darinke Ko-
zinc Splet in preplet, ki je bila pri-
poročena na 43. literarnem na-
tečaju revije Mladika, in božična
pesem Vladimirja Kosa Ljubezen
in pesem in sreča brez mej.
Maja Lapornik premišljuje o slo-
venskem gledališču v Trstu, o nje-
govih potrebah in nalogah, ki
morajo upoštevati umeščenost
gledališča v prostor, dialog s pu-
bliko, odprtost do lastnih mladih
umetnikov in dramskih ustvarjal-
cev ter udejanjanje pluralnosti.
V rubriki Iz naše preteklosti bere-
mo tretji del zapisov zdomske
tržaške Slovenke Mirelle Urdih, ki
se spominja osnovnošolskih let v
času druge svetovne vojne.
Hvala Ti, Sambucus nigra je na-
slov liričnega proznega zapisa
Brune Marije Pertot, ki ga posveča
bezgu. Tomaž Simčič je avtor spo-
minskega zapisa o pianistu in
nekdanjem ravnatelju Glasbene
matice, pokojnem profesorju
Gojmirju Demšarju, čigar stolet-
nica rojstva je potekala oktobra
2015.
V rubriki Umetnost Mojca Polona
Vaupotič piše o fontanah in vod-
njakih na slovenskih tleh.
O zemljepisnih imenih na
Tržaškem v zgodnjih slovenskih
besedilih in o prvih omembah
Trsta, Krasa, Doline, Devina, Gro-
pade in Kokoši piše zgodovinar
Boris Golec.
Na zadnjih straneh revije dobimo
novice iz zamejstva in zdomstva
v Anteni, oceno knjige Jurija Rav-
nika Plezanje po kraškem robu, ki
jo je pripravil Ciril Velkovrh, in
knjige Karla Bonuttija Med izbiro
in zgodovino, ki jo je napisala Ro-
zina Švent. Lučka Kremžar poroča
o delovanju Knjižnice Dušana
Černeta v letu 2015.
V mladinski prilogi RAST je med
drugim zapis o novem projetku
MOSP-a Ko zaživi pisana beseda,
ki predvideva vrsto jezikovnih de-
lavnic, namenjenih višješolskim
dijakom.
D
Izšla Mladika 10/2015
Pestrost zapisov
Slovenija 4. februarja 2016 13
Dan spomina v Rimu je tokrat minil tudi ob slovenski prisotnosti,
saj je v Hiši vojnih invalidov v imenu Društva izgnancev Severne
Primorske spregovorila tudi predsednica Dora Levpušček, ki je
visoke politične predstavnike najprej pozdravila v slovenščini in
nato spregovorila v italijanščini. Med navzočimi je bil tudi
podtajnik italijanske vlade na ministrstvu za obrambo Domenico
Rossi. Na slovesnost so prišli predstavniki odporniških
organizacij in društev iz cele Italije, predstavniki ministrstva za
obrambo in vojsko, nekaj preživelih iz nemških taborišč in
njihovih potomcev. Na srečanju je v svojem govoru predsednica
Društva izgnancev Severne Primorske Dora Levpušček orisala
trpljenje slovenskega naroda pod fašizmom, spregovorila je o
deportirancih med drugo svetovno vojno in tudi o vseslovenskem
društvu, ki skrbi za ohranjanje spomina na vse deportirance, da
se kaj podobnega nikdar več ne bi zgodilo.
Dan spomina v Rimu tudi “slovenski”
  časom, ki mineva, se v slo-
venski politiki in državi nič
velikega in pomembnega
ne dogaja, razen nadaljevanja de-
litev in sporov, ki Slovenijo delijo
na dva ideološko in politično do-
ma in tudi v mednarodnem okol-
ju zaznamovana dela. Pa vendar
se v koaliciji pojavljajo vrzeli, ki
bi utegnile povzročiti upadanje
moči njene največje stranke, to je
SMC oziroma Stranke moderne-
ga centra. Kot val umazane reke
se namreč širi val nezadovoljstva
in zgražanja nad Mirom Cerar-
jem, ki je ob prevzemu oblasti eti-
ko in moralo postavil za najpo-
membnejše izhodišče svojega
ravnanja in ukrepanja, pri svojem
delu in s popuščanjem prestop-
nikom obeh načel parlamentariz-
ma pa je užalil in ponižal celoten
slovenski narod. Samo še njegov
predstavnik, minister za javno
upravo Boris Koprivnikar, pona-
vlja, da bo vlada svoj mandat na-
daljevala in izvedla do konca,
medtem ko so druge koalicijske
stranke začele priznavati, da bi
nastale razmere v politiki in
državi nemara tudi tokrat najhi-
treje rešili z novimi predčasnimi
parlamentarnimi volitvami. Kdaj
bi bile, najbolj jasno namigujejo
le v SDS Janeza Janše, kjer pravi-
jo, da so na volitve pripravljeni,
tudi če bi jih razpisali že za le-
tošnje leto.
Ob razmišljanju o ideoloških in
političnih delitvah in sporih, ki
delijo Slovenijo in med ljudmi
ohranjajo sovraštvo, bom nave-
del mnenja, ki v naši javnosti ni-
so redka, a bodo najbrž ostala le
v sferi upov in dobrih želja. O
tem, kako dokončno rešiti spore
v Sloveniji in v prihodnje razvijati
S
  ilozof Tine Hribar je eden tistih, ki
čutijo, da so Slovenci po 25 letih sa-
mostojnosti prišli do nove prelom-
nice, ki pa je v svoji velikosti, morda tudi
veličini, podvojena, saj je na prelomu tu-
di Evropa. “Vse bolj jasno je, da zgodovi-
na od nje terja preroditev na vseh ravneh,
predvsem duhovni”, je za STA ocenil
ob nedavnem praznovanju svojega
75. rojstnega dne.
Komunizem, ki je desetletja obvla-
doval evropsko levico, je po njego-
vem mnenju v zadnjih vzdihljajih,
tudi katolicizem kot stoletja vodilna
krščanska vera v Evropi se zgublja v
lastnem klerikalizmu in zato nazadu-
je. V porastu je muslimanstvo, hkrati
z islamizmom kot njegovo radikalno
izvedbo.
Evropejci se, kot trdi Hribar, vse pre-
malo zavedamo, da tako krščanstvo
kot muslimanstvo pa tudi judovstvo
spadajo v okvir biblijske supercivili-
zacije, na raven nezavednega pa je
potisnjeno dejstvo, da se znotraj nje
danes odvijajo glavni svetovni spopadi.
Evropa po njegovem mnenju potrebuje
določeno preroditev, v kateri ne bo mo-
glo iti le za krščanske korenine, ampak
bo treba upoštevati tudi korenine krščan-
stva samega.
“Kaj to pomeni? Ta pot nas bo vodila ne
samo do etično utemeljene razločitve te-
ga, kar je v Bibliji pravilno, od tistega, kar
je v njej napačno, celo zločinsko, ampak
tudi do tiste vsebine antičnega grštva, ki
se je razprla s sofoklejevsko izpostavitvijo
posvečenosti mrtvih, nato - še nazaj - do
polnega uzrtja budističnega spoštovanja
svetosti življenja, vsakega, ne samo člo-
veškega, ne nazadnje pa tudi do vključit-
ve politeistične strpnosti, na katero že de-
setletja opozarja biblicist Jan Assmann”.
Vlogo džihadistov in “po njih izsiljenega
migrantskega cunamija” Hribar vidi v
tem, da nas zaradi svoje zločinskosti tako
rekoč silijo na pot novega rojstva. “Zaradi
njihovega početja so se neizbrisno zari-
sali obrisi trojnega sesutja Zahoda. Skozi
militaristično reakcijo ZDA na islami-
stični terorizem, zaradi katere se je njihov
antiterorizem sprevrgel v terorizem nad
ljudmi domovin, kjer so (bili) teroristi
doma, se je razprl razcep med ameriško
in evropsko kulturo, med kulturo smrti,
s smrtnimi kaznimi na čelu, in kulturo
življenja, zasnovano z odpravo smrtne
kazni”.
Ta razcep je, kot presoja Hribar, zarisan s
trojnim - ekonomskim, religioznim in fi-
lozofskim sesutjem Zahoda v njegovi me-
tafizični konstituciji, ki terja “razločno in
odločno potegnitev črte med nihilistično
brezobzirnim sledenjem volji do moči ter
obzirno spoštljivim sprejemanjem dru-
gega, človeka v dostojanstvu njegove biti
in iz njega izvirajočih človekovih pravic.
To ni grožnja z apokalipso ali kataklizmo,
marveč klic k sestopu iz nihilizma meta-
fizike k čisti ontologiji biti kot biti”.
Po filozofovem mnenju izhod torej ob-
staja, a ob upoštevanju
tega, da ne podležemo
militarističnim zahte-
vam in napotkom ZDA,
kako zaustaviti naval
migrantov, ki so ga za-
radi vsaj začasnega
zmanjšanja lastne
ogroženosti spodbudile
same. “Kajti v tem pri-
meru nas res ne bo do-
letelo nič dobrega. Med
prvimi, ki bomo plačali
zelo visok davek, pa bo-
mo prav Slovenci”, na-
poveduje.
Akademik Hribar je po-
membno prispeval k
osamosvajanju Slovenije. Bil je eden od
ustanoviteljev Demosa, sodeloval je pri
nastajanju slovenske ustave, bil je tudi
prvi glavni in odgovorni urednik Nove
revije. Raziskovalno se je osredotočil na
fenomenologijo in filozofijo religije,
oboje je kot redni profesor predaval na
ljubljanski Filozofski fakulteti. Za svoje
znanstvenoraziskovalno delo in prispe-
vek k osamosvajanju ter demokratizaciji
slovenske družbe je bil leta 2008 odliko-
van z redom za zasluge.
F
Tine Hribar o krizi starega kontinenta
“Zgodovina od Evrope terja
preroditev na duhovni ravni!”
državo, naj bi se dogovorila Mi-
lan Kučan in Janez Janša, dom-
nevno še zmeraj najbolj vplivni
in izkušeni osebnosti iz nedavne
preteklosti, ki, tako zatrjujejo,
svoje sposobnosti lahko ponudi-
ta tudi v času parlamentarne de-
mokracije. Za sicer zelo oddaljen
in nemara težko uporabljen vzor
in primerjavo si drznem priklica-
ti papeža Frančiška, ki je
tudi s prispevkom in so-
glasjem Fidela Castra
dosegel, da sta Kuba in
ZDA obnovili diplomat-
ske odnose in v veliki
meri tudi gospodarsko
sodelovanje.
Toda hvala Bogu, pravi-
jo verni ljudje, če ni bilo
velikih dogodkov v po-
litiki in na slovenskih
mejah ni bilo novega
vala prebežnikov, pa
smo v Sloveniji zazna-
movali nekaj drugih le-
pih dogodkov.
Počaščeni smo in srečni
smo ob čestitkah in pismih z do-
brimi željami, ki jih razne orga-
nizacije, ustanove in tudi posa-
mezniki izrekajo ob dvajsetletni-
ci izhajanja Novega glasa. Med
sodelavci od prve številke dalje
sem tudi jaz, skromno dodajam,
kar mi je dalo veliko napotkov in
navdihov za svoja ravnanja in
odločanja v življenju. V sloven-
skem katoliškem tedniku
Družina je Manica Ferenc z bese-
dilom na celi strani objavila po-
govor z odgovornim urednikom
Novega glasa Jurijem Paljkom.
Objavljena je tudi fotografija čla-
nov uredništva. Paljk je odločen,
ko pravi: “Dejansko smo v No-
vem glasu skušali ohraniti bistvo
prejšnjega Katoliškega glasa in
Novega lista, saj smo v temeljno
listino Novega glasa zapisali, da
mora ohranjati slovenstvo, de-
mokracijo in seveda krščanstvo”.
Odgovorni urednik Novega glasa
je tudi dejal, “da so domovini
hvaležni za finančno pomoč,
brez katere bi seveda bili revnejši.
Pogrešajo pa več zavedanja, da
smo tudi mi polnopravni del slo-
venskega naroda. Veliko lahko
naredimo kot posamezniki, a več
bi se lahko naredilo tudi tako, da
bi bilo življenje naše narodne
skupnosti bolj navzoče v sloven-
skih medijih”.
Slovenija pa je dobila še eno kul-
turno in narodno vrednoto, ki
ima evropski pomen in razsežno-
sti. To je prenovljena Narodna ga-
lerija z zelo povečano stalno
umetniško oziroma likovno zbir-
ko. Zasluga za veliko pridobitev
gre najbolj izredno razgledani in
plemeniti, hkrati pa srčno dobri
in skromni ravnateljici dr. Anici
Cevc, ki je Narodno galerijo v
svojem času in mandatu idejno
zasnovala. Narodna galerija po
prenovi obsega tri zgradbe, zgra-
jene med letoma 1896 in 2001.
Celoten kompleks prostorov je
med seboj povezan in obsega
12.000 kvadratnih metrov
površine. Od tega je okoli 4.000
kvadratnih metrov prostorov, na-
menjenih razstavni dejavnosti.
Povsod so vidne novosti, prese-
nečajo blišč in fantazijske rešitve,
kar seveda opozarja tudi na
stroške, ki so bili za to novo in
prestižno naložbo, ki vzbuja sa-
mozavest in ponos Slovencev, ze-
lo visoki. Ob tem navajamo, da
stalna umetniška razstava obsega
okoli 600 likovnih del, nastalih v
celotni zgodovini Slovenije.
Sporočamo še, da so sodelavci
Znanstvenoraziskovalnega cen-
tra Slovenske akademije znanosti
in umetnosti v Novi Gorici, kot
velik dogodek, pomemben za
omembo v kroniki dogajanja,
Novemu glasu sporočili, “da so
ob zaključku leta 2015 že dvanaj-
stič zapovrstjo pripravili temat-
sko obarvano številko vsakolet-
nega poročila, ki so ga naslovili
Izvestje, ter ga namenili Furla-
nom in Furlaniji. Uvodnik k “fur-
lanski” številki je napisal prof. dr.
Marko Snoj, izredni član SAZU in
Predstojnik Inštituta za slovenski
jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Zgodovinar prof. dr. Branko Ma-
rušič pa v daljšem prispevku raz-
mišlja o tem, kaj so Slovenci v 19.
stoletju vedeli o Furlanih in kako
so Furlane spoznavali.
V prihodnje pa bo pač najbolj za-
nimivo, pa nemara koristno in
uporabno tisto, kar bodo Furlani
odgovorili o mnenjih o njih,
izrečenih v Novi Gorici.
Marijan Drobež
Čestitke in veliko dobrih želja ob dvajsetletnici izhajanja tednika Novi glas
V politiki naraščajo dvomi, da bo
vlada lahko izpolnila celoten mandat
Ravnateljica dr. Anica Cevc
Z 2. strani
Slovenci namesto ...
  Pueblu velja omeniti vsaj
tri markantne osebe slo-
venskega rodu. Prvi je
nekdanji astronavt Ronald Sega,
zdaj predstojnik kolidža za fiziko
in sorodne znanosti na Državni
univerzi Kolorado. Drugi je Ray
Kogovsek, med leti 1978 in 1985
demokratski senator v Washin-
gtonu, kasneje pa častni konzul
Slovenije v Koloradu. Šarmanten
gospod je še vedno zelo vpliven,
danes deluje kot lobist, osrednje
področje njegove aktivacije je raz-
delitev kvot za pitno vodo. Tretji
pa je Rudi Krasovec, nacionalni
predsednik KSKJ. Čeprav sem mu
obisk najavil le dan prej, si je v
trenutku vzel dva cela dneva za-
me ter mi razkazal Pueblo z oko-
lico, tako vse sledi slovenske pri-
sotnosti kot tudi vse naravne zna-
menitosti. Ob tem pa sem izvedel
tudi marsikatero zanimivo in ko-
ristno informacijo o KSKJ. Nobe-
nega dvoma ni, da prav podpor-
ne bratske organizacije (ob KSKJ
je navečja še Slovenska narodna
podporna jednota – SNPJ, poleg
teh dveh delujejo še tri manjše)
danes povezujejo največje število
rojakov v ZDA. Čeprav se je nji-
hova vloga od ustanovitve do da-
nes spremenila, so še vedno po-
membne nosilke slovenske iden-
titete. Važno je tudi, da jih odli-
kuje vzorno poslovanje, ki zago-
V tavlja stabilno prihodnost. KSKJdenarne presežke tako namenjapoleg drugih stvari tudi za štipen-
dije študentov in dijakov. V pre-
teklem letu so razdelili kar 168
štipendij v višini 1.000 dolarjev
za vse njihove člane, ki so na uni-
verzi. Do štipendije imajo pravico
tudi vsi srednješolci, ki se vpišejo
na katoliško srednjo šolo. Glede
članstva sicer pri KSKJ postajajo
vse bolj odprti. Včasih so bili v or-
ganizacijo pripuščeni le posamez-
niki, ki so bili slovenske narod-
nosti in aktivni katoličani. Danes
je edini pogoj, da so kristjani.
Tako KSKJ kot mesto Pueblo si ze-
lo želita povezovanja s Slovenijo.
Mesto je pobrateno z Mariborom,
vsako leto organizirajo teniški
turnir, kamor poskušajo vedno
privabiti tudi enega tekmovalca
iz Slovenije, ki mu oni krijejo
stroške. Uspešno je sodelovanje
med slovensko vojsko in Colora-
do national guard, v prihodnosti
bi želeli spet obuditi aktivnosti pa
področju šolstva in študija, kjer je
bilo že precej iniciativ, a niso naj-
bolj zaživele. Kot težavo navajajo,
da za ameriške študente Slovenija
ni najbolj atraktivna lokacija,
medtem ko za Slovence, ki jim je
omogočen študij v Koloradu, pra-
vijo, da nato vsi hočejo ostati v
ZDA in se nočejo vrniti v Slove-
nijo.
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je uradno povabil
Občino Števerjan na sprejem, ki bo potekal dne 8. februarja 2016 v
predsedniški palači na Erjavčevi cesti 17 v Ljubljani.
Za povabilo se je predsednik Borut Pahor odločil ob svojem obisku
v Števerjanu, ko se je udeležil zadnjega Števerjanskega festivala
narodno-zabavne glasbe. Ob tisti priložnosti se je namreč navdušil
nad lepim in ubranim petjem domačega MePZ F. B. Sedej. Prijetno
je bil tudi presenečen nad dejstvom, da v njem še zmeraj aktivno
nastopa tudi števerjanska županja Franka Padovan ter drugi občinski
odborniki in svetniki. Pred kakšnim tednom je tako prišlo tudi do
dokončne potrditve uradnega kulturnega programa. Med sprejemom
v predsedniški palači bo najprej MePZ F. B. Sedej zapel Premrlovo
Zdravljico, sledil bo pozdrav števerjanske županje Franke Padovan
in izročitev košare z briškimi dobrotami predsedniku Pahorju. Nato
bo na vrsti OPZ F. B. Sedej, ki bo zapel venček narodnih pesmi iz
slovenske zakladnice. KD Briški grič bo poskrbel za recitacijo dveh
poezij Franceta Prešerna. Kulturni program se bo končal z nastopom
MePZ F. B. Sedej, ki bo zapel Vrabčevo Samo milijon. Skupno se bo
med sprejemom zvrstilo okoli 130 nastopajočih.
Ob praznovanju dneva slovenske kulture se števerjanska občinska
uprava veseli te pomembne pozornosti, ki jo je predsednik Republike
Slovenije Borut Pahor še enkrat izkazal slovenski narodni skupnosti
v zamejstvu.
Števerjanci pri predsedniku RS Pahorju
Aktualno4. februarja 201614
NATUROPATSKI NASVETI (96)Erika Brajnik
POROD
Pred 70 leti so ženske rojevale na naraven
način, saj ni bil še tako “moderen” carski rez -
bil je namreč malo v praksi. Te dni sem videla
objavo v medijih, ki me je motila: prikazan je
bil ženski trebušček, bil je prerezan, šiv je bil
zaradi carskega reza, spodaj je pisalo: “najlepša
tetovaža na mojem telesu”.
Porod je v glavi, porod je naraven proces, žen-
ska bi se morala poslušati, verjeti vase, se pre-
pustiti sili narave in ro-
diti! Vsaka žival skoti,
ker se prepusti instin-
ktu narave. Mi pa kopli-
ciramo, se bojimo, po-
slušamo tehniko, stroje,
izvide, namesto samih
sebe! Zakaj nekoč žen-
ske skoraj niso potrebo-
vale carskega reza? Za-
kaj je danes porod po-
stal skoraj ekskluzivno
operacijski poseg? Ker se ženska boji, nima
moči in zaupanja, da bi se prepustila sili nara-
ve, ki je tako silovita, močna in nektrolirana.
Lažje je poslušati stroj in izvid kot samega se-
be, saj prevzema odgovornost za tvoje početje
nekdo drug, ne ti sam. Lažje je spremljati no-
sečnost preko strojev in analiz, saj si tako tudi
zdravnik lahko umije roke, če pride do napa-
ke, saj jo je zagrešil stroj.
Najtežje je učiti človeka suverenosti, notranje
moči, odgovornosti, predvsem ker moraš tega
učiti z zgledom!
Ko proces zanositve in nosečnosti poteka pra-
vilno, ko ženska zanosi na naraven način, brez
umetnih spodbujevalcev, skrbi in si prizadeva,
da energija med nosečnostjo teče pravilno; ko
ženska čez celo nosečnost krepi svoje telo na
pravilen način in se pravilno prehranjuje, po-
tem bo porod naraven, normalen! Vsaka žen-
ska lahko rodi takega otroka, kot ga lahko! To
nam je naravno dano. Otrok, ki tehta več kot
4.500 gramov, je pretežak. Nekaj ni potekalo
pravilno, to ni naravno. Otrok, ki je lažji od
2500 gramov, nam
govori o isti napaki.
Porod mora slediti
luninemu ciklu: ob
deveti polni luni od
zanositve bo ženska
rodila. To so zakoni
narave. Ženska se
mora med nosečno-
stjo pravilno pre-
hranjevati, tako ne
bo zakisana, s tem v
njej ne bo rasla patogena kandida, za porod se
bo lažje odpirala in tako tudi lažje rodila.
Naj navedem primer: ženska, ki se pravilno
prehranjuje, po porodu prepreči mastitis, ki
predstavlja porast patogenih bakterij (stafilo-
koki ipd.) na bradavicah.
Naturopat posluša zakone narave v telesu, na-
turopat ne pregleduje laboratorijskih testov
oziroma laboratorijski testi potrdijo naturopa-
tu energetski primanjkljaj, ki ga je na telesu že
sam predhodno opazil.
Iščimo zdravje!
www. saeka. si
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 2. februarja, ob 14. uri
  iseri svobode, s podnaslovom Melodije parti-
zanskih pesmi ob 70-letnici osvoboditve, je bil
naslov večera, ki ga je 27. novembra 2015 prire-
dil goriški Kulturni dom ob 34-letnici delovanja (1981-
2015) v sodelovanju s Kulturnim društvom Danica z
Vrha Sv. Mihaela in kulturno zadrugo Maja ter s po-
kroviteljstvom SKGZ, ZSKD, Občine Sovodnje ob Soči,
Pokrajine Gorica in Dežele FJK. Med zelo številno pu-
bliko, ki je napolnila veliko dvorano tega slovenskega
kulturnega hrama, so bili predstavniki raznih kultur-
nih ustanov, med temi je bil tudi Rudi Pavšič, pred ne-
davnim spet potrjen za predsednika na čelu SKGZ. S
to slovesno prireditvijo, ki jo je sproščeno uvedla in
povezovala Katerina Citter in na kateri je priložnostni
nagovor imel Igor Komel in v njem poudaril, da kljub
krizi je Kulturni dom preživel to nelahko obdobje in
bo še vztrajal na začrtani poti, so organizatorji obeležili
tudi 70-letnico osvoboditve izpod nacifašizma. Ta je
zadal hude udarce in rane tudi našim krajem; ob nje-
govem zatrtju so se ljudje veselili vzhajajočega sonca
svobode, ki sicer ni za vse zasijalo, kot bi moralo. Ne-
katerim je, žal, ta svoboda prinesla novo gorje, veliko
bridkosti in ogromno še danes nepojasnjenih smrti.
Na odru Kulturnega doma seveda te temne sence ni
bilo slutiti, saj je na njem v vsem svojem spodbuja-
jočem, uporniškem, upa polnem žaru zapela partizan-
ska pesem, ki je v hudih časih bodrila tiste, ki so se
hrabro borili za boljšo prihodnost. Po režijski zamisli
Kristine Di Dio in Andreja Pahorja, ki sta odrsko prizo-
rišče odela v realistično jesensko podobo, medtem ko
so projekcije na velikem platnu v ozadju ustvarjale sim-
bolično ozračje, so se na odru zvrstili posamično ali
skupaj ženska vokalna skupina Danica z Vrha pod vod-
stvom Jane Drassich, moška vokalna skupina Sraka iz
Štandreža (vsi pevci so se tudi kostumsko “prelevili” v
partizane s titovkami na glavi, manjkale so le puške!)
in godba na pihala Kras iz Doberdoba pa pod taktirko
Patricka Quaggiata. Pevci in glasbeniki so z zanosom
odpeli in odigrali znane in manj znane partizanske
pesmi in z njimi izzvali bučen aplavz občinstva, ki je v
zameno prejelo še dodatek. Na odru se je kot prese-
nečenje pojavila tudi znana pevka Martina Feri, ki je
odpela dve pesmi, med katerimi je znano Počiva jezero
v tihoti, z žalostno vsebino, izvajala še posebno čustve-
no obarvano v svojem razpoznavnem glasbenem slo-
gu. Med petje in glasbo so bila vpletena tudi razna be-
sedila, ki jih je v ozadju odra interpretiral goriški ljubi-
teljski gledališki igralec Robert Cotič. Posamezne, bolj
ali manj posrečeno izbrane utrinke v nevezani besedi
iz pisem, člankov …, so na odru prispevali še nekateri
drugi sooblikovalci te prireditve, ki je bila obenem tudi
predstavitev zgoščenke Biseri svobode; pred nedavnim
so jo posneli nastopajoči, pevska sestava in glasbeni-
ki.
IK
B
Kulturni dom Gorica
Biseri svobode
NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (2) Mariza Perat
Narodna skupščina, tako imenovani Konvent,
je leta 1793 v pariški katedrali proslavljala
praznik Svobode.
Zatem je Konvent
vse cerkve, skup-
no s katedralo No-
tre Dame, po-
svetil Razumu.
To revolucijsko
mišljenje so
utrjevali še z
uvedbo raznih
praznikov ter
obletnic, v kate-
rih so se spo-
minjali junakov
revolucije. Da
bi čim bolj zabrisali sled krščanstva, so
preuredili koledar, odpravili nedelje in na-
mesto njih vsak deseti dan uvedli nekakšen
praznik. Ustvarilo se je tako izrazito pro-
tikrščansko vzdušje.
Mnogo so trpeli duhovniki. Ustavodajna
skupščina je odločila, da morajo priseči na
ustavo, to je, da bodo za svoje nadrejene priz-
navali državno oblast
in ne Cerkve. V na-
sprotnem primeru sta
jih čakala izgon iz
župnij in preganjanje.
Nekateri duhovniki so
na ustavo prisegli, a je
pozneje marsikateri
izmed njih svojo pri-
sego preklical. Prav ta-
ko je ustavodajna
skupščina zahtevala,
da morajo na ustavo
priseči tudi škofje. Na-
slednje leto je takratni
papež Pij VI. izdal po-
sebno pismo, ki je določalo, da škofje in du-
hovniki na ustavo ne smejo priseči. Mnogi du-
hovniki in škofje so tako izgubili svoje župnije
in škofije. Nezapriseženi duhovniki so odtlej
le na skrivaj in v stalni življenjski nevarnosti
opravljali bogoslužje in delili zakramente. Pre-
ganjali so tudi redovnike in redovnice in mno-
gi med njimi so kot mučenci umrli pod giljo-
tino ter s tem iz-
pričali svojo zvestobo
Kristusu in njegovi
Cerkvi.
V Franciji so že leta
1792 odstavili kralja
in razglasili republi-
ko. Kralja Ludvika
XVI. so postavili pred
sodišče in ga obsodili
na smrt. Dne 21. ja-
nuarja 1793 so ga ob-
glavili, kar pa revolu-
cije in njenih grozo-
dejstev nikakor ni
zaustavilo. Strahovlada tudi v letu 1794 ni po-
pustila. V tem letu je namreč v 50 dneh bilo
umorjenih 3000 oseb, med njimi kraljica Ma-
rija Antoaneta, hči cesarice Marije Terezije in
žena Ludvika XVI.
Pod giljotino pa je 28. julija 1794
končal tudi Maksimilijan Robe-
spierre, najvidnejši predstavnik re-
volucije, ki je še poprej istega leta
na giljotino obsodil Jakoba Danto-
na, enega izmed voditeljev revolu-
cije. Nasilne smrti je umrl tudi Ma-
rat.
Po francoski revoluciji so sosednje
evropske države nezaupno zrle na
Francijo in bilo je nevarno, da jo
bodo napadle. Takrat se je pojavil
Napoleon Bonaparte (1769-1821),
kateremu je pariška vlada zaupala
nalogo, da francosko državo brani
pred sovražnikom.
/ dalje
Ludvik XVI.
Maksimilijan
Robespierre
Napoleon Bonaparte
  a decembrski naslovnici
Galeba kraljuje okrašeno
božično drevo, v de-
snem kotičku pa je sv. Miklavž z
vrečo, polno daril v roki; risbici
sta prispevala drugošolca OŠ I.
Grbec iz Škednja, Valentina Ste-
fani in Riccardo Jerkic. Tudi nju-
ni sošolci so Galebu posla-
li risbice z božično tema-
tiko, njihovi vrstniki iz OŠ
J. Ribičič pri Sv. Jakobu so
narisali dobrovoljne ježke,
šolarji OŠ O. Župančič pri
Sv. Ivanu pa so še vsi zazrti
v pisane jesenske barve.
Božično drevesce, ki čaka
dopolnitve, je namenjeno
najmlajšim bralcem Gale-
ba v rubriki Vaja dela moj-
stra Ester Derganc in Chia-
re Sepin. Večji šolarji so
gotovo že rešili Galebov
kviz, s tem da so pokukali
v prejšnje številke te zelo
lepo ilustrirane revije, ki
prinaša raznovrstne lite-
rarne prispevke. V praz-
nični decembrski številki
je še posebno veliko bran-
ja. Daljši so odlomki iz
zgodb v nadaljevanjih, kot
so Pobegavčki, o pobeglih
drevesih, ki so se odpravila
na pot do dreves modrosti (piše
Marko Gavriloski, krasno pa ilu-
strira Katerina Kalc), Čajnik Erike
Cunja, tokrat je radovedna por-
celanasta posodica za čaj spozna-
la ruske samovare, Detektivi iz 4.
razreda, izpod peresa Helene Jo-
vanovič in razpoznavnega čopiča
Štefana Turka, so na jasi sredi
gozda našli otroke, namenjene
na Božičkov dom. Juša iz družine
Šalčkarjev se še vedno mudi pri
Kamili, ki ji je obljubila, da ji bo
razkrila vse, kar zna o zeliščih.
Pripoved piše Marjana Šegula -
Miš, drobno jo upodablja Maša
Ogrizek. Pravo zmedo je na kme-
tiji s svojimi lumparijami naredil
piščanček Paček, ki je hotel čim
N prej postati petelin. Zgodbo izsveta živali, ki imajo seveda člo-veške lastnosti, Maje Smotlak ob
ilustracijah Marka Ropa (na sliki)
, tiskano z velikimi črkami, lahko
brez težav prebirajo tudi
prvošolčki. Učencem iz prvih ra-
zredov osnovne šole je namenje-
na tudi Črkarija, v kateri bodo
spoznali požrešno gosenico Bu-
bo Hubo, ki je med pisanjem za-
menjala črke, tako da je pismo
prav smešno. Otroci ga bodo go-
tovo hitro popravili. Iztoku, ki bi
rad spoznal skrivnosti vesolja, je
Lunček razkril vse o Veneri, zvez-
di Danici ali Večernici; mala pro-
tagonista si je izmislila Maja Fur-
man, privlačno likovno podobo
pa je zgodbi dala Ivana Soban.
Marjeta Zorec je osvetlila film
Bratovščina Sinjega galeba, ki je
nastal v režiji Franceta Štiglica po
povesti Toneta Seliškarja iz l.
1936. Nina Kokelj in Sabina Ali-
begić z zgodbicami deklice Ti na-
zorno učita bralke in bralce ple-
sti: v decembrski šte-
vilki je na vrsti “moder
pulover”.
O različnih juhah, ki
spadajo med zelo stare
jedi, piše Klarisa Jova-
novič, ob vselej zelo
posrečeni ilustraciji
Vena Dolenca ponuja
recept za prežganko.
Rubrika je čudovit pogled v nek-
danje domače jedi.
V likovni svet zazrta Jasna Mer-
ku’, predstavlja slikarja Roberta
Hlavatyja (4. december 1898,
Trst; 16. januar 1982, Ljubljana).
Bil je sin čeških staršev; zdravnik
po poklicu, a od mladih nog za-
pisan slikarstvu. “Z akva-
reli je slikal pokrajine. S
hitrimi potezami čopiča
je znal ujeti bistvo. Še
kot študent je rad risal
karikature svojih sošol-
cev in profesorjev ter bil
zelo duhovit”. Razlaga
Merkujeva. Obenem
svetuje, kako lahko sami
kaj narišemo z akvareli.
V stripu Sandre Kump
Crasnich Počitniški biser
razmišljajo učenci, kako
bi še sami kaj ukrepali,
da bi kaj dobrega naredi-
li za to našo onesnaženo
zemljo. Medved Maje
Koren in Bojana Jurca je
izdelal “superfon”, s ka-
terim je celo s snegom
oz. ledom prekril vrt.
Kot vselej tudi v decem-
brski Galebovi številki
ne manjkajo pesmi.
Marko Gavriloski je nav-
dih za verze našel pri vetrovih, ki
jih je s pisano domišljijo naslika-
la Dunja Jogan. Jure Jakob v pe-
smici Lisica poje o zvitorepki, ki
še zmeraj šviga po gozdu, čeprav
povsod že vlada zimski mir. V sti-
he Abeceda živa zmeda je Majda
Artač Sturman izlila svojo veliko
ljubezen do slovenskega jezika in
natančno poiskala rimane odten-
ke in jih ovila v več kot kanček
nežnosti, pa tudi šegavosti.
Simpatični strip Ko-Ko-Krišna
Maše Ogrizek in Mihe Ha je
prežet z domotožjem in prinaša
modro misel: Ne objokuj nedo-
segljivih reči, objemi, kar ti pred
nosom tiči.
IK
Četrta številka mladinske revije Galeb
Veliko lepega branja
za mrzle zimske dni
Aktualno 4. februarja 2016 15
  anuarska nedelja, tako sončna, kot
je bila prejšnja, kar vabi v gore.
Vse nas, ki si želimo, da bi še
nekajkrat zaslišali prijetno
škripanje snega pod gojzarji. Saj je
konec koncev zima, ne? Čeprav
nekam muhasta. Z možem odločiva,
da greva do Tamarja in nato še pol ure
naprej do slapov pod Jalovcem, tako
da se nagledava lepote in ledenih iger.
Že v Planici razumeva, da bo na poti
večja množica, kot na promenadi v
Barkovljah. Toliko je avtomobilov na
parkiriščih. In vrsta, ki se vije od
skakalnic proti pešpoti do koče.
Družine z otroki in nekaj psov.
Enourni sprehod po
široki, dobro shojeni
makadamski cesti je
vse prej kot zahteven,
primeren za vsakogar,
tudi za najmlajše. Kot
sva že skoraj pri koči,
nas prijetno preseneti
številna družba, ki se s
sankami pelje po poti
proti dolini. Ne moreš
si kaj, da se jih ne bi
razveselil. Otroci so
razposajeni kar se da,
lička so lepo rdeča,
nasmeh polni obraze,
v igro so se vključili
tudi starši, nekateri
sedijo z malčki na
saneh, največ očetje,
drugi gredo smeje za
njimi. V nekatere sani
so vpreženi večji
kužki, vse skupaj
deluje sproščeno in
veselo, da nikoli tako.
Pozdravljajo nas in z
možem si ne moreva kaj, da jim ne bi
nasmejano odzdravljala. Kmalu se
nalezeva te njihove zdrave igrivosti in
pot postane lažja in lepša.
Razmišljam o tej veliki skupini staršev
in otrok, nad petdeset jih je bilo,
družin, ki so si privoščile nedeljsko
sprostitev. Tako enostavno in lepo
obenem. Tisto zdravo veselje, te
preproste slovenske družine. Kako
rada imam te ljudi, ki jim je življenje,
kjub težavam, lepo in preprosto. Ta
zdravi smeh ter igra otrok in odraslih.
Družina... Nekaj tako lepega in
naravnega obenem. Ravno v teh dneh
je o družini govor povsod. In občutek
imam, da nikomur ni več jasno, kaj ta
beseda pomeni.
V Italiji se v zadnjih tednih, kljub
številnim drugim težavam, ki pestijo
državo in ljudi, govori samo o tem,
kaj pomeni beseda družina in katere
so pravice istospolnih parov. Sicer je
to problem, s katerim se je pred nekaj
tedni spopadla
tudi Slovenija in
na ljudskem
referendumu
odločila, da je
družina skupnost
moškega in ženske ter njunih otrok.
Preprosto to in nič drugega.
Ne morem si kaj, da se ne bi
zamislila. Od mladosti imam
prijatelje, ki so istospolno usmerjeni.
Lezbijke in geji, čudoviti ljudje, ki jih
spoštujem. In se z njimi razumem.
Nežni, spoštljivi, odprti, prijazni.
Nobeni ekshibicionisti. Svojo
drugačnost živijo naravno, a zasebno.
Zakaj bi se razkazovali v javnosti. Tudi
mi, heteroseksualci se ne. Saj ljubezen
ni spektakel, ljubezen nosiš v srcu,
zase in za tistega, ki ga imaš rad. Že
dolgo let se borim na strani teh
istospolnih parov, ki jih nekateri ne
marajo in kažejo nanje. Enaki nam
so, ljudje. Že pred toliko leti me je
razveselila odločitev nekega tržaškega
duhovnika, ki je sprejel v svojo cerkev
katoliški dekleti, ki sta živeli kot par.
Če se imata res radi, to ni greh. Bog
vaju ima rad, jima je zagotovil in jaz
vaju tudi sprejmem kot kristjanki.
Dekleti sta bili olajšani in veseli in
meni se je zdelo imenitno, da se nista
več počutili kot izobčenki.
Že pred časom sem spoznala tudi
izobraženca iz Slovenije, pravzaprav iz
nekdanje Jugoslavije, ki so ga
predčasno upokojili zaradi depresije.
Bil je istospolno usmerjen in na delu
so ga zaradi tega zasmehovali.
Čudovit, nežen in inteligenten
človek, ki je rad zahajal v Trst. Za take,
kot je bil on, je bilo v socialistični
Jugoslaviji kaj malo razumevanja.
Mislim, da je prav, da ima človek
možnost in svobodo, da stoji ob strani
osebi, ki jo ima rad. Pa naj si bo
prijatelj, partner, kdorkoli. Tudi v
bolnišnici, tudi tedaj, ko naj bi po
zakonu smeli zraven samo bližnji
sorodniki. A ta definicija je zelo
nejasna. Sama, razen moža,
sorodnikov praktično nimam, imam
pa prijatelje. Tudi oni so
enako pomembni. In zato
razumem trpljenje
istospolnih parov, ki jim
zakon velikokrat
onemogoča, da bi v
najhujših trenutkih stali ob
strani človeku, ki jim je v
življenju najdražji.
Enako velja za imetje, za
premičninsko in
nepremičninsko
premoženje. Če istospolna
partnerja živita skupaj in
skupaj kupujeta ter
ustvarjata svoje bogastvo, je
prav, da ima ob smrti
enega izmed njiju
partner pravico do
dedovanja. Človeško je
in pravično. In čas je,
da na ljudi, ki živijo
drugače, gledamo brez
predsodkov in
sovraštva. Žalostno je
namreč, da kdo ob
smrti partnerja izgubi
pravico do stanovanja
in do vsega, kar jima je bilo
skupno. In grdo je, da nanj
kažemo s prstom.
Glede posvojitve otrok pa je
drugače. Za otroke sem posebno
občutljiva, ker sem veliko delala
z njimi in ker iz lastne izkušnje
vem, koliko otroku pomenijo
starši. Oče in mati. Moja mama
se je tedaj, ko mi je bilo samo
šest let, ločila od očeta. Zaradi
popivanja in grdega odnosa, ki
ga je imel do nje. In zaradi
drugih žensk. Po nekaj mesecih
sta se vrnila drug k drugemu.
Zaradi mene, priznam. Mama mi je to
pozneje večkrat očitala. A jaz brez
očeta enostavno nisem mogla. Moj
oče, ki je znal popraviti karkoli, ki je
spet oživil radio, ki je onemel, ki je
znal ravnati z lučkami in božičnimi
drevesci. Moj oče s tistimi velikimi,
žuljavimi rokami... Moj oče, delavec,
garač, ki sem ga jaz občudovala. Zame
je bil popolnoma brez napak,
najboljši.
Pozneje sem veliko delala z otroki, ki
so bili v začasnem rejništvu zaradi
problemov doma. Ne recite mi, da je
vsaka družina boljša od
problematične družine. Vsi otroci, kar
sem jih poznala, so sanjali samo to,
kako se bodo vrnili k svoji družini. Pa
naj je bila še tako problematična. Oče
in mama ter otrok. Neka vez obstaja,
ki je ne moremo pretrgati, niso samo
navade, vzgoja... Za krvno vez gre, za
nevidno popkovino, za nekaj
globljega in nedorečenega. Koliko
posvojenih otrok vse življenje išče
mater ali očeta. Pravo mater in
pravega očeta. Iste nasmehe
pogrešajo, iste poglede, občutek, da si
si v nečem podoben, domač. Tudi v
napakah.
Otrok je dar. Nekaj, kar ni
samoumevno, nekaj česar ne
moremo, predvsem pa ne smemo
enačiti z materialnimi dobrinami.
Otrok ni na prodaj. Otrok se nam
“zgodi”, pride. Podarjen nam je. In to,
da kdo, pa naj si bo to istospolni par
ali pa mož in žena, kupuje otroka ali
si celo priskrbi maternico v najem, se
mi zdi naravnost ogabno. Pred meseci
sem iz radovednosti gledala
dokumentarec o gejevskem paru iz
Slovenije, ki se je izselil v Združene
države, samo da je lahko posvojil
otroka. Moška sta posvojila
temnopolto deklico. V zameno za
denar. Temnopolto zato, ker je to
ceneje. In rasla je z njima. Na videz
povsem normalno življenje..., a meni
se je vse skupaj zdelo žalostno. Ne
morem si kaj. Spominjala sem se,
kako sem doživljala puberteto in kako
sem kot deklica potrebovala to, da
sem svoje negotovosti skrivala pred
očetom in jih raje zaupala mami.
Deklice, ko rasejo, potrebujejo tiste
skrivne, zaupne pogovore z materjo.
Vem, da jih potrebujejo. Ženska
solidarnost pač. In zaupanje.
Grozno mi je tudi to, da imajo otroci
različne cene. Glede na narodnost in
barvo kože. Najceneje je, če
maternico najameš v Indiji. Najdražje
v Združenih državah. Nekako kot pri
psih, rodovniški so dražji, tiste brez
papirjev dobiš tudi zastonj. Ogabno.
Ogabno je že to, da kupuješ
katerokoli živo bitje. Sama se počutim
krivo, ker sem psa kupila, plačala za
to, da ima značilnosti, ki sem si jih
zaželela. Ko pomislim, da se to dogaja
z otroki, me je enostavno strah,
zmrazi me. Otrok je dar, otrok je
dragocenost. Otrok je svobodno živo
bitje. Ne potrošniški material, ki ga
kupujemo po naročilu. In
ženska ni stroj, ženska je
mati, materinstvo pa je
nekaj svetega. In nikjer,
nikoli, ne bi smelo postati
sredstvo za preživetje. In
veliko istospolno
usmerjenih oseb poznam,
ki so tudi sami proti
temu, da bi posvajali
otroka.
Narava ima svoje zakone,
jasni so, ne da se jih
spremeniti. Nekje na
Danskem so otrokom
predstavili slikanico, ki je
pripovedovala o pingvinu
z dvema materama. To je
laž, velika laž. Pingvinov z
dvema materama na tem
svetu ni, niti psičkov ali
teličkov z dvema
očetoma. To, da otrokom
pripoveduješ o njih, je
zavajanje. Kajti narava je
preprosta in logična
obenem. A mimo njenih
zakonov se ne da.
Občutek imam, da z nami nekaj ni v
redu. Tudi, ko spremljam ves ta vik in
krik okoli gejev in lezbijk. Te ljudi
imam za sebi enake, nobenih
predsodkov nimam do njih, ne
maram pa razkazovanja in prireditev,
kot so parade ponosa. Ljubezen,
intimno življenje, partnerstvo in
predvsem čustva so osebno bogastvo,
so trenutki zasebnosti, iz katerih ne
moremo in ne smemo delati
spektaklov. Pa to ne velja samo za
istospolne pare, a za nas vse. Preveč je
v naši družbi razkazovanja, premalo
zasebnosti, spoštovanja, premalo
prave ljubezni in čustev. So stvari, ki
jih je lepo doživljati v dveh, so stvari,
ki niso namenjene vsem. In so
trenutki, ki so lepi, ker so naši, ne
javni.
Nasploh mislim, da je okoli nas nekaj
hudo narobe. Vse več je govora o
pedofiliji, o nasilju, o tako
imenovanem spolnem turizmu,
govor je celo o občevanju z domačimi
živalmi. Tudi ljubezen in spolnost sta
postali tržni dobrini kot vse ostalo.
Nekaj, kar spada v trgovska središča,
ne v naša srca. Zabava za ljudi, ki se
dolgočasijo. Šport za družbo, ki ima
vse manj vrednot, in za človeka, ki ne
pozna več niti čustev niti zdravega
razuma. In je žrtev praznine in
depresije, ki ju je sam ustvaril. Nekaj
je hudo narobe z družbo, ki hoče
samo zabavo. Zabavo za vsako ceno.
In kjer ni več prostora za duhovno
rast in zdravo razmišljanje.
Suzi Pertot
J
  onec tedna so bili odbojkarice in
odbojkarji prosti, saj se je končal
prvi del prvenstev. Odbojkarska
zveza namreč vsako leto prekine za te-
den dni prvenstva, tudi da bi lahko ama-
terski športniki izjemoma preživeli ne-
kaj dni na smučanju ali preprosto na od-
dihu.
Za nas je to ugodna priložnost za pregled
stanja po polovici rednega dela lig od B2
do D. Razlogov za zadovoljstvo in opti-
mizem ne manjka, uvrstitve pa bo seve-
da treba potrjevati – in v nekaterih pri-
merih po možnosti izboljšati – v spom-
ladanskem delu tekmovanj. Največ za-
doščenj daje doslej prva moška ekipa
Sloge Tabor, ki po 11 krogih sama vodi
na čelu uglednega prvenstva B2 lige. Ve-
delo se je, da je uprava sestavila kakovo-
stno in predvsem izjemno izkušeno po-
stavo, kako se bo na igrišču dejansko ob-
nesla, pa ni bilo samo po sebi umevno.
Za zdaj so rezultati Jerončičevih mož
odlični, tako da je boj za zmago prven-
stva – še posebej, če se bo zvezdnik Biri-
banti ustalil na izrednem standardu zad-
njih nastopov – čisto realen. Treba je si-
cer vedeti, da zaradi načrtovane preure-
ditve prvenstev letos napredovanj ni,
pač pa bodo vse ekipe z izjemo zadnjih
treh prihodnje leto vključene v skupno,
novo B ligo. Združena goriška šesterka
Olympie, ki po polovici prvenstva same-
va na zadnjem mestu s samo štirimi
osvojenimi točkami, resno tvega, da je v
tej drugoligaški druščini naslednje leto
ne bo. Zamuda v primerjavi z odrešil-
nim devetim mestom znaša že 10 točk,
sploh pa po odhodu Terpina (ki se pri
ACH Volleyju vse bolj uveljavlja) in Ga-
stalda moštvo trenerja Marchesinija ni
konkurenčno, tako da bo treba najbrž
spet začeti iz C lige, morda z do-
polnitvami iz vrst perspektivne
druge ekipe, ki prednjači v D ligi.
Tu je Olympia z rosno mlado za-
sedbo po
prvem delu
celo nepo-
ražena, Val
pa je izgubil le der-
bi proti bratran-
cem iz goriškega
centra Bratuž. Soča
pa se otepa dna le-
stvice. Ravno tako
se bo do maja pred
izpadom reševala
druga, mlajša
moška vrsta Sloge
Tabor v C ligi.
V ženskem tretjeli-
gaškem prvenstvu
je Zalet Sloga letos
začel novo zgodbo.
Ostala je le peščica
izkušenih igralk,
vse bolj odgovorno vlogo pa so prevzele
mladinke, ki navsezadnje solidno opra-
vljajo zaupano nalogo in lepo napredu-
jejo. Novi trener Jasmin Čuturič se je
uspešno vživel v novo okolje, rezultati
pa kajpak ne morejo biti takoj slični ti-
stim iz zadnjih sezon, ko je za Zalet - na
lestvici tik pod vrhom - nastopala že pre-
verjena postava. V letošnji C ligi
združeni ekipi v vsakem primeru ne bi
smel groziti izpad, saj so zadnje tri ekipe,
ki bi nazadovale, ko bi se prvenstvo
končalo, daleč, v resnici na varni razdalji
in za odtenek slabše. Toda zaletovke so
do zdaj četrte od spodaj navzdol, tako
da lahko v povratnem delu ciljajo na iz-
boljšanje uvrstitve,
četudi ostaja glavni
smoter – obstanek v
najvišji deželni ligi.
V deželnih prven-
stvih nastopa od
naših ekip še Zalet
Kontovel, ki bo v
ženski D ligi igrala v
skupini za obstanek.
Računamo pa, da se
bodo mlade odbojka-
rice trenerjev Mitje
Kušarja in Veronike
Zuzič tu v spomla-
danskem delu zane-
sljivo rešile pred izpa-
dom.
In še vabilo za nedel-
jo, ko bo ob 18.00 v
Repnu v prvem kro-
gu povratnega dela moške državne B2 li-
ge slovenski derbi med Slogo Tabor in
Olympio.
HC
K
Nekaj tako lepega in naravnega
Družinski izlet
Kako je z našimi odbojkarskimi ekipami?
Sloga Tabor se bo potegovala
za zmago B2 lige
Derbi Olympia - Sloga Tabor 31.10.2015 (foto damj@n)
Aktualno4. februarja 201616
  Pod lipami o slovenskem jeziku v naših šolah
Če se zapremo v svojo
zamejskost, ne bomo zrasli
GORICA 
  rečanje pod lipami
dne 28. januarja v
komorni dvorani
Kulturnega centra Lojze
Bratuž v Gorici je bilo po-
svečeno slovenskemu je-
ziku v naših šolah ter
vprašanjem, povezanim z
našo materinščino in
šolo. Profesorji Marija Ko-
stnapfel s tehničnega po-
la ter Maja Melinc Mlekuž
in Adrijan Pahor z licej-
skega pola se na večeru, ki
ga je vodil časnikar Julijan
Čavdek, niso omejili zgolj
na ugotavljanje stanja,
ampak so - z ljubeznijo do
mladih, pa tudi s primer-
no kritičnostjo - podčrta-
li, kako pomembno je, da Sloven-
ci izven meja matične domovine
ohranjamo stik in emocionalen
odnos do živega jezika. Trije go-
stje, ki sta jih v pričakovanju na
slovenski kulturni praznik pova-
bila Krožek Anton Gregorčič in
omenjeni kulturni hram, so po-
nudili res kakovostna in spod-
budna razmišljanja, ki bi jih bilo
morda vredno še poglobiti oz.
“strateško” obravnavati v prid
vsej naši skupnosti in njeni pri-
hodnosti.
Prof. Maja Melinc je poudarila, da
jo v našem okolju fascinira boga-
to literarno-zgodovinsko znanje,
pa tudi zanimanje za zgodovino.
Razredi so sicer zelo heterogeni,
opaziti je, ali dijak prihaja iz slo-
venske, mešane ali italijanske
družine. Knjižni jezik v pisnih iz-
delkih dijakov je zadovoljiv,
splošno sporazumevalni jezik pa
bi se dalo izboljšati. “Jezik je živ
organizem, dnevno se spremin-
ja”. Poznavanje literarne zgodo-
vine je v tem prostoru ključno:
preko tega gre za spodbujanje na-
rodne pripadnosti in, posledično,
lahko tudi narodne zavesti. Prof.
Marija Kostnapfel je poudarila, da
nekateri dijaki uporabljajo slo-
venščino samo v šoli, drugi tudi
doma, tretji prehajajo z enega je-
zika na drugega, zaradi česar upo-
rabljajo kalke oz. je struktura po-
vedi včasih italijanska. Tudi na
tehničnem polu obstaja zani-
manje za literarno ustvarjanje,
imajo pa morda več težav pri
izražanju. Nekako radikalizacijo
sporazumevalnega jezika so pri-
nesla družbena omrežja.
V zadnjih desetletjih so se bistve-
no spremenile metode
poučevanja slovenščine, je dejal
prof. Pahor. Metodologija se je
začela bistveno spreminjati, po-
tem ko je “univerza, še posebno
ljubljanska, začela ponujati neke
ustaljene vzorce, po katerih naj bi
mi literaturo interpretirali na
način, ki ga ponujajo strokovnja-
ki sami”. Nekateri posamezniki
se le navdušujejo za branje, na
splošno pa manjka izkušnja bran-
ja. Za tiste, ki so zrasli z digitalno
tehnologijo, je zelo pomembno
vizualno dojemanje; v spominu
jim ostaja predvsem to, kar vidi-
jo.
Na eni strani so dijaki z izvrstnim
znanjem, je še povedala prof. Ma-
ja Melinc; očitno je, da se kultura
branja goji tudi doma, kjer sta
znanje in slovenščina vrednoti.
Kar nekaj je takih, “ki dajo zalet
profesorju pri poučevanju”. Na
drugi strani pa so tudi taki, ki pri-
hajajo z zelo slabim znanjem slo-
venščine, celo na ravni tujega je-
zika. So tudi taki, ki imajo zelo
močno ukoreninjeno narečje in
S
s težavo gojijo knjižni jezik. Te ra-
zlike so učiteljem velik izziv, sicer
pa so večje težave gotovo na
nižjih srednjih šolah.
Usklajevanja med nižjo in višjo
srednjo šolo je malo, kvečjemu
poteka na osebni ravni, je poko-
mentirala prof. Marija Kostnap-
fel; malo več ga je med osnovno
in nižjo srednjo šolo. Čuti pa se
pomanjkanje neke skupne strate-
gije, vizije, osnovnega hrbtišča,
na katerega se šola lahko nasloni
zato, da lahko gledamo naprej.
Značilno za celotno našo narod-
no skupnost je to, da smo nekje
okosteneli, oleseneli v neki na-
rodno-obrambni drži, ki je neko-
liko zastarela. Po drugi strani je
pomembno, da gojimo narodno
zavest in torej emocionalno držo
do jezika. Brez tega tvega postati
slovenščina tuj jezik, ki se ga di-
jaki pač priučijo kot vsakega dru-
gega tujega jezika. Že zato mora-
mo ostajati odprti do Slovenije:
“Jezik ni nekaj okostenelega, am-
pak se stalno spreminja, je živ or-
ganizem in kot tak potrebuje pre-
tok, zrak, kisik”. Če hočemo
preživeti, moramo pospeševati
stike s Slovenijo tudi s projekti, ki
bi bili stvar celotne slovenske
skupnosti. Taka dolgoročna stra-
tegija pa zahteva denar, ki bi se
lahko tudi našel, “ko bi bili
računi v naši skupnosti nekoliko
bolj transparentni”.
Prof. Pahor poučuje v zadnjih let-
nikih; je zadovoljen, ker operira s
“smetano dijakov”. Že nekaj let
ima “same briljantne dijake; s
časom, če že niso, to tudi posta-
nejo”. Učnih ur, ki trajajo 55 mi-
nut, t. j. deset minut več kot vse
evropske šole, je dovolj. “Če je
profesor kvaliteten, lahko v eni
uri naredi ogromno”. Pouk slo-
venščine pa ne bi smel biti zredu-
ciran samo na pouk slovenščine
kot predmeta; pravilno slovensko
bi morali govoriti tudi ostali ko-
legi, ne glede na to, kaj poučuje-
jo.
Širjenje bralne kulture je eden iz-
med temeljnih ciljev književne
vzgoje; kot tak pa ni vezan samo
na bralno ugodje: ne morem si iz-
birati samo avtorjev, ki so mi všeč
ali me zabavajo, ker s tem eno-
stavno ne rasem, je prepričana
prof. Marija Kostnapfel. Branje je
kontinuirana dejavnost, traja v
času, v njej rasemo, se pogloblja-
mo v razmišljanje drugega, gle-
damo na svet z njegovega gle-
dišča, usvajamo nove kompeten-
ce. Nekateri dijaki radi berejo,
drugi imajo hude težave s kon-
centracijo in niso vztrajni. Veliko
pa je odvisno od profesorjev, ali
znajo dijakom približati svet knji-
ge. “Velik dosežek je, če postane-
jo kritični in motivirani bralci”.
Dijaki radi berejo v slovenščini,
med počitnicami pa jih “za dušo,
za užitek” kar 41% izbere knjigo
v italjanščini, je dopolnila prof.
Maja Melinc. Zadovoljna je, ker
ima tudi “izjemne poznavalce
slovenske literature”, zelo dobro
kulturno in jezikovno razgledane
dijake. V marsikom je opaziti je-
zikovni purizem v smislu čiste
knjižne slovenščine. Literatura
nudi identifikacijo, razmislek o
identiteti, bližnjica za osvajanje
živega, praktično sporazumeval-
nega jezika pa so lahko mediji. Za
večino dijakov je slovenščina “ab-
solutno vrednota”. Velik vpliv na
njihovo kulturno ozaveščenost in
narodno pripadnost ima zagoto-
vo družina, pomembno vlogo pa
seveda imajo tudi profesorji in
okolje. Slovenska narodna pri-
padnost je med mladimi v Slove-
niji bistveno manjša. Odstotkov-
no je velika razlika. “V Sloveniji
sem tudi doživela precejšen od-
por do vprašanja narodne pripad-
nosti”.
V narodni zavesti je treba začeti
vzgajati že zelo zgodaj, trdi prof.
Kostnapfel. Otroci “pijejo do-
ločene situacije in vzorce”, tako
usvajajo neko vedenje. Če se
odrasli umikamo in smo pripra-
vljeni na popuščanje, privzgaja-
mo pri otrocih ambivalenten od-
nos. Potem mladi pravijo, da niso
Slovenci, ampak zamejci. “Po-
trebno je odpraviti strah pred je-
zikom”. Dijaki se ne smejo bati
jezika in z njim operirati. “Jezik
ne sme biti zazrt sam vase; po-
trebno je ga odpirati in širiti”.
Šolska populacija je “zelo pestra
druščina”, je dodal prof. Pahor.
Če so otroci iz slovenskih družin
zelo občutljivi za jezik in narod-
no zavest, pa se pri otrocih iz
mešanih družin ustvarja neka po-
larizacija na eno ali drugo stran,
v končni fazi se mlad odloča za
varianto, ki mu je bližja. Zato je
pomembno delo organizacij,
društev in krogov, kjer gojijo živ
jezik med mladimi. Posebno dra-
gocene so gledališke skupine.
“Javna občila pa ravno nasprot-
no, škodijo in krčijo obseg besed,
ki jih uporabljajo naši dijaki”.
Na Čavdkovo vprašanje, kaj sve-
tujejo za vsakdanje gojenje jezika,
so trije profesorji izpostavili rabo
slovenščine brez bojazni, da na-
rediš slovnično napako ali da
uporabiš napačen izraz, sprem-
ljanje medijev in branje vsega, ne
nazadnje pa še skromnost in priz-
navanje lastnih napak. Pripo-
ročili so stik z živim jezikom in s
Slovenijo: pretok je pomemben,
da se stvari spreminjajo, da raste
jezik in ljudje z njim. Če se zapre-
mo v svojo zamejskost, enostav-
no ne bomo zrasli! / DD
  Na kavi s knjigo 
Nova številka Izvestja 
o Furlanih in Furlaniji
KATOLIŠKA KNJIGARNA 
  rudnost, ki se polasti ljudi
po prazničnih dneh, je
očitno še prisotna, saj se je
srečanja Na kavi s knjigo v Kato-
liški knjigarni na goriškem Trav-
niku v četrtek, 20. januarja 2016,
udeležila le peščica poslušalcev.
Tokratnemu dopoldanskemu kle-
petu, ki ga prireja omenjena knji-
garna, je pokroviteljstvo dala Jav-
na agencija za knjigo Republike
Slovenije, kavo s prijetno aromo
pa je kot zmeraj ponudila tržaška
pražarna PrimoAroma, katere la-
stnika sta Fabrizio Polojaz in Cor-
rado Bassanese. Zaradi nujnih
službenih obveznosti srečanja ob
predstavitvi nove številke Izvestja
2015, ki ga vsako leto redno, že od
l. 2004, izdaja Raziskovalna posta-
ja ZRC SAZU iz Nove Gorice kot
nekakšno poročilo o letnem
delu inštituta, ni mogla vo-
diti koordinatorka dela doc.
dr. Danila Zuljan Kumar z
Inštituta za slovenski jezik
Frana Ramovša, kot je bilo
napovedano. Odlično sta jo
sicer nadomestili dr. Neva
Makuc in Petra Kolenc, obe
z Zgodovinskega Inštituta
Milka Kosa. Njima se je pri-
družil vsem dobro poznan
zgodovinar prof. dr. Branko
Marušič. Goste je pozdravil
dr. Damjan Paulin v imenu
organizatorjev, potem pa
predal besedo dr. Nevi Ma-
kuc. Na kratko je obrazložila,
da je tokratna številka vsa
posvečena Furlanom in Fur-
laniji, s katerimi so Slovenci
od nekdaj sobivali. Vljudno je
pozdravila tudi v furlanščini, saj
je bil na srečanju navzoč predsed-
nik Societa’ Filologica Friulana,
Feliciano Medeot. Izrazila je zado-
voljstvo, da je predstavitev zbor-
nika prav v Gorici, kjer se Slovenci
in Furlani že stoletja srečujemo.
Kot je v uvodniku Izvestja napisal
prof. dr. Marko Snoj, “Znanje je
večrazsežnostni mozaik dejstev in
novih interpretacij. Letošnja šte-
vilka Izvestja osredinja osvetliti ti-
sti kamenček tega mozaika, ki
predstavlja slovensko-furlanske
odnose v preteklosti in sedanjo-
sti”. Naj povemo, da je vsakemu
prispevku v publikaciji priložen
tudi furlanski izvleček (prevajalec
Giorgio Cadorini), da ga lahko
vzamejo v roke tudi furlanski bral-
ci. Kar zajetna tiskovina vsebinsko
ni suhoparna, kot je poudarila Ko-
lenčeva, ker so v njej objavljene
tudi raziskave in predavanja, pe-
dagoško delo, pa še monografije
in seveda obvezne bibliografije.
Da je letošnja številka posvečena
Furlanom, ni naključje: dva pri-
spevka sta bila že prebrana na štu-
dijskem srečanju Furlani in Slo-
venci lani februarja, ki so ga pri-
redili Slori, Societa’ Filologica
Friulana in Raziskovalna postaja
ZRC SAZU iz Nove Gorice.
Neva Makuc v svojem prispevku
predstavlja deželno zavest ali
deželne zavesti na habsburško-be-
neškem obmejnem prostoru v ob-
dobju pred nastopom nacionaliz-
mov, v 19. stoletju. Izpostavljena
je furlanska deželna zavest, ki je
povezovala prebivalstvo, ne glede
na jezikovne in domnevne et-
nične razlike. Branko Marušič v
daljšem zapisu odgovarja na
vprašanje, ki je v samem naslovu
njegovega razmišljanja Kaj so Slo-
venci v 19. stoletju vedeli o Furla-
nih in kako so Furlane spoznava-
li? . Stoletje narodov je tudi v Slo-
vencih prebudilo zanimanje za
T sosede, za Furlane tudi zato, ker jebilo tesno povezano s poznavan-jem razmer pri “furlanskih Slo-
vencih”- Beneških Slovencih. Za-
radi jezikovnih in etničnih pestro-
sti ter zapletenosti furlanskega
prostora so se pojavljale tudi na-
pačne razlage, tudi glede same
identitete le-teh. Od Štefana Ko-
ciančiča (okoli l. 1850), ki je prvi
bolj podrobno pisal o Furlanih, se
je zvrstilo več slovenskih piscev,
ki so poročali o njih. Že od vsega
začetka so sicer vedeli, da so ra-
zlični od Italijanov. A šele med leti
1860-1870 so se Slovenci začeli
malce bolj zanimati za Furlane.
Stiki med Slovenci in Furlani so
bili vsekakor zmeraj intenzivni;
tudi Štrekelj je npr. znanstveno
začel preučevati furlanski jezik. Ti
poskusi se nadaljujejo še danes, a
še zdaj nimamo temeljite študije
o tem.
Zelo zanimivo študijo je opravila
Špela Ledinek Lozej, z Inštituta za
slovensko narodopisje &Razisko-
valne pisarne, ki je orisala razvoj
kaminskega odvajanja dima v Vi-
pavski dolini pod furlanskim vpli-
vom. Govor je o spahnjenici-fo-
golarju, pravokotnem ali pol-
krožnem kuhinjskem izzidku, ki
je bil izrazito furlanska arhitektur-
na prvina. Na Vipavskem so jih
imenovali žbatafurji.
Jasna Fakin Bajec z Inštituta za
kulturne in spominske študije pa
razlaga, kakšno mesto sta imeli
furlanska koruza in polenta v pol-
jedelski in kulinarični tradiciji
Zgornje Vipavske doline. Koruza
je bila tu najpomembnejša pol-
jska kultura, namenjena krmi za
živali in za prehrano ljudi.
Petra Kolenc je obrazložila, da je
v svojem prispevku skušala poja-
sniti, od kod izvira poimenovanje
nekaj samotnih domačij na
Trnovski planoti “v Reziji”, ki se
je sicer pojavilo pozno (omenja ga
npr. Ludvik Zorzut). Ustno
izročilo pravi, da so na teh do-
mačijah brusači in kramarji iz Re-
zije, ko so prihajali v te kraje, do-
bivali prenočišče in zato se je tega
zakotnega zaselka prijelo to ime.
Tudi sama avtorica meni, da je to
najbolj verjetno. O dekletih, ki so
iz Benečije odhajale v italijanska
mesta služit kot dekle – dikle, piše
Petra Testen z Inštituta za kultur-
no zgodovino ZRC SAZU in pri
tem izpostavlja, da so bile te žen-
ske večkrat ožigosane negativno,
ker so se pač navzele tujih me-
stnih navad. O njih so sicer pisali
le moški pisci, tako da so še bolj
pod drobnogled vzeli nje in ta po-
jav. A prav te dikle so večkrat
reševale in rešile marsikatero do-
mačijo v domačem kraju. Lahko
bi jih primerjali z znanimi alek-
sandrinkami. Danila Zuljan Ku-
mar z Inštituta za slovenski jezik
Frana Ramovša se je v zapisu po-
globila v romanske strukture, ki
so prisotne v terskem narečju, kar
je treba pripisati pač medseboj-
nim jezikovnim vplivom. Vlasta
Križman je prispevala izsek iz svo-
je diplomske naloge O odnosu
med furlansko in italijansko iden-
titeto. Avtorica prikazuje, kako se
je izoblikovala furlanska identite-
ta skozi zgodovino in kakšno je
njeno sedanje stanje. Prispevek
orisuje tudi odnos med furlansko
in italijansko identiteto v italijan-
ski državi. Na prijetni predstavitvi
je bilo povedano še marsikaj, med
drugim, da Izvestja romajo v več
kot sto institucij v Sloveniji, pa tu-
di v hiše posasmeznikov. V Izve-
stju 2015, ki ga v sozvočju z vsebi-
no krasi na naslovnici slika Vena
Pilona (tudi sam je živel “dvojno“
identiteto, saj je imel očeta Furla-
na, mater pa Slovenko) Menigov
kruh, olje/platno, 1922, so še ra-
zlična poročila o vsebini humani-
stičnih in družboslovnih revij v
Furlaniji-Julijski krajini, pa tudi
poročilo o delu sodelavcev razi-
skovalne postaje ZRC SAZU v Novi
Gorici. Nekaj črno-belih fotografij
dopolnjuje nekatere prispevke.
V pogovoru, ki je sledil predstavit-
vi, je bilo izrečenih še veliko dru-
gih ugotovitev in pripomb na
račun poznavanja Furlanov. Ko-
lenčeva je pripomnila, da pač
vsakdo išče svoje korenine, ki so
za ljudi na tem območju večkrat
prepletene, ker je bilo pri nas zme-
raj stičišče več kultur in narodno-
sti. Do nastanka nacionalizmov
so bili ti odnosi prisrčni, potem
pa se je, žal, vse spremenilo. Ma-
kučeva je poudarila, da je bilo
poznavanje več jezikov zmeraj ve-
lika prednost, tudi npr. za tu-
kajšnje goriško plemstvo, ki je za-
radi tega imelo lažji dostop do po-
membnih služb v cesarstvu.
Vprašanje dr. Paulina, kako to, da
je v prejšnjem stoletju veliko slo-
venskih duhovnikov službovalo v
furlanskih vaseh, pa je ostalo ne-
kako brez pravega odgovora.
Ob koncu se je oglasil Feliciano
Medeot, ki je izrazil zadovoljstvo
ob izdaji te številke Izvestja. Tudi
to, kot vsaka študija, prispeva
namreč kamenček v sestavljanju
mozaika, iz katerega se izrisuje to
naše večjezično območje. Marsi-
kaj združuje slovensko in furlan-
sko identiteto. Žal, je pristavil Me-
deot, Furlani nacionalne identite-
te niso nikdar imeli, morda tudi
zato, ker so se zmeraj “radi podre-
jali” trenutnim gospodarjem, v
90. letih prejšnjega stoletja pa so
tudi zamudili priložnost za to.
Iva Koršič