UDK: 332.135(497.4) COBISS 1.02 Regionalni razvoj slovenskih pokrajin Marjan Ravbar Dr. geografskih znanosti, znanstveni svetnik Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: Marjan.Ravbar@UnhLj.Si Izvleček Pojem regionalnega razvoja, ki se ie izoblikoval in uveljavil po drugi svetovni vojni, postaja v sodobnih državah čedalje pomembnejši S pospeševanjem "regionolnega razvoja' skušamo odpraviti ali vsaj ublažiti posledice tržnega gospodarstvo, ki povzročajo regionolne razlike med pokrajinami in zarodi katerih nekateri deli Slovenije uživajo prednosti, drugi pa so zapostavljeni m njihov razvoj siagnira ali celo relativno nazaduje. Regionalna politika zato vsebuje naslednje smeri ukrepov pospeševanje uravnoteženega policentričnega razvoja mest, oblikovanje novih razmeri| med mesti in podeželjem, ustvarjanje enakomerne dostopnosti do dobrin skupnega pomena in do znanp s pomočjo sodobne nfrustruklure vključujoč smotrno rabo naravnih virov. Ključne besede: regionalni razvoj jstvarjalno okolje demogeografski razvot tipi regionalnega razvoja, globolizocijo. Regional development of Slovene landscapes Abitroct The conception of regional development, which was formed and introduced after the second world war, is becoming of bigger and bigger importance in temporary countries. By the means of fostering the "regional development" we ore trying to ellmmote or at least soothe the consequences of the market economy, which are causing regional differences among the countries and representing the reason for some parts of Slovenia being beneficial and the others being neglected, with stagnating or even relatively regressing development Therefore measures of regional policy ore oriented into the following directions: fostering of equilibrated polycentric development of cities, formation of new relationships between cities and countryside, creation of the conditions for possible equal free use of the goods of collective importance ond for acquirement of knowledge by the means of contemporary infrastructure, including reasonable exploilaton of natural sources. Key words: regionol development, creative environment, demographic development, types of regional development, globalisation. Uvod Znano je, da države z različnimi ukrepi in določili (normativna določila, finančne vzpodbude) usmerjajo in spodbujajo lasten razvoj, ter preprečujejo oz. zmanjšujejo negativne posledice. Regionalna politika Slovenije je, po svojem namenu, temeljno orodje za dolgoročno in usklajeno usmerjanje razvoja ter pomeni doseženo stopnjo soglasja o temeljnih problemih in ciljih usmerjanja regionalnega razvoja na državni, pokrajinski in občinski ravni z upoštevanjem aktualnih evropskih povezav. Regionalna politika tvori skupaj s prostorsko politiko okvir prizadevanjem za tržno gospodarsko učinkovitost, socialno pravičnost in ekološko sprejemljivost razvoja, ki mora spoštovati pravni red države, kulturno samobitnost naroda in življenjske interese vseh državljanov. Z njo poskuša vzpostaviti pogoje, omogočiti ter vzpodbuditi gospodarski in socialni razvoj na celotnem teritoriju, preprečiti negativne posledice gospodarskega razvoja in socialnih razmer na naravno in bivalno okolje in uskladiti usmeritve gospodarskega in socialnega razvoja s prostorskimi možnostmi oziroma z naravnimi potenciali in njihovo regenerativno sposobnostjo. Pojem regionalnega razvoja, ki se je izoblikoval in uveljavil po drugi svetovni vojni, postaja v sodobnih državah čedalje pomembnejši. S pospeševanjem 'regionalnega razvoja" skušamo odpraviti ali vsaj ublažiti posledice tržnega gospodarstva, ki povzročajo regionalne razlike med pokrajinami (statističnimi in/oz. upravnimi enotami) in zaradi katerih nekateri deli Slovenije uživajo prednosti, drugi pa so zapostavljeni in njihov razvoj stagnira ali celo relativno nazaduje. Vzroki za ta gibanja so različni: zgodovinski razvoj, privlačnost za naložbe, prometni položaj, obmejna lega, uvajanje inovacij (zlasti tehniških in tehnoloških), socialne razmere, samogibno kopičenje prednosti, ki jih prinašajo velike naložbe na določeni lokaciji, pa tudi družbena psihološka naravnanost za uvajanje novosti in dosego napredka. Regionalne razlike torej ustvarjajo neutemeljeno razlikovanje med posameznimi območji, ki gre v končnih posledicah na škodo celotne družbene skupnosti. Povzročajo tudi politične probleme, ki se jim skušajo v naprednih družbah izogniti s premišljeno regionalno razvojno politiko in z njo uveljaviti sprejeto družbeno načelo "o enakih pogojih in možnostih za vsakega prebivalca ne glede, kje biva". Skušnje kažejo, da je odpravljanje regionalnih razvojnih razlik težavno, drago in počasno. Ni mogoče pričakovati hitrih in bleščečih uspehov. Zaradi tega je treba vsakih nekaj let ovrednotiti uspešnost razvojne politike in ob tem ugotoviti, kakšna so regionalna razvojna gibanja in problemi ter kako nadaljevati. Pregled dosedanjih politik regionalnega razvoja Ne glede na ozemeljsko majhnost in skromno število prebivalstva je Slovenija geografsko, gospodarsko in socialno pestra država. Zato ne preseneča, da so tudi regionalne razlike znatne. Po letu 1945 jih je družbenoekonomski razvoj v prvih dveh desetletjih Se povečeval s centralistično naravnanostjo upravljanja. V sedemdesetih in osemdesetih letih pa so se začele razlike postopoma zmanjševati, pri čemer sta imeli največ zaslug politika skladnega regionalnega razvoja in policentrična naravnanost upravljanja, ki so ju oblasti izvajale v sedemdesetih in osemdesetih letih. Zaradi družbene in gospodarske krize v drugi polovici osemdesetih letih, sprememb družbenega reda in z njimi povezanih tranzicijskih gibanj v devetdesetih letih so se regionalne razlike začele znova večati. Slovenija je začela sistematično usmerjati svoj razvoj v začetku sedemdesetih let na podlagi koncepta policentričnega razvoja1. V ta namen je bilo sprejetih vrsta zakonov2 v katerih so predpisali metode, s katerimi so določili prizadeta območja. Sprva so stopnjo razvitosti ugotavljali po občinah, kasneje pa so zaradi velikih in nehomogenih občin uporabili geografska območja in krajevne skupnosti. Vsakokratni zakon je veljal za pet let, pred sprejetjem novega pa so pripravili analizo in preverili upravičenost uvrstitve prizadetih območij. V prvem obdobju 1971-1975 so merili razvitost z narodnim dohodkom na prebivalca, deležem kmečkega prebivalstva in deležem zaposlenih s skupnem prebivalstvu. Nato so regionalno razvojno politiko razširili in vpeljali nova merila. Regionalno razvitost so merili s kazalci razdeljenimi v štiri skupine. Kot nerazvita območja so bila priznane tiste občine, ki so izpolnjevale najmanj po en kriterij iz naslednjih štirih skupin: a) gospodarska razvitost: kjer družbeni proizvod na prebivalca ne presega 50 % državnega povprečja ali delež zaposlenih ne presega 50 % državnega povprečja; b) prebivalstvo: kjer je delež kmečkega prebivalstva v skupnem številu prebivalstva za 50 % višji od povprečja ali se je število prebivalcev v obdobju 1961-1975 zmanjšalo; c) družbeni standard: kjer delež predšolskih otrok v vzgojno varstvenih zavodih ni presegal 50 % povprečja ali delež slušateljev višjih in visokih šol v skupnem prebivalstvu ni presega 50 % povprečja in d) infrastruktura: kjer delež gospodinjstev z vodovodom v stanovanju ni presegal 50 % povprečja ali delež magistralnih in regionalnih cest s sodobnim cestiščem ni presegal dveh tretjin povprečja. Med manj razvita geografska območja pa so uvrstili tudi tiste krajevne skupnosti, ki so izkazovale: zmanjšanje prebivalstva v obdobju in je bil delež kmečkega prebivalstva je bil za 50 % višji od povprečja in so bile sestavni del občine, ki je izpolnjevala najmanj en kriterij iz najmanj treh skupin, ki so bile določene za opredeljevanje manj razvitih občin, vendar le z 25 % zaostajanjem za povprečjem. ' V podporo policentrični zasnovi razvoja je bil leta 1971 sprejet Zakon o pospeševanju razvoja manj razvitih območij v SRS, leta 1973 pa še Resolucija o poglavitnih smotrih urejanja prostora v SRS. 2 Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij v S.R. Sloveniji, UL SRS 16-4/71, Zakon o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja, UL SRS 29-1442/75 in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja v SRS, 24-1100/76: 30-1466/80; 33-1372/85:16-775/86; 28-151/88). Težišče usmerjanja regionalnega razvoja v svojem prvem desetletju načrtnega pospeševanja je bilo torej na "upoštevanju enotnosti življenjskih pogojev", ki pa ga je zelo kmalu nadomestil princip "izenačevanja možnosti za življenje in delo prebivalstva", ki je temeljil na zmanjševanju razlik v stopnji gospodarske razvitosti med posameznimi območji. V osemdesetih let so kazalce za oblikovanje nerazvitih območij zopet razdelili v tri skupine z devetimi merili: a) kriterije razvitosti proizvajalnih sil so določali delež zaposlenih v delovno sposobnem prebivalstvu, vrednost aktivnih osnovnih sredstev v družbenem sektorju na delovno sposobnega prebivalca in rast prebivalstva; b) kriterije učinkov delovanja proizvajalnih sil: narodni dohodek na prebivalca, delež neagrarnega sektorja gospodarstva v družbenem proizvodu celotnega gospodarstva in promet v trgovini na drobno in c) kriterije razvitosti družbenega standarda: delež študentov v visokih in višjih šolah v skupnem številu prebivalcev, delež predšolskih otrok v vzgojnovarstvenih zavodih v skupnem številu predšolskih otrok in število zdravnikov na 10.000 prebivalcev. V obdobju 1986 do 1990 so bili kriteriji spet spremenjeni in sicer tako, da so temeljili na ekonomskih in demografskih kazalcih, ni pa bilo več t.i. "infrastrukturnih" kriterijev. Z novimi družbenoekonomskimi razmerami in uvedbo tržnega gospodarstva po letu 1990 so opustili dosedanji način izvajanja regionalne razvojne politike, ki je temeljil na planskem gospodarstvu. Državni zbor je regionalno razvojno politiko vsebinsko spremenil in jo znatno finančno omejil. Zakon o pospeševanju demografsko ogroženih območij3 je pomoč namenjal samo geografsko zaokroženim podeželskim, hribovskim (gorsko višinskim) in obmejnim območjem s šibkim demografskim razvojem, postaranim prebivalstvom in z omejenimi naravnimi dejavniki za kmetijstvo. Sprejetje Zakona o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij je tako preneslo težišče regionalne politike od (gospodarsko) manj razvitih območij na območja z neugodnimi demografskimi gibanji. Njegova glavna slabost je bila, da je bil sestavljen zgolj na podlagi dveh kriterijev: upadanja prebivalstva in starostne sestave, ki zelo malo povesta o gospodarski moči, socialnih problemih (npr. o stopnji brezposelnosti) in razvojnih možnostih. S takšno zasnovo je bil zakon izrazito enostranski, saj je zanemaril ostala "razvojno šibka" (manj razvita), "razvojno nestabilna" (depresivna) in tudi nekatera obmejna območja. V devetdesetih letih so se poleg tradicionalnih razlik med bolj in manj razvitimi pojavile nove oblike regionalnih disparitet. Med njimi vzbujajo posebno skrb krizne razmere v starih, tradicionalnih industrijskih in rudarskih območjih, kjer so se razmere zaradi zastarelih proizvodnih programov, opuščanja nekaterih dejavnosti in organizacijske in duhovne okostenelosti naglo poslabšale. Če je v prvem razdobju vzbujalo skrb zaostajanje manj razvitih območij za najbolj razvitimi, so sedaj razmere bolj kritične: prizadeta so nekatera "jedra" (core) slovenske družbe: Maribor s Podravjem, Koroška, Zasavje, Celje,... kjer je veliko prebivalstva in so 3 Uradni list RS 48/90. pomembne gospodarske zmogljivosti. Skrb vzbuja tudi depopulacija in s tem povezana gospodarska letargija številnih neatraktivnih obmejnih in hribovskih predelov. Medtem ko je v primeru starih industrijskih območij mogoče zaradi izgrajene infrastrukture in izučene delovne sile v doglednem času najti rešitve, so v drugem primeru možnosti za sanacijo manjše ali celo brezupne, saj ni ne sredstev ne ljudi, ki bi bili voljni podpreti nove razvojne možnosti na teh območjih. Posebej je treba opozoriti na ponovno večanje razlik med večjimi mesti in odmaknjenimi podeželskimi predeli. V tem primeru zlasti naraščajo socialne neenakosti. V želji, da se odpravijo pomanjkljivosti, je bil v letu 1999 sprejet Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Ta je uveljavil pojem regionalne strukturne politike, ki vsebinsko ustrezno odraža prepletanje regionalne in strukturne dimenzije ukrepanja države. Regionalna politika, ki je imela v preteklosti predvsem politične in socialne motive, postaja s tem tudi ekonomska dimenzija. Regionalna politika tako postaja nacionalna razvojna politika in teži za zmanjševanjem razlik med posameznimi območji v državi. Z vidika razvojnih faktorjev se območja delijo glede na razlike v gospodarski strukturi in na razlike v človeškem potencialu. Pomembna novost je v obvezni pripravi regionalnih razvojnih programov. Zakon namreč zavezuje lokalne skupnosti k povezovanju ter, da z regionalnim razvojnim programom uskladijo svoja predvidevanja in naloge na področju gospodarskega, socialnega in prostorskega razvoja, upoštevajoč državne razvojne programe in projekte. Nedorečeno pa je še vedno ostalo financiranje, ki je v domeni države. Zavržen je ostal predlog, da je primerno regionalno politiko moč doseči predvsem z avtonomijo finančnih odločitev na regionalni ravni, ki naj bi spodbujala predvsem kvaliteto življenjskega okolja. Tu imajo odločilno vlogo regionalne razvojne agencije, medtem ko imajo na državni ravni osrednjo vlogo: Svet za strukturno politiko in Agencija za regionalni razvoj. Manj razvita območja so v prvem obdobju zajemala 11 občin in 18,9 % površine ter 18,2 % prebivalstva Slovenije. Pozneje se je obseg geografsko zaključenih manj razvitih območij, kjer je število prebivalstva še naprej upadalo, povečevalo. Ta območja so bila večinoma v hribovitih, kraških in/ali obmejnih območjih in na obrobju nekdanjih občinskih središč. Preglednica 1: Deleži ozemlja in prebivalstva dtžave, ki so jih zajeli zakoni o regionalnem razvoju. Obdobje Delež ozemlja zajetega z zakoni o pospeševanju regionalnega razvoja Delež prebivalstva zajetega z zakoni o pospeševanju regionalnega razvoja 1971-1975 18.9 18,2 1976-1980 30,0 20,7 1981-1985 29,1 15,6 1986-1990 21,7 16,0 1991-1995 61,0 25,0 (Vir: Pedar, 1997). Nerazvita. obmejna in prehodna območja v Sloveniji 1981-1986 Nerazvita, obmejna in območja v prehodnem obdobju v Sloveniji 1986-1990 Demografsko ogrožena območja i' Sloveniji 1990-1996 Vir: Vriier, 1999 Slabost dosedanje regionalne politike je bila tudi v tem, da je bil instrumen-tarij za spodbujanje teh območij razmeroma skromen. Predvsem zakon o pospeševanju demografsko ogroženih območjih je močno razširil ozemlje, ki se ga je smatralo za ogroženega, vendar so se sredstva za podporo znatno zmanjšala. Iz državnega proračuna je država z inicialnimi programi za razvoj gospodarske infrastrukture in za proizvodne investicije v kmetijstvo in drobno gospodarstvo v posameznih letih namenjala naslednje deleže: leta 1991 0,25 %, leta 1992 0,15 %, leta 1993 0,096 %, leta 1994 0,088 %, leta 1995 0,052 %, ter leti 1996 in 1997 le 0,042 %. V letu 1996 je bil na podlagi Zakona o uporabi sredstev iz naslova kupnine na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij oblikovan Sklad za regionalni razvoj in ohranitev poseljenosti slovenskega podeželja. Sklad je v letih 1996 in 1997 namenil za posojila v demografsko ogroženih območij in za ohranjanje poseljenosti podeželja 700 oz 800 milj. SIT, kar je približno 0,04 % BDP. Namenjal jih je spodbujanju razvoja razvojno šibkih in razvojno nestabilnih območij ter za ohranjanje poseljenosti podeželja. Probleme, ki se pojavljajo izven teh območij pa obravnavajo kot individualne probleme posameznih podjetij ali sektorjev in jih rešujejo preko posameznih (med sabo bolj ali manj nepovezanih) intervencij v gospodarstvo. Proračunska sredstva so se namenjala za: • celostno urejanje podeželja in obnovo vasi; • spodbujanje tehnološkega razvoja; • spodbujanje podjetništva in malega gospodarstva; • sredstva za socialne transferje in aktivno politiko zaposlovanja; • prestrukturiranje gospodarstva; • sredstva za zdravstveno in socialno varstvo; • sredstva za finančne izravnave med občinami; • sredstva za izgradnjo in delovanje omrežja osnovnih in srednjih šol. Dodatna sredstva za pospeševanje skladnejšega regionalnega razvoja usmerjata še ministrstvo za kmetijstvo (na območja s slabšimi možnosti za kmetijsko pridelavo in za celostno urejanje podeželja) in finančno ministrstvo (za finančno izravnavo za pokrivanje zagotovljene porabe občinam). Obseg državnih intervencij v gospodarstvo je kljub deklaracijam o uveljavljanju tržnega gospodarstva obsežen. Iz proračunskih postavk za leta 1991-1994 je razvidno, da se je iz državnega proračuna prelilo v gospodarstvo v letu 1991 5.2 % bruto domačega proizvoda, v letu 1992 5,8 %. v letu 1993 6,3 % in v letu 1994 6.6 %. Podatki eksplicitno dokazujejo, da Slovenija iz državnega proračuna preliva veliko sredstev ter, da gre za prerazporeditev sredstev med gospodarskimi subjekti mimo tržnih principov (Kukar, 1995). Številne teoretične in empirične raziskave ter tudi rezultati kažejo, da je bil tradicionalni sistem pospeševanja skladnejšega regionalnega razvoja, kljub neizpodbitnim uspehom, premalo učinkovit, pa tudi sistem pospeševanja demografsko ogroženih območij po tem letu ni bil ustrezen, saj v tem času ni prihajalo do izboljšanja regionalnih, ekonomskih ali demografskih razmer. Med poglavitnimi razlogi za slabo učinkovitost regionalnih razvojnih spodbud moramo poudariti odsotnost potrebne koordinacije med ukrepi regionalne in drugih politik (industrijska, zaposlitvena, kmetijska in druge), pa tudi dejstvo, da sta ekonomska in tudi regionalna politika premalo upoštevala razlike med naravnimi pogoji posameznih regij in tudi "neekonomske" faktorje (socialne, izobrazbene, podjetniške). Parcialna obravnava posameznih majhnih demografsko ogroženih območij se je izkazala kot neučinkovita, saj ustvarjanje možnosti za dolgoročen samovzdržujoč razvoj ne pomeni le aktiviranja vseh lokalnih razvojnih potencialov, ampak tudi povezavo s širšim okoljem (geografsko območje, občina, regija ...). Ker so bila vlaganja usmerjena predvsem v delovno intenzivne dejavnosti, velik del šolajoče mladine ni dobil ustrezne zaposlitve na teh območjih. Zato se je odseljevanje nadaljevalo, zlasti iz območij z omejenimi naravnimi možnostmi razvoja, kjer že prihaja do demografske izpraznjenosti. Slovenija v poosamosvojitvenem obdobju na stihijski način uveljavlja svoj "policentrični" razvoj, kar je po svoje razumeti celo kot anarhično centralizacijo, ki je najbolj očitno opazna pri implementaciji lokalne samouprave in "preobrazbi" državne uprave. Takšna upravno-prostorska zasnova ne temelji na naravnih danostih prostora in njenih zmogljivostih, zato te zmogljivosti ne bodo optimalno izkoriščene, javni sektor pa bo obsojen na sterilnost. Povezanost pospeševanja regionalnega razvoja in oblikovanje regionalne samouprave zahtevata medsebojno usklajeno koordinacijo. Sistem pospeševanja regionalnega razvoja je kljub kritičnim pripombam dal pozitivne rezultate: policentrično zasnovan koncept razvoja je blažil razlike med mesti in podeželjem na regionalni ravni, ni spodbujal "superkoncentracije" v mestih (Mušič, 1980), zato pa je hkrati zadrževal poselitev na podeželju. Izboljšala se je opremljenost z gospodarsko in družbeno infrastrukturo. Gospodarska struktura je postala bolj raznolika, zaposlenost je hitreje naraščala ... Manj je bila takšna politika uspešna v hribovitih, kraških in/ali obmejnih območjih. Maloštevilnost prebivalstva in razpršenost poselitve — demogeografske značilnosti in težnje V preteklih treh desetletjih se je skupno število prebivalcev povečalo za četrtino - od 1,59 mio. v letu 1961 na domala 2 mio. v letu 1996. Po podatkih Centralnega registra prebivalstva je konec leta 1996 v naši državi prebivalo 1.989.477 prebivalcev. Ob popisu prebivalstva in gospodinjstev leta 1991 pa nas je bilo 1.974.839. V tem obdobju je imelo nadpovprečno dinamiko rasti prebivalstva le okoli 870 naselij. Upadanje pa beležimo v okvirno 3900 naseljih. Prebivalstvo Slovenije je bilo že ob prvem povojnem popisu prebivalstva, leta 1948 precej neenakomerno razporejeno in spričo izredno močnih socialno ekonomskih sprememb, ki so nastale v zadnjih štirih desetletjih, se je neenakomer-nost poselitve še povečala. Največ sprememb so naselja doživela v prvih povojnih desetletjih, kar je bilo nedvomno posledica koncentracije gospodarstva v mestih in pospešene industrializacije ter z njimi povezanih socialnih sprememb prebivalstva. V tem času je Slovenija v razvoju poselitve prešla več stopenj. Prvotni koncentraciji prebivalstva v republiško središče je sledil koncept poli-centrizma, ki je pripomogel k razvoju več regionalnih središč. Pozneje je prišlo še do delnega prenosa funkcij iz posameznih regionalnih središč tudi na občinska središča. Pred tremi desetletji je bila poleg decentralizacije uprave sprejeta še politika skladnega regionalnega razvoja, ki je s policentrično zasnovanim konceptom razvoja blažila razlike med mesti in podeželjem na regionalni ravni. Šestdeseta, sedemdeseta ter prvo polovico osemdesetih let označujeta koncentracija prebivalstva in delovnih mest v mestih ter praznjenje podeželja, povezanih s selitvami iz podeželja v mesta. Prišlo je do prerazporeditev med naravno geografskimi enotami. Selitve iz podeželja v mesta in kraje, kjer so se odprle možnosti zaposlitve v nekmetijskih dejavnostih nasploh, so povzročile neenakomerno poseljenost. Že v šestdesetih letih, posebej pa v sedemdesetih in osemdesetih letih se je pojavil močan dotok prebivalstva iz jugoslovanskih republik, ki so se najprej začasno, nato pa tudi stalno naseljevali predvsem v mestih. Slovenija se je po letu 1961 spremenila iz emigracijske v ¡migracijsko deželo. Višek priseljevanja je bil okoli leta 1980 in je znašal okrog pet tisoč prebivalcev letno. Priseljenci danes predstavljajo desetino stalnega prebivalstva države. Razporejeni so pretežno v mestih s prevlado sekundarnega sektorja. Za zadnje desetletje je še značilno, da se je avtohtono prebivalstvo pričelo razseljevati iz mest na širša in ožja obmestja. Prebivalstvo Slovenije v zadnjih letih stagnira. Za zadnja leta je značilno upadanje rodnosti, stabilno ali rahlo naraščanje pričakovanega trajanja življenja in znova rahlo naraščanje števila neto selitev (Statistični urad R.S., 1995). Rast števila prebivalstva Slovenije se je v devetdesetih letih ustavila. Vzroka sta predvsem v nižji stopnji rodnosti (25.570 živorojenih otrok še leta 1986, in le 18.788 leta 1996) in nižjem številu priseljenih z območij nekdanje Jugoslavije (migracije se v zadnjih letih znova krepijo). Rodnost je pri slovenskem prebivalstvu padla pod kritično reprodukcijsko mejo že prej. vendar jo je deloma okrepilo priseljeno prebivalstvo, ki je bilo mlado in v okviru katerega so ženske predstavljale okoli 45 %. Naslednji sklop demografskih procesov, ki je tudi povezan z ostarevanjem prebivalstva (naravno rastjo) predstavlja spreminjanje strukture gospodinjstev in družin. Povprečna velikost gospodinjstev se je v obdobju 1971-1991 zmanjšala s 3.4 na 3,1 %. V istem obdobju se je delež družin brez otrok povečal s 17,9 na 20,8 %, delež družin z enim ali dvema otrokoma povečal s 65,6 na 76,1 % ter delež družin s tremi ali več otroci zmanjšal s 16,5 na 7,7 %. Značilno je tudi povečevanje števila enočlanskih gospodinjstev, tako ostarelih kot tudi mlajših. Vse to bo v prihodnje zahtevalo: • razvoj institucij za potrebe posebnih skupin prebivalstva, predvsem ostarelih; • strukturne spremembe v delovanju nekaterih ustanov (izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo,,..); • prilagoditev stanovanjske politike, potrebe po bivalni in arhitekturni revitalizaciji nekaterih delov mest in ostalih naselij (politika "compact city"); • spremembe v ekonomski vrednosti delovnih mest itd. Za oblikovanje skladnega regionalnega razvoja so demografska predvidevanja odločujočega pomena, ki ne obetajo bistvenega povečanja števila prebivalcev. Projekcije, ki jih je do leta 2020 v treh možnih variantah opravil Statistični urad RS nas opozarjajo, da lahko po najbolj optimistični varianti pričakujemo povečanje prebivalstva na okoli 2,21 mio., ali letni prirast za okoli 8400 prebivalcev. Po srednji varianti je pričakovati nadaljevanje skromne rasti prebivalstva, tako da bo le-to naraslo na okoli 2,05 mio. Pesimistična projekcija pa ocenjuje, da bo Slovenija v naslednjih 25 letih izgubila od 105 do 150.000 prebivalcev in nazadovala od skoraj dveh milijonov na 1,89 mio. prebivalcev. Iz statističnih projekcij torej lahko razberemo, da bo imela Slovenija leta 2020 med 1,89 mio. prebivalcev (če se rodnost ne bo bistveno spremenila, če se bo umrljivost le počasi zniževala in če bo presežek priselitev nad odselitvami minimalen) in 2,21 mio. (če se bo rodnost dvignila za približno 40 %, če se bo življenjska doba podaljšala za 3-4 leta in če se bo povečal letni presežek priselitev nad odselitvami na približno 4400 prebivalcev). Dolgoročno je po vseh variantah, ocenjeno nazadovanje števila njenega prebivalstva v starostnih skupinah 0-19 in 20-39 let. Število prebivalstva v starostnih skupinah 40-59, 60-79 in nad 80 let pa bo naraščalo. Na spremenjene demografske impulze bodo vplivala pričakovana gospodarska stabilizacija, povezana s trgom delovne sile in tudi stabilizacija političnih sprememb v soseščini (del beguncev se je stalno naselil v Sloveniji). V urbaniziranih, ravninskih in dolinskih območjih je pričakovati nadaljnje naraščanje prebivalstva in gospodarskih aktivnosti, usmerjenih v energetsko in surovinsko manj zahtevne proizvode ter služnostne dejavnosti. V urbaniziranih območjih se bo prebivalstvo po najbolj optimističnih ocenah povečevalo po letni stopnji +0,5 %, na podeželju pa še naprej upadalo (po letni stopnji tudi do -2 %). Težnje nas opozarjajo, da se bo število prebivalcev ob nadaljevanju trendov na treh četrtinah slovenskega ozemlja spustilo pod 500.000. Staranje in stagnacija števila prebivalstva Slovenije je (in bo) strukturna slabost na dveh tretjinah slovenskega ozemlja ... V regionalni razporeditvi naselij imamo veliko število vasi in malih mest, nimamo pa večjega števila srednje velikih mest, ki bi lahko krepila "regionalno armaturo" Slovenije. Slovenija vstopa v Evropsko unijo z relativno slabotnim demografskim potencialom in naselbinskim omrežjem in temu primerno nerazvito infrastrukturo. To slabi našo tekmovalnost v družbi velikega števila srednje velikih in velikih mest v Evropi. Posebno poglavje populacijskega (in širšega) razvoja bo potreba po nadzorovanem poteku ¡migracij, ki se bodo v Slovenijo slej ko prej usmerjale z območij nekdanje Jugoslavije. Politika migracij v Sloveniji bo morala biti usklajena z evropsko; ohlapen odnos bi lahko pripeljal do tega, da bi Slovenija postala koridor ilegalnih migracijskih premikov med današnjim območjem EU ter politično, gospodarsko in socialno še vedno nestabilnimi območji na vzhodu in jugovzhodu Tipi demografskih območij v Sloveniji Dosedanje raziskave, ki so temeljile na gibanju števila prebivalstva, deležu kmečkega prebivalstva, rodnosti in umrljivosti, naravni rasti in migracijskem saldu (glej npr. Klemenčič, 1976) so Slovenijo razvrstile po različnih tipih demografskih območij. Klemenčič (ibid) je na podlagi prostorske analize gibanja števila prebivalstva v dveh obdobjih (1953-1961 in 1961-1969) po matičnih okoliših v Sloveniji razlikoval dva poglavitna tipa demografskih območij s podtipi in sicer: 1. Tip prostorsko ugodnega demografskega razvoja s podtipoma: a) močnejšega naraščanja prebivalstva in prevlado nekmečkega prebivalstva; b) stagnacije ali rahlega naraščanja prebivalstva. 2. Tip prostorsko neugodnega demografskega razvoja s podtipoma: a) stagnacija ali rahlo upadanje prebivalstva; b) močnejše upadanje in razseljevanje prebivalstva. Analiza tega gibanja je že pred tremi desetletji razkrila težnje oblikovanja treh tipov območij regionalnega razvoja Slovenije: a) tip območij s konstantnim naraščanjem ali koncentracijo prebivalstva; b) tip območij s trajnim nazadovanjem ali praznjenjem prebivalstva in c) prehodni tip območij s težnjami stagnacije ali menjave med naraščanjem, nazadovanjem in stagnacijo. Po Klemenčičevih ugotovitvah so tedaj — leta 1969 — območja koncentracije obsegala 11,2 % poseljenega prostora Slovenije, območja praznjenja 25,6 % in območja stagnacije 63,2 %. Na območjih koncentracije je živelo 43,3 %, na območju praznjenja 9,5 % in na območjih stagnacije 47,2 % prebivalstva. Tedaj so bila prostorskim in regionalnim planerjem tudi že dana opozorila o posledicah "industrializacijskih" tendenc demografskega razvoja, o neustrezni porazdelitvi prebivalstva, o neustreznih težnjah demografskega razvoja predvsem v obmejnih in gorskih območjih ... Glede na to, da so od zgoraj citirane raziskave pretekla več kot tri desetletja, želimo v nadaljevanju z enako metodologijo ugotoviti sodobne spremembe v demografskem razvoju. Z razvrstitvijo naselij4 glede na populacijsko dinamiko v dvodobnem gibanju števila prebivalcev med leti 1961-1996 smo poskušali pri- * Klemenčičevi izračuni so temeljili na podlagi matičnih okolišev kot prostorskih enot. merjati tendence med razdobji 1961-1981 in 1981-1996. S primerjavo gibanja števila prebivalcev med omenjenimi obdobji smo skušali ugotoviti predvsem, v kakšni meri in kje se v novejšem času (poldrugem desetletju) nadaljujejo trendi, ki diferencirajo poselitveni prostor na območja koncentracije, stagnacije ali praznjenja prebivalstva. Oziroma, kakšen je bil učinek državnih ukrepov o skladnem regionalnem razvoju na poseljenost Slovenije, ki so pod različnimi imeni potekali v sedemdesetih, osemdesetih letih in prvi polovici devetdesetih let. Ponovna uporaba Klemenčičevih metod ima svoj smisel v vrednotenju trendov poselitvenih gibanj z vidika ustreznosti družbenih ukrepov glede izenačevanja družbenega razvoja Slovenije, saj lahko rezultate te analize uporabimo tudi kot preizkus dolgoročnih učinkov ukrepov, ki jih je družba sprejela s cilji izenačevanja življenjskih pogojev in skladnega regionalnega razvoja. Število prebivalcev je v poldrugem desetletju v naraslo za 14 %. Tudi v tem obdobju se je nadaljevala močna diferenciacija. Tretjina (34 %) naselij izkazuje povprečno rast, ki dosega 30 % prebivalstva in je omejeno prav tako na tretjino državnega ozemlja (31 %). Prehodno skupino predstavlja 1193 (20 %) naselij, ki izkazujejo stagnacijo. Pomenijo okoli desetine prebivalstva in okvirno petino površja države. V 2699 (46 %) naseljih pa opazujemo nazadovanje števila prebivalstva, kjer se je prebivalstvo v povprečju znižalo za petino. Njihov delež je zato upadel od četrtine na komaj 18 %. Preglednica 2: Tipi demografskih območij v R. Sloveniji. Kazalec Območja Območja Območja SKUPAJ koncentracije stagnacije upadanja prebivalstva prebivalstva prebivalstva štev. % štev. it«v. % štev. Število prebivalcev 1971 1133029 66 154212 9 438704 25 1725945 Število prebrvalcev 1981 1355908 72 139248 7 394608 21 1889764 Število prebivalcev 1986 1468742 75 147845 8 348060 18 1964647 Površina v kmJ 6192 31 3973 20 9973 50 20140 Število naselij 2016 34 1193 20 2699 46 5918 Indeks rasti 1971/1991 130 96 79 114 Indeks rasti 1981/1996 108 106 88 104 Gostota prebivalcev/km2 237,2 37,2 34,9 97,6 Vir: Statistični urad RS, lastm izračuni. Že ta groba analiza gibanja števila prebivalstva kaže, da so v Sloveniji še vedno prisotne težnje po koncentraciji na majhnem delu poseljenega sveta in hkratne tendence po razseljevanju in redčenju prebivalstva na obsežnih območjih poselitvenega prostora. Delež prebivalstva v območjih koncentracije prebivalstva se je v državi povečal za devet odstotkov, največ na Dolenjskem, Posavju in Obalno-kraški regiji, najmanj pa v Zasavju in na Gorenjskem. Med manjšimi teritorialnimi enotami je obseg koncentracije najbolj napredoval v Piranu, Slovenskih Konjicah, Cerknici, Trebnjem, Sežani, Šentjurju, Domžalah, Šmarju, Črnomlju, Tržiču, Sevnici, Litiji, Kočevju, Tolminu, Velenju, Grosuplju, Gornji Radgoni, Radljah in Krškem. Depopulacija pa je zopet najbolj napredovala na Dolenjskem, Posavju ter v Prekmurju in posebej na Goriškem (Zgornje Posočje). Število prebivalstva se je območjih koncentracije povečalo za tretjino, v območjih depopulacije pa upadlo za petino. Regije, ki od tega povprečja najbolj odstopajo so na eni strani ljubljanjska in obalna, ki izkazujeta najvišjo nadpovprečno dinamiko (Med občinami pa Piran, Velenje, Domžale, Slovenske Konjice, Tržič, Vrhnika, Grosuplje, Koper in Kamnik). S podpovprečno dinamiko pa Prekmurje in Podravje (Med občinami pa Trbovlje, Idrija, Hrastnik, Maribor, Zagorje, Celje, Jesenice, Ilirska Bistrica, Lendava. Ljutomer, Dravograd, Laško, Ajdovščina, Ormož, Slovenska Bistrica, Radlje, Ptuj, Ravne, Mozirje, Postojna, Murska Sobota, Brežice, Ribnica, Lenart, Kočevje, Tolmin in Sevnica). Podrobnosti nam nazorno ilustrira karta o tipih demografskih območij, ki opozarja, da se območja koncentracije, stagnacije ali praznjenja, ki so se oblikovala v šestdesetih in sedemdesetih letih le še nadaljujejo v devetdesetih: Analize spreminjanja števila prebivalstva med leti 1961 in 1996 kažejo na teritorialno širjenje tako območij koncentracije, ki so se v opazovanem obdobju povečale za skoraj dvakrat, kakor tudi območij praznjenja, ki so se povečale iz okrog 32 % na polovico vsega državnega teritorija. Območja koncentracije prebivalstva so se razširila na tretjino - kjer pa živi tri četrtine ljudi, prehodna območja stagnacije še vedno predstavljajo okoli petine ozemlja države in desetino prebivalstva, zato pa se je obseg teritorija s praznjenjem prebivalstva skrčil na polovico, toda ljudi je na tem ozemlju le še za slabo petino (!). Tako lahko zaključimo, da sta se z motorizacijo dnevnih migrantov v zadnjem desetletju povečala tako obseg kakor tudi število prebivalstva v t.i. demografsko stabilnih območjih, medtem ko se kljub policentrični zasnovi regionalnega razvoja in posebnih z zakonom določenih virov gospodarske pomoči demografsko ogroženim območjem, le-ta še vedno širijo, tako da t.i. demografsko labilna območja obsegajo polovico vse površine, na kateri živi šestina prebivalstva (Klemenčič, 1995). Po težnjah rasti prebivalstva in po razmerjih med deleži prebivalstva po conah gibanja števila prebivalstva lahko sledimo razlikam med posameznimi (planskimi) regijami, (donedavnimi) občinami in še posebej med naravnimi regijami. V primerjavi s Klemenčičevimi ugotovitvami so se prostorsko razširila območja koncentracije na eni strani in območja upadanja prebivalstva na drugi zlasti v območjih z "zapoznelo" urbanizacijo in s podpovprečnim deležem teh območij. Tu pre-dnačijo Dolenjska, Prekmurje, Savinjsko, Goriško, Posavje in Obalno-kraška regija. Območja koncentracije prebivalstva so najobsežnejša na Gorenjskem (kjer zajemajo 49 % območja regije), medtem ko so najobsežnejša območja upadanja v Pomurju (65 %) in Goriškem, kjer zavzemajo skoraj tri četrtine teritorija (72 %). Preglednica 3: Tipi demografskih območij po statističnih regijah v R. Sloveniji. Območja Območja Območja Regija Kazalec koncentracije stagnacije upadanja SKUPAJ prebivalstva prebivalstva prebivalstva štev. % štev. % štev. % štev. štev. prebivalcev 1971 50941 39 12821 10 65648 51 129410 POMURJE štev. prebrvalcev 1996 63122 49 12169 9 54655 42 129946 gostota prebiv. na km2 201,55 77,44 62,55 96,68 štev. prebrvalcev 1971 204004 68 22117 7 72573 24 298694 PODRAVJE štev. prebivalcev 1996 236707 75 21478 7 57418 18 315603 gostota prebiv. na km3 325,15 71,70 51,58 147,43 štev. prebivalcev 1971 45577 69 5046 8 15370 23 65993 KOROŠKA štev prebivalcev 1996 57162 77 4586 6 12061 16 73809 gostota prebiv. na km3 202,89 25,58 20,77 70.85 štev. prebivalcev 1971 141243 64 22766 10 56930 26 220939 SAVINJSKA štev. prebivalcev 1996 187878 74 21160 8 46240 18 255278 gostota prebiv. na km3 252,16 41,57 42.24 108,69 štev. prebivalcev 1971 36626 81 2883 6 5807 13 45316 ZASAVJE štev. prebivalcev 1996 40359 85 2822 6 4175 9 47356 gostota prebiv. na km2 507,66 41,29 36,14 179,80 štev. prebivalcev 1971 28302 40 11900 17 29703 42 69905 POSAVJE štev. prebivalcev 1996 36773 51 11545 16 23940 33 72258 gostota prebiv. na km2 207,95 61,01 43,39 78,73 štev. prebivalcev 1971 52339 57 12758 14 26349 29 91446 DOLENJSKA štev. prebivalcev 1996 70172 68 12135 12 20943 20 103250 gostota prebrv. na km2 153,55 32,00 25,41 62,19 OSREDNJA štev. prebrvalcev 1971 326275 75 22750 5 83850 19 432875 SLOVENIJA štev. prebrvalcev 1996 449236 84 21792 4 62178 12 533206 gostota prebiv. na km2 273,64 26.00 35,22 125,60 štev. prebivalcev 1971 128029 62 14601 9 13094 8 155724 GORENJSKA štev. prebivalcev 1996 166034 87 14561 8 10988 6 191583 gostota prebiv. na km2 159,12 29 03 18,77 89,96 štev. prebivalcev 1971 50854 54 9481 10 34627 36 94962 GORIŠKA štev. prebivalcev 1996 66131 64 9317 9 27285 27 102733 gostota prebiv. na km2 208,73 44,28 19.84 54.00 OBALNO- štev. prebivalcev 1971 68839 53 27134 21 34753 27 130726 KRAŠKA štev prebivalcev 1996 95168 64 26142 17 28177 19 149487 gostota prebiv. na km2 232,31 29,27 25,76 62,37 štev. prebivalcev 1971 1133029 66 154212 9 438704 25 1725945 SLOVENIJA štev. prebivalcev 1996 1468742 75 147845 8 348060 18 1964647 gostota pretxv. na km2 237,16 37,21 34,90 97,55 Povprečna gostota poseljenosti v območjih koncentracije znaša 237 prebivalcev na km2, v območjih stagnacije 37 prebivalcev na km2 in 35 prebivalcev na km2 v območjih depopulacije. Največjo gostoto izkazujejo območja koncentra- cije v okolici rudarskih mest, ob obalnih mestih, na Dravsko-Ptujskem polju, v osrednji Savinjski dolini, na Ljubljanskem polju in Kamniškobistriški ravnini, Kranjsko-Sorškem polju, v Šaleški kotlini ter Spodnji mežiški in Spodnji Vipavski dolini. Povsod presega 300 prebivalcev na km2. Tu tudi število naselij presega polovico vseh naselij. V nasprotju z naštetimi pa je v gravitacijskih zaledjih Lendave, Murske Sobote, Kočevja, Idrije, Sežane, Ormoža, Brežic, Tolmina in Ilirske Bistrice manj kot petina naselij v območjih koncentracije prebivalstva. Najnižja gostota poseljenosti je na kraških planotah zahodne, južne in jugovzhodne Slovenije. Po Klemenčičevih ugotovitvah je bil najvišji delež prebivalstva, ki je prebival v območjih koncentracije prebivalstva v osrednji Sloveniji in je predstavljal dobro polovico (52 %) ljudi živečih v tej regiji. Po naših ocenah sedaj v območjih koncentracije prebivalstva prebiva v povprečju 75 % ljudi. Največ, skoraj devet desetin ljudi (84 %) v Osrednji slovenski regiji in Zasavju (85 %). Nadpovprečna koncentracija je v gravitacijskih zaledjih Trbovelj, Kranja, Vrhnike, Jesenic, Domžal, Ljubljane, Maribora, Celja, Logatca, Raven na Koroškem, Kamnika, Velenja, Škofje Loke, Kopra, Slovenj Gradca, Hrastnika, Dravograda, Radovljice, Zagorja, Novega mesta, Izole, Žalca in Kočevja (vrstni red na podlagi rank-size-rule). Proces praznjenja prebivalstva je prav tako napredoval, še najbolj na Dolenjskem, Prekmurju in Spodnjem Posavju. Med imajo najvišje deleže v zaledju Lendave, Ormoža, Brežic, Murske Sobote, Tolmina, Ilirske Bistrice, Lenarta, Radelj ob Dravi, Šmarja pri Jelšah, Trebnjega, Ljutomera, Sevnice, Ajdovščine, Sežane, Šentjurja pri Celju in Cerknice. Ugotovitve ponovno dokazujejo, da se je proces koncentracije na eni in razseljevanja na drugi v zadnjih dvajsetih letih pospešeno stopnjeval. Podrobna analiza gibanja števila prebivalcev med leti 1961 in 1996 po naseljih je pokazala: • da se območje koncentracije ali trajne rasti prebivalstva teritorialno močneje širijo na širšem urbaniziranem območju Ljubljane in Gorenjske kot v ostali Sloveniji; • da se nadaljujejo procesi oblikovanja središč z naraščanjem prebivalstva v široki okolici Maribora (na Spodnjem Dravskem polju), Celja (v Osrednji Savinjski dolini), Velenja (v Šaleški kotlini), Revirskih mest, Nove Gorice (v Spodnji Vipavski dolini) in Novega mesta (v dolini srednje Krke); • da lahko zasledimo začetke oblikovanja koncentracije prebivalstva na območjih večine nekdanjih občinskih središč; • da v hribovitih, gorskih, kraških, zlasti pa obmejnih območjih (med njimi posebej izpostavljamo novo oblikovano jugovzhodno mejo, ki je poleg vsega še sorazmerno neraziskana) — razen redkih izjem na območju Spodnje Mežiške in Zgornje savske doline, Goriškega in Slovenske Istre — prebivalstvo še naprej povsod nazaduje; • da se učinki ukrepov za pospeševanje manj razvitih (demografsko ogroženih, ipd. ...) v težnjah po zaustavitvi upadanja prebivalstva niso izkazali skoraj v nobenem primeru. V nekaterih obmejnih območjih se je proces razseljevanja v zadnjih letih celo poglobil kar nam narekuje temeljitejše iskanje vzrokov za nastalo stanje. Zlasti iskanje vzrokov za premajhno pospeševanje gospodarskega razvoja, infrastrukturnega opremljanja in drugih ukrepov, povezanih z zasnovami policentričnega razvoja Slovenije, ki se morajo uveljaviti, če želimo v nekaterih demografsko zelo kritičnih območjih, zlasti v zahodni, severovzhodni in južni Sloveniji še naprej zadržati poselitveni prostor. Na demografska gibanja ima pomemben vpliv še selitvena mobilnost, ki je pomemben element preobrazbe pokrajine. Zaradi spremenjenih ekonomskih pogojev in motivacije se spreminjajo smeri prostorske gibljivosti prebivalstva. Ker je bil v najzgodnejših urbanizacijskih stopnjah največji delež prebivalstva zaposlen v kmetijstvu in je bila stopnja urbanizacije nizka, je imela tudi selitvena mobilnost bolj ali manj agrarni ali celo "kolonizacijski" značaj. V industrijski stopnji urbanizacije, ko je bilo težišče zaposlovanja v sekundarnih dejavnostih, je bila socialna in prostorska mobilnost v naglem porastu. V socialnem pogledu je prevladovalo prestrukturiranje agrarnega prebivalstva, kar je imelo za posledico intenzivno preseljevanje. Prevladujoča smer selitev je bila usmerjena iz vasi proti mestom. Posledice so bile daljnosežne. V terciarni stopnji urbanizacije je težišče zaposlovanja v storitvenih dejavnostih, ki imajo svojske lokacijske pogoje. V tej fazi se migracijske smeri spremene. Učinek takšnega razvoja je pojav mestnih regij. Posledice spremenjenih oblik mobilnosti prebivalstva se kažejo na demografskem, socialno-ekonomskem in kulturnem področju kot tudi v prostorsko-političnih odnosih, in to v območjih priseljevanja kot tudi v območjih odseljevanja. S širjenjem urbanizacije v okolico mest, prihaja zaradi priseljevanja na urbaniziranih območjih do zanimivega preobrata. Mesta niso več osrednja in najbolj privlačna točka, ampak to postaja njihova okolica, ki prebivalstvu (s spreminjanjem ekonomskih možnosti in motivov) ponuja drugačne razmere za bivanje. Če je pri srednjeveškem mestu veljalo, daje imelo mestno središče status najvrednejšega bivanjskega okolja, in če so to kasneje, v industrijski dobi postala vilska predmestja, pa so danes to že območja okoli mest ali pa celo še bolj oddaljena območja, kamor močnejši vplivi bližnjih mest komaj še segajo. Industrializacija je povzročila nove tokove v gospodarstvu, prebivalstvenih strukturah in pokrajinski fiziognomiji. Če je bil za šestdeseta leta še značilen predvsem selitveni tok s podeželja v bližino zaposlitvenih središč ob istočasni preobrazbi zaledij industrijskih krajev v izrazita gravitacijska območja dnevne delovne migracije, potem v drugi polovici sedemdesetih let že opažamo zastoj. Selitveni tokovi se postopno preusmerjajo v obratno smer, tako da v osemdesetih letih opažamo prepletanje migracijskih tokov bodisi iz mestnih središč ali pa še vedno s podeželja na mestno obrobje. Ta proces je bil v naših razmerah izredno hiter in je kljub močnim migracijskim tokovom ter preslojitvam pustil na podeželju še v isti generaciji močne vezi - navezanost na zemljo, na podeželje. Zaradi intenzivnosti dobivajo takšni tokovi tudi v sodobnosti prevladujočo vlogo (Klemenčič, V., 1971). Seveda to ni edina oblika razseljevanja mestnega prebivalstva v okolico. Vse pogosteje namreč mestni prebivalci kupujejo parcele v obmestnih naseljih, posebno tam, kjer je dostopnost do mesta (tudi z javnimi prevoznimi sredstvi) dobra, in si tam zgradijo hiše. Zaradi pomanjkanja stanovanj v osrednjem mestu se preseljujejo prebivalci predvsem v bližnja manjša obmestna naselja. Eden od možnih načinov razreševanja socialnih problemov v mestu je tudi ta (posluževala so se ga številna industrijska podjetja predvsem v osemdesetih letih), da se socialno problematičnim prebivalcem odobrijo ugodni kreditni pogoji za gradnjo stanovanjske hiše v bližnjem obmestnem naselju. V tem primeru ne gre za raz-seljevanje mestnega prebivalstva, ki zaradi svojega socialnega statusa lahko uresniči svoje sanje o bivanju zunaj mesta, ampak za najnižji sloj prebivalstva, ki mu je družba "omogočila", da namesto v mestu, lahko živi v precej boljših bivanjskih razmerah na podeželju v bližini mesta. Naslednje pomembno gibalo, ki selitvene tokove usmerja iz mest na obrobja, so cene zemljišč v mestih, ki so posledica odsotnosti dolgoročne zemljiške politike in/ali nemožnosti zagotovitve primernih (cenenih) površin za gradnjo enodružinskih hiš v mestih. Četrti vzgib za selitve prebivalstva iz mesta predstavlja onesnaževanje okolja vseh vrst, ki se pojavljajo v stanovanjskih območjih v vseh mestih po svetu in tudi v Sloveniji. Ti razlogi predstavljajo močan motiv za selitve iz mest v okolico. Nadaljnjo pomembno vlogo pri selitvenih procesih igrajo tudi selitve proizvodnih, predvsem servisnih obratov iz mesta na obrobje. Ta proces pri nas še pospešujejo politične in družbene spremembe in gospodarska recesija zadnjih let, povezani s privatizacijo, katere prostorski učinki še niso ustrezno ovrednoteni. Da se mestno prebivalstvo dejansko vse bolj seli v bližnjo okolico mesta, nam govorijo tudi podatki. Leta 1971 je v slovenskih mestih prebivala skoraj polovica ljudi (48,7 %), ki niso bili rojeni v mestu, v obmestjih pa je bila dobra tretjina (36,0 %) priseljencev. Ob naslednjem popisu se je delež priseljenih v mestih povzpel na 52,0 % (povečanje za 6 %), v obmestjih pa na 41,6 % (povečanje za 15 %). V tem obdobju so še vedno prevladovale selitve iz vasi v mesta. Med vsemi selitvami je bilo za več kot dve tretjini (68,6 %) ljudi, ki so se izselili iz podeželskih naselij. V istem času je izseljevanje iz mest predstavljalo komaj 12 % prebivalstva. V slovenskih mestih je leta 1981 živela praviloma več kot polovica ljudi, katerih poreklo ni bilo avtohtono, medtem ko so bila obmestna in ostala podeželska območja v tem pogledu še izjema. Nad 50 % priseljencev je bilo le v obmestjih Domžal, Jesenic, Kamnika, Kočevja, Ljubljane, Postojne, Velenja in Žalca. Leta 1991 je v bilo v Sloveniji že 54,8 % prebivalstva, ki ni več prebivalo v svojem rojstnem kraju. Podrobnejša analiza migracijskih gibanj za obdobje 1982-1998 kaže pre- obrat v selitvenih smereh prebivalstva. Najbolj opazna sprememba je v tem, da do sredine prejšnjega desetletja še prevladujejo priselitve v mesta, nato pa večina mest že izkazuje negativni migracijski saldo. Naša mesta izkazujejo v obdobju 1982-1986 še pozitivni migracijski saldo v skupni višini +10572 prebivalcev. Po letu 1987 je zabeležen dramatičen preobrat, saj je v obdobju 1987-1993 migracijski saldo že močno negativen: -10195 (v skupini mest z nad deset tisoč prebivalci pa celo -13286), v obdobju 1994-98 pa se število poveča na -17141 prebivalcev. Med mesti z negativnim migracijskim saldom v opazovanem obdobju prednjači Ljubljana (-8024 prebivalcev), sledi ji Maribor (-3361), Obalna mesta (-2539, med njimi Koper (-1610)), Jesenice (-1540), Ptuj (-991), Celje (-1244). Našteti primeri nakazujejo tendence razseljevanja prebivalcev iz mest. Med večjimi slovenskimi mesti imajo v obdobju 1982-1998 pozitivni selitveni saldo le še Kranj (+1012), Domžale (+927, kot -razbremenilni" središči Ljubljane) in Velenje (le še +291, kjer pa je tudi že prišlo do obrata saj ima v obdobju 1994-1998 selitveni saldo že -792) ter manjša mesteca, kot npr. Ajdovščina, Brežice, Bled, Cerknica, Črnomelj, Dravograd, Gornja Radgona, Grosuplje, Krško, Litija, Ljutomer, Logatec, Mengeš, Portorož, Radovljica, Ravne na Koroškem, Rogaška Slatina, Ruše, Sevnica, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šempeter pri Novi Gorici, Šentjur pri Celju, Tolmin, Vrhnika, Žalec, (zaradi prednosti malih mest) pa tudi že npr. Škofja Loka (zaradi rezultatov, ki jih daje uspešna prenova mestnega jedra). Vsa ostala naselja v velikostni kategoriji 3-10.000 izkazujejo vsa skupaj pozitivni migracijski saldo v višini +3542 prebivalcev in nadpovprečno visoko intenzivnost selitev, kjer število bruto selitev znaša 59,7 preb./100 prebivalcev. V zadnjem obdobju tudi podeželska naselja beležijo pozitivni migracijski saldo (glej preglednico št. 4 in priložene karte). Preglednica 4: Selitvena mobilnost prebivalcev v obdobju 1982-1998 glede na tipe prostorskih območij poseljenosti v Sloveniji. Tipologija Selitveni saldo Selitveni saldo Selitveni saldo Skupaj območij 1982-1986 1987-1993 1994-1998 1982-1998 Mesta +10572 -10195 -17141 -16764 Obmestja +11903 +14602 +9144 +35649 Urbanizirana podeželska naselja ♦8587 +11270 +6023 +25880 Podeželska naselja -10906 -5057 +5071 -10892 SKUPAJ +20156 +10620 +3097 +33873 Zanimiv je tudi pregled razmerij med deleži števila prebivalcev, števila naselij in površjem, ki kažejo, da sta se v poldrugem desetletju oblikovali dve območji kjer na dobri polovici državnega teritorija prevladuje pozitivni migracijski saldo. Težnje pa nakazujejo, da se delež površja s pozitivnim selitvenim saldom povečuje, medtem ko se delež števila prebivalcev zaradi negativnega salda v vseh večjim mestih zmanjšuje (glej preglednico št. 5). Preglednica 5: Razmerja med deleži števila prebivalcev, površjem in številom naselij s pozitivnim migracijskim saldom v treh časovnih prerezih v obdobju 1982-1998. 1982-1986 1987-1993 1994-1998 1982-1998 Delež površja s pozivnim selitvenim saldom 48 52 64 52 Delež prebivalstva s pozitivnim selitvenim saldom 64 43 37 47 Delež naselij s pozitivnim selitvenim saldom 41 49 55 51 Razvoj selitvene mobilnosti po regijah izkazuje glede števila bruto selitev dokaj uravnotežene razmere. Gibljejo se med 44 (v Zasavju) in 65 (ob Obali) preseljenimi prebivalci na 100 prebivalcev. Tudi pregled po občinah ne kaže na bistvena odstopanja od teženj na regionalni ravni. Selitveni saldo je v vseh regijah z izjemo kraške, pomurske in koroške regije pozitiven. Selitvena intenzivnost, izračunana iz količnika med selitvenim saldom in vsoto vseh selitev v opazovanem obdobju je najmočnejša ob Obali, na Gorenjskem, na Celjskem in v osrednji Sloveniji. Oglejmo si strukturo selitvenega salda nekoliko podrobneje na podlagi kartografske analize, ki sloni na manjših ozemeljskih enotah, (glej sliko). Tudi tukaj se nam zopet izluščijo prostorska območja, kamor se še posebno močno stekajo doseljenci. Ta območja so se strnila v že tolikokrat imenovanih in sklenjenih območjih ter samo dopolnjujejo podobo, kakršno smo že ugotovili pri populacijskem razvoju. Najobsežnejša območja presežka doseljevanja nad izseljevanjem zajemajo gospodarsko najbolj razviti del Slovenije v severnem delu Ljubljanske kotline. Sestoji se iz štirih izrazitejših doselitvenih območij: prvo je na severu, v okolici Jesenic, Radovljice, Bleda in Tržiča, drugo zajema obmestje Kranja na Dobravah in Kranjski ravnini ter Kranjsko-Sorškem polju, tretje pa je metro-politansko območje Ljubljane na Ljubljanskem polju in Kamniškobistriški ravnini, in četrto, ki ga sestavljajo posamezna sklenjena območja na severnih pobočjih Bloške planote in robu Ljubljanskega Barja. Nadaljnja jedra močnega doseljevanja predstavljajo urbanizirana zaledja v okolici Zagorja in Trbovelj. Zatem celotno urbanizirano zaledje obalnih mest, severno obrobje Savinjske doline med Velenjem in Celjem in osrednji del Novomeške kotline. Manjša jedra z intenzivnejšim doseljevanjem so še v okolici Črnomlja, Štor pri Celju, Slovenskih Konjic, Šmarij pri Jelšah, Raven na Koroškem, Logatca, Cerknice, Postojne. Kratka analiza prostorske mobilnosti je pokazala, da so selitve in med njimi še posebej doseljevanje, zelo dober indikator za regionalno demografsko diferenciacijo. Območja doseljevanja so identična z območji koncentracije prebivalstva in zato tudi temeljni element za programiranje perspektivnega regionalnega razvoja postindustrijske pokrajine. Prebivalstvo se vedno bolj seli in koncentrira na območja, ki mu nudijo boljše razmere za bivanje, delo in oddih. w o Selitveni prirastek rad 300 rrri 100-300 I I 0-100 Selitveni padec I I 0-100 nad 100 n«pos«Seno otunačje a.mr Marjan Ravtur Kanograr P*m Franu» V* SURS iMlni viatun C mmtjt za 900gr«rr, 2000 Selitvena mobilnost prebivalcev v obdobju 1982-1998 Prostorska mobilnost prebivalstva in spremembe v načinu naselitve, tako značilni za Slovenijo v zadnjem desetletju, niso več v tesni zvezi s poklicnim pre-slojevanjem, kot je bil to primer še pred dvema desetletjema (Klemenčič, 1971), marveč odraz socialne mobilnosti, povečanega standarda prebivalstva in zra-ščanja gravitacijskih območij dnevne migracije delovne sile okoli zaposlitvenih centrov v sklenjena in med seboj povezana območja, ki temelji tudi na liberalnih principih graditve naselij. Razporeditev delovnih mest v funkciji regionalnega razvoja Slovenija je v svojem povojnem razvoju zaradi deagrarizacije, industrializacije, urbanizacije, intelektualizacije, itd. — skratka vse obsežnega tehnološkega napredka in modernizacije celotne družbe nedvomno dosegla pomembne rezultate na ekonomskem in socialnem področju ter bistveno spremenila svojo gospodarsko, demografsko in naselbinsko strukturo. Ob dinamičnem razvoju zaposlovanja je že v začetku osemdesetih let dosegla polno zaposlenost in raven srednje razvite industrijske države. Zaposlenost prebivalstva je do sredine druge polovice osemdesetih let naglo naraščala. Prebivalstvo se je v povojnem obdobju povečalo skoraj za pol milijona oz. za četrtino. Iz dežele z okoli 50 % kmečkega prebivalstva in le s 16 % zaposlenega prebivalstva od skupnega števila ljudi, je ob zelo dinamičnem razvoju zaposlovanja hitro dosegla polno zaposlenost in dosegla raven srednje razvite industrijske države. Delež kmečkega prebivalstva se je zmanjšal na petnajstino. Po letu 1987 sledimo gospodarski in družbeni krizi, pozneje povezani še s spremembo družbenega sistema, ki se odraža v zmanjševanju števila delovnih mest in povečani stopnji brezposlenosti. V zadnjem desetletju se je število delovnih mest zmanjšalo za četrtino (73 %), število brezposelnih pa povečalo za osemkrat. Spremembe so povzročile opazne strukturne spremembe v zaposlenosti aktivnega prebivalstva in naselbinski strukturi. Od prevlade primarnega sektorja, je v strukturi aktivnega prebivalstva prišlo najprej do prevlade sekundarnega sektorja, posebej v zadnjih letih pa že prevladuje delež terciarja in kvartarja oz. služnostnih dejavnosti (glej preglednico št. 6). V povojnem obdobju se je ob starih industrijskih območjih oblikovalo več novih razvojnih — zaposlitvenih središč, ki so postopoma prevzemale funkcije novih razvojnih polov. Tradicionalnim zaposlitvenim središčem, kot so Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Jesenice, Trbovlje in drugi, so se pridružili novi centri, zlasti: Novo mesto. Nova Gorica, Murska Sobota, Velenje in somestji Koper -Izola - Piran ter Krško - Brežice. Vsa našteta zaposlitvena središča so ogrodje policentričnega sistema, ki je še danes nosilec razvoja zaposlitvenih, gospodarskih in servisnih dejavnosti. Nova razvojna središča so pripomogla k socialnim in gospodarskim spremembam nekaterim, v preteklosti manj razvitim širšim obmo- čjem. Zlasti od leta 1970 dalje so se praviloma hitreje razvijalo regije, katerih raven razvitosti je bila dotlej podpovprečna, počasneje pa regije, katerih dosežena stopnja je bila nadpovprečna (Vrišer, 1988). To je omogočalo postopno zmanjševanje razlik glede življenjskih razlik in delovnih pogojev prebivalstva med posameznimi regijami. Po osamosvojitvi opažamo zopet centralizacijo zaposlenosti v osrednji in deloma v jugozahodni Sloveniji. Po podatkih registra organizacij in skupnosti (ROS) med leti 1993 do 1996, ko se je skupno število delovnih mest — predvsem zaradi nadpovprečnega padca v industriji in primarnem sektorju — zmanjševalo po povprečni letni stopnji -3 % in je bila ta stopnja od 3 do 6 krat višja v Zasavju, Notranjskem, Podravju in na Dolenjskem kot v osrednji Sloveniji, Gorenjskem ali ob Obali. Preglednica 6: Število in delež zaposlenih v po sektorjih gospodarskih dejavnosti (1953-1996). Zaposlenost - brezposelnost - Leto Leto Leto Leto Leto Leto struktura zaposlenosti 1953 1961 1971 •981 1991 1996 Število zaposlenih 281344 458286 572814 801798 746041 634651 Povp letna stopnja rasti/padanja v % ♦6.3 ♦2.3 +3.4 -0,7 -3,2 Število brezposelnih 9929 7721 14978 12315 75079 124470 Povp, letna stopnja rasti/padar a v K -3.1 ♦69 -1.9 ♦ 19.8 ♦10.6 Dejavnostna struktura zaposlenih v % Primarni sektor 53.6 38.9 27.2 15,8 13.7 9.9 Sekundami sektor 28.7 37,1 45,7 48,3 45,6 42,0 Terciarni sektor 9,5 9.8 14.8 20,5 18,4 21,3 Kvartarni sektor 8,2 14,2 12,3 15.4 22,3 26,7 SKUPAJ 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Vir: Statistični urad RS. lastni izračuni. Nosilno gospodarsko in zaposlitveno ogrodje je leta 1997 sestavljalo 99 zaposlitvenih centrov z več kot 1000 delovnimi mesti. V njih je bilo 84 % vseh delovnih mest v Sloveniji. V številu delovnih mest izrazito prevladuje metro-politansko območje Ljubljane, kjer je trikrat več delovnih mest kot v Mariboru6 Kranj in Celje sta na naslednjih mestih s približno prav toliko delovnimi mesti skupaj kot Maribor. Sicer pa prevladujejo Ijubljansko-gorenjsko-kamniškobistri-ški zaposlitveni bazen (s 40 % vseh delovnih mest), ter podravski in celjsko-velenjski (vsak s po 10 % delovnih mest). Sledijo manjši zaposlitveni centri, ali skupine centrov: Novo mesto, Nova Gorica, Obalna mesta in Murska Sobota (vsak z okoli 4 % delovnimi mesti) ter koroško somestje industrijskih centrov (Slovenj Gradec - Dravograd - Ravne - Mežica), Zasavska mesta, Ptuj, Postojna 6 Podatki za leto 1996 so povzeti po Statističnih informacijah, it 17/97. Statistični urad RS in niso povsem primerljivi s prehodnimi podatki, ki temelje na popisnih rezultatih. 6 Razmerje v številu delovnih mest med Ljubljano in Mariborom je bilo pred desetletjem Se 2:1. (z okoli 2,5 % delovnih mest). Poleg tega je še niz manjših zaposlitvenih (industrijskih) krajev, ki imajo v povprečju eno ali dve industrijski panogi. Naselij, ki so imela več kot 100 delovnih mest je bilo 405, kar pa je pomenilo 95 % vseh delovnih mest v Sloveniji. Primerjavi med razporeditvijo poseljenosti in razporeditvijo delovnih mest torej kažeta na relativno močnejšo koncentracijo delovnih mest kot poseljenosti (Ravbar, 1997). Kljub močni koncentraciji delovnih mest v manj kot desetini mest in pretežno industrijskih naselij (glej priloženo karto), je zadnje obdobje ob negativnih težnjah pri možnostih zaposlovanja, vzpodbudilo tudi razpršitev delovnih mest, kar lahko v regionalnem razvoju ocenimo tudi kot pozitivne dekoncentracijske težnje. Delovna mesta se postopoma razporejajo vse bolj enakomerno, saj ima vsaj eno delovno mesto 4225 naselij ali 70 % slovenskih naselij, leta 1991 je bilo teh naselij 2902 ali 49 % (pred desetimi leti jih je bilo le 2206 ali dobra tretjina). To pomeni, da se je število naselij z najmanj enim delovnim mestom v najmanjših - pretežno podeželskih naselji v proučevanem obdobju podvojilo. Analiza razmestitve delovnih mest na regionalni ravni7 teh pozitivnih premikov še ne odraža, saj v zadnjih desetih letih ni prišlo do zaznavnih sprememb. Če odmislimo zmanjšanje števila delovnih mest. ki v državi v proučevanem obdobju pada po povprečni letni stopnji — 2,0 %, se razlike v gostoti delovnih mest, izmerjeni s številom delovnih mest/1000 prebivalcev, še naprej ohranjajo v podobnih razmerjih. Tako je povprečna gostota delovnih mest v Osrednji Sloveniji še vedno 1,4 krat višja od tiste v Pomurju. Zaradi velike koncentracije delovnih mest v širši ljubljanski okolici, ki za 19 % presega delovno aktivno prebivalstvo, so podpovprečne gostote delovnih mest v Pomurju, Podravju, Posavju, Koroškem. Notranjskem, Zasavju in celo na Gorenjskem (glej preglednico št. 7). Večje so razlike v razporeditvi delovnih mest, če opravimo primerjavo na ravni lokalnih skupnosti. Tako ima najvišjo gostoto delovnih mest mestna občina Murska Sobota (!) - 718,3 delovnih mest na 1000 prebivalcev in ta gostota je npr. dvajsetkrat višja od občine z najnižjo gostoto delovnih mest — Destrnik-Trnovska vas. Nasploh podrobnejša primerjava razmestitve delovnih mest kaže na visoko stopnjo polarizacije delovnih mest v največjih mestih — regionalnih središčih ter še nekaterih zaposlitvenih središčih kot npr. Domžale, Ravne -Prevalje, Postojna, Sežana, Rogaška Slatina, Idrija, Bled, Metlika, Zreče, Kidričevo, Naklo, Cerkno, Žiri. Semič, Nazarje, Muta ... Občin z nadpovprečno gostoto delovnih mest je le 27 ali 18 %. Na drugi strani pa je dobra desetina (11 %) občin, pretežno v SV Sloveniji, ki ne dosegajo niti četrtine od povprečne stopnje gostote delovnih mest. To sproža obsežno dnevno migracijo zaposlenih, ki močno presega tudi polurno izohrono potovanja na delo. Ta območja predstavljajo 6 % površja in v njih živi 4 % prebivalstva. 7 Regionalno raven (primerljivo tudi z NUTS 3) nam v pričujoči raziskavi pomenijo statistične regije kot jih uporablja SURS. Preglednica 7: Regionalne disparitete (po statističnih regijah) v številu in gostoti delovnih mest ter količnikih odstopanj od državnih povprečij po tipih naselbinskih območij v Sloveniji leta 1997. Statistična Mesta Obmestna Urbanizirana Podeželska Skupaj Delež regija naselja podeželska naselja del. naselja mest 1 2 3 4 1 2 3 4 1 2 3 4 1 2 3 4 1 2 3 4 od RS Dolenpka 26058 762,4 1,27 1,86 3663 282,6 1,11 0,74 6550 292,3 1,18 0,75 2244 62,6 0.91 0,16 42178 356.3 1,02 0,93 5% Gorenjska 51071 540.7 0.90 1.42 13258 209.5 0,62 0,52 3743 177,5 0,72 0,42 773 51,4 0,75 0,15 62103 319,3 0,91 0,61 9% Gortika 20340 635.4 1.06 1.63 12221 389.3 1,53 0,98 8580 443,7 1,60 1,08 2798 75,9 1,11 0,22 56160 371.9 1,06 0,97 6% Koroški 15001 568.0 0,95 1,46 4237 392.1 1.54 0,99 4465 221,9 0.90 0,54 1031 63,8 0,93 0.19 24734 336.5 0,96 0,88 3% Notran|sJu 8708 636.8 0.89 1.39 241 2.0 0,01 0,51 4947 534,9 2.17 1.04 2216 96,8 1,44 0,31 16353 326,4 0,88 0,85 2« Obalnokraika 27651 585.4 0,98 1.56 6367 240.0 0,94 0,59 3777 266,4 1,06 0,64 1191 89,6 1,31 0,26 45353 355.0 1,01 0,91 5% Osrednja SLO 191921 590.5 0.98 1.46 26959 248,8 0,96 0,56 5696 167,9 0.68 0.39 2988 80,1 1.17 0,21 254523 415.3 1.19 1,00 31« Podrle 75440 581,3 0,97 1,65 15880 163.1 0,72 0,54 8390 227,4 0.92 0,57 3353 50,2 0.73 0,17 118943 292.3 0,63 0,86 14% Pomuije 24420 900.5 1.50 2,36 2460 326.5 1.28 0,87 5611 160,0 0,73 0,51 4547 72,7 1,06 0,24 39698 289.7 0,83 0,86 5% Posrnje 14048 626.2 1,04 1.67 3568 449.9 1.76 1,26 1912 172,3 0,70 0,62 2230 75,1 1.10 0,24 21778 305.9 0,87 0,90 3% Savinjska 60175 650.6 1,08 1.65 14595 309.7 1.21 0,82 14196 247,1 1,00 0,65 3589 63,7 0,93 0,19 107150 356.6 1,02 0,95 13% Zasavje 11817 390,4 0.65 1.10 1295 203,6 0.80 0.54 1694 362,7 1,47 0,67 240 48,6 0,71 0.13 15046 325,4 0,93 0.89 2% S.uVFMJA 526650 600,1 1.00 1.55 104764 255,2 1.00 0.65 69761 246,8 1,00 0,62 27200 68,5 1,00 0,21 833139 350,3 1,00 0.92 100% Vir: Statistični urad RS, lastni izračuni. 1 - Število delovnih mest leta 1997 2 - gostota delovnih mest/1000 prebivalcev 3 - količnik odstopanja od povprečja RS 4 — razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom in delovnimi mesti leta 1997 Avtor Marjan Ravttar Kartograf l/tok Sajko mitih* za geografijo Ljubljana 1996 VW SURS M nad 100 000 50 001 do 100 000 20 001 do 50 000 10 001 do 20 000 5001 do 10 000 1001 do 5000 501 do 1000 101 do 500 Gostota delovnih mest več delovnih mest kot aktivnih prebivalcev ■ 200-1000 detovnai mest; 1000 prebivalcev ■i 100-199 delovnih meslll 000 prebivalcev ■ 50-99 delovnih mest/1000 prebivalcev □ 25-49 detovnft mest 1000 prebivalcev manj kot 24 delovnih mest/1000 prebivalcev t ? "8 Razmestitev in razvoj delovnih mest kaže na močno polarizacijo zaposlitvenih aktivnosti v mestih in urbanih regijah, ki pa se vendarle postopno prestavlja proti podeželju (glej karto na strani 37). Analiza je še pokazala, da v osmih (največjih) aglomeracijah — na okoli 12 % slovenskega teritorija prebiva skoraj dve tretjini prebivalstva kjer je hkrati več kot tri četrtine vseh delovnih mest. Tudi gostota poseljenosti je tri do šestkrat višja od državnega povprečja. Vrednotenje je še pokazalo, da tu še posebej izstopajo okolja z izrazito prevlado delovnih mest nad številom aktivnega prebivalstva, ki ga obkroža venec naselij — občin z izrazitejšim deležem dnevne delovne migracije v številu aktivnega prebivalstva. Razporeditve delovnih mest smo primerjali tudi z izobrazbeno ravnijo prebivalstva. Primerjave prav tako kažejo na višjo koncentracijo deleža bolj izobraženih prebivalstvenih skupin v urbanih okoljih. Deleži prebivalcev z visoko in višjo izobrazbo so v mestih in urbaniziranih naseljih tri do petkrat višji npr. od tistih v podeželskem tipu. Izobrazbena struktura je v obmestjih sicer nižja, ampak z izjemo Novega mesta in Murske Sobote bistveno ne odstopa od tiste v mestih. Delovna mesta pa še vedno izrazito prevladujejo v mestih. Razmestitev delovnih mest po naravno-geografskem ali politično-terrtorialnem načelu je močno odvisna od stopnje njihove ekonomske in splošne razvitosti. Za manj razvita okolja velja, da koncentrirajo razvoj delovnih mest pretežno v enem (industrijskem) centru. Razvitejše regije pa imajo praviloma (spontano) razvitih večino naselij z raznovrstno strukturo delovnih mest, ki si sledijo v nizih — "preprogah". V Sloveniji se (kljub relativni neprimerljivosti našega urbanega sistema z evropskim zaradi svoje majhnosti) na prelomu tisočletja že sluti spontano oblikovanje razvojnih osi, povezanih tudi z razmestitvijo delovnih mest. Določajo jih omrežja tistih mest, ki so med seboj povezana s trgom delovne sile, z ustrezno prometno "mrežno" ter "koridorsko" gospodarsko infrastrukturo in z ostalo komunikacijsko opremo v enotno gospodarsko-geografsko območje. Razbremenjevanje mestnih središč razumemo tudi kot "decentralizirano koncentracijo" prebivalstva, funkcij in produkcije v obmestjih in hkrati kot zametke pri oblikovanju omrežja mestnih regij v kontekstu evropskih metropolitanskih regij. Oblikovanje razvojnih zaposlitvenih osi zavira zlasti dezurbanizacija, ki že prerašča dejansko urbanizacijo (Ravbar, 1997), Razvrstitev delovnih mest v značilne skupine naselij glede na doseženo urba-nizacijsko raven nam je pokazala troje in sicer: 1. Da je koncentracija delovnih mest še vedno v mestih kjer število delovnih mest močno presega število aktivnega prebivalstva, v urbaniziranih obmestjih je ta stopnja za več kot polovico nižja in podeželju še vedno zanemarljiva. 2. Da je gospodarska recesija, prikazana s povprečno letno stopnjo sprememb v številu delovnih mest najbolj prizadela mesta, medtem ko ostala območja beležijo rast, kar si razlagamo s "prisilnim samozaposlovanjem" v krajih stalnega prebivališča tistih delavcev, ki so v mestu izgubili delo, z razvojem podjetništva in tudi zaradi napredujočih učinkov pojava "spillover" (pojava suburbanizacije tudi v razmestitvi delovnih mest), kot ene izmed urbaniza-cijskih razvojnih faz. Gornjo tezo potrjuje tudi delež delovnih mest pri samostojnih podjetnikih, ki je na podeželju prevladujoč. Po letu 1990 so delovna mesta (in število prebivalstva) narasla predvsem v obmestjih. Tu število delovnih mest že dosega sedmino vseh delovnih mest v republiki. To že nakazuje rastoče gospodarsko prepletanje med mesti in pripadajočimi urbaniziranimi obmestji, kakršno je opazno tudi v razvitejših državah. Tok prometa delojemalcev se s tem preusmerja od enostranske povezave v (z) mesto{m) na različne cilje, ki so (vse bolj enakomerno) razporejeni v mestni regiji in ki pogojujejo nasprotne prostorske tokove delodajalcev. 3. Napredek v razvoju delovnih mest v devetdesetih letih zaznavamo tudi (celo) v najbolj ogroženih in celo "odmirajočih" podeželskih območjih, čeprav je absolutno število še razmeroma skromno (zanemarljivo), tehnološki prepad med urbaniziranimi območji in podeželjem pa se kljub nakazanim težnjam še veča. Preglednica 8: Razmestitev delovnih mest po značilnih skupinah naselij. Tipologija naselij Število delovnih mest leta 1897 Štev. delov, mest/1000 prebivalcev leta 1991 Štev. delov, mest/1000 prebivalcev leta 1991 Gostota delovnih mest/kmJ leta 1991 Gostota delovnih mest/km3 leta 1997 Povp. letna stopnja sprememb 1991-1997 Mesta 526650 726,9 6 DO," 756,1 624,2 -3,14 % Suburbanizirana obmestia 51429 266,0 288,9 60,9 66,2 +1,39% Ostala obmestna naselja 53335 206,4 229,4 25,4 28,3 +1,77% Urbanizirana podeželska naselia 69761 230,7 246,8 21,5 23,0 +1.13% Stabilna podeželska naselja 14244 75,0 82,8 2,9 3,2 ♦ 1,66% Ogrožena podeželska naselja 11442 56,1 65,0 1,6 1.9 ♦2,47 % Odmirajoča podeželska naselja 1514 21,0 30.8 0,4 0.5 +6,54% SKUPAJ 728375 417.8 370,1 41,2 36.5 -2,00% Vir. Statistični urad RS, lastni izračuni. Globalizacija in geografski vidiki regionalnega razvoja Slovenije V sodobni paradigmi prostorskega in regionalnega razvoja potekata sočasno dva nasprotujoča si procesa: "globalizacija" kot odraz mednarodne prepletenosti gospodarskih in političnih tokov, nasproti "drobnim" lokalnim in/ali regio- nalno političnim interesom, čigar cilji temelje na uravnoteženem ali samonosil-nem regionalnem razvoju, lokalnih ekonomijah, uravnoteženem krogotoku produkcije in surovin ter povezanosti nacionalnega omrežja v enotno mrežo središč. "Globalizacija" je v sodobnosti eden izmed ključnih pojmov v politiki, v gospodarstvu, v znanosti ... Izhaja iz ameriške "menažerske šole". Razlikujejo tri različne stopnje: "internacionalizacijo", "globalizacijo" in "transnacionalizacijo". Vsaka izmed njih pomeni proces nadaljnje intenizifikacije usmerjen nasproti "komunikacijski družbi" s pomočjo "informacijskih tokov". Globalizacija je torej vseobsežen proces, ki ga oblikuje dinamičen pretok dobrin, kapitala in tehnologije ter države z različno stopnjo razvitosti in ekonomskimi sistemi vse bolj in bolj sili v medsebojno odvisnost. Pojem globalizacija je vse bolj aktualen tudi v tistih znanostih, ki se ukvarjajo s proučevanjem regionalnega razvoja, organizacije dejavnosti v pokrajini in s strukturnimi razmerji v gospodarskem razvoju pokrajine. Globalizacija krepi konkurenčnost med različnimi pokrajinami, še posebej pa med mesti oz. mestnimi regijami, ki predstavljajo "motorje" regionalnega razvoja. Položaj, razvoj in vloga mest v hierarhiji, se v pogojih svetovnega tekmovanja spreminja. Klasični modeli centralnih krajev, temelječi na pomembnosti oskrbnih funkcij mestnih sistemov, ki so jih izžarevali v svojo okolico, stopajo v ozadje. Kot kriteriji opazovanja globalizacijskih procesov stopajo v ospredje ekonomsko-funkcijski kazalci. V sodobnosti lahko uspešno konkurirajo le mesta, ki izkazujejo raznovrstnost produkcijskih struktur in organizacijskih oblik svojih regionalnih struktur. Konkurenčnost mesta oz. mestne regije ni več določena zgolj z njegovim geografskim položajem in z infrastrukturno opremljenostjo, marveč s proizvodnim in regulacijskim sistemom, ki ga sestavljajo kvaliteta industrijske proizvodnje, finančnih in oskrbnih aktivnosti ter simbioza institucionalnih gospodarskih resursov (glej preglednico št. 9). Pomembno vlogo imajo še inovativna razvojna politika, ki jo sestavljajo socialno in kulturno okolje, oblikovanje (med)regionalnih omrežij, tehnološki transfer (izmenjava informacij), odprtost in zaupanje, podjetniško svetovanje, mobilnost delovne sile, regionalna identiteta, opremljenost z izobraževalnimi, raziskovalnimi in kulturnimi institucijami (sponzorstvo), visoki potenciali za rekreacijo in prosti čas, različne socialne aktivnosti, visoka stopnja biotske ohranjenosti okolja, visoko postavljeni standardi kvalitete življenja in kultura upravljanja, torej elementi, ki oblikujejo ustvarjalno okolje. Izkušnje po svetu so pokazale, da so v procesu družbene restrukturacije najbolj profitirala tista območja, ki so v urbaniziranih središčih s selektivno koncentracijo razvojnih potencialov uspele razviti z nove razvojne prijeme — instrumente. Ta središča hkrati razvijajo nove oblike oskrbnih dejavnosti, ki so prav tako nosilci nadaljnje razvojne ekspanzije. V globalnih procesih restrukturacije se običajno pojavljajo: a) fleksibilizacija proizvodnje in trga delovne sile; b) internacionalizacija produkcije in mobilnost kapitala; c) opuščanje "realne" proizvodnje z namenom aktiviranja "prostega" kapitala; d) deregulacija podedovanih politično- institucionalnih davčnih mehanizmov; e) dokapitalizacija spektra družbenih področij; f) polarizacija in hierarhizacija zaposlitvenih središč. V mestnih regijah in zgostitvenih območjih prihaja istočasno do decentralizacije v hierarhiji naselij in dekoncentracije proizvodnih kapacitet ob istočasni centralizaciji finančnih in drugih "kontrolnih" funkcij. Aglomeracijske tendence se ne odražajo le na področju modernih tehnologij, marveč tudi na področju novih "fleksibilnih" proizvodenj. Preglednica 9: Globalizacijski razvoj in njeni poglavitni kazalci. (Vir Fuchs. 1998). OKVIRNI POGOJI ZA GLOBALIZACIJSKI RAZVOJ POGLAVITNI INDIKATORJI Povečevanje svetovne trgovine kot posledica deregulacije svetovnega trga ter zmanjševanje stroškov pri blagovnih in transportnih storitvah (liberalizacija svetovne trgovine). Primerjalno hitrejša rast svetovne trgovine v primerjavi z volumnom rasti proizvodnje. Nenehen in pospešen razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij in s tem povezano "mrežno* prepletanje gospodarstva. Razvoj inovacij na področju komunikacijske tehnologije, npr. Internet, razrast podjetij z mednarodnim kapitalom. Globalna dostopnost do trga kapitaia kot posledica deregulacije kapitalskih trgov in prepletanja informacij. Novi obsežni m neodvisni kapitalski trgi (off-shore), izgrajevanje trans nacionalnih podjetij, bogata ponudba specializiranih "business servicies", 'Nove' smeri v mobilnosti prebivalstva, proizvodnih središč in delovnih mest. Pokrajinska mikavnost ('natural amenities'), atraktivna kulturna ponudba z uspešnim izobraževalnim sistemom ('cultural amenities"), koncentracija visoko kvalificiranih strokovnjakov, atraktivni in ceneni bivalnimi pogoji ter že izgrajeno mfrastrukturno omrežje. Regionalni razvoj Slovenije je vedno bolj odvisen od vpetosti v omrežje evropskih ekonomij ("network economies"). Gospodarski razvoj predvsem mest in mestnih regij je namreč neločljivo povezan z razvojem produkcije, finančnega gospodarstva in služnostnih dejavnosti. Zaradi vpetosti mestnih ekonomij v mednarodno delitev dela, rasti pomena multinacionalnih podjetij in krepitvijo novih komunikacijskih sistemov, se širijo funkcionalna prepletanja med vedno večjimi prostorsko zaokroženimi območji, ne oziraje se na politične meje. Z vstopom Slovenije v EU se bodo vplivi le še krepili in poglabljali. Pomembno dejstvo, ki je Sloveniji v prid je še, da se zaradi gospodarskega odpiranja "vzhoda" najpro-pulzivnejša gravitacijska žarišča Evrope prestavljajo proti vzhodu in jugu — v trikotnik Frankfurt - Dunaj (Praga) - Benetke (Trst). Geostrateški položaj Slovenije omogoča torej povezovanje tako na ravni mestnih regij kot tudi na ravni različnih evropskih regij. Slaba povezanost z modernimi avtocestami in dotrajanost železniškega prometa predstavlja velik problem pri oblikovanju Slovenije kot mednarodno tranzitne evropske regije Spodnji pregled je zato poskus sintetičnega prikaza možnih priložnosti in opozoril prostorskih implikacij s pomembnimi vplivi na regionalni in gospodarski razvoj v bližnji prihodnosti: Temeljna področja Možni vplivi Razvojni imperativi — splošno • metropolitanska območja v Padski nižini, Muenchnu in Dunaju bodo "izžarevala" svoje vplive na Slovenijo, kar pomeni: nadaljnjo krepitev Ljubljanske mestne regije in tudi zahodnega dela "slovenskega" zaledja, pospeševanje razlik med slovenskimi pokrajinami; • pospeševanje povezav sever - jug (Adriatik - Podonavje skozi Slovenijo); Koper bo z delitvijo pomorskih pristaniških funkcij s Trstom pridobival na pomenu; njegov razvoj bo ugodno vplival na zaledje; oblikovanje (širjenje) novih razvojnih polj preko Slovenije: npr. Benetke - Dunaj (Budimpešta); močnejše gospodarske povezave med deželami Alpskega loka, Padsko nižino in Podonavjem; • močna zahteva po oblikovanju sodobnega komunikacijskega omrežja v večih (različnih) smereh znotraj Slovenije ob hkratni navezavi na sosednja obmejna območja; • visoko razvite dežele severnega dela alpskega loka bodo z različnimi oblikami čezmejnega sodelovanja postopno integrirale dežele (regije) južnega dela alpskega loka; • močnejša razvojna dinamika in nadaljnja izgradnja srednje velikih slovenskih mest — pospeševanje urbanizacije; • integracija robnih in obmejnih območij z dinamiko razvoja mest; • regionalno-prostorsko planiranje se bo razširilo iz (na) sosednjih dežel; • koordinacija razvojnih vprašanj na ravni regij; • razmah integracijske dinamike na različnih ravneh; Zahteve po varovanju okolja — po sonaravnem razvoju • zahteve po varovanju okolja se bodo diferencirale. Največje bodo v območjih z (1) visoko gostoto prebivalstva, (2) v območjih z močno (tradiconalno) industrijo, (3) v območjih z intenzivnim kmetijstvom in (4) ob transportnih (predvsem cestnoprome-tnih) koridorjih; • močan pritisk na turistično-rekreacijska območja; • varovanje alpskih in kraških območij bo pridobivalo na pomenu in imelo prednost pred drugimi rabami prostora; • močna volja prebivalcev in oblasti za vzpostavitvijo uravnoteženega "notranjega* regionalnega razvoja; • razmah okolju prijaznega gospodarskega in socialnega razvoja; • pospeševanje razvoja "mirnih" con v naravovarstvenih in turistično atraktivnih območjih; • alpski lok skupaj s kraškim zaledjem bo zaradi relativno neone- snaženega okolja in uravnoteženega razvojnega modela pridobival na pomenu; • močan pritisk na okolje, povečano obremenjevanje bo ustvarjalo nove konflikte med "mestnimi" dejavnostmi in "slovenskim" tipom podeželja; Gospodarstvo • (gospodarska) rast je najpomembnejša motivacija za integracije v evropskem prostoru; • pospešen gospodarski razvoj bo pospeševalec interregionalnih ((post)industrijskih) izmenjav; • krepitev pomena "multinacionalk"; • posledice odpiranja v evropske integracijske procese bo delovalo ugodno na oblikovanje gospodarskih gibanj zlasti v Ljubljani; pomembna vloga tujega kapitala bo osredotočena v ljubljanski metropolitanski regiji; • še nekaj gospodarskih panog bo zašlo v strukturno-ekonom-ske težave; • "divja" konkurenčnost, "offf-shore" investicije, povečevanje dela na "črno", velik "izvoz" kvalificirane delovne sile iz Slovenije; • več avtonomije in manj gospodarskih nihanj; • pospeševanje uravnoteženega regionalnega razvoja; olajšano prestrukturiranje manj razvitih območij; • oblikovanje omrežja kooperarijočih se regij in mest v alpsko-jadransko-podonavskem bazenu; • oblikovanje čezmejnega sodelovanja in oblikovanje pomoči iz že oblikovanih različnih strukturnih fondov; • dinamika srednje velikih mest dopušča hitro prilagajanje s pomočjo oblikovanja tehnoloških niš in naravnanostjo različnih dejavnosti v terciarni sektor; • razvoj specializiranih proizvodenj; Prebivalstvo, trg delovne sile • staranje prebivalstva se bo nadaljevalo; napredek v razvoju prebivalstva (nataliteta) zaradi izboljševanja in izenačevanja socialnih in zaposlitvenih pogojev; • velike migracije prebivalstva, posebej v obmestja mest (pretežno Ljubljane), nekontroliran pritisk priseljencev v urbana območja, izseljevanje iz obmejnih območij; • razlike med območji se bodo povečevale, razlike v načinu življenja med mesti in podeželjem se bodo povečevale; homogeni-zacija - izenačevanje življenskih pogojev; • v mestih močno povpraševanje po kvalificirani delovni sili in velika brezposelnost na robnih — podeželskih območjih; • pomoč srednje velikim mestom kot generatorjem razvoja širše okolice; • razvoj novih profilov delovnih mest (tudi na podeželju); • "kontrolirana" ¡migracijska politika zaradi različnih oblik čez-mejnega sodelovanja; Kmetijstvo • relativno povečevanje konfliktov z nekmetijsko rabo prostora; • povečevanje posesti pri kmečkem prebivalstvu, ki kljub temu ne bo zadostovala za rentabilno proizvodnjo, ustvarjanje konfliktov pri polkmečkem prebivalstvu; • razvoj različnih oblik pomoči kmetom za izgubljeno produkcijo na kmetiji; • poudarjena specializacija kmetijskih proizvodov; • "vračanje" živilske industrije na podeželje; • propadanje "drobne posesti" pretežno polkmetov; • turizem bo privilegirana dejavnosti; • oblikovanje intenzivne "ekstenzifikacije" kmetijstva na krasu in v gorskih območjih; • povečevanje produkcije na razvojno šibkih območjih ne bo nadomestilo izgube trga; • povečevanje pomoči kmetijskim območjem, ki bodo zaradi svoje dejavnosti vzdrževala pokrajino in ohranjala okolje; • razvoj podeželja v bo odvisen od razvoja omrežja srednje velikih mest; • razvijanje številnih dopolnilnih dejavnosti na podeželju; • sinergija med turizmom in ohranjanjem kmetovanja in načina življenja; Industrija in gradbeništvo • nastajanje novih težav v branžah z nizko stopnjo profitabilnosti; • naraščanje novih proizvodenj z visoko rastjo novo ustvarjene vrednosti; • oblikovanje novih inovacijskih centrov; • specializacija v sektorjih z visokim deležem investicij, znanja in raziskovalnega dela; • "up granding" pregrupiranje, prelociranje in oblikovanje firm po "evropskih kriterijih"; • razvoj, raziskovalno delo in alternativne čiste tehnologije; • nove oblike malih in srednje velikih obratov; • varčevanje z energijo; • razvijanje kvalitete; • uvajanje tehnoloških parkov tudi v srednje velikih mestih; Promet • oblikovanje povezav, ki so v Evropskem interesu; • izboljševanje povezav med velikimi metropolami; • paralelni razvoj regionalnih hitrih povezav; • razvoj javnega transporta; • omejevanje osebnega prometa. Za Slovenijo je torej pomembno, da leži ob evropskih razvojnih oseh in relativno blizu njenih vozlišč8 ali pa jih je vsaj s t.i. "hitrimi priključki" možno povezati z enim od teh vozlišč. Ker je ustrezna infrastruktura eden pomembnejših sodobnih lokacijskih faktorjev, je pomembna tudi hitrost odločitev. Prav zato je za skladen regionalni razvoj Slovenije najpomembnejše oblikovanje pokrajinske identitete, ki naj temelji na mreži policentrično zasnovanih mestnih regij s funkcijsko in kooperativno povezanim podeželjem. Na takšen način oblikovana "razvojna žarišča" bodo tudi podeželskim, hribovitim in kraškim območjem zagotavljala siner-getske razvojne možnosti. Vrednotenje naselij na podlagi strukture delovnih mest je pokazalo, da je opazen prehod od sekundarnega k služnostnim dejavnostim in informatiki. Nove tehnologije se odmikajo od "količinske (fordistične)" proizvodnje in stremijo k fleksibilni (postfordistični), ki temelji na kakovosti, konkurenčnosti in povečani količini znanja. V teh pogojih so mesta, mestne regije in prostorski razvoj v stalni preobrazbi. Še v bližji preteklosti so posamezna območja med sabo izenačevali npr. z ustanavljanjem industrijskih centrov, ki so tedaj pomenili diferenciacijo v razvojni moči pokrajine (območja ali mesta). To je bil razvojni vzorec gospodarskega in prostorskega razvoja v 70-letih. Zaradi pretežno industrijskega razvoja smo tudi razlikovali prosperirajoča in stagnirajoča območja in znotraj njih razvijajoče se predvsem mestne regije. Med njimi in okolico je prihajalo do ekonom-sko-socialne polarizacije, ki je privedla tudi do drobne segregacije med posameznimi območji v Sloveniji. Še nedavno tega so imela takšna mesta — industrijski centri, z njimi pa tudi celotne regije pomembno gospodarsko moč, v njih je bila opazna socialna in prostorska dinamika. Po letu 1990 nastajajo novi, di-sperzni zametki zaposlitvenih "jeder", stara se le postopno obnavljajo, deloma tudi selijo in ni več klasične delitve na zaposlitveni center in periferijo, ki je bil doslej bolj ali manj le "dajalec" pretežno nekvalificirane delovne sile. Povečuje se vloga kvalitativnih momentov kot npr. izobrazba, kakovost življenja, ipd kot lokacijskih faktorjev. Zato morajo območja (oz. mestne regije) upoštevajoč sodobne lokacijske faktorje za oblikovanje ekonomsko uspešnih dejavnosti izpolnjevati nekaj pogojev, kajti sodobne gospodarske dejavnosti pritegnejo: • območja in naselja s prijazno pokrajinsko mikavnostjo ("natural amenities"); • kraji z atraktivnimi bivalnimi pogoji (pred tistimi s cenenimi bivalnimi pogoji); • območja z atraktivno kulturno ponudbo kot tudi z uspešnim šolskim sistemom in možnostmi nadaljnjega izobraževanja ("cultural amenities"); • območja z znanstvenoraziskovalno (tehnološko) tradicijo in sodobno infra- strukturno opremo; 8 Npr.: mesta ob t.i. "modri banani" in/ali "mediteranskem sunbeltu' in naraščujočem pomenu •mducirajočih" ali "High-Tech" v območjih velikih srednjeevropskih mest kot so Dunaj, Praga, Budimpešta... • univerzitetna središča (posebej na naravoslovnem in tehničnih področjih); • območja s koncentracijo visoko kvalificiranih strokovnjakov v obstoječih podjetjih z visoko tehnologijo ali tehnoloških parkih (univerzah); • območja, katerih tamkajšnje zmožnosti so "sposobne tveganja" ("venture capital"); • območja z majhnim deležem industrijskih podjetij, ki onesnažujejo okoje, in območja ki so se odzvala pozivom po okolju prijazni proizvodnji; • območja z bogato ponudbo specializiranih "business servicies" in so sposobni še naprej "predelovati" proizvode visoke tehnologije; • območja s prevladujočo srednjo in visokošolsko izobrazbeno strukturo in postopnim neprestanim izboljševanjem te strukture; • središča z že izgrajenim omrežjem (predvsem) hitrih in drugih sodobnih cest. V mestnih regijah in zgostitvenih območjih prihaja istočasno do prostorske decentralizacije proizvodnih kapacitet ob istočasni prostorski centralizaciji finančnih in drugih "kontrolnih" funkcij. Aglomeracijske tendence se ne odražajo le na področju modernih tehnologij, marveč tudi na področju novih "fleksibilnih" pro-izvodenj. Zato se v Sloveniji kot možne strategije regionalnega razvoja tudi na področju zaposlovanja ponujajo naslednje "tipologije": (A) v starih industrijskih središčih najbrž pridejo v poštev "neo-fordistični" razvojni vzgibi, ki naj na starih "fordističnih" tradicijah iščejo nove proizvode in tehnologije. (B) za vrsto majhnih in srednje velikih središč, čigar proizvodnja še vedno temelji na industrijski produkciji, se ponuja nova paradigma "fleksibilne specializacije Na socialno-ekonomskem področju igra odločujočo vlogo kvalifikacijska in izobrazbena struktura, s katero se povečujejo možnosti vključevanja v inovacijske gospodarske tokove, kajti "od znotraj" določena regionalna identiteta in sociokul-turna kreativnost so brez dvoma najmočnejši argumenti. Z ustrezno izobrazbeno strukturo prebivalstva (in kapitala) se oblikuje ustvarjalno okolje, ki praviloma tvori prostorsko zaključeno skupnost, pri čemer so administrativne meje manj pomembne oz. ne predstavljajo nekega posebnega "razpoznavnega" kriterija, marveč so to homogenost v načinu ravnanja in zmožnost prilagajanja. Obsežne spremembe v gospodarski in zaposlitveni strukturi imajo izredno kompleksen odsev tudi na ostala družbena dogajanja; to pa zahteva iskanje novih — kreativnejših poti in instrumentov za oblikovanje uravnoteženega regionalnega razvoja. Vztrajanje na obstoječih socialno-gospodarskih strukturah in zagovarjanju klasičnih politik regionalnega razvoja bo razvojni zaostanek nekaterih slovenskih mest le povečeval. Sodobne politike zahtevajo homogenizacijo bodisi urbano-industrijskega okolja, bodisi podeželja in so povezane z aktivnim iskanjem izhoda iz krize. Navezujejo se tiste grupe prebivalstva, ki še pomenijo aktivni in hkrati inovativni potencial. V tej povezavi je tudi državna pomoč uspešnejša, saj je namenjena (mlajšim) ljudem, ki streme za napredkom v lastnem okolju in čigar življenjska filozofija je "ekološko in socialno" naravnana. Ocena stopnje regionalne razvitosti slovenskih pokrajin Na vsebino in politiko regionalnega razvoja vpliva socialno-gospodarska struktura določene pokrajine, ki pa ne pomeni le kvantitativne rasti/padanja bruto socialnega proizvoda. Nanj vplivajo še druge, prav tako merljive spremembe v regionalni strukturi in tudi spremembe v načinu življenja (Walter, 1983). Običajno se manifestirajo v (nezaželenih) odstopanjih od pričakovanih učinkov v regionalnem razvoju. Zanj se v sodobnosti vse bolj uveljavlja pojem "regionalne disparitete". Te pa je potrebno poznati, jih spremljati in če so odstopanja od želenih smeri prevelika, tudi hitro reagirati... (Regionale Disparitäten ..., 1997). Pojem "regionalne disparitete" po formalni in poenostavljeni definiciji razumemo kot odstopanja in neskladnosti v izbranih, posebej pomembnih (značilnih) obeležjih družbenega življenja na določenem, funkcijsko in naravno-geografsko zaokroženem območju. Ta "obeležja" običajno merimo s kvantitativnimi in/ali kvalitativnimi indikatorji, ki so hkrati "kontrolni" mehanizem (ekstenzivnemu) regionalnemu planiranju in preizkus učinkovitosti uresničevanja planov. Proučevanje regionalnih disparitet ima svojo "socialno" in "prostorsko" dimenzijo. Socialne neenakosti se izražajo skozi vprašanja (ne)zaposlenosti. Dojemanje le-te pa je odvisno od strukture razpoložljivih delovnih mest oz. višine prejemkov. Ti pa so naprej povezani z izobrazbeno strukturo, kvaliteto življenja, itd.... 'Prostorska" dimenzija je pretežno povezana z dostopnostjo do delovnih mest, torej z infra-strukturnimi pogoji, naravnimi viri, pogoji okolja, stanovanjskimi razmerami itd. Po tradicionalnem pojmovanju regionalna politika predstavlja instrument zaščite tistih območij z razvojnimi problemi, ki jim državna politika s finančno pomočjo izboljšuje infrastrukturne pomanjkljivosti, gospodarskim podjetjem pa s subvencijami zmanjšuje proizvodne stroške. V zadnjem obdobju se veliko razpravlja o uveljavljanju sodobnejših principov v regionalni politiki, temelječih na partnerstvu, subsidiarnosti in uravnoteženem (endogenem) razvoja. Sodobna načela prostorske politike temeljijo na treh poglavitnih ciljih: ekonomski in socialni kohezivnosti, uravnoteženem razvoju in uravnoteženi konkurenčnosti na celotnem državnem območju9. Posebna pozornost je namenjena medsebojnim odnosom med temi cilji: noben od operativnih ciljev ne sme prevladovati nad drugima dvema. Samo "razvoj" lahko pomeni prevlado ekonomskih zakonitosti, zgolj "uravnoteženost" lahko povzroča preveliko odvisnost šibkih območij in izgubo moči močnih (razvitih) centrov, zgolj "zaščita" pa ima v sebi nevarnost stagnacije (E.S.D.P., 1998). Z metodološke in teoretske plati obstajajo številni poskusi kvantitativnih in kvalitativnih izpeljav kvantitaivnega in/ali kvalitativnega vrednotenja regionalnih 9 Koncept načel prostorske politike zapisanih v *E S.D P": • ekonomska in sowlna kohezivnost - uravnoteženost; • uravnotežen in trajnostni razvoj = varovanje/zaščita; • uravnotežena konkurenčnost na cetotnem območju « konkurenčnost na regionalni ravni = razvoj. disparitet z ekonomske, socialne, naselbinske, infrastrukturne ali ekološke plati. S praktične plati pa je izjemno težko s kvalitativnimi kazalci določiti dominantno stopnjo le določeni — izbrani skupini indikatorjev. Pri tem se tudi postavlja vprašanje, koliko dinamika družbenega razvoja vpliva na določanje vedno novih stopenj "meja" regionalnih disparitet. Prav zato imajo regionalne disparitete številne dimenzije in predvsem prostorske posledice, ki jih je potrebno povezati v enoten koncept pospeševanja regionalnega razvoja. Kazalce regionalnega razvoja smo zbirali na ravni lokalnih skupnosti. Poglavitni namen tako zasnovanega vrednotenja temelji na poskusu zaznavanja ne le regionalnih razvojnih disparitet, marveč tudi njene notranje diferenciacije, kije posledica mozaične pestrosti slovenskih pokrajin in prilagajanja naravnih, ekonomskih in socialnih (življenjskih) pogojev standardom, ki jih nudijo osrednja regionalna središča. Zato ima pričujoči prispevek namen predstaviti razvojne procese na ravni 147 lokalnih skupnosti — občin, kjer drobne regionalne disparitete med strukturno močnimi zaposlitvenimi središči in strukturno šibkimi podeželskimi območji pridejo bolje do izraza oz. jih moč lažje identificirati, kot v primeru, če bi vrednotenje izvedli za večje ekonomsko geografske regije npr. na ravni NUTS 3. Rezultate je seveda mogoče združiti tudi na regionalno raven, kjer pa se prav te drobne razlike, ki so tako značilne za Slovenijo, zabrišejo oziroma prikrijejo. Pričujoči prispevek je zato poskus, kako z izborom indikatorjev regionalnega razvoja pomagati k uspešnejšemu oblikovanju regionalne razvojne politike. Ustrezno (pravilno) izbrani in utemeljeni kazalci zagotavljajo potrebno sporočilnost za uveljavitev komplementarnih družbenih instrumentov in ukrepanja bodisi s finančnimi izravnavami ali davčnimi olajšavami, bodisi z drugimi, vzpodbujevalnimi (investicijskimi) oblikami pomoči. Pri ugotavljanju stopnje razvitosti območij smo upoštevali gospodarsko strukturo in trg delovne sile, oz. merila kot so ekonomska moč, kvaliteta delovnih mest in brezposelnost, naselbinska struktura, socialna, ekonomska in fiziognomska struktura naselij, osebni standard prebivalcev in infra-strukturna opremljenost območij (družbena in gospodarska infrastruktura) ter naravni viri (kmetijske površine) in stanje okolja kot pomembno gibalo regionalnega razvoja. Na tej podlagi smo razvili izbor indikatorjev, upoštevajoč dostopno statistično gradivo. V ta namen smo uporabili naslednje kazalce: Razvojna gibala v regional. razvoju Merila Indikatorji Gospodarska struktura in trg delovne sile • ekonomska moč • ekonomska uspešnost gospodarstva (BDP/prebivalca); • število gospodarskih organizacij na 1000 prebivalcev; • kvaliteta delovnih mest; • prejemki državljanov — povprečna neto plača in bruto osnova za dohodnino na prebivalca; Gospodarska struktura in trg delovne sile • stopnja brezposelnosti • stopnja brezposelnosti; • delež iskalcev delovnih mest v DSP/1000 prebivalcev; Naselbinska struktura • socialno-geograf-ska struktura območij; • rast/padanje prebivalstva; • indeks staranja; • delež urbaniziranega prebivalstva — aglomerativnost; • delež površja/prebivalstva v podeželskih območjih z ogroženim ali odmirajočim tipom poselitve; • delež priseljenega prebivalstva; • selitveni saldo; • fiziognomska struktura naselij; • gostota prebivalcev/kmJ; • delež novozgrajenih stanovanj na 1000 prebivalcev; • ekonomsko-geo-grafska struktura območij; • zaposlitvena struktura prebivalstva — po sektorjih dejavnosti; • število delovnih mest/1000 prebivalcev; • delež dnevnih migrantov; Osebni standard in infra-trukturna opremljenost območij • družbena (personalna) infrastruktura; • število osebnih avtomobilov na 1000 prebivalcev; • število študentov na 1000 prebivalcev in • delež prebivalstva z visoko in višjo izobrazbo; • število zdravnikov na 1000 preb. • delež otrok v otroških vrtcih/1000 prebivalcev; • gospodarska (tehnična) infrastruktura; • gostota magistralnega, regionalnega in občinskega cestnega omrežja; • število telefonskih priključkov na 1000 prebivalcev; Naravni viri in stanje okolja • kmetijske površine in obremenitve v pokrajini. • delež kmetijskih površin; • razdrobljenost posesti; • delež prebivalcev, priključenih na čistilne naprave; • del. preb., priključenih na vodovod; • delež prebivalcev, vključenih v organiziran odvoz odpadkov. Za vsakega od izbranih kazalcev smo izračunali, za koliko indeksnih točk zaostaja ali presega državno povprečje. Ker so indeksi neimenovana števila, jih lahko seštevamo ali delimo. Tako smo odstopanja vrednotili s pomočjo petih razredov in sicer: 1. močno nadpovprečno odstopanje (indeks odstopanja je presegal 125 %); 2. nadpovprečno odstopanje (indeks odstopanja: 101 % do 124 %); 3. podpovprečno odstopanje (75 % do 100 %); 4. močno podpovprečno odstopanje (50 % do 74 %) in 5. izjemno podpovprečno odstopanje (pod 50 %). Vrednotenje smo izvedli tako, da smo povprečne vrednosti vsote meritev zopet združili v štiri osnovne skupine kazalcev in dobili povprečno stopnjo razvitosti slovenskih občin za: a) gospodarsko strukturo in trg delovne sile; b) za naselbinsko strukturo; c) osebni standard in infrastrukturno opremljenost ter d) naravne vire in stanje okolja. Preglednica 10: Pregled stopnje razvitosti slovenskih občin po relativni stopnji razvitosti, deležu števila prebivalcev in površja. Stopnja razvitosti Gospodarska struktura (%) Naselbinska opremljenost (») 2 Močno nadpovprečna 22 27 17 11 21 51 23 Povprečna 49 47 56 42 48 37 58 Podpovprečna 20 24 24 26 16 8 10 Močno podpovprečna 9 2 3 20 15 5 9 SKUPAJ 100 100 100 100 100 100 100 Končno smo izvedli še zaključno vrednotenje, ki nam je pokazalo, da je petina nadpovprečno razvitih občin, kjer na četrtini državnega teritorija prebiva dobra polovica prebivalstva. Tu je tudi dve tretjini vseh delovnih mest s prevlado delovnih mest v služnostnih dejavnostih. Polovica občin in dve petini prebivalstva je na ravni povprečne razvitosti. Zaznamuje jih še stabilen populacijski razvoj ter uravnoteženo razmerje med sekundarnim sektorjem in služnostnimi dejavnostmi, vendar že z nadpovprečnim zmanjševanjem delovnih mest v zadnjem obdobju. Tretjina občin, ki predstavlja petino ozemlja pa je podpovprečno oz. močno podpovprečno razvitih kjer je med ostalim le dvajsetina delovnih mest s trikrat nižjo izobrazbeno ravnijo. V njih živi slaba sedmina prebivalstva (glej preglednico št. 10). Najobsežnejša sklenjena območja z najnižjo stopnjo razvitosti so v Prek- Tipologija razvojnih območij občin v R. Sloveniji (na podlagi izhura ekonomsko geografskih, naselbinskih in infraslrukiurnih kazalcev in stanja okolja v letu /997> Avtor Mar) ar Rnbai Tipologija območij ■ motno urtoaruzrana območja z malropoatanue-ciftkur* uitf) |»mi • močno rad po« p razvftost močno urbanizirana območja z agtomarahvnimi | telnjarm afcocomska moti * ma«ih - močno nadpovprečna razvito« □ omiifona urbana industn|«ca območpa * nadpovprečna razvito« ■ praftodna območ|a z monostruMumo razvrtm /apoelitventm sreditčam - podpcvpreč razvito« □ podeZelsfco aorarna in razvoj»» problematična območja - močno podpovprečna razvito« mji območja z izrazilo pravtado detovnri mest ne aMr»r*ga probvatca rnrn območja t izrazitim de»aiem dnevne datavna migracva v akt»nam prebivatotvu V/f\ območie z izrazitim izaeljevarfem prabtvaiafva X) - ? murju, Slovenskih Goricah, Halozah, zahodnem delu Pohorja, Kozjanskem in v povirnih delih kolpske in savinjske doline. Poskus oblikovanja tipologije območij na podlagi kvantitativne analize indikatorjev regionalnega razvoja Sodobni regionalni, naselbinski in demografski razvoj Slovenije se v temeljih ne razlikuje od strukturnih sprememb v Srednji Evropi. Markantna je gospodarska krepitev mest in širitev njihovih sub- in peri-urbaniziranih vplivnih območij, povezanih s koncentracijo delovnih mest v uslužnostnih dejavnostih (Messerli, Perlik, 1997). Podobne procese opazujemo tudi v Sloveniji, čeprav so "aglome-rativne in metropolitanizacijske" sposobnosti mest občutno manjše in slovenska mesta v evropski hierarhiji mest ne igrajo pomembnejše vloge. Pa vendarle ljubljanska, mariborska in tudi ostale mestne regije (celjska, somestje obalnih mest,...) stopajo v ospredje kot generatorji prostorskega in regionalnega razvoja. Poglavitna posebnost je tudi v zapoznelem, zato pa nadpovprečno hitrem poteku strukturnih sprememb. Spremembe v gospodarski zgradbi so bile posledica delovanja številnih, kompleksnih in nasprotujočih si procesov (urbanizacija, deagra-rizacija, depopulacija, zemljiško-posestne razmere, intenzifikacija in diverzifika-cija podeželja, pomanjkanje inovativnosti in razvojnih spodbud na podeželju,...) ter so tudi na regionalnih in lokalnih ravneh raznolike. Kmetijstvo na podeželju že nekaj časa nima odločujoče vloge v gospodarskem razvoju. Podeželski razvoj je bolj in bolj odvisen od bližnjega urbanega - zaposlitvenega jedra. Celoten migracijski ciklus (podeželje - mesto - urbanizirano podeželje), za katerega so današnje visoko razvite evropske države potrebovale obdobje treh generacij, se je v Sloveniji zgodil v obdobju ene generacije. Preostale agrarne strukture na podeželju zato predstavljajo "žarišče" regionalnih disparitet. Pogosto so povezane s skromnimi naravnimi viri, razdrobljeno posestno strukturo, opuščanjem obdelovanja kmetijskih zemljišč, itd. Tudi strokovni pogledi za preseganje razmer si niso enotni brez da bi na to mesto stopala ustrezna nadomestna raba prostora. V zadnjem obdobju so se strukturno zaostalim in ter depopulacijskim podeželskim in obmejnim območjem pridružila še območja s staro industrijsko sestavo, visoko brezposelnostjo in s pokrajinsko degradacijskimi procesi. Več desetletna empirična proučevanja sprememb v ekonomsko geografski strukturi prebivalstva ter spremljanje naselbinskih in demografskih struktur ter stanja okolja na ravni lokalnih skupnosti so nas spodbudila k poskusu oblikovanja tipologije območij, temelječe na sintetičnem in kvantitativnem vrednotenju razvojnih indikatorjev regionalnega razvoja. Vrednotenje, ki je temeljilo na odstopanjih od povprečnih vrednosti v R. Sloveniji, je pokazalo, da se je oblikovalo več tipov s specifičnimi razvojnimi problemi. Povzeli smo jih v naslednje skupine: 1. močno urbanizirana območja občin z metropolitanizacijskimi težnjami - močno nadpovprečna stopnja razvitosti; 2. močno urbanizirana območja občin z aglomerativnimi težnjami ekonomske moči v mestih — močno nadpovprečna stopnja razvitosti; 3. omiljena urbano-industrijska območja občin — nadpovprečna stopnja razvitosti; 4. prehodna območja s pretežno monostrukturno razvitim zaposlitvenim središčem — podpovprečna stopnja razvitosti; 5. podeželsko agrarna in razvojno problematična območja občin — močno podpovprečna stopnja razvitosti. Podrobnejše vrednotenje je še pokazalo, da med gornjimi petimi skupinami območij še posebej izstopajo občine (A) z izrazito prevlado delovnih mest nad številom aktivnega prebivalstva. Sem sodijo Ljubljana. Maribor, Celje, Koper, Novo mesto, Velenje, Nova Gorica, Murska Sobota, (B) občine z izrazitejšim deležem dnevne delovne migracije v številu aktivnega prebivalstva, kot npr. obmestne občine v okolici Ljubljane, Maribora in Celja in (C) sklenjena območja z izrazitim in dolgotrajnim izseljevanjem prebivalstva. V to skupino sodijo predvsem občine v obmejnih območjih. Združeno tipologijo območij smo prikazali na sintetični karti v prilogi, kvantitativne vrednosti pa so prikazane še v preglednicah št. 11 do 13. Med območji z močno nadpovprečno stopnjo razvitosti razlikujemo dve območji in sicer močno urbanizirane občine z metropolitanizacijskimi težnjami od prav tako močno urbaniziranih občin z aglomerativnimi težnjami ekonomske moči v osrednjem regionalnem središču. Razlika med njima je v tem, da v prvi skupini izstopajo naselja z raznovrstno strukturo delovnih mest, ki si sledijo v nizih — "preprogah". Tako se že sluti spontano oblikovanje razvojnih osi, povezanih tudi z razmestitvijo delovnih mest pretežno v služnostnih dejavnostih. Določajo jih omrežja tistih mest, ki so med seboj povezana v enotno gospodarsko-geografsko območje s trgom delovne sile, z ustrezno "mrežno" prometno ter "koridorsko" gospodarsko infrastrukturo in ostalo komunikacijsko opremo. Oblikovanje razvojnih zaposlitvenih osi pospešuje zlasti dezurbanizacija, ki že prerašča dejansko urbanizacijo (Ravbar, 1997). V drugem primeru pa je koncentracija delovnih mest še vedno osredotočena zgolj v mestih — regionalnih središčih — kjer število delovnih mest močno presega število aktivnega prebivalstva. V urbaniziranih obrne-stjih je ta stopnja za več kot polovico nižja in na podeželju še vedno zanemarljiva. Vsako izmed obeh območij zajema približno desetino državnega teritorija s to razliko, da v prvi skupini prebiva skoraj trikrat več ljudi in prav toliko delovnih mest kot v drugi. Obe območji v vseh kazalcih regionalnega razvoja močno izstopata od ostalih razvojnih tipov. V zaledju nadpovprečno razvitih in močno urbaniziranih območij imajo tudi podeželska območja vsestransko ugoden gospodarski razvoj in relativno napredno tržno usmerjeno kmetijstvo. Zato je tudi delež prebivalstva, ki živi v naseljih z izrazitim izseljevanjem prebivalstva zanemarljiv. Preglednica 11: Izbor ekonomsko geografskih kazalcev po razvojnih tipih občin. TIP OBMOČJA 1 2 3 4a 4b 4c 5 6 Urbanizirana območja -metropol itanizacija 673.256 110 360,8 1|3 39,0 58,5 10,3 70 Urbanizirana območja -aglomerativrvost 654 004 107 466,4 2,3 44,4 50,5 11.4 77 Urbano-industnjska območia 584 817 96 290,2 1.9 47,4 47.3 12.4 84 Prehodna območja -monostrokturnost 513.537 84 257,6 1,6 49,4 47.1 15,1 102 Podeželska in razvojno problematična območja 392977 64 124,4 1,3 36,8 58,2 18,0 122 SKUPAJ 610.053 100 417,8 2,5 39,0 58,5 14,8 100 1 - bruto osnova za dohodnino na prebivalca leta 1996 v SIT 2 - BDV/prebivalca leta 1996 v % - odstopanja od povprečja - SLO = 100 3 - število delovnih mest na 1000 prebivalcev 4 a - zaposlitvena struktura prebivalstva v primarnih dejavnostih v % 4b - zaposlitvena struktura prebivalstva v sekundarnih dejavnostih v % 4c - zaposlitvena struktura prebivalstva v služnostnih dejavnostih v % 5 - registrirana stopnja brezposelnosti leta 1997 v % 6 - odstopanja od povprečne stopnje brezposelnosti v % - SLO » 100 Naslednjo skupino območij sestavljajo omiljena urbano-industrijska območja občin. V njih živi petina prebivalstva na četrtini državnega ozemlja. Zaznamuje ga še stabilno naraščanje prebivalstva in šestina delovnih mest ter uravnoteženo razmerje med sekundarnim sektorjem in uslužnostnimi dejavnostmi, vendar s podpovprečno izobrazbeno strukturo in že znatnim deležem območij z izseljevanjem prebivalstva v zaledju zaposlitvenih središč. Podpovprečno stopnjo razvitosti v regionalnem razvoju zopet oblikujeta dva tipa in sicer: prehodna območja s pretežno monostrukturno razvitim zaposlitvenim središčem in podeželsko agrarna in razvojno problematična območja občin. V obeh tipih skupaj prebiva tretjina ljudi na dobri polovici ozemlja. Označuje ju nizka urbanizacijska stopnja, podpovprečna stopnja motorizacije, opazen primanjkljaj delovnih mest, visoka stopnja brezposelnosti in nizka izobrazbena raven prebivalstva, ki sta trikrat nižji od povprečja ter visok delež območij z izrazitim izseljevanjem prebivalstva. Pri razvojno problematičnih območjih je tudi stopnja komunalne opremljenosti na nizki ravni, stopnja obremenjenosti okolja pa visoka. Preglednica 12: Izbor naselbinsko geografskih kazalcev po razvojnih tipih občin. TIP OBMOČJA 1 2 3 4 5 6 Urbanizirana območja - metropolitamzaoja 717251 155,6 156 90 2 12 Urbanizirana območja - aglomeratrvnost 259365 130,7 139 71 6 34 UrbancMndustrijska območja 395297 86,7 121 66 9 38 Prehodna območja - monostrukturnost 436330 68,7 104 31 19 46 Podeželska in razvojno problematična območja 160586 54,7 85 0 42 62 SKUPAJ 1968829 98,5 124 65 11 45 1 - število prebivalcev leta 1996 2 - gostota poseljenosti na km' 3 — indeks gibanja števila prebivalcev 1961/1996 4 - urban ¡zacijska stopnja v % 5 - delež prebivalcev, živečih v območjih z izrazitim izseljevanjem 6 - delež površja v območjih z izrazitim izseljevanjem prebivalstva Preglednica 13: Izbor kazalcev stopnje opremljenosti in stanja okolja po razvojnih tipih občin. TIP OBMOČJA 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Urbanizirana območja -metropolitamzacija 9.4 26.5 2,4 34.9 356,5 315,2 88,9 69,9 88,2 Urbanizirana območja -aglomerativnost 9.4 28.5 3,6 36.7 339,8 315.8 84,2 43,4 96,4 Urbanonndustrijska območja 6.2 21,3 0,8 30.6 317,9 273,3 83,5 57,0 88,4 Prehodna območja -monostrukturnost 4.6 17,5 0,0 24,2 307,4 243,0 75,5 37,3 73,2 Podeželska h razvojno problematična območja 2.6 12,8 0,0 19,7 256,4 178,7 48,2 24,9 59.6 SLOVENIJA 8.8 33,1 2,3 32,7 330,8 297,3 88,0 41,9 78,4 1 — delež prebivalstva z visoko in višjo izobrazbo 2 - število študentov/1000 prebivalcev 3 - število zdravnikov/1000 prebivalcev 4 — delež otrok v otroških vrtcih/1000 prebivalcev 5 — število osebnih avtomobilov/1000 prebivalcev 6 - število telefonskih priključkov/1000 prebivalcev 7 - delež prebivalcev, priključenih na vodovod v % 8 - delež prebivalcev, priključenih na čistilne naprave v % 9 — delež prebivalcev, vključenih v organiziran odvoz odpadkov Regionalna razporeditev razvojnih tipov je pokazala, da metropolitanizacijske težnje v največjem deležu zastopane v ljubljanski in obalni regiji ter še na Gorenjskem in Podravju. Na Dolenjskem in Koroškem živi skoraj polovica ljudi v urbaniziranih območjih z aglomerativnimi težnjami. Podpovprečno razvita, prehodna območja so v vseh slovenskih regijah. Najobsežnejša so na Notranjskem in Dolenjskem. Več kot tretjino ozemlja regije pa merijo še v Podravju, na Goriškem, Pomurju in ljubljanski regiji. Podeželska in razvojno problematična območja so najobsežnejša v Pomurju, Podravju in na Koroškem (glej preglednico št. 14). Preglednica 14: Delež prebivalcev in površja po razvojnih tipih regionalnega razvoja v statističnih regijah. I Statistična regija NUTS3 1 2 3 4 5 pov. preb. pav. preb. pov. preb. pov. preb. pov. preb. I Dolenjska 37 48 6 8 57 44 J Gorenjska 30 55 48 39 23 5 (Goriška 14 35 42 39 36 22 B 4 Koroška 28 49 13 17 13 13 46 21 l Osrednja Slovenija 37 80 26 9 33 11 4 1 I Notranjska 20 27 18 21 62 52 I ObaJno-kraška 36 77 21 11 14 4 29 8 Podravje 10 41 5 10 44 29 40 21 I Pomurje 5 16 3 4 36 36 56 41 [ Posav|e 70 75 30 25 Savinjska 1 33 2 27 4 33 3 7 Zasavje 78 77 22 23 1 - urbanizirana območja - metropolitani2aoja v % 2 —urbanizirana območja - aglomeratrvnost v % 3 - urbanoindustrijska območja v % 4 - prehodna območja - monostrukturnost v % 5 - podeželska in razvojno problematična območja v % Značilno je, da so regionalne razlike močno povezane s prevladujočo deja-vnostno orientacijo: najbolj ugodne so razmere v občinah s terciarno oziroma terciarno-sekundarno usmerjenostjo, najslabše pa v območjih s prevlado kmetijskih dejavnosti. Pomembno vlogo pri doseženi stopnjo razvitosti ima geografski položaj: prometno odmaknjeni predeli, vstran od glavnih družbenogospodarskih tokov, so znatno na slabšem. Nemajhen pomen pri uspešnem regionalnem razvoju je mogoče pripisati (vendar težko ovrednotiti) odprtosti, komunikativnosti, sprejemljivosti za inovacije in povezanosti z zunanjim svetom. Ekonomsko-geografsko vrednotenje je pokazalo, da prevladuje "urbano-industrijski" tip strukture regionalnega razvoja, kjer na tretjini državnega teritorija prebiva štiri petine prebivalstva. Tu pa je tudi 95 % vseh delovnih mest z dvotretjinsko prevlado delovnih mest v služnostnih dejavnostih. Večina naselij (nad devet desetin) v tej skupini ima vsaj minimalno število delovnih mest, namenjenih pretežno oskrbi tam prebivajočega prebivalstva. Značilnost urbaniziranih območij je še v izjemno intenzivni dnevni migraciji, ki zajema okvirno polo- CJI s Tipologija območij uitiano mduslnpto podaialsfco agram Število delovnih mast 10000 in nt O 5000 - 99» O 3000 - 4999 O O 1000 2999 pod 1000 ruvodnic« Prevladujoča struktura delovnih mest i*atano • lini ■ m Tipologija strukturnih območij občin v R. Sloveniji (na podlagi izboru socialnoekonomskih kazalcev regionalnega nazwja) Vir E»0«0S MO*> ¿asnova Marjan RavOat K»toyali|a M«l»»l S*ob