delalnico sem tvojo zerl, Ki bitij si rodil brez broja! iSkrivnostno snnje roka tvoja : Nikjeri stalne ni stvari, A prah noben se ne zgubi.
V	delalnico sem tvojo zerl, In videl vedno sem vertenje, Prelivajoče se življenje, Prerojevanje, prenovljanje,
Iz bitja v bitje presnovljanje, A smerti nisem vzerl nikjčr! Brezumni svet plakaje toži, Ko pade cvet duhteči roži, Ko izmed dragih mu kater Duha okove v grob položi: Češ: „rodni brat mu je umeri," — In smerti ni!
V	delalnico sem božjo zerl, Tam prestvarjanje sem stvari, A smerti nisem vzerl! Začetnik moj, ki si me vstv&ril, Duhš, si iskro mi razžaril,
Katerokoli vst.vari stvar; Kedor bi pa ko jaz na sveti Imel čutiti in terpeti, Med dvomi, zmotami viseti — Čl o vek a vstvariti — nikar!
V oklep persteni jo zaperl, — Zakaj ? Ko ilnato boš ječo sterl, Ne boni umeri! No duhu požen6 peroti, Ki jih iz dola solz in zmot Razvije na skrivnostno pot, — Kam? Tebi hitel bo naproti, Da enkrat tvoj obraz bi zerl, Da zerl bi solnčnojasno lice,
Obraz ljubezni in resnice____
To perst pa persti izroee. In svet ob noč pozabi kraj, Krijoč ostanke tč. In ni mi žal! Svet zabi naj! Ti ga ne zabiš,
Za novo stvar moj prah porabiš, Za kžko? Jaz ne včm, Ti sam si gospodar! A eno te prositi smem: Iz praha vzgčji ti cvetico, Podari logu pevko tico,
j^efa yida.
Boman, spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
Bila je še le eno in dvajset let stara, bolj močnega, nego šibkega telesa, obraz najblažji oval, krasni svilnati lasje, oči v serce človeku segajoče, sicer pa nekako zarujavelo gladko lice, kakor se je zdelo, da pristoji temu obrazu.
„Pojdi Vida", reče zdaj gospodar z nekako mečjim in prijaznejšim glasom svoji ženi, „ukaži in preskerbi nama dobre večerje, da moj brat tu ne poreče, da pri nas na svojem rojstvenem domu slabše živi, nego na svoji župniji poleg dolgočasnega kaplana in sitne stare svoje kuharice".
Ko mlada žena otide, reče župnik:
„Ne pravijo ljudje po okolici zastonj tvoji ženi še zmirom: lepa Vida, kakor so jo zvali, ko je bila še deklica gori pri sosedovih na Basnigojevini. Bes je vedno lepša in lepša".
„Ali jaz bi nekaj njene lepote rad oddal za nekoliko več — serca, ljubi moj; tebi menda že smem to pevedati", reče Anton Samorod pol tiho, vstane ter stopa potem gori in doli po obširni izbi, v kateri so bili videti lepi stoli, stolci, omare — vse drago in tuje, a raznoverstno in brez vkusa.
Brat si natoči černega vina, kraškega terana, pazno ogleda lepe rudeče pene v čaši, pokuša prej, kakor da bi grizel, a potem vince hrabro popije in odgovori:
„Več serca? Morda si pa ti sam kriv, če ga ne vidiš, več serca. Glej, jaz sem pred oltarjem sveto obljubo storil, in sem jo deržal, da ti povem, a ne spodobi se mi o tem mnogo govoriti. Vendar sodim, da bi jaz na tvojem mestu drugače ravnal se svojo ženo, ko bi jo imel, bolj mehko, bolj nežno".
„Tega ne znam, to ni v moji naravi", odgovori Anton nekako otožno. „Ce poskušam ljubeznjivejši biti, smešim se sam, to vem že. Pustite me taeega, kakor sem, jaz ne morem drugačen biti. Da nisem človek zlega serca, to si vsaj sam mislim, in morda mi bodeš tudi ti, moj večini koritelj, priznal, in priznala mi bode moja žena. Njo sem prosil z vsem sercem, naj ima časi poterpljenje z mojimi slabostmi, in rekel sem, da ji bodem hvaležen, ako poterpi z menoj".
»Pritoževati se menda ravno nimaš, kakor vidim".
„Ne pritožujem se. Ali vendar je tako terda! Msi-li opazoval? Vidiš, ti ne veš, kako človeka v serce peče, ako je dva dni z doma, vedno o domu misli,v potem pa je tako sprejet, kakor sem jaz spre-jeman skoraj vedno. Cisto enako ji je, zdi se mi, ali sem doma, ali ne. To ti je bila moja pokojna Tereza čisto drugačna: sicer v vsem nagla, časi sitna, vedno bolehna, ali imela je nekaj, za kar bi jaz
pol premoženja dal, ali vse, da bi Vida imela, nekaj prave ženske udanosti".
„Ha-ha! Da se tudi pri tebi vdovec pokazuje, tega pa nisem še vedel", smeje se brat duhovnik. „To je stara vdovska slabost, da se, tako kmalu enkrat po drugi poroki, začne hvaliti perva žena ali pervi mož".
„Jaz sem svoje perve žene po poroki zdaj pervič omenil, in samo tebi".
„Nič ne de, pusti jo še zdaj, naj počiva. Premisli pa tudi, da si bil nekedaj dvajset let star, zdaj si jih pa nad štirideset!"
„Sem-li Vidi leta skrival, ko sem jo snubil, ali ko mi je, to veš, tako rekoč ona sama naproli pritekla?"
„Da, in ko si ti srečen bil, kakor sedemnajstleten dečak. Da, da, in ti se domisliš, kako sem zopet jaz bil tist, ki ti je odgovarjal, in ki je odgovarjal Vido in odgovarjal očeta Basnigoja, da opustite to neravno ženitovanje. Oe se kesaš, sam sebi pripiši, jaz ti ne morem pomagati, bratec".
„Kesam? O nikedar ne! Tega nisem rekel, to mi ne more na misel! Očitaj mi ti starost, kolikor hočeš, vendar je moje serce tako mlado, kakor v sedemnajstem letu, če se prav ne pokazuje; sicer pa starosti še sam nikakor ne čutim. In kaj je to, pet in štirideset let? Ti veš, da so nama oče bili osemdeset let stari".
„Da, ali najini starejši bratje pa so vsi pred njimi šli na oni svet".
„Mč ne de. V tej stvari me ne smeš napačno razumevati. Jaz ljubim Vido, če je prav taka, bolj jo ljubim, nego vse na tem svetu, bolj nego sem pokojno Terezo, in vse bi rajši izgubil, nego njo, ker ne zabi mi, ona je tudi mati mojega sinka^.
„A da, kje je mali?" vpraša duhovnik vesel. Opomin o Samo-rodovem detetu je obema berzo misli zaobernil.
„Sedaj že spi. Poterpi do jutri zjutraj. Videl bodeš, kak čverst in lep dečko je postal".
Zdaj vstane Samorod in zakliče. Dekla pride. On ji reče za-povedno:
„Kje je moja žena? Poišči jo in reci, naj pride sim. Pokliči mi tudi Bernarda".
„Prej si ji ukazal za večerjo skerbeti, čakaj", tolaži duhovnik.
„Ljudf imam dovolj v hiši, da ona lahko samo ukazuje in naroča, ni ji treba sami povsod poleg biti", odgovori brat.
TBETJE POGLAVJE.
Mlada hišna gospodinja pride. Sede k njima, vpraša duho-venskega svaka, kako dolgo ostane tukaj,, kje sta se z možem dobila, ali je bil kaj na njenem domu, na Basnigojevini, kako so ji starši.
Duhovnik je obširno odgovarjal; in glas njegove besede je bil
vesel in dobrovoljen; vidno je bilo, da bi bil rad svoje sorodne ljudi razvedril in smejoče videl pred seboj.
A nf se mu posrečilo. Yida. katero je nekedaj, pred tremi, štirimi leti, kot najveselejšo deklico poznal, bila je danes nenavadno resna. Nobena šala ji ni obraza razvedrila, noben dovtip se je ,ni prijel. Kakor neobcutna in nepazljiva je govorila, kar je govorila kratko in tako, da se je videlo, da je posiljeno, neiskreno.
Zakaj to? vprašal se je župnik, oster opazovalec. Tudi njen mož je videl, da je žena bolj bleda, nego drugekrati, in vprašal jo je, ali je morda kaj bolna; ona mu je odločno in skoraj nevoljno dejala, da ne.
Zdajci stopi Bernard, pervi mej Samorodovimi služabniki in kermilec njegove ladije, v izbo.
Anton mu da piti iz svoje čase černega vina terana, ter pravi :
„Davi sem bil v Terstu in tam sem nekaj zvedel, česar ne bodeš vesel. Za to sem te dai poklicati".
Preko obraza mlade gospodinje, katera se je pri tej priliki močno zganila, premeknil se je mal oblak zarudenja, vendar očl obeli prič so bile v Antona obernene.
„Kaj takega, gospodar?" vpraša Bernard.
^Pomorski razbojniki od Afrike so se zopet na naših obalah prikazali. Trebalo bode, da smo mi obrežniki pripravljeni in da se pazno stražimo".
„Kedo ti je to povedal?" vpraša Vida in se pripogne nekaj pobirat.
,, Govorilo se je glasno v gostilni, kjer smo bili", odgovori mož.
„Ali nisi človeka poznal?"
„iSie. A zakaj vprašaš ti to?"
„Zato, ker sem danes po poludne sama videla malo ladijo, manjšo, nego je tvoja, ob obali navzdol pluti in ljudje na njej so se mi sumni zdeli", reče gospodinja možu; a ne pogleda mu v lice, nego igra se z oglom miznega perta.
„Kje si jih videla?" vpraša Samorod.
„ Onkraj Pečin".
„Od blizu? Kako so bili?"
„Od daleč samo".
„In to mi še le zdaj praviš, in tako, kakor da bi bilo kaj navadnega! — Bernard, glej, da imajo te dni vsi moji ljudje orožje pri roci. Vso noč mora eden od vas stražiti. Vrata morate povsod zapirati. V luki veliko verigo potegnite. Za nocoj se ni bati ničesa, dokler je vihar. Vendar kadar potihne, potem ne smemo biti brez pažnje, zlasti nekoliko dni. Lopovi si dolgo ne bodo upali tod strašiti, odšli bodo, ako jih prej ne ulove. Pojdi in precej stori, kar sem ti rekel", ukazuje Samorod.
„Vso noč morate po konci biti!" kliče prestrašeni duhovnik za njim.
„Tako se bojite?" vpraša "Vida z ne posebno spoštljivim nasmehom.
„Previdnost je povsod potrebna", reče njen mož karajoč.
„ Nisi-li slišala, kako so bili nekedaj, — naji dveh nij bilo še na svetu, še menj pa tebe, ali pokojni najin oče je rad to pripovedoval, — kako so bili taki pomorski razbojniki enkrat napali našo hišo, dva človeka nam ubili in mnogo škode storili?"
Duhovnik začne obširno pripovedovati, kako je tačas bilo grozovito, da nikedar tega, kako je še dan danes treba čuvati se, in kako je res človek dalje od morja proč, globočje v deželi stanujoč, vendar še bolj gotov svojega življenja, katero pa je sicer v božjih rokah povsod in povsod".
,,A kam si hodila, ko si videla ono ladijo?" vpraša Samorod.
„Domov, k staršem".
„Sama?B
„Z Volkom", odgovori ona. Volk je bil velik pes, ki je rad spremljal svojo gospodinjo.
»Sama mi nimaš več hoditi ob morji in sploh nikamor z doma," reče mož.
„Nimaš ?" zategne ona.
„Ne izpotikaj se ob malo besedo, ko vendar vidiš, da zate skerbim", odgovori on.
Odslej pa sta govorila samo brata mej seboj. Mlada žena je molčala; ako jo je duhovni svak kaj vprašal, odgovarjala je pač, ali tako kratko, da se je videlo, da sedi še samo iz uljudnosti pri njima. Zatorej se je župnik pobrigal, da je v prilično kratkem času toliko pojedel, kolikor mu je trebalo, in popil oni del terana, katerega je bil vsak večer vajen, da je dobro spaval: potem je pa vzdignil ude svojega telesa in rekel, da želi v božjem imenu spat iti.
Oba, gospodar in gospodinja sta ga po stari hišni šegi izpre-mila v veliko izbo, ki je bila nalašč za spalnico tujim gostom odločena. Tam je Yida nažgala gostu luč v svečniku, drug svečnik pripravila možu in hotela oditi.
„Zadnji je bil mladi Paoli, ki je tu spal, ne-li?" vpraša duhovnik in pogleda odhajajočo gospodinjo, ki se pa še ozerla ni.
„Lehko noč!" reče ona in odide iz izbe.
„Ne pojdeš z menoj?" vpraša Anton za njo gledajoč po hodniku.
„Ne, nocoj hočem pri dečku spati, bolan je", odgovori ona osorno in si sveti do zadnjih vrat po dolgem hodniku, ter tam vrata za seboj zaloputne.
ČETERTO POGLAVJE.
Idirno v sobico za njo. Tam ukaže dekli, ki je čakala gospodinje pri posteljici malega spečega dečka, kateremu se je sama čemo-lasa glavica izpod odeje videla, naj ide danes v kuhinjsko izbo spat,
ker ostane sama tu. Dekla odide. Mlada gospa postavi svečo na malo mizico, povesi obraz in se zamisli.
„Tu spati tri noči sem mu morala obljubiti", šepeta. »Nocoj je druga noč. In kar je obetal, to je storil. V Terstu je raztrosil novost o pomorskih tolovajih, da jo je zvedel moj mož. Moj mož?tt
Pri tej besedi se Vida stresne, verže od sebe nekaj verhovne obleke, kakor v nevolji zapahne duri. Sede potem na stolec pri mizi, odpne si napersje in iz belih nedrij izvleče malo jajčje-okroglo podobico, obrobljeno z rudečo svilo, ter jo začne gledati, gleda jo dolgo, nepremično.
Slika je kazala mladega, lepega moža z italijanskim tipom, čelnimi lasmi in černimi obervmi, živimi, simpatičnimi očmi, gerškim nosom in mladeniško-smelim, krasnim obličjem.
Strastno začne Vida čez nekaj časa to sliko poljubljati, solze ji prilezejo po gladkem lici in poluglasno jame govoriti:
(Dalje prih.)
p propadu nravnosti za rimskih cesarjev.
Spisal Fr. W i e s tli al er.
(Dalje.)
Po brezštevilnih zmagah silno naraslo deržavno premoženje je zdaj, kakor že omenjeno, popolnoma v rokah cesarjev, ki se morejo verhu tega tudi sami z neizmernim bogastvom ponašati. To je nekoliko od prednikov podedovano, nekoliko pa ga sami na razne načine pomnožujejo. Tu sim spada n. pr. navada, da bogatini v svojih oporokah med dediče tudi cesarje vpisujejo, samo da s tem njihovo milost tudi bližnjim sorodnikom svojim ohranijo. Pa tudi posilno umejo cesarji svoje zakladnice polniti. Polastujejo se namreč vselej vsega premoženja na smert obsojenih ljudi, med katerimi nahajamo pogostokrat take. katerih največa pregreha je — njihova premožnost. Po teh in enakih potih so si cesarji s časom neizmerno bogastvo nakopičili. A kaj z njim početi? Za navadne potrebe gaje preveč: tedaj si izmišljajo druge odtoke, po katerih se da denar med svet spraviti: tratijo ga za nenaravne in nepotrebne reči. V tem jih poterjuje še izpoznanje, da tako početje cesarsko veličanstvo v očeh od ma-mona zaslepljenih Rimljanov le povzdviguje in mnogo kako brezvoljno kreaturo pridobi. Saj že v tem času „človek toliko velja, kar plača". „Nil satis est, quia tanti, quantum habeas, sis", pravi Horacij (Sat. I. 1. v. 62.).
Res je sicer, da obračajo cesarji nekoliko svojega premoženja v olepšavo rimskega inesta: oni zidajo neumerljivim bogovom krasna svetišča, urejajo ceste, napravljajo vodotoke, nekateri izmed njih, kakor Tiberius, Kaligula in Nero, pomagajo tudi svojim podložnikom v nadlo-
gah in stiskali. A veči del denarja zapravljajo le v svojo lastno proslavo, v svoje razkošje: zidajo si sijajne palače in razna druga poslopja, stavijo si velikanske kipe, strope, triumfalne oboke, nabirajo v svojih zverinjakih sebi za kratek čas živali iz vseli krajev sveta, rede na tisoče sužnikov in sužnic iz raznih dežel, ne oblačijo se po potrebi, ampak dragoceno in bliščeče, napravljajo gostije, ki požirajo neverjetne vsote, sploh v vsem posnemajo mehkužne, se svojim bleskom bahajoče se orijentalske kralje in vladarje. Njihovo počenjanje pa je zopet drugim rimskim bogatinom in veljakom za uzor. H kakemu premoženju so nekateri izmed njih dospeli, in kaj se je tedaj premoženje imenovžilo, posnemamo lahko iz sledečih zgledov.
Neronov učitelj Seneka je zapustil po svoji smerti 75 milj. denarjev, t. j. blizo do 30 milj. goldinarjev (Dio Cass. LXI. 10.). Minister Pallas na željo cesarja svojega Klavdija ni hotel 15 milj. sestercijev sprejeti, katere mu je senat za nek koristen nasvet podariti sklenil; za to mu postavijo v čast bronasto tablo, ki ga kot zgled nesebičnosti in deržavljanske ubožnosti slavi, če tudi si je bil že 300 milj. sestercijev. t. j. 30 milj. gold. premoženja nabral (Tac. Annal. XII. 53.). Bogati a zapravljivi Apicius se celo ostrupi, ko izprevidi, da mu po njegovi brezumni potratnosti ne ostaja več, nego 10,000.000 sestercijev, t. j. 1 milj. gold. Revež se je namreč bal, da ne bi pri tej ubožnosti lakote poginil (Dio Cass. LVII. 19.).
Vsled tolikega premoženja se je tudi pri premožnem občinstvu rimljanskem potratnost in zvesta njena zaveznica užitovnost tako razvijati jela, da ju nobena postava več nt mogla berzdati in ustaviti. Zdaj ginejo čem dalje bolj starorimske, proste hiše in na njihova mesta stopajo obsežna, veličastna, v zlatu in mramorji le-skajoča se poslopja, ne le v mestu in na suhem, ampak tudi na kmetih in na morji. Celo morje mora pokorno biti rimski blesko-željnosti. Kajti zajezujejo ga in mečejo vanj silno skalovje, na katero si stavijo ponosne, vsaki vodni sili kljubujoče vile. Kaka je še le notranja hišna oprava! Po vseh sobah vidimo razpostavljena sreberna in z biserji obdana zercala človeške velikosti, kristalne posode, katerim vrednost povzdviguje posebno to, da se rade razdrobe, mize iz najdražjih kovin, imenoma iz zlata in srebra, tudi iz mra-morja in iz tako zvanega citrovega lesa, pri katerim se najbolj ceni oblika njegovih lis in čert. Eno tako mizo je kupil Asinius Pollio za 1 milj. sest., t. j. blizo 100.000 gl. Tla in stene so mramornate, strope zlasti v jedilnicah, lepšajo paži z vloženim zlatom, slonovo kostjo, slikarijami ali mozaiko. Okrog in okrog so po sobah razstavljene od mojsterskih rok iz najdražjih rudnin izdelane podobe, sobe in stojala, tla pokrivajo azijske preproge, po sofah pa leže mehke, svilnate blazine. Ne menjša potrata se kaže v oblačilih. Izginila je prejšnja, priprosta obleka: domača volna, iz katere so v starih časih Rimljanke svojim možem same obleko tkale, umeknila se je tujemu, zlasti orijentalnemu blagu, svili in škerlatu. Tako obleko
nositi je veljalo prej za nedostojno in sramotno. A zdaj? Tempora mutantur. Kako se posebno ženske lepotičijo! Z ušes jim vise uhala iz težkega zlata in z biserji vdelana, na perstih nosijo dragocene perstane z vrezanimi kameni (geme), katere sicer tudi možki zelo čislajo. Nožice vtikajo v raznobojne, z biserji obsejane čevljičke, v rokali pa nosijo hladilne krogljice izjantara. Vse meje pa prestopa rimska zapravljivost pri pojedinah. Kedo se zdaj le s tem zadovoljuje, kar domača zemlja rodi"? Morebiti siromaki najnižje verste. Boljši stanovi vživajo zajce, serne, fazane, drozge, polže, ostrige, gologlavke in murene. Za te posebno izdajajo Rimljanje sploh strašne vsote, ter jih rede z neizmerno skerbljivostjo. Tako n. pr. beremo, da je nek rimski potratnik za rejo svojih rib 5 milj. sest., t. j. 500.000 gl. na leto potreboval in kaj porečemo Vediju Pollijonu, ki je pital svoje murene z mesom sužnikov. kateri so se bili kaj pregrešili? A vse to je še prevsakdanje za želodec cesarjev in njih posnemalcev sladko-snedežev.
Na njih mizah vidimo jedi iz vseh kotov sveta in iz vseh elementov nanesene. Cesarsko požrešnost more sititi samo, kar je izmed redkega najredkeje, izmed drazega najdražje, izmed nenavadnega naj-nenavadniše, postavljeno v zlatih skledah na sreberne ali citrove mize. To je iz zraka, to iz vode, ono s kopnega! Od noja in plamenjaka (flaroingo) morajo biti možgani, od pava in sla včeka jezik, od prašiče seski, od velbljoda peta, od te živali herbet, od one rep, od te jetra, od druge blato! Ta žival mora vjeta biti o mlaji, ona sme prihajati le iz lukrinskega jezera, iz Galije, Britanskega ali Azije, ako hoče biti po volji. A tudi izpreminjati mora jed svojo obliko, da ne ugaja le želodcu, ampak da razveseljuje tudi serce, draži fantazijo in šegeče tope čutnice. Ješčnost mora pospeševati smešno ošemljena oblika jedil. Glej tukaj pekarijo v živalski podobi, tam meso v obliki šopka! Kaj bi bilo sadje samo ob sebi na takih mizah! A če priderdra v sobo na podstavljenih kolesih cel sadni vert, da si more vsak gost sadje s posameznih dreves sam tergati, to mu pridobiva večo všečnost.
Iz kristalnih čaš se pijo najboljša in najdražja vina, katera je rodila tuja, navadno gerška zemlja. Domača italijanska terta daje sicer obilno vina, a ono je cesarskim goltancem preslabo, preceno! Leži se na mehkih, z dišečimi cveticami napolnjenih blazinah, in po vsej jedilnici se razširjajo dobrodejne vonjave. Da tudi ušesa in oči niso brez posla, mora se mnogokak virtuoz v petji, na piščali ali na eitrah v svoji umetnosti kazati, ter zbrane goste razveseljevati.
(Dalje prih.)

P
e z goro!
Čez g6ro bela cesta gre; Čez goro, oj čez goro! Glej, tu sva se peljala, Glej, tu poljubovala; Čez g&ro, oj čez goro!
Preurno pa je voz dospel Čez goro, oj čez g6ro! Podal sem zadnjič ti rokfi. Nazaj pa meril sem stez&. Čez gfiro, oj čez goro!
In zopet samec hodim t6d, čez goro, oj čez goro! Okrog se rože scvetajo, Nad mano tiče letajo Čez g6ro, oj čez goro!
Baptista.
j-vastlinske svatbe.
Spisal Fr. Erjavec.
II, pismo.
Ako ste imeli, ljubeznjiva gospa, toliko poterpežljivosti, ter ste pervo pismo prebrali do konca, seznanili ste se z vsemi deli cveta. Sedaj bi trebalo ustanoviti, kateri cvetni deli se udeležujejo oplodbe. in kako se to godi.
V vsakem razvitem cvetu opazite na brazdi nekoliko cvetnega praha. Brazda je postala mokra ob istem časuv ko prašnične vrečice pokajo in cvetni prah okolo sebe sipljejo. Že po tem bi mogli slutiti, da morajo prašniki biti v neki razmeri z brazdo. Ako bi ravnokar razcvelemu cvetu, na pr. liliji, postrigli vse prašnike, ter bi ob enem za to skerbeli, da tudi od drugod cvetni prah ne bi dospel na brazdo: cvel bi cvet sicer še dalje, toda zarodki v plodnici jeli bi se sušiti, in naposled bi tudi plodniea zvenila in zvenena bi od-pala. Kakor poznam Vas, milostiva gospa, in Vaše rahlo čuteče serce, rekel bi, da Vam se smili ta pohabljeni cvet, in Vi bi gotovo kaj storili zanj, ako bi mogoče bilo rešiti ga propasti. In to je mogoče*! Od druge lilije si izposodimo en prašnik, razporjemo vrečico in prenesemo nekoliko njenega cvetnega prahu na brazdo oker-njene lilije. Zdaj bode plodniea ostala na steblu, bode se širila in ob enem bodo se v njej razvijali zarodki in počasi dozorevali v zdrava semena. — Iz tega sledi, da mora cvetni prah v sebi imeti čudovito moč, katera v zarodkih obuja življenje, da se razvijajo v semena.
Da je to resnično, morete se preveriti še bolje. Namažite od treh grebenov, ki jih ima lilijin cvet, dva s kako gumo ali z lakom, tretjega pa naprašite s cvetnim prahom. In prepričali se boste, da se bodo v enem plodničnem prekotu zarodki oplodili in dalje raz-
vijali, in sicer ravno v onem prekotu, ki leži pod nenamazanim, zaprašenim grebenom. V družili dveh pretinih pa, ki ležita pod namazanima grebenoma, propadejo vsi zarodki.
Iz dosedanjega razlaganja je razvidno, da ima rastlina dvojne razplodne organe. Eni — prašniki namreč — proizvajajo oplodu-jočo tvarino, namreč cvetni prah, drugi pa — plodnice — hranijo v sebi zarodke. Cvetni prah oploduje, zarodki so oplojeni, pervi je torej pri oplodbi delaven ali aktiven, drugi so pa terpni ali pasivni, a z uzajeinnim delovanjem proizvajajo nov stvor, s e m e imenovan, ki se bode, ako najde ugodne okolnosti, razvil v novo rastlino iste verste.
Zdaj vemo, da so za oplodbo zarodkov potrebni prašniki, ali prav za prav cvetni prah iz njih, toda ne vemo še, kako se verši samo oplodovanje. Vzdigniti hočemo še to zadnje zagrinjalo in pogledati v največo skrivnost rastlinskega življenja.
Vzemimo si iz plodnice en zarodek in pogledimo ga pod mikroskopom, ki nam ga kaže mnogokrat povečanega. Tu vidimo, da ima zarodek podolgasto okroglo jedro, ki je zavito v dve kožici. Te dve kožici pokrivate jedro popolnoma od vseh strani, samo na eni strani ste prebiti in skozi to odpertino je mogoče priti do jedra. Ta od-pertina se imenuje usta.
Ob istem času pa, ko se vrečice prezajo in sipljejo cvetni prah okolo sebe, razvije se v jedru samem nek mehurčič, ki leži prav blizu ust. Iz tega mehurčiča se razvije pozneje klica v semenu, zato ga imenujemo ki i č ni k. Tak je zarodek pred oplodbo.
Zdajci si pa oglejmo še cvetni prah malo bliže. Cvetni prah pa je iz neizmerno drobnih krogljic, katerih 200 do 300 navadno gre na eno čerto, Te krogljice so redkokedaj gladke, temveč so večidel z dlačicami ali bradavicami posute, ali še drugače ozaljšane. Vsaka taka krogljica ima dve kožici, ter je napolnjena z neko tekočino. Verhna kožica ima navadno več luknjic ali prebojev, skozi katere se vidi spodnja kožica. Ako taka krogljica pade na vlažno mesto, vpija mokroto, vsled tega se napne in notranja kožica se izlekne skozi eno ali tudi več omenjenih luknjic, s perva kakor mala bradavica, ali ta bradavica raste dalje in dalje, iz bradavice postane naposled dolga cevka ali podolgast mešiček.
To isto se godi tudi pri oplodbi. Cvetni prašek pade iz vrečice na mokro, slizno brazdo, kjer se prilepi in začne to mokroto vpijati, vsled tega požene iz njega mali mešiček. Ta mešiček se zaverta v rahli greben, predere ga in raste dalje in dalje skozi vrat in pri-šedši naposled v plodnico do zarodka, vstopi skozi usta vanj, ter se pritisne h kličniku. S tem dotikom, tako rekoč sramežljivim poljubom je doveršena oplodba; od tega trenotka se začne razvijati klica v kličniku, spočet je nov rastlinski stvor.
Ako pa pade cvetni prah v vodo, serka jo tabo pohlepno, da kmalu poči. To nam tudi razjasnjuje, zakaj se gospodarji ob žitnem
ali tersnem evetji boje deževnega vremena, ker če tudi ne znajo teorije, uči jih vendar izkušnja, da v deži ocvela terta ali žito daje pičel pridelek.
Oplodba semenskih zarodkov je perva in najimenitniša naloga rastlinskega življenja, in zato tudi skerbi narava na poseben način, da rastlina izverši svojo nalogo. Rastlina namreč proizvaja cvetni prah v nezaslišanih množavah, v tem je narava neizcerpna. Vsak cvet rodi na tisoče teh praškov, v enem samem cvetu rudeče potonke našteli so nad 600.000 prašnih krogljie. Ako za cvetja stopimo v borov gozd, vidimo dostikrat, da so tla tako rekoč posuta z rumenim cvetnim prahom. Ako pihne veter v tak cvetoč borovnik, vzdigne iz njega oblake cvetnega praha, ter ga večkrat milje daleč odnese. Nastavši dež spere prah na zemljo, v časih v toliki množini, da zemlja od njega porumeni. To je tudi bilo že povod neumnim bajkam o žveplenem deži, ljudje so namreč mislili, da žveplo pada izpod neba.
Da je razplod kolikor mogoče zagotovljen, skerbi narava pri nekaterih rastlinah še s posebnimi pripravami. Cvet naše vinske rutice nam more v tem biti za primer. Ako gledamo delj časa rutičin cvet, bodemo opazili, da se eden prašnikov, kateri je bil doslej sključen pod izdolbenim venčevim listom, hipoma privzdigne, postavi se po konci, nadnese se nad brazdo in izsiplje nanjo svoj cvetni prah. Ko se je izprazni), odmakne se zopet od grebena, ter se verne v svoj prejšnji stan. Kmalu potem se skloni drugi, za njim tretji in tako dalje, dokler se niso vsi obredili.
Doba cvetenja je najkrajša v rastlinskem življenji, ker traje samo od razcvita naprašenja do brazde. Nekatere rastline cveto samo kake dve ali tri ure, 1 a n cvete od jutra do poludneva, tako imenovana nočna kraljica razcvete se pod noč, a zjutraj ji veli cvet že odpada. Po doveršeni oplodbi odpada čašica — ako ni že poprej odpala — in venec, tudi prašniki izveršivši svojo dolžnost, se suše in odpadajo. Edina plodnica ostane, ona namreč hrani in čuva oplojene zarodke, da morejo v semena dozorevati.
(Dalje prih.)
j\[oVE KNJIGE.
I. Razne poezije. Spisal in založil Dobravčin. Y Ljubljani 1874. — II. Pesmi na Tujem. Zložil Dobravčin. V Ljubljani 1876.
Dobravčin je novo ime starega znanca na slovenskem literarnem polji. Zakaj je gospod staro ime pustil, ter si novo izvolil, ne morem uganiti. Pesmi vsaj po svoji vsebini in po vnanji obliki pričajo, da nas pesnik kakor burbonski kralji ni ničesa pozabil, ter se ničesa naučil. Vse je pri starem ostalo. Kakor je pervič zapel v pevskem logu slovenskem pred nekaterimi leti, tako poje še dan
danes. Stare napake, stare kreposti se ponavljajo tudi v teh dveh zbirkah. Sploh se mi zdi — ne vem, ali prav sodim, ali ne, — da je g. Dobravčin mož, ki ima veliko (morda celo preveč) zaupanja v svoje moči, in ki nerad prejema dobre svete, če tudi prihajajo od dobrega človeka in iz dobrega namena.
Tudi jaz nočem s temi versticami gospoda D. učiti. A spominjam se, da je g. D. pred dobrima dvema letoma v nekem slovenskem listu tožil, da naši časopisi o njegovih „različnih poezijah" nalašč terdovratno molče: tudi o najnovejši zbirki njegovih „pesnij na Tujem" še nobeden slovenski časopis m besedice zinil. Gotovo je neprijetno vsakemu pisatelju, če javni listi za njegove knjige nimajo ne hvale, ne graje. Kaj si more misliti? Ali da je njegova knjiga tako slaba, da jo ves slovenski svet — prezira; ali pa, daje z njo občinstvo neprijetno osupnil, ter mu tako rekoč — „sapo zaperl". A pesmi gospoda D. ne morem ne v pervo, ne v drugo versto šteti: gotovo so vredne, da se o njih govori, da se govori moška beseda, zatorej menim, da mi bode g. D. oprostil naslednje verste.
Da ima g. D. lep pevski dar, tega mu ne bode nihče oporekal. A talent sam še ne dela pesnika doveršenega in umeteljnega. Treba je, da pesnik svoj talent, katerega mu je stvarnik podaril, neprestano krepča, poživlja in na vse strani harmonično razvija. Samo tako mu bode mogoče s časom stvariti doveršene pesmi, ki bodo v naših sercih budile prijazen, blagodejen odmev. Ker g. D., kakor se iz njegovih pesmi vidi, močno ljubi podobe, povedimo mu svojo misel v priliki.
Sredi gozda rasteti dve divji češnji. Eno najde človek, izkoplje jo. presadi v grajski vert, obreze jo, ter cepi in tako krepkega in zdravega divjaka premeni v plemenito drevo, ki se veselo razcvita in lep, blag sad rodi. Ljubeznjive grajske gospodičine pridejo pod drevo, vesele se lepega rudečega sadu, ter stezajo svoje bele roke po debelih sočnatih češnjah. A kaj se je zgodilo z njeno sestro, ki je ostala sredi gozda ? Tudi ona je krepko rasla, če je ni zamorilo gozdno drevje, tudi ona je o svojem časi lepo belo cvela, da je marsi-kedo rad obernil svoj pogled proti njenemu verhu in da so bučele glasno šumele po njenih vejah, a rodila ni debelega, sočnatega sadil, nego drobne, zanikarne černice, za katere se pameten človek še zmeni ne, in posušile bi se bile na veji, da niso prišli lačni pastirji, ki so splezali na češnjo, obrali jo, ter jej polomili šibke veje.
Tako je tudi s pesnikom, ki se preveč zanaša na svoj talent, a ne pomišlja, da njegov duh zahteva vsak dan krepke hrane, katere mu je iskati v domačem in tujem slovstvu, pri velikih pesnikih vseh časov in vseh narodov. Tak pesnik nam bode zapel mnogo-katero pesem, ki nam bode morebiti celo ugajala, a našega serca se nikoli ne bode vsega polastil, ker v celoti ostane vendar nedo-veršen, samo dober „diletant", nikdar ne pravi umeteljnik. Mož pa. ki skerbi za to, da se mu pevski dar, ki ga je od stvarnika prejel,
enakomerno in harmonično širi in razvija, bode rodil lep in dober sočnat sad. kakor grajska češnja.
In tako tudi gospoda D. njegov lepi talent sam ne podpira toliko, da bi premogel vse zapreke, katere pesniška tehnika in sploh ves umeteljnostni zakonik stavi slovenskemu pesniku. Tukaj nam ugaja ideja, a vnanja oblika ne velja; ondi se mu čudovito posreči nekoliko verzov, a zdrave misli ni v njih: tukaj nam je pesem po volji začeta, a. konec nas neprijetno osupne, ondi s prozo začenja, a poetično pesem končava. Tako v obeh zbirkah nahajamo prav malo pesmi, ki bi bile umeteljniško doveršene in knjižico položimo iz rok prepričani, da Gracije našemu pesniku _ niso bile Eojenice. Da ne bode kedo mislil, da preostro sodim, hočem izpregovoriti še nekoliko besed.
Iz več pesmi gospoda D. se vidi, da narodno pesništvo visoko čisla. Cele podobe in fraze, rime in refrene rad jemlje iz narodnih pesmi in sploh izkuša večkrat svojo pesem tako zasukniti, da bi bila kolikor toliko narodni podobna. Kedo ne bi hvalil gospoda D. zaradi tega? Saj je narodno pesništvo tisti čisti vir, iz katerega je lirika, slovenska in nemška, napila se najkrepkejših moči! Kakšna je bila nemška lirika še pred dobrimi sto leti? Kako pusti, prazni, učeni in merzli so bili najboljši liriki! Njih pesmi te nikoli ne zgrabijo, nikoli ti ne ogrejejo serca. A prišel je veliki, razsvitljeni Herder, ki je imel čudovit razum in fin čut za vse, kar je res narodno. Ta je prijel mladega genijalnega Gotheja za roko, pokazal mu pravi pot v obljubljeno deželo, ter mu pridigoval zlati uk: Ce hočeš za narod peti, moraš poznati narodovo serce: vedeti moraš, kaj narod misli, kaj čuti in kako živi. Učiti se moraš narodne poezije, ter iz nje posnemati pravila za umeteljne pesmi. Gothe se je ravnal po tem nauku, ter je dan danes Nemcem največi lirik. In od kod se je Biirger naučil svoje balade peti, katerih mnoge so nam še sedaj najlepši vzgled čiste, doveršene lirike, če ne od naroda? In Uhland, ljubljenec vse nemške mladine, od kod je ta zajemal svoje najlepše pesmi? Mož, kateri stoji na najvišem verhunci nemškega Parnasa, je leta in leta preiskaval narodno pesništvo, ter pisal o njem knjige, ki so Nemcem še dan danes leposlovni evangelij.
In kaj pri nas Slovencih ni bilo ravno tako? Pervi naš ume-teljni pesnik, čestiti starina Vodnik je bil ob enem tudi pervi, ki je vestno in metodično nabiral in zapisaval narodne pesmi, ne samo nabiral in zapisaval, učil se je iz njih, ter jih posnemal tako, da mnogo njegovih pesmi še umeti ne moreš, če jih ne primerjaš narodnim, po katerih so zložene. In kako visoko je cenil Preširen narodno pesništvo, to ve vsak, komur je kolikaj znana naša literarna zgodovina. On sam je zapisal več imenitnih narodnih pesmi, ter jih poslal svojemu prijatelju Stanku Vrazu in več nego verjetno je, da je bil on tisti, ki je Andreja Smoleta nagovarjal in pregovoril zbirati narodne pesmi, ter jih na svitlobo dajati v „Slovenski Čebelici". In kar imamo dan danes v resnici dobrih pisateljev, vsi so se od naroda učili.
A vendar, kakor ni vse zlato, kar se sveti, tako ni vse narodna, kar iz narodovih, ust prihaja, tako ni vse posnemanja vredno, kar narod prepeva. In zdi se mi, da se je g. D. te resnice premalo spominjal. Kajti nikdar ne smemo zabiti, da narod zlaga pesmi za to, da jih poje, in ravno zategadelj časih rad zanemarja tudi pevsko mero, ker v petji lehko po več zlogov na en takt jemlje. To so vse stvari, ki jih umeteljni pesnik ali ne sme posnemati, ali pri katerih mora silno izbirčen biti, če noče predaleč zaiti. Nikakor torej ne gre odobravati, če g. D. n. pr. poje II. 16:
Prišel je, prišel božični dan,
Danes bo prišel Jezus k nam.
Kaj nam bo prinese? ?
Tri lepe rože.
Ali I. 51 :
Kože tri, to so besede tri s vete
Dobro vse v njih je imenu spočeto i. t. d.
Ako že narod posnemamo, izbirajmo si stvari iz njegovega pesništva, ki so res lepe, a ogibajmo se pregreškov, katere je narod vede in nevede delal v svoji poeziji.	L.
(Dalje prih.)
j-^iter arni pogovori.
J. JURČIČ.
Roman! Kako so se nekedaj v strahu križale pred tem imenom pobožne stare ženice ljubljanske! Gorje učenčku in tudi učencu, katerega je bila skerbna kmečka mati izročila in priporočila nepopace-nega, nedolžnega z dušo in telesom taki ostropazni, neizprosni Rada-mantinji, ako je njeno vedno čujoče oko zasledilo pri njem kak „vi-teški roman" iz neutrudnega Spiess-ovega ali Cramer-jevega peresa! Izgubljen, pogubljen je bil, ako se ni nemudoma pri izpovedi očisti! smertnega greha. „Romane bere!" to je bila najhujša obsodba, kije mogla zadeti ubozega dečka, poslanega v mesto, da bi se učil „za gospoda". Roman, to je bilo ime, ki obseza vse, kar je mladini po-hujšljivega, zapeljivega, strupenega. Ali ne samo pobožne stare ženice, ki so dajale učencem tesno stanovanje in skope hrane za primerno plačo, bale so se romana kakor živega ognja ali pa „antikrista;" tudi pobožni možje v čestitih dolgih suknjah po šolah in iz-povednicah so svarili mladino se sveto gorečnostjo pred njim, in gorje mu, kedor jih ni poslušal!
Tako je bilo nekedaj, kako je sedaj, ne vem; vendar sodil bi, da sedaj že samo ime roman ni več tako strašilo, odkar je celo blagoslovljena, da kardinalova roka pisala knjigo s tem nekedaj tako pre-
klicanim imenom. Kardinal-Wisemanova „Fabiola" je pokazala pobožnemu svetu, da roman sam ob sebi ni še hudičeva iznajdba, da je roman samo posoda, v katero se lahko spravlja strup ali med, ali pa tudi oboje skupaj.
Ne samo med in strup! Eoman je vseobsežna oblika poezije, kakor ni druga nobena: vse življenje ima prostor v njej. Od ne-kedaj se razdeljuje poezija, kakor je znano, v tri posamezne oblike, v epično, lirično in dramatično, in ta razdelitev bode pač ostala, ker ima svojo podlogo v naravi poezije. Vedno nam bode pesnik ali pripovedoval, kar se je godil o, ali razodeval nam, kar je v sercu čutil, ali pa pred oči nam stavil dejanje tako rekoč v telesnih podobah, da se bode pred nami godilo. Te tri oblike, dasi bistveno vedno iste, izpreminjajo svoje lice po razmeri človeškega razvoja.
Ta izprememba se kaže zlasti v tem, da poezija zapušča nad-zemske višine, ter se bliža bolj in bolj zemlji, resnici, življenju. Zanimivo bi bilo zasledovati in razjasnjevati ta zakon v vseh treh oblikah poezije in zraven kazati, da poezija pri tej izpremembi ni ne samo nič izgubila, temuč še pridobila, ker je, rekel bi, postala bolj človeška. Prej je učinjala bolj na domišljijo, potem bolj na serce, in serce je in bode vedno pravi vir poeziji.
Največa izprememba se je godila v epiki, katera se je tudi, kakor nam kaže zgodovina, perva rodila in razvila in zatorej tudi po naravnem zakonu perva izpremenila. Njena izprememba je bila tako korenita, daje celo slekla svojo pervotno metrično obleko; iz junaške pesmi se je razvil — roman.
Epos je imel svoj čas, ta čas je minil. Ali se poverne še kedaj. kedo bi se upal prerokovati! To pa se sme reči: ako se bode epos še kedaj rodil, tak ne bode, kakoršni ste Ilijada in Odiseja, ki ste in bodete vedno vzor epične poezije. Mladostna doba je minila človeštvu, minila je ona otročja najivnost, ono veselje nad dejanjem in gibanjem, nad junaškimi boji, čudovitimi prikaznimi in „aventuram'i," ki so pravi element junaški pesmi. Velika vojska, morebiti največa, kar jih je videl svet, ki se je veršila pred našimi, težko da bi kedaj našla svojega Homera.
Epos je minil, njegov naslednik je roman, dasi je tako razločen od njega. Eoman ima prihodnjost, predmet mu je življenje, vse človeško življenje po svoji širini, višini in globočini: in kakor je življenje mnogoverstno, tako mnogoverstna je podoba njegova — roman! Slovenci smo stopili prepozno v literarno življenje. epos nam je zamujen, zato pa imamo njegovega namestnika, roman; ustvaril nam ga je Jos. Jurčič.	S.
(Dalje prih.)
^Slovenski glasnik.
(Dalje.)
Slovenski pesniki so bili prav pridui: dva, Libor val Buren in Do-bravčin, sta izdala svoje pesmi. G. Leudovšek nam je močno ustregel, da je zbral in na svitlobo dal pesmi slovenskega vladike Antona Slomška. Po slovenskih časopisih se je oglasilo mnogo starejših in mlajših pesnikov, mej drugimi so se posebno odlikovale pesmi Lujize Pesjakove, katera zlasti zadnje čase kar čudovito napreduje, in Jos. Cimpermana.
G. Ogrinec je razglasil več novih povesti v listku „šlov. Nar." in v spisih družbe „Sv. Mohorja". Različni slovenski politični časopisi so v feuilletonih kratkočasili svoje bralce z mnogoverstnimi povestmi, veči del prestavljenimi iz hervaškega, ruskega, poljskega, češkega in nemškega jezika. A žalibog ponavljati nam je o mnogih prevodih, kar se je našim prestavljaleem že tolikokrat očitalo: gospodje so premalo izbirčni in prestavljajo vse, kar jim pod roko pride; potem pa tudi premalo gledajo na jezik. Drugi narodje so pri prestavah silno izbirčni, pa občutni; gorje človeku, ki bi jim roman iz tuje literature ponudil v tako — kosmatem jeziku, kakor ga pri nas pišejo nekateri. — Priprostemu narodu so namenjene „Fr. Soavejeve povesti", poslovenil prof. Kocijančič, ki so učakale tri natise, in pa povestica »Sreča črez nesrečo", poslovenil Lj. Tomšič.
--(Dalje prih..) L.
Listnica uredništva. G. A. S. na Ogerskem. Naše besede, da smo naprosili, kar liani je bilo znanih najboljših pisateljev, da pišejo za »Zvon," ne smejo se krivo umeti. Nikakor nismo hoteli reči, da po naši sodbi razuu naprošenih ni dobrih pisateljev slovenskih. Obemili smo se samo do onih gospodov, od katerih smo se nadejali ugodnega odgovora. Kakor Vi, ravno tak& živo pogrešamo mi med „Zvonovimi" sodelavci zlasti omenjenega moža. Naprosili ga nismo, dobro vedoe, da bi bilo zastonj.
G. P. W. v L. To je res, da bi nam krajši spisi, samo za enkrat, dvakrat v list, posebno prijetni bili. Prosimo, mislite na to. Da B. Mirana tudi drugi tako pogrešajo, kakor ga Vi, mogoče ; in če ga, nič ne škodi.
G. F. B. v G. Morda pa vendar ne bo take sile. Sicer pa »Zvonov" urednik vse rad preterpi, da bi le dosegel svoj namen. Ali ga je ?
G. X. v? Takih pesmi, kakoršna je v današnjem listu na pervi strani, takih je »Zvonu" treba! Sicer pa vidimo, da Vam bode treba kakega poštenega imena: X je prenerodno. Izberite si kakega, če ne, bodemo Vas sami imenovali: Brezimenskega.
Listnica opravništva. Vsem gospodom, kateri poprašujejo po lanskem »Zvonu", naznanjamo, da se bode »Zvon" 1. 1876. dobival pri uredništvu, in sicer po naslednji ceni (franco):
1.)	mehko vezan po 3 gl.:
2.)	terdo » » 3 gl. 50 kr.;
3.)	elegantno „ »4 gl.
G. Dr. Mosche v L. Poslali ste nam 50 kr. preveč, prosimo, kaj nam je storiti z njimi.
Vse gg. poverjenike prosimo, naj si vselej, kader nam pošiljajo kako vsoto, prej odtegnejo svojih 10%.
Do zdaj se je vsakemu ustreglo, kdor je „Zvona" zastonj želel. »Uredništvo" meni, da je menda zadostilo svoji dolžnosti; ker »zastoujikov" imamo že kakih 80. — G. J. K. v č. Poslali smo iz serca radi. Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Bedaction des .Zvon", Wieu, Ottakring^ Hauptstrasse 23. Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in F. Lob.