Zdrav Vestn 2008; 77: III-59–64 III-59 LOKALNO HORMONSKO ZDRAVLJENJE PRI MIKCIJSKIH MOTNJAH V POMENOPAVZI INFLUENCE OF LOCAL HORMONE REPLACEMENT THERAPY ON MICTURITION DISORDERS IN POSTMENOPAUSE Adolf Lukanovič Ginekološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Šlajmerjeva 3, 1525 Ljubljana Katedra za ginekologijo in porodništvo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Šlajmerjeva 3, 1525 Ljubljana Slovensko menopavzno društvo, Šlajmerjeva 3, 1000 Ljubljana Izvleček Izhodišča Številne epidemiološke raziskave so pokazale, da ima več kot 50 % pomenopavznih žensk mikcijske motnje kot del urogenitalnega sindroma. Zaradi pomanjkanja hormonov in biološkega procesa staranja incidenca mikcijskih motenj s starostjo narašča. Do 65. leta starosti sta pogostejši stresna in mešana urinska inkontinenca, po 65. letu starosti pa narašča incidenca urgentne urinske inkontinence. Metode V opazovalno raziskavo Vagifem® smo slovenski ginekologi od maja 2006 do julija 2007 vključili več kot 300 žensk z urogenitalnimi težavami in ugotavljali vpliv zdravljenja z lokalnimi tabletami 17-ß-estradiola (Vagifem®, Novo Nordisk A/S) po 3 in 6 mesecih zdravljenja. Za analizo so bili uporabljeni podatki 282 žensk. Učinkovitost in varnost lokalnega hormonskega zdravljenja smo ocenjevali na temelju spremljanja subjektivnih parametrov. Bolnice so ob vstopu v raziskavo, po 3 mesecih in po 6 mesecih odgovorile na vprašanja validiranega vprašalnika. Rezultati Po trimesečni terapiji z lokalno aplikacijo hormonskih tablet se je odstotek bolnic, ki so navajale pred zdravljenjem stalen občutek tiščanja in bolečine v predelu mehurja, statistično značilno zmanjšal. Po zdravljenju se je prav tako statistično značilno zmanjšal odstotek žensk, ki so pred zdravljenjem navajale stresno in/ali urgentno urinsko inkonti-nenco, statistično značilno se je zmanjšala frekvenca mikcij in število bolnic, ki so imele občutek pekočega uriniranja. Zaključki V naši raziskavi smo dokazali, da je z vaginalno aplikacijo majhnega odmerka estradiola (25 mikrogramov naravnega 17 ß-estradiola) mogoče v znatni meri ublažiti mikcijske motnje kot posledice urogenitalne atrofije že po nekajmesečnem zdravljenju. Ker je bilo v raziskavah ugotovljeno, da ima 10–25 % pomenopavznih žensk, ki prejemajo sistemsko hormonsko nadomestno zdravljenje, še vedno težave zaradi urogenitalne atrofije, lahko zaključimo, da je dodatna lokalna vaginalna aplikacija nizkih odmerkov estradiola koristna za odpravo mikcijskih motenj kot spremljevalk urogenitalnega staranja v pomenopavzi. Ključne besede menopavza; mikcijske motnje; urinska inkontinenca; hormonsko nadomestno zdravljenje Abstract Background Numerous epidemiologic studies have shown that over 50 % of postmenopausal women experience micturition disorders as part of urogenital syndrome. Due to hormone deficiency and biologic process of aging, the incidence of micturition disorders increases with increasing age. Stress urinary incontinence and mixed urinary incontinence are more frequent to the age of 65 years, and afterwards the incidence of urge urinary incontinence increases. III-60 Zdrav Vestn 2008; 77: SUPPL III Methods In an observational study on Vagifem®, over 300 women with urogenital disorders from the entire county were included by the Slovenian gynecologists in the time period from May 2006 to July 2007. The aim of the study was to observe the effects of the treatment with local application of tablets 17 ß-estradiol (Vagifem®, Novo Nordisk A/S) after 3 and 6 months of treatment. The analysis involved data on 282 women. The efficacy and safety of local hormonal treatment were evaluated on the basis of subjective parameters, provided by the women on admission and 3 and 6 months in the form of answers to a validated questionnaire. Results Three-month local application of hormonal tablets statistically significantly decreased the percentage of women complaining of constant feeling of needing to urge to void and pain in the bladder area before treatment. The percentage of women complaining of stress and/or urge urinary incontinence before treatment also decreased, and so did the frequency of miction and the percentage of women complaining of burning sensation when voiding. Conclusions In this study we provide evidence that vaginal application of small doses of estradiol (25 micrograms of natural 17 ß-estradiol) substantially appease micturition disorders, consequences of urogenital atrophy, after a few months of treatment. As it has been found that 10–25 % of postmenopausal women receiving systemic hormonal replacement therapy still experience problems due to urogenital atrophy, we may conclude that complementary vaginal application of low dose estradiol is useful in eliminating micturition disorders that accompany urogenital aging in postmenopause. Key words menopause; micturition disorders; urinary incontinence; hormone replacement therapy Uvod Mikcijske motnje kot posledica urogenitalne atrofije so pogoste spremljevalke urogenitalnega staranja. Nastanejo zaradi zmanjšane količine ženskih spolnih hormonov, kar je posledica zmanjšanega delovanja jajčnikov. Kot simptomi in znaki pomenopavznega sindroma se lahko pojavijo tudi več kot 10 let po zadnji menstruaciji. Številne epidemiološke raziskave so pokazale, da ima več kot 50 % pomenopavznih žensk mikcijske motnje in da prevalenca z leti narašča.1, 2 Urogenitalno staranje je problem ne samo s terapevtsko medicinskega stališča, ampak tudi z zdravstveno-ekonomskega vidika. Podaljševanje življenjske dobe pomeni staranje populacije in tako ženska preživi tretjino svojega življenja v obdobju hormonskega pomanjkanja. Kot posledica urogenitalnega staranja se najpogosteje pojavijo disparevnija, uretralni sindrom, ponavljajoči se uroinfekti, oslabljenost mišičnoveziv-nih struktur medeničnega dna ter urinska in/ali fekal-na inkontinenca. Najpogostejši mikcijski problem urogenitalnega staranja je t.i. uretralni sindrom: pogosto uriniranje (pogosteje kot na 2 uri) preko dneva in/ali noči ali frekvenca in občutek siljenja na uriniranje ali urgenca, ki je lahko spremljana z nenadzorovanim nujnostnim uhajanjem urina ali urgentno urinsko inkontinenco. Bolnice imajo stalen občutek pritiska nad sramnico in občutek pekoče bolečine v predelu sečnega mehurja, tudi kadar je ta prazen. Ta sindrom diferencialno diagnostično ločimo od vnetja spodnjih sečil z bakteriološkim pregledom urina. Za cystitis in uretritis sta značilna še pekoče in boleče uriniranje. Pogosto pa se sekundarno vnetje atrofične vaginalne sluznice razširi še na spodnja sečila in povzroča trdovratne ponavljajoče uroinfekcije. Te srečamo pri 10–13 % žensk v pomenopavzi.3 Drugi najpomembnejši znak urogenitalnega sindroma je urinska inkontinenca. Zaradi hormonskega pomanjkanja in biološkega procesa staranja incidenca in stopnja urinske inkontinence s starostjo naraščata. Do 65. leta starosti sta pogostejši stresna in mešana urinska inkontinenca, po 65. letu starosti pa narašča incidenca urgentne urinske inkontinence.4 Eksperimentalne raziskave na živalih so dokazale pozitiven vpliv estrogenov na prekomerno aktivnost sečnega mehurja in urgentno urinsko inkontinenco.5 Namen raziskave je bil oceniti vpliv lokalnega hormonskega zdravljenja na pojavnost mikcijskih motenj v pomenopavzi. Z dobljenimi rezultati nameravamo izboljšati terapevtske smernice pri zdravljenju urogenitalne atrofije v pomenopavzi in tako vplivati na izboljšanje kakovosti življenja žensk v pomeno-pavzi. Bolnice in metode Raziskava je bila prospektivna, multicentrična in neintervencijska. Trajala je 6 mesecev, od maja 2006 do julija 2007, z dvomesečnim vključitvenim obdobjem. Pred začetkom raziskave je bilo pridobljeno soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Izbira bolnic, način zdravljenja, izbor zdravila, predpisovanje zdravila, določitev preiskav in spremljanje bolnic niso odstopali od ustaljenega načina zdravljenja. Učinkovitost in varnost lokalnega zdravljenja smo ocenjevali na temelju spremljanja subjektivnih parametrov. Bolnice so ob vstopu v raziskavo, po 3 mesecih in nato po 6 mesecih odgovorile na vprašanja va-lidiranega vprašalnika. V vprašalnik smo beležili podatke, pridobljene med in po zdravljenju. Da smo bolnicam zagotovili zaupnost osebnih zdravstvenih po- Lukanovič A. Lokalno hormonsko zdravljenje pri mikcijskih motnjah v pomenopavzi III-61 datkov, na vprašalnik nismo zabeležili polnega imena ali drugih osebnih podatkov bolnice. Udeleženkam raziskave smo omogočili vpogled v podatke o njihovem zdravstvenem stanju in o rezultatih raziskave. Pri uvedbi zdravljenja z lokalno hormonsko aplikacijo in oskrbi bolnic smo upoštevali klinično doktrino in vedno presojali po strokovnih načelih v korist bolnice. Upoštevali smo določbe Pravilnika o far-makovigilanci (UL RS 94/3990, 13. 12. 2000). Študijska skupina je zajemala preko 300 bolnic z uro-genitalnimi težavami. Za analizo so bili uporabljeni podatki 282 bolnic. Vse bolnice so v raziskavi sodelovale prostovoljno. V raziskavo so bile vključene ženske v pomenopavzi, pri katerih je indicirano lokalno hormonsko zdravljenje. Primarni cilj raziskave je bil ugotoviti učinkovitost in varnost lokalne uporabe hormonskih tablet Vagi-fem®. Vagifem® je vaginalna tableta iz skupine zdravil za lokalno estrogensko zdravljenje. Je edina vaginalna estrogenska tableta, ki dokazano učinkovito lajša in odpravi simptome atrofičnega vaginitisa, ki nastanejo zaradi pomanjkanja estrogenov8, 9 Vsebuje majhen odmerek (25 µg) naravnega 17 ß-estradiola. Aplikator za enkratno uporabo omogoča praktično, preprosto in higienično uporabo. Zdravilo smo uporabili po shemi: začetni odmerek: ena vaginalna tableta na dan 14 dni, vzdrževalni odmerek: ena tableta dvakrat na teden. Morebitno izboljšanje stanja smo ocenjevali po 3 in 6 mesecih zdravljenja. Raziskavo smo planirali z namenom, da bi ugotovili, kakšen je vpliv lokalne aplikacije estrogenov na uro-genitalno atrofijo in pojavnost urinske inkontinence in uroinfekcije. V raziskavo smo vključili ženske, ki so imele: urogeni-talne motnje (suhost nožnice, srbeča, pekoča in občutljiva nožnica, disparevnija, pogostejše uriniranje, urinska inkontinenca, ponavljajoče okužbe urinarne-ga trakta, disurija, pogosta vnetja nožnice), pomeno-pavzo vsaj eno leto in bile vsaj 6 mesecev brez hormonskega nadomestnega zdravljenja (HNZ) – lokalnega in/ali sistemskega. V raziskavo nismo vključili žensk v predmenopavzi, s sistemskimi boleznimi (sladkorna bolezen, obolenja ščitnice, avtoimune, rev-matske in presnovne bolezni), z okužbami (sistemske, akutne respiratorne okužbe in akutni uroinfek-ti), z rakom dojke, rakom maternice (sedanje obolenje ali obolenje v anamnezi), s krvavitvami iz rodil v pomenopavzi, s trombemboličnimi obolenji, po hi-sterektomiji, po operacijah zaradi urinske inkontinen-ce in spremenjene statike rodil. Rezultati V multicentrični prospektivni raziskavi, opravljeni na bolnicah v Sloveniji v obdobju 2006–2007, smo ugotovili, da je 29,8 % (N = 93 ) preiskovank iz obravnavanega vzorca žensk navedlo, da ima občutek pritiska na vodo med spolnim odnosom. Po trimesečni terapiji se je ta odstotek statistično značilno zmanjšal na 12,2 (p < 0,001), po nadaljnjih treh mesecih pa se odstotek žensk, ki so navajale občutek pritiska na vodo ni zmanjšal v statistično značilnem obsegu. (7,7 %) (Razpr. 1). Razpr. 1. Analiza odgovorov na vprašanje: Ali imate občutek pritiska na vodo med spolnim odnosom? Table 1. Analysis of answers to the questions: Do you suffer from urinary pressure during intercourse? Občutek pritiska na vodo med spolnim odnosom Suffer from urinary pressure during intercourse Odgovor Answer Pred zdravljenjem Before treatment Po 3 mesecih zdravljenja After 3 months of treatment Po 6 mesecih zdravljenja After 6 months of treatment Št. / No. Št. / No. % Št. / No. % Ne / No 219 Da / Yes 93 70,2 29,8 274 38 87,8 12,2 288 24 92,3 7,7 O pogostnosti stresne urinske inkontinence je 43,3 % (N = 135) vprašanih iz vzorca raziskave odgovorilo, da jim v zadnjih 7 dneh nikoli ni nenadzorovano uhajal urin ob naporu. Po trimesečnem zdravljenju se je ta odstotek povečal na 52,0 % in po nadaljnjih treh mesecih zdravljenja še na 56,0 %. Obe razliki sta statistično značilni (p = 0,000) (Razpr. 2). Razpr. 2. Analiza odgovorov na vprašanje: Kako pogosto vam je v zadnjih sedmih dneh nenadzorovano uhajal urin ob naporu? Table 2. Analysis of answers to the question: How frequent was your stress incontinence during the last seven days? Pogostost nenadzorovanega uhajanja urina ob naporu Frequency of stress incontinence Odgovor Answer Pred zdravljenjem Before treatment Po 3 mesecih zdravljenja After 3 months of treatment Po 6 mesecih zdravljenja After 6 months of treatment Št. / No. Št. / No. % Št. / No. % Nikoli Never Komaj kdaj Hardly ever Redko Rarely Pogosto Often 135 69 42 40 43,4 144 52,0 136 56,0 22,1 73 26,4 69 28,4 13,5 26 9,4 20 8,2 12,8 25 9,0 15 6,2 Večkrat dnevno 26 Multiple times a day 8,3 3,2 1,2 Na vprašanje o pogostnosti urgentne urinske inkon-tinence je 55,5 % (N = 172) odgovorilo, da jim v zadnjih 7 dneh nikoli ni nenadzorovano uhajal urin ob močnem tiščanju na vodo. Po trimesečnem zdravljenju se je ta odstotek povečal na 67,0 % in po nadaljnjih treh mesecih na 71,2 %. Zmanjšanje prisotnosti urgentne urinske inkontinence po treh mesecih zdravljenja kaže statistično značilno razliko (p = 0,000), prav tako tudi zmanjšanje po nadaljnjih treh mesecih zdravljenja (p = 0,003). Ženske, ki so navajale urgenco večkrat, vsak dan in večkrat dnevno pred začetkom zdravljenja, so po trimesečnem zdravljenju navajale izboljšanje, kar dokazujejo statistični podatki (Razpr. 3). V raziskavi nas je tudi zanimalo, kako pogosto hodijo na vodo in tretjina preiskovank (N = 97; 31,2 %) je odgovorila, da hodijo na vodo pogosteje kot na dve uri, % % 9 3 III-62 Zdrav Vestn 2008; 77: SUPPL III Razpr. 3. Analiza odgovorov na vprašanje: Kako pogosto vam je v zadnjih sedmih dneh nenadzorovano uhajal urin ob močnem tiščanju na vodo? Table 3. Analysis of answers to the question: How frequent was your urgent incontinence during the last seven days? Pogostost nenadzorovanega uhajanja urina ob močnem tiščanju na vodo Frequency of urge incontinence Odgovor Answer Pred zdravljenjem Before treatment Po 3 mesecih zdravljenja After 3 months of treatment Po 6 mesecih zdravljenja After 6 months of treatment Št. / No. % Št. / No. % Št. / No. % Nikoli Never Komaj kdaj Hardly ever Redko Rarely Pogosto Often Večkrat dnevno Multiple times a day sti pri tistih, ki so navedle, da jih to zelo moti. Od 47 bolnic, ki so imele občutek pekočega uriniranja in jih je to zelo motilo, jih je po treh mesecih zdravljenja to navajalo samo 5, po nadaljnjih treh mesecih pa samo še ena bolnica. Po tri- in šestmesečnem zdravljenju je odstotek izboljšanja statistično značilen (Razpr. 5). Razpr. 5. Analiza odgovorov na vprašanje: Ali imate vedno občutek pekočega uriniranja tudi, kadar ni akutnega vnetja? Table 5. Analysis of answers to the question: Do you have feelings of burning urination even without acute infection? 172 58 53 14 13 55,5 18,7 17,1 4,5 4,2 187 54 31 4 3 67,0 19,4 11,1 1,4 1,1 173 44 24 2 71,2 18,1 9,9 0,8 Občutek pekočega uriniranja Feeling of burning urination Odgovor Answer Pred zdravljenjem Before treatment Po 3 mesecih zdravljenja After 3 months of treatment Po 6 mesecih zdravljenja After 6 months of treatment Št. / No. % Št. / No. % Št. / No. % večina preiskovank (N = 214; 68,8 %) pa je odgovorila, da na dve do štiri ure. Po trimesečnem zdravljenju se je število žensk, ki hodijo na vodo pogosteje kot na dve uri, zmanjšalo na 40, kar predstavlja 14,3 %. Zmanjšanje frekvence mikcij po trimesečnem zdravljenju je statistično značilno (p = 0,000). Po šestmesečnem zdravljenju se je število žensk, ki hodijo na vodo pogosteje kot na dve uri, zmanjšalo na 11,1 % (Razpr. 4). Razpr. 4. Analiza odgovorov na vprašanje: Kako pogosto hodite na vodo? Table 4. Analysis of answers to the question: How often do you urinate? Ne No Malo, ni zelo moteče A little, not very disturbing Da, zelo moteče Yes, very disturbing 178 86 47 57,2 208 27,7 62 15,1 5 75,6 212 87,2 22,5 30 12,3 1,8 1 0,4 Pogostost uriniranja Frequency of urinating Odgovor Answer Pred zdravljenjem Before treatment Po 3 mesecih zdravljenja After 3 months of treatment Po 6 mesecih zdravljenja After 6 months of treatment Št. / No. Št. / No. % Št. / No. % Pogosteje kot na 2 uri More frequently than in 2 hours Vsake 2–4 ure Every 2–4 hours 97 214 31,2 68,8 40 239 14,3 85,7 27 216 11,1 88,9 Bolnice smo vprašali o bolečini v predelu sečnega mehurja. Večina (N = 192, 62,1 %) je odgovorila, da bolečin nima. Malo bolečin, ki pa so nemoteče, je navajala manj kot tretjina bolnic obravnavanega vzorca (N = 86, 27,8 %), zelo močne bolečine je navajalo 31 bolnic (10,0 %). Po trimesečnem zdravljenju se je odstotek bolnic z zelo močnimi bolečinami statistično značilno zmanjšal – takih bolnic je bilo še samo 0,7 % (N = 2). Po šestmesečnem zdravljenju pa je ostala samo še ena bolnica, ki je navajala zelo močne bolečine v predelu sečnega mehurja (Razpr. 6). Razpr. 6. Analiza odgovorov na vprašanje: Ali imate bolečine v predelu sečnega mehurja? Table 6. Analysis of answers to the question: Do you have bladder pains? Bolečine v sečnem mehurju Bladder pains Odgovor Answer Pred zdravljenjem Before treatment Po 3 mesecih zdravljenja After 3 months of treatment Po 6 mesecih zdravljenja After 6 months of treatment Št. / No. Št. / No. % Št. / No. % Bolnice smo vprašali, ali imajo vedno občutek pekočega uriniranja tudi, kadar ni akutnega vnetja. Večina (N = 178 = 57,2 %) je odgovorila, da tega občutka nima. Malo – kar pa jih ne moti – je navajalo 27,7 % bolnic (N = 86). 15,1 % vprašanih (N = 47) pa je navedlo, da jih občutek pekočega uriniranja zelo moti. Po trimesečnem zdravljenju se je število bolnic, ki ima občutek pekočega uriniranja statistično značilno zmanjšalo, zla- Ne No Malo, ni zelo moteče A little, not very disturbing Da, zelo moteče Yes, very disturbing 192 86 31 62,1 216 27,8 60 10,0 2 77,7 207 84,8 21,6 36 14,8 0,7 1 0,4 % % Lukanovič A. Lokalno hormonsko zdravljenje pri mikcijskih motnjah v pomenopavzi III-63 Razpravljanje Odstotek bolnic, ki so po trimesečnem lokalnem estro-genskem zdravljenju navajale občutek pritiska na vodo med spolnimi odnosi, se je značilno zmanjšal. Arshag in Greff (1990) razlagata to z vplivom estroge-nov na povečan tonus mišic medeničnega dna, ki zmanjša občutek pritiska med spolnimi odnosi.6–8 Bolnice najverjetneje s tem pojmujejo občutek pritiska, ko je zaradi spremenjene statike medeničnega dna zmanjšan volumen nožnice. Dokazan je vpliv estro-genov na metabolizem vezivnega tkiva, ki daje stabilno podlago medeničnim organom. Povečan tonus pe-rinealnih mišic hkrati poveča intenziteto mišične faze orgazma6, 9 (stopnja soglasja 1a). Po lokalnem estrogenskem zdravljenju se je odstotek bolnic, ki so navajale nenadzorovano uhajanje urina ob naporu značilno zmanjšal, kar pripisujemo ugodnemu vplivu estrogenov na tonus periuretral-nega vezivnega tkiva in povečano občutljivost alfa adrenergičnih receptorjev. Številni avtorji zato priporočajo lokalno aplikacijo estrogenov v kombinaciji z alfa adrenergičnimi agonisti kot obliko zdravljenja stresne urinske inkontinence10–12 (stopnja soglasja 2a). Lokalna aplikacija estrogenov hkrati poveča maksimalni zapiralni tlak sečnice in izboljša razmerje prenosov pritiskov v korist povečanja pritiska v proksimalnem delu sečnice.13 Dokazan je tudi vpliv estrogenov na prekomerno aktivnost sečnega mehurja, saj se je odstotek bolnic, ki so pred zdravljenjem navajale urgentno urinsko in-kontinenco, po zdravljenju značilno zmanjšal. Ta sprememba je bila značilna tako po 3- kot po 6-mesečnem zdravljenju. Tudi pojavnost frekvence po lokalnem estrogenskem zdravljenju se je visoko značilno zmanjšala: že po 3-mesečnem zdravljenju se je zmanjšala za 20 %. Rezultati sovpadajo z izsledki raziskav, ki dokazujejo vpliv estrogenov na muskarinske receptorje14, 15 (stopnja soglasja 2a). Nadalje smo dokazali vpliv estrogenov na pojavnost občutka pekočega uriniranja in bolečin v predelu sečnega mehurja, saj je po lokalnem zdravljenju le 5 od 47 bolnic še vedno navajalo občutek pekočega uriniranja in le ena od 31 bolnic še vedno bolečine v predelu sečnega mehurja po šestmesečnem zdravljenju. Lokalna aplikacija estrogenov vpliva na proliferacijo tako epitelnih celic sluznice sečnice, kot vezivnih celic podpornih struktur proksimalnega dela sečnice, ker vpliva na biokemične spremembe kolagena in fra-gmentacijo elastina.5, 16–18 Zaključki Pojavnost mikcijskih motenj v pomenopavzi kot posledico urogenitalnega staranja lahko pomembno zmanjšamo z lokalnim hormonskim zdravljenjem. V naši raziskavi smo dokazali, da je z vaginalno aplikacijo majhnega odmerka estradiola (25 mikrogra-mov naravnega 17 ß-estradiola) mogoče v znatni meri ublažiti mikcijske motnje kot posledice urogenital-ne atrofije že po nekajmesečnem zdravljenju. Ker je bilo v raziskavah ugotovljeno, da ima 10–25 % pome-nopavznih žensk, ki prejema sistemsko HNZ, še vedno težave zaradi urogenitalne atrofije, lahko tudi na temelju naših rezultatov zaključimo, da je dodatna lokalna vaginalna aplikacija nizkih odmerkov estra-diola koristna za odpravo mikcijskih motenj v pome-nopavzi. Komentar Vse ugotovitve, navedene v literaturi prispevka, so stopnje soglasja 1a in 2a. Dosedanje raziskave kažejo, da imajo estrogeni pomemben vpliv na metabolizem vezivnega tkiva in epitelija urogenitalnega trakta (stopnja soglasja 1a). Estrogeni ugodno vplivajo tudi na tonus peri-uretralnega vezivnega tkiva in zvečujejo občutljivost alfa adrenergičnih receptorjev (stopnja soglasja 2a). V naši raziskavi, ki je ocenjena kot stopnja soglasja 2b, smo s kliničnimi rezultati potrdili navedbe v literaturi. Literatura 1. Barlow D.H., Samsioe G, van Geelen JM. A study of European womens’ experience of the problems of urogenital ageing and its management. Maturitas 1997; 27: 239–47. 2. Notelovitz M. Urogenital aging: solutions in clinical practise. Int J Gynecol Obstet 1997; 59 Suppl 1: S35–9. 3. Keil K. Urogenital atrophy: diagnosis, sequelae and management. Curr Womens Health Rep 2002; 2: 305–11. 4. Kinchen KS, Burgio K, Diokno AC, Fultz NH, Bump R, Oben-chain R. Factors associated with women’s decisions to seek treatment for urinary incontinence. J Women’s Health 2003; 12: 687–98. 5. Šimunić V, Banović I, Ciglar S, Jeren L, Pavičić-Baldani D, Šprem M. Local estrogen treatment in patients with urogenital symptoms. Int J Gynecol Obstet 2003; 82:187–97 6. Arshag DM, Greiff V. Sexuality in older women. Arch Intern Med 1990; 150: 1033–8. 7. Diokno AC, Brown MB, Herzog R. Sexual function in the eldery. Arch Intern Med 1990; 150: 197–200. 8. Weber AM, Walters MD, Schover, et al. Vaginal anatomy and sexual function. Obstet Gynecol 1995; 86: 946–9. 9. Cardozo L, Bachmann G, McClish D, Fonda D, Birgerson L. Meta-analysis of estrogen therapy in the management of urogenital atrophy in postmenopausal women: Second report of the Hormones and Urogenital Therapy Committee. Obstet Gynecol 1998; 92: 722–7. 10. Burger H, Archer D, Barlow D, et al. Practical recommendations for hormone replacement therapy in the peri- and postmeno-pause. Climacteric 2004; 7: 210–6. 11. Jackson S, Avery N, Shepherd A, et al. The effect of oestradiol on vaginal collagen in post menopausal women with stress urinary incontinence. Neurol Urodyn 1996; 15: 327–8. 12. Cardozo L, Lose G, McClish D, Versi E, de Koning Gans H. A systematic review of estrogens for recurrent urinary tract infections: Third report of the Hormones and Urogenital Therapy (HUT) Committee. Int Urogynecol J Pelvic Floor Dysfunctions 2001; 12: 15–20. 13. Hextall A. Oestrogens and lower urinary tract function. Maturi-tas 2000; 36: 83–92. 14. Leiblum S, Bachmann G, Kemmann E, Colburn D, Swartzman L. Vaginal atrophy in the postmenopausal woman: the importance of sexual activity and hormones. JAMA 1983; 249: 2195–8. 15. Notelovitz M. Editorial: Urogenital atrophy and low dose vaginal estrogen therapy. Menopause 2000; 7(3): 140–2. 16. Willhite LA, O’Connell MB. Urogenital atrophy: Prevention and treatment. Pharmacotherapy 2001; 21(4): 464–80. III-64 Zdrav Vestn 2008; 77: SUPPL III 17. Eriksen PS, Rasmussen H. Low-dose 17 beta-estradiol vaginal 18. Chiaffarino F, Parazzini F, Lavezzari M, Giambanco V. Impact of tablets in the treatment of atrophic vaginitis: a double-blind pla- urinary incontinence and overactive bladder on quality of life. cebo controlled study. Eur J Obstet Gynecol Reprod Biol 1992; Eur Urol 2003; 43: 535–8. 44: 137–44. Prispelo 2008-09-09, sprejeto 2008-10-14