Barbara ZLOBEC PRIMERJALNO PREVAJANJE ali KAKO S PREVODI DO PREVODA* Med učnimi metodami, ki jih je v zadnjem desetletju razvila italijanska didaktika klasičnih jezikov, je tehnika primerjalnega prevajanja omembe vredna novost. Z inovativnim pristopom k analizi besedil odpira namreč prevajanju, sicer običajnemu učnemu sredstvu, nove razsežnosti in poti. Bibliograftja na to temo je razmeroma skromna: opis metodologije in ope- rativnih ciljev ter evalvacije učiteljev, ki so primerjalno prevajanje preizku- sili v razredu, so bili objavljeni zlasti v zbornikih seminarjev stalnega stro- kovnega spopolnjevanja1 • Nov didaktični pristop k prevajalski tehniki seje razvil iz predpostavke, da pri učenju/ poučevanju klasičnih jezikov, to je jezikov, ki so svoj življenjski razvoj že zaključili, ni predvideno oziroma ni možno dvosmerno-interaktivno sporočanje, pač pa nujno prevlada eno- smerna-recepcijska težnja, v besedilih odkriti čim več informativnega (ter formativnega) materiala za razumevanje pogosto polisemantičnih sporočil2 • Jezikovna analiza, tako na morfosintaktični kot na leksikalni ravni, je nuj- no podrejena tej funkcionalni potrebi. Edino »orožje«, s katerim razpolagajo učenci pri prevajaju v običajni učni praksi, je slovar. Včasih se tega tako oklenejo, da se prevajanje spre- meni v mehanično transpozicijo posameznih leksemov s posledično revš- čino s stilnega, če ne celo s pomenskega vidika~. Metoda primerjalnega prevajanja predvideva, da latinskemu (grškemu) besedilu priobčimo še tri * Članek posvečam dijakom I. klasičnega liceja Državnega znanstvenega liceja Fran- ceta Prešerna s slovenskim učnim jezikom v Trstu, ki so v šolskem letu 1999-2000 aktivno sodelovali pri evalvaciji metode primerjalnega prevajanja. Zahvaljujem se prof. Antonii Piva in prof. dr. Luigiju Scarpi (Univerza v Padovi) za koristne biblio- grafske napotke. 1 La Ganga, D.: La traduzione contrastiva, v Dal passato per il futuro. La didattica del Greco. Serninario di formazione per Docenti. Trieste, Aprile 1993 - Febbraio 1994, str. 148-149; Portolano, A.: Per una teoria delta traduzione contrastiva. V: Dalla lingua per la cultura. La didattica del Latina. Serninario di forrnazione per Docenti. Trieste 1996, str. 71-88, AA.VV., La traduzione contrastiva corne educazione al confronto, ibid., str. 113-114. 2 Skoraj odveč je dodati, da bo analiza teksta plodna le, če ga bomo brali v luči zgodovinskih dejstev in materialno-socialnih realij dobe, v katerije besedilo nasta- lo. 3 Na te probleme opozarja in niza možne rešitve Pavlič Škerjanc, K: Gradatirn ali po korakih do boljšega prevoda. Keria 1-II (1999), str. 89-99. Keria II - 2 • 2000, 183-194 184 Keria II - 2 • 2000 ali štiri avtorske prevode4 • Na ta način se učenec reši psihološkega priti- ska, ki se rodi iz strahu, da latinskega (grškega) besedila ne bo razumel; z morfološkimi in sintaktičnimi težavami se spopade šele takrat, ko mu je pomen sestavka že popolnoma jasen. Če se pri analizi besedil odločimo za tak pristop, se lahko s prirejenih tekstov preusmerimo na originalne raz- meroma zgodaj, kar lahko nedvomno štejemo za pozitivno pridobitev, saj je eden izmed poglavitnih ciljev učenja latinščine in grščine ta, da beremo avtorska besedila, ali točneje: dajih razumemo, interpretiramo in ob njih uživamo, kot je trdil že Giorgio Pasquali. Faze učne enote, zasnovane v skladu z metodo primerjalnega prevaja- nja, bi lahko ponazorili takole: BRANJE BESEDILA - - - - - - - - - BRANJE PREVODOV PRIMERJAVA ZUNANJIH ZNAČILNOSTI PREVODOV 1 IDENTIFIKACIJA POGLAVITNIH RAZLIK MED PREVODI BRANJE POSAMEZNIH POVEDI RAZUMEVANJE POMENA POSAMEZNIH POVEDI PREVAJANJE S POMOČJO PREVODOV 1 AVTONOMNO PREVAJANJE Prvi korakje (nepoglobljeno, diagonalno) branje originalnega bese- dila, čemur sledi branje prevodov brez interpretacijskih poskusov. Pri pri- merjanju le-teh učenec najprej ugotovi razlike pri zunanjih značilnostih (verzi/ proza, dolžina prevoda ipd.), v naslednji fazi pa analizo poglobi z odkrivanjem strukturalnih in pomenskih razlik, ki izhajajo pogosto tudi iz semantične pluralnosti antičnih jezikov. Učencem naj bi bilo dovoljeno 4 Svetovana omejitev preprečuje prekomerno razprševanje energij in pešanje pozor- nosti, ki ju lahko povzoči dolgotrajno primerjanje podobnih besedil; če pa bi z druge strani primerjali samo dva prevoda, bi bila slika, ki bi sij o ustvarili, omejena. Barbara Zlobec, Prirnerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda 185 prosto izražati svojo ustvarjalnost, tako da bi prišla do izraza tudi ludična komponenta postopka (v prvi fazi prevajanja lahko npr. uporabljajo samo- stalnike iz prvega prevoda, pridevnike iz drugega, glagole iz tretjega). V zaključnem delu učne enote učenec sestavi lasten prevod. Metoda primerjalnega prevajanja prinaša v prakso tradicionalnega šol- skega dela svežino, ki pozitivno vpliva na vzdušje v razredu. Ena izmed prednosti, kijih lahko na podlagi lastnih izkušenj omenimo v njen prid, je gotovo ta, da učencem omogoča, da med primerjanjem avtorskih prevo- dov spoznavajo metode, tehnike in postopke prevajanja, ugotavljajo njih pravilnost, logičnost in natančnost, pa tudi morebitne pomanjkljivosti, na- pake ali netočnosti. Istočasno presojajo učinkovitost prevodov in njih sklad- nost z originalom. Primerjalno prevajanje jih torej usmerja tudi k meta- kognitivnemu razmišljanju o lastnih tehnikah prevajanja ter k izgradnji osebnih vzorcev, postopkov in teorij. Obenem pozitivno vpliva na bogate- nje besednega zaklada in učence posredno vzgaja v kritične in pazljive bralce, ki se zavedajo pomena akribije pri izražanju. Spodbuja jih h krea- tivnosti, saj se pri pisanju lastnega prevoda danih jezikovnih elementov prosto poslužujejo za ustvarjanje novih pomenskih sistemov. V učni praksi se je izkazalo, da primerjalno prevajanje deluje motivacijsko na dijake, ki so pri delu nesamostojni in negotovi: iz pluralnosti prevodov je namreč jasno, da odstopov od originala ne moremo nujno enačiti z napakami, treba pa jih je primerno utemeljiti. Učna praksa je po drugi strani razgalila tudi nekaj pomanjkljivosti ozi- roma vrzeli opisane metode. Najprej nekaj opomb v zvezi s konkretnimi, organizacijskimi problemi: jasno je, da lahko v teku šolskega leta načrtuje­ mo le eno ali dve učni enoti, ki temeljita na primerjalnem prevajanju: ne le zaradi težav, na katere učitelj naleti zlasti pri iskanju gradiva, ampak tudi ker bi ta pristop izgubil svoj čar, če bi prešel v rutino. Za učne enote s primerjalnim prevajanjem so najprimernejši krajši lirski teksti, ki so z reto- ričnega in metričnega vidika veliko zanimivejši od proznih; pri prevajanju daljših proznih tekstov pa ta metoda seveda ne pride v poštev. Upoštevati je treba tudi starost in zrelost učencev: za srednješolce utegne biti taka izkušnja zelo pozitivna, osnovnošolci pa še nimajo potrebne kritičnosti in miselne prožnosti. Drugi pomislek je vzgojno-formativne narave: učenci naj bi primerjal- nega prevajanja ne doživljali niti kot ludično prekinitev kurikularnih de- javnosti niti kot dobrodošlo sredstvo, s pomočjo katerega lahko težave pri prevajanju premostimo z golim navajanjem tujega prevoda. Vsekakor pa med evalvacijo te metode ni prišlo do odmikov od zastavljenih ciljev v no- benega izmed omenjenih ekstremov. Glede metodologije dela se je izkazalo za koristno, da se primerjave prevodov ne lotimo, še preden bi analizirali originalno besedilo, pač pa že 186 Keria II - 2 • 2000 v prvi fazi latinski (grški) tekst razložimo z morfološkega, leksikalnega, stilnega, retoričnega, prozopografičnega in po potrebi metričnega vidika ter ga uokvirimo v čas in prostor nastanka, ne da bi ga poskušali prevesti. Za to spremembo vrstnega reda faz učne enote smo se odločili, ker smo se hoteli izogniti nevarnosti, da bi primerjava prevodov izzvenela kot golo mehanično delo, saj bi učenec sicer ne poznal originala, ki je pogojeval prevajalčeve odločitve in izbire. Tak pristop bi bil tudi v nasprotju s filološ- ko postavko, da mora ostati besedilo v središču pozornosti in da so vse ostale operacije le-temu podrejene. Pri uvajanju primerjalnega prevajanja v slovenskih šolah se ob navede- nih pojavlja še en problem: dogaja se namreč, da le s težavo odkrijemo latinsko (grško) besedilo, ki je bilo prevedeno trikrat ali celo večkrat. S tega vidika so sosedi z obsežnejšo prevajalsko tradicijo odločno privilegira- ni5, vendar smemo upati, da bo založniška in publicistična dejavnost na področju antičnih študij, ki se je v zadnjih letih razmahnila v Sloveniji, polagoma zapolnila marsikatero vrzel. Za nekatere, posebno znane in pri- ljubljene kompozicije, vsekakor že razpolagamo z zadostnim številom pre- vodov6. Katulovo 5. pesem (Vivamus, meaLesbia, atqueamemus) so npr. pre- vedli Vraz, Jurčič (delno), Sovre, Šmit in Gantar7 , Horacijevo 7. pesem iz četrte knjige (Diffugere nives, redeunt iam gramina campis) pa Vraz, neznani avtor iz Cvetja z vrtov sv. Frančiška in profesor novomeške gimnazije Arnat Škerlj8 (gl. spodaj). " Neka študija o didaktični uporabi Katulove 5. pesmi npr. navaja iz obdobja 1740- 1992 kar enaintrideset italijanskih prevodov te kompozicije, prim. Lanera, G.: Ca- tulto: proposta di lettura, v Catulto e Sirrnione. Societa e cultura delta Cisalpina alte soglie delt'Impero. Ur. N. Criniti, Brescia 1994, str. 61-80. Za bibliografsko informacijo se zahvaljujem prof. Lidii Rupel (Znanstveni licej Franceta Prešerna v Trstu). ,; Veliko koristnih informacij o slovenskih prevajalcih latinske poezije vsebuje Gan- tarjav uvod v Rimsko liriko, Ljubljana 1968, str. 5-67. 7 Stanko Vraz je to Katulovo pesem prevedel v mladostnem obdobju, ko se je še uk- varjal s slovenskim pesništvom, objavil pa jo je Slodnjak v izboru Slovenska djela. Jurčičev prevod je nepopoln: gre za zapis, ki so ga odkrili v notesu iz let 1865-67, ko se je bil na Dunaju vpisal na klasično filologijo in slavistiko. Sovre je prevod objavil revialno v Ljubljanskem zvonu. Zanimivo je, da ta pesem ni vključena v šolski izbor iz Katula, Propercija in Tibula, ki ga je v tistih letih pripravil Bradač (Bradač, F.: Izbrane pesmi rirnskih lirikov Katula, Tibula in Propercija. Ljubljana 1922): morda se mu je zdelo, da pesem o tisočerih poljubih le ne spada v resno šolsko poslopje. Pesnik intimist Šmit je prevod vključil v samostojen izbor Katulovih pesmi, Gantar pa v delo Rimska lirika. Za bibliografske podatke o prevodih gl. spodaj. Prek histori- zacije prevodov naj bi učenci razumeli, zakaj so se posamezni avtorji odločili za specifična jezikovna sredstva (prim. hrvatizme in madžarizme pri Vrazu, izraz filister pri Jurčiču ipd.) oziroma stilne prijeme. 8 Prim. izčrpno študijo: Gantar, H.: Horacijeva Spomladanska pesem v treh slovenskih pre- vodih. V: Studije o Horaciju. Maribor 1993, str. 168-180. Za bibliografske podatke o prevodih gl. spodaj. Barbara Zlobec, Prirnerjalno prevajanje ali kako s prevodi do prevoda 187 Iz povedanega je razvidno, daje primerjalno prevajanje koristna vaja: vredno je dodati še, da učence usmerja k interdisciplinarnemu razmišlja- nju, saj bi bili stilni prijemi in leksikalne izbire piscev nerazumljivi (npr. arhaizmi), če prevodov ne umestimo v prostor in čas ter razložimo, kakšno vlogo so odigrali njih avtorji v slovenski literaturi oziroma v kulturnem življenju na splošno. Povezovanje med latinščino (grščino) in slovenščino torej ni samo možno, temveč obvezno. Če prevode beremo diahrono, to je od najstarejšega do najnovejšega, bodo učenci že instinktivno zaznali spre- membe, ki so značilne za razvoj slovenskega jezika. Do izraza pa bo prišla, ob primerni učiteljevi razlagi, tudi zgodovina naše prevajalske umetnosti ter spremembe v odnosu do prevajalskega dela in njene tradicije, ki se kažejo v različnih prevajalskih prijemih9 • Na ta način se ob odkrivanju kla- sične kulture in njenih vrednot slovenska beseda spoji z antično v sozvoč­ ju, ki jo je plodilo skozi ves njen razvoj. In tako iskanje ter odkrivanje kore- nin kulturnega snovanja je končno eden temeljnih smotrov preučevanja antičnih jezikov. !l Pri Hor. IV 7 ta vidik posebno učinkovito razlaga Gantar, K., cit. v prejšnji opombi.