Stenografiern zapisnik
jednajste seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
dne 9. maja 1893.
Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton Detela. - Vladni zastopnik: c. kr. dvorni svetnik in voditelj deželne vlade baron Viktor H e in in c. kr. okrajni komisar vitez Viljem Laschan. — Vsi člani razu n: ekscelenca knezoškof dr. Jakob M i s s i a, grof Ervin Auersperg, Janez Mesar. — Zapisnikar: Deželni tajnik Josip Pfeifer.
Dnevni red:
1.	Branje zapisnika X. dcželno-zborske seje dne 5. maja 1893.
i Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
3.	Priloga 58. Poročilo deželnega odbora glede prenaredbe §§ 3. in 7. deželnega volilnega reda z dotičnim načrtom zakona.
4.	Priloga 59. Poročilo deželnega odbora o predlogu c. kr. deželne agrarske komisije v Ljubljani zarad pogodbe glede nastavljanja potrebnega zemljemerskega osebja pri agrar-skih operacijah.
5.	Priloga 60. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve več v cestnem skladovnem okraji Velikolaškem se nahajajočih občinskih cest med okrajne ceste.
6.	(Jstno poročilo finančnega odseka o prošnji:
a) patriotičnega deželnega pomočnega društva Kudečega križa za Kranjsko za podporo občinam za bolnice, ko bi morda nastala kolera;
h) Zarnik Helene, soproge umirovljenega učitelja za podporo ;
c)	Kočevar Karoline, učiteljske vdove, za podaljšanje miloščine ;
d)	Lebana Janko, nadučitelja v Begunjah, za podporo v literarne namene;
e)	krajnega šolskega sveta v Hrenovkah za podporo za ograjo šolskega vrta;
f)	županstva v Prevojah za podporo za pogorelce;
(j) slovenskega planinskega društva v Ljubljani za podporo.
J Ustno poročilo upravnega odseka o vladni prilogi z načrtom lovskega zakona in z načrtom zakona o potrebščinah za potrdbo in zaprisego stražnega osebja, postavljenega v varstvo zemljedelstva (k prilogi 33.).
S. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji kranjskega društva v varstvo lova za spremembo nekaterih določil načrta lovskega zakona.
der äfften Sitzung
itcs tuitinisdun JEanittiiges
in Külbach
mu 9. mat 1893.
Anwesende: Beruhender: Landeshauptmann Otto Detela. — Vertreter der k. k. Regierung: k. k. Hofrath und Leiter der Landesregierung V.i c t o r Baron Hein und k. k. Bezirksevinmissär W i l h e l m Ritter v. Laschn n. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jakob Missia, E r w i n Graf A n e r s p e r g, J o h a n n Mesa r. — Schriftführer: Landessecretär Josef Pfeifer.
Tagesordnung:
1.	Lesung des Protokolles der X. Landtagssitzung vom 5. Mai 1893.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
3.	Beilage 58. Bericht des Landesausschusses in Betreff der Änderung der §ß 3 und 7 der Landtags - Wahlordnung mit Vorlage des diesbezüglichen Gesetzentwurfes.
4.	Beilage 59. Bericht des Landesausschnsses über den Antrag der Landes - Agrarcommission in Laibach wegen eines Übereinkommens zur Anstellung des erforderlichen geometrischen Personales bei den agrarischen Operationen.
5.	Beilage 60. Bericht des Landesausschusses betreffend die Einreihung mehrerer im Straßenconcnrrenzbezirkc Großlaschitz vorkommenden Gemeindestraßen in die Kategorie der Bezirksstraßen.
6.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition:
a)	des patriotischen Landes - Hilfsvereines vom rothen Kreuz für Strain um Subvention zur Errichtung von Gemeindespitälern im Falle des Auftretens der Cholera;
b)	der Helena Zarnik, peiisionirten Volksschullehrersgattin, um eine Geldaushilfe;
cj der Karoline Hočevar, Volksschullehrerswitwe, mn Verlängerung der Gnadengabe
d)	des Oberlehrers Johann Leban in Vigaun um Subvention für literarische Zwecke;
e)	des Ortsschulrathes in Hrenovi; um Subvention behufs Einfriedung des Schulgartens;
f)	des Gemeindeamtes in Prewoje um Bewilligung einer Unterstützung für die Abbrändler;
g)	des slovenischen Alpenvereines in Laibach um Subvention.
7.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Regierungsvorlage mit dem Entwürfe eines Jagdgesetzes und mit dem Entwürfe eines Gesetzes, betreffend die Erfordernisse zur Bestätigung und Beeidigung für das zuni Schutze der Landescultur bestellte Wnchpersonal (zur Beilage 33).
8.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition des krainischen Jagdschutzvereines in Laibach um Änderung einiger Bestimmungen des Jagdgesetzentwurfes.
254
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sihung n m 9. M ni 1893.
!). Ustno poročilo odseka za letno poročilo o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer o:
a)	L: Posebni prigodki;
b)	II.: Deželni odbor, itd.;
c)	§ 1.: Potrjenje zakonskih načrtov;
d)	§ 2.: Davki;
e)	§ 4.: Deželne podpore.
10. Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca Hribarja glede drugovrstnih železnic.
11. Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca Kersnika glede slamarske obrti v Domžalah.
12.	Ustno poročilo finančnega odseka o načrtu zakona glede osuševanja Ribniških in Kočevskih dolin (k prilogi 53.).
13.	Ustno poročilo finančnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca Šukljeja, da se izreče kiparju Alojziju G angin priznanje za njegove umotvore in dovoli nagrada (k prilogi 50.).
14.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji:
a)	podobčin Selšček in Begunje za podporo za napravo vodovoda;
b)	okrožnega zdravnika dr. Emila Klimeka na Bledu za podporo kot zdraviščnemu zdravniku na Bledu;
c)	nadučitelja Jožefa Božja na Blokah za zvišanje plače ali osebne doklade;
d)	posestnikov v Bušinjivasi, občine Suhor, za podporo za napravo vodnjakov.
15.	Ustno poročilo upravnega odseka o načrtu novele k zakonu z dne 26. oktobra 1887, dež. zak. št. 2, 1888. 1. — agrarski zakon (k prilogi 38.).
16.	Ustno poročilo upravnega odseka o § 3. letnega poročila deželnega odbora:
B. Agrarne razmere.
17.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji občin Studenec, Iškavas in drugih za izločitev iz zdravstvenega okrožja Šmarije in ustanovitev samostojnega okrožja.
18.	Ustno poročilo upravnega odseka o zgradbi ceste Hrib-Sodrašica (k prilogi 47.).
Seja se začne ob 10. uri 30 minut dopoldne.
9.	Mündlicher Bericht des Rechenschaftsberichtsausschusses ii(jft den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses, und zwar über;
a)	I. Besondere Vorkommnisse;
b)	H. Landesausschuss rc.;
c)	§	1;	Sanction der Gesetzentwürfe;
d)	§	2:	Steuern;
e)	§	4:	Landesunterstützungen.
10.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Hribar betreffend die Secundärbahnen.
11.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Kersnik inbetreff der Strohindustrie in Domschale.
12.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Gesetzentwurf, betreffend die Entwäfferung des Reisnitzer und Goi-tscheer Thales (zur Beilage 53).
13.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den selbständigen Antrag des Abgeordneten Herrn Šuf[jc, dass dem Bildhauer Alois Gangs für seine Kunstwerke die Anerkennung ausgesprochen und demselben eine Remuneration bewilliget werde (zur Beilage 50).
14.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition;
a)	der Untergemeinde Selšček und Vigaun um Subvention für die Anlage einer Wasserleitung;
b)	des Distrietsarztes Dr. Emil Klimek in VeldeS um Gewährung einer Subvention als Curarzt in Veldes;
c)	des Oberlehrers Josef Bozja in Oblak um Gehaltserhöhung oder Bewilligung einer Personalzulage;
d)	der Insassen von Wuschinsdorf, Gemeinde Suchor, um Subvention zur Errichtung voit Brunnen.
15.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Entwurf einer Novelle zum Gesetze vom 26. October 1887, L. G. Bl. Nr. 2 de 1888, — Agrargesetz (zur Beilage 38).
16.	Mündlicher Bericht des Verwaltnngsausschuss über § 3 des Rechenschaftsberichtes deS Landesausschusses:
B. Agrarverhältnisse.
17.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschnsses über die Petition der Gemeinden Brunndorf, Jggdorf und anderer, um Ausscheidung aus dem Sanitätsdistricte St. Marein und Bildung eines selbständigen Districtes.
18.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses in Angelegenheit des Straßenbaues Hrib-Soderschitz (zur Beilage 47).
leginn der Sitzung um 10 Uhr 30 Minuten Vormittag.
-=^<3^®e3SSZX>=-
255
XL seja dne 9. maja 1893. -Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice in otvar-jam sejo.
Gospoda zapisnikarja prosim, da prečita zapisnik zadnje seje.
1. Branje zapisnika X. deželno-zbor-ske seje dne 5. maja 1893.
1. Lesung des Protokolles der X. Landtags-sitznng vom 5. Mai 1893.
Tajnik Pfeifer:
(Bere zapisnik X. seje v nemškem jeziku. — Liest das Protokoll der X. Sitzung in deutscher Sprache.)
Deželni glavar:
Želi kdo kak popravek v prečitanem zapisniku ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Če ne, je potrjen.
2. Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
8. Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
Deželni glavar:
Izročam visoki zbornici sledeče prošnje:
Schmidt Katarina, učiteljska udova v Žireh, prosi za pokojnino in vzgojni donesek za otroka.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Stadtgemeindeamt in Gottschee bittet um Subvention zur projectirten Wasserleitung.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Kersnik izroča prošnjo županstva občine Kapljavas za podporo ondotni požarni hrambi za napravo požarnega orodja.
(Izroči	se	finančnemu	odseku.	—	Wird	dem
Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Lavrenčič izroča prošnjo prve vipavske sadjarske zadruge na Slapu za podporo.
(Izroči	se	finančnemu	odseku.	—■	Wird	dem
Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Hribar izroča prošnjo pod-občin Žilce, Osredek, Otave, Ravne, Jeršiče, KranjČe, Cajnarje, Kremenca in Struklovavas za izločitev iz Ložkega in priklopitve v Cerkniškem sodnijskem okraju.
(Izroči	se	upravnemu	odseku.	—	Wird	dem
Berwaltungsausschusse zugewiesen.)
XL Kitz nil g nut 9. Mai 1893.
Gospod poslanec Kavčič izroča prošnjo pod-občinskega odbora na Rakeku in Uncu za izločitev podobčine Rakek iz občine Planina in ustanovitev samostojne občine.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
Izročen mi je bil po gospodu poslancu ekscelenci baronu Schwegelnu in tovarišev samostalni in nujni predlog.
Prosim gospoda zapisnikarja, da ga prečita.
Tajnik Pfeifer:
(bere: — liest:)
Dringlicher Antrag
des Herrn Laudtagsabgeordneten Josef Freiherrn von Schwegel uni) Genossen.
I.
Auf Grundlage der von der hohen !. k. Regierung durchgeführten und in dem Erlasse des k. k. Handelsministeriums vom 27. v. M. mitgetheilten Erhebungen über die Karawaukenbahn und insbesondere rücksichtlich der Theilstrecke von einem geeigneten Punkte der Ru-dolfsbahu über Neumarktl ins Anuathal;
und gestützt auf die Erwägungen, denen hinsichtlich dieser Bahn der Landtag des Herzogthums Krain schon mit seiner Resolution vom 20. Jänner 1886 Ausdruck gegeben hat, sowie aus den Beschluß vom 20. Oktober 1888, durch welchen dieser Landtag den Ausbau einer Lokalbahn nach Neumarktl mit der Uebernahme eines Betrages von 50.000 fl. in Stammaktien fördern zu wollen sich bereit erklärt hat;
in Erwägung, dass die projektirte Bahn nunmehr als Hauptbahn II. Ranges ausgebaut werden soll und die effektiven Kosten für die in Frage stehende Theilstrecke auf beiläufig 1,300.000 fl. veranschlagt werden;
und unter voller Würdigung der hiebei maßgebenden gesammtstaatlicheu Interessen und der Bedeutung der Karawankenbahn für den Durchzugsverkehr aus den nördlichen Provinzen des Reiches nach Triest, sowie des Antheiles des Landes Krain an diesem allgemeinen Verkehr und der besonderen Förderung seiner Verkehrsbeziehungen mit den Nachbarländern überhaupt;
beschließt der Landtag des Herzogthums Krain: Dem Unternehmen für den Ausbau einer Hauptbahn II. Ranges von einem geeigneten Punkte der Rudolfsbahn in Krain über Neumarktl und bis zu einem geeigneten Punkte im Annathale zum Anschlüsse an die projektirte Loiblbahn wird vom Lande Krain eine Subvention in der Form der Übernahme von Stammaktien ai pari im Betrage von 50.000 fl. unter der Bedingung zugesichert, dass
1.	) ein weiterer Betrag von 80.000 fl. in Stammaktien von den Interessenten und der Unternehmung aufgebracht werde, und dass
2.	) für den Rest des Baukapitales dieser Theilstrecke, der in Prioritätstitres ausgebracht werden soll, vom Staate die Garantie eines jährlichen Reinerträg-
256
XI. seja dne 9. maja 1893. — XL Sitzung am 9. Mai 1893.
ntfješ gewährt wird, welches der 4°/o Verzinsung nebst der Tilgnngsquote dieses Prioritätsanlehens gleichkommt.
II.
Im Hinblicke auf die allgemein anerkannte Nothwendigkeit einer zweiten selbstständigen Bahnverbindung Triest's mit dem Hinterlande und mit Rücksicht ans die Vortheile, welche ans einer solchen Verbindung auf dem Wege über Kram ebenso für das Land, als für die Förderung der allgemeinen Verkehrsinteressen des Reiches sich ergeben;
und mit Rücksicht darauf, dass die Frage dieser Verbindung int Zusammenhange mit der projektirten Karawankenbahn rechtzeitig und ernstlich geprüft und entschieden werden muss und dass zugleich hervorragende wirtschaftliche Landesinteressen mit einer entsprechenden Lösung dieser Frage verknüpft sind;
wird der Landesausschuß zugleich beauftragt: die hohe k. k. Regierung dringend zu ersuchen, zum Zwecke der Herstellung einer zweiten, direkten Verbindung mit Triest, nachdem derzeit, neben den übrigen vorliegenden Erhebungen, das Projekt einer Bahnlinie Bischoflak-Kirchheim-Görz bereits studiert wird^ auch das Projekt einer Verbindung der westlichen Staatsbahnen (Rudolfsbahn) durch die Wochein einem sorgfältigen Studium zu unterziehen.
Gleichzeitig spricht der Landtag seine Bereitwilligkeit aus, eine Fortsetzung der Rudolfsbahn, welche von einem geeigneten Punkte der Strecke Tarvis-Laibach ausgehend zum Anschlüsse nach Triest führen würde, möglichst zu unterstützen.
Laibach, ti. Mai 1893.
Schwegel,
Detela, Dr. Papež, Fr. Povše, Pakiž, V. Ogorek, Dr. Vošnjak, L. Svetec, Šuklje, Murnik, Fr. Višnikar, Dr. Ivan Tavčar. Klun, Dragoš, F. Stegnar, Jos. Lenarčič, Leo Graf Auersperg, Grasselli, C. Lukmanu, Langer, Braune, Leop. Baron Liechtenberg, Rechbach, Janko Kersnik, Dr. Schaffer, Iv. Hribar, Dr. vit. Bleiweis, Apfaltrern, W. Pfeifer, Hinko Kavčič. Laurenčič, Ig. Žitnik, v. Wurzbach.“
Deželni glavar:
Gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel oglasil se je k besedi.
Abgeordneter Excellenz Aaron Schweges:
Im Anschlüsse an den soeben zur Vorlesung gebrachten Antrag erlaube ich mir die Dringlichkeit der Verhandlung dieses Gegenstandes mit Anwendung aller geschäftsordnungsmäßig zulässigen Abkürzungsmittel in Vorschlag zu bringen. ' Die Gründe, welche für die Dringlichkeit sprechen, liegen ebenso in dem nahe bevorstehenden Schlüsse dieses Sessionsabschnittes, wie nicht minder darin, dass der Antrag von allen Mitgliedern des hohen Hauses unterzeichnet ist und dass bei dem Gegenstände, um den es sich handelt, eine dringliche Behandlung mit Rücksicht auf die Verhandlungen, die an anderer Stelle darüber geführt werden, wün-
schenswert erscheint, endlich darin, dass heute im Wesentlichen nur Anträge zum Ausdrucke gelangen, welche mit Anträgen, die bereits in einer früheren Session des hohen Hauses den Gegenstand der Verhandlung bildeten, in Übereinstimmung sich befinden.
Aus diesen Gründen bitte ich die dringliche Behandlung dieses Gegenstandes zuzulassen.
Deželni glavar:
Gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel predlaga, da se njegov predlog zmatra kol nujni.
Prosim glasovati in prosim, da gospodje poslanci, ki pritrde nujnosti tega predloga, blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Visoka zbornica je pritrdila nujnosti nasveta in gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel ima besedo, da utemeljuje svoj nasvet v meritoričnem oziru.
Abgeordneter Krcelkenz Aaron Schwegel:
Hohes Haus! Der Antrag, den ich im Name» des ganzen hohen Hauses — und ich schätze mich besonders glücklich, dies thun zu können — heute stelle, betrifft eine Angelegenheit, die zum Theile wiederholt schon in diesem hohen Hause berathen worden ist, zum andern Theile aber die Interessen des Landes in einer hochwichtigen Angelegenheit tangirt.
Es handelt sich um den Ausbau des Eisenbahnnetzes der diesseitigen Reichshälfte, insoweit das Land Kraiu hiebei in Betracht kommt; es handelt sich um die Durchführung einer Hauptbahn zweiten Ranges, nicht um eine Localbahn, also um ein Unternehmen, welches nicht blos das Land Kram, sondern in gleichem, oder vielleicht noch höherem Grade auch die anderen Länder der diesseitigen Reichshälfte, insbesondere Triest und die Industrieländer des Nordens berührt. Wie die Dinge heute stehen, drängt alles dazu, dem Eisenbahuban eine besondere Aufmerksamkeit zu schenken, weil die Überzeugung allgemein geworden ist, dass der rechtzeitige Ausbau der Bahnen mit den wirtschaftlichen Bedingungen der Industrie und des Ackerbaues in dem allerinnigsten Zusammenhange steht und dass jede Vernachlässigung auf diesem Gebiete von den schwerwiegendsten Folgen begleitet sein kann, ebenso für die Jn-dustrieetablissements, welche nicht an einer Eisenbahn liegen, wie für die landwirtschaftliche Produktion, welche ohne Jnanspruchname dieses Comuuications-mittels außer Concurrenz gesetzt wird.
Das Land Kram, welches bis vor einigen Jahren
—	wir haben es öfters ausgesprochen und nachgewiesen
—	bezüglich des Eisenbahnbaues nicht günstig gestellt war, wird Dank der Fürsorge, welche die hohe Regierung in den letzten Jahren dieser ihrer Aufgabe zugewendet hat, ich anerkenne dies lebhaft, in keiner ungünstigen Lage sich befinden, wenn die verschiedenen Projecte, welche gegenwärtig ventilirt werden, zur Durchführung gelangen. Und in dieser Beziehung ist das heute zur Sprache zu bringende Project ein solches, welches vielleicht im hervorragendsten Grade die In-
257
XI. seja dne 9. maja 1893. -
tereffen des Landes, wie auch Oesterreichs überhaupt berührt.
Es handelt sich um den Ausbau der Karawanken-bahn. Meine Herren! Ihnen allen sind die Verhandlungen, die über diesen Gegenstand im Reichsrathe geführt wurden, bekannt. Sie wissen, dass Eisenbahnfragen den hervorragendsten Platz in den Discussionen der Vertreter aller Länder gefunden haben und darum ist es auch Pflicht der Vertretung des Landes Krain dieser Frage schon heute eine besondere Aufmerksamkeit zuzuwenden, damit nicht die Interessen des Landes durch Entscheidungen, welche unserem Interesse entgegenstehen, präjndicirt erscheinen. Die Karawankenbahnen, beziehungsweise die Frage des Ausbaues der Rudolfsbahn ist bereits im Jahre 1886 sehr eingehend in diesem hohen Hause behandelt worden und es gebührt diesem hohen Hause die Ehre, die Frage dieses Ausbaues zuerst von einem Standpunkte angeregt zu haben, der nach und nach allgemeine Beachtung und Anerkennung fand auch in jenen Kreisen, welche für die Entscheidung solcher Fragen maßgebend ftnö.„ Es sind dies die kapitalskräftigsten Industrieländer Österreichs, Böhmen und Niederösterreich, jene Länder, welche heute zur Erkenntnis gelangt sind, dass eine zweite Verbindung mit Triest nothwendig ist und dass unbedingt ein Weg gesucht und gefunden werden muss, welcher Triest gegenüber Venedig, Fiume und den anderen concurrirenden Häfen des Mittelmeeres wieder concurrenzfähig inacht; alle Welt erkennt, dass für den Absatz und den Export unserer Producte nach dem Oriente nur auf diesem Wege eine entsprechende Abhilfe geschaffen werden kann. Nun sind Ihnen meine Herren, die Verhandlungen bekannt, welche vor ein Paar Jahren in Klagenfurt stattgefunden haben, wo sich die Vertreter der betheiligten Länder, Abgeordnete von Handelskammern, Industrielle, überhaupt eine zahlreiche und ausgezeichnete Versammlung einfand, „ welche diese Frage eingehend besprach und zu der Überzeugung gelangte, welcher sie, im gleichen Sinne wie wir schon früher es gethan hatten, dahin Ausdruck verlieh, dass der Ausbau der Karawankenbahn entschieden im höheren Grade das Interesse Österreichs berühre, als der Ausbau der Tauernbahn, die in früherer Zeit allein auf der Tagesordnung stand und das allgemeine Schlagwort bildete.
Ich bin weit entfernt mich heute mit dem Kainpfe der Anhänger der Tauern- und der Karawankenbahn des näheren zu befassen, gestehe aber, dass dieser Kampf, der von einer Partei in Triest durch längere Jahre mit besonderem Nachdrucke geführt wurde, der Sache mehr geschadet als genützt hat, weil auf dem Gebiete des Eisenbahnwesens bei uns, wie die Verhältnisse nun einmal liegen, solche Concurrenzkämpfe im höchsten Grade gefährlich und für alle Theile gleich schädlich sind. Die Täuernbahn mag vielen hochwichtigen Interessen vielleicht ühr dienlich sein; ich anerkenne vollkommen, dass die Tauernbahn mit Rücksicht ans die Förderung des Verkehrs mit Süddeutschland für Triest von der größten Zedeutung ist und es ist begreiflich, dass einzelne Länder, wie Salzburg und Görz, und selbst ein Theil von Kärnthen dieser Frage ihre besondere Aufmerksamkeit zugewendet haben; nicht destoweniger darf behauptet werden, dass im eminent österreichischen, ja ausschließlich österreichischen Interesse die Tauernbahn weniger
XL Sitting nut 9. Mni 1893.
gelegen ist, als die Karawankenbahn und dass durch die Karawankenbahn das Ziel, welches wir bezüglich Triest's und der Förderung des eigenen Exportes anstreben, besser erreicht wird, als ans eine andere Weise. Wir haben als Vertreter des Landes Krain die Pflicht dafür Sorge zu tragen, dass unser Land bei der Entscheidung der Frage, in welcher Richtung die zweite Eisenbahnverbindung mit der Adria geführt werden soll, womöglich nicht umgangen werde und dass wo möglich die Verbindungsstraße, welche den Waaren-transport von Mittel-Europa nach der Adria vermitteln wird, durch unser Land ziehe, damit wir an den Vortheilen dieses Communicationsweges participiren können.
Das ist der Grund, warum wir ebenso für die Karawankenbahn, als auch für die Fortsetzung der Rudolfsbahn in einer Richtung Plaidiren müssen, welche durch unser Land zieht. Ich werde mich auf die Darstellung der Vortheile, welche die Karawankenbahn vom Standpunkte der Abkürzung und Erleichterung des Verkehrs bietet, welche Vortheile mit Zuhilfenahme eines vorliegenden reichhaltigen statistischen Material leicht nachzuweisen sind, nicht einlassen und zwar einfach aus dem Grunde nicht, weil dieser Gegenstand in früheren Jahren wiederholt und auch von mir schon eingehend hier erörtert worden ist und darüber so vielseitige Studien vorliegen, dass Jedermann, der sich über den Stand dieser Angelegenheit informiren will, thatsächlich im ausgibigem Maße hiezu die Gelegenheit geboten ist. Hervorheben will ich aber nur das Eine, dass wenn die Karawaukenbahn ausgeführt wird, die Abkürzung des Weges zum Meere in so ausgibigem Grade, wie auf keinem anderen Wege unmittelbar für Klagenfurt, einen Theil von Obersteiermark, Nieder- und Oberösterreich und insbesondere für Böhmen zum Ausdrucke gelangt.
Diese Abkürzung beträgt für die Loiblbahn allein 70 Kilometer. Das sind Ziffern die mit Gewicht in die Wagschale fallen, worüber aber nicht wir, sondern die Techniker endgeltlich zu entscheiden haben werden. So viel steht jedoch fest, dass diese Wegabkürzung ein wesentliches Hilfsmittel zur Hebung des Triester Handels bilden muss, was uns und die anderen Hinterländer ebenso interessiren muss, wie den Staat im Hinblicke auf das allgemeine Reichsinteresse.
Die Lage von Triest wird von allen Seiten als durch die Concurrenz der anderen Häfen tut höchsten Grade bedroht dargestellt. Diese Sachlage ist hier schon wiederholt des näheren erörtert worden und es würde zuweit führen, wenn ich heute hier die Concurrenzver-hältnisse von Triest gegenüber Fiume, Genua, Marseille usw. beleuchten wollte; ich verweise einfach auf die Thatsache, dass der Niedergang von Triest dadurch verursacht wurde, dass Triest zu spät und in ungenügender Weise mit dem Hinterlande durch Eisenbahnen verbunden worden ist. Die verschiedenen Versuche, welche diesen Schaden gutzumachen bestrebt waren, sind theils zu spät veranlasst, theils in ungenügender Weise durchgeführt worden; zu spät insoferne, als die Südbahu überhaupt zu spät ausgebaut wurde, während die anderen concur* ratbeit Hafenplätze am Mittelmeere viel früher in der Lage waren sich dieses modernen Communications-mittels zu bedienen; in ungenügender Weise aber dadurch, dass auch der Poagevertrag mit der Südbahn,
258
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. öihllllg am 9. Mai 1893.
wie er gegenwärtig besteht, den wichtigsten Anforderungen des Verkehrs nicht im vollen Umfange Rechnung trägt. Andererseits bestehen speziell bezüglich des Verkehrs auf dem Karstterritorium Schwierigkeiten, welche es wünschenswert!) erscheinen lassen, Mittel und Wege zu suchen, damit unser einziges Emporium an der Adria zu keiner Zeit, sei es durch Elementarereignisse, sei es in anderer Weise von dem Verkehre mit dem Hinterlande abgeschlossen werde.
Dieser Rückgang von Triest ist auch der hohe» Regierung bekannt und er ist ihr gewiß sehr nahe gegangen, weil sie zu verschiedenen Zeiten und mit verschiedenen Mitteln eine Sanirnng dieser ungünstigen Verkehrsverhältnisse, wenn auch bisher nicht erfolgreich versucht hat. Diese Sanirnng wurde auch in der Aufhebung des Freihafens gesucht, weil in dem Privilegium des Freihafens, welches die Stadt genoß, von vielen Seiten der Grund erkannt wurde, welcher die Entwicklung der Stadt nach vielen Richtungen nicht erleichterte. Dagegen wurden der Stadt manche andere werthvolle Concessionen eingeräumt. Insbesondere hat die hohe Regierung für Triest auch Außerordentliches durch die Unterstützung des Lloyd gethan. Aber alle diese Mittel können nicht helfen, solange nicht die entscheidende und wichtigste Frage, das ist, eine ausreichende Verbindung Triest's mit dem Hinterlande gelöst erscheint. Deshalb wird trotz der größten Fürsorge und Unterstützung, welche die hohe Regierung dieser Stadt zuwendet, die Lösung der vorhandenen Schwierigkeiten nicht gefunden werden, bis eine zweite ausreichende Verbindung mit dem Hinterlande geschaffen ist. Triest muss diese Forderung mit allem Nachdrucke solange erheben, bis sie erfüllt ist, wenn es die Fähigkeit besitzt die eigenen Interessen mit Ernst und Nachdruck zu vertreten. Die Gefahren des Niederganges, welche Triest immer mehr und mehr bedrohen, sind naheliegend und nach mancher Richtung noch in Zunahme begriffen. So ist es Ihnen, meine Herren bekannt, dass z. B. Venedig im Begriffe steht, einen neuen Vortheil durch unsere Vermittlung zu erreichen, welcher der Lagunenstadt im Concurrenz-kampfe mit Triest außerordentlich zustatten koinmen wird. Es handelt sich um die Valsuganabahn, eine bedeutende Abkürzung des Weges von Triest über Primolano und in der Fortsetzung über Bassano nach Venedig. Diese Abkürzung gewährt für Venedig einen Vorsprung von 80 Klm. gegenüber dem gegenwärtigen Zustande. Diese 80 Klm. aber drücken sich dadurch aus, dass die Grenzen jenes Verkehrsgebietes, in welches Triest und Venedig im Norden, in Böhmen und in Sachsen sich theilen, gegen Osten verschoben werden, so dass Provenienzen, welche über Ala, beziehungsweise Trient-Valsugana einen um 80 Klm. kürzeren Weg als bisher nach Venedig haben werden, dort oben von ihrem bisherigen Wege abgeleitet und nach Venedig geführt werden können, beziehungsweise Provenienzen, welche bisher über die Rudolfsbahn nach Triest geleitet wurden, für Triest in Zukunft verloren gehen.
Man hat freilich dagegen eingewendet, dass es leicht möglich sei, allen diesen Schwierigkeiten der wirklichen Bahnlänge dadurch zu begegnen, dass man den betreffenden Waaren auf tarifarischem Gebiete solche Begünstigungen einräumt, durch welche der gedachte Ausfall ausgeglichen wird. Nun ist allerdings nicht zu verkennen, dass bis zu einer gewißen Grenze tarifpoli-
tische Maßregeln Abhilfe schaffen können, aber man übersieht bei diesem Argumente heute das Eine, dass diese Mittel bei uns bereits an die äußerste Grenze ihrer Anwendbarkeit ausgenützt sind, dass wir thatsächlich auf tarifpolitischem Gebiete dem Verkehr nach Triest die weitgehendsten Concessionen bereits eingeräumt haben und dass wir vielfach mit diesen Concessionen bereits an jener Grenze angelangt sind, über die niemand hinaus-gehen kann, der wirtschaftlich bestehen will. Dieses Gesetz gilt ebenso für Staats-, wie für andere Bahnen. Es ist also eine ernstliche und wirkliche Abhilfe nur zu finden durch eine effective, wirkliche Abkürzung des Weges und diese ist, wenn man den Ausfall ausgleichen will, den Triest durch die Valsuganabahn erleidet, allein durch die Karawankenbahn möglich. Dieselben 80 Klm. Abkürzung, die durch die Valsuganabahn Venedig zu gute kommen, gewinnt Triest durch die Karawankenbahn. Schon dieses Argument allein müßte ausschlaggebend für die Karawankenbahn sprechen.
Diese Bahn nun haben wir schon in früheren Zeiten in diesem hohen Hause vcntilirt, aber wesentlich nur als Localbahn, als eine Localbahu im Interesse des Marktes Neumarktl, des iudustriereichsten Ortes des Landes, für den eine Unterstützung durch eine Bahnverbindung nothwendig ist. Damals, es war im Jahre 1888, hat das hohe Haus die Erwägungen, welche für die Nothwendigkeit dieser Bahn sprechen, gewürdigt und den Beschluss gefasst, wonach das Land sich bereit erklärt durch eine Subvention von 50.000 fl. in Stamm« actieu das Zustandekommen dieses Unternehmens zu unterstützen, unter der Voraussetzung jedoch, dass der Beweis für eine entsprechende Ertragsfähigkeit erbracht tvird. Das Unternehmen des Baues einer Localbahn von einem geeigneten Punkte der Rudolfsbahn nach Neumarktl wurde damals mit einem Kostenaufwande von einer halben Million ins Auge gefasst und mit 500.000 fl. ließe sich diese Bahn, die nur localen Interessen zu dienen hätte, thatsächlich auch ausführen. Ich erwähne dies deshalb, weil die Situation von damals, wo es sich darum handelte eine Localbahn zn subventioniren, wesentlich verschieden ist von der Situation, in der wir heute stehen, wo es sich darum handelt, eine Hauptbahn zu subventioniren, welche allen Anforderungen des localen Verkehrs in erhöhtem Maße Rechnung tragen und dem Lande durch die Verbindung mit dem Nachbarlande Kärnten und den übrigen Ländern in ausgesprochenem Maße noch größere Vortheile geivähren wird. Trotzdem glaube ich im Namen aller Herren die Überzeugung aussprechen zu müssen, dass unsere finanziellen Mittel die Inanspruchnahme einer größeren Unterstützung als 50.000 fl. nicht erlauben. Ich beschränke mich deshalb darauf, mich genau innerhalb der Grenzen des Beschlusses vom Jahre 1888 zu halten, welcher die Möglichkeit gewährt, für das Zustandekommen dieser Bahn auf dem damals angedeutete» Wege das Auslangen zu finden. Der Nachweis der Nützlichkeit und Erträgnisfähigkeit der Bahn vom Standpunkte des localen Verkehres erscheint von dem Momente an überflüssig, als das höhere gesammtstaat-liche Interesse für den Ausbau dieser Linie eintritt.
Über die ausreichende Alimentirung dieser Linic als Localbahn besteht übrigens kaum mehr der geringste Zweifel. Nun fragt man sich allerdings und man ist
Xi. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sjhimg mu 9. Mm 1893.
259
berechtigt dazu, nachdem heute doch nur von einer Theil-strecke der Karawankenbahn die Rede ist, in welcher Igjeife der Ausbau dieser ganzen Bahn gesichert erscheine. Nur wenn der ganze Ausbau gesichert erscheint, kann die unvergleichlich kostspieligere Ausführung als Hauptbahn statt der früher projectirten Localbahn gerechtfer-tiqt erscheinen. Ich erlaube mir in dieser Beziehung üi erster Reihe darauf hinzuweisen, dass die genauen Studien und Erhebungen, welche die hohe Regierung über den Ausbau der ganzen Linie, die von Klagenfurt aus über den Loibl bis zu einein Punkte der Rudolfsbahn zwischen Laibach und Tarvis geführt werden soll, durchgeführt hat, allein schon darauf hindeuten, dass es sich nicht um eine Theilstrecke handelt, sondern dass gesammtstaatliche Interessen diese Studien veranlasst haben und dass unter diesen Umständen die Durchführung der ganzen Linie in gewissem Sinne vom Staate moralisch garantirt wird. Aber noch mehr; die ganz gleiche Aufgabe, welche an das Land Krain herantritt, eine Zufahrtsstraße zum Loibl zu bauen, tritt zu gleicher Stunde auch au das Land Kärnten heran, welches seinerseits auf gleiche Weise, wie wir, die Zufahrt zum Loibl vom Norden her sicherzustellen sich bemühen wird.
Wenn nun die beiden Nachbarländer den Beweis erbracht haben werden, dass sie für das Zustandekommen dieser Bahn nach Maßgabe ihrer Mittel ernstlich mitzuwirken bestrebt sind, wenn die Linie als Hauptbahn gebaut werden muss, weil für diese Ausführung schon heute das gesammtstaatliche Interesse engägirt erscheint und es erscheint insoferne engägirt, als wir nicht blos die Strecke bis Neuniarktl und bis zum Loibl, sondern bis zu einem geeigneten Punkte im An-uathale ins Auge fassen und andererseits auf der nördlichen Strecke der ganz gleiche Vorgang beobachtet und bezüglich der Überbrückung der Drau eine besondere staatliche Subvention in Anspruch genommen wird, so ist es, glaube ich außer Zweifel gestellt, dass die einfache Sachlage, wie sie durch diese Beschlüsse der Vertretungen der beiden Länder geschaffen wird, die unerläßliche Nothwendigkeit der Verbindung beider Theilstrecken durch die Überschicnung des Loiblpasfes als Staatsbahn in einem gegebenen Zeitpunkte sicher in Aussicht stellt.
Ich abstrahire von den Erklärungen der hohen Regierung im Reichsrathe, die sowohl int Ausschüsse als auch öffentlich im Hause es klar ausgesprochen hat, dass sie die Forderung nach dem Ausbau der Karawankenbahn durchaus in ernster Weise in's Auge fasse und in dieser Beziehung beifügte, dass die neuesten Erfindungen auf dem Gebiete der Alpenbahnen jede Gewähr für die Durchführung des Projectes bieten. Ich kann also annehmen, dass niemand einen Zweifel darüber hegen wird, dass unter den Voraussetzungen, die durch den Ausbau der Zufahrtstraßen geschaffen werden, die Ausführung der Karawankenbahn gesichert erscheint, betone aber, dass die Ausführung des ganzen Baues ebenso eine Voraussetzung für alle jene bilden muss, welche für eine Hauptbahn stimmen, weil der Ausbau enter Theilstrecke als Hauptbahn absolut überflüssig wäre, wenn es sich nur um eine locale Verbindung handln würde. Wenn die Staatsverwaltung für eine Hauptbahn zweiten Ranges mit zweimal so großen
Kosten eintritt, als eine Localbahn kosten würde, so begründet dies für die Regierung die unabweisliche moralische Verpflichtung auch den Abschluss des Unternehmens, durch Überschienung oder Durchbohrung des Loibl sobald als möglich sicherzustellen. Ich halte also die Ausführung der Karawankenbahn auf diesem Wege für vollständig gesichert, glaube aber auch, dass dies der einzige Weg ist, der in Betracht gezogen werden muss, um jene Verbindungen zu schaffen, welche die weiteren Consequenzen nach sich zu ziehen geeignet sein werden.
In diesem Sinne ist der erste Theil des Antrages gestellt und wenn wir bei diesem Anlasse uns dafür aussprechen, dass das Land einen Beitrag von 50.000 fl. an Stammactien übernimmt, aber beifügen, dass diese Subvention auf 130.000 fl. erhöht werden muss, durch den Beitrag, den die Interessenten und die Unternehmung im Betrage von 80.000 fl. aufzubringen haben werden, so ist damit der Beweis erbracht, dass wir für das Zustandekommen des Unternehmens in der ausgiebigsten Weise mitzuwirken, die Inanspruchnahme der weitgehendsten, in unseren Kräften gelegenen Mittel zur Verfügung zu stellen bereit sind.
Andere Länder haben in ähnlichen Fällen 5°/o an Beiträgen ausgewiesen und die hohe Regierung hat ihnen eine Unterstützung auf gleicher Basis gewährt; 130.000 fl. bilden aber 10°/o der prälimirten Bausumme und ich kann somit den Beweis als erbracht ansehen, dass wir alle unsere Kräfte anstrengen, um dem Staate den Beweis zu erbringen, wie sehr wir das Unternehmen zu unterstützen bemüht sind. Wenn diese Voraussetzungen geschaffen werden, dann unterliegt es wohl keinem Zweifel, dass das Wohlwollen der hohen Regierung in dieser Angelegenheit uns gegenüber kein geringeres sein wird, als es unter ähnlichen Verhältnissen andern Ländern und insbesondere anderen Bahnen gegenüber, die nicht entfernt die gleiche Bedeutung, wie die Karawankenbahn beanspruchen können, zutheil geworden ist. Wenn ich auf die Gailthalbahn hinweise, eine Secundärbahn, die vielleicht ein strategisches Interesse hat, die aber mit einer Hauptbahn in keiner Weise verglichen werden kann, und wenn ich bemerke, dass diese Bahn genau dieselben Begünstigungen genießt, welche wir durch diesen Antrag für die projectirte Theilstrecke von der Rudolfsbahn über Neumarktl ins Annathal beanspruchen, dann glaube ich, kann uns niemand den Vorwurf machen, dass wir einerseits nicht mit der größten Opferwilligkeit alles zu thun bereit sind, um ein derartiges Unternehmen zu fördern, andererseits aber in der Inanspruchnahme der Unterstützung seitens des Staates nicht weiter, ja nicht einmal soweit gehen, als andere Länder. Diese Gründe werden, so hoffe ich zuversichtlich, die hohe Regierung bestimmen, uns bei der Durchführung dieses Unternehmens thatkräftigst zn unterstützen. Auf diesem Wege kann die Karawankenbahn zu Stande gebracht werden; auf diesem Wege werden wir für ein dringliches Bedürfnis des Landes Vorsorge getroffen haben und ich erblicke in der Votirung dieser Subvention vom Standpunkte des Abgeordneten nur die Erfüllung einer unabweis-lichen Pflicht, die umso größer ist, je dringlicher die Ansprüche sind, die wegen des Ausbaues dieser Bahnstrecke von allen Seiten erhoben werden und je gefähr-
260
XL seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung nut 9. Mai 1893.
licher ein Zurückbleiben auf diesem Gebiete werden kann. —
Ich habe mir erlaubt auf die Karawankenbahn als ein Glied der nothwendigen zweiten Verbindungsstraße mit Triest hinzuweisen. Die Wege, welche von der Rudolssbahn nach Triest führen, sind verschieden und ich glaube, dass es heute noch verfrüht wäre, sich in entscheidender Weise darüber auszusprechen, welcher von diesen Wegen der günstigste ist. Das aber kann ich behaupten, dass jeder Abgeordnete von Krain wünschen und alles thun muss, damit dieser Weg durch Krain gehe, unser Land nicht zur Seite lasse.
Der zweite Theil meines Antrages hat daher auch keine andere, als diese Bedeutung, dass wir alles aufzubieten bestrebt sein müssen, um auf diese Weise den Durchzug des Verkehrs durch unser Land zu sichern. Und in diesem Sinne wollen wir heute keiner Richtung, heiße sie Lack-Divacca, Kirchheim-Görz oder Wochein-Görz irgendwie präjudicireu. Da nun die Studien über die Linie Lack-Divacca schon fast im Detail ausgearbeitet vorliegen, da ferner, wie es zuverlässig verlautet, die Linie Lack-Kirchheim-Görz von der Regierung eingehend studirt wird, erübrigt nur noch eine gründliche Studie auch des letzten möglichen Weges, das ist des Weges, welcher durch die Wochein über Podbrdo und St. Lucia nach Görz führt. Für jeden dieser Wege werden verschiedene Vortheile geltend gemacht und stünde mir zur Beleuchtung der einzelnen Projecte ein umfangreiches Material zur Verfügung; da es mir aber nicht darum zu thun ist, mit diesen Daten das stenografische Protokoll zu bereichern, so will ich Sie damit verschonen und nur constatiren, dass jede dieser Linien neben dem großen Interesse als Durchzugsbahn auch vitale Interessen einzelner Theile des Landes berührt.
Eine jede der drei genannten Linien würde auf ihrem Durchzuge unstreitig verschiedene Landestheile, die sich zur Anlage von industriellen Etablissements in der Nähe von Triest eignen und die mancherlei landwirtschaftlichen Producte besser als bisher verwerthen könnten, sehr zweckmäßig befruchten. Durch eine jede dieser drei Linien würde eine wesentliche Abkürzung des Weges zum Meere erreicht werden und selbst der Weg von Laibach über die Wochein nach Görz bedeutet eine Abkürzung von 15 Kilom, die bei dem Verkehre nach Italien von Werthe wären, welche Abkürzung aber im allgemeinen Interesse wesentlich gewichtiger in die Wagschale fällt, je näher der Wochein die Abzweigung von der Rudolfsbahn erfolgt.
Eine möglichste Abkürzung des Weges nach Italien ist überhaupt in unserem Interesse gelegen und insbesondere sind es die reichhaltigen Kohlenlager unseres Landes, welche durch den Export nach Italien verwertet werden können. Indes würde es zu weit führen, die Vortheile der einen oder der anderen Strecke hier näher auseinanderzusetzen. Mancherlei andere Rücksichten müssen dabei auch auf unsere Entschlüsse bestimmend einwirken. Wenn wir z. B. bedenken, in welcher Lage die Wochein in der letzten Zeit gekommen ist, so möchte ich, falls die Entscheidung des günstigsten Weges ohnehin in dieser Richtung liegen würde, noch darauf hinweisen, dass gerade dieser Landestheil die früher dort bestandene blühende Industrie wegen Mangels einer entsprechenden Communication verloren hat und dass es
in jeder Beziehung zu wünschen wäre, diesen schwere» Verlust wieder gut zu machen. Gerade dieser Theil de-; Landes besitzt eine tüchtige Bevölkerung für industrielle Zwecke und ist in jeder Weise, durch seine Wasserkraft, sowie Holz und-Mineralreichthum dazu besonders geeignet. Wie die Verhältnisse heute liegen, könnte aus der Wochein allein in Holz ein Export von 200.000 n jährlich in Aussicht gestellt werden. Ähnliche Verhältnisse walten ob bezüglich der Kopaömca - Strafe und der längst derselben gelegenen Territorien. Als wir über den Bau der Kopaenica-Straße verhandelte», machten wir uns Hoffnungen, für die Belebung des Verkehrs durch Verwertung der Wälder und sonstiger Producte, an welchen jene Gegend reich ist und wen» sich unsere Hoffnungen nicht erfüllt haben, so liegt der Grund nur in der Unzulänglichkeit der Communications-mittel, wie wir sie heute dort besitzen, die aber, durch eine Eisenbahn ersetzt, gewiß ein neues und außerordentlich intensives wirtschaftliches Leben erwecke» würden.
Aus diesen Gründen und mit Rücksicht auf das große Interesse, welches das Land daran haben muss, dass die große Durchzugslinie im internationalen Verkehre durch das Land führe und ebenso mit Rücksicht auf die wirtschaftliche Entwicklung der Ländertheile, welche durch die Bahn in dieser Weise tangirt werde», glaubte ich den zweiten Theil meines Antrages in Vorschlag bringen zu dürfen, welcher dahin geht, dass auch das Project einer Verbindung der Rudolssbahn mit Triest durch die Wochein ernstlich studirt und dahi» gewirkt werde, dass die Entscheidung darüber, welche zweite Verbindungslinie nach Triest zu wählen sei, so bald als möglich getroffen werde. Der Ausbau der einen oder der anderen dieser Linien ist dringlich, doppelt dringlich angesichts des Ausbaues der Karawankeubahu, weil es sehr zu bedauern wäre, wenn man die Entscheidung, welche Linie gewählt wird, vertagen würde und es sich hinterdrein Herausstellen könnte, dass man wieder einmal mit einer guten Idee zu spät gekommen sei und dass es zweckmäßiger gewesen wäre, diese oder jene Linie in einer bestimmten Richtung zu führen, um das Geld für eine unzweckmäßige Anlage nicht unnütz auszugeben. Es erscheint mir deshalb wichtig, insbesondere die Dringlichkeit dieser Entscheidung zu betonen, — das ist jetzt die Hauptfrage. Die Wichtigkeit der Frage, ob eine zweite Verbindung mit Triest mibe-dingt nothwendig sei, ist heute wohl schon allgemein anerkannt.
Wir müssen jetzr, neben unserer Action für die Karawankenbahn, bei unseren Beschlüssen das Hauptgewicht darauf legen, dass zu rechter Zeit die rechte Entscheidung über die Fortsetzung der Karawankenbahn gefällt werde. Da die Karawankenbahn gebaut wird, soll nicht verabsäumt werden, zu rechter Zeit die richtige Entscheidung über die Fortführung derselben zu treffen. Darum sind ernste Vorstudien über die eventuelle Trace durch die Wochein nach Görz unerläßlich.
Aus diesen Gründen glaube ich den Anschauungen des gesammten hohen Landtages Ausdruck zu gebe», wenn ich die vorliegenden Anträge zur Annahme empfehle und da sämmtliche Mitglieder des hohen Hauses diesen Anträgen durch ihre Unterschrift in voraus die Zustimmung ertheilt haben, so entfällt umsomehr die
261
XI. seja dne 9. maja 1893.
Nothwendigkeit einer Behandlung derselben im Aus-. schuhe, als dadurch nur bereits früher in allgemeinen Umrissen gefasste Beschlüsse recapitulirt werden. Ich glaube deshalb beantragen zu dürfen: Das hohe Hans wolle dem in Verhandlung stehenden Dringlichkeitsan-trage seine Zustimmung ertheilen.
(Živahna pohvala po celej zbornici. — Lebhafter Beifall im ganzen Hause.)
Deželni glavar:
Po opravilnem redu bi se moral sicer predlog izročiti kakemu odseku, kateri bi o njem imel staviti svoje predloge, ker pa gospod predlagatelj nasvetuje, naj se predlog njegov takoj danes merito-rično obravnava in o njem glasuje, ne da bi se poprej izročil kakemu odseku, prosim gospode poslance, ki pritrde predlogu, da se preide takoj v meritorično razpravo, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Želi torej kdo besede?
K besedi se je oglasil gospod poslanec Šuklje.
Poslance Šuklje:
Gospoda moja! Iz svoje strani radostno podpiram nasvet častitega tovariša ekscelence barona Schwegelna in sicer iz formalnih in stvarnih razlogov. Formalni motiv za nie je, da se mi popolnoma umestno vidi, da deželni zbor, zastop vojvodine Kranjske v veliki spontanim izjavi označi stališče svoje nasproti najvažnejšemu železniškemu vprašanju, kar jih ima dandanes rešiti naša državna polovica. A tudi iz stvarnih razlogov radostno pozdravljam ta nasvet. Ves kompleks teh železniških vprašanj da se deliti na dve polovici in pri vsaki treba postopati na drug način. Kar je onih velikih tranzitnih prog, ki so namenjene svetovnemu prometu, za te skrbeti je dolžnost države. Dežele imajo tu podrejeno vlogo, one ne morejo drugega, kakor le podpirati državo. Drugače pri sekundarnih železnicah; tukaj so poklicana v prvi vrsti avtonomna oblastva, katera najbolj poznajo prometne odnošaje in dotične potrebe in zato jim gre pri takih vprašanjih prva beseda. Iz tega se vidi, da predlog, ki ga je danes stavil s pritrjevanjem cele zbornice častiti tovariš ekscelenca baron Schwegel, da la predlog nikakor ne nasprotuje onemu predlogu, ki ga bode še v današnji seji utemeljeval gospod tovariš Hribar. Ravno nasprotno — ta dva predloga se prav lepo dopolnujeta in strinjata.
En faktum bi jaz pred vsem tukaj poudarjal, Vprašam Vas, kako je bilo mogoče, da smo tekom zadnjega desetletja priborili si toliko znamenitih rezultatov na železniškem polji ? Gospoda moja, kje je razlog? Smelo trdim, da so se ti rezultati dosegli le s tem, da sta se dve sicer ločeni politični stranki zjedinili v skupno delovanje in postopanje. Jaz mislim na narodno stranko v tej zbornici, zlasti na napredni del te stranke in na nemško stranko. Uspeh tega dožnega postopanja vidimo posebno drastično pri
- XI. Kihuilg ant 9. Mat 1893.
Dolenjski železnici. Tovariš iz veleposestva, ekscelenca gospod baron Schwegel in jaz vender poznava zgodovino te železnice in razne Stadije tega vprašanja, in naravnost rečem, da brez skupnega sodelovanja nam nikdar ne bi bilo mogoče premagati vseh težav. Bog dal, da bi s tem skupnim sodelovanjem dosegli enak rezultat tudi v vprašanji, katero je danes sprožil častiti, gospod tovariš ekscelenca baron Schwegel.
Gre za to, da se napravi druga zveza s Trstom, da se po železniškem tiru zvežejo zapadne dežele našega cesarstva z glavnim pristaniščem Avstrijskim, s Tržaškim mestom. To vprašanje je pa zato tako znamenito za deželo našo, ker radi lokalnih, deželnih koristij, pa tudi iz splošnih trgovinsko- in prometno-političnih ozirov moramo težiti po tem, da gre ta zveza preko naše zemlje. Eden najbolj usodnih udarcev bi bil za Kranjsko deželo, ako bi se ta že-leznični tir izognil Kranjski. To se pa zgodi v istem trenotku, kakor hitro se napravi ta zveza čez Predil. Meni se vidi torej nasvet, katerega je sprožil tovariš gospod baron Schwegel, jako praktičen.
Prvi del predloga meri na zgradbo glavne železnice II. vrste, od kake primerne postaje na državni železnici Rudolfovi čez Tržič in do primernega kraja v Šentanski dolini, kjer bi se zvezala s projektirano železnico čez Ljubelj. Pa tudi drugi del predloga ne prejudicira končni rešitvi, meri samo na to, da se merodajni faktorji kmalu odločijo za eno ali drugo progo in zato smo lahko vsi podpisali predlog, ne glede na to, da je eden bolj vnet za Loško varijanto, drugi za kako drugo progo.
Gospoda moja, jaz sem izjavil svoje popolno pritrjevanje tem predlogom in cela zbornica jih bode radostno sprejela. Pri tej priliki pa hočem tangirati še neko drugo stvar. Stavil ne bodem nobenega posebnega predloga. Čas za to danes ni ugoden in potem se mi vidi, da bi mi oslabili akcijo svojo v tem vprašanji, ako ga združimo z drugim projektom. Vender moram že pri tej priliki opozarjati na to, da imamo vsaj en del neke tranzitne proge v deželi naši, o kateri bi bilo najnujnejše želeti, da se kmalu dopolni, to je namreč Dolenjska železnica po progi od Ljubljane do Novega mesta. Da je to tranzitna proga, je povedano v vladni predlogi pa tudi v predlogi železniškega odseka o zakonu za Dolenjske železnice. Pa če bi 'bilo tudi zamolčano v vladni predlogi in v državnozborskem poročilu, že ta faktum, da se je ta proga zgradila kot glavna železnica, dokazuje, da se je moralo a priori misliti na zvezo z hrvatskimi železnicami ter na uvrstitev te proge med velike tranzitne linije, kajti sicer bi bila ta normalnotirna železnica ena naj večjih potrat. Za sedanje potrebe lokalnega prometa na progi od Ljubljane do Novega mesta bi bila zadostovala ozkotirna železnica. Ravno iz tega torej, da se je napravila kot glavna železnica, se mora sklepati, da so železnični politiki pred očmi imeli zvezo s Hr-vatsko in sprejem bo te proge med velike tranzitne železnice. Ge si ogledamo železniško karto, videli bomo, da gre tu za direktno zvezo s Siskom in Beigradom. 8 tem, da smo zidali železnico iz Ljubljane do Novega mesta, smo že polovico tega pota
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Atzung n m 9. M ni 1893.
26 2
napravili, kajti proga iz Novega mesta do Siska je komaj tako dolga, kakor ona iz Ljubljane do Novega mesta. Ako se torej proga dopolni, potem bodo zapadne dežele imele direktno pot do glavnega mesta Srbske države preko Ljubljane in Dolenjske.
Prečastiti gospod predgovornik naglašal je tudi lokalne potrebe onih okrajev, katerih se tiče njegov predlog. Naj izpregovorim danes tukaj nekoliko besed, kazoč pred vsem na Belo Krajino. Bela Krajina se da lepo razvijati v obrtnem in poljedelskem oziru; Vi imate tam vodne sile, imate dovelj lesa, imate jako bogato skladišče premoga, ki sega iz Črnomlja do Vinice, prebivalstvo pa je jako usposobljeno za vsakovrstno obrtnijo. Saj smo imeli svoje dni v Bradaču prav znamenite fužine. Nadalje imate tam vina, rodovitna polja, sadjerejo in vse to, ako pride do tega, da se Bela Krajina po železnici zveže z drugim delom dežele naše, dalo bode obilno dohodka. Čutim se dolžnega, da pri tej priliki, pri kateri, kakor sem že dejal, nasveta ne bodem stavil, opozarjam kompetentne kroge, v prvi vrsti visoko vlado, da se bavijo z mislijo, nadaljevati železnico preko Novega mesta proti Karlovcu. Prosim lorej vse častite gospode tovariše, da sodelujejo v tem zmislu, zlasti pa poživljam tovariša ekscelenco barona Schwegelna, da naj bi on, kakor je uže tvorno, uspešno in zaslužno sodeloval pri Dolenjski železnici, tudi v bodoče pri nadaljevanji te proge deželi naši ne odrekel svoje pomoči.
(Živahno odobravanje v središči in med somišljeniki na levi. — Lebhafter Beifall im Centrum und unter den Gesinnungsgenossen links.)
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prestopimo na glasovanje o 1. predlogu gospoda poslanca ekscelence barona Schwegelna in prosim gospode, ki pritrdijo temu predlogu, da izvolijo ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Sedaj prosim glasovati še o 2. predlogu in prosim gospode, ki pri trde temu predlogu, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Tudi drugi predlog je sprejet.
Izročen mi je bil še drug samostalni predlog gospoda poslanca ces. svetnika Murnika in tovarišev.
Prosim gospoda zapisnikarja, da prečita ta predlog.
Tajnik Pfeifer:
(bere: — liest:)
„Samostalni predlog
gospoda deželnega poslanca Ivana Murnika in tovarišev.
Z ozirom na to, da so v takozvani reformni tarifi c. kr. priv. južne železnice postavki večinoma višji, kakor v prejšnji, z ozirom na to, da je vsled
tega promet na Kranjskem zelo otežen in da bode morala marsiktera industrija ponehati, ako se kmalu ne premeni ta tarifa, se stavlja nastopni predlog: Visoki deželni zbor naj sklene:
Deželnemu odboru se naroča :
a)	da se obrne do ravnateljstva c. kr. priv, južne železnice, da prenaredi reformno tarifo;
b)	da se obrne do visokega c. kr. trgovinskega ministerstva, da ves svoj vpljiv porabi v to, da se reformna tarifa c. kr. priv. južne železnice brž ko mogoče premeni;
c)	da se obrne do visokega c. kr. trgovinskega ministerstva s prošnjo, da prevzame država promet po južni železnici, ako bi ta ne predrugačila tarife in da vse potrebno ukrene, da se svoječasno podržavi južna železnica.
V Ljubljani dne 9. maja 1893.
Murnik,
Šuklje, Pakiž, V. Ogorelc, dr. Vošnjak, dr. Papež. Pfeifer, L. Svetec, Dragoš, dr. Ivan Tavčar, Janko Kersnik, Jos. Lenarčič, Ig. Žitnik, Fr. Višnikar, F. Stegnar, Klun, Povše, Hinko Kavčič, Ivan Hribar, dr. vit. Bleiweis, Grasselli, Laurenčič.“
Deželni glavar:
Postavil bodem ta samostalni predlog na dnevni red prihodnje seje, da ga gospod predlagatelj utemelji.
Preidemo na dnevni red, to je k točki:
n
3. Priloga 58. Poročilo deželnega odbora glede prenaredbe §§ 3. in 7. deželnega volilnega reda z do-tičnim načrtom zakona.
3.	Beilage 58. Bericht des Landesansschnsses in Betreff der Aenderung der §§ 3 und 7 der Landtags-Wahlordnung mit Borlage des diesbezüglichen Gesetzentwurfes.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschnsse zugewiesen.)
4.	Priloga 59. Poročilo deželnega odbora o predlogu c. kr. deželne a-grarske komisije vI^ubljani zarad pogodbe glede nastavljenja potrebnega zemljemerskega osebja pri agrarskih operacijah.
4. Beilage 59. Bericht des Landesansschusses über den Antrag der k. k. Landes-Agrar-conlnlission in Laibach wegen eines Ucber-einkommens zur Anstellung des erforderlichen geometrischen Personales bei den agrarischen Operationen.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschnsse zugewiesen.)
XI. seja dne 9. maja 1893. — XL Sitzung NIN 9. Mar 1893.
263
5. Priloga 60. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve več v cestnem skladovnem okraji Velikolaškem se nahajajočih občinskih cest med okrajne ceste.
5.	Beilage 60. Bericht des Landesausschusses betreffend die Einreihung mehrerer im Straßenconcurrenzbezirke Großlaschitz vorkommenden Gemeindestraßen in die .Kategorie der Bezirksstraßen.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltnngsansschnsse zugewiesen.)
Razdelili sta se častitim gospodom poslancem še dve poročili deželnega odbora. Akoravno niste bili na dnevnem redu, usojam se vender predlagati, da se že danes izroče dotičnim odsekom.
(Pritrjuje se. — Zustimmung.)
Ker se visoka zbornica strinja s tem nasvetom, predlagam, da se izroči priloga 61.
Poročilo deželnega odbora o zvršitvi sklepa deželnega zbora z dne 2. aprila 1892. 1. glede deželne razstave v Ljubljani leta 1894.
Bericht des Landesausschusses über die Ausführung des Landtagsbeschlusses vom 2, April 1892, betreffend die Landesausstellung in Laibach im Jahre 1894.
finančnemu odseku.
Ako nihče ne ugovarja ? (Ni ugovora. — Wird kein Widerspruch erhoben.) je predlog sprejet.
Dalje predlagam, da se tudi priloga 62.
Poročilo deželnega odbora glede zgradbe kopališča na Studenci.
Bericht des Lnndesansschnsses, betreffend den Ban einer Badeanstalt in Studenc.
izroči finančnemu odseku.
Ako nihče ne ugovarja ? (Ni ugovora. — Wird kein Widerspruch erhoben.) zmatram, da je predlog sprejet.
Preidemo k daljni točki, to je:
6.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji:
a) patriotičnega deželnega pomožnega društva Rudečega križa za Kranjsko za podporo občinam za bolnice, ko bi morda nastala kolera.
6. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition:
a)	des patriotischen Landeshilfsvereines vom rothen Kreuz stir Krain mit Subvention zur Errichtung von Gemeindespitälern im Falle des Auftretens der Cholera.
Poročevalec dr. Vošnjak:
Visoki zbor! Patrijotično deželno pomočno društvo Rudečega križa za Kranjsko je sklenilo, da se v slučaji kolere v deželi tudi udeleži pri dotični akciji in se je obrnilo v ta namen do c. kr. deželne vlade, da bi mu naznanila, koliko bi bilo treba po-močnih sredstev v tem slučaji. Vlada je vprašala okrajna glavarstva in pokazalo se je, da bi bilo treba po deželi kakih 40 bolnic za silo in za tiste bi bilo preskrbeti postelje in drugo opravo. Troski za vse to bi znašali 7000 gl d. S tem zneskom društvo ne more razpolagati in potem se je po dogovoru z do-tičnimi faktorji pokazalo, da - bi se za silo moglo izhajati s 1700 gld. Društvo je pripravljeno žrtvovati 600 gld., ostali znesek pa meni, da bi se razdelil med deželo in glavno društvo Rudečega križa Avstrijsko na Dunaji. Zaradi tega se obrača do visokega deželnega zbora s prošnjo, da bi prevzel tretji del troskov in navaja tudi, zakaj bi se znesek uporabil.
Finančni odsek je sprevidel, da je prošnja opravičena, ker bi v slučaji kake epidemične bolezni, v prvi vrsti kolere, bilo treba povsodi napravljati bolnice za silo in jih preskrbljevati s potrebno opravo in zaradi tega nasvetuje:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Deželnemu pomočnemu društvu Rudečega križa v Ljubljani se dovoljuje podpora 600 gld. iz deželnega zaklada za opravo bolnic za silo“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. - Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
b)	Zarnik Helene, soproge umirovljenega učitelja, za podporo.
b) Der Helena Zarnik, pensionirten Bolksschul-lehrersgattin, mit eine Geldaushilfe.
Poročevalec Klun:
Visoki zbor! Učiteljeva soproga Helena Zarnik je izročila visokemu deželnemu zboru prošnjo, da bi
40*
264
XI. seja dne 9. maja 1893.
se jej dovolila podpora za vzgojo njene hčerke Sta-nislaje. Njen mož, učitelj Ivan Zarnik, je bolan na umu j n je že več let v blaznici na Studenci.
Omenjati mi je, da vse troske zanj plačuje dežela in da soproga njegova dobiva popolno pokojnino, ki sicer ni velika, pa vender precejšna, ako se pomisli, da dežela še posebej skrbi za njenega moža. Znaša namreč 202 gld. 50 kr. in vso to pokojnino porabi Helena Zarnik zgolj za se in za svojo hčerko. Prosila je pri deželnem zboru že v prejšnjih letih za enako podporo, katera se ji je bila dovolila dvakrat v znesku 20 gld. s pristavkom: „enkrat za vselej“.
Z ozirom na to, da je veliko udov in sirot še v. slabšem stanji in z ozirom na to, da deželni zaklad itak že veliko žrtvuje za prosilko, ker preskr-bljuje njenega moža, predlaga finančni odsek: Visoki deželni zbor naj sklene:
, „Prošnja učiteljeve soproge Helene Zarnik za podporo se odklanja".
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.)
Če ne, prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.!
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
c)	Hočevar Karoline, učiteljske udove, za podaljšanje miloščine.
c)	Der Karoline Hočevar, Bolksfchullehrers-witwe, um Verlängerung der Gnadengabe.
Poročevalec Klun:
Učiteljeva udova Karolina Hočevar je uživala miloščino letnih 50 gld., katera se jej je dovoljevala od treh do treh let. Ker jej pa poteče ta miloščina z letošnjim letom, prosi, da. se jej podaljša. Finančni odsek ni imel uzroka, upirati se prošnji ter predlaga: Visoki deželni zbor naj sklene:
„Učiteljevi udovi Karolini Hočevar se dovoljuje podaljšanje dosedanje miloščine letnih 50 gld. iz učiteljskega pokojninskega zaklada za daljna tri leta in sicer za 1. 1894., 1895. in 1896.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovanja in prosim gospode, ki pritrde temu predlogu, naj izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prestopimo k daljni točki, to je:
XL Sitzung am 9. Mai 1893.
d)	Lebana Janko, nadučitelja v Begunjah, za podporo v literarne namene.
d)	Des Oberlehrers Janko Leban in Bigami mn Subvention für literarische Zwecke.
Poročevalce Žitnik:
Visoki zbor! G. Janko Leban, nadučitelj v Begunjah pri Cerknici, prosi denarne podpore za literarne namene. Prošnjik navaja v svojej prošnji dela, katera je že spisal, namreč „Iskrice“, zbirka pesmij in povesti, I., II. in III. zvezek; — povest „Mirko Poštenjakovih;1 ; — „Človek, v pogledu na njegovo telo in dušo11; — „Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli“ in potem „Šestdeset malih povestij .za otroke11. Dalje pravi, da bode družba sv. Cirila in Metoda v kratkem izdala njegovo knjižico „ Andrej baron Čehovin, slavni junak slovenski“ in da sedaj pripravlja „Slovensko slovnico za ljudske šole“, povest „Dva brata11 in IV. zvezek „Iskric“. V namen izdaje teh del potrebuje podpore in prosi za njo.
Finančni odsek je mnenja, kateremu se tudi jaz pridružujem, da visoki deželni zbor še ni tako daleč prišel, da bi tudi povesti zalagal in za take namene dajal podpore. Prošnjik naj se obrne morda do „Slovenske Matice“, ali do družbe sv. Cirila in Metoda in drugih takih zavodov, kateri rado voljno podpirajo dobra dela. Ako pa namerava prošnjik izdati kako šolsko knjigo, potem mora najprej zato skrbeti, da jo potrdi šolsko oblastvo in za ta slučaj bi se mu potem gotovo dovolila kaka podpora. Predlagam torej:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Prošnja gosp. Janeza Lebana, nadučitelja v Begunjah pri Cerknici, za podporo v literarne namene se odkloni“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Če ne, prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
e)	Krajnega šolskega sveta v Hrenovicah za podporo za ograjo šolskega vrta.
e)	Des Ortsfchulrathes in Hrenoviz mit Subvention behufs Einfriedung des Schulgartens.
Poročevalec dr. Vošnjak:
Visoki zbor! Krajni šolski svet v Hrenovicah si je napravil šolski vrt, ki meri 380 m2, na katerem se je že precej drevesc izgojilo. Ograja šolskega vrta pa je popolnoma segnila in razpadla; šolska občina
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sil;»mg mit 9. Mm 1893.
265
nima sredstev, da bi napravila novo, ' ker ima letos nad 400 gld. troskov za popravo šolskega poslopja in torej prosi krajni šolski svet za podporo za napravo omenjene ograje.
Finančni odsek nasvetuje, da se prošnja v primerno rešitev izroči deželnemu odboru, ki za take namene zmirom podeljuje primerne podpore iz deželnega zaklada.
Predlog se glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Prošnja se izroča deželnemu odboru v primerno rešitev“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede P
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim gospode, ki pritrdijo temu predlogu, naj blagovolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
f) Županstva v Prevojah za podporo za po-gorelce.
f) Des Gemeindeamtes in Prewoje um Bewilligung einer Unterstützung für die Abbrändler.
Poročevalec ces. svetnik Murnik:
Visoki zbor! Županstvo v Prevojah se je obrnilo do visokega deželnega zbora vsled tega, ker je bil v vasi Vrba dne 28. aprila hud ogenj, ki je provzročil mnogo škode s tem, da ni le uničil nekoliko hiš in gospodarskih poslopij, temveč tudi veliko živine, krme, živeža in obleke. Škoda je cenjena na 17.808 gld., zavarovani so bili' sicer ljudje, ali znesek je kakor navadno — jako nizek, znaša namreč le 5700 gld. Ker visoki deželni zbor pri sklepanji o proračunu deželnega zaklada itak dovoljuje deželnemu odboru v take namene. primeren kredit, spadajo take prošnje prav za prav pred deželni odbor in zaradi tega nasvetuje finančni odsek, da se reši prošnja naravnost pri deželnem odboru, kateri se bode na njo istotako, kakor na druge take prošnje, moral ozirati.
Nasvetujem torej:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Prošnja županstva v Prevojah se izroča deželnemu odboru v rešitev“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovanja in prosim gospode, kateri pritrde temu predlogu, naj izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
g) Slovenskega planinskega društva v Ljubljani za podporo.
g) Des slovenischen Alpenvereines in Laibach um Subvention.
Poročevalec Hribar:
Visoka zbornica! Slovensko planinsko društvo, katero se je letos ustanovilo v Ljubljani, vložilo je prošnjo do visokega deželnega zbora, naj bi mu dal v društvene namene kako podporo. Namen slovenskemu planinskemu društvu je po § 2. pravil: „Spoznavati slovenske gore, planine in kraški svet ter pospeševati in olajševati potovanje po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem“. Za svoj namen začelo je društvo, dasi je še mlado, jako uspešno delovati, kajti zaznamovalo je že več gozdnih in gorskih potov in pripravlja napravo razglednih piramid. Zlasti je obrnilo svojo pozornost na doslej od tujcev in domačinov še jako zanemarjeno Dolenjsko, katera ima veliko pr ir od ni h krasot in zanimivosti in ker se bode že letos odprl del Dolenjske železnice, skrbelo bode društvo, da omogoči tujcem in domačinom potovanje v lepše kraje, na Dolenjsko. Tako na pr. namerava napraviti na Gorjancih veliko razgledno piramido. Društvo pripravlja tudi izdajo posebne knjižice, v kateri bodo popisani vsi polu-dnevni in celodnevni izleti iz Ljubljane na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Vsekako bode slovensko planinsko društvo pospeševalo turistiko v naši deželi in z ozirom na vse to je bil finančni odsek mnenja, da je društvo vredno podpore in zatorej predlagam v njegovem imenu:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Slovenskemu planinskemu društvu v Ljubljani se dovoli ob ustanovitvi nj ego vej v pospeševanje društvenega namena 300 gld. prispevka iz deželnega zaklada“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. —• Niemand meldet sich.)
Če ne, prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet in prestopimo k daljni točki,
to je:
7. Ustno poročilo upravnega odseka o vladni predlogi z načrtom lovskega zakona in z načrtom zakona o potrebščinah za potrdbo in zaprisego stražnega osebja, postavljenega v varstvo zemlje-delstva (k prilogi 33.).
7. Mündlicher Bericht des Berwaltnngsans-schnsses über die Regierungsvorlage mit
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung MN 9. Mar 1893.
266
dem Entwürfe eines Jagdgesetzes und mit dem Entwürfe eines Gesetzes, betreffend die Erfordernisse zur Bestätigung und Beeidigung für das zum Schutze der Landeskultur bestellte Wachpersonal (zur Beilage 33).
Poročevalec Povšc:
Visoka zbornica! Čast mi je v imenu upravnega odseka poročati o vladni predlogi lovskega zakonskega načrta, o katerem se je ta odsek posvetoval. Ta načrt ima tri glavne dele, katerih prvi razpravlja o lovski pravici in nje zvrševanji, drugi o lovsko-policijskih določilih in tretji o škodah, storjenih po lovu in divjačini in o postopanji pri cenitvi škod.
Če si ogledamo načrt, vidimo, da je obveljalo še tisto načelo glede pravice do lovske zakupnine, da imajo zemljiški posestniki, ki so zloženi v lovski okraj, pravico do zakupnine, ki je ene d posamezne posestnike, ki so zloženi v lovski okraj, razdeliti po velikosti zemljišč ali po razmeri davkov. Le kdor ima skupno ležečih 115 ha, to je 200 oralov zemljišč, je opravičen do samosvojega lova, do katerega imajo pravico tudi posestniki vrtov, ograjenih z zidom ali s stalno umetno ograjo, in posestniki zverinjakov.
Novo določilo v tem zakonskem načrtu je, da imajo lovski okraji biti sestavljeni po političnih občinskih mejah in ne, kakor doslej, po katastralnih občinah.
Lovska zakupna doba je določena, ne kakor sedaj na dobo 5 let, temveč na 10 let in zahteva se, da se po preteku lovske dobe in pred pričetkom nove morejo vsi do samosvojega lova opravičeni posestniki za to zglaševati.
Zakup občinskega lova oddaje okrajno glavarstvo. Zakupnina se steka v občinsko blagajnico in do zakupnine opravičeni morajo se za pripadajoči jim delež v objavljenem obroku zglasiti, sicer zapade njih delež občinski blagajnici v korist. Posebna določila veljajo za slučaj, da se občinski lov ne more dati v zakup, v takem slučaji nastavi okrajno glavarstvo izvedenca v lovstvu, da zvršuje lov. Plačo dobiva od občine, ki pobira tudi dotične dohodke. Če so pa izdatki večji od dohodkov, pa imajo do lovske zakupnine opravičeni posestniki primanjkljaj plačati!
Tudi pripušča ta zakonski načrt, da sme okrajno glavarstvo lov za prihodnjo dobo 10 let brez dražbe iz proste roke dati v'zakup.
Važen je drugi del zakona, ki razpravlja o lovsko-policijskih določilih. Za lovski nadzor zahteva ta zakon, da je v vsakem lovskem okraju nameščeno posebno lovsko varstveno osobje, katero mora biti od okrajnega glavarstva potrjeno in zapriseženo. V posebnem zakonu pa je izraženo, koliko se more zahtevati znanja od takih lovskih čuvajev, ki morajo prestati posebno preskušnjo pri okrajnem glavarstvu, če se ne morejo izkazati, da so prestali z dobrim uspehom nižji državni izpit za varstvo lovstva.
Posebni paragrafi določujejo o lovskih kartali za katere se ima plačati za eno leto po 6 kron takse’ ki se stekajo v deželni zaklad.
Za varstvo divjačine veljajo posebni predpisi ki kažejo, da ima o tem vso oblast okrajno glavarstvo, ki sme celo za dobo dveh let v posameznih ali celo v vsih lovskih okrajih popolnoma prepovedati lov!
Posebne določbe veljajo o tem, kedaj se ne sme divjačina loviti, niti s psi zasledovati.
V tretjem delu zakonskega načrta pa so določila, po kojih je postopati pri cenitvi in presojanji škod, storjenih po lovu in divjačini. O zahtevi povračila škode storjene po lovu, sodi okrajno glavarstvo, katero odredi komisijo, ki potrebne poizvedbe pravočasno z vrši na mestu samem ter sme okrajno glavarstvo celo dva izvedenca privzeti, katera ono izbira. V slučaji pa, v katerem se mora po izreku izvedenca zaradi cenitve škode počakati še do žetve, mora poškodovani posestnik pravočasno — sicer izgubi pravico do odškodbe — prositi za zvršitev druge nove komisije!
Končno razpravlja zakon o prestopkih in kaznih.
To so najvažnejša načela novega zakona, ki v svoji celoti prav jasno kaže, da ni povsem prikrojen po dejanskih razmerah v naši deželi.
Že z avtonomnega stališča omenjati je proti temu zakonskemu načrtu, da se premalo ozira na avtonomno oblast ter da vso oblast izročuje okrajnim glavarstvom.
Tako ima po tem zakonskem načrtu prestati pravica deželnega avtonomnega zastopstva, našega zbora, določevati, katere živali so izvzete od splošnega lova, oziroma, katere so varovane, ker to pravico bi po § 57. tega načrta imela c. kr. deželna vlada, ki sme posamezne vrste živali izvzeti od določil po § 55., ali pa še druge vrste živali podvreči določilom omenjenega paragrafa. S Lem pa pride tedaj ob veljavo v letu 1887. skleneni deželni zakon iz leta 1888. o prepovedanem lovskem času.
Preudariti je nadalje treba, ali bi ne bilo pravičnejše, ohraniti dosedaj veljavne določbe, da so lovski okraji zloženi po mejah katastralnih občin, ker nekatere pokrajine so posebno dobre za lov in te potem pripadejo v večji krog, ki je manj ugoden za lov, potem pa trpe škode do zakupnine opravičeni zemljiški posestniki prvo omenjenega za lov boljšega lovskega okrožja.
Tudi lovska zakupna doba za 10 let je predolga, toliko bolj, ker jo okrajno glavarstvo sme celo na 14 let podaljšati.
Treba predrugačiti določbo, po kateri bi zemljiški posestniki morali plačevati celo primanjkljaj, ko bi se lov ne mogel dati v zakup in bi okrajno glavarstvo smelo najeti veščaka za zvršbo lova, kar bo gotovo veliko stalo.
Tudi se mora predrugačiti oni paragraf, ki daje okrajnemu glavarstvu pravico, da sme lov za prihodnjo lovsko dobo brez dražbe iz proste roke dati v zakup, le zasliša vši občinski zastop, in bi se smelo kaj tacega dopustiti le tedaj, če bi občinski zastop sklenil v to privoliti.
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung tun 9. Mai 1893.
267
Prav tako bo treba ublažiti določilo, da mora vsak lovski opravičenec, ali samosvoji ali najemnik, nastaviti od okrajnega glavarstva v lovsko varstvo potrjene čuvaje. Po § 3. posebnega tudi predloženega zakona o potrebščinah za potrdbo stražnega osobja, postavljenega v varstvo lovstva, mora okrajno glavarstvo kaj veliko zahtevati od lovskega čuvaja, ker le oni, ki izkažejo, da so prestali državno nižjo preskušnjo za varstvo gozdov in lova, so po zakonu kvalifikovani.
Če obvelja tako določilo, bodo mogli le veli-kaši imeti lov v najemu. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Vsaj jih ni v deželi!“) Jaz bi Vam hitro enega povedal. — Mogli bi le veliki posestniki, oziroma najemniki več tisoč hektarov obsegajočih lovskih okrajev zadostili takim zahtevam, s tern pa bo tako rekoč nemogoče manj i mo viti m sploh, pogajati se za lovski zakup, kar bo imelo tudi posledico, da bo zakupnina za lov le malo vrgla
Prav tako se ne more pritrditi temu, da bi okrajno glavarstvo smelo lov na določene vrste divjačine za dobo dveh let kar povsem ustaviti ali prepovedati. Toliko oblast pač ni umestno dati politični okrajni oblasti, katera to prepoved brez zaslišanja deželnega odbora, oziroma županstev more proglasiti. In kdo more tajiti, da bi taka polna moč mogla v posameznih slučajih, kjer bi bil okrajni glavar posebno skrben za lovski napredek, postati silno nevarna in škodljiva kmetijskim interesom, ker zaplodila bi se divjačina čez vso mero.
Prav tako ne more odobravati se § 51., ki določuje, da se le o zorenju žita ne sme divjačina loviti. Toliko glede žita, kolikor glede osobito vinogradov treba boljših določil, ker v vinogradih, v katerih so nasajene ameriške cepljene trte, ki se kaj naglo odkrhnejo, je velika škoda, če se med trtami podijo psi za divjačino.
Posebno pa se mora tretji del zakonskega načrta predelati. Te določbe ne ugajajo ne kmetskim interesom in tudi lovskim ne, kakor to najjasneje sprieuje visokemu zboru predložena peticija kranjskega lovskega društva, kateremu posebno §§ 71. in 77. nikakor ne ugajata.
Omenjeno lovsko društvo zmatra te določbe kot take, ki bi strankam napravljale velike troške, ter opozarja na to, da v novejši zakonodaji se pazi na hitro in ceno pravdanje. Tudi upravni odsek pritrjuje temu načelu, da bi se moralo postopanje skrajšati, ker, kakor preloženi lovski zakonski načrt veleva, bi se moral tudi poškodovanec zbati, sploh pričeti kako tožbo, ker za slučaj, da pravdo zgubi, ga zadenejo ogromni komisijski troski. Popraviti se morajo torej vsi §§ 69. do 78., ki obsezajo določila p postopanji pri presojevanji škod, storjenih po lovu M divjačini. Morda bi v to svrho bila umestna občinska mirovna sodišča ali razsodišča, kakoršna zapoveduje za poravnavo, oziroma obravnavanje tožb za odškodovanje že od leta 1866. obstoječi in izvrstno ugajajoči deželni lovski zakon, veljaven za kraljevino Češko. Ta razsodišča so sestavljena iz zastopnikov obeh strank. Dotični zaupniki obeh strank, oziroma člani razsodišča, so domačini, ki so blizu,
in gotovo prizadenejo le malo troskov, ko so nasproti komisije političnih okrajnih oblaslev jako drage, osobito če je dotični kraj daleč od sedeža politične okrajne oblasti, in prav politični okraji so mnogokrat zelo obširni, tako da komisija potrebuje par dni za obravnavo.
Ker je sploh poleg navedenih nedostatnosti, od katerih so nekatere naravnost v veliko k var kmetijstvu, še drugih pomanjkljivosti v tem lovskem zakonskem načrtu, je najumestnejše. toliko bolj, ker se temu načrtu ni niti od visoke vlade, niti od deželnega odbora pridejalo nikako poročilo, da se načrt izroči deželnemu odboru v nadaljno posvetovanje ter da deželni odbor zasliši v posebni enketi zastopnike lovskega društva, kakor tudi zastopnike osobito kmetskih posestnikov ter drugih izkušenih mož. Pre-važen je lovski zakon, od katerega je veliko odvisno, in ker je želeti in z vso odločnostjo skrbeti za to, da se tolikokrat ponovljene opravičene tožbe poljedelcev in sadjerejcev odpravijo, predlaga upravni odsek:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Načrt lovskega zakona in zakona o potrebščinah za potrdbo stražnega osobja izroča se deželnemu odboru z naročilom, da zasliši interesente, toliko lovske kolikor kmetijske, ter da zakonski načrt s svojim poročilom in nasveti deželnemu zboru v prihodnjem zasedanju predloži v razpravo“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede P
Gospod poslanec vitez Langer oglasil se je k besedi.
Abgeordneter Witter v. Langer:
Wenn schon die Vorlage eines neuen Jagdgesetzes der Regierung als nothwendig erschienen ist, wiewohl ans der Mitte der Bevölkerung ein Bedürfnis darnach nicht laut geworden ist, so wäre ich der Ansicht, dass es am besten gewesen wäre, die noch jetzt gütigem Bestimmungen ans dem Patente vom Jahre 1849, der Verordnung vom Jahre 1849 und der vom Jahre 1852 den einzelnen bezüglichen Landesgesetzen vom Jahre 1884, 1887 und 1889 ohne weitere Hinznfiigung zu cobifictren. Nachdem jedoch dies nicht der Fall ist, sondern ein neues Jagdgesetz geschaffen worden ist, in welchem die bestehenden, jetzt gütigen Bestimmungen theils abgeändert, theils ergänzt worden sind, so fühle ich mich bemüssiget, mir einige Bemerkungen zu erlauben. Jä) will durchaus nicht dem Antrage des Herrn Berichterstatters widersprechen, im Gegentheil, es gereicht mir zum Vergnügen, wenn die Jagdgesetzvorlage wieder an den Landesausschnß zurückgeleitet und einer neuerlichen Berathung mit der Regierung unterzogen werden soll. Und eben in Erwartung dessen möchte ich mir einige Bemerkungen erlauben und der Regierung ans Herz legen, an der Vorlage einige Änderungen zu treffen. —
Vor allem berühre ich § 4 der Jagdgesetzvorlage. Dieser Paragraph spricht von der Befugnis zur Eigenjagd und bestimmt: (bere: — liest:)
26.8	XI. seja dne 9. maja 1893.
„Die Befugnis zur Eigeujagd steht dem Besitzer einer zusammenhängenden Grundfläche von wenigstens 115 ha (Eigenjagdgebiet) zu, wobei es keinen Unterschied macht, ob diese ganze Grundfläche in einer Ortsgemeinde liegt oder sich auf das Gebiet mehrerer Ortsgemeinden erstreckt."
Diese 115 ha entsprechen meistenfalls den Bedürfnissen der Jagd, namentlich den Bedürfnissen der Niederjagd und werden somit die 135 ha wie bisher, als das Minimalflächenmaß für die Jagdberechtigung statuirt. Dieses Flächenmaß von 115 ha wird auch bei der Bestimmung des Minimalflächenmaßes -einer Gemeindejagd festgehalten.
Ich habe gesagt, dass das Minimalflächenmaß von 115 ha meistenfalls genügt, allein es gibt in Kram auch Jagdverhältnisse, wo diese 115 ha als Minimal-flächenmaß für die Eigenjagd nicht genügen würden.
In dieser Beziehung mache ich darauf aufmerksam, dass es in den krainischen Alpen große Flächen gibt, die nur aus Gerölle und Felsen bestehen, und unpro--dnctiv, daher unbestenert sind.
Auf diesen Flächen findet man die besten Gems-jagden. Gerade die Gemsjagd ist aber für Kram von ökonomischer Wichtigkeit, indem sie Fremde heranzieht und diese Jagdliebhaber veranlasst, im Lande Geld auszugeben. Die Gemsjagd sollte also in ihrer Existenzbedingung im Jagdgesetze Berücksichtigung finden.
Die Flächen, welche sich für die Gemsjagd eignen, weisen aber ganz andere Besitzverhältnisse auf, als die tiefer liegenden productiven.
Die Eigenthumsfläche jedes einzelnen Besitzers ist dort viel größer und dürften eine Menge von Parzellen nebeneinanderliegen, die 115 ha oder mehr umfassen und jede Einzelne derselben zur Eigenjagd berechtigen.
Es entspricht jedoch nicht der Natur der Gemsjagd, dass sie auf so kleines Terrain beschränkt wird, vielmehr erfordert sie ein großes Terrain, weil sie sonst nicht gehalten und gehegt werden kann.
Es wäre daher meiner Ansicht nach wünschenswert, wenn § 4 für die unproductiven und unbesteuerten Flächen in Oberkrain, welche sich für die Gemsjagd eignen im Interesse derselben eine Ausnahme statuiren würde und zwar in der Richtung, dass dort die Eigenjagdbefugnis von einem Besitze von bedeutend größerem Umfange als 115 ha abhängig gemacht würde. Ich will diesbezüglich keine Anzahl von Hektar vorschlagen, sondern überlasse es der hohen Regierung und dem Landesausschusse darüber Erhebungen zu pflegen.
Nun stehen mit dem § 4 die §§ 13 und 14 in Verbindung. § 13 spricht davon, was zu geschehen hat, wenn ein Gemeindejadgebiet weniger als 115 ha beträgt ; § 14 aber davon, was dann zu geschehen hat, wenn ein das Ausmaß von 115 ha nicht erreichender Theil eines Gemeingebietes von einer in Gemäßheit des § 4 bestehenden Eigenjagd dem ganzen Umfange nach oder zu zweidrittheilen des Umfanges umschlossen, oder durch eine solche Eigenjagd von dem übrigen Gemeindejagdgebiete derart abgetrennt wird, dass man auf das Trennstück ohne Überschreitung der Gemeindegrenze nur über die zur Eigenjagd gehörigen Grundstücke gelangen kann, wie sich also diese Trennstücke zu den nachbarlichen Eigenjagden verhalten.
XI. Kjtznng mit 9. Mai 1893.
Der Z 14 spricht von Enclaven. Es müßte also auch bezüglich der Alpen, beziehungsweise der Gemsjagd bestimmt werden, dass dort die einzelnen Enclaven nicht erst Enclaven werden, wenn deren Flächenmaß miter 115 ha sinkt, sondern erst, wenn es unter dasjenige Ausmaß sinkt, welches in den unproductive» und unbesteuerten Alpengebieten als Minimalflächemnaß fiir die Eigenjagdberechtigung statuirt werden müßte. Dies wollte ich über § 4 mit Bezug auf die Alpeujagde» sagen. Nun steht § 4 noch in Beziehung mit § 10, letzterer lautet (bere: - liest:)
„Sechs Monate vor Ende der jeweilig laufende» Jagdpachtperiode hat die politische Bezirksbehörde an ihrem Amtssitze und in der Gemeinde ein Edikt kundzumachen, womit diejenigen Grundbesitzer, welche für die kommende im Edikt zu bezeichnende Jagdpachtperiode (§ 9) auf Grund des § 4 die Befugnis zur Eigenjagd beanspruchen, aufgefordert werden, diesen Anspruch binnen acht Wochen bei der politischen Bezirksbehörde anzumelden und in angemessener Weise zu begründen.
Die politische Bezirksbehörde hat die Änmeldun-gen und Nachweise zu prüfen, die etwa noch nöthige» Erhebungen vorzunehmen und hiernach die Eigenjagd-gebiete gemäß § 4, sowie das zu verpachtende Gemeindejagdgebiet festzustellen.
Eigenjagden gemäß § 4, welche hiebei nicht innerhalb der obigen Frist von acht Wochen zur Ausscheidung aus dem Gemeindejagdgebiete angemeldet wurden, gehören für die nächste Pachtperiode zum Gemeindejagdgebiete."
Ich würde es ganz natürlich und begreiflich finden, dass nach Inkrafttreten eines neuen Jagdgesetzes diejenigen Besitzer, welche zufolge eines Besitzes von 115 ha die Befugnis zur Eigenjagd zu haben glauben, dieses ihr Jagdrecht bei der politischen Behörde anzumelden und den Beweis zu erbringen hätten, dass ihr Anspruch gesetzlich begründet ist, ferner dass die politische Behörde diesen Nachweis zu prüfen und nach Maßgabe des Resultates dieser Prüfung gemäß den Vorschriften des neuen Jagdgesetzes die Eigenjagd zuzuerkennen oder abzusprechen hätte; das finde ich ganz in der Ordnung. Wenn aber einmal die politische Bezirksbehörde einen Besitzer einer zusammenhängenden Fläche von wenigstens 115 ha die Eigenjagd zugesprochen hat, so hat er sie erworben, er hat die Befugnis, das Recht der Eigenjagd. Und dieses Recht kann ihm nicht genommen werden, bis ihm nicht nachgewiesen worden ist, dass er den Bedingungen des Gesetzes bezüglich der Eigenjagd nicht mehr entspricht.
Es verstößt aber gegen alle Rechtsnormen, dass jemand ein erworbenes Recht, welches unbestritten ist, solange es unbestritten ist, periodisch und sogar unter Einhaltung von Präclusivfristen nachweisen soll, wie es die Gesetzesvorlage verlangt. — Das ist eine Vorschrift, die jedenfalls änderungsbedürftig ist. Meiner Ansicht nach wäre es sehr einfach, die Sache so zu ordnen, dass der Besitzer eines Eigenjagdgebietes im Falle von Be-sitzünderungen, wodurch sein Besitz unter 115 ha herabsinken würde, die Jagd abmelden müßte und falls er dies nicht thun würde, einfach die Bestimmungen der §§ 85 und 86 zur Anwendung zu kommen hätten. Die §§ 85 und 86 handeln von den Übertretungen und Strafen und zwar bestimmt § 85: (bere: — liest:)
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Kichttltg mit 9. Mat 1893.
369
„Die Gemeindevorsteher, die f. k. Gendarmerie, foiuie die bestätigten und beeideten Jagdhüter sind verpflichtet, die Beobachtung der Bestimmungen dieses Gesetzes zu überwachen und wahrgenommene Übertretungen zur Kenntnis der politischen Bezirksbehörde zu bringen.
Demnach hätten die Gemeindevorsteher, die Gendarmerie und eventuell die nachbarlichen Jagdhüter die Anzeige zu machen, wenn der betreffende Eigenthümer infolge Mangels eines Besitzes von mindestens 115 ha die Eigenjagd auszuüben nicht mehr berechtigt ist, selbe jedoch noch ausübt oder nicht abgemeldet hat.
Ein weiterer Punkt über den ich mir einige Bemerkungen zu machen erlauben möchte und der sich ebenfalls auf die Eigenjagd bezieht ist § 6; dieser lautet (bere: — liest:)
„Dem Besitzer einer solchen Grundfläche, ohne Unterschied ihres Flächenmaßes und ihrer Widmung und Lage, welche durch eine Mauer, ein Gitterwerk oder eine ähnliche ständige Anlage derart umschlossen ist, dass unter gewöhnlichen Verhältnissen das Haarwild, welches außer der umfriedeten Fläche vorherrscht, in diese Fläche nicht einwechseln kann. Unter gewöhnlichen Verhältnissen sind hiebei solche Verhältnisse zu verstehen, bei welchen die Wirkung der Umfriedung nicht etwa durch Schneeverwehungen oder dergleichen Zufälligkeiten abgeschwächt wird".
Nach diesem Paragraph ist es möglich, dass sich jeder eine Umfriedung und somit Eigenjagd macht, der innerhalb des Jagdgebietes eines Jagdpächters eine eigene Grundparcelle hat.
Mit diesem Paragraph steht in Verbindung der letzte Absatz des § 10 welcher lerntet (bere : — liest:)
„Eigenjagden im Sinne des § 5 bleiben hingegen schon als solche von dem Gemeindejagdgebiete ausgeschlossen, ohne dass es hiezu einer besondern Anmeldung seitens der betreffenden Grundbesitzer oder einer näheren Bezeichnung dieser Eigenjagden bei Feststellung des Ge-meiudejagdgebietes bedürfte".
Wer also 115 ha Grund besitzt, muss periodisch sein Jagdrecht erweisen, der Besitzer aber, der eine Fläche umfriedet, mag diese wo und wie groß immer sein, ist nicht verpflichtet, die Eigenjagd anzumelden, sondern er hat sie eo ipso. Es tritt infolgedessen der merkwürdige Fall ein, derss nachdem etwas anderes nicht bedungen ist, als dass die Umzäumung eine derartige ist, dass das Haarwild unter den gewöhnlichen Verhältnissen in die Umfriedung nicht hineinkommen kann, der Besitzer einer umfriedeten Fläche heute im Besitze der Eigeujagd sein kann, morgen nicht, übermorgen aber wieder. Heute ist die Umfriedung ganz, so dass kein Haar-wild hinein kann, der Besitzer ist infolgedessen eigenjagdberechtigt; morgen öffnet er die Umfriedung, sie ist nicht mehr geschlossen, der Besitzer infolgedessen nicht mehr eigenjagdberechtigt; übermorgen wird die Umfriedung wieder geschlossen und das Eigenjagdrecht ist wieder begründet. Mit anderen Worten, den Fall praktisch genommen : Jemand hat eine Flüche umzäunt, so dass das Haarwild nicht hinein kommt, nun macht er die Umzäunung auf und lockt Haarwild hinein.
Er hat derzeit keine Eigenjagdberechtigung; wenn aber das Haarwild einmal in der Umzäumung ist, macht et diese zu und hat damit die Eigenjagdberechtigung;
hat er nun das Wild abgeschossen, so macht er wieder dieselbe Mcmipulation, wie früher und wird so in einem Jahre vielleicht zwanzigmal Eigenjagdberechtigter und wieder nicht eigenjagdberechtigt. Sie sehen also meine Herren, dieser Paragraph ist etwas mangelhaft und meiner Ansicht nach etwas übereilt geschaffen worden, es sind da ganz andere Seiten sich vor Augen gehalten worden, wobei jedoch vergessen wurde, dass wenn man ein Jagdgesetz schafft, man eruch die Ausübung der Jagd berücksichtigen muss.
Eine weitere Bestimmung, welche ich berühren möchte, ist die Eintheilnng der Jagdgebiete. Als Grundlage für die Eintheilung der Jagdgebiete ist die Ortsgemeinde bestimmt. Es ist wohl nicht anderes möglich, erls dass zur Grundlage die Ortsgemeinde bestimmt wird, da die Katerstralgemeinde zu klein ist, andere aber nicht existiren. Nun fallen die Grenzen der Ortsgemeinden nicht immer mit den natürlichen Grenzen des Jagdgebietes zusammen; dies ist in der Vorlage in den §§11 und 13 berücksichtigt worden. Wenn nämlich die Grenzen einer politischen Gemeinde nicht die Interessen der Grenzen einer Jagd decken, so hat nach § 12 der Vorlage die politische Behörde nach Anhörung der betheiligten Gemeindevertretung dcis Recht, eine Arron-dirung der Jagdgrenzen nach den natürlichen Jagdbe-dürfuissen zu schaffen; es heißt nämlich im § 12: (bere:
—	liest:)
„Behufs entsprechender Arrondirung anstehender Gemeindejagdgebiete kann die politische Bezirksbehörde bei Feststellung dieser Gebiete nach Anhörung der betheiligten Gemeindevertretungen einzelne Theile von dem einen Gemeindejagdgebiete abtrennen und dem anderen zuweisen; doch darf hiedurch die Fläche eines Gemeindejagdgebietes nicht unter 115 ha sinken".
Die politische Behörde hat also in diesem Falle nach Anhörung der Gemeindevertretung entsprechend vorzugehen. Nun kommt es aber auch vor, dass einzelne Gemeinden so groß sind — und das kommt in Kram öfters vor, z. B. die Gemeinde St. Michael in Unter» train, — dass ein die ganze Gemeinde umfassendes Jagdgebiet zu groß wäre und infolgedessen getheilt werden muss; davon handelt § 11, indem es da zunächst bezüglich der Vereinigung heißt: (bere: — liest:)
„Wenn zwei oder mehrere Gemeindevertretungen vor Erlassung des im § 10 erwähnten Edietes beschließen, dass die Gemeindejagdgebiete oder Theile derselben zu einem gemeinschaftlichen Jagdgebiete zu vereinigen sind, so hat die politische Bezirksbehörde diese Vereinigung dann zu verfügen, wenn keine erheblichen Bedenken hinsichtlich der Jagdausübung entgegenstehen".
Bezüglich der Zerlegung aber bestimmt § 11 (bere:
—	liest:)
„Wenn anderseits die Gemeindevertretung vordem eben bezeichneten Zeitpunkte die Zerlegung des Gemeindejagdgebietes in mehrere, besonders zu verpachtende Theile beschließt, so hat die politische Bezirksbehörde diese Zerlegung dann zu verfügen, wenn besondere Verhältnisse, wie namentlich die Verschiedenartigkeit der Jagd, diese Zerlegung rechtfertigen; doch darf die Fläche keines dieser Theile weniger als 115 ha betragen".
Also die politische Behörde hat nach § 12 das Recht, nach Anhörung der Gemeindevertretung zu verfügen, nach § 11 aber hat sie erst dann ein Verfügungs-
270
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Kitzmlg mu 9. Jtlsti 1893.
recht, wenn die Gemeindevertretung es beschließt. Ich glaube, dass es im Interesse der Uniformität und der Zweckmäßigkeit der beiden Paragraphe, um allzulangen Verhandlungen zwischen Gemeinden, die einander nicht freundlich gesinnt sind, sondern sich gegenseitig bekämpfen, auszuweichen, angezeigter wäre, auch in den Fällen des § 11 die politische Behörde nach Anhörung der Gemeindevertretung und nicht auf Grund eines Beschlusses derselben handeln zu lassen.
Ein weiterer Punkt, den ich noch berühren will, ist schließlich die Frage des Schadenersatzes bei Wildschäden, oder eigentlich des Verfahrens bei Bestimmung derselben und zwar sprechen davon die § 71 und 77, welche ich geändert haben wünschte. Auch die Petition des krainischen Jagdschutzvereines, welche als nächster Punkt der Tagesordnung in Verhandlung kommt, strebt dasselbe an. Die Tendenz des § 71 ist die, dass die politische Behörde, nachdem sie an Ort und Stelle eom-inissionirt hat, sowohl bezüglich des Schadens als auch bezüglich der anerlaufenen Kosten einen Vergleich herbeizuführen trachten soll. Nun würden in diesem Falle unter allen Umständen Kosten anlaufen, indem die Commission schon au Ort und Stelle ist und dort erst der Antrag auf einen Vergleich gestellt wird. Meiner Ansicht nach würde es viel weniger zu großen Kosten und viel öfters zu Vergleichen kommen, wenn der Vorgang folgender wäre: Der Beschädigte macht mündlich oder schriftlich die Anzeige bei der politischen Bezirksbehörde; die politische Bezirksbehörde nimmt den Fall zu Protokoll, ladet hierauf beide Parteien ins Amt vor und versucht im Amte selbst einen Vergleich herbeizuführen.
Ich bin vollkommen überzeugt, dass unter 10 Fällen gewiß 8 mit einem Ausgleiche ihre Erledigung fänden, wenn die Parteien, nämlich der Jagdberechtigte und der Beschädigte, von der politischen Behörde vorgeladen würden; erst wenn ein Vergleich nicht zu Stande käme, wäre es nothwendig, dass die Commission an Ort und Stelle sich begibt und den Schaden erhebt, um zu entscheiden, wie hoch der Schade ist und wer die Amtskosten zu tragen hat. Bezüglich der Tragung der Kosten wäre aber weiter noch zn normiren, dass für den Fall als jemand von der politischen Behörde vorgeladen worden ist, sich aber nicht ausgleichen will, trotzdem der Jagdberechtigte einen Antrag gestellt hat, der später von den Sachverständigen als hoch genug angesehen worden ist, der Jagdberechtigte nicht schuldig sei, die Commissionskosten zu tragen; der Jagdberechtigte stellt z. B. den Antrag, er wolle 10 fl. zahlen, womit sich jedoch der Beschädigte nicht begnügt. Nun findet die Commission statt und die Sachverständigen erklären, der Schade betrage nur 9 fl.; in diesem Falle ist der Jagdberechtigte doch nicht schuld daran, dass die Commission hinausgehen musste und infolgedessen können ihn auch die Amts- und Parteikosten nicht treffen. In diesem Falle muss derjenige die Kosten tragen, der die Commission dadurch verursachet, dass er den angebotenen Entschädigungsbetrag nicht annehmen wollte.
Dies wollte ich über die Jagdgesetzvorlage erwähnen, ich habe zwar nur einige Punkte hervorgehoben, obwohl noch manche andere zn Bemerkungen Anlass geben mürben,_ ich bitte aber die hohe Regierung insbesondere diese Punkte, welche ich soeben des näheren
auszuführen die Ehre hatte, bei etwaigen neuen Ver-Handlungen in Berücksichtigung zu ziehen und eventuell abzuändern.
Deželni glavar:
Gospod c. kr. dvorni svetnik baron Hein oglasil se je k besedi.
K. K. Kalrath Paron Kein.
Hoher Landtag! Die Regierung ist, als sie de» Entwurf eines neuen Jagdgesetzes dem hohen Hause vorlegte, von der Anschauung ausgegangen, dass es einem praktischen Bedürfnisse entsprechen würde, die jetzt zerstreuten, in verschiedenen Gesetzen und Verordmmgeik; in Reichs- und Landesgesetzen zerstreut sich vorfindenden Bestimmungen über das Jagdrecht, über die Jagdverpachtung, über die Schonzeit, den Ersatz der Jagd- und Wildschäden, die Beeidigung der Schutzorgaue u. s. w. in ein systematisches Ganzes zu bringen. Nachdem diese Vorschriften übrigens theilweise aus einer längst vergangenen und verklungenen Zeit stammen, so wurde dieser Anlass benützt, um Modificationen einzuführen, welche im Laufe der Jahre durch die Praxis als nothwendig sich ergeben haben, durch die Praxis, welche im Wege der Indicatin' eine große Anzahl von Fällen von so verschiedener Art behandelt hat. Es erscheint nicht thunlich im gegenwärtigen Stadium der Berathung aus die Details dieser einzelnen Fälle des Näheren einzugehen, doch muss ich den weiteren Umstand hervorheben, dass auch im Hinblicke auf die verschiedensten Rechtsan-schauungen, welche sowohl bei den Behörden, als auch bei dem Verwaltungsgerichtshofe sich geltend gemacht haben, es zweckmäßig erschien, nach neuen, auf den vorhandenen Jndicaten aufgebauten Vorschriften zu greifen. —
Nun hat der Herr Berichterstatter einen Vertagungsantrag - als etwas anderes kann ich ihn nicht auffassen — gestellt. Das Gesetz soll zurückgeleitet werden an den löblichen Landesausschuss, welcher beauftragt wird, darüber neuerdings die interessirten Kreise zu vernehmen. Diese Vernehmung hat bereits im vorigen Jahre stattgefunden; es hat eine Enquete getagt, zu welcher der Jagdschutzverein, die Vertreter der Landwirtschaftsgesellschaft usw. herangezogen wurden, somit wäre das nur eine Erneuerung des bereits einmal abgehandelten Verfahrens.
Ich glaube, dass die vom Herrn Berichterstatter und von Seite des Herrn Abgeordneten Ritter von Langer gegen das Gesetz vorgebrachten Einwendungen nicht von so weitgehender und triftiger Natur sind, dass sie das hohe Haus von dem Eingehen in die Spezialdebatte abhalten sollten, nachdem es weniger prinzipielle Bestimmungen sind, welche den Anlass zu den vorgebrachten Einwendungen gegeben haben, sondern meistens Bestimmungen, die sich in das Detail des Gesetzes verlieren und bezüglich welcher sich die Anschauungen in der Spezialdebatte klären würden. Als Haupteinwand ist von Seite des Herrn Berichterstatters geltend gemacht worden, das Gesetz statuire infoferne ein Novum, als die Verpachtung nach Steuergemeinden aufhören und nach Ortsgemeinden geregelt werden soll. Dem gegenüber muss ich betonen, dass gegenwärtig die Ver-
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung nut 9. Mai 1893.
271
Achtung nur im d) Ortsgemeinden stattfinden kann und dass die Verpachtung und) Steuergemeinden gänzlich ausgesd)lossen ist. Ein solches Nvvum liegt somit nicht vor.
Allerdings hat in Kram seit Jahren in einzelnen Bezirken die Praxis stattgefunden, dass die Verpach-tmig iiidjt nach Ortsgemeinden, sondern nach Steuergemeinden vorgenommen wurde, in den letzten Jahren ist jedoch infolge wiederholter Entscheidungen der Centralstellen der Übergang zur Verpachtung nnd) Ortsge-meinben zur Pflicht gemacht werden und heute wird die Jagd bei neuen Licitationen immer nach Ortsge-ittetnben verpachtet. Der Herr Berichterstatter scheint diese Bestimmung als beklagenswerth hinzustellen und meint, die Verhältnisse seien in den einzelnen Gemeinden so verschieden, dass man auf kleinere Territorien Rücksicht nehmen müsse.
Gerade diesen Intentionen des Herrn Berichter-statters wird int § 11 des vorliegenden Gesetzentwurfes Rechnung getragen, vielleicht noch weiter als die gegenwärtigen Normen es überhaupt gestatten. § 11, den auch der Herr Abgeordnete Ritter von Langer erwähnt hat, bestimmt nämlich im zweiten Alinea, dass die politische Bezirksbehörde über einen diesbezüglichen Beschluss der Gemeindevertretung die Zerlegung des Gemeindejagdgebietes dann zu verfügen hat, wenn besondere Verhältnisse, wie namentlich die Verschiedenheit der Jagd, diese Zerlegung der Jagd rechtfertigen, doch dürfe die Fläche keines dieser Theile weniger als 115 ha betragen. Ick) glaube ein weiteres Entgegenkommen kann mau den Anschauungen des Herrn Berichterstatters gegenüber doch nicht eintreten lassen, als dies im § 11 geschieht, dessen Bestimmung nicht nur auf die Steuer-gemeinden, sondern sogar auf die Fläche von 115 ha heruntergeht. Diese Einwendung ist also nickst geeignet den Anlass zu einer neuen Berathung der Jagdgesetzvorlage zu geben, nadjbeni in der Vorlage selbst das sannt wird, was der Herr Berichterstatter als Nach-iheil hinstellt.
Der Herr Berichterstatter hat weiters auf die Untersagung der Jagdausübung durch dieBezirkshaupt-mannschasten hingewiesen. Das ist allerdings eine neue Bestimmung, welche jedenfalls nur ganz ausnahmsweise eintreten kann und dazu bestimmt ist, um besonders kostbare Wildgattungen dem Lande zu erhalten. Ich mache speziell darauf aufmerksam, dass seinerzeit einer der größten Reize der Tirolerjagd die Steinbockjagd war, eine Wildgattung, welche den landwirtschaftlichen Culturen absolut keinen Schaden bringt. Einen besonderen Reiz bringt in Kram, wie der Herr Abgeordnete Ritter von Langer hervorgehoben hat, die Gemsjagd mit sich nnd für solche Jagden ist es unter Umständen nothwendig, eine ausgedehntere Schonzeit einzuführen »nd das Jagen zu verbieten, um nicht das völlige Aussterben von einzelnen Wildgattungen, wodurch dem "ande nur ein Schade zugefügt werden würde — herbeizuführen. Für derlei Ausnahmsfälle gilt jene Bestimmung.
Wäre in Tirol früher eine solche Bestimmung in Geltung gewesen, so hätte es heute nock) den Steinbock, iir dessen Wiederaufzüchtung man jetzt große Summen hinausgibt, ohne dass es jedoch gelingt, einen Erfolg zu erzielen. Ich glaube also, dass auch diese Bestimmung
nicht von so prinzipieller Bedeutung ist, dass sie dem Eingehen in die Spezialdebatte entgegenstände.
Der Herr Berichterstatter hat ferner darauf hingewiesen, dass das Gesetz nicht in jeder Richtung auf die krainischen Verhältnisse passt und dass insbesondere den antonommen Behörden nicht jener Wirkungskreis eingeräumt sei, welcher ihnen zukomme, vielmehr das Schwergewicht ans die Bezirkshauptmannschaften gelegt sei. In diesem Punkte kann ich dem Herrn Berichterstatter nicht beistimmen, denn wir stehen ja auf demselben Standpunkte, welchen die heutige Gesetzgebung einnimmt.
Es wird den autonomen Behörden von dem gegenwärtigen Wirkungskreise nichts weggenommen, mit Ausnahme von ein paar Bestimmungen über die Schonzeit, in die ich mich bei dem gegenwärtigen Stadium der Verhandlung nicht einlassen kann. Der Herr Berichterstatter hat insbesondere ans § 57 hingewiesen; dieser Paragraph lautet nach dem vorliegenden Entwürfe : (bere: — liest:)
„Die Landesregierung kann im Verordnungswege noch andere Thierarten den Bestimmungen des § 55 unterwerfen. In derselben Weise kann die Landesregierung einzelne Thierarten von den Bestimmungen des § 55 ausnehmen."
Diese Bestimmung, dass die Landesregierung im Verordnungswege eine Modification eintreten lassen kann, gründet sich darauf, dass solche Bestimmungen oft momentan nothwendig werden können und sie zu spät kommen würden, wenn man hiezu den legislateri-fdjen Apparat aufbieten wollte.
Damit glaube ich diesem Einwände begegnet zu sein und ich gehe nun auf einige weitere Einwendungen des Herrn Berichterstatters über.
Der Herr Berichterstatter hat weiters hervorgehoben, dass die Verpackstungsdauer bis zu 10 Jahren sich als etwas Nachtheiliges darstellt.
Es ist dies eine Detailbestimmnng, welche § 9 bietet. —
Dieser Paragraph gewährt aber auch die Möglichkeit auf 6 Jahre herunterzugehen; unter diese 6 Jahre herunterzugehen aber erscheint wohl nicht empfehlens-werth. Die Festsetzung allzu kurzer Verpachtungstermine ist in der Regel sehr nachtheilig nnd gewöhnlich mit einem Sinken des Pachtzinses verbunden, da niemand Lust hat, ein Jagdgebiet zu erwerben, von dem er überzeugt sein kann, dass es ihm in der kürzesten Frist wieder streitig gemacht werden wird, und insbesondere müssen dort längere Fristen gegeben werden, wo es sich um Jagden handelt, welck)e größere Investitionskosten verursachen, also insbesondere bei Hochgebirgsjagden. Speziell die Verhältnisse in Krain drängen dazu, weil die Jagd in Hochgebirge hier eigentlich das Wichtigste ist und wir von einer Niederjagd auf Hasen, Hühner kaum sprechen können.
Weiters hat der Herr Berichterstatter den Gesetzentwurf betreffend die Aufstellung nnd Beeidigung von Jagdhütern in Debatte gezogen. In diesem Gesetzentwürfe wird im § 2 als Erfordernis für die Beeidigung der Wachorgane verlangt, dass die betreffende Person das 20. Jahr zurückgelegt hat, das österreichische Staatsbürgerrecht besitzt, unbescholten ist und das sich die politische Behörde durch entsprechendes Befragen die Über-
272
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung mn 9. Mat 1893.
zeugung v erschüft hat, dass dieses Organ mit den Rechten und Pflichten einer öffentlichen Wache hinreichend vertraut ist. In diesem letzten Punkte hat der Herr Berichterstatter gefunden, seien die Bestimmungen ungemein streng und scharf und die Möglichkeit gegeben, dass die Bezirkshauptmannschaften einzelne kleinere Jagdpächter von der Erlangung einer Jagd ausschließen könnten, weil sie zu strenge Anforderungen an diese Organe stellen würden, und nur Jagdbesitzer, welche ein größeres Terrain besitzen und über größere Mittel verfügen, in der Lage wären, solche Jagdhüter zu halten. Mir ist dieser Einwand völlig unverständlich. Ich kann ein Organ doch nur dann auf Erfüllung seiner Pflichten beeiden, wenn ihm der Umfang seiner Rechte und Pflichten auch wirklich klar ist; dass ist das Minimum, das vou demjenigen verlangt werden kann, der überhaupt einen Eid schwört; er muss doch wissen, was er beschwört. ;
Mir ist es also ganz unverständlich, wie man in dieser Bestinimung eine besondere Rigorosität erblicken kann. —
Es wurde ferner die Verlängerung der Pachtverträge nach Einvernehmung der Gemeinden ermähnt. Auch das ist kein stichhältiger Grund, denn die heutige Gesetzgebung steht auf demselben Standpunkte, allerdings mit der Ausnahme, dass es der Bezirkshauptmannschaft frei steht, solche Verträge auf das Maximum von fünf Jahren zu verlängern. Etwas Neues ist also in dieser Bestimmung nicht enthalten.
Was die weiteren Einwendungen betrift, so hat der Herr Berichterstatter noch die Vorschriften über den Schadenersatz und die Jagdpolizei hervorgehoben. Ohne mich in die Details weiter einzulassen, möchte ich nur bezüglich der Bestimmungen über den Schadenersatz hervorheben, dass die böhmischen Verhältnisse, welche der Herr Berichterstatter im Äuge hatte, bei uns nicht zutreffen ; in Böhmen sind die jagdlichen und die cultu-rellen Verhältnisse überhaupt ganz andere, wie hier und auch die ganze Organisirung der autonommen Behörden ist eine andere. Das Schiedsgericht basirt in Böhmen auf den Aufgaben der Bezirksvertretung.
Wir haben diese Bezirksvertretungen in Krain nicht und haben auch nicht jene Verhältnisse und Umstände, welche es in Böhmen vielleicht nothwendig erscheinen ließen, diese Schiedsgerichte einzuführen. Von dem Wildreichthum Böhmens machen wir uns nur schwer einen Begriff, und trotzdem gedeiht in Böhmen die Bodencultur; insbesondere steht der Obstbau dort auf hoher Stufe und gleichzeitig sind die jagdlichen Verhältnisse ungleich günstigere. Wir müssen in Böhmen mit Ziffern rechnen, die man hier kaum je gehört hat oder hören wird. Wenn an einem Tage und auf einer Jagd 1000, 2000 und sogar bis 3000 Stück erlegt werden, so ist das für uns eine enorme Ziffer, die uns gleichzeitig darauf schließen lässt, wie dicht ein Jagdrevier besetzt sein muss und wie häufig die Wildschäden sind, die in diesem Reviere vorkommen, so dass gerade durch die stets sich mehrenden Schadenersatzklagen die Einführung der Schiedsgerichte motivirt sein mag, aber auch damit, dass ein entsprechendes Organ, nämlich der Obmann der Bezirksvertretung vorhanden ist; bei uns aber fehlt sowohl dieses Organ als auch der große Wildreichthum und damit auch die Veranlassung zur Einführung derartiger Schiedsgerichte. Der Herr Berichterstatter hat
weiters noch die Bestimmungen über das Vergleichsverfahren besprochen. In dieser Beziehung würden wir glaube ich, bei der Specialdebatte im Ausschüsse und im hohen Hause selbst zu keinen großen Differenzen gekommen sein, es ist vielmehr dies ein Punkt, über welchen wir ohne Schwierigkeiten hinweggekommen wären und ich hätte meinerseits gern die Hand dazu geboten, da ich glaube, dass diese Bestimmungen keineswegs derartige sind, dass man deswegen zur Einberufung einer neuen Enquete oder Einvernehmung der Grundbesitzer durch den Landesausschuss gezwungen wäre.
Übergehend auf die Einwendungen des Herrn Abgeordneten Ritter von Langer möchte ich nur ganz kurz bemerken, dass die Bestimmungen über die Anmeldung des Eigenjagdgebietes doch keine so crasse Rechtsverletzung involviren, wie es der Herr Abgeordnete Ritter von Langer darzustellen für gut befunden hat. Es ist eben die Rechtsbasis bei dieser Eigenjagd eine variable; das Recht des Grundbesitzers zur Eigenjagd basirt auf dem Eigenthumsrechte von 115 ha. Bei so langen Pachtperioden wie wir sie vor Augen haben, ist es nun leicht möglich, dass ein Wechsel im Besitze eintritt, dass Parzellen wegverkauft werden und das Flächenmaß des Besitzes unter 115 ha sinkt, oder es können Veränderungen auch in der Beziehung eintreten, dass die abverkauften Parzellen den Zusammenhang zerstören, welcher nothwendig ist, um den Anspruch auf die Eigenjagd zu begründen. Dieser Veründerungssäh-igkeit der rechtlichen Basis ist die Bestimmung des § 10 zuzuschreiben. Dabei möchte ich darauf aufmerksam machen, dass die Neuanmeldung nicht so complicirt sein wird, sondern der betreffende Grundbesitzer würde einfach anmelden und sagen: Ich habe nichts verkauft und würde einen Grundbuchsauszug und Katastralbügen beibringen, aus denen zu ersehen wäre, ob er etwas wegverkauft hat, oder nicht und damit wäre der ganze Nachweis geliefert. Dass es ein Unding oder ein Um-cutit wäre, den periodischen Nachweis eines Rechtstitels zu verlangen, muß ich daher in Abrede stellen. Ich will nur ganz kurz auf einen ähnlichen Fall hinweisen, aus den wiederholten Nachweis des Fortbestandes des Befreiungstitels bei den Wehrpflichtigen; da ist auch die Basis, auf welcher der Rechtsanspruch beruht, eine Veränderliche; der zu Befreiende muss zum Beispiele der einzige Sohn einer verwitweten Mutter sein und muss jährlich nachweisen, dass sie Witwe ist, und überhaupt noch lebt.
Auf diesen Rechtsgrundsatze basirt auch die Bestimmung des § 10. Was die Bestimmung anbelangt, dass ein zusammenhängender Besitz von l 15 ha bereits ein Eigenjagdgebiet constituiren soll, so entspricht das den gegenwärtig bestehenden Verhältnissen, 115 ha sind gleich 200 Joch. Warum die Regierung diese Bestimmung in das neue Gesetz wieder aufgenommen, möchte ich kurz damit begründen, dass eine ganze Reihe von Wirtschaftscomplexen, kleineren Gütern, in ihrem Werthe ungemein herabgedrückt würden, wenn man ihnen das gegenwärtig zustehende Jagdrecht dadurch nehmen würde, dass man ein größeres Territorium für das Eigenjagdgebiet verlangt; eine Menge insbesondere kleinerer Schlößer, deren Grundbesitz nicht viel über 200 Joch hinausgeht, die aber jetzt das Eigenjagdrecht haben, würden ihre leichte Verkäuflichkeit total verlieren, wenn
273
XL seja dne 9. maja 1893. -
man ihnen auf diese Weise das Jagdrecht nehmen würde. Eine Ausnahmsbestimmung bezüglich der unproductiven Hochgebirgsflüchen erscheint so schwierig, dass es kaum möglich fgtn wird, eine Form zu finden, um der Anschau-Mg des Herrn Abgeordneten Ritter von Langer in dieser Beziehung gerecht zu werden.
Ich glaube nunmehr nachgewiesen zu haben, dass die Einwendungen, welche gegen das Gesetz erhoben wurden, keineswegs so weittragender Natur sind, um das Eingehen in die Specialdebatte unmöglich und dessen Zurückweisung an den Landesausschuss als unbedingt nothwendig erscheinen zu lassen. Ich glaube wir hätten uns dem Boden des Gesetzes eine Einigung doch finden können und in diesem Sinne möchte ich die Herren [litten, auf die Berathung der Vorlage einzugehen.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
Gospod poslanec Kavčič ima besedo.
Poslanec Kavčič:
Visoki zbor ! Ker je lovski zakon tako veleva-žen, osobito za kmetski stan, vezala me je dolžnost, prečitati vladno predlogo kolikor mogoče natančno, ali reči moram, da se mi zdi načrt kakor neko sred-njedobno delo. To je torej tista lepa avtonomija, o kateri se je obečalo in govorilo, da jo morajo imeti občine na Kranjskem. Vsa stvar se suče okrog tega, da občinski zastopi, mali davkoplačevalci nimajo ni kaki h pravic, temveč da ima govoriti le vlada oziroma okrajna glavarstva. Pravice avtonomnih oblastev, občinske pravice se zares čudno sučejo. Kadar gre za koristi davkoplačevalcev, kadar bi občine imele same razsojati, naj še torej samo po-prašujejo. Kaj to pomenja, učile so nas skušnje. Če kmet le sliši kaj o okrajnem glavarji, pravi: „godi naj se mi še večja krivica, proti okrajnem glavarju ne bodem ničesar ukrenil“. Proti sedanjemu okrajnemu glavarju našemu se ne pritožujem, žalostne skušnje pa smo imeli z nekdanjim gospodom vitezom Schwarzom in ker nikjer ne stoji zapisano, da bodo nasledniki tudi taki, kakor je sedanji gospod okrajni glavar, bojim se, da bodo občine jako malo smele govoriti, ako se sprejme ta zakon. Že če se potrdi določilo, da se morajo meje lovskega okrožja strinjati z mejami občinskimi, da mora biti lovsko okrožje cela občina, zgodila bi se občinam največja krivica. Nastalo bi razmerje, na katero še misliti ne smem. Kaj bi to pomenilo, vem iz lastne skušnje. Lov, ki je bil trikrat večji, oddal se je v zakup za 2 gld., drugi manjši pa za 210gld. Ge bi se lov dajal v zakup po podobčinah, dobili bi občani, ki so dobili 2 gld., najmanj 160 gld., ali celo 200 gld., za drugi pa bi dobili 40 gld. Ozirati se je na razmere, kajti v enem kraji so lepša polja, gozdi, med tem ko je drug kraj bolj puščavi podoben. Treba je torej gledati na to, da se podobčinam ne dela krivica. Velika lovska okrožja se ne smejo delati, kajti sicer bode celi sodnijski okraj samo lovski okraj. Potem je treba pomisliti, če pride do dražbe, treba je zakupnimo za eno ali dve leti naprej plačati, če
XL Snljung mu 9. Mai 1893.
je lov majhen, če znaša zakupnina kakih 40 ali 50 gld., potem občina lahko draži, če je pa lov velik, ne more toliko denarja založiti. Tako se je n. pr. v občini, kateri imam jaz čast biti župan, oddal lov za 448 gld. 53 kr., sedaj pa se je nam obljubilo in sicer od strani graščine Hasberške 200 gld., ker nihče drug ni hotel položiti toliko denarja. Ako bi pa šlo po katastralnih občinah, kakor dosedaj, rekli so mi možje, da garantirajo, da bi prišel lov celo na 500 gld. Tukaj se vidi krivica, ki se godi davkoplačevalcem. Lep lov je seveda lepa reč, še lepša reč pa je dober kmet in dobro kmetijstvo. —
Drugo neumestno določilo v načrtu zakona je, da sme okrajni glavar lov preklicati za 2 leti. Res je, da se je v nekaterih krajih, kakor je povedal gospod voditelj c. kr. deželne vlade, kaka vrsta divjačine čisto izstrelila, ali pri nas se ni bati, da bi se srne in zajci izstrelili in če bi se tudi izstrelili, kmetje se ne bodo jokali. Če se sprejme tako določilo, utegnilo bi se v kakem kraji pripetiti, da bode okrajni glavar, ki je prijatelj lovu, rekel. „Divjačine je premalo, ustavimo lov, da se zopet zaplodi“ in potem bi bil lov še slabši in škoda še večja. Uprašanje nastane: kdo bode pa potem škode, storjene po divjačini, plačal? Sedaj ima plačevati za škodo tisti, ki ima lov v zakupu, potem bo pa rekel: „Kaj bom jaz plačeval, saj ne smem streljati, pojdi k glavarju“, ki pa iz svojega žepa seveda ne bo ničesar plačal.
Raznih stvari bi bilo treba še omenjati, ali ker je gospodarski odsek sklenil, naj se načrt lovskega zakona vrne deželnemu odboru, našla se bode itak še prilika, govoriti o teh stvareh obširneje in zatorej le prosim visoko zbornico, naj sprejme predlog gospodarskega odseka.
Deželni glavar:
K besedi se je oglasil gospod poslanec dr. Tavčar.
Poslanec dr. Tavčar:
Predlagam konec debate.
Deželni glavar:
K besedi je še oglasen gospod poslanec baron Wurzbach.
Prosim glasovati o predlogu gospoda poslanca dr. Tavčarja in prosim gospode poslance, ki so za konec debate, naj izvolijo usta ti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Besedo ima še gospod poslanec baron Wurzbach. —
Abgeordneter Aaron Wurzvach:
Nachdem schon der Antrag auf Schluss der Debatte gestellt und angenommen wurde, verzichte ich aus das Wort.
274
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Kitzimg KM 9. Ittni 1893.
Deželni glavar:
Gospod poslanec baron Wurzbach se je odpovedal besedi in torej ima gospod poročevalec končno besedo.
Poročevalec Povše:
Visoka zbornica! Ne bodem polemiziral niti z enim niti z drugim gospodom govornikom, temveč omeniti moram le nasproti prečastitemu gospodu zastopniku deželne vlade, da o enketi, ki se je vršila o načrtu lovskega zakona, nismo mogli ničesar vedeti, ker nam niti od deželnega odbora, niti od slavne deželne vlade ni došlo nobeno poročilo. Vedeli nismo, kedaj je bila ta enketa in kdo je sodeloval, samo to bi rad vedel, kaki interesenti kmetskih krajev so bili zaslišani.
Glede drugih stvari se tudi ne bom spuščal v razpravo, oziral bi se le na to, da se je prečastitemu gospodu zastopniku slavne vlade zdelo tako čudno, da sem zahteval milejšega določila glede lovskih čuvajev. Kdor je bral zakonski načrt, videl je, da je okrajni glavar upravičen, staviti silno velike zahteve. Zakon bodi jasen in varuj upravičenca pred hudimi zahtevami. Opozarjati hočem le na to, da se prepogosto pri cesarskih lovih samih nahajajo organi, ki niso niti izkazali nižjih izpitov in če torej celo erar nima popolnoma sposobnih ljudi, koliko bolj nevarna je pa določba, ki bi omogočila okrajnemu glavarju najstrožje postopanje nasproti zasebnikom.
Gospod voditelj c. kr. deželne vlade mi je očital, da ne poznam razmer na Češkem. Res je, da jih morda ne poznam temeljito, kolikor jih pa poznam, vem, da so drugačne nego pri nas na Kranjskem, drugačne posebno glede tega, da so tam prijatelji lova, ki imajo ogromne lovske okraje, ki pa tudi skrbe za rejo divjačine. Videl sem, kako je bilo v jaslih razpoloženo seno, da se divjačina krmi. Pri nas tega ni, temveč divjačina se redi na škodo poljedelcev. (Poslanec Kavčič: — Abgeordneter Kavčič: „Seno potrebujemo za živino, pa ne za divjačino!“)
Iz govora častitega gospoda tovariša viteza Langerja sem razvidel, da je on velik prijatelj lovstva, ali če je on sam proti temu, da bi se prešlo v specijalno debato, menim, da toliko bolj je opravičeno stališče upravnega odseka in mnenje njegovo, da se stvar še ne more zmatrati kot godna.
Prosim torej, da visoka zbornica izvoli pritrditi nasvetu upravnega odseka, naj se načrt vrne deželnemu odboru v nadaljno poizvedanje, kajti potem bode visoki deželni zbor imel boljšo podlago, natančno in nadrobno se baviti s to stvarjo.
Deželni glavar:
Bodemo glasovali.
Prosim gospode, ki se strinjajo s predlogom upravnega odseka, da izvolijo ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je :
8. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji kranjskega društva v varstvo lova za spremembo nekaterih določil načrta lovskega zakona.
8.	Mündlicher Bericht des Berwaltungs-ausschufses über die Petition des kraini-schen Jagdschuhvereines in Laibach Blenderung einiger Bestinnnnngen des Jagdgesehentwurfes.
Poročevalec Povše:
Že pri razpravi o načrtu lovskega zakona je slišal visoki deželni zbor, da je kranjsko društvo za varstvo lova v Ljubljani, podalo posebno peticijo, v kateri ugovarja posebno proti določilom § 71. in 77. ravnokar obravnavanega načrta zakona. Ker je visoki deželni zbor ravno sedaj sprejel nasvet, po katerem se izroči ves načrt deželnemu odboru v daljno poizvedovanje, predlagam v imenu upravnega odseka, da se tudi peticija kranjskega društva za varstvo lova, v kateri se prosi za spremembo nekaterih določeb v načrtu novega lovskega zakona za vojvodino Kranjsko izroči deželnemu odboru v porabo pri posvetovanji o načrtu lovskega zakona. Nasvet se glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Peticija kranjskega društva za varstvo lova, v kateri prosi za spremembo nekaterih določeb v načrtu predležečega novega lovskega zakona za vojvodino Kranjsko, izroči se deželnemu odboru v porabo pri posvetovanju o lovskem zakonskem načrtu".
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich). Ker ne, prosim gospode, ki pri trde temu predlogu, da blagovolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prestopimo k daljni točki, to je:
9.	Ustno poročilo odseka za letno poročilo o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer o:
a) I. posebni prigodki.
9. Mündlicher Bericht des Rechenschastsbe-richtsausschusses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses, und zwar über:
a) I. Besondere Vorkommnisse.
Poročevalec Grasselli:
Visoka zbornica! Odsek za letno poročilo je pregledal uvod letnemu poročilu deželnega odbora
XI. seja dne 9. maja 1893. — XL Sitzung am 9. Mai 1893.
275
za leto 1892. Ta uvod obseza poročilo o posebnih prigodkih in o notranjih uredbah deželnega odbora. Odsek nima povoda spuščati se bližje v to, kar je navedeno v teh dveh oddelkih letnega poročila. Opazil je z zadoščenjem, da je deželni odbor porabil vsako priliko, dati duška lojalnosti naše dežele in zaradi tega predlaga glede prvega oddelka.
Visoki deželni zbor skleni:
„Deželni zastop drage volje jemlje na znanje, da je o veselih prigodkih v presvetli cesarski hiši deželni odbor izražal čutila neomejene udanosti in vernosti navdajajoča vse prebivalstvo vojvodine Kranjske za vladarsko dinastijo. Deželni zastop navdušeno pritrjuje patriotskim tem pojavom deželnega odbora.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede!
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ge ne, prosim glasovanja in prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Druga točka je:
6) II. deželni odbor, itd.
b) II. Landesausschuss, re.
Poročevalec Grasselli:
Glede druzega oddelka uvoda odsek za letno poročilo nima ničesar omeniti. Spomnil pa se je pri tej priliki, da je v prošli dobi devetih let deželni odbornik ces. svetnik Ivan Murnik neprestano zastopal deželnega glavarja in v tem času vsega skupaj nad eno in pol leta sam vodil opravila deželnega odbora. Nanesla je to okolnost, da je zbolel najprvo deželni glavar grof Thurn in umrl, za njim pa da je zbolel zopet deželni glavar dr. Poklukar in tudi umrl. Za bolezni in po smrti teh dveh deželnih glavarjev bilo je voditi gospodu ces. svetniku Murniku posel deželnega odbora. To je dalo povod odseku zaletno poročilo, da stavi nastopni predlog:
Visoki deželni zbor sklčni:
„Deželni zastop izreka hvaležno priznanje gospodu deželnemu odborniku ces. svetniku Murniku, da je od 1883. do 1892. leta trudoljubno in uspešno zastopal deželnega glavarja v deželnem odboru in za te dobe požrtvovalno sam vodil deželnega odbora opravila, vsega nad osemnajst mesecev“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
Gospod poslanec dr. Tavčar oglasil se je k besedi.
Poslanec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Moj namen ni pri tej priliki, j™ hvaliti niti posebno grajati naš deželni odbor, il lma vse dobre lastnosti, katere se morejo zahte-
vati od deželnega odbora. (Veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.) Ali v neki stvari, na neko stran se mi pa vender vidi potrebno, da temu energičnemu deželnemu odboru jedenkrat izpregovorim jasno besedo. (Smeh v središči. —- Gelächter im Centrum.)
Visoka zbornica! Že lansko leto, pri tej ali pri neki drugi jednaki priliki sem s prirojeno mi ponižnostjo (Veselost. — Heiterkeit.) prečastitega gospoda deželnega glavarja in za njim stoječi deželni odbor opozarjal, da se slovensko naše srce izpodtika nad napisi, ki spadajo v področje in oblast deželnega odbora. (Ironičen smeh na desni; — Ironisches Gelächter rechts; poslanec huckmann: — Abgeordneter Sudmann: „Bravo!" „Bravo!") Jaz sem že takrat naglašal, da na napise, kot take, ne polagam posebne važnosti, vsaj ne take, da bi častiti gospod poslanec Luckmann imel priliko „bravo“ klicati. (Veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.) Ge pa se postavim na naravno stališče in pomislim, da v deželi naši stanuje 9o°/o, ali recimo vsaj 90°/o Slovencev — če odbijem one Slovence, ki hočejo po vsej sili biti Nemci — moram vendar reči, da je to razmerje tako, da logika in zdrava pamet smeta zahtevati, da hodijo napisi, ki spadajo v področje deželnega odbora našega, v prvi vrsti slovenski, da se na njih najprvo v ozir jemlje jezik, katerega govori 95°/o našega ljudstva in na drugem mestu — ali pa v sploh ne — jezik nemški. Jaz menim, da smo kazali dovolj dobro in potrpežljivo srce, če smo že toliko in toliko let gledali nad to dvorano napis „Landtagssaal“ in šele na drugem mestu „dvorana deželnega zbora“. Lani sem grajal to stvar, ali naš deželni odbor jo je zopet v kot potisnil in še danes je napis ravno isti. Gospoda moja, ali ni čudno, če vidite na deželni prisilni delalnici napis samo v nemškem jeziku, tako da bi utegnil tujec sklepati, da so samo Nemci v tem zavodu? (Veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.) Zaradi tega mislim, da je zadnji čas, da se v tem oziru z vrši resno dejanje in da se uredi stvar tako, da se kjer ima dežela kak napis, napravi slovenski napis na prvem mestu.
Zidali smo drago in veliko vojašnico za brambovce. Ne postavljam se na stališče, katero je zavzemal mestni zastop Praški, ki je zahteval, da se na vojašnici napravi samo češki napis. Tega mi v svojej prirojeni ponižnosti ne zahtevamo, ker vemo, da bi bilo brezuspešno, ali menim, če dežela zida tako stavbo in če je že treba, da ima tam nemščina prvo mesto, bi se vendar moral odkazati ponižni kotiček tudi jeziku slovenskemu, jeziku tistega naroda, ki v ogromni večini stanuje v deželi.
Ker sem že pri napisih, dovoljena mi bodi še neka opazka, ki se tiče strogega našega deželnega odbora. Naš deželni odbor je energičen, kakor sem že rekel in odločen v nekaterih stvareh in posebno takrat, če mu gospod dr. Schaffer daje utis svojega delovanja. (Živahna veselost v središči. —- Lebhafte Heiterkeit im Centrum.) Vidite gospoda moja, doživeli smo pred nekolikim časom, da je zapustil deželo našo deželni predsednik baron Winkler, katerega smo hvalili in grajali in to po zaslugi, ali deželni odbor naš ga je vedno hvalil in jaz mislim, da ima
276
XL seja dne 9. maja 1893. —
vso zavezo ohraniti si gospoda v hvaležnem spominu. Stvar si predočevam tako. Ako pride kdo kot zastopnik vlade v našo deželo, podoben je deski, na kateri je zapisana firma visoke vlade. Gospodu baronu Winklerju so očitali, da je naš mož in o gospodu dvornemu svetniku baronu Heinu se je naprej govorilo in pisarilo po listih — kar pa upam, da ni, res in česar ne verjamem, — da je on nekaka koncesija združeni levici in ekscelenciji gospodu baronu Schweglju. Prej so menili, baron Winkler je deska s firmo vladino v slovenskem napisu in ko je prišel gospod baron klein, mislili so si. to je deska z vladino firmo s strogo nemškim napisom. (Živahna veselost v središči. — Lebhafte Heiterkeit im Centrum.) Ne bodem se spuščal nadalje v to stvar, zdi se mi pa gospoda moja, da je naš visoki ali slavni deželni odbor napačno postopal, ko je prišel prvič v dotiko z novim vladnim zastopnikom. Če smo tudi najpo-nižnejši radikalci, smemo vender zahtevati, da naš deželni odbor, kadar se predstavi vladnemu zastopniku, stori to v isti obliki, katere se mora držati. Zakaj po mojih mislih deželni odbor ni nič drugega nego pomanjšana fotografija te zbornice in kakor je tukaj v veliki večini zastopan slovenski narod in mi strogo varujemo, da se slovenskemu jeziku daje pravica, istotako mora tudi naš deželni odbor dati pravice našim volilcem in pred vsem slovenskemu jeziku.
Gospoda moja, sedaj je dognana stvar, da je naš visoki deželni odbor — mislim, da mu je takrat gospod dr. Schaffer bil predsednik — (Veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.) predstavil se gospodu vladnemu zastopniku samo in izključno v nemški obliki. To je morda in gotovo dopadlo gospodu dr. Schafferju, ampak nam, ki mislimo, da je deželni odbor naša pomanjšana fotografija, kaj tacega ne more dopasti — vsaj taktneje bi bilo, da bi bil deželni odbor pozdravil gospoda vladnega zastopnika najprej v slovenskem jeziku in potem — pozdrav se mora seveda pravično razdeliti v razmerji 95°/o: 5°/o (Smeh v središči in na galeriji. — Gelächter im Centrum und auf der Gallerte.) — šele v nemškem jeziku.
Gospoda moja, kar je preteklo je preteklo, ali moj pogled gre v prihodnjost. Deželni predsedniki se menjajo, dokaj smo jih že imeli in jih bodemo še imeli in deželni odbor bo še večkrat priliko imel pozdraviti novega vladnega zastopnika. Da bi se torej v prihodnje ne ukoreninila slaba navada, priporočal bi mu jaz, .da, kadar ima pozdraviti novega vladnega zastopnika, stopi naj predenj z dvojezičnim, v prvi vrsti slovenskim in šele v drugi vrsti nemškim napisom. Zatorej si usojam predlagati:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Visokemu deželnemu odboru se nalaga, da naj vse v njegovo oblast spadajoče javne napise brez odloga takoj predrugači, da pride slovenščina na prvo mesto; posebno se mu tudi nalaga, da stori takoj vse potrebne korake, da se napravi na vojašnici deželne hrambe, kjer se vidi samo nemški napis, tudi slovenski napis“.
(Živahno odobravanje v središči. — Lebhafter Beifall itn Centrum.)
XL ülhimg am 9. Mai 1893.
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki podpirajo predlog gospoda poslanca dr. Tavčarja, da izvolijo ostati.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt.
Gospod dvorni svetnik baron klein se je oglasil k besedi.
X. K. Aofratlj Maro» Kern:
Id) weiß nicht, in welchem Zusammenhange meine Person mit den Aufschriften auf der Kaserne steht, welche den Gegenstand des Antrages des Herrn Abgeordnete» Dr. Tavčar gebildet hat, id) will mich and) über die Frage dieser Aufschriften gar nicht weiter anslassen, kann aber nicht umhin auf eine Bemerkung zurückzukommen, welche von Seite des Herrn Abgeordneten dahin gefallen ist, dass meine Berufung auf den leitenden Posten der politischen Verwaltung in Strain eine Concession für die Linke oder für den Herrn Abgeordneten Excellenz Baron Schwegel gewesen sei.
Die Bemerkungen des Herrn Abgeordneten Dt. Tavčar bezüglich jener Ansprache, welcher der Herr Landeshauptmann bei meinem Dienstantritte an mich jii richten so freundlich war, zielen dahin, dass er jenen Tact vermisse, welcher von Seite des Herrn Landeshauptmannes verlangt wird. Gerade diese Betonung jenes Tactgefühles muss in einem Momente sehr eigenthümlich erscheinen, in welchem von Seite des Herrn Abgeordneten selbst die oben erwähnte, der Situation wenig angemessene, und mit Rücksicht auf jene erhabene Person, welche die Gnade gehabt hat. mich an diese Stelle zu berufen, durchaus unpassende Bemerkung gefallen ist. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: darüber hat der Herr Landeshauptmann zn entscheiden!)
Ich muss diese Bemerkung zurückweisen und beschränke mich darauf umsomehr, als id) glaube, dass dieses Gefühl nicht allein von mir, sondern von der ganzen hohen Versammlung getheilt wird.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo.
Poslanec dr. Tavčar:
Gospod vladni zastopnik se je razkoračil in razljutil nad menoj, ker sem napravil neko čisto nedolžno opazko. Jaz moram gospoda dvornega svetnika barona Heina opozarjati, da je njegova jeza bila popolnoma nepotrebna. Nisem govoril direktno o njem in zato je bilo popolnoma neumestno, umešati Naj višjo osobo v debato in tako olepšati svojo jezo. Rekel sem: „takrat, ko je on prišel v deželo našo, govorilo in pisarilo se je po listih, da je on koncesija združeni levici“, nisem pa rekel, da je to faktum, temveč pristavil sem še: „da jaz tega ne verjamem in upam, da ni istina“.
Če se pa že govori o taktu, moram reči, da je malo taktno, na tak način besede prevračati, nli gospodu baronu ne štejem tega v zlo, ker mislim,
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung nm 9. Mni 1893.
277
da me ni prav razumel, ker je premalo vešč slovenskemu jeziku. Gotovo pa ni bilo posebno taktno, če je naš deželni odbor zastopnika vladnega pozdravil jedino le v nemškem jeziku ter popolnoma prezrl jezik slovenski.
(Živahno odobravanje v središči. — Lebhafter Beifall im Centrum.)
Deželni glavar:
Ker se je tukaj očitalo deželnemu odboru postopanje pri priliki, ko se je predstavil gospodu voditelju c. kr. deželne vlade, štejem si v dolžnost, odgovoriti na to, da se deželnemu odboru ne more pripisavati nobene krivde. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Oho!“ i V deželnem odboru se ni ničesar o tem sklepalo, v katerem jeziku naj se pozdrav vrši. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Oho!“) Prosim, jaz moram braniti deželni odbor. Deželnemu odboru se ne more ničesar očitati, ker se ni govorilo nobene besedice o tem, v katerem jeziku naj se pozdravi gospod vladni zastopnik. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Pa sklepajte v prihodnje!“) Istotako moram odločno zavračati trditev, da je gospod dr. Schaffer v tej stvari upljival le v najmanjšem oziru, (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Čast mu!“) on ni upljival niti v tej stvari, niti sploh ne upljiva v deželnem odboru v večjej meri, nego je po opravilnem redu opravičen, kar morajo potrditi vsi drugi gospodje deželni odborniki. Preidem torej do stvari, o kateri se gre. Če je bil gospod voditelj deželne vlade pozdravljen v nemškem jeziku, prevzamem jaz to vso odgovornost, (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Žalostno!“) s tem pa ne rečem, da se čutim dolžnega, kajti v tem slučaji, kakor sploh se je ravnal deželni odbor po prejšnjih sklepih visokega deželnega zbora glede jezikov. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Kako to?!“) Stvar je ta. Deželni odbor se gospodu vladnemu zastopniku ni predstavil, kakor drugi uradi, da bi se prišel klanjat, ker mu ni podrejen. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Tem lažje ste slovensko govorili!“). Prosim gospoda poslanca dr. Tavčarja, jaz njegovega govora nisem pretrgal niti z eno opazko, prosim torej, da miruje če govorim jaz. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Alije Apfaltrern dovolil ?!“) Jaz zmatram opazke g. poslanca dr. Tavčarja kot interpelacijo, imam pravico na to odgovarjati. Gospod voditelj deželne vlade je dopisal deželnemu odboru v nemškem jeziku in mu (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Seveda!“) naznanil svoj nastop. Deželni odbor je nameraval, na ta dopis odgovoriti istotako pismeno. Potem pa so nekateri gospodje odborniki bili mnenja, da kaže, da se mu še skupno predstavimo, če je prav vsak zase uže bil pri njem. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgebaueter Dr. Tavčar: „Kaj ste sami za se govorili. je vse eno!“) Ko sem gospoda dvornega svetovalca barona Heina potem pri skupnem pozdravu nagovoril, odgovarjal sem prav za prav le na njegov dopis do deželnega odbora, na katerega sem se izrečno sklicaval. Jaz sem se držal načela,
da se v takem slučaji na nemški dopis odgovarja nemški, s tem pa nisem krčil nikakih narodnih ali jezikovnih pravic, temveč držal sem se le sklepa visokega deželnega zbora z leta 1871.. s katerim je uredbo deželnega odbora z dne 4. februvarja 1870, glede rabe slovenskega in nemškega jezika na pritrdilno znanje vzel. Takrat so bili v tej zbornici, v kateri je imela narodna stranka večino, najodličnejši narodnjaki: dr. Bleiweis, dr. Razlag, dr. Zarnik in drugi in takrat se je pritrdilo, da se ima strankam in uradom na slovenske dopise odgovarjati v slovenskem in na nemške dopise v nemškem jeziku. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Sedaj pa je leto 1893.!“) Omenjena uredba je 'še zdaj v veljavi in ne vem kak povod ima gospod poslanec dr. Tavčar za svoja očitanja. Jaz se nikdar nisem ustrašil govoriti slovenski in to v onih kritičnih časih, ko se je marsikdo bal črhniti javno le besedico slovensko. Ge sem pa zdaj pri gospodu voditelju deželne vlade govoril par nemških besed, to nikakor ni škodovalo domovini, (Poslanec Kavčič: — Abgeordneter Kavčič: „Prezirali ste naš jezik!“) in še na misel mi ni prišlo, da bi se s tem žalil narod slovenski. (Poslanec dr. Tavčar : - Abgeordneter Dr. Tavčar: „Brezobzirnost je bila!“) Še enkrat torej povdarjam, da deželni odbor pri tem nima ni kake krivde, jaz sam pa sem se držal ne samo običaja pri takih prilikah, temveč tudi uže pred omenjene uredbe glede rabe slovenskega in nemškega jezika, katera je še zdaj v veljavi in kateri so ob svojem času tudi pritrdili, kakor sem uže rekel, odlični narodnjaki, deželni poslanci: dr. Bleiweis, dr. Razlag in dr. Zarnik. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Na Zarnika se ne sklicujte!“; poslanec dr. Tavčar: -- Abgeordneter Dr. Tavčar: „Čakali bodemo, da nam bo vlada prihodnjič slovenski odgovorila!“).
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. Niemand meldet sich.)
Ker ne, preidemo na glasovanje in sicer o predlogu gospoda poročevalca odseka za letno poročilo, katerega bom še enkrat prečital, ker so častiti gospodje poslanci v burni debati, katere ne bi bil pričakoval pri tej priliki, morda že pozabili, kako se glasi.
„Deželni zastop izreka hvaležno priznanje gospodu deželnemu odborniku ces. svetniku Murniku, da je od 1883. do 1892. leta trudoljubno in uspešno zastopal deželnega glavarja v deželnem odboru in za te dobe požrtvovalno sam vodil deželnega odbora opravila, vsega nad osemnajst mesecev.“
Prosim glasovati o tem predlogu in prosim gospode poslance, ki pritrdijo temu predlogu, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Želi gospod poročevalec govoriti k predlogu gospoda poslanca dr. Tavčarja ?
Poročevalec Grasselli:
V imenu odsekovem se ne morem izreči o tem predlogu, izpovedati pa moram, da se je odsek bavil
278
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung nm 9. Mai 1893.
tudi z napisi na deželnih uradih, da je pa pri posameznih oddelkih letnega poročila nameraval staviti predloge. Glede nasveta samega se ne morem v imenu odsekovein na tem mestu niti v jednem, niti v drugem zmislu izreči, kakor sem uže iz po-četka naglašal.
Deželni glavar:
Preidemo sedaj na glasovanje o predlogu gospoda poslanca dr. Tavčarja, ki se glasi: „Visokemu deželnemu odboru“ — odklanjam to odlikovanje in ne rečem visokemu, temveč le „Deželnemu odboru“. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Seni ga hotel samo počastiti!“; klici v središči:	Rufe im Centrum: „Iz prirojene poniž-
nosti!“; — občen smeh — allgemeines Gelachter.)
Predlog se ima torej glasiti:
„Deželnemu odboru se nalaga, da naj vse v njegovo oblast spadajoče javne napise brez odloga tako predrugači, da pride slovenščina na prvo mesto; posebno se mu tudi nalaga, da stori takoj vse potrebne korake, da se napravi na vojašnici deželne hrambe, kjer se vidi samo nemški napis, tudi slovenski napis.“
Prosim glasovati in prosim gospode poslance, ki pri trde temu predlogu, da izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet in preidemo torej k daljni točki dnevnega reda, to je:
e) § 1.; Potrjen j e zakonskih načrtov, e) § 1: Sanction der Gesetzentwürfe.
Berichterstatter Aaron Wurzbach:
Im § 1 des vorliegenden Rechenschaftsberichtes für die Zeit seit 1. Jänner bis Ende Dezember 1892 berichtet der Landesausschuss über die Erledigung der der Allerh. Sanction unterbreiteten Gesetzentwürfe und Beschlüsse.
Seine Majestät geruhten folgende Landtagsbeschlüsse allergnädigst zu genehmigen:
1.	Mit Allerh. Entschließung vom 14. August 1892 den Landtagsbeschluss vom 9. April 1892 betreffend die Zuschläge und selbstständigen Auflagen, welche zur Deckung des Abganges beim Landesfonde im Jahre 1892 eingehoben werden sollen.
Diese Allerh. Genehmigung ist unter der Einschränkung erfolgt, dass die Einhebung der Auflage auf den Verbrauch gebrannter geistiger Flüssigkeiten in Gemäßheit der Landesgesetze vom 5. April 1887 (L. G. B. N. 24) und vom 16. Dezember 1888 (L. G. B. Nr. 26) sowie der hiezu erlassenen Durchführungsverordnungen erfolgt.
2.	Mit A. h. Entschließung vom 1. Juli 1892 die in der Landtagssitzung vom 17. März 1892 beschlossene Normalschulfonds-Umlage.
3.	Mit A. h. Entschließung vom 13. August 1892 den in der Landtagssitzung vom 8. April 1892 beschlossenen Gesetzentwurf, womit die § 3 und 13 des Gesetzes vom 24. April 1888, betreffend den Sanitätsdienst in den Gemeinden, abgeändert werden.
4.	Mit Allerh. Entschließung vom 13. September 1892 den in der Landtagssitzung vom 2. April 1892 beschlossenen Gesetzentwurf, betreffend die Befreiung der Neubauten mit Arbeiterwohnungen von den (Steuer« Zuschlägen.
5.	Mit Allerh. Entschließung vom 8. Juli 1892 den in der Landtagssitznng vom 17. März 1892 beschlossenen Gesetzentwurf, betreffend die Regulirung des Neuringbaches.
6.	Mit Allerh. Entschließung vom 12. Februar 1892 den in der Landtagssitzung vom 22. Jänner 1886 beschlossenen Gesetzentwurf, betreffend die Änderung der Grenzen der Ortsgemeinde Unterschischka und der Stadt Laibach
7.	Mit Allerh. Entsdstießung vom 15. August 1892 den Landtagsbeschluss vom 7. November 1890 betreffend die unentgeltliche Überlastung der zum Stammvermögen des Landes gehörigen, vor dem Landesmuseum liegenden, zur Errichtung eines öffentlichen Platzes gewidmeten Grundparzellen der Cat. Gemeinde Kapuzinervorstadt, sowie einer Parzelle der Cat. Gemeinde Unteršišfa an die Stadtgemeiude Laibad), und
8.	Mit Allerh. Entsd)ließung vom 24. August 1892 den in der Landtagssitznng vom 29. März 1892 beschlossenen Gesetzentwurf, betreffend die Herstellung einer neuen Bezirksstraße vom Podpetsch bis zum An-fd)hisse an den, gemäß dem Landtagsbesd)luße vom 22. November 1890 in die Kategorie der Bezirksstraßen eingereihten, im Gebiete der (Stadt Laibach und der Gemeinde Tomisd)el gelegenen ehemaligen Wirtschaftsweg.
Folgende Landtagsbesd)lüße wurden dem k. k. Landespräsidium mit dem Ersuchen um Erwirkung der Allerhöchsten Sanctionirung übermittelt:
1.	Der Landtagsbeschluss vom 6. April 1892 betreffend die Bewilligung zur Aufnahme eines Aulehens per 500.000 sl. für die Landeshauptstadt Laibad).
2.	Der in der Landtagssitzung vom 22. November 1890 beschlossene Gesetzentwurf betreffend die Ausscheidung der Catastralgemeinde Orle aus der Ortsgemeinde Dobrunje.
und 3) der in der Landtagssitzung vom 7. April 1892 beschlossene Gesetzentwurf betreffend die Trennung der Ortsgemeinde St. Osivald in zwei selbstständige Ortsgemeinden.
Bezüglich dieser beiden letztern Gesetzentwürfe theilte das k. k. Landespräsidium mit Note vom 26. August 1892 mit, dass infolge Weisung des k. k. Ministeriums des Inneren vorerst noch die Äußerungen des Oberlandesgerichtes und der Finanz-Direktion bezüglich) der in Betracht kommenden justiz- und steueradministrativen Rücksichten eingeholt wurden.
Die Allerh. Sanctionirung des Gesetzentwurfes, betreffend die Ausscheidung der Catastralgemeinde Orle aus der Ortsgemeinde Dobrunje ist inzwisck)en bereits erfolgt.
Endlich berichtet der Landesausschuss, dass der in der Langtagssitzung vom 8. April 1892 beschlossene Gesetzentwurf betreffend die Verbaung des Pišenca-Wildbaches der k. k. Regierung nicht vorgelegt wurde, weil das k. k. Landespräsidium mit Note vom 2. Juni 1892 mittheilte, dass es diesen Gesetzentwurf nodj bevor er vom hohen Landtage votirt wurde, zur Kenntnis des
XI. seja dne 9. maja l 893.
XI. Sitzung nut 9. Mai 1893.
379
t, t Ackerbauministeriums gebracht hate, dass aber letzteres hierauf erklärte, nicht in der Lage zu sein, die Allerhöchste Sanctionirung zu beantragen, weil durch die Bestimmung des II. Absatzes des § 3 dieses Gesetzentwurfes die Kosten für die durch Elementarereignisse während der Bauführung verursachten Mehrarbeiten auf die concurrirenden Factoren nach Maßgabe ihrer ursprünglichen Beitragsleistungen ausgetheilt werden, und somit der staatliche Meliorationsfond mit Verpflichtungen belastet wurde, deren Umfang sich in Vorhinein gar nicht bemessen läßt.
Der Landesausschnss hat nun in dieser Session dem hohen Landtage einen entsprechend geänderten Gesetzentwurf vorgelegt, über welchen bereits in einer der letzten Sitzungen Beschlns gefaßt wurde.
Der Rechenschaftsberichtsausschnss stellt den Antrag:
„Der hohe Landtag wolle den § 1 des Rechenschaftsberichtes genehmigend zur Kenntnis nehmen."
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. -- Niemand meldet fid).)
Ge ne, prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
d) § 2.: Davki, d) § 2.: Steuern.
Poročevalec Stegnar:
Visoka zbornica! Letno poročilo nam podaja v § 1 dva davčna izkaza. Na strani 8. in 9. vidimo, koliko davkov se je leta 1891. odpisalo; v drugem izkazu na strani 10. in 11. koliko davkov se je plačalo.
Po prvem izkazu znaša svota 17.802 gld. 19 kr. Lela 1890. je bilo davkov odpisanih 10.699 gld. 1/s kr. Kranjska dežela bi bila po absolutni primerjavi 1. 1891. na boljem za 7.103 gld. 18 sts kr.; a če se ozremo na skupno svoto vseh cesarskih in deželnih davkov, ki je razvidna na drugem izkazu s svoto 2,432.500 gld. 96 kr., tedaj je svota odpisanih davkov v procentih izražena zginljivo niajhna, na 1 gld. vseli predpisanih davkov pridejo povprek pičle 3/4 krajcarja odpisanega davka.
Izmed okrajev, katerim ni bilo nič davkov odpisanih so: Velike Lasiče, ljubljansko mesto, ljubljanska okolica, Tržič, Senožeče in Trebnje. Dočim je leta 1890. bilo 10 okrajev takih, je za leto 1891. samo 6 okrajev brez popusta izkazanih.
Iz izkazov obeh zaporednih let je razvidno, da je 6 okrajev, namreč: Velike Lasiče, Idrija, ljubljansko mesto, Tržič, Senožeče in Trebnje bilo v ugodnem položaji, da se niso poganjali za odpis davkov.
Največ davkov se je odpisalo okrajem:
Metlika................ . . . 3458 gld. 18 kr.
Mokronog........................ 3056 „ 85 „
Novomesto..........................2126	„	81	„
Kostanjevica.......................1314	„	—	„
Krško..............................1251	„	44	„
Vipava.............................1131	„	49	„
Druge podrobnosti naj se blagovoljno posnamejo iz izkaza, sicer pa odsek za letno poročilo nasvetuje :
„Visoka zbornica naj vzame m arg. štev. 1 na znanje“.
(Obvelja. — Angenommen.)
Zanimivejši od prvega izkaza je drugi o ne posreduj iti davkih s prikladami vred za leto 1891. Vkupna svota vseh priklad znaša, kakor sem že prej naglašal, 825.323 gld. 78 sts kr., memo one iz leta 1890.. ki je znašala 774.723 gld. 66 kr., torej za 50.600 gld. več. V dveh letih je poskočila svota vseh priklad za 78.075 gld. Leta 1889. je bilo teh davkov izkazanih 818.719 gld. 51 kr. V naslednjih letih se je ta svota zmanjšala, a čez 3 leta se je za dobrih 7000 gld. zvekšala. Vse torej kaže, da so deželna davčna bremena čedalje večja.
Še bolj se vidi naraščaj davkov, ako vzamemo v poštev tudi cesarske davke s svoto 1,607.177'195 gld. Ako prištejemo k tem davkom še vse priklade, tedaj se kaže vse davčno breme na Kranjskem v znesku 2,432.500 gld. 96 kr.; razdeljeno na 498.958 prebivalcev zadnje štetve na glavo 4 gld. 87 sts kr. Leta 1890. so bili vsi davki znašali 2,359.035 gld. 99 kr.; dočim so po zadnjem izkazu za leto 1891. poskočili za 73.464 gld. 97 kr.; vendar je ta svota manjša od one prejšnjega leta, za katero se je izračunilo in o tem v lanskem zasedanji poročalo, da so bili v primeri s prejšnjo dobo iznašali več za 77.574 gld. 40 kr.; torej je cesarskih davkov bilo leta 1891. manj vplačanih nego eno leto p o pred in sicer za 4109 gld. 43 kr. manj. Od glavne svote vseh cesarskih davkov pripada največ na ljubljansko mesto, namreč: 442.429 gld. 161/a kr., potem na ljubljansko okolico 125.346 gld. 38 kr. in na idrijski davčni okraj 115.628 gld. 93 sts kr., v istem razmerji stoje tudi deželne priklade, katere so za imenovane davčne okraje največje, in sicer za glavno mesto: 175.823 gld. 65 sts kr., za okolico: 65.870 gld. 70 sts kr. in za Idrijski okraj 57.312 gld. 29 stn kr. Vsi drugi okraji na Kranjskem plačujejo tako cesarskih davkov, kakor priklad manj. V zadnjih dveh deželnozborskih dobah sem imel čast opozarjati visoko zbornico na rubriko : „Pristojbine za iztirjanje davkov“ in „Zamudne obresti od zastarelih davkov“. Ne morem si kaj, da tudi letos to najtrjo stran v davkovstvu omenjam.
Pristojbine za iztirjanje davkov v letu 1891. znašajo 32.042 gld. 5 kr.; v primeri z onimi iz prejšnjega leta za 1635 gld. 19 kr. manj. Bog daj, da bi se ta zmanjšava kazala od leta do leta, ker ta davek le zakrivijo davkoplačevalci sami po svojem zakasnjenji. Da je med zakasnjene! mnogo takih, ki iz gole malomarnosti davkov ne poravnajo, to je gotovo; a velika večina je v neprijetnem položaji, da davkov pravočasno plačati ne more in jih toliko časa ne poravna, dokler ni po eksekutorjih prisiljena. V stiski je torej davkoplačevalec prisiljen dolg narediti, da davčni dolžnosti zadosti. Kako težko so
m*
280
XI. seja dne 9. maja 1893. —
davkoplačevalci leta 1891. davčno breme zmagovali, vidi se tudi iz svote zamudnih obresti, ki znašajo za omenjeno leto 2396 gl d. 84 kr., v primeri z letom 1890. več za 504 gld. 60 kr.
Ker jemljem v misel ravno te vrste davkov, bodi še povedano, kar govori letno poročilo v marg. št. 3 §. 2. Vsled razpisa c. kr. finančnega minister-stva je c. kr. finančno ravnateljstvo naznanilo, da so malim davkoplačevalcem na Kranjskem pri eksekucijah 1. 1892. dovoljene bile iste olajšave, kakor leta 1891. Obseg teh olajšav je razviden v letnem poročilu za leto 1890/91. na strani 20. in 21.
Ker se zdravstveni zakon počasi začenja vži-votvarjati, zdi se mi umestno, visoko zbornico opozoriti še na predzadnji predelček davčnega izkaza. Tu nahajamo svoto zdravstvene priklade v znesku 17.273 gld. 21 kr. Leta 1890. se je teh priklad izkazalo 19.016 gld. 51/ž kr., torej več za 1742 gld.
84112 kr. Ako potrebščine za zdravstvo padajo, ni to smatrati kot slabšanje zdravstvenih razmer, marveč kaže pametneje in varčnejše gospodarjenje, kar se ve da ne bode na škodo zdravju naših rojakov.
Kakor v lanskem letnem poročilu, tako tudi v letošnjem za 9 okrajev ni izkazanih zdravstvenih priklad. Poleg teh sta okraja Lož in Kamnik brez izkazanih priklad, dočim je za Radeče izkazanih 662 gld. 851/s kr., za kateri okraj v prejšnem letu tudi ni bilo vstavljenih zdravstvenih troskov.
Dne 20. svečana 1892 se je deželni odbor vsled sklepa visoke zbornice v VII. seji dne 4. novembra 1890 obrnil do slavnega c. kr. deželnega predsedstva s prošnjo, da izvoli na primernem mestu izposlovati večji odtegljej od stanarinskega davka v Ljubljani in na Kranjskem sploh.
O tej zadevi pogrešamo v letnem poročilu kakega obvestila o rešitvi te prošnje.
Umevno je, da visoka vlada tekom jednega meseca tako važne stvari ni mogla takrat rešiti v tem ugodnem položaji, da bi bila zaželjeni povišek od 15 na 30°/o že izposlovala. Vendar upa deželni zastop, da se bode kolikor toliko v tem obziru doseglo, kajti pri sedanji draginji delavcev in stavbenega materijala je prošnja za večji popust pri sta-narinskem davku gotovo opravičena; zato je odsek za presojo letnega poročila tega mnenja, da bode visoka zbornica pritrdila nasvetu za ponovitev one prošnje, ki je bila v lanskem zasedanji dne 19. marca 1892 vnovič sklenjena.
Oziraje se na to svoje poročilo imam čast imenom odseka za letno poročilo visoki zbornici priporočati sledeča predloga:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„1.) Marg. št. 2 in 3 § 2. naj se blagovoljno vzameta na znanje.
2.) Visoka c. kr. deželna vlada se vnovič naprosi, da dobrohotno uvažuje težavni položaj obilo obremenjenih hišnih gospodarjev, vsled katerega z dosedanjenimi 15 °/o odtegljeji na korist troškov za popravljanje in vzdrževanje poslopij nikakor ne morejo shajati in da izposluje na visokem mestu primeren povišek od 15 na 30°/oc.
XI. Sitzung tun 9. Mni 1893.
Deželni glavar:
Želi kdo besede k prvemu ali drugemu predlogu P
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Če ne, bodemo glasovali in prosim gospode, ki pritrdijo prvemu predlogu, da blagovolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prvi predlog je sprejet.
Prosim gospode, ki se strinjajo z drugim predlogom, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Drugi predlog je tudi sprejet in prestopimo k daljni točki, to je:
e) § 4.: Deželne podpore, e) § 4: Landesunterstützungen.
Berichterstatter Witter von Langer:
Jck> habe die Ehre tut Namen des Rechenschafts-berichtsausschusses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschußes § 4, betreffend die Landesnnterstü-tzungen zu referiren:
Infolge von Hagelschlag sind im Jahre 1892 — 7692 fl. 65 kr., int Jahre 1891 dagegen nur 1150 fl. an solchen Unterstützungen ausgegeben worden, somit im Jahre 1892 um 6542 fl. 65 kr. mehr, als im vorhergehenden Jahre.
Infolge von Schäden beim Viehstande im Jahre 1892 nichts, int Jahre 1891 75 fl., somit im Jahre 1892 um 75 fl. weniger.
Für Abbrändler sind im Jahre 1892 — 4020 fl. ausgegeben worden, im Jahre 1891 — 8180 fl. demgemäß im Jahre 1892 um 4160 fl. weniger.
Für Schäden bind) Sturm im Jahre 1892 nichts, int Jahre 1891 — 400 fl. somit sind im Vergleiä)e zu 1891 um 400 fl. weniger ausgegeben worden.
Infolge von allgemeinen Nothstandes sind im Jahre 1892 — 200 fl. ausgegeben worden, im Jahre
1891	nichts, somit im Jahre 1892 um 200 fl mehr.
Infolge von Überschwemmungen sind im Jahre
1892	— 2600 fl. ausgegeben worden, im Jahre 1891 — 3438 fl. 76 kr., somit gegenüber 1891 um 838 fl. 76 kr. weniger.
Außerdem ist im Jahre 1891 für Kropp eine Unterstützung von 100 fl. bewilligt worden, während dies im Jahre 1892 nicht stattgefunden hat.
Es ist also an Unterstützungen im Jahre 1892 ein Betrag um 14512 fl. 65 kr. ausgegeben worden, davon ist aber ein Betrag von 706 fl. 24 kr. auf Rechnung des für 1891 bewilligten Credites verbucht, so dass auf das Jahr 1892 die Summe von 13806 fl. 41 kr. entfällt.
An vom hohen Landtage bewilligten Unterstützungen ist int Jahre 1892 der Betrag von 8690 fl., im Jahre 1891 dagegen ein solcher von 10070 fl., somit Jahre 1892 ein Betrag von 1380 fl. weniger ausgegeben worden.
Die Hauptposten dieser vom hohen Langtage bewilligten Unterstützungen sind.-
281
XI. seja dne 9. maja 1893. Mr ben slovenischen dramatischen Verein 3000 fl.
„ Vineenzius-Verein ....	1000 „
„	„	Cyrill-	und Method-Verein	.	1000	„
„	„	Verein	Pravnik......... 500	„
„	„	Verein	Narodna	sola . .	.	200	„
Zusammen	5700	fl.
Nur der Rest per 2990 fl. kam Anderen zu gute. Die Summe sämmtlicher Unterstützungen pro 1892 beträgt 23202 fl. 65 kr. gegenüber dem Betrage von 23413 ft. 76 kr. pro 1891 und sind demgemäß im Jahre 1892 um 211 fl. 11 kr. weniger ausgegeben leorbeit, als im Jahre 1891.
Der Rechenschaftsberichtsausschnss stellt den Antrag:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
㤠4 des Rechenschaftsberichtes wird genehmi-gciib zur Kenntnis genommen."
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
10, Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca Hribarja glede drugovrstnih železnic,
10. Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Hribar betreffend die Seeundärbahnen.
Poslanec Hribar:
Visoki deželni zbor! V jedni poslednjih sej je rekel častiti gospod tovariš Kavčič, da od besed še nikdo ni debel postal. To je resnica, kateri se ne da ugovarjati in zaradi tega ni zadosti, če vedno in vedno konštatujemo, da se narodu našemu slabo godi, da obrtni j a peša, da kmetijstvo ne more napredovati, temveč skrbeti moramo in delati na to, da pripravimo našemu ljudstvu večje blagostanje. Za narodno-gospodarsko vzgojo našega naroda moramo skrbeti; narodno-gospodarska vzgoja je neob-hodno potrebna, ako hočemo, da ljudstvo naše dovedemo do večjega blagostanja. Po katerih potih, gospoda moja, pa bi se dal doseči ta smoter? Po ntojih mislih bi se to dalo doseči pred vsem s tem, da navadimo narod slovenski postaviti se na lastne noge, da ga navadimo, opirati se na lastne moči (Poslanec Šuklje: — Abgeordneter 8uklje: „Tako je!“) ln l?a učimo spoznavati, kako velika naravna bogastva ima dežela naša in kako bi izkoriščati mogel ta bogastva s svojim izrednim umom, ki mu je tudi °d narave podan.
• XL Srhimg mn 9. pni 1893.
Zaradi tega, gospoda moja, moramo pri vsaki priliki, ki se nam ponuja, misliti na to, kako ustanavljati inštitucije, katere bi dovedle narod slovenski do samostojnega delovanja; misliti na inštitucije, katere bi zamogle pospeševati obrtnijo in povzdigniti narodno gospodarstvo. Moral bi nas pa do takih misli privesti tudi pogled na deželni proračun. Od leta do leta rastejo naše potrebščine in od leta do leta množe se cesarski davki in naravno je, da v jednaki meri, ker so deželne priklade odvisne od cesarskih davkov, tudi rastejo naklade za deželne potrebe in gospoda moja, te naklade zmagovati, je težavno ; vendar pa si pri vsem tem ne moremo in ne smemo prikrivati, da se tudi v bodočnosti ne bodo zmanjšale naše potrebščine, če še tako sledimo pri malenkostnih stvareh; temveč od leta do leta bode dežela morala izdajati več kakor je izdajala dosedaj. Zaradi tega pa, ker ne smemo pričakovati, da se bode v prihodnje znižala naša potrebščina, moramo skrbeti za to, da ustanavljamo inštitucije, katere bi zamogle povzdigniti davčno zmožnost prebivalstva naše dežele, da mu bode omogočeno, lažje zmagovati čedalje večje potrebščine in prenašati vedno težavnega bremena samouprave. Reči moram, da smo že mnogo storili v tem oziru. Mnogo smo storili že s tem, da smo sprejeli zakon o deželnih cestah in mnogo storimo s tem, da skoraj v vsaki seji dovoljujemo podpore za naprave novih občinskih in okrajnih cest ter tako skrbimo, da se napravljajo dovodne žile do deželnih in glavnih cest. Če pa napravo teh dovodnih žil kolikor mogoče podpiramo, storimo to zaradi tega, ker vemo, da se s podpiranjem občil prebivalstvu po deželi omogoči, da lažje spečava svoje produkte in jih hitreje spravlja naprej. Ali deželne ceste same in občinska pota sama, ki peljejo do teh cest, dandanes ne morejo pripomoči, da se promet razvije tako, kakor bi bilo ne-obhodno potrebno, ko po vseh krajih v drugih deželah tečejo železnice. Treba nam je torej misliti, kako bi si priskrbeli v izdatni meri ona občila, katera bi omogočila veliko bolj, nego morejo to storiti ceste, da bi se promet v naši deželi povzdignil.
Občila, katere najbolj pospešujejo promet, so železnice, in v tem oziru smo na Kranjskem, če pogledamo v sosedne dežele in primerjamo, kako je tam razvito železništvo, silno zaostali. Ge torej hočemo promet v deželi kranjski pospeševati in povzdigniti, moramo veliko pažnjo obračati na grajenje železnic. Hvaležni moramo biti vladi, da je z velikodušno pripomočjo nam zagotovila dogradnjo Dolenjske železnice in želeti moramo le, da bi tako ravnala tudi v bodoče v polni meri pri gradnji drugih železnic. Vendar pa ne smemo prezirati, da ima vlada sama na železniškem polji ozko potegnjene meje. Ona prevzame pred vsem garancijo za glavne železniške proge, katere vežejo eminentno važna mesta s središčem državnim ali z velikimi obrtnimi centri in gradi proge, katere so važne v vojnem oziru; vendar vlada dosedaj še ni prišla do grajenja malih drugovrstnih železnic, katere imajo pred vsem namen, da služijo lokalnim potrebam in pospešujejo lokalni promet. V namen pospeševanja lokalnega prometa je pred vsem treba, da skrbimo
282
XI. seja dne 9. maja 1893. — XL Sitzung n m 9. JHsti 1893.
za grajenje drugovrstnih železnic. Mnogo krajev imamo na Kranjskem, kjer je precej razvita obrtnija, katera bi se pa dala še popolnih, ki bi se dala spraviti na višjo stopinjo in povzdigniti tako, da bi prinašala prebivalstvu dotičnili krajev veliko večjih dohodkov, nego jih prinaša sedaj. Mnogo krajev imamo, kjer je veliko produkcije, ali ljudje ne morejo izvažati svojih pridelkov, ker jim manjka železnic in vožnja po cestah preveč stane, dokler se ne pride do glavne železniške proge. Skrbeti nam je torej treba, da se gradijo na Kranjskem lokalne železnice in kakor je več drugih dežel začelo skrbeti za gradnjo takih lokalnih železnic, tako je tudi dolžnost naše dežele same in dolžnost deželnega zbora kot poklicanega faktorja, storiti potrebne korake, da bi se tudi pri nas začele graditi drugovrstne železnice.
Kakošne so lokalne železnice in kakemu namenu imajo služiti, to je sploh znano; vender naj mi bode dovoljeno tudi v tem nekoliko besedi. Razloček med glavnimi in lokalnimi železnicami je pred vsem ta, da lokalne železnice vežejo kraje, ki so oddaljeni od glavnih železnic s temi glavnimi železniškimi progami, da so torej, kakor so občinska pota in okrajna pota dovodne žile deželnih in glavnih cest, lokalne železnice dovodne žile glavnih železnic.
Lokalne železnice se pa zidajo v poslednjem času zlasti tudi zaradi tega, ker so veliko cenejše in se dajo tudi veliko laglje napravljati nego glavne železnice, katere stanejo veliko denarja in katere je težavneje napravljati. Poleg tega je treba še pomisliti, da promet zlasti pri ozkotirnih lokalnih železnicah ne stane toliko nego pri glavnih železnicah. Pred seboj imam knjigo „Roll, Encyclopädie des Eisenbahnwesens“ in v njej nahajam na strani 504. sestavljene upravne in obratne troske pri železnicah v raznih državah Evropskih. Zlasti pregledno je Francija podala svoja pojasnila in iz teh podatkov videti je, kakošno razmerje je med obratnimi troški pri glavnih železnicah in med obratnimi troški pri lokalnih železnicah. Med tem ko znašajo obratni troški na kilomteer pri glavnih železnicah na Francoskem 16'477 mark, znašajo obratni troški za kilometer in leto na lokalnih železnicah 3725 mark ali 22-6°/o obratnih troškov na glavnih železnicah. Po tem takem je torej videti, da so lokalne železnice, kar je v naravi teh železnic ležeče in je izraženo tudi indirektno v našem državnem zakonu z leta 1887., ne le kar se tiče naprave veliko cenejše kakor glavne železnice, temveč da je cenejši tudi promet.
Lokalne železnice imajo pa tudi to prednost pred glavnimi železnicami, da imajo ožji tir in da lažje premagujejo večje ovinke. Ovinčji radius je za glavne železnice določen na 150 metrov, med tem ko je pri lokalnih železnicah dopuščeno znižati radius na 60 metrov in tako se zgodi, da se na ozkotirnih lokalnih železnicah vlak, če je dolg, včasih po dvakrat ovije in da se celo pri nekej lokalnej železnici na Angleškem prigaja, da se vlak po tri ali štirikrat ovije, ne da bi se kedaj prigodila kaka nesreča. Jako važno je, da lokalne železnice, ker lahko premagujejo hude ovinke, zamorejo prihajati v vsak najmanjši kraj, da se dajo izpeljati mimo večjih eta-
blissementov in v vsako tudi bolj obljudeno dolino. Ugovori se dajo pač tudi navajati proti lokalnim železnicam in najpoglavitnejši ugovor je ta, da se vsled tega, da se morajo tovori iz vozov lokalne železnice prekladati na vozove glavne železnice, povišajo troški za prevažanje blaga.
Resnično in naravno je, da se vsled prekladanja vozni troški ponmože; dokazano je pa s statističnimi podatki, da znašajo za 1000 kg največji troški za prekladanje samo 9 kr., da se pa ti troški večkrat znižajo celo na 5, 4 in 3 kr.
Ker že govorim o lokalnih železnicah, moram prestopiti tudi k zgodovini teh železnic. Leta 1850. se je zgradilo nekaj lokalnih železnic v Alzaciji, ki so bile prve take železnice v Evropi. Potem se je leta 1861., ko se je videlo, da te lokalne železnice v Alzaciji jako dobro uspevajo, vršila zasebna enketa v Parizu, ki se je imela posvetovati o zidanji lokalnih železnic na Francoskem in ki je vstvarila načrt "zakona, kateri je predložila zbornici poslancev. Ta načrt je bil sprejet in je postal zakon dne 12. julija leta 1865. Do leta 1890. se je potem na Francoskem dozidalo 2800 kilometrov lokalnih železnic. Leta 1870. pa, ko je vojna uprava francoska spoznala in ko so to spoznale tudi vse druge države, kako važnost imajo železnice zlasti tudi v vojnem oziru in sicer glavne železnice kakor tudi take železnice, katere posredujejo promet do glavnih, namreč lokalne železnice z normalnim tirom ali lokalne železnice druge vrste in lokalne železnice z ozkim tirom ali tretje vrste, sprejel je tudi minister Frey-cinet zidanje železnic v svoj program. Istotako sta za njim to storila Leon Say in Gambetta in sklenilo se je zidati 16.000 kilometrov glavnih in 40.000 kilometrov postranskih železnic. Ker je pa na Francoskem bilo 6 železniških družb, ki so bile konce-sijonovane na več let, bilo je treba dogovora s temi družbami in res se je sklenila med državo in temi železniškimi družbami pogodba, po kateri so se železniške družbe zavezale 9000 kilometrov lokalnih železnic sezidati takoj in sicer proti temu, da se je država zavezala plačati za vsak kilometer 25.000 frankov in vse potrebne troške za obrat. Dovolila se je železniškim družbam koncesija za 79 let, za katero dobo jim država garantuje 5°/o dohodka in potem preidejo te lokalne železnice popolnoma v državno last.
Na podlagi prej omenjenega sklepa zgradilo se je razun pogodbe s temi 6 železniškimi družbami v Franciji do konca leta 1890. 3325 kilometrov lokalnih železnic popolnoma na državni račun in pa na podlagi pogodbe z železniškimi družbami S774 kilometrov, tako da je od leta 1870. do konca leta 1890. na Francoskem bilo skupaj zidanih 12.099 kilometrov lokalnih železnic.
Kakor je Francija spoznala važnost lokalnih železnic, istotako je spoznala važnost teh železnic tudi Italija in tam je minister Genalla sklenil s tremi železniškimi družbami italijanskimi, katere imajo posebno koncesijo in posebne privilegije, pogodbo, po kateri so se družbe zavezale zgraditi 6000 kilometrov železnic, med katerimi je 1153 glavnih in 4847 lokalnih železnic. Italijanski zakon deli železnice v tri razrede, v glavne železnice, katere država ali vlada
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung NIN 9. Mai 1893.
283
zida na svoje troske, v lokalne železnice prvega razreda, za katere priplačujejo občine 10 °/o napravnih troskov in v lokalne železnice drugega razreda, katerim priplačujejo občine 20°/» k napravnim troskom. Do leta 1900. je bilo proračunjeno, da bode italijanska vlada za zgradbe železnic izdala 1,266,000.000 lir; od leta 1880.—1890. pa se je v istini izdalo 1.300,000.000 lir. Poleg tega pa je italijanska vlada tudi napraviti dala in predložila poslanski zbornici v potrjenje načrt zakona, ki se je tudi sprejel, po katerem se tem trem železniškim družbam na 40 let dovoljuje koncesija za grajenje lokalnih železnic tretje vrste, vicinalne železnice, parne tramvaje in za take železnice, ki imajo teči po glavnih državnih, deželnih in okrajnih cestah. Vsled določil tega zakona se smejo lokalne železnice tretje vrste zidati po vsaki taki cesti samo s tem pogojeni, da za 5 metrov prostora ostane za navadni promet. Takih železnic je bilo do konca leta 1890. zgrajenih 124 v skupni dolžini 2540 kilometrov.
Poglejmo sedaj nekoliko v Belgijo in poglejmo, kako se je tam razvilo lokalno železništvo. Belgija je tista država evropska, katera ima rešeno vprašanje o lokalnih železnicah na najpopolnejši način. Dne 24. junija I. 1885. se je izdal v Belgiji zakon, po katerem se je koncesijonovalo društvo, katero ima graditi lokalne železnice v Belgiji in katero v ta namen dobiva državne podpore. Ker se bodem še pozneje ozrl na Belgijo in primerjal belgijske z našimi razmerami, respektive iz njih povzel pouk za našo deželo, prišel bodem še pozneje na to, da povem, kak železniški zakon je tam v veljavi in kako se tam zidajo lokalne železnice. Za sedaj le še omenjam, da je bilo do konca leta 1890. zgrajenih v Belgiji 93 železnic v dolžini 2044 kilometrov.
Tudi Nemčija ima lokalne železnice in sicer so jih imeli na Pruskem koncem leta 1890. 9577 kilometrov. Koliko važnosti se na Nemškem polaga na lokalne železnice, dokazal je minister Thielen, ko je leta 1892. v debati o državnem proračunu zagovarjal kredit 51,977.760 mark, ki je določen za podpore za zgradbe železnic, poleg katerega je bilo že poprej dovoljenih 500,000.000 mark, ki še niso bile porabljene in ko je povedal, da bode država morala žrtvovati še večje svote v ta namen. Od leta 1880. do konca leta 1890. izdalo se je na Nemškem za zgradbe lokalnih železnic 593,257.000 mark. Istotako se je na Nizozemskem, Švedskem, Norveškem, v Švici in v Ogrski, ki nas kot sosedna država zlasti zanima, jako veliko storilo za zidanje lokalnih železnic in v tem oziru je Ogrska jako napredovala, da lahko rečem, da je Avstrijo prekosila vsaj za trikrat. Do konca leta 1890. se je dozidalo v Ogrski 3530 kilometrov lokalnih železnic za 110,000.000 gld. Be le, ko se je povsod! drugod začelo tako lepo razvijati lokalno železništvo, zganila se je tudi naša vlada in predložila je poslanski zbornici zakonsko osnovo, ki je bila sprejeta in je zakon postala dne th junija 1. 1887. S tem zakonom se določujejo nekatere olajšave za napravo in obrat lokalnih železnic. Ako prestopim k raz motri vanju načel, katera so veljavna glede grajenja lokalnih železnic v Posameznih državah, vidimo, da je Francija jako
veliko storila, da so se omogočile zgradbe lokalnih železnic s tem, da je v Franciji dovoljeno že muni-cipalnemu, oziroma občinskemu svetu, da sme dati koncesijo za zgradbo lokalnih železnic, katere bi tekle v obvodu dotičnega municipija ali dotične občine; da sme dati tako koncesijo generalni svet, ako bi imela teči železnica v obvodu jednega departementa in da je ministru pridržana pravica za koncesijono-vanje še le, ako tečejo železnice po dveh ali več departementih.
V	Belgiji je neka železniška družba „Societe nationale des chemins de ser vicinaux“. Ta družba ima pravico, vse železniške zgradbe zvrševati in je koncesijonovana na 90 let in sicer je stvar urejena tako, da jedno tretjino troškov plačajo interesentje, dve tretjini akcij pa prevzame država, ali provincija ali občina in potem se zida železnica, katera po preteku 90 let preide v last države. Posebno važno v belgijskem železniškem zakonu je načelo, po katerem je občinam omogočeno, da plačajo svoje doneske v obrokih in da morajo toliko časa plačevati po 6 °/o obresti, dokler niso izplačali svojega deleža.
Država, respektive dotična pooblaščena družba, pa izda rento v železniških obligacijah, ki se lahko spravi v denar. Na tak način se omogočuje občinam, da plačujejo od svojega deleža po 6°/o obresti vseh 90 let ali pa, da splačajo ta delež tekom te dobe v poljubnih manjših obrokih.
Zelo je tudi Ogrska vlada podpirala razvoj lokalnih železnic in sicer z dvema zakonoma, z zakonom z leta 1880. in z zakonom z leta 1888. Ta dva zakona, zlasti član XXXI. prvega in IV. drugega zakona dovoljujeta trgovinskemu ministru, da sme za 50 let dovoliti lokalnim železnicam pavšal v dvojnem znesku one svote, katero prihrani, ako da pošto voziti po lokalnih železnicah. Vsled tega določila se je do konca leta 1890. izplačalo za lokalne železnice 6,423.370 frankov.
Po članu VII. zakona z leta 1888 sme trgovinski minister na leto 300.000 frankov postaviti v proračun za podpore za grajenje lokalnih železnic, od česar se sme za vsako lokalno železnico, ki se ima zidati, dovoliti podpora 10°/» ustanovnega kapitala.
Kot tretja točka dovoljuje se v članu VIII. c. zakona z leta 1880., da se sme ves materija! za zgradbe lokalnih železnic po ogrskih državnih železnicah prevažati zastonj in kot 4. točka je v članu VII. zakona z leta 1888. določeno, da se dovoljuje muni-cipijem in občinam, za podpiranje zgradbe lokalnih železnic pobirati posebne municipal ne, respektive občinske davke.
S tem sem na kratko povedal, kako pospešujejo druge države razvoj in popolnitev lokalno železniških mrež.
Poglejmo, kako se godi pri nas v Avstriji.
V	Avstriji imamo zakon z dne 17. junija 1. 1887. Dokler tega zakona ni bilo, bilo je res pri nas v Avstriji težko misliti na železnice druge vrste, - na lokalne železnice in zaradi tega se jih tudi do tistega časa ni napravilo več nego j e dna sama. Po tem zakonu je še le omogočeno interesentom, da se morejo lotiti zidanja lokalnih železnic.
284
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. 5ltzmig tim 9. M ni 1893.
V članu I. določa ta zakon, da sme vlada pri koncesijonovanji novih lokalnih železnic dovoljevati primerne olajšave glede pričetnih del, zidanja in oprave in da sme dovoljevati olajšave glede varnostnih in obratnih določil, katera veljajo v zmislu zakona z dne 16. novembra 1851, drž. zale. št. 1 ex 1852.
Član II. tega zakona oprašča lokalne železnice od prevažanja pošte in večjih troškov vsled policijskega in carinskega nadziranja in brezplačnega na-pravljanja m vzdrževanja uradnih prostorov.
Kakor znano, so glavne železniške proge po zakonu z dne 16. novembra 1851 drž. zak. št, 1 ex 1852 zavezane, da morajo prevažati pošto in da morajo erarju plačati odškodnino za večje troške za policijsko in carinsko nadziranje ter skrbeti za napravo in vzdrževanje potrebnih uradnih prostorov.
Član 111. določa, da se smejo lokalne železnice izvzeti od prepisov zakona z dne 15. julija 1877, drž. zak. št. 64, o maksimalnih tarifah za prevažanje osob.
Član IV. in V. opraščata lokalno - železniška podjetja koleka in pristojbin za vse pogodbe, zemlje-knjižne vpise, vloge in druge listine, in član VI. določa, da so lokalne železnice proste vsake odškodnine in vsakega prispevka za soporabo železniških naprav in postajne službe na kolodvorih državnih železnic.
Član X. končno določuje, da se smejo za zidanje lokalnih železnic uporabljati državne ceste in z dovoljenjem dotičnih upravnih teles tudi druge ceste.
Najpoglavitnejša točka pa je v članu VIL, kjer vlada izreka, da je pripravljena, tudi denarno podpirati zgradbe lokalnih železnic. Obžalovati je le, da se, kakor v drugih deželah, pri nas ni v procentih izrekla obveznost države, po katerih bi morala podpirati za važne spoznane zgradbe lokalnih železnic. Vsled tega ima vlada popolnoma v rokah, katero lokalno železnico hoče podpirati in katero ne in tako se zgodi, da se večkrat podpora za zidanje lokalne železnice zmatra za nekak „Tauschobjekt“, katerega se vlada spomni, kadar je v škripcih, da si pridobi potrebnih glasov v parlamentu. Vsled tega neugodno zastopana dežela, ki nima, kakor n. pr. Kranjska, velikega števila poslancev, ne more priti do lokalno železniških zvez, katere bi bile morda bolj potrebne nego lokalne železnice, ki se zidajo v deželah, katere imajo številnejše in bolj upljivno zastopstvo v državni zbornici.
Ker se je razvidelo, da ima naš državni zakon ta nedostatek, prišla je dežela Štajerska, katera nam mora v tem oziru biti uzor, do prepričanja, da bi bilo tu najbolje, ravnati se po načelu: „Pomagaj si sam“ in vzgled, katerega nam je dala Štajarska, moral bi tudi nas privesti do prepričanja, da je to načelo pravo. Zaradi tega je štajerski deželni odbor v VII. zasedanji leta 1889., predložil deželnemu zboru zakonski načrt, kateri naj bi sprejel in po katerem naj bi dežela sama začela zidati lokalne železnice, ako bi v ta namen dobila od države, in od interesentov gotove prispevke. Ta zakonski načrt je bil v deželnem zboru sprejet in je postal zakon dne 11. februarja 1. 1890.
Od tistega časa se je lokalno železniško vprašanje na Štajerskem, kakor razvidi m iz poročila štajerskega deželnega odbora, katero imam pred zaboj, rešilo tako ugodno, da imajo na Štajerskem dve lokalni železnici, kateri že stojita v obratu in kateri se jako dobro rentujeta; nadalje, da se zida sedaj tretja železnica in da se vrše pripravljavna dela za zgradbo 5 drugih železnic, med tem ko je 8 daljnih lokalno-železniških projektov dogotovljenih v načrtih.
Po tem takem vidimo, da je zakon, kateri je štajerski deželni zbor sprejel, bil v istini prišel \t pristne potrebe dežele in da je oživil lokalnoželez-niško vprašanje na Štajerskem v polni meri. Zakon ta ima glavno določbo v tem, da se ustanovi posebni lokalnoželezniški zaklad, kateri upravlja dežela. Ta lokalnoželezniški zaklad se sestavlja:
1.	Iz posojila, katero si najme dežela Štajerska do zneska 10 milijonov za 4 °/o obresti in katero se ima amortizovati v 90 letih;
2.	Iz obratnih prebitkov lokalnih železnic, katere so se na podlagi tega zakona zidale od dežele, respektive dohodkov od lokalnoželezniških prvinskih delnic, katere je prevzela dežela ;
3.	iz prispevkov in doneskov države in interesentov ;
4.	iz obresti neporabljenih glavnic;
5.	iz skupil za lokalne železnice, katere je dežela na podlagi tega zakona sama zidala in morebiti pozneje kaki družbi ali državi prodala;
6.	spadajo v lokalnoželezniški zaklad dohodki iz povračila ali prodaje prvinskih obligacij, katere je dežela prevzela in končno
7.	spadajo v ta zaklad skupila za prodane prvinske obligacije.
V	zakonu je izrečeno načelo, da ima pred vsem dežela sama zidati lokalne železnice, da pa sme zgradbe lokalnih železnic oddajati tudi podjetnikom.
V	štajerskem deželnem zboru se je ventilovalo vprašanje, ali bi bolj kazalo, da bi dežela zidala lokalne železnice v svoji režiji, ali pa naj bi podpirala družbe, katere jih hočejo zidati. Po vsestranskem razmotrivanji tega vprašanja se je prišlo do prepričanja, da bi bilo bolje, ako bi dežela zidala lokalne železnice v svojej režiji. Korist od tega, če jih gradi dežela v lastni režiji, je očividna. Ako privatna podjetna družba zida železnico, mora računati na dobiček in ker pri privatnih družbah ni nikake posebne garancije, da se bodo akcije, katere izda, obrestovale, morajo se prioritete izdajati po nižji ceni, pri čemur se izgubi 10—15°/o. Železniški podjetniki se ne zadovoljujejo z manjšim nego 5 °/o dobičkom in ker nimajo kapitala, morajo si ga najeti, za kapital pa morajo plačati 5—10 °/o obresti in tako se po-dražujejo železnice, zidane po železniških podjetnikih, tako silno, da morebiti železnica, ki bi sicer, ako bi jo zidala dežela sama, katera ima vedno kapitala, večjo garancijsko zmožnost in prodaja svoje obveznice po višji ceni nego jih morajo prodajati privatne družbe, veljala 1 milijon, stane 1 1/i milijona, med tem ko dežela, ako gradi železnico sama, če računamo 2—3 °/o za izgubo pri kurzu, po katerem oddaja železniške obveznice in pa če računamo, da
M. seja dne 9. maja 1893. — XI. Klhung ant 9. Mar 1893.
285
izgubi na obrestih med železniško stavbo 2—3°/o, izgubi pri kurzu in na obrestih samo k večjemu g "jo, tako da je dežela za vsaj 190.000 gl d. še vedno na bolj e m. To je spoznal deželni zbor štajerski in to je dovedlo deželni zbor do prepričanja, da bi bilo najbolje, ako bi se lokalne železnice zidale na deželne troske. Zaradi tega je na Štajerskem ustanovljen posebni lokalnoželezniški urad, pri katerem je dosedaj samo jeden uradnik namreč ravnatelj Wurmb nameščen definitivno, drugi uradniki pa so nastavljeni le provizorno, tako da jim dežela v vsakem času lahko odpove službo, ako bi jih toliko ne potrebovala.
Tudi je omeniti, kar se tiče normalnih železnic zidanih v lastni režiji, da jih ima dežela, če jih je sama zidala, tudi popolnoma v rokah, da sama določuje tarife itd., med tem ko ima dežela pri železnicah, zidanih po privatnih podjetnikih, samo jeden glas, interesenti pa večinoma še glasu ne dobijo, tako da ima družba vse, kar je združeno z obratom, v svojih rokah.
Glede zidanja lokalnih železnic obstoje na Štajerskem dve alternativi, katerih je treba omeniti, ker sta s predlogom, kateri bodem stavil, v tesni zvezi.
Prva alternativa je ta, da dežela zahteva od interesentov, da vplačajo najmanj jedno tretjino vseh troskov au fond perdu, ali pa da prevzamejo za ta znesek glavinske delnice dotičnega podjetja za nominalno vrednost; vse drugo plača dežela.
Druga alternativa pa je, da ves ustanovni kapital pride na lokalnoželezniški fond, da se pa interesenti ali država zavežejo, da garantujejo vsaj tri osminke ali 11/a °/o cele letne potrebščine, ako bi obratni presežki ne zadostovali v pokritje 4 °/o obresti in amortizacije ustanovnega kapitala.
Obe alternativi sta lahko izvedljivi, zlasti ker je, kar se tiče prve alternative, pri kateri imajo interesenti jedno tretjino cele potrebščine vplačati au fond perdu, pričakovati, da se bode država sama tudi udeležila z državnim doneskom, ker so lokalne železnice gotovo tudi v interesu države in, ako dežela prevzame dve tretjini troškov, končno ne pride toliko na državo, nego bi morala prispevati, ako bi sama zidala železnico.
Kar se tiče pa druge alternative, je garancija, ako je dotični projekt dobro preudarjen, sama for-nialiteta, če se pomisli, koliko bi utegnil nesti obrat in kako se bode pomnožila davčna zmožnost dotičnega okraja, ki bode imel lokalno železnico, kajti 4°/o obrestovanje prvinskih delnic se da lahko doseči.
Potem takem je občinam in samoupravnim okrajnim zastopom lahko mogoče, da prevzamejo tako obvezo.
Ko se je videlo, kake koristi dajejo ekonomično zidane železnice in spoznalo tudi indirektne koristi lokalnih železnic, je tudi v Češkem deželnem zboru leta 1889. poslanec dr. Mattuš s tovariši stavil predlog, da istotako, kakor ima dežela štajarska že zakon ° pospeševanji lokalnih železnic, naj bi tudi deželni zbor češki sklenil tak zakon, katerega načrt je ob jednem predložil. Ta načrt postal je zakon, kajti dne 2. aprila 1. 1892. je bil načrt zakona sprejet v eeški deželni zbornici in dne 17. decembra 1. 1892. je dobil Najvišjo sankcijo.
Da bi bilo mogoče tudi neerarske ceste, — okrajne in občinske — uporabljati za • stavbe lokalnih železnic, predložil je deželni odbor češki deželnemu zboru še drug zakonski načrt, kije bil tudi sprejet in je zakon postal dne 18. novembra 1. 1890.
Ta zakon z dne 18. novembra 1890 o porabi javnih cest in potov — razun erarskih — za gradnjo železnic, določuje, da sme, ako bi občine ali okrajni zastopi ne dovolili gradnje lokalne železnice na kaki občinski, respektive okrajni cesti, deželni odbor dati to dovoljenje. Videlo se je bilo namreč, da so marsikatere lake korporacije ovirale zidanje lokalnih- železnic prav po nepotrebnem.
Kar se tiče češkega zakona o pospeševanji lokalnih železnic, omeniti moram, da so njegove določbe bistveno skoraj ravno take, kakor določbe štajerskega deželnega zakona. Razloček je le ta, da po češkem zakonu grej o le 25 °/o doneski interesentov au fond perdti in pa, da dežela prevzame garancijo za 70 "/o rente iz prioritetnih delnic.
Treba je še omeniti, da se je češki deželni zbor postavil na stališče, da je bolje, ako se dajo graditi lokalne železnice po privatnih podjetnikih, ko da bi jih gradila dežela sama, to pa mislim vsled tega, ker imajo na Češkem posebno deželno banko, med tem ko na Štajerskem takega zavoda ni in se bode po letos sprejetem predlogu še le ustanovil. Ko se bode pa na Štajarskem ustanovila deželna banka,' potem je mogoče, da dežela tudi ne bo več gradila železnic sama, temveč da jih bode dala graditi po privatnih podjetnikih, kateri bodo pod patronatom deželnega bančnega zavoda.
Ker sta že dve deželi v Avstriji, videč, kako malo stori država za gradnjo lokalnih železnic, postavili se na lastne noge ter se sami zavzeli za grajenje takih železnic, mislim, da bi bilo tudi za nas potrebno, da jih posnemamo.
Glede države same je še posebno treba omeniti, da jej je dandanes, ko ima ona skrbeti, da se nekatere večje privatne železniške proge podržavijo in si bode v ta namen morala naložiti silno velika finančna bremena, skorej nemogoče, da bi za gradnjo lokalnih železnic toliko storila, kakor storijo v tem oziru druge države. Zaradi tega bode pa vlada vesela, ako bode videla, da se druga samoupravna telesa, katerim je na tem ležeče, da se lokalni promet pospešuje, zlasti deželni zastopi, ki so v to v prvi vrsti poklicani, ozirati se na lokalne razmere in potrebe dotičnih dežel, lotijo lokalnoželezniškega vprašanja in jih bode gotovo tudi kolikor mogoče podpirala pri grajenji lokalnih železnic, katere bodo pozneje gotovo kot dovodne žile državnih glavnih železnic na korist tudi državi sami in katere bi morala pozneje graditi ona sama z velikimi troski, med tem ko jej bode sedaj mogoče, doseči isti cilj z veliko manjšimi sredstvi.
Ako pogledamo na zemljevid kranjske dežele, vidimo, da moramo skrbeti v prvi vrsti za Dolenjsko železnico, za katero je dežela prevzela garancijo, da bode dobila izdatnih dovodnih prometnih žil, katere bodo dohodke Dolenjske železnice pomnožile in nje rentabiliteto povzdignile, da dežela ne pride v nevarnost, da bi morala preveč doplačevati za garan-
286
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung MN 9. JHni 1893.
cijo, temveč da izgine nevarnost, da bode kedaj deželi kaj plačati za to železnico.
0 indirektnih koristih, katere bi lokalne železnice prinašale deželi glede na to, da bi se povzdignila obrt, da bi se povzdignil promet in pomnožila davčna zmožnost prebivalstva, sem že p o preje govoril in mislim, da mi o tem ni treba več in obširneje govoriti; menim pa, da je vsakdo izmed nas prepričan, da je v tem oziru na Kranjskem še veliko treba storiti in da je naša dolžnost, skrbeti za to, da dovedemo prebivalce dežele naše, kateri vsi jed-nakomerno nosijo svoja bremena in imajo vsled tega tudi pravico zahtevati, da se jednakomerno na nje ozir jemlje, do višje stopinje blagostanja.
in tako, gospoda moja, prehajam k projektom, kateri bi se po mojem mnenji kakor hitro mogoče morali izvršiti, da se prometne zveze v naši deželi popolnijo in da storimo za promet, kolikor imajo prebivalci naše dežele pravico tir jati.
Jaz sem železniške proge, katere bi se po mojem mnenji pri nas morale graditi v zmislu zakona, kateri bi deželni odbor kasneje imel predložiti visoki zbornici in ki bi se imel približno tako glasiti, kakor se glasi zakon štajerski, razdelil na tri vrste. V I. vrsto sem dejal one železnice, o katerih se mi zdi, da bi bilo neobhodno potrebno, da se jih takoj prične graditi in sicer deloma kot normalnotirne, deloma kot ozkotirne lokalne železnice; v II. razred sem dejal ozkotirne lokalne železnice, katere bi bile sicer manjše važnosti nego one, ki sem jih dejal v I. vrsto, ki bi bile pa vender še dosti važne, ker bi se utegnile takoj dobro rentovati; v III. razred končno sem dejal lokalne železnice z ozkim tirom manjše važnosti, katere niso tako neobhodno potrebne kakor železnice I. in II. vrste in bi se tudi ne rento vale takoj, katere ima pa prebivalstvo vender pravico zahtevati, da se jih zida, ako gradimo lokalne železnice v drugih krajih. V nekoliko letih bi se gotovo tudi te železnice rentovale, ali kakor stvari stoje, se ne bodo izplačale tako, kakor železnice II. vrste in ne takoj. Na vsak način smemo od njih pričakovati dobička — vsaj indirektnega.
Prehajajoč na posamezne železniške proge, moram seveda iti od točke do točke in razmotrivati vsako posebej.
Prvi projekt onih lokalnih železnic, katere sem dejal v I. razred, bi bila lokalna železnica od Novega Mesta čez Stražo in Metliko in naprej do Hrvatske meje in sicer se ima ta železnica graditi, da se proga Dolenjske železnice od Ljubljane do Novega Mesta, katera bi sicer ostala zagata, združi z veliko Hrvatsko črto in potegne na se promet ondotnih krajev, kateri bi izdatno pomnožil rentabiliteto Dolenjske železnice.
Ta proga bi po zemljevidu, kateri imam pred saboj, bila dolga 39 km. in ker se mora računati, da se bode imela tako graditi, kakor Dolenjska železnica od Ljubljane do Novega Mesta veljal bi 1 km 60.000 gld. Cela zgradba bi torej stala 2,340.000 gld. Za teh 2,340.000 gld. bi bilo treba deželi plačevati o-bresti in amortizacijo, ker imam v mislih, da bi se imelo posojilo, katero bi se najelo amortizovati v 90 letih, kakor je to urejeno na Štajerskem in Češkem.
901etna doba ima za amortizacijo koeficijent 0.0419 in torej bi znašali troški za 1 km na leto 1648 gld, ali za 39 km. 64.272 gld. Obratne troske računim kakor pri Dolenjski železnici.
Pri Dolenjski železnici znašajo obratni troski, kakor sem izprevidel iz poročila državne uprave lokalnih železnic, za 1 km na leto 1800 gld. in torej mislim, da bodemo izhajali skupno s 2448 gld. potrebščine na kilometer. Skupna potrebščina bi torej na leto iznašala 134.472 gld Dohodke računim po istem merilu, kakor so se bili izračunih za Dolenjski železnici: namreč 3155 gld. na kilometer. Skupni dohodki bi torej iznašali 123.045 gld. tako da bi bilo nedostatka 1 1.427 gld.
Druga lokalna železnica, katero bi imeli graditi, bi bila železnica Kamnik-Motnik. Zidati bi se imela tako kakor je zidana proga Lj u b 1 j ana- Kamni k, torej z normalnim tirom. Ta proga je sedaj zaradi tega velike važnosti, ker je štajerski deželni zbor sklenil, da se v prihodnjem letu ima graditi proga Polzelje-Motnik. Ko bode ta proga dozidana ali bržkone še prej, vprašala nas bode štajerska dežela gotovo, ali ne bi mi hoteli zidati železnico od Kamnika naprej do Motnika, ali pa če hočemo dati primeren prispevek, da bode Štajerska sama zidala to progo. Kaj bi bilo bolje za nas? Po mojih mislih bi bilo vsekako boljše, da ne damo nobenega prispevka, temveč da sami zidamo to železnico, kakor jih dežela štajerska zida sama, kajti če Štajerci nahajajo svoj račun pri tem, če sami gradijo lokalne železnice, potem bi gotovo ne bilo pametno od nas, ako bi se ne hoteli sami lotiti jed-nacega podjetja.
Proga Kamnik - Motnik bi bila dolga 26 km. Graditi se mora z normalnim tirom in napravni troški bi znašali, kakor pri Dolenjski železnici Ljubljana - Novomesto 60.000 gld. na km, torej skupaj za celo progo 1,560.000 gld. Za teh 1,560.000 gld. bi bilo treba plačevati obresti in amortizacijo. Koeficijent je 0.0412 in torej pripada na km 1648 gld. troškov za obresti in amortizacijo.
Obratne troške računim tako kakor pri Dolenjski železnici. Izhajali bodemo s 1800 gld. na km in leto, tako da bodo ti troški in troški za obresti in amortizacijo iznašali skupaj 3448 gld. za km in leto. Skupna potrebščina bi torej znašala 89.648 gl. na leto.
Dohodke računim kakor pri progi Celje-Velenje in sicer za km in leto 4355 gld. ali okroglo 4000 gld. Skupni dohodki znašali bi torej na leto 104.000 gld. tako da bi bilo prebitka 14.352 gld.
Kadar bi bila dozidana na j e dni strani lokalna čeleznica Kamnik - Motnik, katera bi nas po progi Polzelja - Velenje - Dravobor - Zeltweg - Wolfsberg zvezala s Štajersko in drugimi slovenskimi deželami in bi bila na drugi strani napravljena nova zveza državne železnice na progi Ljubljana - Trbiž s Trstom, respektive z Gorico, postala bi jako nujna proga Kamnik-Kranj. Ta transverzalna proga bi tekla po rodovitnem obljudenem svetu in bi bila dolga 34 km. Veljala bi 35.000 gld. na km, namreč računajoč tiste troške, kakor so se izdali za Ljubljansko - Kamniško železnico. Skupni napravni troški bi znažali torej 840.000 gld., rentovala pa bi se z 2918 gld. na km in leto, ako računimo, da bode nesla toliko, kakor
XI. seja dne 9. maja 1893. — XL Sitzung mit 9. Mat 1893.
287
železnica Ljubljana - Kamnik, dasiravno smerno pričakovati, da se bode rento vala izdatno bolje. Vzemimo pa kljubu temu okroglo le 2500 gld. za km in leto in potem bi skupni dohodki iznašali 60.000 gld. Za obresti in amortizacijo potrosilo bi se za km in leto 961 gld. 36 kr., obratni troski bi iznašali 1240 gld. za km in leto. — Skupaj bi se torej za km in leto potrebovalo 2201 gld. 36 kr., tako da bi skupni troski na leto iznašali 52.832 gld. Prebitka bi torej bilo 7168 gld.
Kot četrto progo dejal sem v 1. razred lokalno železnico, katere važnost posebno naglašam. Bila bi to ozkotirna lokalna železnica, katera bi morala iti od Postojine preko Razdrtega do Ajdovščine in bi bila dolga 33 km. Za zidanje ozkotirnih lokalnih železnic znašajo troski 60°/o potrebščine za napravo normal-notirnih lokalnih železnic. Potemtakem, ker bi lokalna železnica z normalnim tirom stala 40.000 gld. na km, znižali bi se troski za ozkotirno na 24.000 gld. na km, tako da bi skupna potrebščina znašala 792.000 gld.
Ta železnica bi tekla po obljudenih krajih in bi bila važna zlasti za Vipavsko dolino, kjer bi veliko prometa na se potegnila zlasti pozneje, kadar bode Ajdovščina zvezana z Gorico, ker promet potem ne bode več šel v Gorico via Postojina in Brežino, -temveč skozi Ajdovščino.
Glede te železnice je omeniti, da je v Ajdovščini velika predilna tovarna, katera pošilja vse svoje blago v Gorico, in za katero se mora sedaj premog na vozek prevažati iz Postojine. Že ta tovarna bi dala železnici Postojina - Razderto - Ajdovščina veliko zaslužka; dalje pa bi se prevažalo veliko lesa z Čavna in z Hrušice po njej. Ta železnica se da, kakor se mi zdi, primerjati z Žagorsko železnico na Hrvatskem. Jaz sem to storil in ker daje Zagorska železnica na km in leto dohodka 2323 gld., računil sem rentabi-liteto lokalne železnice Postojina-Razdrto-Ajdovščina okroglo na 2300 gld. za km in leto in ker je proga dolga 33 km znašali bi skupni dohodki 75.900 gld.
Za obresti, amortizacijo in obratne troške treba bode, ako računimo obratne troške pri Zagorski železnici, dasiravno se bodo pri ozkotirni železnici izdatno znižali, 1899 gld. 20 kr. na km in leto. Skupni troski bi torej na leto iznašali 62.673 gld. 36 kr.
Potemtakem bi dajala ta železnica čistega preostanka 13.227 gld. 64 kr. na leto.
Govoril sem sedaj o projektih, katere sem postavil v I. razred in o katerih sem rekel, da so najnujnejši.
(Poslanec Klun: — Abgeordneter Klun: „Kaj pa železnica Sevnica - Trebno ?)
Častiti gospod tovariš Klun me opozarja tudi na progo Sevnica - Trebno. Po mojih mislih bi ne bilo srečno, ako gradimo to progo, ker bi se odvrnita s tern preveč prometa od Dolenjske železnice na južno železnico, pač pa nam je treba misliti na gradnjo lokalne železnice iz Trebnjega preko Mirne do Mokronoga, o kateri bodem še pozneje govoril, nko gospod poslanec Klun nekoliko potrpi.
V II. razred sem dejal tiste lokalne železnice, katere sicer niso tolike važnosti, kakor železnice I. vrste, o katerih sem ravnokar govoril, ki so pa ven-
der tudi jako važne in se utegnejo takoj — ali vsaj kmalu — dobro rentovati.
Prvi projekt teh železnic, ki bi se imele graditi z ozkim tirom — bi bila proga Rakek - Cerknica-Lož-Šneperk. Tukaj mi bodete morebiti rekli, da sem postal nezvest načelu, katero sem ravno izrazil, da nam ni treba prometa na južni železnici pospeševati, temveč da moramo skrbeti, da obračamo kolikor mogoče prometa na Dolenjsko železnico.
Ali tukaj so razmere drugačne, ker iz Ložke doline ni lahko mogoče priti na Dolenjsko železnico, kajti ako bi hoteli izpeljati železnico po tistih pustih krajih, imeli bi se strahovito boriti s terenom.
Ložka dolina, Šneperk, Cerknica pa so tako važni kraji, da smerno biti prepričani, da bi se ta železnica dobro rentovala. Prvič bi bilo Jako veliko osobnega prometa, drugič pa imate na Šnepergu in v gozdih kneza Schönburg - Waldenburga graščine silno veliko lesa, kateri se sedaj izvaža po vozovih. Poleg tega pa, da bi bilo jako težavno zvezati tiste kraje po železnici z Dolenjsko železnico, bi tudi ne bilo pravično, ako bi silili prebivalce Ložke doline, da gredo na daljšo progo, na Dolenjsko železnico, med tem ko imajo do južne železnice na Rakek veliko bližje. Ako bi tudi zidali tako zvezo z Dolenjsko železnico, vozila bi železnica le prazne vozove, ker bi prebivalci Ložke doline izvažali slej ko prej svoje produkte po vozovih na Rakek. Mislim torej, da bi bila proga, katero imam jaz v mislih in v svojem projektu, vsekako in v vsakem oziru ugodnejša.
Proga iz Rakeka preko Cirknice in Loža v Šneperk bi bila dolga 22 km. Ker bi imela biti lokalna železnica z ozkim tirom, znašali bi napravni troski, računajoč na km 24.000 gld., to je 60°/o napravnih troškov pri normalnotirnih železnicah, 528.000 gld. Rentovala bi se ta železnica kakor proga Dolenjske železnice iz Ljubljane v Novo Mesto, katera nese 3155 gld. na km in leto, vendar pa zaradi boljšega in varnejšega računa računam samo 2300 gld. na km in leto, tako da bi skupni dohodki iznašali 50.600 gld. Za obratne troske bi bilo potrebno toliko kakor pri progi Postojina-Razdrto-Ajdovščina, torej 1240 gld. za km in leto, za obresti in amortizacijo pa 659 gld. 20 kr. na leto ali skupaj 41.782 gld., tako da bi ta lokalna železnica imela prebitka 8818 gld. na leto.
Drugi projekt v II. razredu bi bila proga Škan-der-Vrhnika. Kakor veste se Vrhničani silno zanimajo za zvezo z južno železnico, tako da so mislili že na to, da bi bili napravili postajo pri južni železnici visoko v gozdu. Pozneje pa jih je prešinila misel, da bi utegnila južna železnica, ako bi se pokazalo, kako slab je most pri Borovnici, preložiti progo proti Trstu, da bi tekla preko Vrhnike. Jaz mislim, da bi bil prvi projekt Vrhničanom ustregel, drugega pa da ne morejo in ne bodo nikdar dosegli, kajti da bi se sedaj hotelo preložiti železnico, katera je v dobrem stanu, in za katero bode država, če jo prevzame, že tako imela velikanske troske, na to niti misliti ni. Pač pa bi bilo Vrhničanom pomagano s tem, ako dobijo od kakega primernega kraja na južni železnici do Vrhnike lokalno železnico, katera bi stala
288
XI. seja dne 9. maja 1893. — XI. Sitzung mit 9. Mat 1893
malo denarja in za- katero bi Vrhničani, ki imajo veliko obrti, sami lahko pripomogli z večjo svoto.
Ta železnica bi se imela pri Škandru odcepiti od južne železnice in potem izpeljati do Vrhnike. Dolga bi bila 14 km in zidala bi se s tistimi troski, kakor se je zgradila proga Poličane-Konjice, namreč z 21.000 gld, na km, ker bi se lahko prav veliko državne ceste porabilo, tako da bi se vsega skupaj porabilo 294.000 gld. kapitala. Železnica iz Poličan na Konjice. je v prvih dveh mesecih nesla brutto 1404 gld. na leto in km. Pričakovati smemo, da se bode železnica Škander-Vrhnika gotovo tudi s tako svoto rentovala, če ne morebiti še z večjo, ker se z Vrhnike sedaj veliko blaga prevaža po vozovih, katero bi se potem, ko bode zgrajena železnica, utegnilo prevažati po železnici. Računim torej, da bode nesla ta železnica 1500 gld. na km in leto ali skupaj
21.000	gld., — troski pa bi iznašali in sicer obratni na km in leto 1240 gld. in za obresti in amortizacijo pa 576 gld. 80 kr., torej skupaj 25.435 gld., tako da bi ta železnica imela nedostatka 4435 gld.
Vender pa smemo pričakovati, da se bode ta nedostatek izdatno znižal, ker bode promet iz Vrhnike postal veliko večji, kadar bode zgrajena železnica.
Tretji projekt, kateri se mi zdi tako važen, da sem ga dejal v II. vrsto, bi bila zgradba lokalne železnice iz Trebnega preko Mirne v Mokronog, katera bi bila dolga 15 km in bi veljala, računajoč
24.000	gld. za km., 360.000 gld. Ta železnica bi se rentovala vsaj kakor proga Rakek-Cerknica-Lož-Šne-perk ali Postojina-Razdrto-Ajdovščina, ker bi tekla po rodovitnih in obljudenih krajih, kjer nahajate velika gospodarstva, mnogo vina, katerega bode pozneje še več, kadar bodo vinogradi prenovljeni z ameriškimi trtami. Ako se računajo dohodki kakor pri progi Postojina-Razdrto-Ajdovščina, nesla bode na km in leto 2300 gld. ali skupaj 34.500 gld. Troski bi iznašali in sicer obratni 1240 gld. in amortizacijski 65 gld. 20 kr. na km in leto, torej skupaj 28.488 gld., tako da bi bilo preostanka 6012 gld.
Končno prestopam še k lokalnim železnicam III. vrste, namreč k onim železnicam, o katerih vem, da v dobi nekoliko let ne bodo donašale toliko dohodkov, da bi se kapital, ki se bode zanje porabil, obrestoval, od katerih pa smemo pričakovati, da bodo obrt, kupčijo in promet v dotičnih krajih tako povzdignile, da se bodo v nekoliko letih tudi rentovale.
Prvi projekt v III. vrsti bi bila lokalna železnica, katera bi se od glavne proge Dolenjske železnice odcepila ali pri Semiči ali pri Verčičah in bi držala potem do Črnomlja. Ta železnica bi bi bila ozkotirna, 11 km dolga in veljala bi, računajoč 30.000 gld. na km, 330.000 gld. Rentovati pa bi se utegnila tako, kakor se rentuje proga Radgona - Ljutomer, katera je dala -v prvem letu dohodka 998 gld. na km in leto. Računati smemo torej, da bode nesla okroglo 1000 gld. na km in leto ali skupaj 11.000 gld. Za amortizacijo in obresti bi bilo treba 824 gld. na km in leto, za obratne troske pa 1240 gld.. ali skupaj 22.440 gld. na leto, tako da bi bilo izgube pri tej železnici 11.440 gld. Drug projekt v III. vrsti bi bila zgradba lokalne železnice iz Hudega v Žu-žemperk. Dolga bi bila 18 km, veljala pa bi, raču-
najoč 24.000 gld. na km in leto, 432.000 gld. Ta železnica bi se utegnila rentovati kakor proga Ver-čiče-Črnomelj in bi torej nesla 1000 gld. na km in leto, ali skupaj 18.000 gld. Troški bi pa znašali in sicer obratni troški 1240 gld. na km in leto, troški za obresti in amortizacijo pa 619 gld. 20 kr., torej vsega skupaj potrebovali bi za to železnico 34.185 gld. na leto, tako da bi izguba znašala 16.185 gld.
Končno omenjam kot zadnjo železnico, katero bi nam po mnogih mislih bilo treba graditi, progo Novo Mesto-Brežice. Ta železnica bi tekla po lepem terenu, dolga bi bila 35 km in napravni troški bi bili tisti, kakor pri progi Poličane-Konjice. Računajoč
21.000	gld. za km, veljala bi torej ta železnica
735.000	gld. Dohodki bi znašali, računajoč 1000 gld, na km in leto, 35.000 gld.; potrebščina pa in sicer za obresti in amortizacijo 576 gld. 80 kr. na km in leto, za obratne troske pa 1240 gld. ali vsega skupaj 63.588 gld., tako da bi bilo pri tej železnici nedostatka 28.588 gld. Ako torej računamo, da bi imeli za gradnjo vseh teh železnic, kar sem jih naštel, izdati 5,474.000 gl. in da bi, če se vzame izguba, kakor sem jo proračuni!, v zneska 72.075 gld. ter od tega zneska odtegne dobiček, kateri znaša po mojem računu 49.577 gld., ostane izgube še 22.498 gld.
Ta račun pa še ni popolen, kajti ni dosti, da se železnice le zidajo, temveč treba jim je tudi še preskrbeti voznega parka. Koliko nam bode treba izdati za vozni park na vseh teh železnicah, je težko reči. Za merilo služila so mi pri mojem računu pravila, katera postavlja Roll v svojej „Encyklopädie des Eisenbahnwesens“ in po katerih se za napravo voznega parka pri normalnotirnih lokalnih železnicah na km potrebuje 10.000 gld., pri ozkotirnih pa 5000 gld. Potemtakem bi potrebovali za napravo voznega parka za normalnotirne lokalne železnice, katere bi imele skupno dolžino 89 km, 890.000 gld. in za 114 km ozkotirnih lokalnih železnic 740.000 gld., torej skupaj za vse proge 1,630.000 gld., tako da bi bilo deželi treba izdati, da se vse te železnice dozidajo in preskrbijo z voznim parkom, vsega skupaj 7,104.000 gld. Potemtakem zviša se potrebščina za obrestovanje in amortizacijo za ono svoto, katere bi bilo treba za obresti in amortizacijo teh 1,630.000 gld., namreč za 67.156 gld., tako da bi dežela 89.654 gld. ali okroglo
90.000	gld. na leto morala priplačevati za železnice, katere bi zidala v svojej režiji. 90.000 gld. je sicer velik znesek: ali če pomislimo, da s to žrtvijo omogočimo napravo tolikih železnic, reči moram, da
90.000	gld., pa naj jih dežela — ker ni misliti, da bi se železnice čez nekaj let ne rentovale — plačuje tudi 10 let, ni tako velika svota, da bi nas, z ozirom na velike indirektne koristi, katere bode od njih imela, z ozirom na to, da se bode povzdignila davčna zmožnost prebivalstva, da se bode povzdignila trgovina in obrtnija, in da bode ljudstvu našemu omogočeno lažje odprodajanje poljedelske produkcije, smela preveč strašiti, kajti kar bode dežela imela troškov za železnice, povrnilo se jej bode na drugi strani v davkih. Sme se pa računati, da se bode ta znesek v nekaterih letih tako ali tako izdatno znižal, ker bodo železnice gotovo v kratkem času postale aktivne. Izkušnja uči, da vse železnice, tudi če tečejo
289
XL seja dne 9. maja 1893. — XL Sitzung stilt 9. Mm 1893.
po nerodovitnih krajih, same od sebe povzdigujejo in oživljajo promet. Pred seboj imam pregled po sestavi državne železniške uprave, iz katerega je razvidno, kako se je od leta 1882. do 1891. razvilo železništvo v naši državi; toda ker že predolgo grešim na potrpežljivost častitih gospodov tovarišev, ne bodem iz njega navajal vzgledov, kateri dokazujejo resničnost moje trditve, da se železnice same od sebe povzdigujejo.
In sedaj preidem k zadnji in najpoglavitnejši točki, kak bi namreč v naši deželi moral biti dotični zakon o pospeševanji železnic druge in tretje vrste. Po mojih mislih bi se vsekako naš zakon moral držati v okviru dotičnega štajerskega in češkega deželnega zakona.
Vender pa mislim jaz, da bi se pri sklepanji takega' zakona tudi mogli ozirati na izkušnje, katere imajo v drugih deželah, oziroma državah in tu bi nam v nekem oziru Belgija imela biti uzor. Opozarjam visoko zbornico še jedenkrat na to, da velja v Belgiji zakon, po katerem morejo interesentje kapital, katerega so dovolili za gradnjo kake lokalne železnice in kateri more znašati do polovice vseh napravnih troškov, plačevati v obrokih. Ako v Belgiji interesentje plačujejo svoje doneske le v 6°/o obrestih, nastane vprašanje, ali ne bi bilo tudi pri nas, kjer so občine in okraji večinoma jako revni, mogoče, da bi stvar tudi tako uravnali. Mislim, da bi bilo to jako primerno. Pa še 6°/o interesentom ne bi bilo treba plačevati, temveč 5°/o bi že zadostovalo, ter bi pri tem l°/o še vedno ostal za amortizacijo. Recimo, da bi se zastopniki kakega okraja ali kake občine zavezali, da bodo za to ali ono železnico plačevali prispevek 100.000 gld., oni pa tega zneska ne morejo plačati takoj, ker denarja nimajo in si ga tudi s prikladami ne bi mogli priskrbeti, ker je davčna zmožnost do-tičnih prebivalcev premajhna. Stvar bi se torej dala urediti tako, da se zavežejo plačati samo 5°/o o-bresti od svojega doneska, kar bi ne bila prehuda zaveza, ker bi smeli pričakovati, da se bode teh 5°/o obresti, kadar bode železnica postala aktivna, dalo pokriti z dohodki železničnimi in bi torej interesenti sploh ne imeli ničesar več plačevati, kajti ako nese železnica 5°/o se lahko obrestuje kapital v prioritetnih delnicah in poleg tega se prioritetne delnice amortizujejo v 90 letih. Zaradi tega mislim, da bi bilo jako dobro, ako bi se v naš zakon sprejela določba, po kateri bi interesenti zamogli plačati samo obresti od svojih prispevkov, in da bi se tej določbi še pristavilo, da če bi se železnica tako dobro ren-tovala, da bi dohodki presegali 5°/o, da odpadejo potem doneski interesentov: posamičnikov, občin ali okrajnih zastopov. Končno še misel, katero smatram za jako važno. Po računu katerega sem si sestavil, imela bi dežela izdati za gradnjo lokalnih železnic, katere sem poprej navedel, 7,104.000 gld. Potrebno je torej, da se v zakonu določi, da si sme dežela na-
jeti posojilo 7,000.000 gld., katero bi se obrestovalo s 4°/o in iz katerega bi se napravil deželni lokalno-železniški zaklad. Ali s tem, da se mi zavežemo, obrestovati in amortizovati tako veliko svoto, prevzeli smo jako veliko breme, med tem ko se bodo železnice rento vale še le našim potomcem. Mi bodemo nosili veliko breme, katero bode še le s časom postalo manjše, pozneje pa našim potomcem dajalo dohodka in pripomoglo deželnim financam. Jaz bi vam na srce polagal/ da razmišljate, ali ne bi bilo pametno, ako bi mi, namesto da bi najeli 7,000.000 gld. samo za železnice, katere se bode še le pozneje potomcem našim rentovale, najeli 'rajše 8,000.000 gld. ter porabili 1,000.000 gld. za druge investicije, katere bi že nam samim koristile.
Kar se tiče amortizacije tega posojila 7,000.000 gl., ali recimo takoj 8,000.000 gld., bi se morala urediti stvar tako, da bi se vračalo' v anuitetah, katere bi bile od leta do leta večje. Na tak način bi mi imeli plačevati manjše, potomci pa vedno večje anuitete, kar bi bilo popolnoma pravično, ker bodo potomci za bremena, katera bodemo morali nositi mi, imeli samo koristi.
To so stvari, katere sem hotel omenjati, ute-meljevaje svoj predlog. Stvar bode še tako pozneje prišla v razgovor; zato se sedaj omejujem le še na to, da izrečem gospodom dr. Dečku v Gelji in deželnemu odborniku dr. Schmidererju v' Gradcu, kakor gospodu poslancu dr. Podlipnemu v Pragi zahvalo za podatke, katere so mi radovoljno odstopili. Vam pa priporočam, da v formalnem oziru od-kažete moj predlog v posvetovanje združenemu finančnemu in upravnemu odseku. (Živahno odobravanje. — Lebhafter Beifall.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar predlaga v formalnem oziru, da se njegov predlog izroči združenemu finančnemu in upravnemu odseku.
Prosim gospode poslance, ki pritrde temu predlogu, da izvolijo ustati.
(Obvelja — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Ura je že pozna in ker ima upravni odsek sejo danes ob */s6 uri, bodemo sklenili.
Odsek za letno poročilo ima sejo danes ob 7. uri; finančni odsek jutri ob 1I~210. uri dopoldne in upravni odsek, kakor sem že rekel, danes ob */26. uri popoldne.
Na dnevni red prihodnje seje postavim sledeče točke:
(Glej dnevni red prihodnje seje. — Siehe Tagesordnung der nächsten Sitzung.)
Prihodnja seja bode jutri ob 10. uri dopoldne.
Sklepam sejo.
Konec seje ob 3. uri 40 minut popoldne. — Schluss ill's Sitzung mit Z JKJjt*
40 Minuten nachmittags.
— — ------------------------------
Založil kranjski deželni odbor. — Tiskal J. R. Milic.