S	izhaja
fe po dvakra t na mesec vLjubljani,
S in to 10, in 25. dne, ko ga prebere yj	in ne konfiseira
jjj	policija.
Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
" \
Velja
celo leto 3 gld., pol leta lgld. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za
vsacega brez ozira na stan, narodnost in vero.
■o-q|1 Kdor ga bere iu ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval, §§<>€>
Telegram „Brenceljnu“.
(Iz Pariza nekoliko prepozno d osel.)
Ko je Gambeta bil na smrtni 'postelji in videl, da mora umreti, je zdihnil:
, „Oh1 zakaj sem predsednik francoske republike in zakaj ne Pirkar, deželni Šolski nadzornik kranjski!“
„Kako to?“ — ga prašajo prijatelji zavzeti.
„1, ker bi mi ne bilo treba še umreti. Verjemite mi, da bi jaz, kakor Pirkar, živel tako dolgo, dokler bi bil deželni Šolski nadzornik in deželni šolski nadzornik bi bil, dokler bi živel, kakor bo on.11
Zmešane Mice iz razni! Kraje?.
Pirkar j a so na Francoskem zaprli, ker je razglasil nekak oklic do ljudstva zoper francosko republiko. — Princ Napoleon je na Kranjskem še deželni šolski nadzornik.
Dežman je oni teden pri nekem shodu ljubljanskih nemškutarjev vzel svojo pilijo v roke in naglo nabral čez 200 gld., ktere je poslal potem vredništvu „Mira“ v Celovec s tem namenom, da bi ta koroškim Slovencem tako potrebni list podprl. — Več narodnjakov na Notranjskem je poslalo „Celjskemu but.eljnu11 (kakor pravijo ,.Kmetskemu prijatlu") naročnino za 20 listov.
Vitez Gariboidi, dr. Šraj in Šafarjev Dolii so sklenili podati se k ministru Konradu s silno prošnjo, da bi se v Ljubljani vendar enkrat osnovalo slovensko
vseučilišče. — Shod odličnejm narodnjakov v Ljubljani je sklenil napraviti posebno loterijo za nemški „šulferajn“, ker drugače ne more nič kaj naprej.
Bismark je zdaj vendar-le razpustil deželni zbor kranjski in razpisane so nove volitve. — Taaffe je še vedno zelo krepek in ne misli popustiti še tako naglo mesta nemškega ali pruskega kancelarja.
Da tržaški namestnik Pretiš nikdar ni delal bomb in jih tudi delati ne zna, je zdaj očitno dokazano. — Da bi lahoijska kača „irredenta“ bila Pretisu nevarna, je gola domišlija nekterih, ki ga ne poznajo.
Ljubljanski doktorji, t. j. advokati in notarji, so se zdaj prav hudo pritožili zoper to, da jim jetniki na Gradu in v posilni delavnici škodo delajo%s tem, da v njih področje spadajoča pisma izdelujejo. — Niže vrste obrtniki ljubljanski so ene misli o tem, da je advokatov premalo in prav zadovoljni s postavo, po kteri ne sme nihče postati oderuh, ki se tega rokodelstva ni učil.
Slišati je, da se duhovniki, posebno nižji, mislijo pritožiti pri ministerstvu, češ, da imajo preveč plače. — Ravno tako se bodo kmetje pritožili, da še zmiraj premalo davkov plačujejo.
Ljubljanski kazinci so sklenili, svoje zabave odslej imeti v čitalnici, ker jih tam ne bode nihče motil. — Ne-ktere vrste Slovenci zahajajo v kazino, menda zato, da bi se kaj naučili, ker po zaušnice vendar ne hodijo tj e.
Ljubljansko konštitititaticicicacijsko društvo bo imelo prav kmalu zbor, v kterem bo volilo novo avstrijsko mi-nisterstvo. — Oni teden so ljudje slišali uši kašljati pa bolhe tuliti.
Jezična Žefa.
Kaj ne, dolg’ me ni blo z Duneja, zato sem pa tud’ velik’ lepša in bolj vgletšana, kakor sem bla pred. Sej se tud’ drug’ ldje, k’ očjo postat’ več’ gospodje, liodjo na Dunej izmeš-trat, ker kdor na Du-neji ni bil, tako nič ne velja. Kje sem služila in kako se m’ je godil’, to bom drug bart povedala, za dons bi blo predolgo, če prav vem, de b’ marsikdo izmed vas to rad zvedel. Tud’ sem našla na miz’ tolk’ pisem, de vam morem nekej povedat’, k’ ldje, k’ so me v službo prosil’, komej čakajo na-odgovor. Pustila m’ jih je Špela, k’ je bla tolk časa na-mest mene, in mislim, de ste bli zadovoljni ž njo.
Nej ob kratkem brž povem, kaj je blo v teh pismih, de bote vedli, zakaj jest nisem mogla in o tl a nobene teh ponudenih mi služb sprejet’.
Prvo je blo od štajarske strani, de b’ šla enkrat kt-k’ eni deklini pogledat, kaj je z neko malenkostjo, k’ jo ni blo na dan, čeravno se je pričakvala, in k’ je neka komisija potlej mal’ čudno nardila; pa tam se m’ je nekej nevarno zdel’, sem pa rajš’ kar kratko odgovorila, de me ne bo.
Drugo je blo iz Ibljane, tam od Žabjeka nekod, in rečen’ je blo, de se tam „puselni“ dobivajo kar po tu-catili; kdor jih vzame 25, dobi še enga po vrli’. Ker imam jest pa raj štruklje, cmoke ali kar kol’, tud’ ke ne bom šla — že zato ne, ker sem vajena služb le pri bolj znanih in imenitnih ljudeh in rodovinah.
Treka služba bi pa že bla, če b’ tud’ pri ti ne blo kljuke. Vid’te, reč je taka. Gospod in gospa b’ bla že še za eno pošteno kuharco, pa imata otroke, k’ so jima že čist čez glavo zrasli, k’ sta bla oba pred predobra ž njimi. Zdej gospodiča, k’ sta še smrkova pod nosom in mlečna pod brado, že za frajlcami lazita pa se s kelnar-cami cukata, kakor odraščen' ldje, kadita pa tud’ kakor tist lukamatija, čeravn’ b’ se jima kifelc v ustih bolj podal ko cigara. Frajlca pa, k’ je takrat, k’ sem jest iz Ibljane šla, še kratke gvantce nosila, se že tud’ lovi in kavkatira s štedenti pa komisarji. Pri tak’ rodovin’ b’ jest tud’ ne otla služit’, sem že dost’ skušena, kako sitno je in kako se človk lahko zamer’, če noče imet’ oči zmi-rej zatisnenih.
Potem je blo še več pisem od hinavcov, k’ se v obraz ldem prilizujejo, za hrbtom jim pa osle kažejo; bil je vmes tud' ibljansk trgovc, k’ kej rad farovškim kuhar-
cam prodaja rute al kar očjo, če pa o duhovnih govori, pa zmiraj piha „far — farucelj11. No, pa s takmi pismi sem kar peč podkurila, še odgovora nisem dala, ker se mi še ne godi tako slab’, de b’ mogla že v take službe hodit’.
Že sem otla vse še druge take reči vreč’ v peč, kar zagledam pismo iz Marn- al Narnberga tam na Štajar-skem nek; odprem in pogledam, pa vidim, de je od tistga šolskega rešpehtarja, k’ ima tako nekak druge šomaštre al učitelje pod seboj.
„Ej, pa ne, de b’ tud’ ta ne mogel dobit’ doma kuliarce, de mene pros’, k’ sem tako daleč!“
To s’ mislim in preberem pismo, pa komej, k’ je tako slab slovensk pisan, kakor de b’ ga bil pisal kakšen star kočevarsk koprol. Res, prosil me je v službo in pisal, de mu je treba enkrat ene prave, zastopne ku-harce, ne pa takih, k’ so zmirej v rokovicah in še s šla-jarjem okol’ njega.
Ta služba se m’ ni ravno napčna zdela, mislila sem si: „če prav ta rešpehtar zdej še ne zna dobro slovensk’, se bo pa od tebe naučil, boš še dobro delo storila, če greš k njem."
Al jest ne grem nikamer rada prenaglo, posebno tako deleč ne; zato premišljujem, kaj bi storila, pa mi pride na misel Špela, k’ je po svet’ že tolk’ skusla in tud’ velik’ več Idi pozna kot jest. K ti se podam in jo prašam, če ve kej, kako in kaj je s tistim šolskim re-špehtarjam v Marn- al Narnberg.
„0 ja, se ve de vem, sej marskdo ve“ — odgovori Špela — „ti bom preč povedala, de veš, kako in kaj je ž njim.
„No, to m’ je prav všeč, Špela11 — rečem jest — „le povej, kar veš!11
Zdej pa Špela začne pravit’, de je enkrat že tam bla, to je blo, k’ je šla mem’ tistga grofa Bergintala pa Kamškega straha, k’ je bil enkrat sedel že na Duneji. Takrat ni šla k tem rešpehtarji, zvedla je od njega že tolk’, de m’ je lahko povedala, kakšen in kaj de je.
„Nejpred“ — je rekla Špela — „vedi, da je ta rešpehtar, k’ se mu mende Pumpgortnar prav’, ves zate-leban v tistga celjskega butelj n a, k’ se tam pri nek’ Rakovi uši tiska. Potlej pa zna on poseben dobro bindiš, kar ti ne znaš. On bo rekel ti: „duri gor naredi" in pa „duri cu naredi", „pa še flašo nafule11. Tega ti ne raz-umiš, se ve de ne!11
„Zares ne11 — odgovorim jest — „sej duri ima ven-der že narjene, če jih pa nima, mu jih more pa tišlar naredit’.11 „No, vidiš! —■ reče Špela. — „Pa to še ni vse. On je od slovenske matere, pa b’ rad slovensk’ jezik kar snedel in vse potajčal. Nej ti povem še eno dogodbo, k’ je prav fest. Kder ta gospod rešpehtar kam gredo šole gledat, se tud’ pri duhovnih oglasjo — že veš, zakaj. Enkrat so pa bli pri enem učitelji, k’ jim je pri po-gostvanji postavil na mizo svojo nejlepšo kupo. Ta je gospod rešpehtarju tako v oči silila, de je ubogi učitelj to zapazil in jim jo ponudil. Se ve, de so jo potlej ta gospod rešpehtar kar v žep vteknil’ in domu nesli. Če gredo pa na kmete kam, se dajo rad’ pogostit od njih, potlej pa pravjo, de so kmetje neumni, pa po nemški,
kar je res. K’ so prišli novi tehant, niso jim otli otrok naprot peljat’, de b’ jih bli pozdravil s kakšno pesmijo: le če b’ se bil kakšen vrag pripeljal’, b’ jim bli morde to dovolil’. Zraven tega so pa tud’ nejliujš’ gonjač tistga nemškega šulferajna, od kterga gotovo še nis’ nič dobrega slišala. Boš šla k takmu rešpehtarju al ne?“
„Ne bom šla! Lepa hvala za pojasnilo, Špela!“ Tako sva se ločili. Na te kraje ne grem nikamer; kam bom šla, bom že drugič povedala, pa tud’, kako se mi je na Duneji godil’.
Pa zdrav’ za zdej!
Kato dalo Map ral t pspoiarjn nazaj pride.
Podučna povest, posebno za kmeta.
Robavs je veljal daleč okoli za zelo navihanega moža v kmetiji in kupčiji in se je tudi sam rad pobahal s tem, še rajše pa je poslušal, če ga je kdo hvalil; za poliček vina ali kaj druzega mu o taki priliki ni bilo nič in ljudje so to njegovo slabost radi obračali sebi v prid.
Ali kakor se najbistrejemu človeku marsikdaj primeri, da se vjame na limance, ker sebi preveč zaupa, tako se je zgodilo tudi Robavsu; na živinskem sejmu ga je nekdo prav grdo opeharil s konjem in volom. Konj namreč, ki ga je tam kupil, je bil pač res lep, da je vsa vas gledala za njim, ko ga je pripeljal s sejma; razen tega se je podal k njegovemu drugemu kakor krajcar h krajcarju — sploh, bil je tak, da se je res mogel bahati ž njim. Ali ta ponos ni dolgo trpel, kajti kmalu zapazi Robavs, da je konj trmast ko štor, razen tega pa še na levem očesu slep.
Nič boljše ni bilo z volom. Tudi temu so se ljudje čudili, ko ga je domu prignal, ker je bil velik, koščen in najboljšega plemena. Pa komaj je bil dva dni v hlevu, je zapazil hlapec, da ne mara jesti, in ko ga hoče vpreči v voz, se nikakor ne da, ampak suje in trga, da mu ne more nihče blizo. Robavs sprevidi, da ta vol ni nikdar še vozil in da je moral imeti prej gospodarja, ki ga je drugače krmil, morda ga namenil celo le za pitanje. Tu res je popraševaje zvedel, da je bil prej na neki graj-ščini, pa ga je gospodar prodal zato, ker je bil prehud in se ni bilo nadjati, da bi se tako zredil, kakor je graj-ščak mislil.
To je bila zaušnica za Robavsa! Vso noč ni spal, ampak premišljeval, kaj bi storil. Nekaj mu je bilo žal za denar, nekaj ga je jezilo, da se je dal tako oslepariti, največ pa se bal posmehovanja vaščanov in za svoje dobro ime, če bi se zvedelo, kaj se mu je zgodilo. Ne, to se ne sme zvedeti, rajše živini od hiše, če prav v zgubo.
Zjutraj ukaže hlapcu, da morata konj in vol biti v hlevu in naj volu da ovsa ali karkoli, da bo le žrl; sam pa napreže druzega konja in se poda na somenj, ki je bil ravno tisti dan v drugem mestu. Tu dobi dva znana mu mešetarja, vsacega posebej. Prvemu pove, da ima konja na prodaj, in mu obljubi par desetakov, če ga mu proda ali pa tudi zamenja, če tudi za vola enake vrednosti; če je malo razločka, tudi doplača. Samo povedati ne sme, čegav da je konj, in kedar bo našel kupca, naj
sam po-nj pride, ne pa kupec. Mešetar obljubi, da se bo že potrudil, in dobi petak koj na roko.
Drugemu mešetarju pa reče, da ima na prodaj lepega vola, ki ni še za mesarja; tudi bi ga rad zamenjal za druzega enacega ali pa za konja, če bi se vrajmalo, in bi še kaj doplačal. Samo tega bi ne imel rad, da bi se zvedelo, da je vol njegov; naj toraj mešetar pozveduje in kedar najde kupca, pa pride sam po vola. Mešetarju je to všeč in odide s petakom, kakor prvi. Robavs se potem odpelje lajšega srca proti domu.
In glej srečo! Drugi dan že pride mešetar, ki je imel prodati ali zameniti konja, z veselim obrazom in poroča, da konja pač prodati ni mogel, ali da ga je za-menil za lepega vola in da kupec prida še 25 gld. Kdo je bolj vesel ko Robavs! Brž da mešetarju konja in mu reče, da obljubljeno mešetnino dobi, ko mu prižene zamenjanega vola. Mešetar odide s konjem.
Zdaj pa drugo srečo! Komaj je ta dobro odšel, kar pride drugi mešetar še bolj veselega obraza in sporoči, da je vola — pač ne prodal — ampak zamenil za lepega konja; le 30 gld. je treba doplačati. Robavs, ves vesel, odpre tružico in odšteje mešetarju 30 gld., ktere ta spravi, potem vzame vola in odide ž njim z obljubo, da bo konja brž drugi dan pripeljal.
„No“ — si oddahne Robavs po vsem tem — „to se mi je posrečilo. Naj bo že kakor koli, slabše živine ne bom dobil, kakor ste ti dve. Pri vsem tem pa v vasi še nihče vedel ne bo za to šušmarijo in moje ime je ohranjeno. Ga pa danes lahko poliček več ruknemo."
Komaj drugo jutro, ko je nekoliko dalje poležal, vstane, že pride mešetar, kteremu je dal konja, ter reče, da je pripeljal zamenjanega vola, pa ne naravnost sem, ampak h krčmarju Koširju, kjer se bo potem kupčija popolnem razmetala. Robavs se obleče in se napoti proti Koširju, kar ga sreča drugi mešetar, ki mu tudi naznani, da je zamenjanega konja pripeljal h Koširju. Brdavsu je to prav, zato ga kar zavrne in oba gresta tje. Drugi mešetar že čaka in vsi skup gredo v hlev, kjer sta privezana vol in konj.
Ves radoveden pogleda Robavs----------pa kaj! To ni
mogoče! Saj je tam njegov konj in tam njegov vol!
Najprvo hoče zarohneti nad mešetarjema, češ, da sta ga ogoljufala; ko pa se spomni, kako je obema naročil, da imena prodajalca ne sme nobeden povedati, se je pomiril. Brž je tudi uganil, kako je to prišlo, da sta mešetarja njegovi živini drug drugemu prodala, pa ne vedela, kako in kaj. Zato jima plača obljubljeno mešetnino in si da prignati obe živini domu ponoči, da ji drugi ljudje ne vidijo.
Pa to ni nič pomagalo. Kmalo se je zvedelo, kako je Robavs zamenjal konja za vola, pa vola za konja, pri vsem tem pa vendar še oba pri hiši obdržal. S tem je bila — se ve da — tudi njegova slava pri kraji in če bi ga kdo zdaj spomnil na to dogodbo, ne stavil bi jaz počenega groša, da bi se Robavs ne oziral po kakem porajkeljnu.
Krišpin Krišpovič.
Ne, gospoda moja! Vi ste zmiraj prehudi in preojstri v sodbah odličnih in tudi manjših nemškutarjev in bi vrgli brž v jamo vsacega, ki se slovenski narodnosti vsaj na videz protivnega kaže. Nič boljših misli niste do tistih Slovencev — če so ali ne —, ki mislijo, da se z nemškutarji da cigumdigati, in zato padejo med dvema stoloma, na ktera se hočejo vsesti, navadno na tla.
Toraj mi je danes zagovarjati dvoje vrste ljudi: nemškutarje in pa šviga-švaga Slovence, to je take, ki še zmiraj mislijo, da se z nemškutarji da narediti kako sporaznmljenje.
Akoravno, gospoda, je ta reč težavna in bi zagovora teh čudnih ljudi oboje vrste nihče rad ne prevzel,. ker skoro ni nadjati se ne dobre plače ne pravega vspelia, se vendar jaz ne vstrašim tega, marveč prevzamem v zagovor oboje: nem-čurje in pa tiste Slovence, ki si hočejo nemškutarje pridobiti s prigovarjanjem ali pa s tem, da v kazino plesat hodijo.
Gospoda moja! Najprvo moram zagovarjati nem-čurja. To je rastlina, ki med Slovenci — vsaj na Kranjskem — peša, pojema, se suši in gine, — posebno zdaj, kar ji vlada ne mara več prilivati, kakor je to prej obilno delala. Zato se ne smete čuditi, da vse, kar ima kjer koli, vleče v svoje „glashause“ ali zakotja, tako v hranilnico, kakor v okrajne šolske svete in v druge enake zavode. Če bi kaj tacega ne delala, morila bi sama sebe in ves svet bi ji lahko rekel, da je ob pamet. Morda bote rekli, gospoda, da bi se ti ljudje, kterih čedalje bolj zmanjkuje in kterih bo gotovo tudi res zmanjkalo, po pameti morali sprijazniti in morda celo spojiti s Slovenci. Po pameti pač! Ali, gospoda, ravno zato, ker ti ljudje imajo pamet, in to svojo, iz tega ne more biti nič in tudi nikdar ne bo. Kdaj je že znano, da je nemec in nemškutar več od Slovenca, ki nemški ne zna! Kako se bo toraj ponižal do tega, da bi se sprijaznil ali celo pobratil s Slovencem! Saj je Dežman še celo v deželnem zboru rekel, da posel, ki zna nekaj nemški čvekati, je vsaj za dva goldinarja na mesec več vreden od onega, ki nič ne zna; kaj pa še le gospod!
Potlej pa nemčurji še zmiraj ne morejo verjeti, da ne bo prišlo v Avstriji na čelo nemško ali vsaj nemšku-tarsko ministerstvo; na to upajo, kakor judje na svojega mesija, in jaz ne morem vsaj zdaj še kar naravnost reči, da je njihovo upanje prazno.
In pri vsem tem — saj Vam je znano, gospoda, kako delajo žabe, kedar se jim glavna mlakuža suši. Kjerkoli je še kak kotel, tje se poženo, tam se nabero in se dero, da je kaj; tam hočejo tudi počakati, da se velika mlakuža zopet napolni, v ktero bi potem nazaj poskakale. Kdo bo toraj nemčurskim žabam zameril, da se zbirajo v kotlah, ktere še imajo! Saj je znano, da vsaka
žival rada živi, žaba pa še posebno, ker upije še dolgo, če ji prav skreke odrežeš.
Iz teh razlogov, gospoda, Vam bo jasno, zakaj nemčurji tako odločno odbijajo vsako sporaznmljenje s Slovenci. „Aut Caesar ant štifelbiks“ — po naše: „vse ali nič“, to je njihovo geslo; in če ne morejo gospodje biti, rajši nič.
Zdaj pridemo do tistih Slovencev, ki so mislili ali morda še mislijo, da se z nemškutarjem da narediti kako sporaznmljenje. Da po vsem tem takih narodnjakov ni še na Studenci, se bo marsikomu morda prav čudno zdelo. Toda, gospoda, tako ojstro soditi pa takih sanjačev tudi ne smete. To so dobri ljudje, mehkega srca, ki tu in tam z nemškutarji barantajo, v gostilnici pijo in v kavarni kvartajo, in to zmiraj, če zmaga narodna ali nem-čurska stranka. Druge vrste so nekaki domišljivci, ki mislijo, da bodo z močjo svoje zgovornosti nemškutarja z lepo prepričali in spreobrnili. Tretje vrste so pa taki, ki vse potrpe in nemškutarja še bolj obrajtajo, kakor Slovenca, ki, če srečajo narodnjaka, ga le kimaje pozdravijo, nemčurju se pa že od daleč in do tal odkrijejo ter •govore ž njim nemški, če prav on slovenski zna.
No, gospoda! Takih ljudi mi pa vendar ne bote grajali! če se nemčurji ali kakoršni ljudje koli morejo sploh s kakim narodom sporazumeti, si boljših ljudi ne morejo poiskati. Slovenec sploh še navajen ni gospodstva, marveč le gospoda, in‘če sam postane gospod, se ne ve prav kam djati. Zato je najboljša podlaga za tujčevo peto in to posebno tiste tri gori omenjene vrste.
Ali, gospoda, takih ljudi ne preojstro soditi. To so Vam večidel taki, ki gledajo bolj na groš, ko na vse drugo, ki bodo dobro živeli, naj bo pri nas gospodar nemškutar ali narodnjak, ktere toraj drugo ne briga dosti; na križ pribiti ali obesiti za svojo narodnost se tako ne dajo in kedar so z nemčurji v krčmi ali v kavarni, pravijo: „saj je vse skup ena figa.“
Kaj bom dalje besedoval! Po vsem tem Vam je sodba lahka in nadjam se, da bo pravična o obojih.
I* *irkar je še deželni šolski nadzornik!
D i*o l) niče.
* Une dni je bilo v Ljubljani nekako čudno na trgu. Zenske namreč prinašajo mleko na prodaj in stoje tam ž njim, da pridejo kupci. Večkrat pa se je opazilo, da je bilo mleko — tam kupljeno, skisano, čeravno je prodajalka zagotovila, da je prineseno naravnost izpod krave. Ker se je bilo to večkrat in več mlekaricam pripetilo, so že nektere mislile, da je zacoprano, le ena, Kosmačeva Micka, ki veliko bere, si je mislila kaj dru-zega. Slišala je namreč in tudi brala, da utegne pogled nekterih živali škodovati, toraj je sklepala, da je to tudi o ljudeh mogoče. Kakor drugim, se je bilo tudi nji primerilo, da so ji kuharce in gospodinje, ki so kupile mleko od nje, tožile, da se je skisalo ali zagrizlo, čeravno je
Priloga »Brenceljna" k št. 2.
ona sama doma krave pomolzla pa mleko nesla v me; o, kakor je prišlo izpod krave. Svesta si svoje pošteno.- ' je toraj pazno gledala, kdo raemo nje gre, ko stoji 1 a trgu, in če njeno mleko pogleda. In res vidi iti metno gosposke ljudi, med kterimi spozna samo dr. Šraja p. deželne sodnije svetovalca gosp. Čuberja. Ti pogledajo v njen jerbas in glej! prav pri ti priči se mleko v steklenicah (flašali) skisa, da je to kar videti. Zdaj Micka ve, pri čem da je in da mleko postaja kislo in zagrizeno lepo pogledih zagrizenih nemškutarjev. To pove vsem drugim mlekarcam, ki brž sklenejo, da bodo svoje jer-base in steklenice koj pokrile, ko bodo zagledale kacega zagrizenega nemškutarja.
*	V Trstu je oni dan nekega 1 a h o n a popadel pes. Komaj pet minut potem se pes stegne in pogine. Ljudje so mislili, da je bil to stekel pes, zato primejo lahona in ga peljejo v bolnišnico. Kavno tako pobero psa in ga peljejo h konjedercu. A glej čudo! Ko pregledujejo popa-denega lahona, ne najdejo pri njem nič znamenj stekline, nasprotno pa pri crknenem psu v želodcu najdejo hud strup, ki je še le zadnja leta prišel na dan in kteremu se pravi „irredenta“. Ubogi pes pač ni mislil, da bo, ko je šavsnil po lalionu, od njega prejel tak hud strup. — Ta dogodba kaže, kako nevarna je „irredenta“ celo psom, tem bolj se morajo ljudje ogibati lahonov.
*	Petintri desetletnico obhajajo letos Dež-manove „proklete grablje4’, ki so nekaj let že tako pozabljene, da skoro nihče več na-nje ne misli. Bodi toraj s tem ta reč na novo oživljena in v spomin poklicana, ker takega orodja ni bilo in ga ne bo na Kranjskem, kakor so te slavne grablje.
*	V neki družbi je bil pogovor o tem, kteri človek bi bil v Ljubljani najtežji. Ugibalo se je sem ter tj e, ne-kteri so povedali o ljudeh, ki tehtajo še čez dva centa in skoro tri. Pa nek mož med njimi je zmiraj majal z glavo in rekel, da ve še težjega človeka. „No, kteri pa bo to?“ — vpraša nazadnje nekdo. „1 no, deželni šolski nadzornik Pirkar, ker tega vsi naši deželni in državni poslanci ne morejo vzdigniti." — To reče mož, se na-rnuza in gre.
*	A. Kako je to, da v ljubljanski fari na Gradu ni ta predpust bilo nobene poroke? — B. Ker imajo svoje neveste v Begunjah na Gorenjskem.
Pirker ist noch Lamlesschul-iuspeklor!
Razpisane službe.
Služba bistrega človeka, ki bi bil v stanu zvedeti še za kaj, na kar bi se dal naložiti kak davek. Oglasi z naslovom: „Dunajevski, finančni minister na Dunaji."
Služba kočijaža, ki bi znal že zelo skušenega poli-tikarja voziti po Evropi tako, da bi nikamer ne zadel in
se tudi ne zvrnil. Ponudbe z napisom: „Kalnoki, c. k. avstrijski minister unanjih zadev na Dunaji."
Služba pokopovalca mrličev, posebno političnih. Takih služb je več razpisanih, a tukaj le za Kranjsko, Ljubljano in morda še kak drug kraj. Prosilec mora dokazati, da zna take mrtvece tako pokopati, da ne le na njihovih grobovih ne raste več trava, ampak da se tudi za njimi nič slabega več ne govori. Oglasi z napisom: „Konštitucijonalno društvo v Ljubljani" — morajo biti zapečateni s „prokletimi grabljami", pa kmalu, ker na tiste, ki bi prišli še le po pogrebu, se ne bo oziralo.
Služba popotnega učitelja, ki bi Pirkarjeve učiteljne nemščine učil. Oglasi z napisom „kuheltajč“ v Ljubljano — saj vsak ve, kam.
Več oslov in bikov, ki bi bili tako neumni, da za druge tovor nosijo in se gredo bost, želijo prav dobri in mogočni ljudje kupiti ali vsaj najeti. Kdor hoče o tem natančneje zvedeti, naj se obrne do „Brenceljna“.
Služba oznanovalca ali „pridigarja“, ki bo Slovencem pripovedoval, da bo že bolje, če prav ne še koj. Ponudbe s spričevali neutrudljive zgovornosti pod naslovom: „E. Taaffe na Dunaji, firma za pomirjenje narodov."
Služba človeka, ki bi iztirjal vse, kar so „Bren-celjnu" ljudje naročnine dolžni. Pogoji ugodni, zaslužek velikansk, kdor to zna.
Pogovori.
Jaka. Ali si bral, Jože, da je bil na Dunaji rojen otrok, ki je imel dve srci, eno na desni, drugo na levi strani ?
Jože. Pa ta otrok živi?
Jaka. Ne, umrl je.
Jože. To je čudno! Jaz poznam veliko ljudi, ki so popolnem brez srca, pa vendar živijo in še dobro.
*
*	*
Jože. Denarni minister je zopet dobil nektere ljudi, ki ne plačujejo davka ali ga plačujejo vsaj premalo. Ali si to bral?
Tone. Bral! Pa mene bi veliko bolj veselilo, če bi denarni minister prišel enkrat v državno zbornico s predlogom, da mu naj poslanci povedo, kdo preveč davka plačuje, da se mu odpusti. Novih davkov nakladati ni tako težko, kakor plačevati jih, to kmalu kdo zadene.
*
*	*
Jaka. To je pa že res nesrečna Avstrija, vsako leto toliko povodenj! Letos jih je bilo zopet vse polno.
Tine. Da, res hudo je to! Najhujše pa — veš li, kaj je pri vsem tem ?
Jaka. Da toliko reči vniči in pobere —
Tine. Le našega državnega dolga ne.
Jaka. Res, to je pa najhujša nesreča.
*
* *
Tine. V Dalmaciji je naredil general Jovanovič, da mora biti uradni jezik po vseli uradih nemški.
Tone. Kakšen pa je bil do zdaj ?
Tine. Laški.
Tone. No, potlej pa to ni ravno tako hudo za Dalmatince. Laški ali nemški — to je za Slovana toliko, kakor otroku, ki po kruhu upije, pa mu ta prinese kamenja, oni trdih štorov, le kruha nobeden. Jesti ne more ne štora ne kamenja. Dalmatinec ne razumi ne laškega, ne nemškega in dokler ne bo vpeljan njegov slovanski jezik v urade, mu je pač eno in isto, kteri drugi je, ni vredno, da bi se jezil še po vrhu.
*
* *
Jože. Državna zbornica na Dunaji je toraj sprejela postavo, da mora vsak, ki hoče kako rokodelstvo ali obrt-nijo začeti, tudi dokazati, da jo res zna. To je meni prav všeč.
Tone. Meni tudi. Samo to meni ne gre v glavo, kako bodo nekteri ljudje, med njimi tudi doktorji, dokazali, da znajo ljudi odirati, kajti odiranje je vendar tudi rokodelstvo ali celo obrtnija.
Fred ljubljanskim rotovžem.
Meščan. No, oče Trnovec, ali kar ste že, zakaj pa tako nepremakljivo zrete v rotovž?
Trnovec. Uro gledam na turnu rotovškem.
Meščan. Tako? Vam je li všeč?
Trnovec. Se ve da, pa še kako!
Meščan. Zakaj li?
Trnovec. Ker je popolnem nepristranska, to je: pravična.
Meščan. Ej, kako to mislite ? Zakaj je nepristranska ?
Trnovec. Ker se ne briga nič za to, ali so na rotovži gospodarji Slovenci ali nemškutarji, ampak — ona gre svojo pot — — zmiraj slabo, to je nikdar prav.
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
Naznanila.
Kuharjem žganja.
Ljubljanski in kranjski nemškutarji sploh so zdaj ob ves um in pogum, da si ne vedo nič pomagati. Zato je imeniten doktor, ki je njih naravo natančno preiskal, spoznal, da jim manjka špirita. Kdor tedaj ima zalogo takega špirita, ki bi tem ljudem pomagal zopet do tega, da bi kaj novega iznašali zoper vlado in Slovence, naj se brž oglasi v kazini ali pa pri dr. Šraju, ker Dežman pravi, da je on že vsega sit in za take reči nič ne plača.
Velikega psa
bi rad kupil nekdo, ki hoče v Ljubljani kaj veljati, pa drugače ne more storiti, da bi‘ga ljudje zapazili in o njem govorili. Kdor ima kako ptav veliko pasjo mrho, naj jo pripelje v ljubljansko zvezdo (Sternallee), gumpec se bo že koj oglasil pri njem.
Pridnih slovenskih otrok
bi rad pohrustal kolikor mogoče nemški „šulferajn“. Kdor ima takih otrok kaj odveč, naj se oglasi pri načelništvu tega društva v Ljubljani pod naslovom „Garjev Polde.“
Za ploh vleči
išče tudi letos, kakor že marsiktero leto, več gospodičin dosti močnih in primernih gospodov iz vseh stanov, ker se jim je zopet pripetilo, da se niso mogle omožiti. Gospodje dobe za plačo zagotovilo, da drugo leto ne bo več tega, če bodo le oni hoteli.
Pameti
išče in kupuje več ljudi; kdor je kaj ima odveč in jo hoče prodati, naj se oglasi, ,,Brencelj“ mu bo povedal, kterim je bo treba.
„BrenceIj“ piše:
Gosp. A F. v T. Kako se nekteri Slovenci v T. in tudi v G. obnašajo, je „Breneeljnu“ že od prej znano in je dobil tudi več spisov o tem. Zavoljo ljubega miru pa naj bode za danes še tudi Vaš jako izvrsten spis odložen in hranjen za čas, ko bo treba orožja. Hvala lepa z a-lij !
Gosp. F. N. na P. Ne boš! Saj nismo še le danes na svet
prišli!
Gosp. P. G. v S. Mogoče, da je tako. Boli pač tistega, kterega zadene, za „Breneeljna“ je pa to tako malo vredno, kakor za njegove bralce. Kaj boljšega pa všeč, ker pero Vaše je zbadljivo.
Gosp. J. N. na K. Bi bilo le za državnega pravdnika, ki take reči potlej za-se obdrži in še , Brencelj n a“ zraven.
Gosp. L. K. v M. Bleiweisove podobe se dobivajo še pri trgovcu gosp. Kolmanu na glavnem trgu prav poceni. Le do njega se obrnite!
Gosp. M. J. v L. Boljše, da take ljudi pri miru pustite, saj nismo vredni, da bi jih kdo na dan in v javnost vlekel.
Vsem drugim, ki so kaj pisali Odgovor po mogočosti pismeno; če ga pa kdo ne dobi, bodi mu znamenje, da je vse v redu in tako, kakor on misli. Vsakemu posebej pisati pa o najboljši volji ne moremo.
S tem „Brencelj“ naznanja, da bo odslej izhajal 10. in 25. dan vsacega meseca. Priloga „Slovenci v Ameriki11 pride že prihodnjič s primernimi podobami, dobil pa jo bo le, kdor se vsaj do 10. februarja zd-njo oglasi.
^Ljubljanske slike“
in pa
^Petelinov Janez“
se dobivajo še; slike po 60 in 70 kr., povest „Petelinov Janez11 pa po 40 in 50 kr., ravno tako je še nekaj koledarja11 in pa „Ričeta iz Žabjeka11 po 20 kr.; vse to
pri	opravništm „Brenceljna.“