SLOVENSKE NARODNE  PRAVLJICE
Pri Mladinski knjigi je v zbirki Zlata ptica izšel izbor Slovenskih narodnih pravljic* To je že tretja, in to povečana izdaja naših pripovednih izročil, ki jo je pripravil Alojz Bolhar, gimnazijski profesor v Celju in sodelavec  Inštituta   za  slovensko   narodopisje  pri   Slovenski  akademiji.
Zlata ptica posreduje bralcem najlepše pravljice iz domače in svetovne književnosti- Obsežna je že vrtsta knjig, ki vodijo slovenskega ljubitelja pravljic po čudovitih hramih pravljičnosti daljnih dežela- Spoznali smo najboljše pripovedi narodov na svetu: srbske, makedonske, bolgarske, češke, slovaške, francoske, nemške, španske, madžarske, švedske, ukrajinske, litovske, korejske, kavkaške, afriške, pravljice vzhodnih narodov (Tisoč in ena noč) in celo ciganske. Od naših pravljic so izšle pri tej zbirki belokranjske in koroške in pa pričujoči izbor, ki zajema zgodbe s celotnega slovenskega o>:criilj.'.
Pravljice in pripovedke iz zbirke Zlata ptica so še posebej prikupne zaradi bogatih ilustracij. Med umetniki, ki skušajo v teh knjigah s sliko približati bralcu dogajanje v pravljici, so se najbolj uveljavili: Maksim Gaspari, Mihu Maleš, Gvidon Birolla, Maksim Sedej, Jože Ciuha in Janez Vidic.
Lahko bi rekli, da predstavlja pravljica otroško dobo v razvoju besedne umetnosti posameznega naroda. Kakor je otrok preprost, poln nežnih doživetij in pričakovanj, taka je tudi pravljica. In kakor imajo otroci največ primarnih, splošno človeških lastnosti, tako je tudi s pravljico. Pravljice najrazličnejših narodov na svetu imajo mnogo skupnega. Vsem je lastna preprostost pripovedovanja, silno razgibana domišljija, ki čara pred nas čudovite svetove, in čut za pravičnost.
Vendar ni pravljica samo čtivo za otroke. Tudi odraslemu človeku je praznično pri duši, ko spoznava tu skrivnostni svet- Umetniško vredne pravljice imajo v sebi moč, ki prevzame slehernega človeka. Otrok občuduje v njih bajne dežele in junake, odrasli bralec pa se zamisli ntid kritiko socialnih krivic ali moralnih slabosti, ki je pogosto izražena v pravljicah.
Pripovedovanje pravljic je umetnost. Dobri pravljičarji niso samo posredovalci, temveč tudi ustvarjalci. Oni predstavijo poslušalcem zgodbo, kakor jo sami razumejo- Njihovo pripoved spremljajo klici, tuljenje, mahanje z rokami, cepetanje z nogami, višanje in nižanje glasu, skrivanje in še drugi gibi in glasovi. Pri mnogih primitivnih ljudstvih je pripovedovanje pravljic poklic. Pri Eskimih na primer sta pravljičar in šaman (»čarovnik,« »zdravnik-duhovnik,« usmerjevalec duhovnega življenja) pogosto združena v eni osebi. V igluju, koči iz snežnih kvadrov, posluša skupina Eskimov v čarobni polarni noči ure in ure dobrega pripovedovalca pravljic. Tako blaže morečo temačnost zimskega obdobja in se predajajo duhovnemu življenju, po katerem zažeja vsakega, še tako primitivnega človeka.
Tudi Slovenci imamo svoje pravljice in pravljičarje (pripovedovalce zgodb)- »Jedro pravljic je izrazito človeška in mednarodna dobrina,« je zapisal Milko Matičetov v spremni besedi k naši knjigi. Slovenske pravljice so sorodne s pravljicami drugih narodov v bližnji in daljni soseščini. Pravljične
* Slovenske narodne pravljice. Tretja  povečana izdaja. Izbral in uredil Alojz Bolhar- Ilustriral (visoka jedkanica) Miha Maleš. Mladinska knjiga 1959.
569
snovi so se razširjale v kraju iu času  in so  spreminjale  svojo podobo;  nastajale so inačice  (variante)  pravljičnih motivov.
Medtem ko je naša ljudska pesem zgodaj našla zapisovalce, saj smo že v času romantike dobili kar dve znanstveno uporabni zbirki (Korvtkovo in Vrazovo), je zanimanje za pripovedno izročilo pri Slovencih staro komaj sto let.
V dobi političnega in kulturnega preroda po letu 1949 vlada pri nas izredo zanimanje za ljudsko izročilo. Mladoslovenska literarna generacija hoče z njim dokazati upravičenost slovenskega narodnega obstoja. Pojem »narodno izročilo«, pod katerim je romantika razumela skoraj izključno ljudsko pesem, se razširi na ljudsko prozo, običaje in verske predstave. Izobraženci in zlasti dijaška mladina vneto zbirajo narodno blago in ga objavljajo v Novicah, Sloveniji, Ljubljanskem časniku. Slovenski Bčeli in Slovenskem glasniku.
Med zbiralci narodnega izročila sta se že zgodaj izoblikovali dve smeri. Ena skupina zapisuje izročilo verno po pripovedi (avtentični zapisi), druga pa ga bolj obnavlja, reproducira. Za znanstveno uporabo so zaželeni seveda avtentični zapisi, vendar imamo teh zelo malo, ker je folkloristika (veda o folklori, o ljudski duhovni kulturi, zlasti izročilu) pri nas šele v nastajanju. Zato segajo razisikovalci ljudskega slovstva tudi po literarno preoblikovanih zaipisih, kadar so le-ti ohranili osnovne elemente zgodbe.
Slovenska umetna proza se je rodila iz ljudske. Sprva pisatelji skromno obnavljajo ljudske pripovedi (folklorizirajoče pripovedništvo), si ob njih oblikujejo jezik in slog (Svetec, Trdina, Valjavec), kasneje pa njihova ustvarjalna sila preraste okvir preproste pripovedi in vnaša vanjo lastne elemente in ideje. Levstik pravi v uvodu svoje dovršene povesti o Martinu Krpanu, da jo je bil zvedel od starega Močilarja. In tudi literarni dvojček Martina Krpana, Jurčičev Domen, skuša biti napisan kar se da verno po Oralkovih besedah. Izhodišče celotnemu pisateljskemu opusu Janeza Trdine je ljudsko izročilo. Zanimivo je, kako trije slovenski pisatelji klasiki popisujejo svoje mladostno doživljanje ljudske pravljice v času, ko je bila ta še tvorna. Trdina pripoveduje, da je bil v svet, ki si ga je ustvaril po pripovedovanju pestunje Neže in hlapca Tomaža, tako zamaknjen, da so je ogibal gozdov in globeli, v katerih bi utegnile prebivati panane deklice in strahovi- Tudi Levstika in Jurčiča je izročilo, ki sta ga sprejemala kot otroka v kmečki izbi, podobno prevzelo. Jurčič je s peči poslušal čudežne zgodbe in je pripovedovalcu .naravnost pod nos in tudi v usta gledal«. Levstiku pa so bili to »blagi časi, ko je še z odprtima ustnicama gledal v tistega, ki je pripovedoval pripovedke o čarodejnicah in strahovih, ali pa se je na peč stisnil in od groze ves trepetal«.
Del mladoslovenske generacije (Matija Valjavec, Davorin Trstenjak, Matija Majar-Ziljski, Anton Janežič) se je z vso resnostjo in teoretično kar solidno pripravljen (mitološka teorija bratov Grimm in druga tuja literatura) lotil zbiranja v znanstvene namene. To tradicijo so v drugi polovici 19. stoletja in še v našem stoletju nadaljevali ljubitelji »starosvetnega« izročila, povečini nestrokovnjaki, ki so zbirateljsko delo družili z literarnimi ambicijami. Tako so nastale številne pokrajinske zbirke slovenskega pripovednega izročila: Križnikova iz Motnika, Gabrščakove soške in primorske pripovedke, Šašljeve in Zupančeve belokranjske, Kotnikove in Mbderndorferjeve koroške,
570
Tomažičeve pohorske pravljice in še druge. Na osnovi tega gradiva, revialnih in časopisnih objav ljudskih pripovedi je sestavil Jakob Kelemina Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930) — kljub pomislekom, ki so jih izrazili kritiki, epohalno knjigo, ki predstavlja pripovedno bogastvo vseh slovenskih pokrajin in je opremljena z znanstvenim dokumentarnim aparatom m izčrpnim Mitološkim uvodom.
Tudi Bolharjev izbor pravljic je splošno slovenski. Na osnovi dosedanjih knjižnih izdaj in periodičnih publikacij prikazuje slovensko pravljico v razponu enega stoletja, od tedaj dalje, ko so se zanjo začeli zanimati in so jo zapisali. Razumljivo je, da ti zapisi niso vedno idealni in ne odgovarjajo zahtevam znanstvene folkloristike, pač pa pripovedujejo o odnosu naših zbirateljev do ljudskega slovstva. Milko Matičetov ugotavlja, da so samo zadnji trije zapisi klasični vzorci povsem preprostega pripovedovanja. Vendar moramo ipriznati uredniku spoštljiv odnos do gradiva; nikjer ni samovoljno posegal vanj. Bolharjev izbor Slovenskih narodnih pravljic je »uporabna« knjiga, namenjena branju, spoznavanju .slovenskega duhovnega zaklada, vendar nudi avtor v opombah zahtevnejšemu bralcu tudi najnujnejšo znanstveno dokumentacijo. Navaja točen naslov pravljice, zapisovalca, pokrajino, kjer je bila pravljica zapisana, prvo objavo in variante.
Danica   Zupančič
571