Igor Zabel
Kratke zgodbe
Analogije
Na steni je moker madež, ki se nikoli ne posuši. Okrog pipe za vodo rase tudi mah. Trudim se, da ga ne bi pogledal, kadar natakam vodo v svoje obtolčeno svetlomodro vedro, dajo bom odnesel v sobo in pogrel na štedilniku. Na hodniku se ne maram umivati, čeprav nekateri to počnejo. Medtem ko zaklepam vrata, voham klor v vodi, ki se segreva.
Na kuhalniku, ki je ostal še po prejšnjem najemniku, na tistem predpotopnem okroglem rešoju, ki je kot razbeljen labirint iz žičk, vtisnjen v porozno, krhko, opeki podobno snov, tam brbota voda, in v tej svetlobi je precej žveplene barve. Zunaj je kar gosta megla. Ob takih večerih lahko tudi v sobi zavoham dim, ker okna ne morem nikoli čisto zapreti. Bolj malo se vidi v tem mraku in megli. Prav pod mojim oknom je sicer privita na steno plinska svetilka, ampak ne pomaga kaj preveč. Sicer pa tako ali tako najbrž ni nikogar zunaj. Mogoče samo psi, če so jih spustili, mogoče so jih spustili, prej se mi je zdelo, da sem slišal lajanje. Precej oddaljeno lajanje, sicer.
Pred časom sem jih videl z okna, takrat je bil tudi večer, približno toliko je bila ura kot zdajle, bili so zadihani, ampak metodični, in za njimi je ostajala razpršena slina, ki seje potem bliskala tu pa tam po tleh. Videti so nevarni, ampak te pustijo pri miru, če jih ne oviraš in jim pravočasno skočiš s poti. Preprosto ne zmenijo se zate. Sam jih še nisem srečal na ulici, sem pa to slišal od ljudi, ki jim verjamem.
Slišim tudi cvileče zvoke, visoko pločevinasto škripanje. To je svetilka, ki pod mojim oknom niha v vetru. Slišim še nekako ščebctanje, nejasen zvok, ne vem, od kod prihaja, se mi pa zdi prijazen. Okrog nekaterih hiš, malo više po ulici, so pred kratkim postavili odre. Mogoče je to čebetanje kaj v zvezi s temi odri?
V nosnicah čutim dim. Razmišljam o sajah, ki se topijo na snegu. Razmišljam o svežem ometu, ki se suši na starem zidu. Razmišljam o vseh tistih drobnih rjastih lisah na jekleni površini. Razmišljam, kako je šibka svetloba nad ulico zaprta v pločevinasto kletko svetilke in kako skupaj z njo niha sem in tja. Razmišljam in poslušam, kako v odrti posodici na kuhalniku vre voda.
Športnik iz brona
Potem ko sem presenečen spustil časopis na mizo, da je zazijal v svet s svojo odvratno tračarsko stranjo - kaj je bilo potem? Takoj sem se oblekel in se odpravil. Bil sem naivno in negotovo prepričan, da bo to kaj pomagalo. Tresel sem se in hitro dihal; moral sem biti zelo razburjen. Najbrž mi je bilo to tudi videti. Nisem čakal dvigala in nisem prižigal luči na stopnišču. Kaj boljšega mi takrat ni prišlo na misel; najbrž pa tako ali tako ne bi mogel napraviti ničesar drugega. Sam pri sebi sem ponavljal odlomke tistih zoprnih stavkov. Samo to mi je šlo po glavi. Zunaj je bilo že malo megleno. Skoraj čudil sem se samemu sebi, da me vse to še tako prizadeva. Hodil sem zelo hitro, vendar nisem čutil nobenega napora. Ulice so šle kar same, zavijale okrog ovinkov, neslišno divjale po vlažnem prahu.
Tam je bil naenkrat tisti bar, prav tisti zahojeni bife. Bil sem presenečen, da sem tako hitro prišel do njega. Gotovo ni bilo zelo prijetno v njem v soboto popoldne kupovati vžigalice. Zdaj je bil zaklenjen in temen. Vedel sem, da gaje zaprla sanitarna inšpekcija. Niti neonski izvesek ni bil prižgan. Znotraj pa seje po mizah prah nabiral.
Ampak šel sem kar naprej, nisem se ustavljal. Saj sem bil že skoraj tam. Medtem se je zmračilo. Cestne svetilke so oddajale prvo, komaj opazno svetlobo, ki se je počasi krepila. Ko sem prišel, nisem vedel, kaj naj še naredim. Najprej sem nekaj časa stal, napol skrit za nekim vogalom. Potem sem šel počasi dvakrat ali trikrat gor in dol po ulici in poslušal, kako vagoni na ranžirnih tirih trkajo eden v drugega. Poskušal sem si urediti misli in dejanja in se odločiti, kaj naj počnem zdaj, ko sem tu; ampak mi ni preveč uspevalo. Zato sem šel malo naprej in na drugo stran ulice in se umaknil v senco ob neki hiši. Tam je bil včasih vajeniški internat, ampak fante so preselili nekam drugam, naselili pa niso še nikogar drugega, zato je bila hiša prazna in temna in skoraj smešna s tistim socrealističnim pubertetnim športnikom iz brona, ki je stal pred njo. Stopil sem k njemu, ga potolkel po desni, dvignjeni nogi, vendar ne premočno, da ne bi preveč zabobnelo. Potem sem ga pustil in se še malo oziral naokrog.
Nekaj me je motilo. Bilo je temno, svetilke pa so bile daleč in šibke, zato nisem takoj vedel, kaj. Potem sem se zavedel, da so tam vse prezidali. Ulica ob progi je šla zdaj malo drugače. Kjer je bil prej nasip, je bila zdaj nova betonska škarpa, in kjer ni bilo prej ničesar, je bila visoka žičnata mreža. Bil sem presenečen in nekaj časa žalosten. Kmalu pa sem se vrnil k svojim skrbem in pozabil na prezidave; samo še nekakšen slab občutek mi je ostal, ob vseh drugih slabih občutkih.
Mogoče to sploh ni res, sem si dopovedoval, in oni po svoji stari navadi samo nekaj blebetajo; tako sem mlel v sebi, ko sem se mimo te nove škarpe počasi vračal domov. Takrat bi me zelo pomirilo in razveselilo, če bi vedel, da gre res samo za neumen domislek enega od zapitih urednikov trač rubrike. Nisem si mogel misliti, da je resnica prav nasprotna od tega, kar meje razburilo in prestrašilo, in da se bo prav zato vse razpletlo še mnogo slabše.
Literatura
27
Mojstri
Pozvonijo, in ko jim, sprašujoč se, kdo bi to utegnil biti, odkleneš, te kar odrinejo, v svetem prepričanju v svoje poslanstvo zakorakajo noter, da cvilijo ploščice v predsobi, da škripa parket in da se vlečejo za njimi nevarni madeži. Nekako kar odrinejo te, in ko jih ob odprtih vratih debelo gledaš, so že notri, mimogrede nekaj zamomljajo, morda v nekak primitiven pozdrav, rožljajo s svojimi stvarmi v torbah, videti je, da poznajo razporeditev prostorov prav tako dobro kot ti sam, točno vedo, kam morajo, in tja se z vso gotovostjo odpravijo, v nejasnem trdnem prepričanju, da opravljajo svojo dolžnost.
Ne, ne pustijo ti čjisa, da bi zajel sapo, odkleneš in za malenkost odpreš vrata in nenadoma zagledaš moder rokav in roko s črnimi madeži, ki drži tisto zgonjeno in oguljeno usnjeno torbo, in takrat so že v stanovanju; ne, niti toliko časa nimaš, da bi zajel sapo.
Z zagrizeno odločnostjo korakajo mimo nepospravljenih postelj in nepomite posode, skozi razmetane sobe, v svojih debelih škrpetih gazijo skozi občutljivo meso prostorov, ki bi jih bilo treba skriti, ti pa capljaš za njimi v malo raztrganih, vsekakor pa zelo neuglednih domačih oblekah, zapiraš vrata, ko je že prepozno, v zadregi jim stojiš za hrbtom, ko začenjajo s svojim orodjem ropotati po ceveh, in se počutiš, kot bi te nagega postavili na sredo prometne ulice.
Geografija telesa
Zvečer, ko z zaprtimi očmi skrčen leži v hladili sobi, z mislijo potuje po zemljevidu svojega telesa. Razgiban, nagrbančen relief, ki ga lahko čuli z izsušeno kožo, presekan z redkimi prometnimi potmi, s prašnimi cestami, z železnicami, po katerih se ure in ure vlečejo vlaki in ljudje v zatohlih kupejih poskušajo spati, a jih vedno znova meče v budnost, preden spet zakinkajo. Nad glavo imajo kovčke in vreče in iz košare, potisnjene pod klop, gleda glava psa. Ta je začuda čisto pri miru, samo enkrat ali dvakrat potiho zacvili. Če premakne komolec, lahko začuti njegovo kosmato ohlapno kožo, napeto prek kosti, ki jih mehčajo tanki prameni kit. Maloštevilni ljudje, ki so kdaj potovali skozi tiste kraje, opisujejo ljudi tam zelo podobno. Govorijo o nenavadni spremenljivosti njihovega značaja, o sunkoviti muhavosti, s katero prehajajo iz otopelega mirovanja, ko se zdi, da ne opažajo sploh ničesar okrog sebe, v nenadne izbruhe histeričnega besa, takrat se z vreščečimi glasovi zmerjajo v svojem ostrem, hitro tekočem jeziku in si s posebnimi gibi grozijo s pestmi; in nihče ni spregledal za naše pojme nenavadnega, skoraj zaljubljenega oboževanja junakov lokalnih nogometnih klubov. Do tujcev so sumničavi.
Predsednik HS
To je resnična zgodba.
Enkrat sem se peljal z avtobusom in sem naenkrat zagledal nekoga, ki mu je bil čisto podoben, ampak še zdaj ne vem, ali je bil to res on, ker sem šel takoj čisto nazaj na zadnjo ploščad, kjer sem gledal skozi okno, ne da bi se ozrl, in tesnobno razmišljal, če me je mogoče videl.
Bilo je še več takih srečanj. Enkrat v kletnem bifeju, ko je šel on skozi ena vrata noter, jaz pa skozi druga ven, kakor da ni nič. Tistemu, ki je bil z mano, se je najbrž zdelo čudno, kako da se mi naenkrat tako mudi. Drugič na na avtobusni postaji. Imel je rdečo kravato. Takrat je nekam strmel, na srečo je kmalu pripeljal pravi avtobus. Zelo sem upal, da me ne bo opazil. Mislim, da me ni.
Živi v stanovanju, polnem navideznega udobja in plastičnega baroka. Njegovi predali so polni nekakšnih uradnih papirjev, vsako zadevo ima v posebni kuverti, tam hrani na kupe potrdil, nekaj zase, nekaj za hišo, nekaj za ne vem koga.
Na splošno je sicer čisto prijeten gospod, samo malo živčen. Kadar govori, včasih nenavadno spači obraz, posebno če je malo v zadregi. Včasih tudi malo trzne Z ramenom, mimogrede, ali pa sune z glavo.
To je sivolas in rdečeličen gospod, rad obuja spomine na predvojni čas in vehementno razlaga svoja mnenja o sedanjih napakah.
Strašno rad debatira in nujno rabi koga, ki ga posluša. Ampak po nekaj seansah pazljivi poslušalec že obvlada večino njegovega repertoarja.
Včasih se ima za prebrisanega in hoče nekatere stvari izpeljati okrog ovinka, v bistvu na precej intrigantski način. Ampak tudi če to uvidiš, mu nič ne moreš.
Zelo ga motijo stanovalci nad njim. Včasih dolgo v noč kvartajo in popivajo. Včasih pa otroci dirkajo po stanovanju in vlačijo sem in tja stole. Tega ne prenaša dobro. Živčen je. Take stvari ga potem strašno vznemirijo. Jezi se tudi nad tistimi, ki neredno plačujejo svoje obveznosti, in nad nepoštenim poslovanjem stanovanjskega podjetja. Pogosto se razburi tudi ob nemarnem odnosu nekaterih do skupnih prostorov in družbene lastnine.
On že ve, kaj bi naredil z njimi.
Lebdenje
Medtem ko se desna noga telesa, visečega v praznini, skoraj dotika tal, leva, lagodno skrčena, počiva na nekakšnem nevidnem podstavku. Roki ohlapno padata ob trupu. Glava sloni na levem ramenu. A vseeno se sprašujem, komu ukazujejo te zastrte oči.
L	I	T	E	R	A	T
URA	29
Elipse sovraštva
Na koži čutim zlobo luči, ki sevajo okrog sebe elipse sovraštva, in skozi sajasto meglo voham strah, ki ga vzbujajo. Lahko bi otipal blatno dlako ščenet, ki vohljajo okrog plotov in se drgnejo ob hišne vogale. Slišim delavce, ko tulijo v megleno noč, in vagone, ki ropotajo in drsajo po tirih. Zaznam nevarnost, ki sedi v razsvetljenem podstrešnem oknu. Vem, kdo živi za njim, ne vem pa, kaj hoče, ko mi za hrbtom podrsavajo vagoni.