Gospodarsha bonferenca v Londonu Gospodarski odsek Zveze narodov v Ženevi je sestavil ter objavil statistiko svetovne trgovine do konca marca 1933. Objavljene številke dokazujejo, da se je svetovna trgovina v 1. četrtletju letošnjega leta zopet zmanjšala. Gospodarski odsek je proučil uvozno in izvozno trgovino 49 držav, ki tvori 90% celokupne mednarodne trgovine. Skupna vrednost izvozne in uvozne trgovine teh dr7&.V v 1. četrtletju 1933 je znašala samo 35% trgovine 1. 1929. Zadnja 4 leta je svetovna trgovina, ako izvzamemo zadnje četrtletje 1932, v stalnem padanju. Dočim je v 1. četrtletju 1929 skupna .vrednost izvozne in uvozne trgovine znašala 15.289 milijonov zlatih dolarjev, je svetovna trgovina v 1. četr tletju 1933 padla na 5381 milijonov zlatih dolarjev, torej skoro na eno tretjino. Kar se tiče kolikosti blaga, je nazadovanje manjše nego po vrednosti. Po kolikosti je svetovna trgovina leta 1930 padla za ,7%, leta 1931 za 10%, leta 1932 za 15% v primeri z letom 1929. Za letošnje leto je ugotovljeno zopetno nazadovflpj^. p^ .vrfidnosti, pa tudi po kolikosti blaga. r Te številke dokazujejo, kako potrebna je bila svetovna gospodarska konferenca v Londonu, ki ji je bil namen: poživitev svetovnega gospodarstva ter svetovne trgovine. Svojega namena ta Ikonferenca ni dosegla, kakor tudi ne njena prednica pred 11 leti: svetovna konferenca v Genovi leta 1922. Razlog obojnega neuspeha je isti: sebičnost posameznib držav, ki je tolika, da je nemogoče, izravnati križajoče se interese •poedinih držav. Pada svetovno gospodarstvo, pada svetovna trgovina, samo- pašnost držav pa narašča in z njo narašča neurejenost svetovnega gospodarstva in zmeda na svetovnem trgu. Človeštvo je stavilo velike nade v gospodarsko ikonferenco v Londonu, zato je splošno razočaranje tem večje. Velesile, ki so v prvi vrsti poklicane za žrtve na podro.ju ozdravljenja svetovnega gospodarstva, gledajo vsaka samo na lastne interese. Znana je uloga, ki jo je igrala Amerika — Zedinjene države — na londonski konferenci. Njen namen je sanacija (ozdravljenje), vendar ne svetovnega gospodarskega stanja, marveč sanacija Amerike na stroške Evrope. To sanacijo bi naj prineslo razvrednotenje dolarja, ki ga je izvršila ter ga vzdržuje država sama. Razvrodnoteni dolar naj bi poživil ameriško gospodarstvo (proizvodnjo in trgovino), kar je v precejšnji meri že storil. Kakor si je Amerika na londonski konferenci zamašila ušesa proti zahtevi po mednarodni uredjtvi valut posameznih držav, brez ;_Ł_it__G je prenovitev in poživitev mednarodne trgovino skoro nemogoča, tako se jo kazala popolnoma gluho v aekem drugem velevažnem vprašanju. In to je vprašanje dolgov Evrope Zedinjcnim državam. Stališce Amerike je slejkoprcj: Evropa, plačaj! Vsled ameriškega stališča je to.ka za točko izpadla kot neobdelana iz konferenčnega programa. Na jescn bodo konferonco s programom vred najbrž prenesli v Ženevo, ikjer vlada, l_akor upajo, boljše ozračje za uravnavo mednarodnih težav in rešitev mednarodnih vprašanj. .