štev. 42. V Ljubljani, v sredo 3. novembra I9I5. Leto II. Naš oklopni vlak na koroško-goriški vojni fronti: V poslednjih bojih je naš oklopni vlak smelo zavozil prav do laške p^ozicije v železniškem predoru ob izviru Soče, Lahe ondi presenetil, jih pregnal in zasedel predor. Dan vernih duš. z drevja gine listje velo, sever piše čez ravan, • z medlo-sivega podnebja naletava dež droban. Množice v obleki žalni med grobovi se vrste, z lučicami, s pestrim cvetjem dom pokojnikom krase. ... Na prostranem polju slave mnogo novih je gomil. . . Kdo junakom tem bo danes grobe s cvetjem okrasil. . .? Pa — saj lučic milijone v čast junakom že miglja: luči svitle — misli naše, ki nam vro iz dna srca. Daleč tam so njih gomile, misli pa hite do vseh, zdi se nam, da oni zopet so pri nas in mi pri njih. Mesto cvetja — spomenik jim pne se do neba višin, klic hvaležne domovine: „Večen bo na vas spomin!" Manica Kumanova. Vladimir Tresčec pl. Branjski: Ferid. [ (Nadaljevanje in konec.) „Moja častniška beseda jamči za to!" „A te dve priči?" „Lažeta ko spa." „Na vislice z njima!" Sam razvežem reke Feridbegu. Njegovo telo se je zdaj treslo ko vejica na vetru, — a govoriti ni mogel. Ko sva, malo kasneje, skupaj pila kavo, mi je rekel Ferid svečano: „Gospodine — brate — štogod u mene zaželiš, tvoje je!" Od takrat sva bila najboljša prijatelja. Meni je bil Ferid že od prvega časa mil, a zdaj se nisem mogel otresti dojmu te junaške pojave, tega priprostega, a vendar aristokratskega duha in vpraševal sem se, ni li tu, na obalah Neretve, ostalo tudi drugih rimskih sledov razen kamenitih mostov. Kako je zdaj Ferid meni — okoli deset let mlajšemu — služil in stregel! Niti plena, niti puške ni dovolil, da nosim sam, — vse je naprtil nase, a kadar sem prišel v njegovo kočo, me ni mogel nikdar dovolj visoko in mehko posaditi, prinašajoč vse preproge in blazine, kolikor jih je premogel, — zalival me je s kavo in limonado ter mi zvijal toliko cigaret, da se mi je večkrat zameglilo. Pred menoj ni bil to več silni junak, nego malo dete, nežna ljubica, ki čita misli z oči in sluti želje v srcu. „Samo da mi te je zadovoljiti . . . Samo da mi je znati, što najviše želiš!" je vzdihoval večkrat. A nekega dne me obide, ko sem bil pri njem, misel neumna in objestna. Ali sem bil preveč široke volje, kaj li? Morda sem se kje ob kaki topli „švabici" preveč razgrel —? Ne ,vem več povoda. Ko je Ferid iz nekih rok sprejel skozi priprte duri kavo, sem opazil skozi špranjo vrat nekaj, kar je izgledalo ko sen o orijental-skih odaliskah, o čarobnih Gruzinkah in meni je bilo, ko da me je ošinil blisk velikih, čarobnih oči. Ne smehljajte se, — gospa — saj veste, da danes nisem lajtnant od takrat, — a kaj takemu ne pade vse na um? Hipoma se mi v ghvi izvije cel roman in dejal sem: „Čuj, Ferid, nečesa si želim." „De, boga ti, brate, šta bilo, da bilo, bit če!" Malo sem se obotavljal, gotovo me je postalo sram, a želja za „aventuro" je bila močnejša od poštenja. „Ni prav, da se ti žena skriva pred menoj, če sem ti brat! . . . Baš si želim, da jo vidim." Ferid, ki rhi je nalival kavo iz malega ibrika, je za hipec obstal. Ozrl se mi je v oči, resno, mirno, nato pa je vprašal z glasom nenavadno tihim: „Baš želiš?" Jaz radoveden in objesten, sem ponovil: „Da!" On je pomolčal, se zgrabil za glavo, sunil fes na zatilnik in si drgnil glavo in lici z roko. Nato je pocenil predme in se zagledal v tla. Oči so mu trepetale v jamicah in naglo se je obrnil od mene, — jaz pa sem planil, da mu pogledam v lice, in opazil sem dve debeli solzi, ki ju je brzo otrl. Videl sem v teh dveh solzah vso veliko muko, ki jo je trpel ta moj junak. In skesal sem se in vzkl knil: „Za boga, oprosti, Ferid, — niti slutil nisem, da je to nekaj velikega in težkega, — nisem vedel, veruj mi! Čuj, povem ti: nočem je videti, nikakor, tako mi boga! Samo verjemi mi, človek! Tega nisem za nekaj važnega, — samo pošalil sem se!" Medtem ko sem tako govoril, je Ferid plakal! Nato se je umiril in dejal: „A tvoja šala malo da ne stade Za-hide glave!" „Kako za boga? Kaj si hotel storiti?" „Ti si mi zdajle vdrugič rešil življenje. Za teboj bi je žive ne ugledalo nobeno oko več razen — tole ledeno oko!" In to rekši je položil roko na krasno, vso z srebrom okovano pištolo albaneškega kova, — potem pa me je zgrabil za roko S primorskega bojišča: Pogled na Tržič (Monfalcone), ki leži sredi bojne fronte. S primorskega bojišča; Devin nedaleč Tržiča (Monfalcone), — v ozadju na desni stara, od Lahov razsuta razvalina, spredaj luka ob morju. Stran 2. TEDENSKE SLIKE. 42. štev. \ in preden sem mogel razumeti kaj hoče, jo je pritisnil na svoja usta in na čelo. Ko sem mu v istini rešil življenje, takrat ni našel niti besedice zahvale, a zdaj mi je roko poljubljal. Jaz pa, gospa, sem tistikrat prvič razumel besede Hamletove, ki pravi, da velika ljubezen ne more dovoliti niti vetrecu, da poljublja lice ljubičino, ne da bi mu bila zavidna. Makedonija, povod tretje balkanske vojne. Bolgari in Srbi, ki so skupno krvaveli na raznih bojiščih ter skupno izvojevali več sijajnih zmag, so se po končani prvi balkanski vojni razprli in se zapleli v vojno med sabo. V tej drugi balkanski vojni je bila sreča milejša Srbom in Bolgari so bili poraženi. Zdaj pa se hočejo Bolgari osve-titi Srbom za ta poraz in za bukareški mir. ki je prizadel Bolgarom ogromno škodo, ter si hočejo vzeti z orožjem tisto, česar jim nista prinesli niti prva niti druga balkanska vojna — Makedonijo, ki je povod tretje balkanske vojne. Bolgari so hoteli izlepa doseči, da jim Srbi vrnejo Makedonijo, a Srbi tega niso hoteli storiti, češ da so si jo z drugo balkansko vojno osvojili ter so ponujali Bolgarom le neznatno popravo meje, so Bolgari porabili sedanji tre-notek, ki je zanje najbolj ugoden, se zvezali s Turčijo, Avstrijo in Ogrsko ter Nemčijo, in unela se je tretja balkanska vojna. Bolgarska, nemška in avstro - ogrska vojska prodira po skupnem načrtu v Srbijo, kjer se baje odloči usoda Dardanel in Carigrada, obenem pa tudi končni uspeh že drugo leto trajajoče svetovne vojne. Severno in severnozahodno od Egej-skega morja se širi hribovita, gorata in z razsežnimi plodnimi planjavami pokrita Makedonija, ki je bila že stojetja krvavo bojišče narodov in vladarjev. Že pod Filipom II. in Aleksandrom Velikim je bila Makedonija po vsem svetu slavna zemlja, kasneje bojišče Rimljanov, Bizanca, Germanov, Slovanov in končno Turkov. Ni menda stoletja, ki bi bilo minilo za Makedonijo mirno in brez bojev in morij; v makedonskih vaseh ni še nihče doživel sivih las, ne da bi bil priča kakšne vojne, pobojev ali masakrov. Za Makedonijo se vrše že stoletja borbe z orožjem in med diplomati. Makedonijo napajajo lepe reke Mesta ali Karasa, Struma, Vardar in Bistrica, ki se vse iztekajo v Egejsko morje; zato je zemlja plodovita, saj je- bila stokrat v bojih prekopana, preorana in pognojena s krvjo in s trupli neštevilnih bojevnikov; zemlja pa je tudi bogata raznih rud in — kar je glavno — leži blizu morja, kamor hrepeni vsak naix>d. Zahodna meja Makedonije teče od Šarske planine (južno Pri-zrena) čez Desetero jezer (med Ohrido in Bitoljem) na jug do Grčije; na jugu jo zaključujeta Pindovo pogorje in gora Olimp; na severu jo omejujejo stare meje Srbije in Bolgarije, na severozahodu pa črnogorske skale; na vzhodni strani je meja Ru-dopsko pogorje. Tudi večnoslavno Kosovo po je leži v Makedoniji. Vobče pa se imenuje Makedonija ozemlje med zgoraj na- vedenimi štirimi rekami; mnoga jezera jo delajo še posebno lepo in sadunosno. Poleti vlada neprevroča temperatura, pozimi )a je silen mraz ter zapade visok sneg,