Poućne iiitvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaro si a v. (Dalje.)
23L
Koka   pri   starih  Peruvancih.    Španjolci   njeni
nasprotniki.
KoruQ, koruzo in tobak smo prejeli iz Amerike. Prva «dva darova sta nam hrana, a tretji dražilo. Ali prav ta dar se je najbolj po svetu razširil. Koliko poželi človek tižitka in omame, jasno nam priča povest tobaka. V novejšem času je dobila Evropa iz Amerike novo dražilo, prav za prav nov strup, ki bode pa človeštvu več koristil nego je tobak. Ta strup je danes uže dobro znan v Evropi, jiazivajo ga „kokain,^ ali v rokah zdravnikovih more biti velika tolažba bolnikom. Strup in lek ta je vzbudil iz nova pozornost na rastlino, od katere se dobiva. Domačini ameriški so imeli svoja dražila, kakor so jih imela vsa plemena starega sveta. Glavno dražilo, v katerem so Američani  iskali   sreče   in naslade, bil   je tobak, samo
Peru in Bolivija sta imeli svoje dražilo v drugi rastlini, v koki. Žvečenje kokovega perja je bilo okoli And v navadi od najstarejših časov. Ko so Španjolci podjarmili Peruvanske kraje, našli so silne nasade grma koke. V jeziku indijanskega plemena Ajamarskega znači koka tisto^ kar rastlina.
Kmalu so se upoznali Španjolci s porabo tega grma. opazili so namreč, kako se Indijanci na kratek čas od dela odtegnejo in mej tem poželjivo žvečijo perje nekega grma. In kamorkoli so prišli, povsodi so žvečili koko, in po perji se je toliko popraševalo, da je v prometu imelo vrednost novcev. Kedar so pozneje v teh krajih vpeljali zlate in srebrne novce, postala je koka najglavnejša trgovinska ruba. Za časa Peruvanskih vladarjev je imela vlada glavni nadzor nad vzgojo koke. Bajka pripoveduje da je božmski sin solnčev prišel k ljudem in iih poučil o bogovih, pa tudi na poljedelstva in koristne iznajdbe jih je napotil. V istem času je poklonil ljudem božansko rastlino koko, „katera gladnega siti, trudnega in onemoglega krepi, a nesrečnemu skrb in nadloge  preganja."
Peruvanci so smatrali koko kot neko svetinjo, katera je bila v čislih ne samo v domačem nego tudi v vsem javnem življenji. Pri verskih svečanostih, v miru in na vojski je bila koka zelo važna. Duhovniki so svojim bogovom kot najlepši in najdostojnejši dar dajali koko. Ves čas mej službo božjo, pripoveduje Tschudi, žvekali so duhovniki koko, a če bi ne imeli dovolj koke, ne bi milosti božje mogli izprositi. In vsak drug, ki je iskal pomoči božjo, ni se smel duhovniku približati brez koke v ustih. Nobeno delo ne bi uspevalo, ako bi ga ne spremljal blagoslov kokov. In ta sveta rastlina je dobila najvećega neprijatelja v vsiljenem gospodarji. Španjolci so prezirno motrili vse običaje in navade Peruvancev, in tatfo se je njih. mržnja vrgla tudi na koko. Kraljevski ukaz 1569.1. je trdil, da je koka vražji dar, in strogo je prepovedal koko žvekati, Povsodi so dali koko sekati in izkopavati, a zatirani Indijanci 80 se morali skrivati, da so mogli žvekati koko ; svoje navade kar niso mogli opustiti. Kedar so španjols&i gospodarji in rudarji izprevideli, kakov blagoslov je koka robom, da samo ob njej morejo prenašati najtežavnejša dela, začeli so jo sami zagovarjati in hvaliti.
Tudi duhovniki so začeli koko v Evropi priporočati. Jezuvit Antonijo Jalian je spisal knjigo z naslovom : „Biser ameriški", kjer koko jako povzdiguje, a tudi obžaluje, da je niso v Evropi vpeljali namesto kave in čaja, ker bi siromašni svet laglje prenašal glad in žejo. španjolski zdravnik Crespo je hvalil 1793. 1. izredna svojstva kokova in jo posebno priporočal evropskim mornarjem. Tega mnenje se je poprijel v novejšem času tudi sam Tschudi, čai, da bi koka bila pravi blagodar mornarjem, kateri se mučijo s težkim delom in jedo nasoljeno hrano. In sedaj se je koki množila hvala od dne do dne, in če tudi je to ni v Evropi udoaačilo, privedlo nas je vsaj do kokaina. Tudi Peruvancem sedaj ni nobeden več branil koke saditi ia žvekati, in zato se je ona zopet dokopala do stare
255    -
-    256
slave in svetosti. Še dandanes potisnejo Indijanci miliai pokojnikom po kos kokovega peresa v usta, da jih na drugem svetu bogotovi tem prijaznejše vzprejmejo. Kedar Peruvanec tu ali tam zadene ob staro mumijo, katera ga spomina slabih časov njegovega naroda, takrat KOt spomin te davne slave položi perje kokovo kot dar svojega srca in kot sveto žrtvo, pa mu pri srci nekako odleže. Vera v božansko moč kokovo ni se mogla vse do danes zatreti. Imajo starih pravljic, katere so pripovedali že za časa, ko 80 Inke vladali, da neki gorski modri bogovi skrivajo blago zemeljsko po votlinah. Do tega blaga človek ne more priti 6 praznimi rokami, a če bi pokadil bogovom s kokovim perjem, usmilili bi se ga takoj, in človek bi laglje do rude prišel. Tudi dandanes še rudarji, kateri kopljejo rudo po Andah, mažejo z nažvekano koko rudo, da bi se jim omečila in delo   olajšalo.
(Dalje prihodnjič.)