Potovanje križem sveta.
Od hrane ali iiveka mnogoverstnik ljudstev.
Vsedli se bomo danes k mizam mnogoverstnih ljudstev po svetu in gledali bomo; kaj jejo, ne da bi oponašali enim žlahnih jedil in oblizkov, ali milovali druge zavolj revne hrane. Naš namen je višji. V sledu za tem, kaj vživajo različni narodi, spoznali bomo tisto resnico, ktero so natoroznanci narn že davnej odkrili, da po hrani ljudstev se ravna razloček narodov, se pre-minja natora, telesni in duševni značaj človeka, da na-rodovnost je deloma izvirek živeža.
Ne bo nam treba na dolgo in široko tega razkladati ; vsak tudi preprost bravec bo resnico naših besed lahko razumel.
Kar človek vživa, želodec njegov predela v nek poseben sok; iz tega soka postane kri; iz ker vi pa se nareja vse od kosti do možganov, iz česa človeško truplo obstoji. Ni tedaj norčija, ako rečemo, da naše roke, noge, naše lice, naše oči so spečene iz mesa, kruha, krompirja, fižola io sploh vsega, kar koli vživamo. Vsak pa bo sam po sebi tudi razumel, da je tu govorjenje le od trupla, ki iz prahu vstvarjeno bo spet prah postalo, ne pa od tistega višjega, neumerjočega bitja, ktero dušo imenujemo io kteri je truplo le začasno prebivališče.
Kar koli tedaj truplo pripomore k natori in značaju človeškemu, se večidel ravna po tem, česar človek vživa. Kuhinja tedaj pričuje od žlahnega ali sirovega, omikauega ali divjega, priprostega ali omehkuženega, revnega ali bogatega človeka io od različnosti domovine njegove. Pa tudi s človekom se je kuhinja požlahnila ali spridila. »Povej mi, kdo je tvoj tovarš, in povedal ti bom, kdo si ti" — je rekel nekdaj geršk modrijan. Dandanašnji bi smeli ravno tako resnično reči: ;,povej, kaj ješ, in povedal ti bom, kaj si".
Zatega voljo, mislimo, ne bomo tlačili prazne slame, ako iz tega obzira pogledamo po mizah ljudstev.
Dostikrat je že rečeno bilo, da človek je veliki svet na malem. In zares — pri jedi se to že poterdi. Rudstvo, rastlinstvo in živalstvo, iz kttrih svet obstoji, so tudi stvari, ktere on skoz usta v-se spravlja. So namreč ljudstva na svetu, ktere živijo posebno le od ze-melj, — so pa druge, ktere si jemljejo svojo hrano le iz rastlinstva, m spet druge, ki živijo od žival vsacega razpola.    Človek je stvar, ktera vse je.
Kakor pa je rastlina, ktera od zemlje živi, na naj nižji stopnji vsih životnic (organizmov), tako je tudi človek, kteremu zemlja v živež služi, na naj nižji stopnji človeštva.
To vidimo v nezmernih planjavah, ki se razprostirajo  na  levem  bregu velike južno-amerikanske   reke,
Orinoko imenovane. V teh puščavah — piše učeni Hum-bold — živijo mnogoverstne plemena ljudi. Razločeni po jezicih, ki jih kramljajo, so eni — O to mak i in Ja-ruri — popolnoma divjaki, ki nimajo nič človeškega na sebi, razun postave človekove; kmetijstva ne poznaje, ee žive le od mravelj, smole in parsti. Parst, ktera vživajo, je mastna in volna glina, prava lončarska glina rumenkasto-sive barve. Marljivo jo iščejo ob bregovih Orinoka in Mete, in skerbno izberajo eno sorto od druge, kteri dobro ločijo po okusu. Tako glinovco gnetejo v cmoke po 4 do 6 pavcov debele in jih peko od zunaj pri majhnem ognju, dokler skorja ruJečka^ta ne postane. Preden jih jedo, pomočijo vsak cmok z vodo. Dokler si jih Otomak ni vsak dan nabasal za funt ali tudi čez funt v svoj želodec, ni sit. Le kadar so vode njih rek prav majhne, si vlove tudi rib in želv (Schildkroten), ktere jim pa niso tako po goda, kakor njih ilovnati cmoki. Tako nečedin je ta narod, da celo med daljnimi stanovniki poleg Orinoka je prislovica znana: „nič ni tako gerdega, česar bi Otomak ne žerl". (Dalje sledi).
—    354    —
Potovanje križem sveta.
Od hrane ali žive&a mnogoverstnih ljudstev.
(Dalje.) Slišali smo,  da so ljudstva na sveta,  ktere  večidel le od parsti živijo.    Marsikteri bravee  si bo  mislil: kako je li to mogoče, da človek za more živeti od gline? Pripravljeni smo na tako vprašanje* z odgovorom, da glina
sama po sebi nima nič redivnega v sebi, ia če ljudje od nje žive, žive le od tistih organskih stvari, s kterimi je zemlja obilno navdana; taki drobci imajo redivno moč v sebi, se ve da silno malo; glina pa s svojo težo le pritiska na veliko jestvino čutnico (nervus vagus), ki je s požiravnikom v zvezi, in s tem tiskom zatare občutek želodca, da mu je kakor da bi bil sit. Ta tisk na čutnico želodca je pa po gotovih skušnjah ravno tako potreben, kakor je potrebna redivna hrana, iz ktere se kri dela. Saj tudi tiči zobljejo pesek, in od noja (Strauss) je znano, da kamnje požira; gotovo pa ni ne v pesku ne v kamnji nič redivnega. Tudi nase goveda, naši konji si morajo s slamo, z rezanico želodec dobro nabasati, po tem so se le siti, ker po tem še le, kakor pri človeku, ki si je napolnil želodec, se omami čut, ki nad-ležje prazni želodec.
Kdor to ve, bo še le zapopadel, zakaj so ljudje tam pa tam tudi v Europi ob času hude lakote neko parst jeli si tolažiti kerč praznega želodca. Taka je bila v letih 1719 in 1793 na več krajih po Nemškem. Ta parst je bila tako imenovana močelska parst (Infu-eorien-Erde), preprežena z nekimi naj bomišimi rastlinami. Enaka parst je tudi tista, ktero v naj bol| severnih krajih Švedskega vsako leto po sto in sto vozov kot krušno moko vživajo, ne toliko zavolj potrebe kakor iz posebnega okusa, ki jim je to parst prikupil; Finci mešajo to parst radi med kruh.    Dober tek!
Ako se ozremo po svetu, res vidimo, da ljudstva, sosebno v vročih deželah, imajo neko posebno nagne-nje do vživanja parstene hrane. V Javi vživa ljudstvo neko posebno glino, ki se imenuje tana a m po, ktero prodajajo v sukanih cevkah, sladki skorji (cimetu) ena-cih. Ker je pri Japanezih lepo, če je človek suh (ku-mern), jejo dholi možki in ženske, ktere bi rade za lepe veljale, pogostoma tisto glino, da shujšajo, kakor pri nas nektere norčave ohole ženske kia (jesih) pijo, da bi jim pobral preobilo mast.
Vse ljudstva pa, ktere vživajo sirovo parst, so sirovi skoz in skoz; njih duševna omika je popolnoma poterta.    (Dalje sledi.)
—   358   —
—   370   —
Potovanje križem sveta.
Od hrane ali živeža mnogoverstnih ljudstev.
(Dalje.)
Na veliko višji stopnji človežtva stoji človek, ki vživa rastline Lzeliša). Zemljojedec je sirov in terd, kakor je hrana sirova in terda, ktero vživa; ljudstva pa, ki živijo od rastlin, so že bolj mehkega serca. Poglej krotkega Hinda v Indii; kako neznano poterpežljiva duša je! Leta in leta prede s prosto roko na malem kosa tiste tančice, ki je še tanši kot pajčevna in se prodaja pod imenom „tkani veter". Kakor od Hinda ve'ra terja, da le rastlinje vživa, tako terja ravno to natvora od rahlih južnih otočanov, kterim je v hrano odločila naj več tako imenovanega krušnega drevesa, ki raste v tistih krajih.
Čeravno je želeti, da bi mi mesojedci tako krotkega in rahlega serca bili, kakor sta ravno imenovana naroda, jim vendar ne smemo zavidni biti za preveliko ferotkost njih. Germanski narod Anglije je Hinde popolnoma zaterl, in južni otočanje se nikdar dvignili niso na kako veljavnost v versti druzih narodov. Ko bi to, kar zgodovina očividno spričuje, pomislila tista družba, ki se je v severnih krajih Amerike pod imenom rast-linojedcov (Vegetarier) ustanovljala in ki je družbenikom svojim le rastline vživati velovala, gotovo bi opustila bila tako početje. Tudi nesrečni keltiški narod Irske dežele, kteri tlačen od Angležev skor edino le živi od krompirja, nam ne more biti spodbadek, da bi postali le rastlinojedci. Natvora gotovo zastonj ni postavila ojatrih mesnih zob v čelust človeku, in po-davši mu taki griz mu je sama pokazala, da naj je tudi mesovje; se ve, če ga ima.
Večina ljudstev je to naravno pot že tudi nastopila, da vživajo z rastlinami vred tudi meso. Tu se začenja velika različnost hrane človeške. Če rastlinstvo v obilni množini želiš le malo tečne hrane v močcu, slad-koru, gumiju, kislinah, olju itd. človeku podaja, ktere dobiva v koreninah, zeliših, semenih in sadovih, mu nasproti živalstvo v različnih podobah daje sila veliko živeža, ki je mnogo tečniši od hrane rastlinske. Rastlina je vsaki pot mila prijatlica človeku, zato je prav in potreba, da vživa tudi rastlinje; človek pa ne more in ne sme v svojem poklicu le krotka putka in tiha golobica biti, zato potrebuje bolj krepke hrane, ktero mu živalstvo ponuja.        (Dalje sledi.}
Potovanje križem sveta.
Od hrane ali kiveka mnogoverstnih ljudstev.
(Dalje.)
Veči del žival je človeka v živež. On si išče hrane ne le v versti mesnatih herbtnic (Ostrozoen), ampak sega noter doli do gnjusnih trebnsnic (Gastrozoen); so mu tedaj dojivke, ptice, zemljovodnice in ribe ravno tako v živež kakor mergoiinci (Jnaekti) in červi; naj ima žival rudečo, gorko aLi merzlo kri ali namesti kervi bel merzel mok: vse jedno mu je. Reci smemo: človek vse je, kar njega ne je.
Al se pa omika človeška ravna kaj po različnosti živalske hrane, ktero vživa? Dajmo preiskavati enmalo to reč, in začnimo z naj nižjo živaljo.
Naj gnjusnisa živalska hrana so gotovo tiste živali, ki se štejejo v versto polžev, čeravno imajo ne-ktere teh živalic obilo redivne moči v sebi, ki celo goveje meso u* tečnoeti prekopi. Ce ne od drnzih polžev velja to saj od naših vertnih polžev. Pravi gladun (la-komnež) je mogel tisti biti, kdor se je pervi polža lotil! Dobro mi je znano, da še dan današnji na Fran-cozkem, Laškem, Parskem, v Belgii, Švajci in Šlezii tieuč in tišuč polžev vsako leto spitajo, — ali jedo jih nsj bolj le taki, ki so na pljučah bolni, ne pa zdravi. Dobro vem tudi, da so Rimci svojo wcochleario" z otrobi in vinom na debelo spitali, — da Ašanteji svoje polže kakor mi svinsko meso sušijo in da še več drugim ljudstvom so suhi polži prijetna jed, — vendar pri vsem tem polži niso postali navadna hrana. Ljudem se gnjusi polzni červ, ki nima nobene prave podobe. Ravno taka kakor s polžem je s školjkami (auštergami); zares! kdor pervi krat školjko vživa, ki je bolj pljunku podobna kakor živi živali, dober želodek mora imeti!
Še bolj čuditi se je Kitajcom, ki vži vajo nekega morskega okroglega červa s ščitu enakimi čuti vilicami, kteri v indiškem morju živi in se trepang (trepang edulis) imenuje. Neznano gnjusna je ta žival. Ker je pa, kakor je, vživati n-e morejo, jo dajo sušiti, in posušeno vživajo vmes družin jedil. Smešno pri vsem tem je pa naj bolj to, da ravno tako zopern je duh te živali, kakor je cena njena visoka. Kitajci (Kinezi) imajo še več tacib gerdih jedil, — al čuditi se ni nad tem: ljudstvo, ktero, kakor Kitajci, še dan današnji gerdobe malikov (fetiša) moli, je skoz tisuč in lisuč let že vajeno le gerdih stvari.
Ljudstva, ktere tako hrano vživajoy, morajo biti na nizki stopnji omike, kakor tudi taki narodi, kteri vživajo mergolince. To pričajo Indianci Peruanski, Hoten-toti in drugi narodi Afrikanski, ktere je Čudi vidil uši z velikim siajem zobati. Nič boljši tudi niso nekteri narodi Afrike, kteri se edino le od kobilic živijo, čeravno so večji od naših navadnih. Zato je pa tudi znano, *ia malo kdo tacih  ljudi  doživi  40. leto  in  da   umirajo
—    374    —
za  gerdimi  boleznimi.    V jutrovih   deželah  so    kobilico
zlo navadna hrana, ktera je nekdaj tudi na Gerškem bila, kjer so griljke zobali. V Brasilii in jutrovi Indii so jedli mravlje, in še dandanašnji ondi stari in slabi možaki zoblejo mravljo matico, da si krepčajo herbtni mozeg in še kaj druzega. V Javi so bele mravljo navadna hrana, v Cajlonu bčele, v Novi Kaledonii pa-vec dolgi p a j ki, v Madagaskaru zidni červi izlečeni iz mešičkov, na Kitajskem mesni červi itd. Znascer kdo reči: saj tudi naš rak ni nič lepši. Se motiš, prijatel, rak je stvar lepe podobe in ima tudi meso dobrega okusa. (Konec   sledi,)
—    378    —
Potovanje križem sveta.
Od hrane ali kive&a mnogoverstnih ljudstev.
(Konec.)
Ali pa vživanje tacih žival, ktere imajo herbta-nec, požlahuuje človeka? Gotovo! ker zakon natore je tak, da enako se prileze enacemu. Natora po vrojenem nagibu čuti, kaj ji tekne, in natoroznanstvo razjasnuje notranje razmere, po kterih se enako druži enacemu.
Z ribami se že začne žlahnejša hrana. Riba je žival že popolnega značaja — žlahen izgled barke. Zem-ljovodnice pa, to je, živali, ktere deloma na suhem deloma v vodi živijo, so le polovičarice. Njih čudna postava, njih gibanje, da zdaj lazijo in se plazijo, zdaj poskakujejo, — vse to je vzrok, da kače, krote, žabe in kušarji niso navadno jedilo. Le želve (šildkrote) s svojo mirno kervjo, s svojo lepo razmerno postavo, s svojim nježnim mesom in oljapolnimi jajčki so se prikupile človeškemu okusu naj bolj, da jih ljudje povsod, kjer so, radi jedo.
Še veliko bolj obrajtani so pa krilati prebivavci podnebja, — tiči; lepa in mična živalica je od nekdaj že služila ljudstvom v živež. Pa tudi med tiči je človek razločeval; kuretina, race in golobje so se ljudem po svojem življenju naj pred in naj bolj prikupili, kakor tudi tisti tiči bolj, ki žive od rastlin, kakor tisti, kterih živež je meso.
Na naj višji stopnji omike so le tisti narodi, kterih živež je v lepi razmeri med rastlinstvom in živalstvom, in tudi tu mu je prosta volja dana, da izbera hrano, ki ga naj bolj požlahnuje. Podgane in miši za-metuje omikani Kaukaz, Mongolcom pa so ljuba jed, in znano je, da spitane in kakor prešički zaklane in na kolen na prodaj nošene podgane kitajski mandarini stavijo čez vsaki drugi oblizek.
Tudi med dojivnicami si je človek izberal in si tisto živino naj raji izbral, ktera večidel živi od rastlin« Povsod je tedaj rastlinstvo, ki požlahnuje natoro človekovo. Ako je človek opice (merk-vice) jedel, jih je jedel le o sili. Gnjusilo se mu je vedno pred živaljo, ki je gerd posnemek človeške podobe; vsi popotni, ki so vidili tu in tam iz kože djane in za hrano pripravljene opice, nemorejo dosto povedati, kako ^gnjusin je tak pogled!
Človeka varje pleme, da se nikdar ali le o veliki Bili loti človeka v živež. To pa se gotovo opira na tisto natorno postavo, da nobena stvar ne išče ravno take stvari, kakor je ona sama, ampak le nji enake. Taka natorna postava že tisuč in tisuč let vladuje človeka. Le tisti narodi, ki so skoz in skoz sirovi, kakor Karaibi v Ameriki in Dajaki v Samatri se pregresujejo zoper to sveto natorno postavo, ktero, čeravno brez zavesti, spoštuje celo divja zver.
Tako smo končali potovanje svojo. Vidili smo kaj tu in tam človek vživa, in kako se po različnosti hrane razločuje natora njegova. Spoznali pa smo na tem potovanju tudi, da ni edina samovolja bila, ki je omikala kuhine naše, ampak da je človeka napeljevala globokeja notranja postava, da je tudi hrano si spreminjal, kakor je višji stopal na poti omike.                    (Po „Naturu.)