DEVETDESETLETNICA TEREZIJE PERHAJ
Trnova pot neke aktivistke
90 let ni malo, posebno ne za nekoga, ki je ves čas svojega življenja aktivno delovai za uresničilev naših usmeritev in hotenj, ki se je spoprijel z malodane vsemi tezavami v življenju, ki je okusil vse gorje zatiranega malega človeka. Človek, ki je doživel strahote naše naro-dno osvobodilne vojne, Id se je vanjo zavestno, z vsem srcem in dnšo vkljoal, po njej pa vestno in odgovorno delal pri graditvi naše družbene in politične ureditve in pri vsem tem ostal kritičen, poin vere v človeka in jutrišnji dan, takšen človek je ne le vreden, da dolgo živi, ampak tudi, da mo posvetimo vse naSe spoštovanje, pozornost in hviležnost
In takšen človek je Terezija Perhaj iz Rašice pri Veli-kihLaščah.
Že leta 1941 je bila njena hiša, v kateri je rodila osem otrok, zatočišče vse napredne mladine na Rašici. Sem so se zatekali tudi prvi ilegalci Osvobodilne fronte. 11. novembra 1941 so bili v njeni hiši sprejeti v SKOJ prvi mJadinci iz Rašice, med njimi njena sinova Tone in . Franci, ki sta organizirala skojevski aktiv na Rašici. Hiša Terezije Perhaj je bila močan in pomemben most med aktivisti in borci. Vse akcije zbiranja obleke, hrane, ¦ obveščanja, razpečevanja Uterature in še številne druge, za NOB pomembne aKcije, so šle skozi njeno hišo, njeno roko in z njenim sodelovanjem. Ni zato čudno, da je bila Terezija z eno nogo nenehno ob oknu, da je skočila skozenj, če so na vratih potrkali tisti, ki v hiši niso bili dobrodošli, kaj šele zaželjeni.
Sovražnik jo je imel dolgo na sumu, dva njena sinova, Franca in Toneta, so Italijani ustrelili kot talca, njo pa so skupaj z otroki intemirali na Rab, od tam pa v Gonars.
»Ja, v internaciji nam ni bilo lahko«, je pripovedovala Perhajeva Terezija. »Spominjara se, kako strašno sem bila shujšala. Res, sama koža in kost. Potem pa smo imeli napovedan obisk nuncija, papeževega poslanca, ki naj bi preveril, kako živimo. Takrat so nam nekaj zaieli doda-jati v juho. Kar naenkrat smo postali vsi lepo okrogli, dobila sem velika lica in tudi trebuh sem imela.«
Na Rabu je Terezija, tako kot vsi ostali, ležala na golih tleh, prav nič čudnega torej ni, da je danes tako revmatič-na, da ima številne težave z zdravjem, da je 60 odstotni vojni invalid.       '¦:¦¦¦
Terezija se nad ničemer, razen nad zdravjem, ne prito-žuje. Odkar so ji zatajile noge je slabe volje, predvsem zato, ker bi tako rada še delala, bila aktivna. Delo in aktivizem sta ji vrasla pod kožo. Kako le ne-med vojno je bila članica terenskega odbora OF, bila je aktivistka OF in obveščevalka, po končani vojni pa je bila izvoljena v KNOO, bila je predsednica krajevnega odbora Rašca, pa Zveze borcev, AFŽ, Rdečega križa. Bila je članica okraj-nega odbora Velike Laš&, Grosuplje, Kočevje. V orga-nizaciji ZB je opravljala številne dolžnosti, aktivna je bila v krajevni samoupravi...
Kdaj vam je bilo v življenju, kljub tolikim težkim dnem, kljub vsemu, najlepše, smo vprašali našo izredno prijetno sogovornico, s katero bi se prav gotovo lahko ure in ure pogovarjali, pa nam ne bi bilo dolgčas.
»Najlepše...?« se je zamislila. »Zdajle se prav ničesar Iepega ne spomnim. No, ja, takrat, ko sva bila z vnukom sama, pa so mi noge še služile, da sem lahko delala, hodila, ja, takrat mi je bilo najlepše!«
Terezija sedaj živi pri sinu, zanjo pa skrbi vnukinja, ena izmed številnega Terezijinega poidmladka. »Ja, ča-kajte, da jih preštejem«, je rekla, ko smo jo vprašali koliko vnukov ima. Stirje njeni otroci so k živi, Terezija ima 12 vnukov. Pa tudi pravnikov je že veliko.
In če bi se ji zdravje izboljšalo, da bi lahko hodila, smo bili po razgovoru z njo prepričani, da bi spet postala neutmdna aktivistka, takšna, kot zna biti le ona.
NINA ČOŽ