Posebno poglavje »... lahko glcdamo na našem narodnem telcsu grde, ogabnc tvore, polne kužnih bacilov, ki jim je dajalo naše narodno telo skozi dvajset let na razpolago svoje zdrave sokove, da so danes v svojem razkrojevalnem procesu tem silnejši.« (Učit. tov. št. 36., v članku »Delo za Jugoslavijo«.) Slovensko šolstvo s svojim narodno zavednim učiteljstvom je že od nekdaj bilo na terenu trd boj s tistim vsegamogočnim elementom naše vasi, ki sc jc znal v dobrih in slabih časih vselej tako preorientirati, da je žel za sebe velike koristi. Ta pičli sloj je stal vedno iznad našega delovnega ljudstva, živel sicer iz njega, hranil se z njegovimi žulji in delom, toda ubogo slovensko rajo, od katere je duhovno odpadel, je vedno smatral za manj vredno, a sebe za izvoljenca, ki mu je dovoljeno vse. Poglejmo kamor koli v slovensko podeželje, vsepovsod ga zapazimo: svojevrsten obraz, stalno v boju proti našemu narodu za tuje, nam sovražne idcjc, naš narod »ljubi« le toliko, kolikor ga sme do mile volje izžemati in zavajati. Ta svojevrstni obraz je pred vojno že zbiral med našim ljudstvom sredstva za tuje in sovražno nam raznarodovalno šolstvo. Danes pa sinovi in hčere teh svojevrstnih očetov in prednikov poizkušajo tu in tam zastrupljati narodne vodnjakc ter zavajati na stranpota z najneverjetnejšimi vestmi naše dobro, toda včasih lahkoverno ljudstvo. Tu pa tam vznikne iz naše ljudske množice oni značilni obraz narodnega odpadnika, ki s skrivnostnim šepetanjem, namigavanji kali ozračje in razburja mirno prebival- stvo. Vesti, ki jih posluša včasih slovensko učiteljstvo v šolah, katere prinašajo iz svojih domov slovenski otroci slovenskih staršev (drugega na naši zemlji itak ni), so čuda značilne in je treba, da postanemo prav pozorni nanje in da jim pravilno prisluhnemo. Dosti je bilo slabih izkušenj. Notranja nesloga je rodila Slovanom največ gorja. Oni značilni obrazi narodnih odpadnikov so v preteklosti večkrat odločali o usodi naših krajev, toda temu je naredila konec naša svoboda. Nič vcč se ne damo begati, s ponosom zremo na svoje dosedanje delo v svobodni domovini in z zaupanjem v bodočnost našega naroda in države. In prav to nam daje pobude, da nikakor ne pustimo begati preprosto ljudstvo. Narod je treba dvigati in mu vcepljati samozavest, zato se mora šola v današnjih dneh predvsem okleniti naroda. Poučiti je treba mladino, da bo zgled narodnega čustvovanja predvsem lastnim staršem, saj so otroci tako dostopni lepi in plemeniti narodni misli. Vsi, ki smo izšli iz ljudstva, moramo stati na straži, da odvrnemo zastrupljevalce naših narodnih vodnjakov od našega naroda. Vsi, ki smo imeli možnost, doscči boljšo izobrazbo, moramo v tem času dejansko na teren ter z mogočno protipropagando odpreti vsakemu zaslepljenemu človeku oči, da se bo zavedal, da je le neokrnjena Jugoslavija domovina svobodnih državljanov. Po tem spoznanju bo odklenkalo tudi odpadnikom in njihovim prerokovanjem. Mnogo je klenega zrnja med našim narodom, le varovati ga je treba pogubonosne ljulike. P.