Novoletnica. Odbila je ura dvanajst. Napočil je novega leta mladi dan. — Znamenita reč! — Ne samo Slovani pravijo: „dan napokne", „zora puca", — tudi Nemec govori: ^der Ta g bricht an.a Stari narodi so si toraj mladi dan mislili ko nekaj stresajočega, ropotajočega, hrumečega. Nemorem najti v nobenih bukvah, kako so si kje stari Slovenci obrazovali mladi dan. Nemci so si ga mislili s kremplji. Wolfram začenja svojo stražno pesem s temi besedami: „Sine klawen durch die Wolken sintgeslagen.a*) — Kremplji opominjajo na ptiča. Gotovo so si tudi stari Slovenci mislili mladi dan ko rudečega ptiča. Poterjoje to sledeča povest slovenska: „Nekdaj je pod Božjem, najvišjim ertom pohorskim, kterega iz Konjic lehko lepo vidiš, živel priden kmet. Imel je četiri vole, sto ovac, in jezero jelv. Žena mu je rodila dva pridna sina, Na starega leta dan je starši sin rekel svojemu očetu: „Jaz nicoj hočem na Božje, in tam si v spelji zakuriti in bedeti celo noč, da zgoda zagledam je- luha. Na novega leta dan izleti iz sinjega morja pred solnčnim izhodom rudeč orel j e 1 u h, in kamor se ta vsede, tam je zlata ruda.a Akoravno mu oče branijo, naj ne gre, ker bi utegnil zmerzniti v jasni noči, vendar ni se dal sinko pregovoriti; vzame gobo in kresalo, in se poda na Božje. V spelji si zakuri, in pervlje, kakor solnčni potač priplava, zagleda rudečega orla j e 1 u h a, kako s širokimi krili jadra pod nebom. Na Božjem se vsede, in sinko je našel tam zlato rudo. Vendar pozimi niso mogli dolgo kopati zavoljo velikega snega; poleti pa so Grake jamo zasipale. Od Grak pravijo, da so gerde babe skoštravimi lasmi, ktere znajo grom in blisk napraviti. Še dan današnji ne daleč od Božjega živijo v ča-dramski fari rodbine z imenom Grakus. Gotovo je G raku s ime mitologično, kakor imena kmetov: Perkunik, Perunik (v staroteržki fari na Pohorskem), Svarožnik, Mitavc, Mitan, Namoš, Kurtel, ktere na Perkuna, Peruna, Svaroga, Mitala, Nimiša, Krta-Krota: same severno-slovanske božanstva — opominjajo. Ako besedo jeluh v sanskritski jezik prestavimo, bi se glasila, ker je glasnik j digama, — aruša, aruha. Aru pomenuje rudečkast, in ujema se s to besedo san-skritsko serbska: al, rudečkast, alica, rudeča črešnja, ruska: al, rudeč, od kodar alen, olen, slovenski: jelen, das Rothwild, der Hirsch. V Rigvedat-tu je aruša ru-dečkasta žival, ktera vleče kola Marutove, boga vetrov; solnce se veli pogosto aru — rudečakst ptič.**) Jeluh bi toraj utegnil biti rudečkasti mladi dan, mišlen v podobi rudečega orla. Grak v sanskritski jezik prestavljeno bi se, ker v besedi bi utegnila vladati metatesis, glasilo gardž. Gardž *) „Seine Klauen durch die Wolken sind geschlagen", glej G rim m „deutsche Mythologieu str. 704, 705 itd. **) Rigveda 1, 64. 7. 5, 47. 3. pa pomenuje: „tosen, doimern", gardžana, die gewit-terschwangere Wolke, h kteri besedi bi pristavil slovensko grokot, grokotati po oslabljenem glasnika k v h grohot, grohotati, nemški: Krach, krachen. G raku s bi toraj bilo priime gromečega Perkuna in G rake bi utegnile biti gromonosne megle. Pa pustimo na stran etimologične in mitologične pre-tresovanja. Vprašajmo rajši: kaj nam bode prinesla novo leto? Bog si je Gospod. Sreča in nesreča pridete iz Njegovih rok. Delajmo samo pridni vsak v svojem poklicu! Kaj bode novo leto prineslo Slovencom? Važno vprašanje. — Novo dobo! Skoz zemljo koroških Slovencov so že potegnili čerto; že kopajo ostre matike za novo — železno cesto. Zemlja štajerskih Slovencov je tudi krizo m a prere-zana, in vlekla se bode železnica od iztočne do zapadne strani štajersko-slovenske zemlje. V zemlji kranjskih Slovencov se je železnica nastavila pri beli Ljubljani, in mogočni hlapon derdra skoz čudovitne mlamole*) proti sinjemu morju jadranskemu. Srečna Slovenija! — bode marsikteri rekel. Vživaš in imaš, česar pogrešajo mnoge veče dežele. Bog daj, da bi bila srečna! Pa po teh bistrih kolah se prevaža marsikaka roba. Vsake brez razločka ne kupuj, dragi moj Slovenec! Ne kupuj p tuj šine in ne nevere! Ljubi svoj jezik, in derži se svoje sv. katoliške vere! Ne rečem s tem, da bi čertil jezik inorodnih, in vero nekatoliških, — Bog ne daj! Jezike ptuje se uči, sebi v prid, in inovernim skazuj ljubezen, pa ne več ne manj. Poštuj možove, kteri skerbijo za poslavljenje tvoje, pa tudi skazuj čast mertvim. Letos bode sto let, kar je oče pesništva slovenskega beli svet zagledal. Lepo število let! Ako premišljujem Njegovo dobo, in jo primerjam s sedanjo, — kakošen razloček! — Slavni pesnik je začel obdelovati slovenski Parnas v nemirnih časih, o kterih prišlevica velja: „Inter arma Musae silent" (kadar meč vihra, omolk-nejo vede}. Bil je samouk; ni bilo tadaj nobene stolice za domači jezik; — al silni duh Njegov je močno stresil zadre-man duh Slovencov. Iz spomina tega slavnega moža zajema sedaj narodni duh nove moči, in se nadušuje za nove — veče dušne dela. Zato slava slavnemu pesniku slovenskemu, da je sprožil blago misel našemu Vodniku postaviti vredni spominek. Darujte tedaj Slovenci od dereče Mure in Drave do sinje mogočne Adrije, od silnega Dobrača do sladkih luto-merskih goric vsak svoj dar na oltar obče slave. **) „Zerno *) Mlamol, chaos, abvssus, glej Truber, Luc. 16, 26. **) V marburžki okolici živečim domoljubom s tem naznanjam, da sem pripravljen prineske pobirati in jih pošiljati v Ljubljano. Pis. List 1. ----- 2 ------ do zerna pogača, — kamen do kamena palača.cc Tndi mi \ moramo pokazati, da kakor dragi narodi tudi mi častimo može, kteri so s svojim bistrim duhom in s svojo mogočno besedo segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel svoje dušne moči. Zapomnite si narodno prislovico: Kdor ne poštuje sam sebe, ga tudi ne postu-jejo drugi. Na novega leta dan 1858. Davorin Terstenjak.