RA Z POT JE M i t j a  M ejak
Pravzaprav je pred ustvarjalcem, ki bi rad zarezal duhovne sledove v naš čas. eno samo razpotje: kako v ta čas vključiti svojo izpoved in kakšen odnos zavzeti do temeljnih sestavin človekove zgodovine v sedanjem trenutku. Dilema ni nova, saj so se pred njo tako ali drugače znašle vse generacije, ne samo naša; nova je zgolj toliko, kolikor so najbrž današnja razmerja do sveta manj jasna, bolj zapletena in bolj tvegana od nekdanjih.
476
Dve možnosti sta: ali ustvarjati iz upora in z vero v upor ali pa se predati konformizmu ter sprejeli čas in njegovo vsebino kot neizogibno nujnost. Obe možnosti sta bih prisotni ves čas v ustvarjalnih dejanjih iti obe sta porodili umetniško zrele sadove; tako koi se namreč prepletajo vzponi in padci v posameznikovem življenju in v družbenih tokovih, doživlja tudi umetnost plimo in oseko svoje angažiranosti.
Ustvarjalec vendarle ne more ostati neobčutljiv za usodnost nekega zgodovinskega trenutka; ti trenutki pa so kdaj bolj grozeči kot drugič in včasih mnogo bolj nevarni, da ogrozijo človečnost v njenih temeljih. V takih zgodovinskih razdobjih je bila uporniško zavzeta umetnost močna in vplivna sestavina človekovega boja zoper stihijo takšnega ali drugačnega nasilja. Zgodovina slovenske umetnosti je bila v preteklosti domala v celoti zavzeta s takšno usmeritvijo; to ji je narekoval ogroženi položaj ogroženega naroda, ki se je moral domala v vsakem trenutku zgodovine zavedati njegove usodnosti.
Bilo bi naivno verovati, da so dandanašnji zgodovinski premiki ugodnejši kot nekoč. Primer malega azijskega naroda, nad katerega se je zgrnilo nasilje z gigantsko rušilno močjo, v sodobno povezanem svetu pomeni grozeče opozorilo. Duhovna tortura, nasilna nestrpnost, ki posega po zločinstvu kot svojem temeljnem oblastniškem sredstvu, nečlovečnost s kanibalskimi razsežnostmi, preziranje človekove svobode, etike in duhovnega napredka — vse to divjanje temnih, nečloveških sil, ki se z burnimi tokovi preliva z enega konca planeta tia drugi, ki ustvarja plinske celice, koncentracijska taborišča in Viettiame, pogrome nad intelektualci, zahrbtne umore in generalske vladavine — ose to je preveč grozljivo znamenje, da bi se lahko dandanašnji slej>ili o prijaznih možnostih zgodovine in o umetnosti, ki bi lahko bila do usodnosti sedanjega zgodovinskega trenutka neopredeljena.
Zastavlja se vprašanje, kako sodobna slovenska umetnost reagira na to usodnost. In ali sploh reagira v obsegu, ki bi izpričeval njeno vrednost o sedanji zgodovini? Včasih nas vendarle navdaja klavrn občutek, da se je naša umetnost sprijaznila tako s svojo usodo kot z usodo sveta, v katerem živimo: da se je umaknila v mikrokozmos absolutnega individu-alizma: da se je odpovedala tradiciji upora in uporništva in resignirala pred razsežnostmi absurda, ki se mu posmehuje zgolj s cinično grimaso.
Toda usodnost sedanjega trenutka bi najbrž terjala drugačno umetnikovo navzočnost v svetu, ki bi bila mnogo bolj jasna, odločna, uporniška in v svojih temeljnih moralnih in humanih težnjah zgodovinska. Duhovni in formalni obrazci iz preteklosti so seveda dandanašnji neuporabni; ta izpoved bi zaživela iz popolnoma novega razmerja do sveia, iz duhovne svobode in strastne ustvarjalne zagnanosti, ki bi navsezadnje morala tvegati tudi to, da bi s te ali druge strani doživela neprijeten sprejem.
1 o je razpotje, na katerem se tudi sodobni slovenski umetnik srečuje z okrvavljenim Vietnamom.
477