7*4 Književna poročila. Književna poročila. XIX. Sirije Tomova koča ali življenje zamorcev v robnih državah svobodne severne Amerike. Angleški spisala Hen- rieta B Stowe. Iz nemškega poslovenil Fr. Malavašil. Drugi popravljeni natis. Založil in izdal yanez Giontini Tiskala Ig. pl. Kleinmavr & Fed Bamberg v Ljubljani. 1888, 8, 228 str. — Cena 70 kr., s poštnino vred 75 kr. To je tedaj drugi snatis* (pravilno natisek) Malavašičevega prevoda, katerega pa ni priredil sam prelagatelj, kajti njega, nekdanjega zdravnika ljubljanskega in dobro znanega pesnika in pisatelja slovenskega, krije hladna zemlja že malone četrt stoletja. Drugi „popravljeni" natisek je priredil tedaj nekdo, ki nam je to modro zamolčal. Ne vemo sicer zakaj, a vprašati ga vender moramo, kak6 si je mislil to ,,popravljanje", katerega nismo nikjer v knjigi zapazili! Mislil si je morda, da mu imena tako nihče ne zvč, in zato" je brez skrbi pripisal oni „popravljeni natis", saj se mu ni treba zato zagovarjati. In tak6 je storil veliko krivico Malavašiču, čegar tvrdko nosi prevod. Uverjeni smo, da je bilo treba jezik popraviti, in to korenito popraviti ; in uverjeni smo tudi, da bi ga popravil sam prelagatelj, ko bi še živel, kajti Fr. Malavašič je bil marljiv pisatelj, ki bi bil s časom napredoval in bi danes lepše in pravilne;e pisal, nego li je pisal pred tridesetimi leti. Zategadelj pravimo, da je neoprostno, ako kdo kaj trdi, česar ni storil. Ker je vsebina povesti že tako vsemu svetu znana, recimo katero o jeziku. „Strijc Tomova koča" je prevod in nam je tedaj najprej presoditi in oceniti vrednost prevoda samega. Julij pl. Kleinmavr piše v svoji „Zgo-dovini slovenskega slovstva", da je Malavašičev jezik „eist, lehko umljiv, domač in naraven". Ako je jezik slovenski, mora biti tudi domač; ako ni domač, ni slovenski; mora biti tudi naraven, ker nenaravnega jezika ni. Nenaraven je morda volapiik. Da je književni ocenjevatelj pohvalil Malavašičev jezik kot čist jezik, to mu je bilo svobodno; toda njegova trditev bodi vselej utrjena. Sicer nima kritika nobene cene. Za Malavašiča je bilo še malo slovenskih pisateljev, ki so pisali „čisto" slovenščino. Dandanes je temu več prilike, a le premalo dobre volje; torej baš narobe: prej mnogo dobre volje in malo prilike, a dandanes mnogo prilike, pa premalo dobre volje. Dandanes bi mogli zahtevati v Malavašičevi prelogi lepšega jezika. Kaj nam pomaga, ako ponatiskujemo slovenske knjige s prejšnjimi napakami ter novim natiskom pridevamo na naslovno stran opomnjo, da so »popravljeni*, ko jih dejanski ni nihče popravljal! Književna poročila. 755 Vsakdo nas dobro v<ž, da slovenski pisatelji nimajo jednotne pisave. O tem so tožili naši spredniki, tožimo mi in tožili bodo najbrž naši potomci, in vse te tožbe ne bodo nam nič koristile. Kolikor pisateljev, toliko pisav, kolikor časopisov (posebno teh), toliko zistemov za pisavo! Združiti se je treba, boriti se za jednoto , a ne iskati nekih posebnostij z novostmi. In kako lahko bi se združili! Tem lože, ker so malenkosti, v katerih se razlikujejo pisatelji; ker so neznatne stvari in ponajveč take, v katerih se je lahko odločiti in pogoditi pravo. Kaj če nam to, da nekateri piš(5: ,ka-teri} a drugi feteri'. Ta razlika je sicer toli malenkostna, da ni vredno niti govoriti o nji. Ali odločiti se nam je za jedno obliko. Tudi pisatelje diči disciplina! Jedni piš6 ,vrt\ drugi ,vertl. Po pravici moramo reči, da imajo jedni in drugi razloge, ali mi potrebujemo jednotnega pisateljskega jezika, v katerem se moramo združiti radi jednote, radi discipline. Obično pišemo ,daleč', ali v „Strijc Tomovi koči" in še po drugod naletimo cesto na ,dalječl. Tak6 smo že čitali fipliv1. Do zdaj smo pisali ,vselef, a ,Be-atin dnevnik' uvaja ,veselej'. V dajalniku jednine pišemo ,u', a tu nahajamo končnico ,i', n. pr. ,mojemu molčanji1- (!), tu ,na telesi', tam ,na telesu'. Kak6 malo truda bilo bi treba, da se v tem združimo in sporazumemo! Ocenjevatelj sam ni pozvan, da v tem razsodi, vender, ako bi ga kdo vprašal, izrekel bi se za „u" v dativu in lokalu jednine.1) To je že radi tega, ker se približamo Srbom in Hrvatom. 2) Malenkostno je, kar omenjamo, a vender toliko, da lahko izprevidi vsak pisatelj, da je taka razlika nepotrebna. Zdaj pa nas muči „Strijc Tomova koča" še z drugimi nepotrebnimi novotami; tu čitamo ,nikolf, ^mesti1, (= namesto), ^posteljna' (prav: apostola), ,gibečnosP. Vsemu temu razlikovanju bi se izognili lahko, ko bi se le hoteli, ker bi si lehko določili jednotno pisavo. Toda, kakor je vse naše delovanje, politično, narodnogospodarsko in društveno razkosano, nejednotno, tako nam je tudi pisava nejednotna. Torej združimo se, dogovorimo se! Tako" so storili Hrvatje, tako francoska akademija; drugače ne bode skoro uspeha. Toda o tem morda o drugi priliki. V „Strijc Tomovi koči" nahajamo nadalje naslednje oblike: ,k vratam', (prav: k vratom), /utljef (prav: čut, čustvo, čutilo), spremeniti' (prav: iz-premeniti), ^polniti (prav: izpolniti), ,s svetločrnimi lasi' (prav: lasmi), ,ma-terne stiske' (prav: materine), ,vsaki' (prav: vsak), ,teh misel1, prav: misli ali mislij), ,za njeni nakup' (prav: njen ali nje nakup), ,zagromeV (prav: !) V dativu, da ! O lokalu pa nismo te misli. Ured. 2) Naloga našega knjižnega jezika nikakor ni ,,približevati se Hrvatom", ampak pisati čisto in pravilno slovenščino. In ta se bodisi z zgodovinskega stališča, bodisi z ozirom na narodno govorico odločno protivi tistemu u v lokalu sing. subst m. et n. Ured. 48* 756 Književna poročila. zagrmel), ,oznanoval' (prav: oznanjal, oznaniti, oznanjati, a ne: oznanovati), ,prekoseval (prav: prekašal), ,poosebena surovost' (prav: poosebljena), ,vošil je' (prav: voščil), ,os7ipeld (prav: osupla, kakor : otrpel, otrpla, otrplo), ,z prevzetnimi misli1, (prav: s prevzetnimi mislimi), ,prodaj#jo' in ,prodajajo' (zakaj ne sam6: prodajem, prodaješ, prodaje itd., a ne: prodajam itd.?), ^amork' (gen. plur., prav zamorek), ,mulatk' (prav: mulatek), zdaj ,stric(, zdaj ,strijc' ,evropejskii (prav: evropski, samostalnik od ,Evropa' pa: Ev-ropec, Evropljan), ,iz med' (pišimo skupaj :s izmed, ker je to zložen predlog, kakor: iznad, izpod, a ne dva predloga), ,svesti si biti' (prav: v svesti si biti česa), ,hidenjei (glagol: čuditi se nima takega glagolskega samostalnika, in ako bi ga imel, morali bi pisati: čujenje, kakor je v knjigi: ,z začujenim obličjem), ,ponosno, ,nebrzdljivo', jako vzkipljivo srce' (prav: nebrzdano, jako vzkipljivo srce). Ali čemu da še navajamo jednake hibe, ki kaze" knjigo in jasno govore, da jezik ni čist, saj nas bodo še naslednji vzgledi poučili, kako neosnovana je trditev g. Julija pl. Kleinmavrja o čistosti Malavašiče vega jezika. Kakor zahtevamo jasnosti v oblikah, tako tudi želimo, da pisatelji rabijo dotične oblike na pravem mestu. Mnogokrat nahajamo obliko: „Jelite". Končnico , te'' postavljamo tu napačno, kajti to končnico pridevamo glagolom v množine drugi osebi pri sedanjikih. Dovolj je, ako pišemo in govorimo , Je li". Nikakor pa ni prav: „li je tako" ? (Ist es so), „li čuješ 4 me"? ampak vselej treba pisati in govoriti: je li tako? ali je takč? čuješ li me? Malavašičevega prevoda nevidni popravljač bi nam bil ustregel celo, ako bi za „kristijana" (die Christin) pisal ,,kristijanka" kajti sam „a" je lahko končnica v jednini in dvojini pri samostalniku: kristijan, in treba je te razlike radi jasnosti. Takisto ne smemo zabiti, da pisatelj govori o „robnik" državah svobodne Severne Amerike. Kake so te „robne" države ? Morda take, kjer imajo mnogo „robe"? Vemo, d.i je prelagatelj mislil robe, sužnje, ki so živeli v državah svobodne Amerike, in zato bi bil moral popravljajoč to izraziti v naslovu. Tudi „robskih držav"-, to je takih, katere bi bili imeli robi, ni bilo; vender pa bi lahko rekli tudi tako, da s tem označimo državo iz samih robov. Najžalostnejše poglavje v naši oceni je ono, kadar nam je govoriti o germaniznih v slovenskih knjigah Ali kaj čemo? Pošast je prišla v našo 4 deželo in ni je moči pregnati zlepa. Zlasti dnevna književnost bode skoro v na pol nemška. Časnikarji se izgovarjajo sicer vselej, da ne utegnejo prebirati, da jim stavec za hrbtom tiči in zahteva rokopisa, a oni da morajo hitro misliti, hitro delati in hitro pisati. Vse to je resnica, gola resnica; ali resnica je tudi, da časnikar nima pravice zapisati nemške besede, ako je namesto nje ne zna slovenske. Cesto smo že opažali v naši dnevni knji- Književna poročila. 757 ževnosti, da je časnikar kar zapisal nemško besedo, celo ves izraz, ako se ni domislil slovenskega. Seveda to je lahek posel, malo težavno delo, vender časnikar ne delaj tako! To je neupravičeno, proti vsem pravilom stilistike, ki zahteva čistoto jezika, a zameta vsakeršno nepotrebno germanizovanje, ali da rečemo jasneje: ponemčevanje. Tak<5 čitamo vsak dan besede: Ver-pflegsmagazin, Verlegenheitsredner, korajzen, Blumencorso, cizelirati, korigirati, agrikulkiren, denuncirati, dijeta (dnevnica), distancija, signalizirati, kvadrat, simelj, protežirati', referat, renegat, štamfati, in še mnogo besed, ki sicer niso vse nemškega izgovora, ali so tujke, ki ne bi smele kaziti nobenega slovenskega časnika. Toda vse to bodi rečeno sine ira in gospdda časnikarji naj nam radi tega ne podtikajo slabih namenov, ker jih nimamo in ker na te napake opozarjamo tovariše samo zato, da koristimo stvari in da jih napotimo na pravi pot pisateljevanja. Res da je besedij, katerih nam ni treba zamotati, četudi bi lahko bili brez njih, toda dajmo jim vselej, kadar jih pišemo, slovenske končnice. Tak6 bi bili lahko brez besede »faktum";a) ako pa jo kdo piše, mora po slovenskem glasoslovji izpustiti končnico „um" ter pisati: faket, fakta itd., kakor pišejo Hrvatje: fakat, elemenat (gen. elementa). Nikakor tudi ni prav pisati: misijon, de-batter. Kdor hoče pisati take besede v slovenskem jeziku, preustr6ji jih s slovenskimi končnicami. Toda to le mimogrede. V „Strijc Tomovi koči" » nahajamo tujke: masina, brihten, zlahta, malati, porajtati, tolovajstvo, kloster, jezero (iz mažarščine za „tisoč"), prerajtati in dr. Vsakdo y€, da imamo za te tujke na izbor lepih slovenskih besed in da je pač nepotrebno še danes pisati navedene besede. PopravIjača „Strijc Tomove koče" ni žalilo še mnogo drugega, kar bi bi bil moral marljivo črtati. Tako n. pr.: „vecjidelli (zvečine, ponajveč), „zavoljo" (radi, zaradi, zbok, a ne zbog, od samostalnika bok, boka), „kmaluu (skoro), „zoprstavljanjeu (namesto ustavljanje),,,duhoven'1 (prav: duhovnik), „Elizo sem napeljavala1' (t. j. učila, ali kako drugače), „kaj bi nas pred, tem rešilo" (rešiti koga, česa), in celo: „Oh, ja! ja!ie Pomozi sam Bog! Oglejmo si nekatere stavke s sintaktičnega stališča: i) „Brez da bi jo še kaj porajtal, gre dovoljen s svojim vgledovanjem ..." — Nemškega ,ohne zu" ni smeti nikdar prelagati s predlogom „brez", kajti „brez" je v slovenščini predlog, ki ne more stati sam zase brez genetiva, še menj pa, *) Mislimo, da g. T. tukaj sega predaleč. Beseda faktum je dobila nekako zgodovinsko pravico (katere se zlasti časnikarji radi poslužujejo), odkar je dr. Rieger pod blizu dvajsetimi leti v češkem deželnem zboru ob jako burni debati rabil besedo: »To jest faktum!« Sicer pa tudi o tej besedi velja resnica: Nulla regula sine exceptione! Pisati bi morali tudi d rama t, programat itd., a vender pišemo drama (ž) in program (m). Ured. « 758 Književna poročila. da bi ga mogli spajati z „da". ,,Ohne zu" prelagamo jednostavno z „ne da", torej recimo: Ne da bi se še kaj zmenil za njo (a ne: „porajtal I"). Tudi „dovoljen'1 ne znači: vergniigt, zufrieden, ampak: gentigend, hinreichend. v .... Čemu če nam tedaj takšno nepotrebno novotarstvo v pisavi, ko pišemo in govorimo : „zadovoljen". Nisem štel natanko, toda stavkov 7 „brez da" naštel sem vender Šestnajst, in to kazi knjigo dokaj! - 2) „No, kako to? dejal je nagovorjeni". — 3.) „Molitev zapuščenih". Namesto „nagovorjeni = der Angeredete" treba spisati: „nagovorjenecil v tem slučaji, a namesto „zapuščenih" — „zapuščencev"; ako so ženske, onda so: zapuščenke, ako pa so oboji, moški in ženske, ve" vsakdo, da se samostalnik ravna po moškem spolu. — 4.) „Henrik je bil že štiri leta star". Pri Slovanih, zlasti pri nas je takč, da „štiri leta" niso nobena starost. N. pr. otrok, kateremu je pet let, ni še star, zatorej recimo: Henriku je bilo štiri leta, ali Henrik je imel štiri leta. — 5.) „S sokom orehovih lupin sem se naredil rujavega in po-črnil svoje kostanjeve lase". Namesto „narediti se rujavega" moramo pisati in govoriti: porjaviti se, kakor: pormeniti (= narediti kaj rmeno), a „po-rmeneti" = sam rmen postati. — 6.) „In kakršne imamo mi postave?" V glavnih vprašalnih stavkih vprašujemo s „kakšen". —- 7.) „Nad tem se prav nič ne čudim". Prav: Temu.se prav nič ne čudim = dariiber wun-dere ich mich nicht, das wundert mich nicht. — 8.) „Nad temi nadolž-nimi besedami se je njeni (prav: njen ali nje) oče glasno zasmejal". Prav: l O teh besedah . . . ., ali: Tem besedam ... — 9.) „. . . enako veselje je imela nad njegovimi krščanskimi pogovori". Prav: Jednako (takisto) so jo veselili pogovori ... ali pa, če že hočete: Jednako veselje je imela ž njegovimi krščanskimi pogovori. — 10.) „ Čudila se je nad to postreznostjo". Prav: Čudila se je tej postrežljivosti. — n.) „Pa rekel mi je, da je le na mojem obnašanji ležeče1'. Kak 6 li more. kaj na vedenji „ležati"? Prav: Pa rekel mi je, da je le do mojega vedenja. —- 12.) ,,Zakaj bi brez sile svoje življenje vagal!'1 Cista slovenščina! — 13.) „. . . ali mu je celo s svojim bičem katero pripeljal na hrbet, . . ." Nelepa stilistiška podoba ljubljanskih barab! — 14.) „Mojo . . . hčerko je zasledil pri ženi, pri kateri je bila hranjena". Aktivno, a ne pasivno! Torej: katero je hranila, ako ji je jesti dajala; čuvala, ali drugače, kakor zmisel zahtčva. — 15.) „Za mojo voljo ostani v neumnosti svoji". 16.) „Prosim Vas za voljo našega Zveli- | carja". Stavka pod 15.) in 16.) sta zverižena po nemškem duhu; treba pisati: Radi mene . . .; radi, zbog našega Vzveličarja. — 17.) „. . . ki je tam prišla ob življenje". Že mnogo let grajajo jezikoslovci to hibo, ta ger-manizem: ums Leben kommen, a vse brez uspeha. Vsakdo le malo pomisli, ker je dosti slovenskih izrazil za to. — 18.) „Toda kadar je veljalo pomagati ubogemu in stiskanemu, bil je koj pripravljen ..." Nemški, als es Književna poročila. 759 galt, als es hiess ni smeti prelagati z glagolom: veljati, ampak: treba; torej: Kadar je bilo treba pomagati . . . ., potem pa ne: ubogemu in stiskanemu, kajti obema pridevnikoma ,,ubogi in stiskani" treba je dati službo samostal-nikovo, ker to zahteva svojstvo slovanskega pridevnika, ki sam zLse ne more biti nositelj kakega svojstva, ali pa je treba pridejati še določujoči samostalnik: človek, ljudje. — 19.) „. . . in je tukaj videl ubogo zmučeno na pol omedljeno mater." Neprehodni glagoli: omedleti, ozeleneti, ogoreti, postajati in slični nimajo part. praet. pas,, torej: vidim omedlelo mater, ozelenele travnike, ogorelo lice itd. —- 20.) „Ko se je zbrihtala11. Bog se smiluj! — 2 1.) „. . . da bi pobegnili iz tega kraja trpljenj". Glagolski samostalniki: trpljenje (prav za prav: trpenje), pisanje, priobčevanje od glagolov: trpeti, pisati, priobčevati označujejo v slovanskih jezikih abstraktno, a ne konkretno dejanje. Praviloma imajo te glagolske samostalnike nedovršni glagoli; toda sila k6la lomi, in pisatelji so v stiskah tudi od dovršnih glagolov delali glagolske pridevnike. Tako" je nastalo: trpenje (trpljenje), oproščenje (oprostiti). Navadno govorimo sam6: izpraševanje, a ne : izprašanje. To je obče pravilo. Te glagolske samostalnike sklanjamo sam6 v jednini, a nikdar ne v množini, to je tedaj, kadar označujejo abstraktno dejanje. Le tedaj, kadar označujejo kaj konkretnega, morejo stati tudi v množini: N. pr.: kadar „pisanje" ne označuje dejanja pisžrjevega, ampak 6no, kar je pisano, tedaj ima pisanje tudi množino, drugače ne. Zat<5 nikakor ni prav, da mnogi v tem pogledu greščvajo in sklanjajo take samostalnike v množini, ne misleč na to. ali ima to kaj zmisla ali ne. — 22.) „Odrezala se je možato". „Možat" znači v slovenščini tisto ženo, ki ima možd, kakor „ženat" znači možd, ki ima ženo. Slično: gorat = kraj, ki ima gore; uhat = človek, ki ima velika ušesa itd. Tak6 se izražajo slovanski jeziki, osobito ruski in srbski, in tak6 treba da tudi mi govorimo in pišemo. Za ,,ledig" nimamo pravega izrazila, in kako lahko si pomagamo, ako si za to priustrojimo od ženat: neženat = ledig. Smešno je torej v slovenščini, ako kdo pravi, da je govoril: možato besedo, ein ver-heiratetes Wort! Treba reči: moško besedo, odgovorila mu je moški, moški smo korakali. Istina je, da se je pridevnik možat v pomenu mdnnlich preveč udomačil, toda to ni dokaz, da mora takč ostati in da nam ni treba rabiti boljše besede. Navika je sicer velika, ali ni tolika, da je ne bi premagala dobra volja in dober ukus. - 23.) „Dolar velja nekoliko več, kakor naš tolar". Prav: nego naš tolar. — 24.) „. . . dušni mir, kateri človeka tudi stori močnega v vseh križih". Prav: kateri ga ojači, utrdi, okrepi. — 25.) „Upati je, da bo vsem enako zasijala svoboda". Prav: da vsem enako zašije svoboda. Sedanjik dovršnega glagola označuje v odvisnem stavku bodočnost. Podajmo še nekoliko stavkov s stilističnega stališča, da pokažemo, da se popravljač, ki je nepremišljeno zapisal na prvo stran ,?popravljeni natis", 760 Književna poročila. niti doteknil ni slovenske stilistike. V obče je od stilistiških hib strahovito preplavljena sosebno vsa dnevna književnost naša, čemur se ni čuditi, ako pomislimo , da smo se izobraževali v nemškem duhu, da smo čitali mnogo nemških knjig, a premalo zajemali iz sorodnih jezikov, zlasti iz srbskohrvaš-kega, kjer se je stilistika razvila samostalneje, bolj se utrdila ter si določila zakone. Govoru slovenskemu zek5 treba pridobiti in vdahniti lepši ritem, in tu ne mislimo, kakor bi nam kdo lahko očital, da kaj ponarejamo, da uvajamo kaj neorganskega v govor. Nikakor ne. Klanjati se je i nam zakonom jezikovim, kateri so se razvili v stoletjih, ampak samo" to hočemo doseči, da to, kar je izgubil naš govor po vplivu in občevanji s tujimi jeziki, nadomestimo in presadimo in prelijemo vanj iz sorodnega organizma, v katerem se je še ohranila stilistiška pristnost. V ta namen evo nekoliko vzgledov! 1. „Ker bodo pa bralci zadeli na marsikaj, česar se bodo umeli, se mi zdi potrebno, dati tukaj nekoliko razjasnjenj^. Prav: Ker pa bodo bralci zadeli na marsikaj, česar ne bodo umeli, zdi se mi potrebno, razjasniti to stvar nekoliko (podati v tem nekoliko razjasnila). Razjasnjenje dati je germanizem. —: 2.) „Mene pa so z nogami suvali, s pestmi tolkli, me preklinjali". Prav: Mene pa so z nogami suvali, s pestmi tolkli, preklinjali me. Paziti je vselej, kam je postavljati slovenske naslonice (enklitike). — 3.) „. . . vzela ga (otroka namreč) je na roke, ga še enkrat opominovaje . . ." Prav: Vzela ga je na roke, opomnivši ga še enkrat. Pazi: „opomi-novati" ni nič, pač pa: opominjati. — 4.) „. . . dasiravno se je Haleju jako mudilo, mu vendar ni bilo mogoče otiti, brez da bi gospoda Želbija in nje- t v gove soproge ne počastil . . ." Prav: Četudi se je Haleju zelo" mudilo, vender ni mogel oditi, da ne bi počastil gospoda Želbija in soproge mu ... 5.) „. . . in je bilo videti, da ne bo dovolj nabrala, se je starke usmilil . . . Prav: in je bilo videti, da mu bode dovolj nabrala, usmilil se je .... — 6.) „. . . ž njim morem storiti, kar sam hočem; me li umete?" Prav: ž njim morem storiti, kar sam hočem, umete li me? — 7.) „Vzkliknila je Eliza osupela, bi li moglo priti še kaj hujšega?" Prav: Vzkliknila je Eliza osupla, ali bi moglo priti še kaj hujšega. Samo: moglo bi li priti . . . ., bilo bi preslabo. - 8.) „Ko se je Tom zopet zbrihtal, bila je njegova prva skrb": Prav: Ko se je Tom zopet ojačil (ali kakor hočete, da bode pravi zrnisel), bila mu je prva skrb. — 9.) „Že davno je želel jim pisati in poročiti". Prav: Že davno jim je želel pisati in javiti (že davno je želel pisati in javiti jim). — 10.) „. , . prašala je mati zaničljivo, bi jih mar učila na citre igrati ali pa celo malati". Prav: vprašala je mati zaničljivo, ali jih naj uči na citre igrati (ali bi jih naj), ali pa celo slikati. — 11.) „Uboga človeka, tolažil nju je Tom". Prav: Uboga človeka, tolažil ju je Književna poročila. 761 Tom. 12.) „Bodi ga Bog zahvaljen!" Hvala Bogu, zahvalimo Boga, da nam ni treba več pisati, kajti, ako bi hoteli navesti vse hibe, ne bili bi zlahka gotovi. Po teh vzgledih si ustvari lahko vsakdo pravilo o slovenskih na-slonicah. Radi nazornosti smo podali te vzglede, ker nismo hoteli mučiti čitatelja z golimi in suhoparnimi pravili. A. Trstenjak. Še nekoliko opazk k Janežič-Sketovi »Slovenski slovnici«. (Konec.) Raba besedice — naj. §• 337- (Janežič, §.396.) — Naj — ima različno rabo : a) Kedar se naznanja želja, da bi se godilo kaj — želevnik, (o p t a t i v). N. pr.: Naj vam večna milost zmago dade. Cg. — Tvoj pepel naj tihi mir pokriva. Lev. — Terdna le vera voznik naš naj bo. Pot. — Tvo duh naj nas vodi čez hribe, čez plan. V. b) Kot v e 1 e v n i k (imperativ) za I. in III. osebo, kjer djanje zavisi od drugod. N. pr.: Lice naj bo živo ogledalo misli tvojih. — Dokler studenec misli teče, naj teče tudi tvoje pero. Slom. — Naj grem jaz, ne brat. — Jaz sem bolan, naj gre sestra po soli. — Naj gremo vsi otroci po jagode - - t. j. dovolite, da gremo vsi. — Naj pristavim še to-le. c) V vprašanjih stavkih, kedar je dejanje odvisno od kake druge osebe. N. pr.: Oče! ali naj gredo hlapci v vinograd, ali na njivo orat? — Mati! ali naj grejo dekle prat, ali mrvo sušit? — Kaj naj mu naročim? — Kaj naj bi prinesel iz mesta? (= kaj želiš, da bi prinesel). d) V dopustnih stavkih (koncesivno). N. pr.: Naj brije zdaj okrog viharjev sila, naj se nebo z oblaki pre-obleče, ni meni mar. Pr. — Naj ga žena še tako prosi, on ide na lov. (t. j. čeravno ga prosi, vender ide. — Naj ga še toliko in toliko svariš, opominjaš, nič ne pomaga. P. Ladislav.