tuje (slabo, napačno) pri uvrščanju besed v slovarje in pri določanju njihovih pomenov postala odločilna raba. Slovarji tujk, kot jih poznamo pri nas, danes niso več aktualni; za uporabnike, ki jih zanima izvor besed, so na voljo etimološki slovarji, podatke o izvoru besed pa je mogoče vključiti tudi v splošni enojezični slovar večjega obsega. Vsekakor
bo moralo splošno rabljeno besedje, ki ga precej najdemo tudi v PST, čim prej dobiti primerno leksikografsko obdelavo v novem splošnem slovarju slovenskega jezika.
Nanika Holz
samostojna leksikografka, Ljubljana nanika.holz @guest.arnes.si
Silva Kastelle, Nataša Plrlh Svetina In Mojca Kotnik: Slovenščina v bolnišnici: učbenik za učenje slovenščine kot tujega jezika na začetni stopnji (A1, A2) za zdravstvene delavce. Ljubljana: Srednja zdravstvena {ola, 2005. 135 str.
Da ne bo pomote - slovenščina ni bolna. Pravzaprav izgleda, da ni samo zdrava, ampak celo zelo vitalna, na kar med drugim kažejo na primer številne leposlovne izdaje v slovenščini (zaradi katerih se nemalokrat sliši floskulo »Slovenci smo narod pesnikov«) pa polikana in sproščena slovenščina na mnogih radijskih postajah in televizijskih programih, uradna v slovenskem in evropskem parlamentu, živahna na slovenskih ulicah, z glasbo podprta na nogometnih tekmah in tudi včasih nekoliko obotavljajoča, z različnimi naglasi obogatena slovenščina tistih, ki jim ta jezik ni prvi jezik. Časi, ko bi se slednja izjava brala ironično, so zagotovo mimo, saj je v okviru evropskega povezovanja večjezikovnost posameznika ne le posledica globalizacije in nujno zlo odprtih mej, ampak celo ena izmed vrhovnih vrednot.
V današnji družbeni realnosti tako slovensko-govoreči tujci niso (več) samo dediščina bratstva in enotnosti na Balkanu, ampak tudi posledica osamosvojitve Slovenije in vključevanja v evropske integracije od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, povečevanje njihovega števila pa gotovo ni v pomoč prevečkrat izrečenim trditvam o eksotičnosti majhne Slovenije in njenega dvojinskega jezika. Jezikovna realnost je v resnici precej manj
romantična, a spodbudna in zato za sloveni-ste še bolj zavezujoča.
Eden od rezultatov strokovnega dela, ki upošteva položaj slovenščine in jezikovnih potreb v »novi Evropi«, je tudi predstavljani učbenik Sloven{~ina v bolni{nici, ki je nastal na pobudo Evropske unije in Sveta Evrope v okviru evropskega jezikovnega projekta Leonardo da Vinci - Zdravi jeziki (Healthy Languages). Pod vodstvom salzburške ustanove Berufsförderungsinstitut, ki se ukvarja z razvojem poklicnega izobraževanja in strokovnega jezika za različna poklicna področja, in v sodelovanju petih članic partneric iz Slovenije (Srednja zdravstvena šola Ljubljana), Italije (Alpha & Beta, Bolzano), Češke (Eurostaff, Praga), Avstrije (Volkshochschule, Stuttgart) in Velike Britanije (Newham College of further Education, London) je nastal komplet učnega gradiva v petih jezikih. Ta poleg učbenikov (SlovenS~ina v bolni{nici, Italiano in ospedale, Če{tina pro zdravotniky, Im Krankenhaus, English in hospital) zajema tudi zgoščenko s petjezičnim slovarčkom strokovnih izrazov in obrazcem sprejemne dokumentacije zdravstvene nege v vseh petih jezikih. Projekt in sodelavce je v poročilu Evropski jezikovni projekt Zdravi jeziki
(Healthy Languages) v Jeziku in slovstvu (49/3-4, maj-avg. 2004) natančno predstavila že Silva Kastelic, nekateri podatki pa so dostopni tudi na uradni spletni strani http:// www.healthylanguages.com. Naj na tem mestu ponovim, da je glavni cilj projekta razvoj poklicno specifične jezikovne zmožnosti na področju tujih jezikov za zaposlene v zdravstvu, ki se zaradi globalizacije in prostega pretoka delovne sile v državah članicah Evropske unije kaže za vse bolj potrebno. Rezultati projekta naj bi tako omogočili spoznavanje z osnovami (slovenskega, italijanskega, češkega, nemškega in angleškega) jezika zdravstvene stroke in olajšali sporazumevanje med ponudniki zdravstvenih storitev in povpraše-valci po njih.
Zdaj pa si nekoliko natančneje poglejmo učbenik. Že v podnaslovu je zapisano, da je učbenik namenjen zdravstvenim delavcem za učenje slovenščine kot tujega jezika na začetni stopnji (A1, A2), v predgovoru pa natančneje izvemo, da so ciljni uporabniki predvsem medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege, oznaki šeststopenjske lestvice Sveta Evrope, ki opredeljujeta uporabnika glede na stopnjo jezikovne zmožnosti, pa le približni. Prvi razlog je v tem, da za slovenščino nimamo natančno izdelanih tovrstnih standardov (in, kot poudarjajo avtorice, so te stopnje tudi pri drugih jezikih stvar pretežno subjektivne ocene), drugi pa v izredno razvejani fleksiji slovenskega jezika, zaradi katere je na osnovni stopnji znanja slovenščine kot tujega jezika težko pričakovati uporabnikovo samostojno izražanje na njegovem strokovnem področju. Učbenik naj bi bil tako pretežno namenjen tistim zdravstvenim delavcem, ki že obvladajo osnove slovenskega jezika in bi radi razširili svoje znanje na področju jezika zdravstvene stroke. Učbenik je zato sestavljen iz štirih tematskih sklopov oziroma modulov, če uporabim izraz, uporabljan v učbeniku, ki se nanašajo na proces dela v bolnišnici, začenši s predstavitvijo prostorov in poklicev ter sprejemom pacienta v bolnišnico do njegovega odpusta in rehabilitacije. Ker učbenik želi uporabnika - začetnika usposobiti za sporazumevanje z bolniki pri njegovem delu, je poudarek na besedišču, ki ga bo pri tem potreboval, in sporazumevalnih vzorcih za visoko
predvidljive, ponavljajoče se situacije v bolnišnici. Poleg osnovnega besedišča tako že v prvi enoti učbenika najdemo lekseme, kot so anamneza, opornica za hojo, laboratorijska analiza krvi in urina. Specifično besedišče je uporabljeno tudi pri vseh vajah, kar ni nič nenavadnega, in, kar je bolj zanimivo in pohvalno, tudi v slovničnih preglednicah. Uporabniki zato sklanjajo npr. zdravni{ki pregled in akutno vnetje, spregajo glagol zdraviti, velevajo pa ne samo jej!, delaj!, ampak tudi zdravi!, zdraviva! ..., kar je morda nekoliko slabša izbira, saj se ta glagol v velelniški obliki pojavlja manj pogosto in je s tega stališča tudi za zdravniške delavce manj uporaben, čeprav ne povsem nerealen.
Pri besedišču je potrebno omeniti tudi slovarske razdelke na koncu vseh modulov, v katerih je zbrano besedišče, obravnavano v vseh enotah posameznega modula. Za lažje iskanje je razdeljeno po enotah, znotraj tega pa ne abecedno, ampak tematsko, npr. podatki o osebi (teža, vi{ina, očala organi (koža: vrhnjica, pigmentne celice gibala: skelet, okostje operacije (operirati, ope-riranec, operacijska miza .). To je zelo dobro, ker se tako skupaj pojavljajo ne samo besedne družine, ampak pomenska polja, kar je učečim se lahko v precejšnjo pomoč pri učenju besedišča. Po mnenju raziskovalcev naj bi učeči se tudi v t. i. spominskem slovarju lekseme povezovali v skupine, med drugim s pomočjo njihovega pomena in oblike, združevanje besedišča v tematske sklope na podlagi pomenskih razmerij, ki jih najdemo v učbeniškem slovarčku, pa tako lahko pripomore k lažjemu oziroma boljšemu pomnjenju leksike. Podoben princip je uporabljen tudi znotraj lekcij v drugem modulu, ki je namenjen spoznavanju človeškega telesa, boleznim in zdravljenju. V prvi enoti so tako poleg poimenovanj organov, ponavadi dopolnjenih z ilustracijo, dopisane tudi njihove funkcije (npr. mi{ičje: raztezanje, krčenje) in pogoste zveze (npr. napeti mi{ico, krepiti mi{ice, krvavitev v mi{ici . ), v drugi enoti pa bolezni in poškodbe, znaki bolezni in zdravljenje (npr. uho: tujek v u{esu - bolečina, izcedek, {ume-nje - izpiranje u{esa, odstranitev tujka). Videti je, da se avtorice zavedajo pomena in težavnosti kolokacij za usvajanje tujega jezi-
ka, ki jih niso izpostavljale le v lekcijah, ampak tudi v slovarskem razdelku (npr. predpisati fizioterapijo, navodila osebja, vbrizgati lokalni anestetik). To je na področju učbenikov za slovenščino kot drugi/tuji jezik novost in upati je, da se bo razvila v trend.
Za lažje učenje besedišča je poskrbljeno tudi z mnogimi ilustracijami, s katerimi so ponazorjeni prostori, poklici, predmeti, postopki (npr. merjenje krvnega pritiska ali srčnega utripa) ipd., obsežna pa je tudi priloga z ilustracijami organov, kjer so podrobno prikazani (in seveda poimenovani) njihovi sestavni deli. Avtorji večine ilustracij so kar dijaki Srednje zdravstvene šole Ljubljana, kar je v nasprotju s siceršnjo prakso, a prav simpatično, saj preglednost ne trpi, estetski čut pa tudi ni ranjen.
Poleg ilustracij so v učbeniku tudi fotografije ali vzorci raznih napotnic in obrazcev, ki jih morajo zdravstveni delavci poznati in znati izpolnjevati. Zato je za jezikovne začetnike še kako koristno, da imajo ob nekaterih obrazcih, kot sta na primer Obrazec sprejemne dokumentacije in Obvestilo službi zdravstvene nege, zapisana tudi vprašanja, ki naj jih ob izpolnjevanju postavijo pacientom. Za ponazoritev: v obrazcu je zapisano Posebne želje
glede izražanja verskih potreb:_,
učbenik pa ob tem ponudi možnost vprašanja Ali želite, da vas obišče duhovnik? ali Višina: _cm in vprašanje Koliko ste visoki? S tem pa smo se že pomaknili na področje sporazumevalnih vzorcev. Kot je zapisano že zgoraj, je poleg specifičnega besedišča, ki ga učbenik prinaša, pomemben poudarek tudi na predvidljivih in ponavljajočih se sporazumevalnih vzorcih. V učbeniku tako najdemo preprosta, pretežno dialoška besedila, ki so realno pričakovana pri komunikaciji med zdravstvenimi delavci in pacienti oziroma njihovimi svojci, vaje pa so zasnovane tako, da poleg razumevanja dialogov od uporabnikov učbenika zahtevajo samostojno zastavljanje vprašanj pacientom, dajanje navodil, pojasnjevanje in tudi odgovarjanje na pacientova vprašanja. Učbeniku je priložena tudi zgoščenka, kjer so dialogi posneti, vendar si zasluži nekaj pripomb. Namen takšnih zgoščenk je ponavadi v tem, da učeči se z njihovo pomočjo bodisi vadijo razumevanje govorjenih besedil
bodisi izboljšujejo lastno izgovorjavo. To se tudi v našem primeru zdi zelo pomembno, še posebej zato, ker učbenik daje prednost ravno poslušanju in govorjenju. Se pa seveda zastavlja vprašanje, ali je ta zgoščenka, kakršna je, res lahko v veliko pomoč. Pomisleki izvirajo iz ugotovitve, da so besedila prebrana sicer živahno, a zelo hitro, z redukcijami, izpuščanjem, dodajanjem in spreminjanjem besed. Težko si je namreč predstavljati, zakaj je koristno, da uporabniki tega učbenika na primer večkrat slišijo več izgovorjen z izrazitim polglasnikom, da se zapisani rekel mi je spremeni v povedal mi je ali Zdravnik je ugotovil, da imate vnetje v Vnetje imate. Ce je na vprašanje Pri katerem zdravniku ste naročeni? odgovor Pri doktorKušarju, kot slišimo na posnetku, blizu avtentični, čeprav slovnično nepravilni rabi, in se nam Ajkej narobe sliši zelo domače, pa je nekoliko povišan pritisk 130/70, kar nam pove medicinska sestra, nekaj drugega kot 140/85, kar piše v učbeniku. No, napake se hitro in rade zapišejo, igrana avtentičnost, ki ni dosledna in je izvajana s šolsko (bralno) intonacijo (po glasovih sodeč so bili tudi tukaj angažirani dijaki) ter s pomanjkljivimi pomenskimi poudarki, pa je dokaj problematična. Uspešno delo s temi zvočnimi posnetki brez vodstva lektorja je zato na začetniški stopnji zagotovo vprašljivo.
Ob sporazumevalnih vzorcih je tudi pri komunikacijskem modelu poučevanja tujega jezika potrebno počasi uzaveščati slovnične značilnosti jezika, če želimo, da bi učeči se postajali vse samostojnejši in kompetentnejši govorci. Učbenik zato ne ostane brez slovničnih preglednic in vaj, vendar vedno v kontekstu obravnavane snovi. Prav pri obravnavi slovnice se potreba po predznanju, na katerega opozarjajo avtorice v uvodu k učbeniku, najbolj pokaže. Začetnikov pač ne moremo že kar v prvi enoti prvega modula zasuti z več glagoli v vseh številih za prve tri osebe, in to ne samo za sedanjik, ampak kar za vse tri gla-golske čase, za povrh pa jim naložiti še samo-stalniški imenovalnik in tožilnik v ednini in množini. Poleg tega se že na začetku učbenika pojavijo nekatere slovnične strukture, ki so sistematično obravnavane šele na naslednjih straneh, kar ni značilno za postopno učenje
slovničnih pravil. Sicer pa je za lažje krmiljenje med jezikovnimi ~ermi poskrbljeno s kazalkami, ki uporabnika usmerjajo po u~be-niku naprej in nazaj k poglavjem, kjer bo na{el dodatna pojasnila v zvezi s slovnico ali bese-di{čem, vse slovnične preglednice, zgledi rabe ter ostala jezikovna pojasnila znotraj lekcij pa so označena z rdečim križem, znakom za prvo pomoč. K drugi pomoči pa potem sodijo druga kratka jezikovna opozorila v recimo temu pragmatičnih razdelkih, ki se pojavljajo ob besedilih, vsebujejo pa informacije o kraticah (npr. kilogram = kg, 37stopinj Celzija = 37 °C) in možnih vpra{anjih v neki situaciji oziroma možnih odgovorih na neko vpra{anje (npr. Kakšne težave imate? Boli me glava. Vrti se mi ...).
jezika. Lahko je zgled morebitnim nadaljnjim prizadevanjem na tem področju, predvsem zato, ker se zaveda potreb ciljnih uporabnikov in jih s pomočjo sodobnih didaktičnih metod tudi upo{teva. Ter seveda zato, ker povezovanje evropskega prostora zagotovo prina{a povečanje potreb po učenju specifične jezikovne zmožnosti na različnih strokovnih področjih. In če se komu ob tem porajajo pomisleki, da bi se tak{ni projekti za slovensko jezikovno situacijo zaradi majhnosti trži{ča sploh lahko uresničevali, je projekt Zdravi jeziki (Healthy Languages) dokaz, da se z nekaj volje v Evropi denarna sredstva da dobiti. In če se združi z znanjem, se dobi tudi nagrada - projekt Zdravi jeziki je prejel Evropsko jezikovno priznanje za leto 2005.
Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da učbenik Slovenščina v bolnišnici uspe{no orje ledino učenju sloven{čine kot tujega strokovnega
Tadeja Rozman
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta tadeja.rozman (@ff.uni-lj.si
Slovenščina na daljavo za Skandinavce
študij sloven{čine na daljavo preko spleta poteka na Oddelku za slovanske jezike Univerze v Göteborgu od začetka leta 2004. Univerza v Göteborgu na ta način kot edina v Skandinaviji lahko ponudi visoko{olske tečaje slo-ven{čine. Trenutno se treh tečajev v obsegu 30 kreditnih točk (ECTS) udeležuje 18 {tu-dentov.
Ozadje. Pred vstopom desetih novih držav članic v Evropsko unijo je izrazil {vedski Urad za visoko {olstvo v enem izmed svojih poročil zaskrbljenost nad dejstvom, da dveh jezikov novih držav članic ni mogoče {tudi-rati na nobeni {vedski univerzi, in sicer slo-ven{čine ter slova{čine. Sloven{čine takrat ni bilo mogoče {tudirati niti v drugih nordijskih državah. Razlog za tako stanje je bil predvsem v tem, da na eni univerzi ni bilo mogoče zbrati dovolj velike skupine zainteresiranih {tu-dentov, da bi bilo to finančno upravičljivo.
Približno v istem času se je na švedskem zelo močno razvijalo učenje na daljavo preko interneta. Ministrstvo za izobraževanje in kulturo je namenilo precej denarja za razvijanje takih tečajev. Ustanovljena je bila tudi skupna administracija spletnih tečajev (http:// www. netuniversity. se/).
Zaradi tega je Oddelek za slovanske jezike na univerzi v Göteborgu vložil pro{njo za financiranje začetnega tečaja sloven{čine preko interneta, utemeljeno {e z dodatnim razlogom, da ima univerza v Göteborgu idealno lego sredi Skandinavije v približno enaki oddaljenosti od vseh treh prestolnic, kar pomeni manj kot {tiri ure vožnje za pretežni del potencialnih {tudentov. Skandinavci namreč lahko na podlagi dolgoletnih dogovorov in zaradi velike podobnosti jezikov {tu-dirajo v vseh izobraževalnih ustanovah sosednjih držav.