Iz spominov nanj. Spisal Pavel F1 e r d. Mnogo sem že slišal o njem. Popolnoma naravno tudi, da sem se začel zanimati za moža, ki je bil o njem slave in hvale poln vsak tovariš, s katerim aem govoril o njem . . . Vprašal sem enega: nKakšen je v narodnem oziru?" Začudil se je, zasmejal se mi v obraz in dejal: -Ti še vprašaš?" Dovolj je bilo odgovora. Vprašam drugega: ^Kakšen je kot stanovski tovariš?** Debelo me je pogledal, pomilovanje sem čital v njegovih očeh — obrnil se je in šel. Tretjega, a katerim sta službovala skupaj, sem vprašal: _Ali je dober učitelj ?" nFant, če miališ norce briti z menoj, lahko greš!" Eazžalil sem ga v dno duše. A vedel sem dovolj! Vedel sem in spoznal ga kmalu tudi po njegovem delovanju, da je mož, cel mož, ki živi in umrje le svojim idealom; ki dela ne zase, ne za svoje koristi, arapak za tiste, ki potrebujejo opore, za vsakega, ki ga vidi, da se ne obdrži iz lastne moči . . . Kot takega sem ga poznal iz njegovih del, tako sliko so mi naslikali o njem njegovi tovariši, njegovi prijatelji. A osebno še nisva bila znana. Prišel je tudi ta dan. Učiteljstvo je zopet alavilo svoj dan, zopet si krepilo moži za čas, ko ai ne bo moglo celotno segati v roko, brati v očeh svojega tovariša isto, kar izražajo njegove oči: rZaveza" je zborovala. Pod visokim kostanjem, naslonjen na njegovo deblo, obaenčen z njegovim listjem, je stal in z zanimanjem ogledoval vrvenje, ki ae je vršilo pred njim in okolo njega; veselje je bilo v njegovih očeh, ko je gledal na te čile vrste, ki se bojujejo za iste ideje kot on, ki so prišle iskat moči za nadaljni boj. . . Nevede, kdo je; navede, kako — sem stal pred njim. BFlere Pavel." ^Strmšek." Moja duša je hrepenela k tebi; ni poznala tvojega lica,, a neka moč jo je silila, da se obrne do tebe, da dobi v tebi nekaj, kar išče, česar potrebuje. Ne zavrni je; dovoli ji, da se objame s tvojo dušo in da hodi odslej z njo roko v roki; povsod in naj bo v najhujšem boju, naj bo v najbolj vročem metežu ... — Ne samo dovoljujem, prosim te za to. Vsak kdor, se mi hoče pridružiti, mi je ljub in drag; vsak kdor hodi ista pota, je moj prijatelj. Pristopi in hodi z menoj! ... To sta se pomenili najini duši, ko sva si stala nasproti; on je bral mojo prošnjo v mojih očeh, jaz pa sem čital odgovor v DJegovib, v katerih je zablestelo in zaiskrilo . .. Tedaj me je prijel za roko z obema svojima in mi jo stisnil: nZdravo!u Tako sva se spoznala .. . Prešlo je skoro leto, kar sem ga videl zadnjikrat. In tako stopim v krčmo ter natočim četrtinko, kar zaslišim svoje ime, obrnem se — ter se ustrašim .. . V resnici! Nisem ravno boječ človek, a ko sem ga zagledal prej tako mo5no postavo, krepko in pokončno, sedaj sključeno pri mizi, kjer je sedel in srkal juho s krožnika, ko sem se ozrl v njegov upadli obraz, sem se ustrašil — ne njega: za njega ... Opazil je moj vprašujoč pogled, se nasmehnil ter dejal: ,,Vidiš tako-le me je potrlo, a strlo me še ni," in zravnal se je. Vesel sem mu podal roko, rau jo stisnil ter prisedel. In on je govoril: nOlovek se stara, četudi bi še ne bilo treba. Toliko je še dela na vseh popriščih, toliko še 6aka vsakega posameznika, a upiraj se usodi! Vstala je nova stranka; močna, krepka; taka, kakršne je štajerski Slovenci še nismo imeli. Zdaj je začetek, a treba je dela, dela in zopefc dela, da ne omahnemo v ono gnilo letargijo, ki nas je davila toliko časa in bi nas tudi zadavila, da se nismo dvignili iz lastne moči; raztrgali okove, ki so nam jih naložili oni Ijudje, katerim je delo za narod, delo za svoj žep. Tako bi rad in bom še ..." In razkladal je dalje svoje načrte, kako je treba opomoči še prostemu ljudstvu, da se otrese spon, ki mu žulijo kožo. rA slab sem, slab, vedno slabši." Žalost je bila na njegovem obrazu, žalost je sijala iz njegovih oži. nNe nalagaj si vsega sam! Počij si nekaj časa, da si nabereš novih moči in zopet boš stal čil in krepak pred nami z zastavo v roki." BNe morem, prijatelj, ue morem. Moja duša ne more sedeti mirna za pečjo, ko vidi, da se bije zunaj ljut boj — boj za prosveto in svobodo. Ne morem gledati, da bi drugi delali, jaz pa, ko še imara tudi nekaj moči, počival. Ne gre in ne sme biti tako! Narod potrebuje delavcev in korist vsakega posameznika se mora zapostaviti celokupni koristi narodovi!" Vzpel se je pokonci in zopet je stal pred menoj oni ponosni Vekoslav, ki smo ga vsi občudovali, ga vprašali za svet in ga Ijubili kot svojega očeta . .. »Učitelj, ki sedi v teh burnih časih doma in pestuje samo kje v kakem kotu, cepi drva in pomaga še časih prati plenice, ni naroden, ni narodov učitelj! Zdravo, iti moram!" Gledal sem za njim, kako je stopal pokonci, samozavestno, in inako se mi je storilo. nVekoslav, takih nam maDJka; a žal, najboljše, najkrepkejše moči nam ugrablja usoda." Izlil sem ostanek v čašo, izpil in šel. (Dalje.)