O zarje Vidove! O mladi, sveti svit,
po morjih, jezerih, po srebru rek razlit!
V sleherno kapljico, v rosa nebroj
zajet do iskrice nebeški soj!
Luč iztegnila je roko
in sence brez zavetja mro. —
Beseda je izšla, izšla med nami res! Slovenska misel, vzpluj v zaletu do nebes! Razpni se — po razponu tvojih kril bo meril narod čilost svojih sil, in — morda — treh najmlajši brat, pojde za vse usod iskat.
Več ne zaidi nam! Sedaj in vekomaj, beseda, v molka noč zabresti nam ne daj! Zanos in radost nam, obup in bol obsevaj z žarki svojih aureol, da vsak naš sen bo v tebi zlat, vsak duh bo nosil tvoj pečat!
A. Adamič:                                                                                                     /eXo f &L-
Opolnoči.
V  srebrnem krajcu lune, o polnoči    Popotnik trudni blodi sredi temin,
stoji žena najlepša žena,                    globoko v pas se klanja, moli,
pokrajina strmi, molči,                       — smehlja kraljica se višin,
vsa zemlja je v češčenje zatopljena,     smehlja se milostna človeški boli.
40*
505