POL ZA SMEH, POL ZA RES.
Iz torbe o. Ivana svetokrižkega.
Priredil Josip Balič.
1. Dvanajst drozgov.
f2pKS»era je bila kaj jezična in trmoglava ženica. Zlasti nasproti svojemu pspftiC možu Matevžu je hotela vselej imeti prav. Nobene mu ni dala vc-'vfeMgl Ijati, nobene mu ni ostala dolžna. Neki dan prineseMatevž domov (SSHID dvanajst drozgičev ter ukaže ženi, naj jih pripravi za kosilo.
Jera vzame mlade ptičke, jih ogleduje ter reče: ,,To niso drozgi, kosi so!" Mož, ki je ptičke dobro poznal, jo seveda zavrne, rekoč: »Slepa si ali pa nevedna, ker ne ločiš drozgov od kdsov." Ona pa zareži nad njim: ,,Pač se ti meša v glavi, ko trdiš, da so kosi drozgi." Matevž izkuša ženico potolažiti in de: »Najsi že bodo k6si ali drozgi, glej samo, da jih dobro ocvreš, pa bo vse v redu." To rekši naglo cdide
Opoludne se vrne. Sedeta h kosilu. Ko postavi Jera ptičje cvrtje na mizo, začne možu iznova zabavljati, rekoč: »Dobro si pogodil, Matevž, prav okusni so ti ptički; da, pravi kosiči so!" Mož jo minio zavrne, rekoč: ,,Če so slastni, lepo jih jej in molči!" A ona se jezno zadere in pravi: BZakaj bi molčala? Ali morda niso kdsi ? Da, da, kosi so, k6si so!" Raz-žaljeni Matevž vstane od mize, ženo po vrednosti našeška ter odide.
Minilo je od tega leto dni. Na obletnico se Jera pri kosilu zopet spomni nesrečnih drozgov ter pravi možu: „Ali se spominjaš, kaj si mi bil storil lani osorej spričo onih kosov, o katerih si trdil, da so bili drozgi?" To je seveda moža segrelo. Kar je Jcra iskala, je tudi našla, kajti mož jo je takrat še bolj naklestii nego prejšnje leto.
Topot pa prične jezična Jera na ves glas vpiti in hudo razsajati. Sosed Balant priteče pogledat, kaj neki pomenja nenavadni krik. Ko poizve od Matevža, kar se je bilo zgodilo lani in letos, se vrne smeje v hišo ter raz-odene vso zadevo svoji ženi Majdi, ki se je bila ravnokar vrnila s perilom.
Majda, videč, da Balant odobruje Matevževo postopanje, se raztogoti ter meni moža z vpitjem prepričati, da je bila Jera po nedolžnem tepena. A pri Balantu to še manj izda, kajti ugovarja ji prav trdo in neotesano. Ker mu pa v odgovorih tudi ona ne ostaja dolžna, vname se tudi med njima hud ravs in kavs. Balant, srdit, da ne more žene z besedo umoj-striti, zgrabi za metlo ter opleta po Majdi, da je bilo veselje gledati.
Radovedno se ustavljajo mimoidoči Ijudje in poprašujejo, kaj se je zgodilo. Ko zvedo, za kaj se gre, povedo vse d<ug drugemu. Zadeva se hipoma zglasi po vsem trgu. Žene zagovarjajo Jero in Majdo, možje pa Matevža in Balanta. Tako se vzdigne radi nedolžnih drozgov po vsem trgu kreg in prepir brez konca in kraja — pravda za oslovo senco!
Jezičnost in trmoglavost se sami obsojata.