357
Politični pregled.
Državni zbor je rešil v prvem branji predlogo o izjemnem stanji na Češkem in izvolil odsek 24 članov, kateremu je izročil vladni naredbi v pretres. V odsek so izvoljeni največ nasprotniki izjemnega stanja. Levičarji so nalašč izbrali za ta odsek iz svojega kluba osem nasprotnikov izjemnih na-redeb. — Minoli petek je državni zbor odobril, kar je vlada storila za prebivalce poškodovane po elementarnih nezgodah in nekaj ukrenil v tem oziru zlasti glede ujim na Češkem. V ponedeljek se je pa začelo posvetovanje o volilni reformi. To posvetovanje še sedaj ni končano, kar je poleg vladne predloge sestavilo še petindvajset drugih predlogov. Naši slovenski poslanci so predlagali, da se nekoliko premeni volilni red za Koroško, pomnoži število poslancev dolenještajerskih kmetskih občin za dva in ljubljanski trgovinski zbornici dovoli poseben poslanec. Grof Taaffe je prvi dan izjavil, da se vlada trdno drži načela, da se mora dati volilna pravica vsem, ki spolnjujejo državljanske dolžnosti. Sicer je pa vlada pripravljena se pogajati s strankami in se nadeja, da se doseže kako sporazumi j enje. Odločno je oporekal, da bi vlada svojo predlogo bila predložila vsled kakega vnanjega pritiska. Plener je zagovarjal predlog o osnovi delavskih zbornic pa ne s posebnim vspehom. Videlo se mu je, da sam ni prav jasen o vsej stvari. Barnreither  je vtemeljeval predlog,   da se osnuje  posebno de-
lavska kurija, ki naj bi volila 20 poslancev. Tudi on ni posebno dobro podpiral svojega nasveta in je le bolj pobijal vladno predlogo. Slavik in Pernerstorfer sta pa jako dobro zagovarjala občno in jednako volilno pravico. Poslednji se z vladno predlogo ne strinja, ali vender je naglašal, da grof Taaffe dalje vidi, kakor vse velike stranke.
Levičarji in volilna reforma. — Levičarji so vsi zbegani in le pomišljajo, kako bi se izognili nevarnosti, ki jim preti od razširjenja volilne pravice. Reči pa moramo, da precej umno postopajo. Barnreitherjev predlog je ž njih stališča jako pameten in tudi ima nekaj upanja, da nekoliko spremenjen zakon postane. 20 mandatov dati delavcem je sicer premalo, ali dr. Menger v „N. Fr. Pr.1' priporoča, da se dovoli 50 mandatov delavski kuriji, to je pa že nekaj. Socialistični vodje bi utegnili s tem biti precej zadovoljni. Delavcem bi s temi 50 mandati pač ne bilo dosti pomagano, ker bi se sicer razmerje v zbornici poslancev dosti ne premenilo, ali njih vodje bi dobili mandate in to še brez posebnega boja. Zanje osebno so torej levičarski nasveti dosti ugodnejši, nego vladna predloga. Tudi v zbornici poslancev bi taki levičarski predlogi utegnili dobiti prijateljev, ker bi se ž njimi odvrnila nevarnost, ki preti mandatom mnogih poslancev od razširjenja volilne pravice, če konservativni in poljski poslanci se ne postavijo na kako višje stališče, temveč bodo vso stvar le ogledovali s svojega sebičnega stališča, je lahko mogoče, da levica doseže svoje namene. To je tem prej mogoče, ker se ne ve, če vlada naposled ž njo ne potegne, če bode videla da konservativci in Poljaki iz strahu za svoje mandate ne morejo dovoliti, da bi se razširila volilna pravica v že obstoječih ku-rijah. Grof Taaffe bi z levičarji tudi dosegel, da bi volili tisti, ki spolnjujejo državljanske dolžnosti, ker levica bi se že dala pregovoriti, da vzame v delavsko kurijo še druge delavce, ne le zavarovanih pri bolniških blagajnicah Za slovansko in konservativno stvar bi bila taka volilna retorma najslabša. Mandata bi Slovenci in konservativci nobenega ne pridobili, pač bi pa v zbor prišlo petdeset socijalistov, ki bi ne marali slišati o narodnem vprašanju in bili nasprotni verski šoli Po vladni predlogi bi se pa število slovanskih in konservativnih poslancev pomnožilo, socijalisti, ki bi prišli v zbor, bi tudi bili zmernejši, ker bi ne bili voljeni od samih delavcev. Vidno je torej, da je v interesu slovanske in konservativne strani, da se sprejme vladna predloga brez velicih sprememb. Škoda pač ne bode nobena, če kak sedanjih poslancev ne pride v zbor, da se le število nasprotnikov slovanstva in vere ne pomnoži.
Rusija in Francija. - Ruski gosti došli iz Toulona v Pariz bili so ondi najsijajneje vsprejeti. Poroča se, da se je k vsprejemu sešlo do 700 000 ljudij iz raznih krajev Francije. Navdušenje mej ljudstvom bilo je velikansko. Na čast gostom priredili so Parižani vsake vrste zabave, koncerte, plese, bankete, bakljade, mirozove itd. Pri banketih bili so navdušeni govori, poudarjajoči solidarnost Eusov in Francozov. Značilno za slavnosti je, da se tudi narod istih udeležuje i to z navdušenjem, kar znači, da prijateljstvo Francozov do Rusov ni prisiljeno. Slavnosti udeležili so se in Ruse vsprejeli vsi Francozi, ne torej le kaka stranka, kajti bili so prisotni poleg prvih državnikov, tudi nižji slojevi ljudstva. Vez mej Rusijo in Francijo, utrjena po teh prisrčnih slavnostih utegne biti vsekako trdna. Konec pariških slavnostij je bila velika predstava v operi, edna najkrasnejih slavnostnih toček. Iz Pariza so šli ruski gostje v Lyon in od tam gredo v Marzejl od koder se podado zopet v Toulon in potem zapuste Francijo. Tudi v Marzejlu se delajo velikanske priprave za vsprejem. Najlepši^ od vseh slavnostij je pa to, da se je vse dosedaj še završilo brez najmanjšega izzivanja te ali one velevlasti najmanj pa trozveze, kar jasno priča, da je rusko-francoski zvezi v resnici ležeče na ohranjenji miru.
Srbija.   —   Čita se mnogo zadnji čas o vnanji politiki
358
Srbije. Srbska radikalna stranka, ki je sedaj namreč na krmilu, dela propagando za veliko Srbijo, je jela tirati Avstriji nasprotno politiko in koketuje z rusko-francosko zvezo. Vse to seveda še le bolj na tihem, govori ^e pa, da se bo v napo-minanem smislu jelo odločno delovati. Euski poslanik v Belem-gradu je baje srbsko vlado opomnil na to, da naj ne hiti Avstriji nasprotovati, iz česar politiki sklepajo, da Eusija hoče dobrih odnošajev z Avstrijo, oziroma, da se jej hoče popolnoma približati.
Italija. — Ministerski predsednik Giolitti je na nekem volilnem shodu govoreč o sedanjih razmerah v Italiji, priporočal v prvi vrsti miroljubnost, kar se tiče vnanje politike, potem pa je govoril o finančnih razmerah italijanskih. Rekel je, da je slabih finančnih razmer krivo slabo gospodarjenje prejšnjih vlad. Zagotovljal je volilee, da se bodo finance v kratkem zboljšale. V pokritje deficita in nastalih morebitnih večjih potrebščin, napovedal je minister vpeljavo dveh novih davkov. Z govorom ministrovim niso volilci in tudi listi nič zadovoljni. Italijanski narod je pač sprevidel, da tudi sedanja vlada ni najboljši gospodar in da bi bile finančne razmere tudi kako drugače zboljšati, ne pa z najradikalnejim sredstvom, to je z vpeljavo novih davkov. Na ta način, bi pač vsakdo znal finance zboljšati, toda kaj pa začne s časoma ubogo ljudstvo, Če se bodo davki vedno množili. Na vsak način mora gmotno poginiti in to je zopet še večji polom za državo.