523 KRONIKA & 1.01 izvirni znanstveni članek UDK 167.7(497.4 Ljubljana) 271.5(497.4)"15/17" prejeto: 9. 2. 2004 ,Z Stanislav Južnič dr. zgodovinskih znanosti, Fara 2, Sl-1336 Vas Začetki moderne znanosti v Ljubljani IZVLEČEK Raziskali smo poldrugo stoletje zgodnje moderne znanosti na Kranjskem. Znanstveniki z ozemlja, poseljenega s Slovenci, so dejavno sodelovali pri razvoju prirodoslovja in matematike. Preučili smo delovanje naših zgodnjih raziskovalcev novih matematičnih ved in jih postavili ob bok sodobnikom na rimskem in na drugih italijanskih jezuitskih kolegijih. Prvič v zgodovinopisju smo primerjavo med poučevanjem v Ljubljani in v Italiji utemeljili na ohranjenih rokopisih profesorjev matematike in fizike. Opis začetkov pouka matematičnih znanosti v Ljubljani smo zaključili z obdobjem pred uveljavitvijo Boškovičeve inačice Newtonove fizike. KLJUČNE BESEDE jezuiti, razvoj moderne znanosti, Ljubljana, rimski kolegij SUMMARY EARL Y MODERN SCIENCE IN LJUBLJANA The first century and a half of the development of modern science in our lands was discussed. The active role of the researchers from the lands inhabited by Slovenes was claimed. The work of our early students of the mathematical sciences was examined and compared with their contemporaries at Rome and other Italian colleges. For the very first time in the historiography we researched the preserved manuscripts of the professors of mathematics and physics. The beginning of the mathematical science in Ljubljana was researched until the reception of' Boškovič's physics. KEY WORDS Jesuits, Early Modern Science, Ljubljana, Collegio Romano 317 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 Uvod1 Sodobno znanost so utemeljili v Italiji Galile-jevih dni. V Gradcu in Padovi so študentje z ozemlja, poseljenega s Slovenci, lahko takoj sprejeli nove ideje. Šole na domačem ozemlju jim tega še niso omogočale, saj doma pred Galilejevo smrtjo niso mogli študirati filozofije. Jezuiti so začeli razvijati študij filozofije v Gorici leta 1650, v Celovcu leta 1653, v Ljubljani leta 1704 in na Reki leta 1725. Tako v krajih, poseljenih s Slovenci, niso predavali matematičnih ved v prvih letih po Galilejevem procesu, ko se je moderna znanost med katoliki le počasi uveljavljala zaradi prepovedi obravnave Kopernikovega nauka kot fizikalne resničnosti in obsodbe Galileja. Pouk filozofije v Ljubljani se je začel v času, ko so bile odločilne bitke že izbojevane. Jezuiti so postopoma sprejemali moderno znanost, čeravno v Brahejevem in ne v Kopernikovem sistemu, ter kmalu tudi v prirejeni Des-cartesovi fiziki kot poti k Boškovičevi inačici New-tona. Glavni spori med starimi Aristotelovimi razla- gami in modernimi matematičnimi in eksperimentalnimi vedami se tako niso razrešili na Kranjskem, čeprav so številni misleci s sedanjega ozemlja Slovenije pri raziskovanju dejavno sodelovali. Seveda moderna znanost nikakor ni bila k nam uvožena na način, kot se je to zgodilo Kitajcem v času, ko je evropske dosežke tja prenašal skupaj z drugimi jezuiti tudi Kranjec Hallerstein. Raziskovalci z ozemlja sodobne Slovenije so prispevali k razvoju moderne znanosti vsaj toliko, kot kdorkoli drug v srednji Evropi. Kdo so bili ti naši junaki, kakšna so bila njihova dejanja in nehanja? Predstavitev virov: rokopisi raziskovalcev matematičnih znanosti v Italiji in v Ljubljani pred Boškovičem Raziskali smo rokopise, ohranjene v Rimu in v Ljubljani. V arhivu gregorijanske univerze v Rimu lahko najdemo številne rokopise o matematičnih vedah, napisane v dobi rojevanja moderne znanosti. Profesorji rimskega kolegija so napisali: Katedra rimskega kolegija Tema in čas Ime avtorja APUG SLU film Strani2 Fizika Drugo3 Ma4 1585 Clavius 1159 8568 103 T 1580-1582 Tucci5 547b 800 T 1580-1585 Suarez6 1558 7137.4 106 N T 1585-91 Vazquez7 1435 3592-3594 1588/89 Valla» 1710 7139 870 1589/90 Me 1591 Vittelleschi? 620 2369.6 848 Okoli 1590 Vittelleschi SK Rkp 93 1597/98 1598, 1599 EudemonlO 1006, 713 3558, 2713 Ma 1625/26 L 1606 ZucchiH 1259 3578.6 1420 10 11 Za pomoč se zahvaljujem dr. Jožetu Grasselliju, dr. Lo jzetu Kovačiču, S.J., svoji ženi Nevenki, mag. Tanji Žigon, dr. Vincencu Rajšpu in Mellonovemu skladu univerze v Oklahomi. Prešteli smo Oštevilčene ali Neoštevilčene strani ter paginiranje na vsaki Drugi strani. Uporabili smo naslednje okrajšave: Ma (M atematika); T (sholastična Teologija); L (Logika); Me (Metafizika); E (Etika); P (Perfekt šolnikov), R (Rektor). Rokopisi brez okrajšav obravnavajo predvsem fiziko. Rokopis Christophorusa Claviusa (Schlüssel, *1537 Bamberg; SJ 1555 Rim; t6. 2. 1612 Rim) je bil preveden in objavljen v španščini leta 1680. Clavius je študiral v Coimbri in predaval matematiko v Rimu med leti 1564—1571, 1576-1584 in 1587-1595. Stefano Tucci (*1540; +1597) je poučeval sholastično teologijo in o njej objavil rokopis na 400 st raneh (APUG 1795). Francisco Suärez (*1548 Granada; SJ 1564 Salamanca; +1617 Lizbona). Gabriel Vazquez (Vasquez, *1549 Španija; +1604) je objavil štiri knjige o teologiji in metafiziki, ni pa pisal o fiziki. Nadomestil je Suäreza, ki je predaval sholastično teologijo med letoma 1580 in 1585. Suärezovo filozofsko delo je ohranjeno v APUG 1558, SLU film 7137.4. Paolo Valla je poučeval logiko leta 1587/88, metafiziko 1589/90, in sholastično teologijo med letoma 1603 in 1605. Mutius (Muzio) Vittelleschi (*1563; +1645) je poučeval filozofijo med letoma 1588 in 1591, pozneje pa je napredoval v generala jezuitskega reda (Baldini, Boscovich, str. 46). Joannes Andrea Eudemon (*Canee na otoku Candie; +1625). Poučeval je logiko leta 1596/97 in etiko leta 159 8/99 na rimskem kolegiju, pozneje pa teologijo v Padovi. Njegov priimek je Villoslada (Storia, str. 329) napačno zapisal kot Tudaemon. Nicolo Zucchi (*8. 12. 1586 Parma; SJ 1602 Padova; +21. 5. 1670 Rim) je bil rektor rimskega kolegija med letoma 1646 in 1649. V naslovnici rokopisa je bil zapisan kot profesor matematike na rimskem kolegiju še leta 1749, vendar je po drugih virih tedaj katedro že prevzel Giattini (Sommervogel, Bibliotheque, 8: 1525-1530; Villoslada, Storia, str. 335). 318 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 1603/1604 L 1630 Alciati12 1232 3578.6 768 1623/24, 1625/26 Spinolal3 1218 1628/29 L 1628 Alexander Gottifredi 453 2363.7-2364.1 310 1629/30 1629 Casiglio14 1214, Adiuncta 6 3577.2, 7173.2 489 D, 2110 N P 1634-42 Juan de Alvarado 1290 3582 554 T 1642-1648 perez15 1396 3588.8 540 1637/38 1638 Lampugnanol6 661 2710.5, 2711.1 994 Ma 1639/40, 1644-46 1640-1658 Pisma Kircherjul7 557a 2368 39 1643/44 L okoli 1654 Giattinil8 1019 3559.4 470 1645/46 1646 Bompianil9 1347 3588 1135 T 1658/59 Elizalde20 689 2712 290 N Ma 1655 1660 Tellini21 1334 3588.1, 3589.3 479 1664/65,1668/69 E Mazio22 1424 3590.7 430 1661/62,1665/66 1662 ali 1666 De Marini23 2161 7169.4 930 N 1669/70,1672/73 T 1661 Semerv24 1558 3568.3 1674/75, 1778/79 Me 1680 Alamanni25 819 2715.7, 3548.1 1100 1681/82 168226 Augustino De Mari 55 2362.5 255 1684/85 L Baldigiani27 458 2365.2-3 897 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 Terence Alciati (*1570; tl651) je svoj rokopis zaključil s kazalom. Rokopis APUG 540 (SLU film 2366.2) na 98 neoštevilčenih straneh o nastajanju in propadanju je vseboval nekaj fizike. Fabio Ambrogio Spinola (*1593; tl671) je napisal tudi rokopis o metafiziki na osemdesetih neoštevilčenih straneh leta 1627 (APUG 1592, SLU film 7136.5). Poučeval je Sveto pismo med letoma 1627 in 1634, 1645-1647 in 1651-1657, logiko leta 1622/23 in 1624/25 ter metafiziko leta 1626/27. Antonio Casiglio (*589; tl670) je napisal rokopis o štir ih Aristotelovih knjigah o fiziki in o logiki. Antonio Perez (*1599; tl649) je napisal rokopis o osmih Aristotelovih knjigah o fiziki. Giacomo Lampugnano (Lampugnani, *1597; tl654) je poučeval logiko leta 1632/33 in metafiziko leta 1638/39. Na koncu rokopisa je dodal kazalo. Athanasius Kircher (*2. 5. 1601 Geisa; SJ 1618 Paderborn; tl680 Rim) je poučeval polemično teologijo leta 1660. Giovanni Battista Giattini (*1601; +1672) je objavil 40 knjig, med njimi fiziko leta 1653 na 649+42 straneh (Sommer vogel, Bibliotheque, 3: 1397). Predaval je matematiko med letoma 1633 in 1635 ter znova med letoma 1647 in 1649. Metafiziko je poučeval leta 1664/45, moralno teologijo med letoma 1645 in 1650, sholastično teologijo med letoma 1652 in 1656. Pisal je tudi latinske tragedije in drame. Ni bil enak profesorju enakega imena, ki je na rimskem kolegiju pol stoletja pozneje poučeval fiziko leta 1685/86, etiko med letoma 1690 in 1695, metafiziko leta 1686/87, moralno teologijo med letoma 1695 in 1709 in pozitivno teologijo med letoma 1708 in 1715 (Villoslada, Storia, str. 223, 326, 328, 330, 334, 335). Lodovico Bompiani (*Ancona; +1679) je objavil eno knjigo brez fizikalnih znanosti, zapustil pa je rokopis o logiki. Michael Elizalde (*1616; +1678) je napisal rokop is o filozofskih atributih z nekaj fizike. Okoli leta 1680 je končal rokopis o dogmatski teologiji na 220 straneh (APUG 1415, SLU film 3590.6). Ignazio Tellini (Telin, *1623; +1699) je svoj rokopis o metafiziki, geometriji in fiziki zapisal v Ingolstadtu . Leonardo Mazio (Mazziotti, +1698 Ancona) je sestavil tudi rokopis o metafiziki (Fejer, Defuncti, 3: 268; APUG 660, SLU film 2710.4). V obeh rokopisih je bil naveden kot Mazio, profesor na rimskem kolegiju (Daly, Selected MSS, str. 93). Vendar je Villoslada (Storia, 328, 330, 332) zapisal le moža s podobnim imenom Leonardusa Mazziottija kot profesorja fizike, metafizike in logike na rimskem kolegiju. Domenico M. De Marini (*1627; +1691) je poučeval metafiziko leta 1662/63 in 1666/67, logiko leta 1660/6 1 in leta 1664/65 ter etiko leta 1663/64 na rimskem kolegiju. Poučeval je tudi na nižjih študijih, bil pa je še prefekt romanskih študij ter asistent za Italijo. P. de Novell (+1687) ga je imenoval za generalnega vikarja. De Marini je napisal dva rokopisa; poznejši z naslovom Fizika se je ohranil v knjižnici liceja v Dillingerju (Sommervogel, Bibliotheque, 5: 584). Andreas Semery (*1630 Riems; SJ 1652 Rim; +1717 Rim) je svoj rokopis o teologiji objavil leta 1710. Angelo Alamanni (*1637; SJ; +1710). Rokopis je obravnaval Aristotelovo fiziko. De Mari je poučeval tudi hebrejščino med letoma 1675 in 1680, logiko leta 1680/81 in metafiziko leta 1682/83. Antonio Baldigiani (*1647 Firence; SJ +1711) je objavil dve knjigi brez fizike in zapustil rokopis o lo giki. Matematiko je poučeval med letoma 1686 in 1707, logiko leta 1683/84, metafiziko leta 1685/86 in etiko med letoma 1708 in 1711. 319 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 1691/92 L 1691 Nicolo Bertolini28 1278 3581.2 1236 1695/96 L 1694/95 L 1694 G. J. Ghezzi29 266, 460 300 1699/1700 1700 Panici30 1093 3564.2 1030 L 1702/03 L 1703 Brivio31 686 2711.7, 2712.1 100 O T 1702-1710 L okoli 1705 Ulloa32 1619 7140.4-7141.1 572 1705/1706 1706 Briccialdi33 2136 7167.3 1157 1708/1709 1706 Guarini34 Adiuncta 2 7172-7173 864 1716/17 L 1716 Carpani35 1086 3563.2 560 1723/24 T Gori3^ 2177 7170.2 960 N Profesorji drugih italijanskih kolegijev zunaj Rima so pisali: Katedra za fiziko Tema in čas rokopisa Ime avtorja APUG SLU film Strani Perugia 1589, 1599 Placido Carosi 690 2712 89+79 Okoli 1720 Manuel Esteran 2144a 7168.3, 7169.1 417 D Sienna 17. stoletje Franciso da Paula 1218 3577.3 371 Neapelj Mehanika 1728 Bernardino Rossi37 681 2711.6 140 D Fizika 1735 Giovanni Battista Notari 1721a, b 7143.6, 7143.7 485 D V arhivu gregorijanske univerze najdemo anonimne rokopise o zgodnji moderni znanosti: Čas Naslov APUG SLU film Strani 17. stoletje Index questionum qua continentur in Tractatu de sole. Compendium astronomiae. 2182 7170.4. 217 Ca. 1690 Viaggio del Mondo Cartesiano 38 912 3553.2 Ca. 1700 De Physica; De Physico auditu considerat Physica compositus naturale. 1532 7135.1, 3600.5 400 Ca. 1700 Tractatus geometriae (z razpravami o optiki). 664 2711.2. 69 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 Leta 1690 je napisal tudi rokopis o metafiziki (APUG 1277, SLU film 3581.2). Niccolo Ghezzi (*1683; SJ; +1766) je napisal rokopis, v katerem ni razpravljal o fiziki (APUG 688, 2712.2) na 447 oštevilčenih straneh s kazalom na koncu. Drugi Giovanni Jacobo (Joannes Jacob) Ghezzi je predaval metafiziko leta 1696/97 in je bil rektor na rimskem kolegiju med letoma 1719 in 1722 (Villoslada, Storia, str. 330; Baldini, Boscovich, str. 58). Giovanni Jacobo Panici (*1657; SJ; +1716) je poučeval logiko leta 1698/99, metafiziko leta 1700/1701 in retoriko leta 1701/1702. Zapustil je rokopis o metafiziki na šeststo neoštevilčenih straneh (APUG 880, SLU film 3555.4). Fizika ni bila obravnavana v rokopisu Sfortia Josepha Brivia (*1666; +1703). Joan de Ulloa (Giovanni, *1639 Madrid; +1721/1725) je poučeval Sv. pismo med letoma 1711 in 1721. (Antonio) Dominicus Briccialdi (*1664 Orvie to; +1733 Rome) je zapustil štiri rokopise o bogoslovju in pravu. Poučeval je fiziko leta 1702/1703 in 1705/1706, logiko leta 1704/1705, metafiziko leta 1703/1704 in 1706/1707, polemično teologijo med letoma 1709 in 1716, sholastično teologijo leta 1708/9 ter med letoma 1716 in 1723 na rimskem kolegiju. Bil je prefekt višjih študijev v Rimu med letoma 1724 in 1733 (Fejer, Defuncti, 1: 172; Villoslada, Storia, str. 323-325, 328, 330, 333), tudi v času Boškovičevega študija. Daly (Selected MSS, str. 91, 98) je obravnaval posebej Antonia in Dominicusa Briccialdija, vendar jezuitski viri omenjajo le eno osebo z obema imenoma. Ignazio Guarini (*1676 Lecce; SJ 1693; +1748) je predaval fiziko na kolegiju v Sieni leta 1703 in v Bologni leta 1706. Pozneje je na rimskem kolegiju poučeval matematiko med 1710 in 1712, polemično teologijo leta 1716/17 in med letoma 1720 in 1734, metafiziko leta 1709/10 in etiko med letoma 1712 in 1716. 18. 11. 1698 je javno nagovoril kralja Poljske. Nagovor spada med njegova štiri objavljena dela. Leta 1739 je odšel v Nemčijo in umrl v Dresdnu (Villoslada, Storia, str. 290, 325, 328, 330, 334, 335). Giuseppe Henri Carpani (*1683; +762). Jules Gori (*1686; +1764) je predaval logiko leta 1722/23, metafiziko leta 1724/25, etiko leta 17 39-1743 in kanonsko pravo med letoma 1743 in 1756. V nedatiranem Tractatus de causis ni obravnaval fizike. Martino de s. Niccola je zapisal metafiziko in mehaniko s poskusi svojega učitelja Bernardina Rossija. Sestavil je tudi rokopis o človeškem telesu na 151 straneh (APUG 548, SLU film 2367.2), in drugega o logiki na 656 neoštevilčenih straneh (APUG 882, SLU filma 3550.1 in 3555.6). Ni bil istoveten z Niccolom (Nicolas) Martinezom (*1617; +1676), ki je poučeval teologijo na rimskem kolegiju od 1659 do 1675, kot pomotoma trdi Daly (Selected MSS, str. 93). Gabriel Daniel je v francoskem jeziku objavil razpravo z enakim naslovom in mu leta 1693 dodal komentarje. Tri leta pozneje je Pierre Mortier objavil nadaljevanje potovanj v Descartesov svet (Ziggelaar, Gaston Pardies, str. 102). 320 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 Ljubljanski profesorji so v tem času pisali o matematičnih znanostih: Katedra v Ljubljani Tema in čas rokopisa Ime avtorja39 Nahajališče Strani Vicerektor od 1606 do 10. 5. 1607 Fizika 1602 KobencP Spovednik 1652 Astronomija 1643 Kobav« NUK-4375 480 Fizika 1704/05 Aristotelova fizika 1704 *Buzzi42 NUK Rkp 315 89 + 79 Fizika 1706/07 Astronomi v Pekingu 1721 Gallenfels43 Stöcklein P. VIII. N. 193 Matematika 1708/09 Sončna ura 1704 Thullner44 SK Rkp 74, Rkp 75 Fizika 1710/11 Aristotel De Mundo 1711 *Kereskenyi45 NUK Rkp 266 104 Fizika 1711/12 Aristotelova fizika 1712 Teiss46 NUK Rkp 316 253, 185x140 mm Fizika 1714/15 Izpitne teze 1716 Jentschiz47 NUK-5011 Fizika, matematika 1715/16 Sončna ura 1713 in 1716, izpitne teze 1717 Stainer48 1716: NM-1592 diss. Fizika, matematika 1716-1718 Zemljepis 1717 Kraus49 NM-9076 Fizika 1718/19 Aristotelova fizika, meteorji, o duši 1719 *Kaugg50 NUK Rkp 249 Fizika 1724; 1761 Aristotel: fizika, o nebu in svetu, o duši (nedatirano) *Pasperg,5l Morautscher52 NUK Rkp 317, Rkp 257 265 listov Fizika 1722 Aristotelova fizika 1722 Mayr53 NUK Rkp 243 (Rkp 257); Rkp 258 165+236 listov Fizika 1723 Aristotelova fizika 1723 Stancker54 NUK Rkp 319 172 Matematika 1710-1712 Sončna ura okoli 1725 Schmelzer55 AS, Zbirka rokopisov 144 60 listov D Fizika 1727/28 Teze 1728 Mayr56 NM-11575, NM-11576, NUK-3710 Fizika 1731/32 Teze 1732 Barbolan57 NM-diss, NUK-4702; NM-1064, NM-12796 Fizika 1739/40 Scotus (nedatirano) * Schneiderschiz58 NUK Rkp 252, Rkp 260 231 + 178 listov Fizika 1743/44 Aristotelova fizika s tezami 1744 *Galjuf59 NUK Rkp 250 202 lista 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 Domnevni avtorji so označeni z zvezdico. Janez Rafael Kobencl (Joannes Raphael Cobenzl, *1571 Jama; SJ 1587; +17. 2. 1627 Dunaj (Sommervogel, Bibliotheque, 2: 1252; Kovačič, Kobenzl, 5-6)). Po drugih virih rojen na gradu Sv. Angel na Krasu (Lukäcs, Catalogi presonarum, 1: 707), rojen 1570 in umrl 28. 1. 1627 (SBL, 1: 83). Andrej Kobav (*11. 11. 1593 Cerknica; SJ 22. 10. 1610 Brno na Moravskem; +12. 2. 1654 Trst). Peter Buzzi (*5. 1. 1665 Tablja (Pontebba) v Julijski kraj ini; SJ 10. 11. 1685 Zagreb: +21. 9. 1743 Gorica). Karel Gallenfels (*6. 1. 1673 Bled; SJ 22. 10. 1689 Ljubljana; +18. 9. 1741 Lizbona). Janez Krstnik Thullner (»24. 6. 1668 Totzenbach "Tozenbacensis" (Nadvojvodina Avstrija); SJ 17. 10. 1687 Le oben; +21. 8. 1747 Krems). Gabrijel Keresken(y)i (»27. 2. 1674 Liptovsk y Sv. Mikulaš na Slovaškem; SJ 27. 10. 1691 Levoča na Slovaškem; +4. 12. 1714 Trnava). Jožef Teiss (Theiss, *30. 9. 1673 Celovec; SJ 8. 10. 1691 Dunaj; +4. 6. 1745 Dunaj). Sigmund Jentschiz (»24. 4. 1679 Poljane; SJ 10. 10. 1698 Gradec; +22. 4. 1718 Ljubljana). Sebastjan Stainer (*2. 7. 1679 Wels; SJ 9. 10. 1696 Trenčin na Slovaškem; +12. 6. 1748 Gradec). Jožef Kraus (*9. 11. 1678 "Neumarkensis" (Štajerska); SJ 6. 10. 16 96 Judenburg; +16. 11. 1718 Osijek). Janez Kaugg (»19. 8. 1681 Maribor; SJ 14. 10. 1699 Gradec; +28. 4. 1746 Varaždin). Franc Ksaver Pasperg (*29. 6. 1686 Celovec; SJ 2. 10. 1702 Celovec; +20. 1. 1754 Millstatt na Koroškem). Maksimilijan Morautscher (»10. 4. 1721 Turjaško gospostvo Mala vas na Dolenjskem; SJ 18. 10. 1738 Trenčin na Slovaškem; +15. 9. 1806 Ljubljana). Janez Krstnik Mayr (*17. 6. 1686 "Sillianensis" (Tirolska); SJ 2. 11. 1703 Judenburg; +6. 12. 1748 Ljubljana). Anton Stancker (*16. 12. 1682 "Ananiensis" (Tirolska); SJ 9. 10. 1700 Dunaj; +12. 6. 1730 Reka). Franc Schmelzer (»27. 6. 1678 Dunaj; SJ 9. 10. 1695 Dunaj; +26. 1. 1738 Dunaj). Janez Krstnik Mayr (*9. 2. 1693 Dunaj; SJ 9. 10. 1708 Dunaj; +25. 1. 1760 Krems). Janez Barbolan (*11. 11. 1695 Eisenerz na Štajerskem; SJ 27. 10. 1710 Leoben; +20. 2. 1767 Wiener Neustadt). Jurij Schneiderschiz (*28. 3. 1699 Dobrepolje na Dolenjskem; SJ 27. 10. 1718 Dunaj; +14. 11. 1742 Benetke). Ivan Galjuf (Gallyuff, »19. 1. 1710 Cesargrad n a Hrvaškem; SJ 14. 10. 1725 Varaždin; +17. 2. 1770 Varaždin). 321 3 KRONIKA 52 STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 : Ulrih vitez Cobenzl +Katarina pl. Mordaux Graben Krištof pl. Cobenzl Prosek +Ana grofica Luegg Jama pri Postojni Janez baron Cobenzl okoli 1534 Kranjska 1594 Regensburg Ulrih pl. Cobenzl Prosek 1607 Prosek +Joharia pl. Zengraf poroka: 16.7.1564 Janez Rafael pl. Cobenzl 1571 Jama pri Postojni; SJ 1587 17.2.1627 Dunaj Gregor pl. Cobenzl 4.6.1647 St. Jorgenburg Gašper pl. Cobenzl Janez Filip grof Cobenzl +Ana Elding Janez Gašper grof Cobenzl +Katarina grofica Lanthieri Vipava Janez Filip grof Cobenzl 1697 +Johana grofica Lanthieri 31.3.1639 Vipava poroka: 27.1.1659 11.5.1713 Franc Ludvik grof Cobenzl Janez Gašper Cobenzl 30.5.1664 Gorica 30.4.1742 Gradec +Šarlota Zofija grofica Rindismaul 26.5.1682 poroka: 15.6.1798 4.12.1756 Marija Elizabeta grofica Cobenzl 1702 +Jakob grof Edling Goriška Kasandra grofica Cobenzl 1703 +Janez Karl Coronini grof Cronberg Goriška Coronini grof Cronberg Coronini grof Cronberg Mihael Coronini grof Cronberg +Zofija Grofica Fagan Karel Janez Filip grof Cobenzl 1.7.1712 Ljubljana 27.1.1770 Bruselj +Marija Terezija grofica Palffi pl. Ewdod 2.10.1719 poroka: 24.11.1734 25.12.1771 Bruselj Marija Terezija Cobenzl 1747 +Franc Karl Grof Lanthieri Marija Benigne Cobenzl 1749 Johana Cobenzl 1752 Ardenne Ludvik Filip grof Cobenzl 21.11.1753 Bruselj 22.2.1809 Dunaj Gvido grof Cobenzl 13.1.1716 Ljubljana 12.10.1797 Gorica +Marija Johana Benigne grofica Montrichier 1720 poroka: 1739 Janez Filip grof Cobenzl 28.5.1741 Ljubljana 30.8.1810 Dunaj Janez Ludvik grof Cobenzl 1797 Karolina grofica Cobenzl 1755 +Karl von Thiennes baron von Rumboke poroka: 1778 Leopold Ferdinand grof Cobenzl +Grofica Lanthieri Vipava Ludvik Gundaker grof Cobenzl 1678 1764 +Johana Coronini pl. Cronberg Jakob Ludvik grof Cobenzl 19.11.1677 Adam pl. Cobenzl Jama +Ana Gerserd poroka: 16.7.1615 Lenart pl. Cobenzl +Agnes poroka: 11.9.1607 Gašper pl. Cobenzl Prosek 1578 Ljubljana +Lukrecia pl. Dornberg (Darmberg) Rodovnik Kobenclov. ižf 322 52 & 3 KRONTKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 Kranjci med rimskimi matematiki Med prve kranjske raziskovalce moderne znanosti štejemo Janeza Rafaela Kobencla (Cobenzla). Bil je vnuk Krištofa Kobencla in Ane pl. Luegg (Predjamske), dedinje Erazma Predjamskega (t 1484), slovitega kranjskega Robina Hooda. Čeravno je bil tast Erazem nasprotnik Habsburžanov, se je Krištof na habsburški strani udeležil prve vojne z Benečani med letoma 1508 in 1521. V pogumnem boju je bil poražen in je moral sovražnikom izročiti grad Sv. Angel (Santangelo) na Krasu.60 V tej vojni se je izkazal tudi drugi primorski plemič, Vipavec Herberstein.61 Krištofova sinova sta bila Janez in Ulrik. Janez Kobencl62 je bil leta 1554 kot klerik oglejske škofije gojenec Germanika v Rimu, skupaj z nekoliko starejšim Jernejem (Bartolom) iz Ljubnega ob Savinji, ki je tja prispel leta 1553.63 Ljubljanski škof Tek-stor,64 ki je bil Kobenclov sorodnik,65 je poleg njiju na Germanik poslal še več drugih Kranjcev in Hrvatov, ki so tam študirali še pred smrtjo sv. Ignacija. Janez je naredil predpisano prisego in študiral jezike, logiko ter fiziko. Logiko mu je na rimskem kolegiju predaval leta 1553/54 Joannes Ruger, matematiko z geometrijo in astronomijo pa Balthassar Torres, ki je katedro obdržal do leta 1561, ko ga je zamenjal Clavius. Kobencl je poslušal fiziko pri Guidu Roiletu, ki ga je leta 1554 na kratko zamenjal Alphonsus de Pisa in za njim leta 1554/55 Torres.66 Kobencl in Jernej sta v Rimu študirala vsaj leto dni, med njunimi sošolci pa je bil še sin šivilje Pavel Skalič,67 ki se je pozneje oženil in prešel k protestantom pod pokroviteljstvom Ungnada.68 Ungnadov prijatelj Trubar69 sicer ni maral Skaliča, saj je zvedel, da se lažno predstavlja kot bogat dedič. Junija 1554 je ljubljanski škof Tekstor Kobencla odpoklical iz Rima. Janez Kobencl ni postal duhovnik, temveč vitez nemškega reda70 in prior körnende v kraju Precenicco pri Gradiški v Furlaniji. Precenicco je pozneje, v času, ko je Kobencl 60 61 62 Gruden, Zgodovina, str. 658; Beytrage zur Wappen-und Geschlechtskunder, str. 3. Sigimund Herberstein (*23. 8. 1486 Vipava; +28. 3. 1566 Dunaj). Janez Kobencl (Joannes Cobenzl, +16. 8. 159 4 Regensburg (Rainer, Grazer Nuntiatur, str. XVII)). 63 SBL, 12: 70. 64 Urban Tekstor (Tkalčič, Textor, »1491 Lipa; ljubljanski škof 1543; +30. 3. 1558 Donauwörth). 65 Gruden, Zgodovina, str. 622, 658. 66 Villoslada, Storia, str. 329, 331, 335. 67 Pavel Skalič (*1534 Zagreb). 68 Baron Ivan Ungnad (»18. 8. 1493v grad Ženek na Koroškem; +27. 12. 1564 Vintifov na Češkem). prevzel ljubljansko komendo,71 postal glavna posest goriških jezuitov. Po nesrečni Tekstorjevi smrti na poledenelih stopnicah v Donauwörthu je Kobencl poskrbel za njegov pogreb in prevoz trupla v Ljubljano.72 Janez Kobencl je leta 1562 postal tajnik nadvojvode Maksimilijana73 in ga je spremljal na kronanje v Frankfurt.74 Po zaslišanju Trubarja 6. in 20. decembra 1562 pri Tekstorjevem nasledniku Seebachu75 v ljubljanski knezoškofijski palači so kranjski stanovi dali Kobenclu štirideset cekinov, da je cesarju predal njihovo prošnjo za svobodno izpovedovanje protestantske vere.76 Kobencl je njihovo naročilo dobro izvršil, saj ga je cesar Ferdinand I.77 visoko cenil in ga je 16. julija 1564, tik pred svojo smrtjo, povišal v barona.78 Kobencl in Seebach sta se družila že med študijem na Dunaju,79 Kobencl pa je pozneje posredoval, ko se je Seebach spri s svojim sinom Janezom.80 Leta 1564 je Maksimilijanov brat, novi nadvojvoda Karel,81 prevzel vlado v Gradcu in postavil Kobencla za namestnika svojega kanclerja. Podaril mu je trdnjavo Prosek pri Trstu, ki so jo Kobencli odtlej navajali ob svojem priimku. Leta 1576 ga je povišal v kanclerja oziroma predsednika dvorne komore82 v Gradcu, tako da je do leta 1591 vodil finančno politiko Notranje Avstrije. V fevd mu je dal grad Jama pri Postojni, v katerem je bil med obleganjem zvijačno ubit Janezov ded Erazem. Z visokega položaja na dvoru je Kobencl odločilno vplival na verske boje v Ljubljani. Po See-bachovi smrti je leta 1568 poskrbel, da je komenski župnik Konrad Glušič83 dobil mitro ljubljanskega škofa. Decembra leta 1570 je nagovoril nadvojvodo Karla, da je Glušiča imenoval za ljubljanskega knezoškofa.84 Ker je bil Erazmov grad v Jami v slabem stanju, je Janez Kobencl - leto dni pred rojstvom nečaka Rafaela - na novo pozidal Predjamski grad in dal na zunanjo steno naslikati rodbinski grb. Gruden, Zgodovina, str. 658. 72 SBL, 12: 69. 73 Maksimilian II. (*1527 Dunaj; cesar 1564; +1576 Regens- 7, burg)- Gruden, Zgodovina, str. 658. Peter Seebach (Sepach, *1500 na Kranjskem; ljubljanski škof 1556; +25. 12. 1568 Gornji grad v Ljubljani). 76 Gruden, Zgodovina, str. 650; SBL, 10: 266 . 77 Ferdinand I. (*1503; nadvojvoda 1521; cesar 1556; +1564). 78 79 80 69 70 Primož Trubar (*1508; +1586). Belič, Prva tri desetletja Družbe, str. 210, 211, 216, 335. Beytrage zur Wappen- und Geschlechtskunder, str. I. SBL, 10: 263. Janez Krstnik Seebach (23. 6. 1546 Burgschleinitz; +no-vember 1613 Gradec (SBL, 10: 268-269)). Karel II. Štajerski, nadvojvoda od 1564 do 1590. Gruden, Zgodovina, 658; Rainer, Grazer Nuntiatur, str. XVI. 83 Konrad Glušič (*1527 Komen na Krasu; tkonec maja 1578 Gornji grad v Ljubljani). 81 84 Gruden, Zgodovina, str. 672. 323 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 Istega leta 1570 je kot nadvojvodov komisar pri cesarju Maksimilijanu II. sodeloval pri potrditvi meja goriške grofije, ki je bila po izumrtju goriških grofov pripadla Habsburžanom. Leta 1572 je dobil v upravo sodni okoliš Capriva v Furlaniji. Med letoma 1571 in 1573 je bil cesarski poslanec v Rimu; večno mesto je dobro poznal še iz časov svojega študija. Kot vrednega Herbersteinovega naslednika sta ga cesarja Maksimilijan II. in njegov naslednik Rudolf II.85 v letih 1575/76 in 1581 poslala na dvor Ivana II.86 v Moskvo. Tam se je pogajal za ureditev ozemeljskih vprašanj Poljske in Litve. Bil je čas litovske vojne za izhod na Baltik, ki je divjala v letih med 1558 in 1583. Podobno kot Herberstein si je z domačo slovenščino pomagal pri sporazumevanju z Rusi, tako da mu je car celo napil na zdravje v ruščini. Svojo pot v Rusijo je Kobencl opisal v znamenitem potopisu. Po vrnitvi na Kranjsko je Janez Kobencl leta 1583 dovršil grajski stolp v Predjami. Ko je njegov nečak Rafael leta 1587 šel k jezuitom, je dal sezidati palačo v Gorici. Po dvaindvajsetih letih zakupa je leta 1589 od nadvojvode Karla kupil grad Jamo. Nadvojvoda mu je dovolil, da ga je tri leta pozneje prodal Engelsgauserju in Attemsu,87 vendar je gospostvo v poznejših desetletjih spet pripadlo Kobenclom. Janez je bil zaporedoma goriški, gradiščanski in leta 1592 kranjski deželni glavar. Ob Vipavski je sezidal "Novi Prosek". Leta 1594 se je kot predstavnik Notranje Avstrije pridružil tisoč osemsto spremljevalcem Rudolfa II. na državnem zboru v Regensburgu. Domovine pa ni videl nikoli več, saj je tam umrl. Pokopali so ga 20. avgusta 1594 v tamkajšnji cerkvi nemškega viteškega reda.88 Janezove posesti je podedoval brat Ulrik Kobencl pl. Proseški. Eden Ulrikovih sinov je bil vojak in je izgubil nogo med vojno z Benečani, drugi sin Rafael pa je študiral filozofijo in do leta 1592 na Dunaju poučeval grščino.89 Naslednje leto mu je sloviti stric Janez omogočil odhod v Rim. Na rimskem kolegiju je v letih 1595/96 obiskoval neformalni tečaj višje matematike pri Grienber-gerju.90 Verjetno je bil Rafael deležen marsikatere prednosti, saj mu je pot v akademske jezuitske kroge tlakoval stric Janez, ki je v Rimu študiral štiri desetletja pred njim. 85 87 88 90 Rudolf II. (*1552; cesar 1576; tl612). Ivan II. Grozni (*1530, car 1547; tl584). Smole, Graščine, str. 199; AS 730, Dolski arhiv, fasc. 119; AS, Zbirka rodovnikov, fasc. 1075, št. 42; Umek, Erbergi, str. 274. Gruden, Zgodovina, str. 658; Rainer, Grazer Nuntiatur, str. XVI-XVII. SBL, 1: 83; Lukäcs, Catalogi presonarum, 1: 707. Christoph Grienberger (1564 Hall na Tirolskem; SJ 1590 Praga; tli. 3. 1636 Rim). Janez Kobencl (Gruden, Zgodovina, str. 661) Nemec Grienberger je imel v Rimu od leta 1591 položaj Claviusovega sodelavca, Rafael Kobencl in še šest drugih pa status matematikov. Kobenclovi sošolci matematiki so bili: Giovanni Giacomo d'Alessasandria, poznejši profesor na kolegiju v Neaplju, Giovanni Giacomo Staserio, Janos Nagy, Muzio Rocca, Mario Gibelli in Cerroni.91 Nekateri so tečaj obiskovali več let, med njimi Cerroni, ki je že 1. marca 1594 na kolegiju javno recitiral o problemih pri izračunavanju površine trikotnika po Evklidu in Fibonacciju.9^ Tik preden se je za Ko-bencla začel matematični tečaj na akademiji, je Cla-vius odšel v Neapelj. Tja ga je naslednik Grienberger v številnih pismih med oktobrom 1595 in marcem 1596 sproti obveščal o dogajanju na rimskem kolegiju. Nova moderna znanost je postajala paradni konj Evropejcev pri stikih z drugačnimi kulturami. Posebej uspešno jo je na Kitajskem uporabil Ricci,93 ki je do leta 1577 študiral pri Claviusu. Leta 1597 je Rafael Kobencl 4000 fl od svoje dediščine daroval za izgradnjo ljubljanskega jezuitskega kolegija, tako da so ga 8. maja 1598 lahko 91 92 93 Benedetto Cerroni (*1573; tl631 (Baldini, The Academy, str. 93)). Leonardo Fibonacci (*1170 Pisa; tl230). Mattheo Ricci (Li-Ma-Tou, Li Ma-teo u, Si-T'ai, *6. 10. 1552 Macerata blizu jadranske obale; SJ 16. 8. 1571 Rim; tli. 5. 1610 Peking (Dehergne, Repertoire, str. 219)). Da- dič, Povijest, 1: 200. 324 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 začeli zidati.94 Tudi njegov brat Filip je v naslednjih letih skrbel za gmotna sredstva, potrebna za to gradnjo. Tako so bili Kobencli med prvimi dobrotniki ljubljanskih jezuitov. Kot nosilci kranjske protireformacije so se gledali navskriž s Tur-jačani, dokler se ni Ditrih Turjaški95 leta 1625 med zadnjimi vrnil v naročje katoliške cerkve. Filip Kobencl je pomagal pri delu 22. decembra 1600 ustanovljene kranjske protireformacijske komisije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren.96 Po smrti Jožefa pl. Rabatta je postal kranjski deželni vicedom in tudi stalni član protireformacijske komisije leta 1602.97 Leta 1604 je posredoval pri predaji luteranskih knjig jezuitom. Pri tem jih je v preveliki vnemi nekaj zažgal kar sam. Leta 1607 je postal deželni baron, leta 1608 pa vicedom v Gorici. Rafael pa si je po svojih zvezah na graškem dvoru nadvojvode Ferdinanda98 prizadeval tudi za ustanovitev jezuitskega kolegija v Gorici. Leta 1597 je jezuitom podaril po stricu podedovano palačo v Gorici na današnji cesti Carducci. Vendar se je zaradi Ferdinandovih vojn s Turki prihod jezuitov v Gorico zavlekel do leta 1615. Palača je pozneje postala sedež nadškofa.99 Po vrnitvi iz Rima je postal Rafael Kobencl leta 1599 katehet in profesor filozofije na Dunaju. Svoja filozofska predavanja je zaključil leta 1602 z objavo razprave o fiziki in filozofiji.100 Leta 1605 se je ustavil v ljubljanskem kolegiju na poti iz Ogrske proti Olomoucu, kjer je bil že tretje leto prefekt in profesor teologije. Ob tej priložnosti so se pogovori verjetno sukali predvsem okoli izgona protestantov, nedvomno pa je Rafael kranjske rojake seznanil tudi z moderno znanostjo Claviusovega kroga in s svojimi raziskovanji. Ob koncu prvega desetletja delovanja kolegija so v Ljubljani tako iz prve roke izvedeli za dosežke moderne znanosti Cla-viusa in njegovega prijatelja Galileja, ki je tiste dni predaval v bližnji beneški Padovi. Od oktobra 1606 do 10. maja 1607 je Rafael Kobencl v Ljubljani nadomeščal rektorja Tirolca Avacinusa.101 Ob koncu tega obdobja je 29. aprila 1607 opravil zadnje redovne zaobljube v Gradcu. Po šestih mesecih vicerektorske službe je postal 9 Gruden, Zgodovina, str. 857. 95 6 96 97 Dietrich Auersperg (Teodorik, *2. 6. 1578; +25. 8. 1634 Ljubljana). Tomaž Hren (*13. 11. 1560 Ljubljana; ljubljanski škof od 18. 10. 1597; +10. 2. 1630 Gornji grad). Gruden, Zgodovina, str. 833, 836. yo Ferdinand II. (*1578; cesar 1619; +1637). 99 Lovato, I Gesuiti, str. 99, 101, 106-109; Gruden, Zgodovina, str. 862. 100 Lukäcs, Catalogi presonarum, 1: 707; Baldini, Saggi sulla Cutura, str. 73 in 90. 101 Florian Avacinus (»1561 Trident; SJ 22. 12. 1581 Brno; +11. 6. 1626 Gorica). Med tem naj bi Kobencl v Ljubljani poučeval tudi filozofijo in teologijo (SBL, 1: 83), vendar so ljubljanske filozofske študije ustanovili šele stoletje pozneje. bogoslovec in spovednik, najprej dve leti v Gradcu in nato štiri leta na Dunaju. Za leto dni se je vrnil v Gradec, nato pa je na Dunaju med letoma 1615 in 1618 vodil konvikt.102 Medtem je v Olomoucu v letih 1616 in 1617 izdal dve polemični teološki deli o formuli pri krstu ter proti luteranskim naukom, kar je bilo v tistih letih še posebno pomembno. Razpravo o krstu je izdal v obliki pisem, ki jih je med 14. novembrom 1614 in 1. februarjem 1616 z Dunaja pošiljal jezuitom v Tübingen in Passau. Sto pet stani dolgo knjigo je posvetil Gundakarju knezu Lichtensteinu,103 predgovor pa je datiral 7. februarja 1616, samo nekaj dni potem, ko je odposlal zadnje pismo. Ljubljanski škof Hren je na svojem sedežu v Gornjem gradu hranil izvod tega Kobenclovega dela, kot lahko preberemo v nedatiranem lastniškem zapisu. Po prepovedi jezuitskega reda je knjiga prišla v licejsko knjižnico.104 Naslednje leto 1619 je Kobencl vodil posestvo graškega kolegija. Med letoma 1620 in 1621 je bil rektor v Celovcu, nato pa pet let rektor in svetovalec provinciala v Gradcu. Na graškem kolegiju so začeli predavati filozofijo že leta 1579, v letih 1585/86 pa so dobili pravice univerze s teološko in filozofsko fakulteto, vendar brez prava in medicine. Leta 1626 je postal rektor hiše profesov na Dunaju, kjer je obdržal tudi položaj svetovalca avstrijskega provinciala. Vendar je naslednje leto umrl, šest let pred Galilejevim procesom.105 Kot rektor je Kobencl v Gradcu sodeloval s slovitima matematikoma Guldinom106 in s kranjskim rojakom Kobavom. Claviusov učenec Guldin je leta 1618 prišel z Dunaja v Gradec in tam prevzel katedro za matematiko. Leta 1622 je med prvimi objavil temelje kombinatorike. Med letoma 1623 in 1637 je poučeval na dunajski univerzi, nato pa se je vrnil v Gradec. Bil je eden redkih jezuitov, ki so zagovarjali Galilejevo delo pred kritikami jezuita Scheinerja celo po Galilejevi obsodbi leta 1633.107 Pred versko nestrpnostjo je Guldin skušal zaščititi protestanta Johannesa Keplerja (1571-1630), profesorja matematičnih ved v sosednjem Linzu med letoma 1612 in 1626. Dopisovala sta si predvsem o veri, ki je oba še posebej zanimala, saj je bil Guldin rojen v zlatarski družini židovskega rodu, nato pa je iz protestantske vere prestopil v katoliško. V znanosti sta imela nasprotna stališča in sta se jim v pismih izogibala. Med letoma 1635 in 1641 je Guldin objavljal 102 Kovačič, Kobenzl, str. 6. 103 Gundaker Lichtenstein (*30. 1. 1580; knez 1623; +1658). 104 105 NUK-12717. 106 Kovačič, Rektorji, 51; Historia annua, 2002, 50, 52, 54; Sommervogel, Bibliotheque, 2: 1252-1253, 9: 55. Paul Guldin (Habakkuk, »12. 6. 1577 St. Gallen v Švici; SJ; +3. 11. 1643). 107 Villoslada, Storia, str. 198. Christopher Scheiner (*1577 Wald pri Mindelheimu v Svabiji; SJ 1595 Landsberg; +1650 Dunaj ali Neisse v Sleziji). 325 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 knjigo o težišču, ljubljanski jezuiti pa so jo nabavili leta 1707, takoj po začetku pouka na višjih študijih. V drugi knjigi je leta 1640 razvil teorem o prostornini vrtenin; o tem je pisal že Pappus v Aleksandriji konec tretjega stoletja. Cerkničan Kobav je bil eden najbolj nadarjenih Guldinovih študentov v Gradcu. Med letoma 1614 in 1624 je Kobav v Gradcu študiral filozofijo in poučeval matematiko, zadnja tri leta pod Kobenc-lovim rektorstvom. Malo pred Guldinovo smrtjo je leta 1643 objavil polemično astronomsko delo, v katerem je citiral Keplerja in Kopernika, Galileja pa iz previdnosti ni omenil. Posebej je razpravljal o Claviusovem odnosu do Kopernika.108 Toleranten odnos do gibanja Zemlje, ki je bil možen v Claviusovem času, ni bil več varen po Galilejevem procesu v Kobavovi dobi. Kobava je posebej zanimalo štetje let od stvaritve sveta.109 Objavil je tabelo gibanja Marsa. Kljub Claviusovemu sodelovanju pri gregorijanski reformi je v njej še vedno uporabljal julijanski koledar.110 Vstavil je tabeli gibanja Lune111 in preračunal podatke o Sončevem mrku, ki naj bi nastopil ob Kristusovem križanju. Domnevo je podprl z avtoriteto sinod in z mnenjem kardinala Roberta Bellarminija.112 Leta 1652 je Kobav postal spovednik ljubljanskih jezuitov pod rektorjem Du-najčanom Mihaelom Estmorjem.113 Kobencli so obdržali velik vpliv v goriškem kolegiju še stoletje po Rafaelovi smrti. Cesar Leopold114 je podelil grofovski naslov Janezu Filipu (t 1697) in Jakobu Ludviku (t 1677),115 vnukoma Rafaelovega brata Filipa Kobencla. Kobencli so poskrbeli, da so v Gorici predavali pomembni znanstveniki kot sta bila Thullner in Prešeren.116 Leta 1710 je Brignoli117 izdal izpitne teze goriškega profesorja fizike Prešerna, posvečene Janezu Gašperju,118 sinu Janeza Filipa Kobencla in vnuku nečaka jezuita Rafaela. Malo pred smrtjo Janeza Gašperja je leta 1741 njegov sin Janez Kari Filip v Bayreuthu postal prvi doslej znani slovenski prostozidar.119 Kobav, Vindicae Astronomiae, str. 48, 213. Kobav, Vindicae Astronomiae, str. 50. 1 in Kobav, Vindicae Astronomiae, str. 36. 111 Kobav, Vindicae Astronomiae, str. 162/163. 112 Kobav, Vindicae Astronomiae, str. 200, 218. 113 Lukäcs, Catalogi presonarum, 2: 644; SBL, 1: 475-47 6; Murko, Starejši slovenski znanstveniki, str. 28-29; Sto-eger, Scriptores, str. 188; Grasselli, O jezuitih, str. 108. Leopold I. (*6. 6. 1640; cesar 18. 6. 1658; t5. 5. 1705). Beytrage zur Wappen- und Geschlechtskunder, str. I. 114 115 Janez Kersnik Prešeren (Praeschern, *30. 5. 1677 Potjče pri Begunjah; SJ 1701 Gradec; +28. 8. 1735 Ljubljana). Murko, Starejši slovenski znanstveniki, str. 30-31; Sommervogel, Bibliotheque, 7: 1151; Kovačič, Povezave ljubljanskih jezuitov, str. 106. Antonio Girolamo Brignoli (*1694 Gorica; +23. 4. 1766 Farra) Janez Gašper Cobenzl (*30. 5. 1664 Gorica; +30. 4. 1742 Gradec). Pascoletti, 1998 str., 86-87. Košir, Brat Vega, str. 105. 117 Moderna znanost na rimskem kolegiju v Kobenclovem času V času študija Rafaela Kobencla v Rimu je jezuit Placido Carosi še pisal o fiziki brez globlje razprave o vakuumu in Kopernikovem sistemu. Poučeval je fiziko v mestu Perugia, kjer je bil član akademije. Vakuum je kmalu postal osrednji problem, ob katerem so se kopja jezuitske fizike križala z idejami Galilejevih privržencev. Dve leti po Cobenz-lovi smrti je leta 1629/30 peripatetik Antonio Casiglio poučeval fiziko na rimskem kolegiju. V tiskanih izpitnih tezah je sprejel Aristotelova principa materije in oblike.120 Trdil je, da je snov mogoče deliti do neskončnosti.121 Vakuum je opisal kot nekaj neobstoječega in zato nemogočega.122 Astronomskih sistemov sploh ni obravnaval. Izognil se je celo Galileju, katerega obsodba se je tri leta pozneje krepko zarezala v razvoj znanosti. Giacomo Lampugnano je bil znamenit pisec, vendar v treh objavljenih knjigah ni obravnaval fizike. Rokopis o Aristotelovi fiziki je zapisal po koncu svojih predavanj na rimskem kolegiju leta 1638. Vakuum je obravnaval v četrti razpravi. Opisal in narisal je termoskop in sifon kot dokaz proti obstoju vakuuma, podobno kot Spinola pred njim.123 Lampugnanove izpitne teze so bile dodane na konec rokopisa. Imele so Aristotelove naslove: De Habitu et Obiecte,124 Materia et Forma,125 De Natura et Arte,126 De Causis,127 De Loco z razpravo proti obstoju vakuuma128 in kratek De Mundo et Coelo brez omembe Kopernika ali Galileja.129 Med najpomembnejšimi rimskimi jezuiti je bil Casati,130 profesor matematike na rimskem kolegiju leta 1650/51 ter med letoma 1653 in 1655, v času Kobavove smrti. Na kolegiju je predaval tudi teologijo, nekaj časa pa je bil rektor v Parmi. Sodeloval je pri prestopu švedske kraljice Kristine131 v katoliško vero, potem ko se je odrekla prestolu. Zucchi in Casati z rimskega kolegija sta med prvimi odgovorila na ostre kritike kapucina Mag-nija,132 naperjene proti Aristotelovemu opisu va- 120 121 122 123 124 Casiglio, De Principiis Corporius Naturalis, teza 3. Casiglio, De Principiis Corporius Naturalis, teza 15. Casiglio, In Octo Libris, str. 408-452; Casiglio, De Principiis Corporius Naturalis, teza 18. Lampugnano, In Aristotelis physicam, str. 741, 743; Gorman, Jesuit Explorations, str. 14. Lampugnano, In Aristotelis physicam, str. 1 . Lampugnano, In Aristotelis physicam, str. 2-7. Lampugnano, In Aristotelis physicam, str. 8-10. Lampugnano, In Aristotelis physicam, str. 11-15. Lampugnano, In Aristotelis physicam, str. 16-19. 9 Lampugnano, In Aristotelis physicam, str. 20. 126 127 128 118 119 131 132 Paolo Casati (»1617 Piacenza; SJ; +22. 12. 1707 Parma (Poggendorff, Biographisch-Literarisches, 1: 386)). Christina Augusta (*1626; švedska kraljica 1632-1654; +1689). Valeriano Magni (Magnani, *1586 Milano; +1679). 326 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 kuuma. Zucchi je šest let poučeval retoriko, nato pa filozofijo, teologijo in matematiko na rimskem kolegiju. Kot rektor je vodil kolegija v Rimu in Ravenni. Spremljal je kardinala Orsinija na dvor cesarja Ferdinanda II. in tam srečal Keplerja. To srečanje je imel za enega najpomembnejših dogodkov v svojem življenju. Svoje ideje o teleskopu je objavil leta 1616, 17. maja 1630 pa je opazoval Jupiter. Torricelli je sprejel Zucchijev svetovni nazor,133 vendar so mnogi drugi Zucchija kritizirali. Leta 1648 in 1649 je Zucchi zavrnil Magnijev opis vakuuma. Prvi odgovor je anonimno objavil kot pismo Grandamyju,134 profesorju matematike na jezuitskem kolegiju Clermont v Parizu. Schott135 je leta 1657 ponatisnil Zucchijevo pismo Grandamyju.136 Casati ni bil zadovoljen z Zucchijevo ostrino iz leta 1648, čeravno je njegov sodelavec Giattini pozneje hvalil Zucchijevo delo. Casati je ponovil Magnanijeve poskuse na rimskem kolegiju, vendar je raje sprejel drugačno razlago nekdanjega Des-cartesovega profesorja Noela137 z živosrebrnimi parami v barometru. Casati je zagovarjal proti-reformacijska stališča tridentinskega koncila, ki se je končal pol stoletja pred Casatijevim rojstvom. Magnijeve ideje o vakuumu je povezal s Pitago-rovim praznim prostorom in z atomi Galileja.138 Casati je bil med najbolj plodnimi pisci iz vrst jezuitskih znanstvenikov. Njegov vpliv je bilo čutiti celo stoletje, še posebno pri nas v avstrijski jezuitski provinci. Njegova knjiga o mehaniki, posvečena plemiču iz Parme, se je ohranila v samostanski knjižnici na Kranjskem in po letu 1803 prešla v ljubljansko licejsko knjižnico.139 Casati je njenih 799 strani razdelil v osem knjig z naslednjimi naslovi: težišče; vzroki gibanja strojev; ravnovesje; vzvod; klin; škripec; trki; vijak. Štiri leta pozneje je raziskoval vire svetlobe in ognja ter fosforescen-co.140 Razpravljal je o Galilejevem opisu gibanja na strmini.141 Leta 1722 so Casatijevo knjigo o fiziki vida ponatisnili v Gradcu.142 Četrt stoletja pozneje so ponatisnili še njegovo delo o fiziki ognja. Ljubljanski avguštinci so delo hranili v zadnji četrtini 133 Middleton, The history, str. 10. 134 Jacques Grandamy (Grandami, *1588 Nantes; SJ; +1672 Pariz (Poggendorff, Biographisch-Literarisches, 1: 939)). 135 Kaspar Schott (Gaspar, *1608 Königshof en; SJ 1627 Würzburg; +1666 Würzburg (Poggendorff, Biographisch-Literarisches, 2: 838)). 136 Sommervogel, Bibliotheque, 9: 1526, 1527. 137Etienne Noel (Stephano Natalis, »1581 Bassugny pri Toulouse; SJ; +16. 10. 1659 La Fleche). 138 Casati, Vacuum, str. 6, 39, 45, 58, 84, 171-172; Giattini, Physica, str. 470; Benvenuto, L'instituzione, str. 252. oy Casati, Mechanicor um Libri Octo. 140 Casati, Dissertationes Physicae de Igne, Dissertatio XII De Lucis Ignis, str. 348-355. 18. stoletja, pozneje pa je prešlo na ljubljanski lice j. Vezano je bilo v svetle platnice okrašene z rožami. Na naslovnico so zapisali nedatiran lastniški zaznamek: "Ed. Conventis... Augustini Josephum Lai-baci". Prvi del knjige je vseboval poročilo graške univerze. Po triinšestdeset strani dolgi Casatijevi razpravi so natisnili posvetilo dekanu, rednemu profesorju filozofije dr. Carolu Dollenzu (1703-1751). Nato so našteli dvainštirideset rednih in sedem izrednih promovirancev iz jezuitskega reda. Med njimi je bilo več Kranjcev: Jakob Jamšek (Jacobus Jamschig), Frančišek Ženovec ( Franciscus Schenoviz) in Jernej Smuč ( Bartholomeaus Smutz) iz Vipave. Popisali so še promocije zunaj jezuitskega reda, med katerimi so bili Kranjci Franc Xavier iz Ljubljane, študent drugega letnika filozofije, in Haymonn,143 študent prvega letnika teologije. Haymonn je bil židovskega rodu in je desetletje pozneje leta 1758 postal doktor medicine na Dunaju z disertacijo o zrakih, danes bi rekli plinih. Zdravil je na Kranjskem in postal pred letom 1774 sanitetni svetnik in protomedicus. Skrbel je za opremljenost in poslovanje lekarn.144 V leta 1747 ponatisnjeni knjigi je Casati opisal pogovore med Danduusom, Grandonicusom in Maurocenusom. Takšni pogovori so bili tisti čas zelo priljubljeni in jih je Casati uporabil še leta 1688 s spremenjenimi imeni govorcev. Citiral je raziskovanja Erasmusovega starejšega brata Tho-masa Bartholina (1616-1680), profesorja anatomije v Kopenhagnu.145 Casati je upošteval Kircherjev opis ognja, saj sta sodelovala na rimskem kolegiju.146 Knjigo je končal z opisom trkov med telesi in s horografijo, srednjeveško znanostjo o hidrografiji, topografiji, podnebju, prsti, rastlinah in živalih. Uporabil je zemljevid Kitajske in opisal provinco Xinjiang Uygur (Sinkiang); tu so prvi uporabili smodnik in leta 1040 prvič objavili njegovo pravilno sestavo. V zemljevid Kitajske je zapisal podatke Riccija in drugih jezuitskih misijonarjev.147 Opisal je tudi nam bližnje dežele, med njimi Dalmacijo. V naslednjih dveh letih so v Gradcu ponatisnili še dve drugi Casatijevi deli o toploti in o kometih.148 V knji gi so vsakič vezali teze in popis kandidatov pri izpitu. Graški profesorji Dollenz, Mayr, Ignac Jagerhueber in Richter149 so bili očitno zelo zaverovani v stare Casatijeve raziskave. Richter je poučeval grški jezik in slovnico. Sedemnajst let je 143 i, Ivan Jožef Anton Haymonn (Haymann, Haiman, Hay-mon, ""Postojna; +po 1790 Ljubljana). 144 SBL, 1: 299. Casati, Dissertatio Physica de Ignibus Aeris, str. 12, 20. Casati, Dissertatio Physica de Ignibus Aeris, str. 36. Casati, Dissertatio Physica de Ignibus Aeris, str. 57-59. 141 Momentum Gravum. 148 149 14-9 Casati, Dissertatio Physica de visilibus. Casati, Dissertatio Physica de Calore Viventum. Ferdinand Richter (»15. 3. 1711 Linz; 1728 SJ; +1790 Celovec). 327 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 bil domači učitelj nadvojvod Karla in Leopolda,150 sinov Marije Terezije. Od leta 1769 do svoje smrti je bil spovednik njune sestre nadvojvodinje Marianne. Tako je Richter utrl pot Casatijevi fiziki tudi na dunajski dvor.151 Casatijev mlajši sodelavec De Marini je poučeval fiziko na rimskem kolegiju v letih 1661/62 in 1665/66. V rokopisu o Aristotelovi fiziki je citiral mnenji Buridana152 in Suäreza o impetusu.153 Buridan je bil leta 1327 rektor univerze v Parizu, leta 1342 pa kanonik v Arrasu. Zanikal je Aristotelovo trditev, da telesom po začetnem sunku (impetusu) nadaljnje gibanje omogoča okoliški medij. Po Bu-ridanu zadostuje sunek, ki ga je opisal kot nekaj podobnega sodobni energiji. Utemeljil je princip vztrajnosti iz prvega Newtonovega zakona. Vendar je še dolgo za njim Galileo uporabljal besedo "impeto" ali gibljivost tako za hitrost, ki jo telo pridobi v določenem času, kot za razdaljo, prepotovano na različno naklonjenih ravninah v določenem času. De Marini je geometrijsko dokazoval, da snovi ni mogoče deliti v neskončnost, čeravno ni naravnost sprejemal atomov kot končnih nedeljivih delcev.154 Med jezuiti so le Schott in redki drugi pisali o atomih, saj sta razmišljanja v tej smeri močno omejila osemnajsti in devetnajsti jezuitski odlok iz leta 1651. Descartesovo enačenje substance in količine je bilo prepovedano pozneje v odlokih 1706. in 1732. leta.155 De Marini je posvetil nekaj deset strani spisa De Mundo et Coelo teoriji vakuuma. Ni omenil poskusov Torricellija, Boyla in Guerickeja. To ni bilo nič nenavadnega, saj je še veliko pozneje leta 1693/94 neznani pisec rokopisa v Mainzu obravnaval strah pred vakuumom na sholastični logični način brez poskusov. Razprave o fizikalnem vakuumu brez obravnave poskusov niso bile več na resni ravni po Rohaultovem156 delu in še posebno po disertaciji profesorja Ellspacherja o barometru iz leta 1714.157 Rohault je odklanjal vakuum in atome, vendar se je norčeval tudi iz strahu pred vakuumom. Kot kartezijanec si je zamišljal, da v izpraznjenem prostoru nad živim srebrom v cevi barometra nekaj prepušča valove svetlobe.158 De Marini je skiciral svetovne sisteme Ptole-meja, Kopernika in Braheja, vendar je imel raje "našega". Ta je bil inačica Ptolemeja, čeprav brez kristalnih sfer, ki so jih medtem že prebile lune 150 Leopold II. (*1747; cesar 1790; +1792). 151 152 Sommervogel, Bibliotheque, 6: 1895, 1834. Marini, Ad Librum Physicorum, 73. Jean Buridan (*okoli 1300 Bethune v Artoisu; tokoli 1385 Pariz). 3 Marini, Ad Librum Physicorum, str. 80. Marini, Ad Librum Physicorum, str. 15, 80. 155 156 157 Hellyer, Jesuit Physics, str. 542-543. Rohault, System, 1: nepaginiran uvod, str. 23, 56, 64. Hellyer, Jesuit Physics, str. 447, 553-554. Francoz Jacques Rohault (*1620; +1675). Jupitra in Saturna. V tem času je bil med jezuiti priljubljen Ricciolijev sistem, v katerem so Merkur in Venero vrteli okoli Sonca, Sonce in ostale planete pa okoli nepremične Zemlje. Knjige o matematičnih vedah v Ljubljani ob začetku višjih študijev Že pred ustanovitvijo višjih študijev so v Ljubljani nabavili več knjig o matematičnih vedah, med katerimi se jih je po požaru leta 1774 ohranilo šest. Iz časa okoli Galilejeve smrti so se ohranili eks-librisi v najstarejših knjigah o matematičnih znanostih na jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Med prvimi nabavami ljubljanskih jezuitov je bila knjiga z Benedettijevimi159 pismi, ki ima le nedatiran jezuitski lastniški zapis. Njene bele platnice formata A4 so danes umazane od uporabe, zato na njih ni več mogoče opaziti morebitne licejske knjižnične številke iz leta 1775. Zapis v ekslibrisu priča, da so bila Benedettijeva pisma prvo matematično delo, nabavljeno za jezuitski kolegij v Ljubljani bržkone v začetku 17. stoletja. Benedetti je bil Tartaglijev160 učenec. Kot matematik na dvoru savojskega velikega vojvode161 je zagovarjal tehtnost Kopernikovih domnev, čeprav ni postal kopernikanec. Utrl je pot Galilejevi dinamiki s kritiko Aristotelove statike in z dokazovanjem ohranitve Buridanovega impetusa vzdolž ravne črte. Knjigo je napisal v obliki pisem različnim znanstvenikom, med drugimi Claviusovemu učitelju Nunezu,162 prvemu profesorju višje matematike na univerzi v Coimbri na Portugalskem med letoma 1544 in 1562. Po Nunezu imenujemo točni kotomer nonius. Benedetti je pisal o številnih vprašanjih, med drugim o kvadraturi kroga163 in temperaturnih razlikah na Soncu;164 te so postale važne v povezavi z leta 1610 odkritimi Sončevimi pegami. Zanimal ga je tudi vakuum v Heronovi posodi, teža zraka in olja.165 Raziskovanje vakuuma je postalo posebno zanimivo po Torricellijevih poskusih pol stoletja po Benedettijevi smrti. Pet let pred Kobavovim prihodom v Ljubljano so na kolegiju leta 1647 kupili dve astronomski knjigi. Ena od obeh je bila Claviusova razprava "o krogli vesoljstva" profesorja na Sorboni, angleškega 159 Benedetti (Benedict,, *1530 Benetke; Giannbattista +1590). Niccolo Fontane (Tartaglia, *1499 Brescia; +1557 Benetke). Cantor, Vorlesungen, 2: 565-566. Cantor, Vorlesungen, 2: 388; Benedetti, Speculationem libri, str. 214. Salasiense Pedro Nunez (Nonius, Nunhes, 1502 Alcazar del Sol; +11. 8. 1578 Coimbra). 160 161 163 Benedetti, Speculationem libri, str. 303. Benedetti, Speculationem libri, str. 358. 165 Benedetti, Speculationem libri, str. 225-227. 328 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 meniha Sacrobosca166 iz leta 1250. Po lastniškem vpisu je mogoče domnevati, da je imela knjiga sprva knjižnično številko dve. Verjetno je bila nabavljena za Benedettijevim delom. Sacrobosco je obravnaval Ptolomejev sistem in njegove arabske raziskovalce. Tako je nadaljeval delo Kranjca Hermana iz Karintije (Hermannusa de Carinthia), ki je prevajal matematična in astronomska dela iz arabščine pol stoletja pred Sacro-boscovim rojstvom. Sacroboscovo delo so v Clavi-usovem času še uporabljali kot učbenik astronomije. Se leta 1678 je Mayr ponujal Ljubljančanom Triglerjev komentar Sacrobosca. Claviusovo obrambo gregorijanske reforme koledarja pred kritikami Keplerjevega učitelja Mae-stlina167 iz leta 1588 je sredi naslednjega stoletja nabavil deželni glavar in kočevski graščak, grof Volk Engelbert Turjaški.168 Janez Ludvik Schönleben (1618-1681) je med letoma 1655 in 1663 popisal in katalogiziral Volkovo knjižnico v njegovi palači v Ljubljani, na prostorih današnjega NUKa. Leta 1655 je vpisal ekslibris v Claviusovo delo, ki je danes shranjeno v knjižnici Bizzell univerze v Oklahomi. Brat deželnega glavarja Volka, knez Janez Vajkard Turjaški,169 je spomladi 1654 sodeloval pri slovitih Guerickovih vakuumskih poskusih v Regensburgu. Ko je po bratu Volku prevzel palačo in knjižnico, se je stavbe prijelo ime "knežji dvorec". Palača njihovih turjaških sorodnikov in sosedov na območju današnjega mestnega muzeja pa je ostala "zgolj" grofovska. Leta 1647 so ljubljanski jezuiti nabavili slovito Scheinerjevo raziskovanje Sončevih peg. Četrt stoletja pozneje so se začeli zanimati še za fiziko. Le mesec dni po natisu so leta 1675 nabavili Tra-berjevo170 optiko. Po doktoratu iz filozofije je Traber petnajst let poučeval matematiko in štiri leta filozofijo na Dunaju, kjer je vodil še semenišče. Umrl je za kugo tri leta pred turškim obleganjem Dunaja. Tri leta po nabavi Traberjeve optike so leta 1678 pridobili še matematične raziskave Decha-lesa,171 enega redkih prikritih galilejancev in ko-pernikancev med jezuiti. Kircherjev sodobnik De-chales je bil najprej misijonar v Turčiji. Pozneje je poučeval na jezuitskem kolegiju v Lyonu, kjer je sodeloval s štirinajst let starejšim Fabrijem. Nato je služboval 100 km vzhodno od Lyona, v domačem Chamberyju. Ludvik XIV. ga je imenoval za pro- 166 John Holywood (Sacrobosco, *konec 12. stoletja; tl256). 167 Michael Maestlin (*1550 Goeppingen; +1631 Tübingen). 168 Volk Engelbert Auersperg (Volfgang, Wolf, *22. 10. 1610; +28. 4. 1673). 169 Janez Vajkard Auersperg (Johann Weikhard, *11. 3. 1615 grad Žužemberk; +13. 11. 1677 Ljubljana). 170 Zacharia Traber (»24 8. 1611 Mürzuschlag na Štajerskem; SJ 9. 10. 1629 Dunaj; +6. 6. 1679 Dunaj). 171 Claude Francois Millet Dechales (»1621 Chambery 100 km vzhodno od Lyona; SJ 1636; +28. 3. 1678 Torino). fesorja hidrografije v Marseillu; tu je poučeval navigacijo, vojaško inženirstvo in druge panoge uporabne matematike. Leta 1673 je na jezuitskem kolegiju univerzitetne ravni Clermont v Parizu nasledil umrlega Pardiesa.172 Pozneje je Dechales postal profesor matematike na jezuitskem kolegiju v Torinu. Njegov komentar osmih Evklidovih knjig iz leta 1660 so ponatisnili več kot dvajsetkrat v francoščini, latinščini, italijanščini in angleščini. Namesto takratnih novih načinov je Dechales v algebri uporabljal metodo Diofanta Aleksandrij-skega iz tretjega stoletja. Po drugi strani je upošteval odkritja infinitezimalnega računa. V drugem delu prve knjige je navedel pravila za računanje logaritmov.173 Nato je zapisal preglednice sinusov, tangensov in sekansov ter njihovih logaritmov po koraku 1' do 90°.174 Končno je objavil še logaritme celih števil od 1 do lO.OOO.1" Na konec prve knjige svojega dela iz leta 1674 je vstavil razpravo o magnetih, v kateri je kritiziral Cabea176 in Gran-damyja ter se previdno približal Gilbertu177 in Ga-lileju. Ostale tri Dechalesove knjige so bile natisnjene istega leta, ljubljanski jezuiti pa so vanje vpisali enake ekslibrise. V drugi knjigi je Dechales opisal kamnine, vojaško arhitekturo, hidrostatiko, vodomete, tokove, hidravlične naprave, optično navigacijo, perspektivo, katoptriko in optiko. V tretji knjigi je obravnaval praktično geometrijo, mehaniko, statiko, magnetizem in optiko. Uporabo matematike je razširil na geografijo, arhitekturo, filozofijo narave, glasbo, pirotehniko, astronomijo z astrolabom, sončno uro in koledar. Tako tudi Dechales ni mogel mimo Kircherjeve sončne ure, čeprav ji ni posvetil tolikšne pozornosti kot pozneje raziskovalci Kircherjevega dela v Ljubljani. V mehaniki je Dechales geometrijsko dokazal Galile-jevo sorazmernost poti s kvadratom časa pri enakomerno pospešenem gibanju in s tem nasprotoval Fabriju, Pierru Le Cazru in drugim jezu- itom 178 Leta 1697 so v ljubljanskem kolegiju nabavili še Kircherjevo optiko, ki je lepo dopolnjevala Traber-jeva odkritja. Verjetno so tedaj nabavili tudi podobno delo Kircherjevega učenca Schotta, vendar vanj niso vpisali ekslibrisa. Lastniški zapis so "pozabili" vpisati tudi v učbenik Semeryja; ta je poučeval fiziko na rimskem kolegiju v letih 1669/70 in 1672/73. Naslovi Semeryjevih fizikalnih 172 173 Ignaz Gaston Pardies (*5. 9. 1636 Pau; SJ 17. 11. 1652; +22. 4. 1673 Pariz). Dechales, Cursus seu mundus mathematicus, 1: 189; Cantor, Vorlesungen, 3: 15. Dechales, Cursus seu mundus mathematicus, 1: 196-240. Dechales, Cursus seu mundus mathematicus, 1: 241-266. Nicolaus Cabeaus (Nicolo Cabeo, *1585 Ferrara; SJ; +1650). 177 William Gilbert (»24. 5. 1544 Colchester; +10. 12. 1603). Nardi, Un galileano eccentrico, str. 45, 52, 53, 56. 329 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 poglavij se ne razlikujejo veliko od naslovov iz Galilejevih študentskih dni.179 V stoletju številnih novih odkritij je jezuitski pouk zaostajal za napredkom v Parizu in v protestantskih središčih. Ljubljanski jezuiti so imeli še nekaj knjig, katerih naslovov zaradi požara leta 1774 ne poznamo. Med deli, ki smo jih podedovali od ljubljanskih jezuitov, manjkajo Kobenclove knjige razen bogoslovnega spisa iz leta 1616. Vsekakor je moralo biti na razpolago dovolj del o matematičnih znanostih, saj je bilo le tako v začetku 18. stoletja vse nared za začetek višjih študijev v Ljubljani. Prva predavanja matematičnih znanosti v Ljubljani V 18. stoletju so bili jezuitski fiziki pripravljeni sprejeti nove ideje. Mehanika in geometrijska optika sta bili še vedno del matematike v anonimnem rokopisu iz Italije180 in v Thullnerjevem delu, objavljenem v Ljubljani.181 Razprave o vakuumskih poskusih, Kopernikovem, Descartesovem in Newto-novem sistemu so postale prevladujoče teme v jezuitski fiziki, ki se je formalno še vedno ravnala po peripatetičnih obrazcih in naslovih poglavij. Moderno znanost je v jezuitski pouk filozofije malo pred začetkom višjih študij v Ljubljani prvi uvedel poznejši kardinal Tolomei,182 profesor na rimskem kolegiju leta 1693/94. Leta 1699/1700 je Giovanni Jacobo Panici med poukom fizike v Rimu razpravljal o Aristotelovih fizikalnih knjigah. Začel je z opisom znanstvenih principov Descartesa,183 Epikurja in atomistov,184 "kemikov",185 "semiato-misov"186 in končno peripatetikov.187 V podporo svojih idej o deljivosti snovi je Panici citiral Suäreza in Arriago.188 Glede oblike in prepustnosti teles se je skliceval na Guldinovo Disertacijo o fiziki.189 Panici je obravnaval vakuum v svoji tretji razpravi.190 Po Aristotelovem in Descartesovem delu je obravnaval še Zucchijevo mnenje. Veliko prostora je posvetil Torricellijevim dosežkom in narisal skice barometrov,191 vendar ni omenil Pascalovih dosežkov. Pascal seveda ni bil priljubljen med 179 Wallace, Galileo, str. 8, 61. 180 181 Anonymous, De Physica, Tractatus geometriae. MacDonnell, Jesuit Geometers, Appendix str. 2, 17. 182 Giovanni Battista Tolomei (Ptolomeäus, *1635; +1725). 183 Panici, In Libros Aristotelis, str. 11, 124. Panici, In Libros Aristotelis, str. 86. 185 186 Panici, In Libros Aristotelis, str. 147, poglavje 139. Panici, In Libros Aristotelis, str. 189. 187 Panici, In Libros Aristotelis, str. 200. 188 Panici, In Libros Aristotelis, str. 888, poglavje 1073. Rod-rigo de Arriaga (*17. 1. 1592 Logrona v Kastiliji; SJ 17. 9. 1606; +17. 6. 1667 Praga). 189 Panici, In Libros Aristotelis, str. 923, 984; Villoslada, Sto-ria, str. 198. Panici, In Libros Aristotelis, str. 980. 191 Panici, In Libros Aristotelis, str. 984-984, poglavja 1234-1235; sliki b in c na strani 4. jezuiti. Spor z njim je začel Grienberger, ki mu je očital prilaščanje nekaterih Torricellijevih dosežkov. Grienbergerjevo posredovanje je nedvomno navdušilo Torricellija, Pascala pa postopoma izrinilo v jezuitom nasprotni tabor janzenistov. Panici je podrobno opisal Rohaultovo in Cassi-nijevo delo v pariški opazovalnici,192 ki je bilo povezano z odpravo v prestolnico francoske Gvajane pod vodstvom pariškega akademika Jeana Richerja (1630-1696). Richer je tam na 5 severne širine preizkušal nihalo in barometer leta 1672 in 1673. Njegova ugotovitev, da je treba nihalo ure za meritve časa bliže ekvatorju skrajšati, je izzvala dolgoletni spor glede oblike Zemlje. Da gre za splo-ščen geoid newtoniancev, so potrdile meritve poldnevnika, ki jih je izvedla odprava pariške akademije v Peruju med letoma 1736 in 1744. Objavljene so bile leta 1748. Panici je predstavil in narisal dve vrsti Boylovih vakuumskih črpalk193 Obravnaval je tudi Huy-gensove poskuse z živim srebrom,194 vendar je imel raje teorije sobratov jezuitov Linusa in Fa-brija. Pisal je o Linusovih finih nevidnih nitih nad živim srebrom (fistulae), podobno kot pozneje Guarini.195 Panici je priznaval zračni tlak, o katerem je bral v Torricellijevem pismu kardinalu Ricciju. Opisal je dosežke Boyla, Johna Alfonsa Borellija ter jezuitov Benedictisa196 in Bartolija.197 Benedictis je bil profesor fizike v Rimu leta 1666. Bartoli pa rektor rimskega kolegija med letoma 1670 in 1674. Leta 1677 je Bartoli primerjal dokaze za obstoj napetosti v starejših teorijah in Torri-cellijev tlak nad vakuumom in sprejel sodobno prepričanje.198 Bartoli je leta 1682 objavil Zucchijevo biografijo. Panici je popisal meritve mase zraka Galileja, Mersenna in Fabrija.199 Poskuse florentinske akademije200 z živim srebrom in Galileja z vodo je navajal v podporo svojega mnenja o vakuumu.201 Tako je bil opis vakuuma osnovni del Panicijeve fizike; posvetil mu je zadnja poglavja.202 Moderno fiziko z rimskega kolegija je uporabil Panici, In Libros Aristotelis, str. 985. 193 Panici, In Libros Aristotelis, str. 987-989, poglavje 1238; sliki d in e na strani 4. 194 Panici, In Libros Aristotelis, str. 990, poglavje 1241; Guarini, Philosophiae, str. 339. Panici, In Libros Aristotelis, str. 990-992, 996, poglavja 1242-1245, 1251. Joannes Baptistae de Benedictis (Giovanni Battista, *1622; SJ; +1700). Daniello Bartoli (Daniel Bartolis, *1608 Ferrara; SJ 1623; +1685 Rim). Bartoli, La tensione, str. 185, 233, 241; Benvenuto, L'in-stituzione, str. 253; Gorman, Jesuit Explorations, str. 9. 99 Panici, In Libros Aristotelis, str. 992, poglavje 1246. Accademia del Cimento. 201 Panici, In Libros Aristotelis, str. 994-995, poglavja 1249-1250. 202 Panici, In Libros Aristotelis, str. 980-998, poglavja 1226-1254. 195 196 197 198 330 52 & 3 KRONTKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 že Buzzi, prvi profesor filozofije v Ljubljani med letoma 1705 in 1707 in pozneje ljubljanski rektor od 14. novembra 1725 do 21. novembra 1728. Leta 1707 je v Ljubljani poučeval metafiziko, s katero je nadaljeval svoj pouk fizike iz preteklega leta. Njegovi rokopisi predavanj se niso ohranili, vendar so v jezuitski knjižnici hranili rokopis o osmih knjigah Aristotelove fizike brez označbe kraja iz leta 1704; ta rokopis je Buzzi gotovo uporabljal pri pouku, če že ni bil njegov avtor. Rokopis vsebuje številne fizikalne skice spetih gibljivih vozičkov, Jadranskega morja, napetih akustičnih strun, cirkuškega igralca na krogli za ponazoritev obravnave težišča, sifona, kuhanja, destilacije in izparevanj ter meridianov na geoidu.203 Sifon je bil opisan v tretjem delu desete razprave ob obravnavi vakuuma; razpravo je nekoliko hudomušno ponazoril s sliko labirinta.2''4 Navajal je Aristotelovo mnenje, da je vakuum proti naravi, vendar se je uklonil rezultatom poskusov s trditvijo, da lahko Bog kljub temu ustvari vakuum s čudežem. Kritiziral je ugovore Magnija proti Aristotelu in sprejel Linusovo domnevo o razredčenem živem srebru nad stolpom v barometru. Vendar Linusa ni imenoval. Opisal je poskus, ki močno spominja na Huygen-sov eksperiment z vakuumom v vakuumu. Opis gibanja v vakuumu mu je povzročal nemalo težav, saj je moral prikriti nasprotno Aristotelovo mnenje po katerem gibanje povzroča teža ali lahkost teles. Poglavje o vakuumu je zaključil z dodatkom o posebnostih, v katerem je opisal sifon.205 Poglavja je zaključeval z opisi naravnih posebnosti, kar močno spominja na Kircherjev pristop k fiziki.206 Kircherjev vpliv kaže še zelo natančna obravnava vodne ure z risbo v rdeči barvi.207 Medtem ko se je Buzzi ubadal z ljubljanskimi študenti, je Briccialdi poučeval fiziko na rimskem kolegiju leta 1702/1703 in 1705/1706 kot del dveh zaporednih triletnih tečajev filozofije. Med letoma 1709 in 1716 je predaval polemično teologijo, sho-lastično teologijo pa leta 1708/1709 in med letoma 1716 in 1723. Bil je prefekt višjih študijev na rimskem kolegiju od leta 1724 do smrti,208 tudi v času Boškovičevih študijev. V svoj rokopis o fiziki209 je ob strani vpisoval citate, predvsem Descartesove (Renati de Cartes).210 Narisal je eno samo sliko, v kateri je na celi strani ponazoril Descartesove vrtince v Soncu in okoli njega. Predvsem ga je zanimal vakuum, ki so ga kartezijanci odklanjali. Cabeo in 203 Buzzi, Tractatus, 29 v, 97v, 132r, 236v, 262r, 290v, 330v, 375V. 204 Buzzi, Tractatus, 321 r. 205 Buzzi, Tractatus, 330v. 206 Appendix curiosa (Buzzi, Tractatus, 46 v). 207 Buzzi, Tractatus, 429 r, 429v. 208 Villoslada, Storia, str. 323-325, 328, 330, 333. Daly je napačno zapisal, da rokopis vsebuje logiko (Selected MSS, str. 91). Boyle sta razvila drugi možni sistem, imenovan kemični.211 Med filozofi je Briccialdi navajal Suä-reza, Arriago, Scotusa in Occama.212 Opisal je Tor-ricellijeve poskuse in Boylovo pnevmatsko črpalko. Rokopis je končal s šestimi stranmi nedokončanega De Mundo et Coelo brez razprave o sistemih planetov, ki jih je obravnaval v izpitnih tezah. Leta 1706 je Briccialdi razdelil dvaindvajset izpitnih tez na štiri področja po Aristotelu. V drugi tezi prvega področja De Obiecto Physi. & de Principiis intrinsectis Corporis Naturalis je zavrnil Epikurjeve atome, kartezijanske vrtince in Anaksa-goro. Hvalil je Aristotelov sistem "naravnih teles iz snovi in oblike". V drugem področju o "principih ali vzrokih za naravna telesa" je citiral Boethi-usa.213 V tretjem področju o lastnostih naravnih teles je razpravljal o času in zveznem prostoru po Aristotelovem nauku.214 V zadnjem področju De Mundo et Coelo je odklonil Ptolomejev in Kopernikov sistem v prid Brahejevega; ta sistem je bil najbolj priljubljen med jezuiti njegovega časa. Giovanni Filippo Buoninsegni si je leta 1705/06 v Bologni zapisoval predavanja svojega profesorja fizike Guarinija. Tri leta pozneje 1708/09 je Guarini poučeval fiziko na rimskem kolegiju. Uporabil je Aristotelovo razporeditev predavanj iz "drugega dela filozofije imenovanega fizika." Guarini je istočasno kot Briccialdi veliko ostreje kritiziral Descarteso-vo teorijo vrtincev,215 tudi zaradi Descartesovega nasprotovanja vakuumu.216 Poročal je še o Torri-cellijevem poskusu, o Magniju in o Linusu.217 Opisal je Boylovo pnevmatsko napravo218 in eksperimente v izpraznjenem prostoru, ki so jih izvedli pri florentinski akademiji.219 Posebno visoko je cenil Robervalovo teorijo vakuumskih poskusov. Ro-bervalu je pripisal poskus z "vakuumom v vakuumu"; poskus je verjetno sestavil Adrien Auzout (1622-1691) leta 1648.220 Guarini ni omenil Huy-gensove dopolnitve tega poskusa, ki so ga pozneje povezali z raziskovanjem adhezije. Opisal je Luni-sove tanke nitke v vakuumu in skiciral Torricelli-jeve in Robervalove vakuumske poskuse.221 Štiri slike na koncu teksta je posvetil vakuumu;222 med njimi je dve prerisal s prejšnjih strani rokopisa.223 Med filozofi je Guarini citiral Gabriela Vaz-queza; ta je pred Suärezom poučeval sholastično 211 Briccialdi, Trienium, str. 141-142. 212 Briccialdi, Trienium, str. 250, 973. 3 Briccialdi, Conclusiones Physicae, teza X. 914 Briccialdi, Conclusiones Physicae, teza XIX. 91S Guarini, Philosophia, str. 77. 216 Guarini, Philosophia, str. 295. 217 Guarini, Philosophia, str. 304-305. 218 Guarini, Philosophia, str. 309-314. 9 Guarini, Philosophia, str. 319. 220 Guarini, Philosophiae, str. 333, 342; Middleton, The history, str. 48-49. 221 Guarini, Philosophiae 1706, str. 339, 341-342, slika 7. 210 Briccialdi, Trienium, str. 3 222 Guarini, Philosophiae 1706, slika 6-9. 223 Guarini, Philosophiae 1706, str. 341-342. 331 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 teologijo v Rimu med letoma 1585 in 1591. Vazquez je prazen prostor med ploskvama imenoval "imaginaren". Ni ga znal opisati kot objekt, saj ni imel subjekta in se mu je zato zdel kot "čista negacija." Leta 1592/93 je njegova predavanja v Rimu prevzel profesor s podobnim imenom Mihael Vazquez de Padilia. Guarini je razpravljal o Aristotelovih knjigah224 in citiral Suäreza.225 Opisal je sisteme Braheja,226 Pitagore in Kopernika s Keplerjem in Galilejem na šestindvajsetih straneh.227 Seveda je dal prednost "katoliškemu" sistemu228 z Zemljo v središču, podobno kot De Marini nekaj desetletij prej. Verjetno je Guarini imel v mislih Ricciolijev sistem. Guarini je pojasnil plimovanje z vplivom Lune.229 Sončeve pege je opisal po teoriji jezuita Scheinerja. Trdil je, da pege potujejo kot lažji alkohol v gostejšem vinu.2'0 Ni omenil Rohaultove kartezijanske vrtinčne teorije s Sončevimi pegami, ki so spominjale na peno, zbrano na površini kap-ljevine.231 Guarini je navajal Ricciolija in Piccarda, ki sta merila premer Zemlje za pariško akademijo.232 Led, zmrzovanje in kondenzacijo je opisal s poskusi Galileja in njegovih naslednikov v Ac-cademii del Cimento. Razpravo je Guarini končal s trinajstimi slikami. Prvih pet slik je kazalo kartezijanske vrtince, ki jih je tudi Briccialdi ovekovečil na svoji edini skici. V Guarinijevem času je Gallenfels leta 1706/07 v Ljubljani poučeval fiziko. Iz Ljubljane je leta 1709 odšel v Lizbono in ostal do svoje smrti spovednik portugalske kraljice.233 Leta 1721 je objavil posmrtni zapis za rajnkim jezuitskim misijonarjem Stumpfom,234 ki je bil med letoma 1711 in 1719 predsednik astronomskega urada v Pekingu. Med Gallenfelsovimi nasledniki v Ljubljani je bil Slovak Kereskenyi; leta 1710/11 je predaval fiziko na ljubljanskem kolegiju. Pri obravnavi Aristotelove knjige De Mundo et Coelo je opisal planete in njihove simbole, kristale, oblike planetov, redčenje in kondenzacijo, ogenj ter kovine in fosile.235 Menil je, da je v naravi mogoče mešati 224 Metheorologia (Guarini, Philosophiae, str. 521); Coelo, et Mundo, et de Anima (Guarini, Philosophiae, str. 538). Guarini, Philosophiae, str. 541, poglavje 23. 226 Guarini, Philosophiae, str. 558. 227 Guarini, Philosophiae, str. 558-584. ??8 Guarini, Philosophiae, str. 572, poglavje 40. 9 Guarini, Philosophiae, str. 723. Guarini, Philosophiae, str. 736. 233 230 _ 231 Rohault, System^ str. 70, 72. Guarini, Philosophiae, str. 770. Giovanni Battista Riccioli (*17. 4. 1598 Ferrara; +25. 6. 1671 Bologna). Marija Ana Avstrijska (*1683; kraljica od 1708; +14. 8. 1754). 234 Kilijan Stumpf (Ki-li-ngan, Chi-Li-An, Ji Lian Yunfeng, Ji laoye, *13. 9. 1655 Würzburg, SJ 17. 7. 1673 Mayence; +24. 7. 1720 Peking). (Dehergne, Repertoire, str. 261-262). osnovne štiri antične elemente, vakuuma pa ni posebej obravnaval.236 Korošec Teiss je bil profesor filozofije v Ljubljani med letoma 1711 in 1713, ko je po vrsti predaval logiko, fiziko in metafiziko. 7. septembra 1712 je Ljubljančan Leopold Friderik pl. Brecker-feld sestavil daljši rokopis o fiziki po Teissovih predavanjih v drugem letniku višjih študijev v Ljubljani. Leopold Friderik je bil desetletje mlajši sorodnik Franca pl. Breckerfeldta (1681-1744), pozneje kraljevega astronoma v Cluju v današnji Romuniji. Breckerfeldov rokopis vsebuje deset razprav njegovega profesorja Teissa. V deveti razpravi je obravnaval lastnosti naravnih teles, njen drugi del pa je posvetil vakuumu. Najprej je opisal Descar-tesovo mnenje, nato pa mnenja nasprotnikov trditve o strahu narave pred vakuumom. Med zagovornike vakuuma je štel Flamca Helmonta,237 bolj upravičeno pa Galileja in predvsem Magnija, ki je "mislil, da je dokazal vakuum". Kljub nestrinjanju z novimi poskusi je Teiss sprejemal zračni tlak. Opisal je Torricellijeve poskuse pri akademiji v Firencah z neprodušno zaprto cevjo, kjer se živo srebro "vzdigne za 30 prstov". Posebej je poudaril, da živo srebro pridobivajo v kranjski Idriji.238 Tako se je sloves idrijskega rudnika širil ob poskusih z barometri. Iz Ljubljane je Teiss odšel za profesorja filozofije v Gorico, kjer je zamenjal Kočevarja Erberga.239 Leta 1710/11 in 1711/12 je ljubljansko katedro za matematiko prevzel Dunaj čan Schmelzer.240 Tudi njegova predavanja je zapisal Breckerfeld, ki je bil očitno najboljši dijak v razredu. Schmelzer je predavanja o uporabni matematiki razdelil med tri poglavja na skupno 47 listih. Najprej je popisal "krasna" aritmetična pravila na osemnajstih listih, nato je povzel pravila za računanje cerkvenih praznikov na osmih listih. Po praznem listu je na dvajsetih listih povzel tedanjo Kircherjevo teorijo merjenja časa s sončevimi žarki. Po dveh praznih listih je dodal še enajst listov s slikami. K njim je vstavil še posebno skico in devet dvojnih lepše izdelanih tabel s skicami delovanja sončne ure. Poudarek je bil na tehničnih zgledih, kot je bilo izdelovanje in uporaba sončnih ur po Kircherjevem načinu. Kereskenyi, Questio prima, 41 r. 237 Jan Baptista van Helmont (*1577 Bruselj; +30. 12. 1644 Vilvoorde). 238Hydria (Teiss, Pars 2 da Philosophici Tractatus, 205 v, vrstica 1). 239 Jurij Erberg (»20. 9. 1670 Kočevje; SJ 6. 4. 1688 Gradec; 240 235 Kereskenyi, Questio prima, 11 r, 13r, 35r, 41 r, 45r, 66v. +25. 5. 1715 Budim). Franc Schmelzer (»27. 6. 1678 Dunaj; SJ 9. 10. 1695 Dunaj; +26. 1. 1738 Dunaj). 332 52 & 3 KRONTKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 Prva dodatna skica v Breckerfeldovem rokopisu Schmelzerjevih predavanj o sončni uri: senca palice in ocena časa s pomočjo navidezne lege Sonca glede na iztegnjeno dlan (Schmelzer, 1712, nevezane slike, vstavljene v konec knjige). V aritmetičnem uvodu so študentje najprej utrdili osnovna pravila računanja: seštevanje,24* odštevanje,242 množenje,243 deljenje,244 ulomke245 ter vse načine deljenja, ki jih veliko uporabljajo v Italiji in pri drugih znanih narodih po Tacqueto-vem246 učbeniku v neapeljski izdaji iz leta 1724.247 Po Tacquetu je Breckerfeld povzel številne vaje, deljenje, množenje z leve in desne strani.248 9/L1 Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 2 v. Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 3 r. Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 3 v. •^ Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 5 r. Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 10 r. 246 Andreas Tacquet (*23. 6. 1612 Antwerpen; SJ 1629 Antwerpen; +22. 12. 1660 Antwerpen). Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 13 r. 9/LS Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 18 r. Druga dodatna skica v Breckerfeldovem rokopisu Schmelzerjevih predavanj o sončni uri: prenos krivulj sončeve ure na valj in skica moža, ki z dolžino svoje sence meri čas dneva (Schmelzer, 1712, nevezane slike, vstavljene v konec knjige). Tacquetov učbenik je izšel dvanajst let od takrat, ko je Breckerfeld poslušal Schmelzerjeva predavanja v Ljubljani. Rokopis sicer ni datiran, vendar ima natančno navedena učitelja in zapisovalca ter kraj zapisa, nadvojvodski licej v Ljubljani. Breckerfeldov rokopis Schmelzerjevih matematičnih predavanj je bil veliko krajši od zapisa Teissovih fizikalnih predavanj v Ljubljani, ki so bila datirana 7. septembra 1712. Breckerfeldova neapeljska izdaja Tacqueta249 v Ljubljani ni ohranjena. 249 Dadic, Pojest, 1:260. 333 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 Osma dodatna skica v Breckerfeldovem rokopisu Schmelzerjevih predavanj o sončni uri: obročasta krogla (armila) za merjenje višine zvezd in Sonca (Schmelzer, 1712, nevezane slike, vstavljene v konec knjige). Letnica 1724 v posmrtno izdanem Tacque-tovem učbeniku, ki ga je uporabljal Breckerfeld, pomeni, da je Breckerfeld vsaj del rokopisa končal poldrugo desetletje po Schmelzerjevem odhodu iz Ljubljane; torej v času, ko je bil Schmelzer med letoma 1726 in 1735 profesor filozofije, repetitor matematike in prefekt matematično-fizikalnega muzeja na Dunaju. Breckerfeld je prvi del rokopisa, povzet po Tacquetu, pisal istočasno z naslednjimi dvemi deli. Celoten rokopis je tako zapisal več let po svojih študentskih letih pri Schmelzerju v Ljubljani, kar sicer ni bilo v navadi. Nastanek rokopisa je bil verjetno povezan z dejstvom, da med letoma 1718 in 1743 v Ljubljani niso imeli profesorja matematike in so si dijaki morali potrebno znanje pridobiti tudi s študijem rokopisov v domači knjižnici. Prva dodatna skica v Breckerfeldovem rokopisu Schmelzerjevih predavanj o sončni uri: sončna ura z dnevi v mesecu (Schmelzer, 1712, nevezane slike, vstavljene v konec knjige). Drugi del predavanj je Schmelzer posvetil merjenju časa in preračunavanju cerkvenih praznikov. Opisal je navadno, lunarno in druge vrste let.250 Nato je opisal računanje datuma velikonočnih praznikov.251 Po desetih praktičnih vajah na zadnjih treh listih so študentje določali položaj Sonca in Lune v zodiaku.252 V zadnjem, najdaljšem poglavju se je Schmelzer ukvarjal s sončno uro. Krog je razdelil na dele, tako kot danes naredimo v urah.253 Naštel je tri osnovne predpostavke za merjenje časa. Prvi dve sta se nanašali na Ptolomejev sistem z Zemljo v središču vesolja, tretja pa na sence predmetov. Opisal je tako vodoravno, kot navpično sončno uro,254 podobno je to storil Stainer 251 Schmelzer; Brevis ta Maltesin Induc£ 20 l 252 Schmelzer! Brevis in Mathesin Induct^ 26, vaji 9, 10. 3 Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 28v. Schmelzer, Brevis in Mathesin Inductio, 34 r. 334 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 leta 1713 in leta 1716 v Ljubljani in pred njim Thullner v Gorici leta 1704. Thullnerjeva predavanja o sončni uri Je v Gorici zapisal študent prvega letnika Aleš Žiga Dol-ničar (1685-1708) na sto devetih neoštevilčenih straneh. Snov je razdelil na osem poglavij. V prvem je obravnaval črte, krivulje in premice, v drugem pa kote. V tretjem poglavju je začel opisovati merjenje časa in sicer na krogu. Tako je prva tri poglavja na petnajstih listih posvetil matematičnemu uvodu, nato pa se je lotil sončne ure. Četrtino kroga, razdeljeno na stopinje, so uporabljali na goriškem kolegiju.255 V sedmem poglavju je narisal izdelavo navpične sončne ure. Skiciral je delovanje kompasa igle v ohišju in magnetne igle, položene na vodno gladino.256 Pravilno je opazil, da je gostota letnic na severni strani panja večja. Pojav je točno razložil s položajem Sonca.257 Magnet z navpično sončno uro je uporabil v škatli, ki jo je bilo mogoče zapreti.25" V zadnjem osmem poglavju je opisal in narisal pa-ralelogram za merjenje časa259 in obročasto kroglo (armilo).260 Prenos spreminjanja dolžine sence je nato s pravokotnika prenesel na valj, tako da je dobil sončno uro s številčnico na valju.261 Tako kot pozneje Schmelzer in Stainer tudi Thullner po tedanji navadi ni citiral virov. Seveda je razlagal predvsem Kircherjeve raziskave, ki so tako obvladovale prvi desetletji pouka matematike v Ljubljani. Matematika je bila tako predvsem uporabna aritmetika in geometrija, prirejena za reševanje posebnih problemov optike v sončni uri. Po odhodu iz Ljubljane je Schmelzer vodil matematični muzej v Gradcu. Devet let je deloval kot spovednik visokega plemstva. Nato je več kot dve desetletji poučeval matematiko in fiziko na dunajskem kolegiju in tam objavil razpravo o Aristotelovi fiziologiji človeka. Podobno kot Casati je bil v habsburški monarhiji zelo priljubljen njegov dve desetletji mlajši sodelavec z rimskega kolegija Ulloa. Ulloa je objavil devet knjig, med njimi o fiziki leta 1712, 1713 in 1715. Njegovo sholastično filozofijo iz leta 1711 so ljubljanski jezuiti nabavili deset let po natisu. Posvečena je bila jezuitskemu generalu Michelangelu Tamburiniju in jezuitskemu slikarju, svetemu Aloysiusu Gonzaga Luigiju, ki je mlad umrl v rimskem kolegiju leta 1591. Štiri razprave o logiki je Ulloa nadaljeval s štirimi fizikalnimi razpravami, ki niso povsem sledile peripatetičnim naslovom. Prva je obravnavala kvaliteto in lastnosti. V zad- 255 Thullner, 256 Thullner, 257 Thullner, 258 Thullner, 259 Thullner, 260 Thullner, 261 Thullner, Tractatus, 10 r. Tractatus, 32 r. Tractatus, 32 v. Tractatus, 53 r. Tractatus, 43 r. Tractatus, 50 r. Tractatus, 51 v. njem poglavju prve razprave je poročal o redčenju in kondenzaciji. Citiral je Aristotela in Scotusa,262 Hurtada, Arriago in Oviedo.263 Razmišljal je o ozračju in njegovem redčenju,264 vendar ni omenil že več kot pol stoletja starih vakuumskih poskusov. V drugi razpravi je obravnaval končnost in zveznost. V tretji razpravi je razložil sistem vesolja in gospodarnost snovi, kjer je med drugim opisal tudi nekaj lastnosti magneta brez skic. Zadnjo razpravo je posvetil nebu, planetom in zvezdam stalnicam,265 knjigo pa je zaključil s kazalom. Leta 1721 so ljubljanski jezuiti kupili pred osmimi leti natisnjena Ulloajeva fizikalna opazovanja. V prvem poglavju je Ulloa nasprotoval atomizmu, v sedmem poglavju pa je razmišljal o vakuumu, vendar brez omembe tedaj zelo priljubljenih poskusov. Reichenau266 je leta 1721 na Dunaju ponatisnil Ulloajevo delo o ozračju. Naslednje leto je ponatisnil še Ulloajevo astronomijo, ki jo je poznejši ljubljanski rektor Dillherr znova izdal v Gradcu leta 1745. Ulloa je opisoval planete in nebo po prvi Aristotelovi knjigi "O nebu", ki so jo jezuiti obravnavali pri pouku. Ljubljanski jezuiti so imeli tudi starejšo Ulloajevo sholastično filozofijo. Ljubljanska fizika pod rektorjem Gallerjem267 Stajerc Galler je bil ljubljanski rektor od 15. novembra 1716 do 24. septembra 1719. V času njegovega rektorovanja, ki je po tedanji navadi trajalo tri leta, sta se v Ljubljani ohranila dva rokopisa fizikalnih predavanj, oba po nareku štajerskih profesorjev. Prvi je bil Jožef Kraus, ki je osemnajst-leten vstopil k jezuitom v Judenburgu. Po gimnaziji na Dunaju je v letih 1700-1704 študiral filozofijo v Gradcu in ponavljal snov s študenti matematike. Nato je služboval v Celovcu, Judenburgu in v Gradcu, vendar je filozofijo in matematiko poučeval le v Ljubljani zadnja tri leta pred smrtjo; med letoma 1716 in 1718. Bil je edini ljubljanski profesor pred terezijanskimi reformami, ki je fiziko poučeval več let. Leta 1717 so ob končnem izpitu njegovega študenta, cistercijanca Karla Rodeta,268 natisnili geografsko delo z matematičnimi vajami. Po Jožefu Kalasancu Erbergu je bÜ avtor tega dela v verzih ljubljanski jurist Janez Stefan Flor- 262 Ulloa, Prodromus, str. 79, 80. 263 Ulloa, Prodromus, str. 83. 264 Ulloa, Prodromus, str. 85, 91. 265 Ulloa, Prodromus, str. 417-570. Jožef Reichenau (*7. 5. 1685 Vorderberg na Koroškem; SJ; +7. 2. 1752). Maksimilijan Galler (*5. 7. 1669 grad "Lannachens is" ob Muri; SJ 10. 11. 1685; +28. 9. 1750 Linz). Kot cistercijanec seveda ni bil jezuitski seminarist v 267 268 Ljubljani (Ljubljanski klasiki). 335 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 jančič,269 s psevdonimom Joannes Poeta de Grien-thal. Vendar je knjiga dialog in ne vsebuje verz- ov 270 Knjiga je imela dve strani posvetila sv. Ksa-verju, dve strani nagovora bralcu in sto dvajset strani dialogov s šestimi slikami na eni tabli. Dvogovor je bil zapisan zelo živo s pogostimi govorniškimi vložki "naj živi ljubljanska matematika", ki so dvigovali moralo študentom v razmeroma odročni Ljubljani. Kljub dolžini si kar predstavljamo, kako so delo uprizorili na javnem zagovoru. Do strani 91 se vrsti pet pogovorov med matematikom in geografom. Med antičnimi avtorji sta uporabljala predvsem Flavija271 in Ptolomeja,272 med sodobnejšimi pa Ricciolija,273 Mercatorja in druge.274 V pogovoru je geograf našteval zemljepisne dolžine in širine različnih krajev doma in v tujini. Navedel je še velikosti Nemčije in Francije v miljah.275 Podrobno je opisal novo osvojene turške dežele na Balkanu,276 Kranjsko pa je postavil med petinštirideseti in sedeminštirideseti vzporednik277 Omenil je planete.278 Pogovor o zemljepisu se je končal šele, ko je sogovornika matematika zamenjal učenec. Geograf in učenec sta obravnavala podnebje, ekliptiko, zodiak, severni pol, horizont, meridiane in ekvator.279 Druga slika je kazala položaj Ljubljane na globusu, četrta dva globusa z vrisanim Konstantinoplom, peta tok Donave do izliva v Črno morje s severnim Jadranom, zadnja šesta pa "horografski" zemljevid Kranjske s Kar-lovcem, Črnomljem, Snežnikoma, Ložem, Novim mestom, Cerkniškim jezerom in velikanskim gozdom južno od njega. Posebni znaki so kazali cesarska mesta, gradove in področja bitk. Podobno kot pred njim Stainer je tudi Kraus v Ljubljani poučeval tako matematiko kot fiziko. Z Jentschizom tvorijo trojico, katerih dela so bila tiskana v Ljubljani pod rektorjema Jožefom Spind-lerjem (1674-1730) iz Augsburga in Štajercem Maksimilijanom Gallerjem (1669-1750). Drugi štajerski pisec ljubljanskega rokopisa je bil Mariborčan Janez Kaugg (1681-1746), ki je po- 269 270 Ivan (Janez) Štefan Florjančič de Grienfeld (*1663 Ljubljana; SJ 1681-1683; +1709 Ljubljana), oče Janeza Dizme (»1691 Ljubljana; SJ 1709-1711; +1758). Lukäcs, Catalogus generalis, 2: 796-797; Stoeger, Scrip-tores, str. 196; Sommervogel, Bibliotheque, 4: 1129; NM-9076; AS, Dolski Arhiv, fasc. 75 (Breckerfeld); SBL, 1: 183; Umek, Erbergi, str. 68; Kovačič, Povezave ljubljanskih jezuitov, str. 110. Kraus, Consolatio Geographiae, str. 13. Kraus, Consolatio Geographiae, str. 78. 3 Kraus, Consolatio Geographiae, str. II (nagovor bralcu), 84, 104, 108. 974 Kraus, Consolatio Geographiae, str. 103. Kraus, Consolatio Geographiae, str. 19, 20. 276 277 Kraus, Consolatio Geographiae, str. 3. Kraus, Consolatio Geographiae, str. 98-100. Kraus, Consolatio Geographiae, str. 42. Kraus, Consolatio Geographiae, str. 101. učeval filozofijo le v Ljubljani med letoma 1719 in 1720. Je verjetni avtor anonimnega rokopisa o fiziki, zapisanega v Ljubljani leta 1719;280 v njem danes manjka prvih petnajst strani. Kot mnogi njegovi sodobniki je tudi Kaugg dokazoval, da je beseda fizika grškega izvora. * Kritiziral je prepričanja atomistov;282 v posebnem članku je zavrnil obstoj vakuuma v naravi zaradi strahu narave pred praznoto in zaradi obstoja angelov.283 V posebnem dodatku k obravnavi osmih Aristotelovih knjig o fiziki je opisoval zveznost, ki je pozneje postala eden osrednjih problemov Boškovičeve fizike.284 Nato se je lotil Aristotelovih knjig o meteorjih in po vrsti opisal oblake, strelo, ogenj, komete, galaksije, vulkane, vodo, različne kovine in kamenine.285 Sledila je obravnava posebne Aristotelove fizike z opisom sistemov Pitagore, Aristotela, Kopernika in Braheja.286 Posebno pozornost je posvetil deljivosti in atomom, nato pa je obravnaval še agregatna stanja trdih in tekočih snovi287 ter število zvezd v vesolju.288 V komentarju Aristotelovega Nastajanja in propadanja je opisal delovanje loma in odboja ter antiperistaso, značilen peripatetični poskus pojas-nitve navidez nenavadnega pojava, da vroča voda hitreje zmrzne od mrzle.289 Fizikalni del rokopisa se je končal z obravnavo mehanike navora in gibanja izstrelkov.290 Ljubljanski in italijanski fiziki med Descartesom in Newtonom V času Kauggove ljubljanske profesure je jezuit španskega rodu Manuel Esteran sestavil rokopis o fiziki v Italiji. Na koncu poglavij je dodal izredno lepe skice. Trke je preučeval ob znameniti francoski igri z bilijardnimi kroglami "carambola", podobno kot praški profesor Marcus Marci pred njim.291 Veliko prostora je posvetil Kopernikovemu sistemu,292 obravnaval pa je še nepremično Zemljo po Ptolomeju in Braheju293 ter karte-zijanski sistem vrtincev.294 Opisal je Galilejevo teo- 280 Kaugg, Philosophia Aristotelis, 328 v. 281 Kaugg, Philosophia Aristotelis, 152v. 282 Artuculus 8 (Kaugg, Philosophia Aristotelis, 260 v). 283 Artuculus 9 (Kaugg, Philosophia Aristotelis, 268 v-269v). 284 285 286 Kaugg, Philosophia Aristotelis, 307 v. Kaugg, Philosophia Aristotelis, 316-328 r. Kaugg, Philosophia Aristotelis, 331-332 287 Kaugg, Philosophia Aristotelis, 347 r-347v, 352r. 288 289 290 Kaugg, Philosophia Aristotelis, 253 v. Kaugg, Philosophia Aristotelis, 401 r. Kaugg, Philosophia Aristotelis, 403 r, 413v. 9 Esteran, Liber 4ur Physica, 104v. Joannes Marcus Marci (*13. 6. 1595 Landškroun (Kronland, Landskron); SJ 1767; +10. 4. 1667 Praga). 292 Esteran, Liber 4ur Physica, 145v-168r. 293 Esteran, Liber 4ur Physica, 168r. 294 Esteran, Liber 4ur Physica, 179r-199r. 336 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 rijo Sončevih peg in opazovanja peg leta 1684.295 Primerjal je tedanja mnenja o kometih in opisal komet iz leta 1719.296 Več strani je posvetil fos-forescenci, ki jo je opazoval v Boylovem vakuumu.297 Takšen pojav triboluminiscence živega srebra v barometru je prvi opisal prior v Rilleu in Anjonu ter član pariške akademije abbe Jean Picard (1620-1682), za njim pa Hauksbee leta 1709. Raziskave je nadaljeval Švicar Johann Bernoulli (1667-1748), berlinski zdravnik in akademik Christian Friederich Ludolf (1707-1763) pa je leta 1745 pojav pojasnil z električnimi naboji. Esteran je poročal o Romerjevih in Cassinijevih meritvah hitrosti svetlobe.298 Primerjal je optična sistema Descartesa in Newtona in dal prednost slednjemu.299 Črpalka,300 narisana v Esteranovem rokopisu, ni bila povsem enaka črpalkam, ki jih je za Boyla v Oxfordu in Londonu sestavil Robert Hooke konec petdesetih in v šestdesetih letih 17. stoletja, niti ne tisti, ki jo je sestavil Denis Papin v drugi polovici sedemdesetih let. Se bolj se razlikuje od starejših Guerickovih črpalk301 Esteran je svojo napravo po Boylu imenoval "pnevmatsko" in je posamič skiciral njene sestavne dele. Podobno kot Boyle leta 1669 je tudi Esteran narisal več deset poskusov v svoji vakuumski posodi in jih popisal z latinskimi imeni. Tako je v vakuumu opazoval delovanje tehtnice, vodometa, dušitev živali, zvonjenje, adhezijo, barometer, magnete itd. Poskus z magnetnim odklonom zvona za raziskovanje zvoka v vakuumu je prvi opisal Kircher, ki je imel na rimskem kolegiju muzej in v njem tudi vakuumsko črpalko. Esteran je opisal Torricellijev302 in Rohaultov barometer in ju narisal na isti plošči s Pascalovimi hidrostatičnimi poskusi in različnimi vrstami termometrov.303 Magdeburški polobli je obravnaval kot primer adhezije.304 Raziskoval je magnete in elektriko ter narisal skico njunega vpliva na ozračje.305 Podobno kot malo pozneje Benjamin Franklin je Esteran slutil povezanost med magnetizmom in elektriko, ki pa jo je potrdil šele Danec Hans Christian 0rsted (1777-1851) leta 1819. Esteran ni uporabljal leidenske steklenice, saj je rokopis končal pred njeno iznajdbo leta 1745. 295 296 Esteran, Liber 4ur Physica, 204r, 204v. Esteran, Liber 4 ur Physica, 220 r, 220v. 297 Esteran, Liber 4 ur Physica, 231r-234v. 298 Esteran, Liber 4ur Physica, 269v. 299 300 301 302 303 Esteran, Liber 4ur Physica, 266v, 269v. Esteran, Liber 4ur Physica, 30r, 32r, 32v. Esteran, Liber 4ur Physica, 319v, 320r, 323v, tabla 3; Boyle, New Experiments, 7, plošča 1 na strani 86/87. Esteran, Liber 4 ur Physica, slika 7 na tabli 2. Esteran, Liber 4ur Physica, 304r, 311r, 406r, tabla 2. Merjenje višine hriba z barometrom, (Esteran, okoli 1720, 32) Tirolec Janez Krstnik Mayr (1686-1748) je predaval fiziko v Ljubljani leta 1722. V splošni fiziki je leta 1722 opisal sifon in druge naprave za črpanje vode.306 V poglavju o streli je opisal neurja na Dunaju in v Ljubljani.307 V poglavju o vakuumu se je posebej lotil Magnija. Mayr je zagovarjal Li-nusovo teorijo o parah živega srebra nad kaplje-vino v barometru, priznaval pa je težo zraka. Obravnaval je termometre in higrometre.308 Mayrjevo posebno fiziko je leta 1722 zapisal študent zadnjega letnika filozofije cistercijanec Aleksander Taufferer,309 ki je leta 1737 postal kostanjeviški opat in goriški arhidiakon, bil pa je tudi član Dizmove bratovščine.310 V razpravi o Svetu in vesolju je opisal in narisal sisteme Pto-lomeja, Kopernika in jezuita Ricciolija.311 Riccioli si je zamislil tri planete okoli Sonca, medtem ko sta imeli orbiti Saturna in Jupitra ter zvezde stalnice Mayr, Tractatus Physicae Universalis, 168v. Mayr, Tractatus Physicae Universalis, 181 r, 181v, 185v. Mayr, Tractatus Physicae Universalis, 166 v (poglavje 304 Esteran, Liber 4ur Physica, 314v, slika 40 na tabli 4. 305 Esteran, Liber 4ur Physica, 384r, 389r. 306 307 308 443), 168r (poglavje 447). ono ' vr o j / 309 Janez Vajkard Taufferer (pater Aleksander, »12. 1. 310 1703 Ljubljana; +22. 4. 1760 Kostanjevica). Bučar, Gradivo, str. 412-413. 311 Mayr, Tractatus Physicae Particularis, 12 r-12v, 15r. 337 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 središče v Zemlji. Tekoče in trdne snovi je opisal ločeno od pojavov redčenja in kondenzacije.312 V diskusiji o elementih je opisal ogenj kot poseben element.313 Zadnji del posebne fizike je po tedanji navadi posvetil področjem, ki danes spadajo v biologijo in psihologijo: fosilom, duši, živim telesom in delovanju življenjske sile.314 Tirolec Stancker (1682-1730) je poučeval filozofijo v Zagrebu in Ljubljani med letoma 1719 in 1725. Njegova triletna ljubljanska predavanja filozofije so sledila Mayrjevim. Stanckerjevo fiziko je ob koncu šolskega leta 1722/23 zapisal študent Joseph Haller.315 Najprej je povzel dodatek s tremi vprašanji o nadnaravnem, naravnem in umetnem. Sledila je obravnava naravne magije po Kircher-jevem vzoru.316 Nato je opisal značilnosti geometrijskih teles: kocke, stožca in valja.317 Atomiste in kartezijance je zavrnil v prid peripatetične filozofije.318 Vakuum in na kratko tudi poskus s sifonom je obravnaval na dveh listih, ne da bi navedel katero koli ime raziskovalcev ali njihove poskuse s črpalkami in barometri.319 Fizikalno razpravo je zaključil s številnimi molitvami.320 V Ljubljani hranijo rokopisa posebne ter splošne in posebne fizike iz let 1724 in 1761. Drugega je zapisovalec Janez Polanz iz Polža datiral leta 1761. Polanz je tedaj študiral fiziko pri ljubljanskem profesorju Dolenjcu Morautscherju, ki je s triletno prekinitvijo kar petinpetdeset let preživel v Ljubljani. Glede na način podajanja snovi je prvi, veliko daljši del rokopisa, nekaj desetletij starejši in ga lahko datiramo v leto 1724, ko je fiziko v Ljubljani predaval Korošec Pasperg. V splošni fiziki je Pasperg obravnaval karte-zijanske elemente. Po Spanioli je ugotavljal, da vakuum obstaja, kar je bilo seveda v nasprotju s kartezijanskim sistemom. Posebno visoko je ocenil Fabrijevo inačico Aristotelovega sistema, ni pa se izognil razpravi o sistemu kemikov in peripa-tetikov.321 V šesti razpravi o kraju, vakuumu in času je obravnaval gibanje v vakuumu, strah pred njim, težo zraka, padanje živega srebra v barometru in termometer.322 Ni posebej opisal vakuumskih črpalk. V domnevnem nadaljevanju posebne fizike, vezanem v drugo knjigo, je najprej obravnaval sve- 312 313 314 315 316 317 318 319 320 321 322 Mayr, Tractatus Physicae Particularis, 26 r, 97r. Mayr, Tractatus Physicae Particularis, 105 v-197v. Mayr, Tractatus Physicae Particularis, 143 r, 148, 158r. Ni bil seminarist v Ljubljani (Ljubljanski klasiki). Stancker, Tractatus, 15r-16v. Stancker, Tractatus, 27 v. Stancker, Tractatus, 29 r. Vprašanje 9 (Stancker, Tractatus, 150 v-152r). Stancker, Tractatus, 154r-172v. Pasperg, Tractatus, 28 v, 29v, 33v, 35v, 38v. Pasperg, Tractatus, 203 r, 214r-216v. tovne sisteme.323 Fizikalni del razprave je sklenil z obravnavo elementov zraka in vode.324 Zadnjih štirideset strani je posvetil duši in živi snovi.325 Med letoma 1724 in 1761 so tudi kranjski ka-pucini zapisali razpravo o Aristotelovi fiziki, ki je pozneje postala del licejske knjižnice. Kljub podnaslovu, ki napoveduje tudi fizikalne in matematične vsebine, je bil rokopis posvečen predvsem filozofiji.326 Ohranili so se nam trije izvodi ljubljanskih izpitnih tez pri dunajskem profesorju Mayru. Vsi natisi imajo enak format 16°. Prvi je bil vezan v rjavo usnje in so ga prvotno hranili pri Historičnem društvu za Kranjsko.327 Drugi je bil vezan v karton rdeče barve, posute z zlatimi rožicami, in je bil prvotno v Erbergovi knjižnici.328 Tretji izvod hranijo v licejski knjižnici.329 Pisec rokopisa Lavrenčič330 je svoje izpitne teze ob koncu študijev v Ljubljani posvetil gospodu Franciscu Georgiu Markhovitschu, sinu Franca Jurija Markoviča (t 1700) in njegove žene Marije Izabele, rojene Zer-gollern (t 1701), ki sta gospodarila na Planini pri Rakeku (Alben).331 Lavrenčič je po šolanju v Ljubljani študiral teologijo v Gradcu in tam dosegel čast bakalavra 10. junija 1732. Kot slovenski pridigar in misijonar je služboval v Trstu, Celovcu in Mariboru in izdal številne nabožne pesmi.332 Ob koncu leta 1727/28, v času rektorja Buzzija, je dal natisniti le devetinštirideset in ne petdeset izpitnih tez svojega profesorja Dunajčana Mayra, saj je bila teza sedemintrideset pomotoma izpuščena. V prvi tezi za izpit leta 1728 je Mayr trdil, da je logika enostavna praktična znanost, kar je bilo naravnost nasprotno Barbolanovi prvi tezi štiri leta pozneje v Ljubljani. V peti tezi je Mayr omenil frančiškana Scottusa, v petnajsti pa so Mayrjevi študentje morali razložiti uporabnost znanosti in opisati znanost kot raziskovanje nevidnih sil v naravi. Podobno kot Barbolan (1732) v štirinajsti tezi je Mayr (1728) v tezi 16 pripisal neodvisen obstoj peripatetični prvotni materiji. V tezi 17 so Mayrjevi študentje opisali različne oblike nadnaravnih sil, v 19. pa vpliv Boga na materijo. V 21. tezi so razložili peripatetično zvezo med materijo in obliko. Dvaindvajset tez je bilo posvečenih vpraša- Morautscher, Physica particularis, 1 r. 324 Morautscher, Physica particularis, 102 r, 105r. 325 Morautscher, Physica particularis, 108 v-149r. 3 Vorardi, Philosophia Peripatetica; Katalog rokopisov, str. 31. 327 328 329 NM-11575. NM-11576; Reisp, Izbor tiskov, str. 67. NUK-3710. 330 Primož Lavrenčič (Laurenziz, *1703 Vrhpotje pri Vipavi; SJ 27. 10. 1735; +1758). Lavrenčič ni bil seminarist v Ljubljani (Ljubljanski klasiki). 33 Smole, Graščine, str. 347. 332 SBL, 1: 620-621. 338 52 & 3 KRONTKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 njem, ki so bila bližje sodobni fiziki. Domnevali so, da je čas deljiv in da sile delujejo na daljavo (tezi 24, 25). Vakuum je bilo mogoče ločiti, vendar ga je bilo mogoče omejiti in razširiti le po nadnaravni poti (teza 30). To je bil peripatetični pristop, v katerem so jezuiti uskladili vakuumske poskuse z Aristotelovo filozofijo. Nato so študentje morali pojasniti prodiranje v notranjost teles (teza 32). Zveznost so opisali sestavljeno iz formalno nedeljivih enostavnih in končnih teles, ki jih razdelimo le navidez (teza 38). Svet ni večen, zvezde se premikajo, Sonce pa je iz ognja (40, 41). Vakuuma niso priznavali, saj so domnevali, da je redčenje z odstranjevanjem delcev tuje materialnemu svetu (43). Verjeli so v štiri osnovne elemente, ki se le navidez nahajajo tudi v popolnih mešanicah (44). Opisovali so delovanje sile teže (45), vendar bržkone brez omembe Newtona. Zadnjih pet tez je obravnavalo metafiziko. Nasprotovali so budistični veri v reinkarnacijo, saj so po katoliškem nauku duše nesmrtne (46), božje delovanje pa je zunaj fizike (47). 8. aprila 1728 je Martino de st. Niccola zapisal predavanja mehanike svojega profesorja Rossija v Neaplju. Razpravljal je o težišču in o obliki Zemlje,333 kar je bil priljubljeni spor tistih let med zagovorniki Descartesa in Newtona, ki se je nezadržno nagibal slednjemu v prid. Raziskal je tudi hitrost in gibalno količino našega planeta.334 Omenil je Galilejevo delo,335 kar sto let po procesu in po izdajah Galilejevih del v Italiji ni bilo več nevarno. Niccola je predavanje svojega profesorja Rossija ilustriral z eno samo sliko. Fabrijeva fizika v Ljubljani in v Italiji Med najpomembnejšimi jezuitskimi fiziki je bil Francoz Honorat Fabri,336 čigar ideje so še desetletja po njegovi smrti obravnavali kot poseben sistem. Po noviciatu v Avignonu je med letoma 1640 in 1646 poučeval logiko in matematiko na jezuitskem kolegiju sv. Trojice v Lyonu. Med njegovimi učenci sta bila poznejša pariška astronoma Cassini in Hire.337 Fabri je bil kot teolog nastavljen pri inkviziciji v Rimu. Zaradi sprejemanja Descartesovih idej je bil nekaj časa v nemilosti in celo kratek čas zaprt v Rimu. Objavil je enaintrideset del, večinoma o fiziki. Njegova fizika iz leta 1669 je imela sodobno obliko, saj so jo sestavljali aksiomi, definicije, hipoteze in predpostavke, podobno kot Newtonove Principe dve desetletji pozneje. Vsebovala je šte- 333 Rossi, Mecanice, str. 106. 334 Rossi, Mecanice, str. 118. vilne skice in opise poskusov. Opisal je termometre,338 ni pa se znal povsem izogniti težavam pri opisu gibanja v vakuumu.339 V Ljubljani so imeli tudi njegova teološka dela. V času profesorjev filozofije Malschanderja in Pittona ter rektorja Buzzija so na ljubljanskem kolegiju leta 1726 nabavili dve Fabrijevi fizikalni knjigi, ki so ju leta 1775 popisali vsako zase, pozneje pa na liceju pod eno signaturo. Fabrijev vpliv je bil v tem času še zelo močan prav v avstrijski jezuitski provinci. Se za časa Fabrijevega življenja so jezuiti objavili njegov življenjepis in ga ponatisnili leta 1682 v Lyonu in leta 1731 na Dunaju. Fabrijev vpliv se je v Ljubljani ohranil tudi v naslednjih letih, ko je bil rektor kolegija Liech-tenberg.340 Ljubljančan Martinuzi, študent ljubljanskega profesorja fizike Barbolana, je leta 1732 dal v Ljubljani privezati dve strani s petdesetimi izpitnimi tezami v ponatis Fabrijevega 263 strani dolgega dela, ki je vsebovalo nekaj poglavij o fiziki. Enake in na povsem enak način natisnjene teze je istega leta Martinuzijev sošolec Konrad Anton Thian341 iz Kastava nad Reko dal vstaviti pred ponatis plemiških rodovnikov, porazdeljenih po različnih deželah, ki jim je dodal še popis opatov. Tekst se je končal s kazalom vsebine. Delo je posvetil "apostolu Frančišku Ksaverju". Istega leta so v Ljubljani ponatisnili latinski prevod teološkega dela italjanskega jezuita Jožefa Pinamontija,342 vendar brez omembe Barbolana. Verjetno je pri prevodu tega teološkega dela sodeloval tedanji ljubljanski profesor moralne teologije Barbolan. Latinski prevod Pinamontijeve italijanske knjige je nepodpisani študent posvetil ljubljanskemu generalnemu vikarju, doktorju teologije Janezu Jakobu Schillingu. Knjižica ni vsebovala izpitnih tez, v indeksu na koncu pa so našteta obravnavana bogoslovna predavanja. Nekdanji goriški profesor fizike Prešeren je poldrugo desetletje prej iz italijanščine prevedel Pinamontijevo astrološko delo. Stajerc Barbolan je petnajstleten vstopil k jezuitom v Leobnu, kjer je bil tudi v noviciatu. Filozofijo je študiral na Dunaju med letoma 1714 in 1716. V letih 1719-1720 je v Ljubljani poučeval v nižjih gimnazijskih razredih in vodil kongre-gacijo. Nato je končal še triletni študij teologije v Gradcu. Med letoma 1730 in 1733 se je vrnil v Ljubljano in poučeval filozofijo in moralno teologijo. V naslednjih letih je bil rektor na različnih 335 Rossi, Mecanice, 138 r. 336 Honorat Fabri (Faber, *5. 4. 1607 Virieux le Grand (Ain); SJ 1626 Avignon; +8. 3. 1688 Rim). 337 Philippe de la Hire (*1640 Pariz; +1718 Pariz). 33 Fabri, Physica, II razprava, str. 634, slike 66-69. Fabri, Physica, I. razprava, 3. knjiga "O redkem in gostem", str. 194, 233, 252. 340 Sigismund grof Lichtenberg (Liechtenberg, *25. 4. 1688 Ortnek; SJ 27. 10. 1703 Ljubljana; +26. 1. 1765 Ljubljana). Martinuzi in Thian nista bila seminarista med študijem v Ljubljani (Ljubljanski klasiki). Reisp, Izbor tiskov, 60-61. Italijan Giovanni Pietro Pi-namonti (*1632; SJ; +1703) je šestindvajset let sodeloval z rojakom Paolom Segnerijem (*1624; SJ; +1694). 342 339 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 kolegijih, nekaj časa tudi spovednik vladarice Marije Terezije. Barbolanova izpitna vprašanja iz leta 1732 so imela podobno strukturo in podoben vrstni red področij, kot ga je uporabljal Bernard Ferdinand Erberg v Ljubljani dve desetletji pozneje. Erber-gova področja, s katerimi Barbolan ni "mučil" svojih študentov, so označena z znakom "/": Področje Barbolanova izvajanja (Conclusiones) Logika in metafizika 1-27 Fizika: Vakuum, teža, zgradba snovi 28-33 Mehanika, gibanje, trki 38-41, 44 Kapljevine / Zvok / Astronomija 34-36 Meteorološki in drugi pojavi v ozračju / Geologija, kemija 37 Toplota, pore, raztezanje snovi 43 Svetloba / Elektrika, magnetizem 42 Biologija, moralna filozofija 45-50 "Izvajanja" na Barbolanovem izpitu so bila zapisana v lakonični obliki, enako kot dve desetletji prej pri ljubljanskem profesorju Jentschizu. Študent je moral profesorjeve navedbe dokazovati na javnem izpitu. Zadnji metafizični zaključek (27) je trdil, da je nadnaravna polnitev in prodiranje v telesa možno, sama naravna sila pa tega ne zmore (28). Vakuum ne povzroča gibanja, vendar ga tudi strah pred vakuumom ne (29). Študent je moral opisati pogoje za padanje ali lebdenje v zraku (30). Barbolan še ni sprejel opisa vakuuma Boylovega kroga pri londonski Kraljevi družbi, vendar so študentje gotovo obravnavali vakuumske poskuse z barometrom in črpalko. Vakuuma niso več zavračali tako, kot je to počel anonimen pisec v rokopisu, ohranjenem v Ljubljani.343 Atomizem je bil v Barbolanovem času že mnogo sprejemljivejši kot med Galilejevim procesom. Zato je Barbolan lahko učil, da navidez zvezno snov sestavljajo nedeljivi delci (31). Odklanjal je neskončnost (32) in sprejemal Ptolomejev sistem z mirujočo Zemljo in gibljivim Soncem. Vzroke za gibanje zvezd je videl v njih samih (36). Zavračal je popolno mešanico elementov v metafizičnem pomenu (37). Elementi ne spreminjajo zlahka svojih položajev (38), zato so telesa vztrajna. Elastični in neelastični trk lahko opišemo povsem točno (39), drugih aktivnih lastnosti gibanja teles pa ni mogoče razložiti (40). Kljub temu snovi ne pripisujemo posebnih absolutnih lastnosti (41). Iztekanje fluida povzroča električno in magnetno privlačno silo (42). Redčenje povzroča širjenje ne- vidnih por v snovi (43). Jakost trka in večine drugih dinamičnih pojavov določa medsebojno delovanje predmetov (44). Barbolanova ločitev med filozofijo in fiziko ni bila ostra, tako da bi njegova štiriintrideseta teza o minljivosti sveta prav lahko sodila k metafiziki. Bil je zagovornik Fabrijeve fizike, ki se je pri ljubljanskih jezuitih zgodnjega 18. stoletja še upirala kartezijancem. Živali za Barbolana niso bile le stroji, saj je njihova duša aktivna substanca (45, 46) v nasprotju s trditvami kartezijancev. Fabrijeva fizika je vsaj med jezuiti ostala dovolj pomembna, da sta jo jezuita Khell in Anton Erberg še sredi 18. stoletja omenjala kot enega možnih sistemov.344 Khellova knjiga je bila ponatisnjena v dveh delih leta 1754 in 1755 na Dunaju. Ponatis so hranili tudi v knjižnici Zagrebške akademije. Khell je zaslovel kot utemeljitelj znanstvene numizmatike, leta 1753 pa je na Terezijanišču poučeval filozofijo in eksperimentalno fiziko. Leta 1735 je klerik Giovanni Beschi zapisal fizikalna predavanja Giovannija Baptiste Notarija na enem italijanskih kolegijev. Notari je kritiziral Gassendija in kartezijance.345 Vakuum se mu je zdel logično nemogoč, vendar je obstajal zaradi božjega čudeža.346 To je bila priročna pot, ki jo je ubral tudi anonimni ljubljanski pisec leta 1704. Na ta način so se mnogi izogibali nasprotjem med sholastično logiko in Galilejevimi poskusi. Notari je opisal vakuumske črpalke Gureickeja in Boyla,347 ki pa ga niso prepričale v obstoj zračnega tlaka. Boljša se mu je zdela Linusova teorija finih niti,348 ki naj bi v barometru držale živo srebro nad normalno ravnijo. Povsem se je strinjal s starejšima Guarinijem in Panicijem, čeravno Linusa ni imenoval. Notari je opisal poskuse na Accademii del Cimento349 in Guerickejeve eksperimente.350 Trdil je, da večina znanstvenikov verjame v težnost ognja,351 kar je bilo izrecno v nasprotju z Aristotelovo fiziko. Tako je peripatetični pristop pokal vsaj po dveh šivih, pri vakuumu in glede teže elementov. Beschi je zapisal Notarijevo splošno fiziko na dvesto devetdesetih straneh, oštevilčenih na vsaki drugi. Naslednjih dvanajst strani je posvetil posebni fiziki. Takšna delitev fizike se je v Ljubljani uradno uveljavila šele po terezijanskih reformah poldrugo desetletje pozneje. 344 345 Khell, Physica, str. 67 in 89; Erberg, Cursus Philo- sophicus, 3: 59-61. Notari, Physica scripta, 23 r. 3 Notari, Physica scripta, 105. 347 Notari, Physica scripta, 113 v, 114r. 348 Fistulae, funiculus (Notari, Physica scripta, 116 v). 349 343 Anonimno, E* Universa PMoso phia, Teza 31, str. 6. Notari, Physica scripta, 122 \ 350 Notari, Physica scripta, 123 v. 351 Notari, Physica scripta, 135 r. 340 52 & 3 KROI^JIKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 Notari je začel oddelek Naturalis Philosophia Pars Antemeridiana z novim številčenjem strani.352 Citiral je Fabrijev opis predirnosti snovi in Suäre-zovo mnenje353 proti jezuitskim nasprotnikom Gassendiju in Descartesu.354 Ponovno je sprejel obstoj vakuuma in razmišljal o zračnem tlaku.355 Opisal je poskuse Torricellija, Guerickeja, Huy-gensa in Boyla.356 Notari je predstavil optiko v naslednjem oddelku Naturalis Philosophia Pomeridana Pars357 ne da bi omenil teoriji Newtona in Descartesa. Sprejemljivejša se mu je zdela Fabrijeva teorija barv.358 Razpravo je končal s kratko obravnavo astronomije in impetusa nebesnih teles.359 Svojih razlag žal ni ponazoril s slikami. V Notarijevem času je Dolenjec Schneiderschiz poučeval filozofijo med letoma 1736 in 1741 v Celovcu in v Ljubljani. Med Schneiderschizevimi predavanji sta v Ljubljani nastala dva rokopisa o idejah Scotusa in Aristotela. V prvem je na dvesto straneh opisana filozofija narave frančiškana Scotusa; opis je četrt stoletja prej obravnaval že ljubljanski jezuit Jentschiz. Obravnava Scotusove filozofije se je končala s tridesetimi stranmi Aristotelove astronomije. Avtorja so zanimale razdalje med nebesnimi telesi, različni svetovni sistemi in ognjena narava Sonca.360 Vakuuma ni posebej obravnaval. Drugi rokopis pa se je začel z obravnavo alkimije.361 Kot je bilo v navadi, je komentiral četrto Aristotelovo knjigo o prostoru in vakuumu tako, da jo je razdelil na razprave o prostoru, vakuumu ter času in trajanju. V drugi razpravi je obravnaval vakuum na nekaj več kot dvanajstih straneh.362 Zdelo se mu je, da vakuum nasprotuje obstoju angelov, podobno kot je trdil enajst let starejši ljubljanski rokopis. Vedel je, da so vse stvari obkrožene z zrakom, tudi voda v posodi. Menil je, da se narava boji vakuuma, saj si ni mogel zamisliti gibanja v praznem prostoru. Takšna razmišljanja so bila takrat že nekoliko zastarela. Vprašanje praznega prostora je povezoval z vprašanjem deljivosti snovi;363 v tem je bil desetletje pozneje Boškovičev ključ za rešitev jezuitskih težav pri opisu praznega prostora. V Schneiderschizevem času je bržkone v Ljubljani nastal nedatiran rokopis posebne fizike. Začel se je z opisom Platonovega in Aristotelovega poj- 352 APUG 172ib, SLU film 7143.7. 353 Notari, Physica scripta, 4 v. 354 Notari, Physica scripta, 2 v, 3r. 355 Notari, Physica scripta, 88 v. 356 Notari, Physica scripta, 92 r, 97r. 357 Notari, Physica scripta, 105 r-201r. 358 Notari, Physica scripta, 170 r. 359 Notari, Physica scripta, 201 v, 221 v. 360 Schneiderschiz, Philosophia Naturalis, 219 r, 231 v. 361 movanja sveta in vesolja ter astronomije.364 Po obravnavi teže in lahkosti365 je bil drugi del rokopisa namenjen predvsem teološki pojasnitvi življenjskih pojavov. V drugem rokopisu, datiranem 3. septembra 1744, je pisec nasprotoval opisu narave pri Descartesu in Leibnizu. Rokopis so gotovo uporabljali pri pouku v Ljubljani.366 Če je bil napisan na ljubljanskem kolegiju, je narejen po predavanjih tedanjega ljubljanskega profesorja fizike Hrvata Galjufa. Med sistemi sveta je opisal Leibnizovega, Newtonovega, Descartesovega, Gassendijevega s starimi in novimi atomisti, Pitagorovega oziroma Platonovega, Fabrijevega, kemičnega ter končno peripatetičnega.367 Fabrijevemu sistemu je posvetil kar štiri strani,368 saj je bil Fabri priljubljen mislec še več kot pol stoletja po smrti. Po Aristotelovem vrstnem redu je pisec po obravnavi časa na štirih straneh razpravljal o vakuumu. Opisal je poskuse z barometrom in z Boylovo črpalko "antilia pneumatica", s katero je lahko odstranil del zraka.369 Problem vakuuma se ni več zdel dovolj pomemben, da bi mu posvetil katero od šestnajstih izpitnih tez na koncu razprave.370 V 11. tezi je obravnaval eter, v 13. pa je kritiziral Descartesa, katerega zvezda je v fiziki medtem že zašla. Zaključek Fabrijeva fizika je bila eden od jezuitskih poskusov usklajevanja moderne eksperimentalne fizike s tradicionalnim peripatetičnim načinom logičnega razmišljanja. Imela je velik vpliv tudi v Ljubljani, vendar so jo kmalu nadomestile Boškovičeve ideje. Boškovičev sistem je v naslednjih letih združil večino jezuitskih mislecev in ponudil možnost za preživetje Aristotelove logike ob novo odkritih fizikalnih pojavih. 364 Schneiderschiz, Liber 2dus Physicorum, 16 3 Schneiderschiz, Liber 2dus Physicoru m, 165r-171v. 363 Schneiderschiz, Liber 2dus Physicorum, 168, 169 r, 170v. Anonimno, Physica Particularis, 1 v, 2r, 35r. 365 Anonimno, Physica Particularis, 150 v, 152r. 366 Grmek, Rukovet, str. 298. Gatjuf, Tractatus in Physicam, str. 16-24. Gatjuf, Tractatus in Physicam, str. 4, 16-18. 39 Gatjuf, Tractatus in Physicam, str. 3, 162-166. 367 368 370 Gatjuf, Tractatus in Physicam, str. 199. 341 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 VIRI IN LITERATURA VIRI APUG - Arhiv Pontificia Universitä Gregoriana, Rim (številke kažejo folio in stran) AS - Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana NM - Narodni muzej v Ljubljani NUK - Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (signature) SK - Semeniška knjižnica, Ljubljana SLU - Saint Louis University, Pius XII Memorial Library, Vatican Film Library. LITERATURA Anonimno: Ex Universa Philosophia. druga polovica 17. stoletja. NUKRkp. 218. Anonimno: Physica Particularis. AS 89r, 18. stoletje. Baldini, Ugo: Boscovich e la tradizione gesuitica in filosofia naturale: continuitä e cambiamento. Nuncius. 7, 1992, št, 2, str. 3-68. Baldini, Ugo: Saggi sulla Cutura della compagnia di Gesü (secoli XVI-XVIII). Padova : Cleup Editrice, 2000. Baldini, Ugo: The Academy of Mathematics of the Collegio Romano From 1553 to 1662. Jesuit Science, str. 47-98. Barbolan, Janez: R.P. Honorati Fabri e S.J. Euphi-ander seu Vir ingeniosus, Quern Cum Conclu-sionibus ex Universa Philosophia palarn pro-pugnatis Nobilis, Eruditis, ac Perdoctus Dominus Joseph us Martinuzi, Carniolus Labacensis, Praeside R. P. Joanne Barbolan e Societate Jesu, AA.LE& Philosophiae Doctore, ejusdemque Professore emerito Labaci Anno M.DCC.XXXII. In Archi-Ducali & Academico Lycaeo utilitati publicae dedit. 1732. (NM-diss; NUK-4702) (1: Fabri: Euphiander seu Vir ingeniosus, opuscu-lum omnibus omnigenae litearaturae candidatis non prorsus inutile, in quo scilicet brevissime et clarissime adolescentis ingeniosi partes ac dotes turn corporis turn animi describuntur, officia explanantur accurantissime, et omnes ac sin-gulae disciplinae, quas ille sibi comparare debet, diligentissime recensetur. Longiduni, 1669). Barbolan, Janez: Successio geneologica S.R.I, prin-cipum, Quam Cum Conclusionibus ex Universa Philosophia palarn propugnatis perillustris, eruditus & perdoctus Dominus Conradus Antonius Thian, Castuanus... Praeside R. P. Joanne Barbolan e Societate Jesu, AA.LE& Philosophiae Doctore, ejusdemque Professore emerito Labaci Anno M.DCC.XXXII. In Archi-Ducali & Academico Lycaeo utilitati publicae dedit. 1732. Barbolan, Janez: Via caeli complanata, seu Detecta salutis impedimenta et methodus eaden super-andi, Italice primum edita a r. p. Joan. Pina-monti Soc. Jesu., dein Latine edita ab alio ejus-dem sacerdote. Oblata in xenium a majore alma sodalitate sub titulo et tutela beatissimae Mariae Virginis gloriose in coelos Asumptae. In Archi-Ducali & Academico Soc. Jesu collegio Labaci erecta et confirmata. Anno a partu Virginis MDCCXXXII ab erecta congregatione CXXVI. Labaci : typis Adami Friderici Reich-hardt, 1732. (2: Viennae : Kaliwoda, 1746). Belič, Predrag: Prva tri desetletja Družbe Jezusove v Sloveniji (1546-1569). Zgodovinski časopis, 43, 1989, str. 201-220, 335-348. Benedetti, Giannbattista: lo. Baptistae Benedicti Partii Veneti philosophi praestantissima specu-lationem libri in quo mira subtilitate haec trac-tatu continentur theoremata arithmetica de rati-onibus operationem perspectiva de mechanicis disputat de quibuspan placitis Arist. In quin-tum Euclidis libra Physica & Mathematica res-ponsa per epistolas. Venetis : Baretium Bare-tium & Socios, 1599. (NUK-4029, Nedatiran ekslibris: Colegii Soctis Jesu Colegö inscript in sua bibl. mathematici N° 1 Labaci bibliotheci philosophici). (1: Diversarum speculationum mathematicorum et physicarum über. Torici, 1585) Benvenuto, E.: L'instituzione di una nuova sci-enza: de resistenzia solidorum. Tribute to Galileo in Padova. IV. Trieste : Lint, 1992, str. 225-272. Beytrage zur Wappen- und Geschlechtskunder sämmtliche Herrenstands-Familien des österreichische Kaiserstaats. Die Graphen von Cobenzl. Wien : Anton Strauss, 1818. (AS 730, Dolski arhiv, fasc. 119). Briccialdi, Antono Dominico: Conclusiones Physi-cae. Romae : Ex Typographia Komarek, 1706. Briccialdi, Antonio Dominico: Trienium Philo-sophicum quod P. Dominieus Antonius Briccialdi e Societate Jesu In Collegio Romano Philos: interus prof.s dectabit Annus secundus. Roma, 1706. APUG 2132, SLU film 7167.3. Bučar, Karel. Avgust: Gradivo za dolenjski biografski leksikon (53). Rast. 4, 1998, str. 419-413. Anonimno (Buzzi, Peter): Tractatus in 8 Libros Phisicorum Aristotelis... Ljubljana, 1704. NUK Rkp 315. Cantor Moritz: Vorlesungen über Geschichte der Mathematik Leipzig : B. G. Treubner, 1900 (II del), 1901 (III del). Casati, Paolo: Vacuum proscriptum. Disputatio physica authore Paulo Casato Placentino Socie-tatis lesu; In qua nullum esse in rerum natura 342 52 & 3 KRONTKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 Vacuum ostenditur; & potissimüm examinur, an ab argento vivo descente in fistula supernč clausa Vacuum relinquatur, hujusque experi-menti symptomata explicantur. Genova : Ioan-nes Dominicus Peri, 1649. Casati, Paolo: R.P Pauli Casati Palentini S.J. Mechanicorum Libri Octo... Principio Vectis Vires Physice Explicatur & Geometrice Demonstrate atque Machinarum omnis generali. Ley-den, 1684. Casati, Paolo: Dissertationes Physicae de Igne. In quibus non tantam plura ad Ignis naturam specantia Physice explicantur, sed etiam solida totus scientiae Physicae fundamenta traduntur. Juxta Exemplar Venetianum revisae atque cura-tius editae. Frankfurt, Leipzig : Joh. Freaderici Gleditsch, 1688. Casati, Paolo: Pauli Casati e Soc. Jesu Dissertatio Physica de visilibus, visione, et apparentiis visus. Graecii, 1722. Casati, Paolo: Pauli Casati e Soc. Jesu Dissertatio Physica de Ignibus Aeris. Honoribus Perillus-trisimus, Reverendorum, Religiosum, Praenobi-lum, Nobilum DD in Alma, ac Celeberrima Uni-versitate Graecensi, primi AA. LL. et Philoso-phiae Laurea Insignirentur. Promotorer R. P. Ignation Jagerhueber e Societate Jesu AA. LL. & Philosophiae Doctore, ejusdemque in Physicis Professore Ordinario. A Condiscipulis Physicis Inscriptus Anno M.DCCXLVII Graecii, 1647. (2: 1668; 3: Graecii : Haeredum Widmanstadii, 1747). Casati, Paolo: Pauli Casati, e Soc. Jesu Dissertatio Physica de Calore Viventum. Honoribus Peril-lustrisimus, Reverendorum, Religiosum, Prae-nobilum, Nobilum DD cum in Alma, ac Celeberrima Universitate Graecensi, prima AA. LL. et Philosophiae Laurea Insignirentur. Promotorer R. P. Ferdinand Richter e Societate Jesu AA. LL. et Philosophiae Doctore, ejusdemque in Physicis Professore Ordinario. A Condiscipulis Physicis Inscripta Anno M.DCCXLVIII Graecii, 1648 (2: Graecii : Haeredum Widmanstadii, 1748). Casiglio, Antonio, S.J.: In Octo Libris Arlis (sic!) Disputatio R: P. Fra. Antonii Casilii e Soc. Iesu Auditore Alexan. Farfulia Roman Anno. MDCXXIX. S štirinajstimi natisnjenimi nedatira-nimi izpitnimi tezami De Principiis Corporius Naturalis. Rim, 1629. APUG 12U, SLU film 3577.2. Casiglio, Antonio, S.J.: Antonis Casilis Liber... physicor. Arlis... De Generatione et Corrupti-one... De mundo. 1629. APUG Adiuncta 6, SLU film 7173.2. Clavius, Christophor: In sphaeram Joannis de Sacro-bosco commentaries, nunc tertio ab ipso auctore recognitus & plerisque in locis Locu- pletatis. Romae : Dominici Bassa, 1585. (NUK-4088). 3: Venice : Ciotti, 1601. Cobenzl, Janez Rafael: Conclusiones Philosophicae. Viennae, 1602. Cobenzl, Janez Rafael: Epistolica velitatio in Trium-viros Augustanea confessionis verbi ministros Joanem Schnelzigs, Simonem Mannum in Herenhals et Bartholomaum Rulichium Augusta-num. An ex fide, quae nihil recipiat, quod scriptum non sit, probari possit, Baptismum sub consueta forma verborum administratum, esse verum et legitimum Christi Baptismum. R. P. Joannis Raphaelis Cobenzl e Soc. Jesu Theologi Olomucii : Typis Georgii Handelii, 1616. (NUK-12717. Ekslibris: Ex Libris principi Epi Labacen. Bibliothek Oberburgen... principali Dno. D. Thomas Epo Labacensi...). Dadič, Žarko: Povijest egzaktnih znanosti u Hrvata. Zagreb : SNL, 1982. Daly, Lowrie J.: Selected MSS from the fondo Curia, Archivum Pontificiae Universitatis Gre-gorianae. Manuscripta. 25, 1981, str. 89-106. Dechales, Claude Francois Millet: R.P. Claudii Francisci Milliet Dechales Camberiensis e Societate Jesu cursus seu mundus mathematicus universam ma thesin tribus tomis complectens Euclidis libros octo, aritmeticae, Theodosis spherae, trigomometriae. Geometriam practica, mechanica, s tatica, geographiam universalem, tractatum de magnete, architectura civile & artem tignariam (umetnost opremljanja sob). I-III. Lyon : Anissoni, 1674. (NUK-4209). Ekslibris: Bibliotheca Philosophica Goritia Inscriptus 1678. A dieto Collegio postern censtui, ac catalogo collegii Soctis Jesu Labaci inscriptur ipsor. (2: I-IV, 1690). Dehergne, Joseph: Repertoire des Jesuites de Chine de 1552 a 1800. Rim : Institutum His-toricum S.I., 1973. Erberg, Anton: Cursus Philosophicus Methodo Scholastico Elucubratus per Reverendum Patrem Antonium Erber, e Societate Jesu AA. LL. Philosophiae neenon SS. Theologiae Doc-torem, et in alma, ac celeberrima Universitate Graecensi Cancellarium Emeritum. I—III. Viennae : Typis Joannis Thom. Trattner (sumptibus Caspari Schmidt), 1750, 1751. Esteran, Manuel: Liber 4ur Physica. Okoli 1720. (Philosophia pars 2do Physica Proe-mium... Pertenca ad P. Manuel Esteran). APUG 2144a, 2144b. SLU filma 7168.3, 7169.1. Fabri, Honorat: Physica id est scientia rerum cor-porearum, in decern Tractatus distributa. Lug-duni, 1669. Fejer, Josephus: Defuncti seeundi saecoli Societatis Jesu. Rim : Institutum Historicum S.I., 1985. Gallenfels, Karel: Epistola, quae mortem P. Kiliani Stumpf S.J. Pekini 1720., et P. Provana in mari 343 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 defuncti cum brevi elogio refert. 1721. Nemški prevod Stöcklein. 8: 193. Anonimno (Galjuf (Gallyuff), Ivan): Tractatus in Physicam Aristotelis Generalem... Mense Septembri Dias 3 Anno 1744. 202 lista 220x160 mm. Dodane so tudi: Theses ex Universa Philosophia. 1744. NUKRkp 250. 202 lista 220x160 mm. Gorman, Michael John: Jesuit Explorations of the Torricellian Space: Carp-Bladders and Sulphurous Fumes. MEFRIM. 106, 1994, št. 1, str. 7-32. Grasselli, Jože: O jezuitih matematikih. Jezuitski kolegij v Ljubljani. 1998, str. 105-110. Anonimno (Grienberger, Christoph): Problema. Datis lateribus Aream trianguli inquirere. Benedetto Cerroni recitiral na rimskem kolegiju. 1. 3. 1594. APUGFondo Curia. 2052 VIII 17v-21r. Grmek, Mirko Dražen: Rukovet starih medicinskih, matematičko-fizičkih, astronomskih, kemijskih i prirodoslovnih rukopisa sačuvanih u Hrvatskoj i Sloveniji. Rasprave i grada za povijest nauka. JAZU, Zagreb. 1, 1963, str. 259-342. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celje : Mohorjeva družba, 1992. Guarini, Ignazio: Philosophiae Pars Secunda seu Disputationes de Physico Auditu quas Ab Adm. Rev. P'dre Ignatio Guarino e Soc. Jesu. Philo-sophicus Trienius in Collegio Sienčnse prele-gate Audit ac scripsit Joannes Phillipus Buo-ninsegni Anno Dni 1706. APUG 2 Adiuncta, SLU film 7172.5, 7173.1. Hellyer, Marcus: Jesuit Physics in Eighteenth-Century Germany: Some Important Continuities. O'Malley, S.J., Bailey, Harris, Kennedy, S.J., The Jesuits Cultures, Sciences, and the Arts 1540-1773. 1999, str. 538-554. Historia annua Colegii Societatis Jesu Labacensis (1596-1691). (ur. France Baraga). Ljubljana : Družina, 2002. Jesuit Science and the Republic of Letters, (ur. Mordechai Feingold). Cambridge : MIT, 2003. Jezuitski kolegij v Ljubljani (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana : Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, 1998. Katalog rokopisov. Ljubljana : NUK, 1980. Anonimno (Kaugg, Janez): Philosophia Aristotelis (strani 16a-152a). Tractatus in 8to Libros Physi-corum Aristotelis (strani 152a-311b). 3 Libros Physicorum Aristotelis (329a-423a). Dissertati-ones Philosophia de Meteoris in varias questi-onis divisi et rationibus ac experimentis illu-strata (315a-328a). Tractatus 3tius in Physica Aristotelis particularis (329a-422). Aristotelis de Anima (423a-). Labaci Anno 1719 (328a). NUK Rkp 249. Anonimno (Keresken(y)i, Gabrijel): Questio prima in librum I Aristotelis de mundo seu universo in communi. 1711. 104 lista. 195x160 mm. NUK Rkp 266. Khell, Joseph von Khellburg: Physica ex recenti-orutn observationibus accomodata usibus aca-demicis. Viennae. 1751. (2: Viennae, 1754-1755.). Kobav, Andrej: Vindicae Astronomiae et ethicae pro Dionysio Exiguo, abbate Romano, contra eximios chronographos praeterproter summos itnos aeram vulgarem usurpantes seu nato, motuo redivivoque Jesu homini Deo de incarnationis passionisque anno MDCXXXXIII Mense_ Die_ vota dissertatio. Viennae : Greg. Gelbhaar, 1643. Košir, Matevž: Brat Vega, prostozidar. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. 15-16, 2002, str. 75-111. Kovačič, Lojze: Kobenzl, Janez Rafael. Slovenski jezuiti. 29, 1995, št. 164, str. 5-6. Kovačič, Lojze: Rektorji jezuitskega kolegija v Ljubljani (9. 8. 1597-29. 9. 1773). Jezuitski kolegij v Ljubljani, 1998, str. 49-76. Kovačič, Lojze: Povezave ljubljanskih jezuitov z Akademijo Operozov. Tretji dan. 31, 2002, 1-2 (282), str. 104-117. Kraus, Jožef: Consolatio Geographiae in solatium desolatae mathesis et discipulorum per modum recreationis automnalis instituta et proposita a rev. D. Carolo Rodhe, sacri exemptique ordinis Cisterciens. Celeberrimi Monasterii ad Fontes Marianos professo, praeside R. P. Josepho Kraus e Societate Jesu. Edita in examine publico ipso praeside. Labaci : Mayr typis, 1717. Lampugnano, Giacomo: In Aristotelis physicam disputationes... P. Jacobi Lampugnani e Soc. Iesu Auditore Vincentio Alexio eiusdem Societatis. 994 pages, with index and theses for examination. 1638. APUG 661, SLU filma 2710.1, 2711.1. Ljubljanski klasiki 1563-1965 (ur. Živka Črnivec in drugi). Ljubljana : Maturanti klasične gimnazije, 1999. Lovato, Italo: I Gesuiti a Gorizia (1615-1773). Studi Goriziani. Januar-Junij. 25, 1959, str. 85-141. Lukäcs, Ladislaus: Catalog/ presonarum et officio-rum Provinciae Austriae S.I. I (1551-1600); II (1601-1640). Romae : Institutum Historicum S.I., 1978, 1982. Lukäcs, Ladislaus: Catalogus generalis seu Nomen-clator biographicus personarum Provinciae Austriae Societatis lesu (1555-1773). I—III. Romae : Institutum historicim S.J., 1987-1988. Marini, Domenico De: Ad Librum Physicorum Disputatione De Principiis Rerum Naturalim in Comuni. 1662 ali 1666.0koli. 930 neoštevilčenih strani. APUG 2161, SLU film 7169.4. Mayr, Janez Krstnik: Tractatus Physicae Particularis & Metaphysicae ad mentem Aristotelis. Explicatus ab Adm. Rvdo. Patre Joanne Babtista 344 52 & 3 KRONTKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 Mayr Soc. Jesu Philia Professore emerito. Con-scripta ä Rvdo. & Religioso Fratre Alexandro Tauffer Ord. Coist... Philosophiae auditor in ultimum anum. Anno ä Partis Virginis 1722... in Gymnasio Labacensi. 1722. NUK Rkp 243 (nadaljevanje v Rkp 257). 165 listov, 200x140 mm. Mayr, Janez Krstnik: Tractatus Physicae Universalis ad mentem Aristotelis explicata... Finita 18 Julius 1722. NUK Rkp 258. 236 listov, 195x145 mm. Mayr, Janez Krstnik: Mensis chronologicus R. P. Franc. Wagner e Soc. Jesu AA.LL. & Philosophiae Doctoris, nee non in Antiquisima & Celeberrima Universitate Viennensi Puhlici Historiae Professoris, Vulgatus, & Distributus, dum in archi-ducali et academico Soc. Jesu gymnasio Labaci philosophicas assertiones publice propugnaret Eruditus, ac Perdoctus Do-minus Primus Laurenziz, Carniolus Vippacensis praeside R. P. Joa. Bapt. Mayr e S.J. AA.LL. & Phil. Doctore ejusdemque Professore emerito a. MDCCXXVIII. Mense_ Die_. Graecij : Typis haeredum Widmanstadii, 1728. Middleton, W.E. Knowles: The history of the barometer. Baltimore : The Johns Hopkins Press, 1964. Anonimno (Morautscher, Maksimilijan): Physica particularis continuatio disputationum de mundo et coelo, de generatione, de elementis, de anima. 1761. NUKRkp 257. 108 listov. Murko, Vladimir: Starejši slovenski znanstveniki in njihova vloga v evropski zgodovini - Astronomi. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. 2, 1974, str. 11-41. Nardi, Joseph: Un galileano eccentrico. II Gesuita Francois Millet Dechales tra Galileo e Newton. Archives Internationales d'Histoire des Sciences. 49, junij 1999, št. 142, str. 32-74. Notari, Giovanni Battista: Physica scripta Castilione 1735 a Clerico Joanne Beschi sub lectore Joanne-Bapta Notari Sacerdote Presbyter. I—II. 1735. APUG172U, b, SLU film 7143.6, 7143.7. Panici, Giovanni Jacobo: Panici P. In Libros Aristotelis De Physico Audito Disputationes. 1700. APUG1093, SLU film 3564.2. Pascoletti, Maddalena Malni: Ex universa philo-sophia. Stampe barocehe con le Teši del Gesuiti di Gorizia. Gorizia : Edizioni della Laguna, 1998. Anonimno (Pasperg, Franc Ksaver): Tractatus in generalem Aristotelis physicam (lv-258v). Tractatus in particularis Aristotelis physicam (259v-265r). 1724. NUKRkp 317. Poggendorff, Johann Christian: Biographisch-Literarisches Handwörterbuch zur Geschichte der exaeten Wissenschaften. Leipzig : Johann Am-brosius Barth, 1863. (2: 1898). Prešeren, Janez Kersnik: Leges impossibilium sive Regulae astrologicae de praedictionibus foturo-rum ad seducendos credulos, ex italico P.Jo. Petri Pinamonti e S.J. Graecii, 1715. Prešeren, Janez Kersnik: Theses ex Universa Phi-losophia Quas in Caesareo Societatis Jesu Gim-nasio Goritiae Anno MDCCLX, Mense_ Die_ publice propugnabit Illustrissimus Dominus Josephus Sigefridus L. baron a Neuhaus, Seminarii Verdembergici Con victor, ibidemq. Academiae Princeps Praeside R. P. Joanne Baptista Praeschern Societate Jesu, AA. LL. et Philosophiae Doctore, ejusdemque Professore Ordinario. Gorizia, 1710 (50 tez). Rainer, Johann (ur.): Grazer Nuntiatur. 3. Band. Nuntiatur des Girolamo Portia und Korrespondenz des Hans Kobenzl 1592-1595. Wien : Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2001. Reisp, Branko: Izbor tiskov jezuitkih avtorjev in institucij 17. in 18. stoletja iz knjižnice Narodnega muzeja v Ljubljani. Ignacijeva karizma na Slovenskem, (ur. Lojze Kovačič, France Baraga. Miha Žužek). Kranj : Gorenjski tisk, 1990. Rohault, Jacques: Rohault's System of Natural Philosophy, Illustrated with Dr. Samuel Clarkes Notes, Taken Mostly out of Sir Isaac Newton's Philosophy. I—II. New York & London : Garland Publishing, Inc., 1987. (Ponatis tretje (1710) in četrte (1718) izdaje). Rossi, Bernardino: Martino (de) s. Niecola Meta-physica... Finis datum Neap. Ad. 1728... Sub institutu domini Bernardini Rossi Accademie Neap. Substitute Lector. 1728. APUG 681, SLU film 2711.6. Rossi, Bernardino: Mecanice institutiones elementares. 1728. APUG 681, SLU film 2711.6. Scheiner, Christopher: Rosa Ursina sive sol ex admirando facularum & macularum suarum phoenomeno varius necnon circa centrum suum & axem fixum ab occasu in ortum annua circeq. Alium axem mobilem ab ortu in oc-casum conversione quasi menstrua super polos proprios. Lib. IV mobilis ostens a Ch. Scheiner Braccani : apud And. Paumgartner. 1626-1630. (NUK-4033; Ekslibris: Bibliotheca Philosophiae Catalogo Collegii Soc. Jesu Labaci Insc. 1647. Na naslovnici: Inscr Cata. Bibliotheca Philosophiae Colegii Labac. S.J. 1754). Schmelzer, Franc: Quaestiones naturales curiosae de homine ex Aristotele aliisque Philosophis, Media's et Philologis resolutae. Viennae : Voigt, 1715. Schmelzer, Franc: Tractatus Metaphysicus Professore R. P. Schmelzer. Phyisica particularis. De corpore animato et inanimato... Tractatus Arith-meticus Professore R.P. Michaele Bombardi e S.J. Viennae Austriae 1715... Tractatus Trigono-metricus... Tractatus Geometricus Practicus... 345 3 KRONIKA 52 — STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 Demonstratio brevis Theorematum seu Pro-positionum Euclidarum... Ethica Aristotelis... Francisco Ruck. 1715/16. Zagreb. SB, R 4160. Schmelzer, Franc: Brevis in Mathesin Inductio... Tradita a Rdo Patre Francisco Schmelzer e Soc. Jesu et excerpta in Archiducali lyceo Labacensi a Leopoldo Friderico a Breckerfeldt Physica, ac Matheseo studioso. in Gymnasio Labacensi. Okoli 1725. AS, Zbirka rokopisov. 144. 60 listov 185x140 mm. Anonimno (Schneiderschiz, Jurij): Philosophia Naturalis seu Physica ad menta Marian D. Joanis Duns Scoti (l-204b). Tractatus in Libros Aristotelis de Mundo et Coelo (205a-234b). Okoli 1740. NUK Rkp 252. Anonimno (Schneiderschiz, Jurij): Liber 2dus Physicorum Dissputatio Ima de natura ac habentibus naturalem ac de arte (l-132b). Liber 4 Physicorum de loco et de vacuo (133a-171b). Tractatus in 2 Libros de Generatione et Corruptione (178b-200b). Tractatus in Libros de Anima (201a-254b). Okoli 1740. NUK Rkp 260. Schott, Kaspar: Magia universalis naturae et artis. Francofurti, 1677. (NUK-8525, brez ekslibrisa). Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana : DZS, 1982. Sommervogel, Carlos: Bibliotheque de la Com-pagnie de Jesus, Premiere partie: Bibliographie par les Peres Augustin et Aloys de Backer, Nouvelle Edition par Carlos Sommervogel, S.J. Strasbourgeois, Tome I-IX. Bruxelles-Paris : publiee par la Province de Belgique, 1890-1900. Spinola, Fabio Ambrogio: In octo Aristotelis libros physicos disputationes. Okoli 1625. APUG1218. Stainer, Sebastijan: Disputatione... Domino liber baron Perneck.. R.P. Sebastiano Stainer e Soc.Jesu. A. A. L. L. & Philosophiae Doctore... Jacobus Hofstetter de ordini Francisci Juridicis Professore Ordinario... Wolff gang Valvasor S.I... 1717. Stancker, Anton: Tractatus in octo Libros Physicorum Aristotelis. Conscripta a Joseph Haller... Labaci, 1723. NUKRkp 319. 172 listov. Stöcklein, Joseph: Der Neue Welt-Bott mit allerhand Nachrichten deren Missionarien Soc. Jesu. Augsburg und Grätz : F. M. und Joh. Weith seel Erben. Wien, 1726, 1728. Stoeger, Joannes Nepomuk: Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu ab ejus origine ad nostra usque tempora. Viennae : Congrega-tionis mechitharisticae, 1855. Tacquet, Andreas: Arithmeticae Theoria, et Praxis. Amsterlodami, 1704. (Ponatis: Neapoli, 1724). Arithmeticae Theoria et Praxis editio novissima. Venetiis : Bonifaci Viezzeri, 1740. (NUK-3689). (Venetiis: Bonifaci Viezzeri, 1748. NUK-14776). Teiss (Theiss), Jožef: Pars 2da Philosophici Tractatus in VIII Libros Physicorum Aristotelis, sive de Physica Auscultatione. Tradita a R. P. Josepho Theiss philosophia professoris e Socte Jesu ordinario et exceripta ä Leopoldo Friderico a Breckerfeldt, in Gymnasio Labacensi... Dies 7 Mense Septembri Anno 1712. NUK Rkp 316. 253 listov 185x140 mm. Thullner, Janez Krstnik: Tractatus praeleminares ad horographiam. Traditus a R. P. Joanne Baptista Thullner... Conscripta a Thalnitscher (Aleš Žiga Dolničar (1685-1708))... Goritiae... 1704... Aristotelis Metheora... Aristotelis De generatione et corruptione. 1704. Papir 200x145 mm. SK Rkp 74. Tolomei, Giovanni Battista: Philosophia mentis et sensum. Romae, 1696. (2: Augsburg, Dillingen, 1698). Traber, Zacharia: Zacharia Traber Styrius Marti-Fluensis S.J. Sacerdote, Nervus Opticus sive Tractatus Theoricus in Tres libros Opticam Catoptricam Dioptricam distributis. Viennae Austriae, 1675 april. (NUK-8448; Ekslibris: Bi-bliotheca Philosophici Inserithe Catalogo Collegis Soc: JESU Labaci, A° 1675 in Maio). de Ulloa Madritiano, Joan: Prodromus, seu Prolegomena ad Scholasticas Disciplinas, ubi Axio-mata, Aphorisa, Proverba, Principia, Metaphy-sica illarum ex Primus seu Authoribus eruuntur atque explicantur. Cum triplice indice. Primo Disputationum, seeundo Axiomatum, tertio Rerum et Verborum. Authore Joanum de Ulloa Madritiano, Societatus Jesu Theologo. Romae : Ex Officia Cajetani Zenobili, 1711. (NUK-4810). de Ulloa, Joan: Philosophia naturalis disputationes quator, ubi post disputata, quae disputari so-lent, ex libris ded ortu et interitu, seu de generatione, et corruptione post explicata, qua explicari solen t de natura infiniti atq. Con tin ui; fit discursus a centro terrae usq ad superficiem convexam Empyrei, uteunq. Explicando, quae intermedia sunt, Autore Joanne de Ulloa Madritiano Societ. Jesu Theologo. Romae : Ex Officina Cajetano Zenobili, 1712. (NUK-4809). de Ulloa, Joan: Physica Speculativa quattuor Disputationibus distineta. Authore Joanne de Ulloa Madritiano, Societatis Jesu Theologo. Romae, 1713. (NUK-4896). de Ulloa, Joan: Dissertatio Philosophica De Atmosphere, Authore R. P. Joanne de Ulloa Madritiano e Societate Jesu. Honoribus Illustrissi-morum ... Dominorum, dum in Antiquissima, ac Celeberrima Universitate Viennensi, Promotore R. P. Josepho Reichenau e Societate Jesu, AA. LE et Philosophiae Doctore, ejusdemque Professore Ordinario prima AA.LE et philosophiae laureä insignirentur, a neo-baccalaureis condiseipulis oblata. Anno ä parte salute M.DCCXXI. Mense Majo, Die_. Viennae, Au-triae : Typis Ignatii Dominici Voigt, 1721. (12°, 202 strani, popis izpitnih kandidatov). 346 52 & 3 KRONTKA STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOST, V LJUBLJANI, 317-348 de Ulloa, Joan: Dissertatio Philosophica De Coelis, planetis et fixis, Authore R. P. Joanne de Ulloa Madritiano e Societate Jesu. Honoribus Illustris-simorum ... Dominorum, dum in Antiquissima, ac Celeberrima Universitate Viennensi, Promo-tore R. P. Josepho Reichenau e Soc. Jesu, Pro-fessore Emerito nac non p.t seniore et con-sisteriali, seprema ...insignirentur, a neo-doc-toribus collegis dicata Anno ä parte salute M.DCC.XXII. Mense Augusto, Die_. Viennae : Typis Ignatii Dominici Voigt, 1722. (12°, 311 strani, s popisom izpitnih kandidatov). Dissertatio Philosophica De Coelis et Planetis Authore R. P. Joanne de Ulloa Soc. Jesu Honoribus Illus-trissimorum ... Dominorum, dum in Alma ac Celeberrima Universitate Graecensi prima AA. LL. Et Philosophiae Laurea Insignirentur Promotore R. P. Carolo Dillherr S. J. AA. LL Et Philosophiae Doctore, ejusdemque in Physicis Professore Ordinario. A caeteris Condiscipulis inscripta Anno Domini M.DCCXLV. Graecii : Typis Haeredum Widmanstadii, 1745. (12°, 191 strani. Privezanih 7 strani kandidatov za izpit: Franc Gallitschitsch iz Vipave, plemič Posseviz iz Idrije, Andrej Jerascha iz Sore, Maksimilian Umforegg, ljubljanski plemič jezuit, Joseph Trost iz Vipave, Evstahij Scheschig iz Šentjerneja v Fernandeumu, Simon Laurin iz Vipave in Anton Dolinar iz Žiri. de Ulloa, Joan: Decades tres principiorum seu regularum pri intelligentia sacrae Scripturae sive super modi loquendi sacrae scripturae. Authore Joanne de Ulloa Madritiano Societatis Jesu Theologo. Graecii : Typis Haeredum Widmanstadii, 1748. (NUK-1U453). Umek, Erna: Erbergi in Dolski arhiv. Ljubljana : Arhiv republike Slovenije, 1991. Villoslada, Riccardo G.: Storia del Collegio Romano dal suo inizio (1551) alia soppressione della Compagnia di Gesü (1773). Rome : Apud Aedes Universitatis Gregorianae, 1954. Vittelleschi, Mutius (Muzio): Tractatus Physica Particularis. Zapisal Caspar Aloys Schimonski, Okoli 1590. SK Rkp 93. Vorardi, Saveriano: Philosophia Peripatetica as mentem Aristotelis Magni magistri exposita. (vstavljen nevezan listek: "Adum Undon aet obssmo Patri Saveriano Vorardi Ordis Capucini Philia Lettori. PP. Capucinis Guiglelmum")... Physica, Methia (sie!) et Mathematica... Ethica... Tractatus in Generale (strani 187a-188a). 188 listov. 1724, 1761. NUKRkp 86. Ziggelaar August: Le physicien Gaston Pardies S.J. (1636-1673). Kopenhagen : Odense University Press, 1971. ZUSAMMENFASSUNG Die Anfänge der modernen Laibach (Ljubljana) ^^ In der Entstehungszeit der modernen Wissenschaft war Krain keineswegs ein abgelegens Land. Das nahegelegene Italien und die Zusammenarbeit der Laibacher Jesuiten mit Rom und anderen Zentren förderte das Interesse für neue Erfindungen in Laibach. Die vorliegende Abhandlung berichtet über eine anderthalb Jahrhunderte umfassende Untersuchung der frühen modernen Wissenschaft in Krain. Es wurden Beweise dafür erbracht, dass Forscher im slowenischen Siedlungsgebiet aktiv an der Entwickung der Naturwissenschaft und Mathematik beteiligt waren. Unser Interesse galt dem Wirken der ersten slowenischen Forscher der neuen mathematischen Wissenschaften, die an die Seite ihrer Zeitgenossen am römischen Kollegium und an anderen italienischen Kollegien gestellt wurden. Zum ersten Mal in der slowenischen Geschichtscheibung wurde ein Vergleich gezogen zwischen dem Studienbetrieb in Laibach und jenem in Italien, und zwar auf der Grundlage erhaltener Handschriften von Mathematik- und Physikprofessoren. Zu den ersten Vorläufern der neuen Wissenschaft in Krain zählten wir die in Rom und Wien ausgebildeten Coblenzl, die sich zugleich den Weg als bedeutendste Adelige in Innerkrain (Notranjska) in den zwei darauffolgenden Jahrhunderten zu ebnen begannen. Sie ermöglichten die Karriere des berühmten Zirknitzer (Cerknicaer) Mathematikers Kobav an der Universität Graz. Außer den italienischen Universitäten wurden Graz und Wien zu den Zentren in der Entwicklung der neuen Wissenschaft. Nachdem noch der höchste krainische Adel den Protestanten eine Absage erteilt hatte, nahmen vor allem die Auersperger an den bedeutendsten Vakuumsversuchen in Regensburg teil und schufen die damals reichste wissenschaftliche Bibliothek im Landhaus an der Stelle der heutigen Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste. Wir haben nachgewiesen, dass die Auersperger alle unentbehrlichen mathematischen Arbeiten für ein erfolgreiches Studium wissenschaftlicher Errungenschaften in Rom und an anderen Universitäten versammelt haben. Die Laibacher Jesuiten schafften bedeutende mathematische und physikalische Werke bereits ein Jahrhundert vor Beginn des Philosophiestudiums an ihrem Kollegium an. Damit wurden alle Voraussetzungen für das Mathematik-und Physikstudium am Kollegium an der Schwelle 347 3 KRONIKA______________ STANISLAV JUŽNIČ: ZAČETKI MODERNE ZNANOSTI V LJUBLJANI, 317-348 des 18. Jahrhunderts geschaffen. Durch einen Vergleich von erhaltenen und veröffentlichten Handschriften haben wir bewiesen, dass Mathematik und Physik in Laibach nach ähnlichen Studienplänen wie in Rom vorgetragen wurden. Zwar konnten nicht alle frühen physikalischen Handschriften des Laibacher Kollegiums eindeutig auf Autorenschaft und Entstehungszeit der Niederschriften geprüft werden, dennoch wird auf jene Laibacher Professoren hingewiesen, die mit großer Wahrscheinlichkeit als Autoren in Frage kommen. Da Lehrstühle sehr oft ihre Besitzer wechselten, konnten auch Niederschriften einiger Professoren der mathematischen Wissenschaften aus Görz, Agram und an anderen Kollegien herangezogen werden, die früher oder später in Laibach lehrten. Die Laibacher Philosophie schwankte zu Beginn des 18. Jahrhunderts zwischen Descartes und Newton, um letztenendes das System des Jesuiten Fabri zu übernehmen. Wir haben uns eingehend ---------------if mit zahlreichen Werken von Fabri auseinandergesetzt, die in Laibach, Graz und anderswo in der Habsburgermonarchie gedruckt und vom Laibacher Kollegium bezogen wurden. Für einige von den Laibacher Professoren haben wir eindeutig bewiesen, dass sie den Ideen Fabris folgten, die zwar nicht alle Neuerfindungen bestens abdeckten, aber durchaus der logischen Denk- und Unterrichtsweise der Jesuiten entsprachen. Die Untersuchung wurde zu jenem Zeitpunkt unterbrochen, wo Fabris Physik in Laibach und an anderen Jesuitenkollegien durch die Idee eines anderen Jesuitenwissenschaftlers, des Kroaten Boškovič, verdrängt zu werden begann. Die Darstellung der Anfänge des Mathematikstudiums in Laibach schließt somit mit dem Zeitabschnitt vor der Durchsetzung von Boškovičs Variante der Physik Newtons, letztere wird Gegenstand unserer weiteren Untersuchungen sein. 348