Jim Hutton in Tim Wapshott: Moj Mercury

	Naslov izvirnika: Mercury and me

	Prevod: Matejka Križan

	Lektorirala: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Braslovče 70, 3314 Braslovče

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Braslovče, 2023

	Elektronska izdaja.

	© 1994, Jim Hutton in Tim Wapshott

	V slovenskem jeziku © Lynx, 2019

	Fotografije:

	Jim Hutton, Richard Young

	Vse pravice pridržane.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134902

	Cena: 19,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 147770627

ISBN 978-961-7134-90-2 (ePUB)





	Kazalo

	ZAHVALE

	PREDGOVOR

	1

	Kateri Freddie?

	2

	Odloči se

	3

	Redka prevara

	4

	Z jeni po nakupih

	5

	Odpuščen si

	6

	Uverture in začetniki

	7

	Duckinghamska palača

	8

	Umik



	9

	Okleščeno prijateljstvo

	10

	Vdaja

	11

	Neizbežna realnost

	12

	Življenje na svojem





	Moji družini,

	Marthi in Stephenu





ZAHVALE

	Zahvalil bi se rad mnogim, ki so mi pomagali izpeljati ta projekt. Kot prvemu se za vsa prizadevanja posebej zahvaljujem Dominicu Dennyju. Brez njega te knjige ne bi bilo.

	Kot naslednjemu gre zahvala Timu Wapshottu, ki mi je pomagal skanalizirati misli. Prav tako se zahvaljujem svojemu literarnemu agentu Gilesu Gordonu pri Sheil Land Associates.

	Veliko je ljudi, ki bi se jim moral zahvaliti za podporo in svojo knjigo, še prej pa se želim opravičiti vsem, ki sem jih nenamerno izpustil. Torej, zahvaljujem se: Johnu Alexandru, dr. Gordonu Atkinsonu, Liz Bennet, Bloomsbury Publishing plc, Johnu Deaconu, Joeju Fennelliju, Leslie Freestone, Terryju Giddingsu, Julian Hed-ley, Robertu Kirbyju, Sonii Land, Debbie Leng, Philipu Lovedayu, Brianu Mayu, Billyju Mullenu, Johnu Rowellu, Dominiquu Tay-lorju, Nicholasu Wapshottu, Misi Watanabe in nazadnje, a ne tudi zadnji, Jackie Gunn in vsem članom Queen Fun Cluba.

	In še za konec, večina fotografij v tej knjigi je del moje zasebne zbirke, kljub temu pa bi se rad zahvalil Richardu Youngu in Misi Watanabe za dodatno slikovno gradivo.



	Jim Hutton

	London, W12

	Avgust 1994





PREDGOVOR

	Freddie Mercury je bil edinstven. Preden nadaljujem, priznam, da sem pristranski. V dvanajstih letih sem kot njegov osebni asistent izvedel več o umetnosti, pohištvu, porcelanu in mnogih drugih stvareh, kot bi se lahko kdajkoli naučil. Freddiejevo navdušenje nad življenjem je bilo nalezljivo.

	Imam se za srečnega, ker sem bil ob njem v dobrih časih, čeprav bi si želel drugačen konec, prav tako pa se imam za srečnega, ker sem bil eden redkih, ki jih je hotel ob sebi v zadnjih dneh svojega življenja. Bil je glasbeni genij, odločen, trmast, zaverovan vase, skrben, povrhu vsega pa je bil pristen.

	Drugi od dvojice je Jim Hutton, poznam ga že več kot dvajset let. Prvič sva se srečala pri nagnetenem pultu v restavraciji v Selfridgesu, veleblagovnici, leta 1973. Potem sva izgubila stik, dokler se nisem nekega večera prikazal na večerji v Freddiejevem stanovanju in je bil tam tudi Jim. Videla se nisva nekaj let, a zdelo se je, da je minilo le nekaj tednov.

	Freddie in Jim sta bila prav gotovo nenavaden par. Zaradi njunega temperamenta življenje okrog Freddieja in Jima ni bilo nikoli lahkotno. Vsekakor pa ni bilo dolgočasno.

	Prepričan sem, da bodo naslednje strani nadvse zanimive. Ponujajo doslej še neznan vpogled v življenje človeka, o katerem je bilo napisanega ogromno. Če karkoli, je bil Jimov značaj vedno odkrit in neposreden.

	Peter Freestone

	London, SW1

	Avgust 1994





	1





Kateri Freddie?


	Bil je zgolj še en običajen konec tedna v Londonu proti koncu leta 1983. Večji del leta sem prosti čas preživljal med popivanjem v gej klubih s svojim ljubimcem, Johnom Alexandrom. Bil je krepak fant s temnimi lasmi, jaz pa sem bil obseden z njim. V soboto zvečer sva pristala v gej klubu Cocobana v kleti hotela v Južnem Kensingtonu v zahodnem Londonu, tam sem bil prvič.

	Stala sva blizu točilnega pulta in pila pivo iz pločevink. Klub je bil kar precej obiskan, množica neznanih obrazov se je motovilila naokrog in plesala po taktih diska, ki so grmeli iz zvočnikov.

	Mislim, da sem pil četrto pivo, ko se je zgodilo. John je šel na stranišče, k meni pa je pristopil ta tip. Star sem bil štiriintrideset let, on je bil malce starejši. Nosil je kavbojke in belo majico, enako kot jaz je imel brke. Bil je suh in sploh ne tiste sorte, ki me je privlačila. Raje sem imel večje in zajetnejše moške.

	»Naj ti kupim pijačo,« je rekel.

	Pločevinko sem imel še skoraj polno in odgovoril sem: »Ne, hvala.« Potem me je vprašal, kakšne načrte imam za tisti večer.

	»Odjebi,« sem mu rekel. »Glede mojih načrtov za nocoj pa lahko povprašaš mojega fanta.«

	Tujec je videl, da z mano ne bo prišel nikamor. Odnehal je in se vrnil v kot k svojim prijateljem.

	»Eden me je pravkar ogovarjal,« sem povedal Johnu, ko se je vrnil.

	»Kdo?« je vprašal. »Kateri je bil?«

	»Tisti tam,« sem odvrnil in pokazal nanj.

	»To je Freddie Mercury!« je vzkliknil, čeprav ni meni ime pomenilo ničesar – še nikoli nisem slišal zanj. Če bi bil izvršni direktor Hotela Savoy, kjer sem delal, bi bila zadeva povsem drugačna. Ampak popularne glasbe nisem nikoli spremljal. Čeprav sem radio poslušal ves čas, ene skupine nisem ločil od druge, prav tako ne posameznih pevcev. Za Queene nisem še nikoli slišal. John sploh ni bil jezen, ker me je Freddie osvajal – ravno nasprotno, bil je polaskan, ker je bil slavnemu pevcu všeč njegov partner.

	Z Johnom sva popivala naprej, dokler se ni klub okrog polnoči zaprl in sva se odpravila domov v Clapham v južnem Londonu. Zgodaj naslednje jutro sem bil spet v službi, kot moški frizer v majhni brivnici v Hotelu Savoy.

	Štiri ali pet mesecev po tej noči v gej klubu Cocobana me je John peljal na večerjo v fensi restavracijo September's v Fulhamu v zahodnem Londonu.

	Sedel sem s hrbtom obrnjen proti vratom in jedla sva sla-stno hrano. Bil sem srečen, povsem zadovoljen s svojo usodo. Potem pa je John pogledal čez mojo ramo in pripomnil: »Oh, tvoj prijatelj je tukaj.«

	»Kdo?« sem vprašal.

	»Freddie Mercury,« je odvrnil. »Tisti, ki te je pred nekaj meseci ogovarjal v Cocobani.«

	Ozrl sem se, karseda neopazno, in res, isti moški je tam večerjal s svojimi prijatelji. Mislim, da me ni videl.

	Nedolgo zatem sva se z Johnom preselila v Sutton v Surreyju, kjer sva najela stanovanje. Najina gospodinja, gospa Ivy Taverner, je bila v sedemdesetih, z Johnom pa sva si delila dve podstrešni sobi v dvojčku. Prostori so bili skromni: spalnica, dnevna soba in kuhinjska niša.

	Ampak čez nekaj časa sva ugotovila, da potrebujeva več prostora in začela sva si iti na živce. Od življenja nisem pričakoval veliko, sem si pa obupano želel harmonično, ljubečo zvezo. Do Johna sem postal preveč oblastniški, on pa se je sčasoma počutil ujetega – hrepenel je po svobodi. Spomladi leta 1984 sva se po dveh letih razšla. Jaz sem obdržal prostore, John pa se je odselil; ostala sva prijatelja.

	Pet dni na teden in vsako drugo soboto dopoldan sem delal v brivnici. Med tednom sem bil v službi do šestih zvečer, ko pa sem prišel domov – s postaje Victoria je vožnja z vlakom trajala petinštirideset minut – in si pripravil nekaj za pod zob, je bila večina večera že mimo.

	Pri Ivy Taverner sem živel umirjeno samsko življenje. Tu in tam sem se v Suttonu morda dobil na pijači s prijateljem, večino časa pa sem se držal zase. Nisem promiskuiteten in nikoli nisem šel ven, da bi namerno nekoga našel. Raje sem bil v svoji kot v družbi drugih ljudi. Občasno sem koga srečal in sva imela afero, toda moja filozofija je vedno bila: 'Če se zgodi, se zgodi; če se ne, se pa ne.' Prišlo mi je v navado, da sem enkrat tedensko hodil ven, ob četrtkih, ko je bil plačilni dan, in sicer v Market Tavern, gej klub v Vauxhallu v južnem Londonu. Pot 'na pijačo' iz Suttona je bila dolga, a nase sem gledal kot na 'lokalca'. Vedno sem se zadrževal v kakšnem kotičku bara ter s kozarcem v roki in zavojčkom cigaret opazoval osebje. Ves večer sem stal na istem mestu, izpraznil nekaj kozarcev, se prepustil vzdušju in pozabil na vse. Kratkočasil sem se, ko sem opazoval kup tujcev, ki so se zabavali.

	Ko je prišlo poletje, so postali vikendi v Suttonu preveč dolgočasni, zato sem pivski večer prestavil na soboto. Vedno sem mislil, da sem ob teh večerih popolnoma sam. Očitno ni bilo tako. Veliko let kasneje, po Freddiejevi smrti, sem se na štiri oči pogovarjal z Joejem Fannellijem, nekdanjim Freddie-jevim ljubimcem in zaupnikom. Čeprav je imel Freddie v Londonu stanovanje, je leto 1984 preživel pretežno v Münchnu v Nemčiji. Kadarkoli je za vikend prišel v London, je vedno končal v Heavenu, nočnem gej klubu pod postajo Charing Cross.

	Ne vem, kako, ampak Freddie je izvedel, kje popivam. Na poti v Heaven je naročil svojemu šoferju Garyju, naj pelje naokrog mimo Market Taverna. Freddiejev stari mercedes se je ustavil zunaj, Joe pa je dobil navodila, naj preveri, ali sem na svojem mestu v baru. Potem ko je Freddieja obvestil, da je to bitje navad na svojem mestu, so se odpeljali naprej v Heaven.

	Če si Irec, in jaz sem, potem nikoli ne pozabiš 17. marca – dan sv. Patrika. Leta 1985 je prišel na nedeljo, prejšnji večer sem z nekaj irskimi prijatelji pil v Market Tavernu. Dogovorili smo se, da se naslednji dan dobimo na kosilu. V času kosila redko pijem, tisti dan pa sem naredil izjemo; popoldan se je hitro prevesil v večer, sčasoma sem se odpravil v Sutton in v posteljo. Naslednje jutro sem moral v službo. Če bi še naprej pil, bi verjetno kakšni stranki med britjem porezal vrat.

	Ta dotični Paddyjev dan mi je še posebej ostal v spominu, zato vem, da je bila naslednja sobota, ko sem znova srečal Freddieja, 23. marec. Dan se je začel v veliki meri enako kot vsak drugi. Pripravil sem si večerjo, potem sem se oblečen za gej sceno – kavbojke in bela majica – odpravil ven. Takrat je bil v modi 'high clone', skupaj z obveznimi brki. S podzemno železnico sem se peljal do Vauxhalla, potem pa sem prestopal po tri stopnice hkrati, da so mi kolena in zadnjica silili iz kavbojk. Strgale so se do konca.

	Ko se je Market Tavern zaprl, sem se zvrnil na zadnji sedež taksija. Vozil ga je znanec, ki je bil vajen mojega opitega momljanja, ko sem mu povedal naslov v Suttonu. Tisti večer sem hotel zabavo nadaljevati in rekel sem mu, naj me namesto domov odpelje v Heaven. To je bila izjema, Heaven se mi je vedno zdel prevelik in preveč neoseben za moj okus.

	Prispel sem pozno, kazal sem gole noge, nedvomno sem zgledal, kot da sem prišel z drugega planeta. Še huje, potem ko sem plačal taksistu, mi je ostalo le 5 funtov. Vsaj vstopnine mi ni bilo treba plačati, vratar je bil moj prijatelj. Odšel sem naravnost v klet in naročil pivo.

	»Jaz častim,« je rekel glas. Dvignil sem pogled. Bil je moški iz Cocobane leta 1983. Neki Freddie. Bil sem že pošteno opit. Jezik se mi je razvezal. Obrambni zid je padel.

	»Ne, jaz bom počastil tebe,« sem odvrnil.

	»Veliki vodka tonik,« se je glasil odgovor. Pa bo šlo mojih pet funtov. Če bom imel srečo, mi bo ostalo malo čez funt, morda dovolj, da se z nočnim busom vrnem v Sutton.

	»Kako velikega tiča imaš?« je smeje vprašal Freddie. To je bil, kot sem izvedel kasneje, Freddiejev značilni otvoritveni gambit.

	Na tako osebna vprašanja ne maram odgovarjati, zato sem rekel: »Te nič ne briga!« Če ne bi bil pijan, bi mu rekel, naj odjebe. Sem mu pa očital naglas, spominjal je na srednjeatlantsko zavijanje.

	»Za božjo voljo, prenehaj že s tem lažnim ameriškim naglasom.«

	»Nimam ameriškega naglasa,« je odvrnil. Predstavil se je kot 'Freddie'. Vedel sem, da je Freddie Mercury, še vedno pa sem imel le malo pojma o tem, kdo je v resnici ali kaj počne. Ni se mi zdelo pomembno.

	Freddie me je povabil, naj se pridružim njegovim prijateljem, zbrani so bili na sredini bara. Tam sta bila Joe Fannelli in Peter Straker, pevec, pa tudi nekaj drugih. Joe je bil svetlolas, imel je športno postavo in bil v tridesetih, z ljudmi in življenjem je bil previden. Niti sanja se mi ne, o čem smo se tisto noč pogovarjali, govorjenje sem prepustil njim.

	Malo kasneje mi je Freddie v uho zašepetal: »Pridi, greva plesat.« Odpravila sva se naravnost na plesišče. Tiste dni sem bil kar dober plesalec, če sem le bil dovolj podmazan. Če sem bil pravšnje volje, sem plesal celo sam – skupaj z nesrečniki, ki so mi prišli pod noge. Kar nekaj ur sem Freddieja vrtel po plesišču. Mislim, da je občudoval to, da se svojega trapastega plesanja sploh nisem zavedal.

	Okrog štirih zjutraj je imel Freddie dovolj, vse skupaj nas je povabil v svoje stanovanje na Stafford Terrace 12 v Kensing-tonu. Skupaj z njim sem sedel na zadnjem sedežu avtomobila.

	Freddiejev dom je obsegal spodnji del hiše. V pritličju sta bila hodnik in jedilnica, v medetaži kuhinja, v kleti pa spalnici – Freddiejeva je gledala na ulico, soba Joeja Fanellija pa na dvorišče – in velika dnevna soba s pogledom na majhen vrt s teraso.

	Zunaj se je počasi že svitalo, ampak vsi v tistem stanovanju so se želeli še naprej zabavati. V nekem trenutku mi je Freddie ponudil kokain, ampak to ni bila moja scena. »Ne, hvala,« sem rekel, »tega se niti ne dotaknem.« Svojčas sem pokadil kakšen joint, česa močnejšega nisem poskusil nikoli.

	Kakorkoli, bil sem dodobra nabasan in veliko bolj sta me zanimali Freddiejevi mački Tiffany in Oscar kot pa, kaj bi si lahko dal v nos. Čeprav je bil prostor poln hrupnih obiskovalcev, sva s Freddiejem ves čas flirtala. Veliko sva se spogledovala, si čudaško mežikala, si prikimavala ali se drug drugega dotikala.

	Naposled sva s Freddiejem pristala v postelji, preveč opita za karkoli, zgolj igračkala sva se drug z drugim. Freddie se je ljubeče privil k meni. Čvekala sva, dokler naju ni zmanjkalo. Naslednje jutro sva objeta poležavala in nadaljevala pogovor, kjer sva ostala. Ko sva govorila o tem, kar počneva, sem mu povedal, da sem frizer. »Jaz sem pevec,« je rekel on. Potem se je ponudil, da mi pripravi čaj.

	Kasneje, okrog poldneva, sem se odpravil, Freddie mi je dal svojo telefonsko številko. »Da bo pošteno,« sem pripomnil in mu dal svojo. Po tisti noči se nisva več slišala in o njej nisem razmišljal.

	Tri mesece kasneje, na začetku poletja, je stopil v stik. V petek sem prišel domov in si začel pripravljati pečene klobasice s pirejem, grahom in ocvrto čebulo. Ravno sem dal kuhati krompir, ko je spodaj zazvonil telefon. Oglasila se je gospa Taverner in me poklicala.

	Počasi in hrupno sem prišel po stopnicah navzdol, glas na drugi strani pa je preprosto rekel: »Ugani, kdo je.«

	Poskušal sem z nekaj imeni, neuspešno.

	»Freddie,« je povedal. »Pripravljam majhno večerno zabavo. Pridruži se nam.«

	»Ne morem,« sem odvrnil, »ravno si kuham večerjo.«

	»No, potem pa takoj vse izklopi,« je vztrajno zahteval. »Pridi sem. Obljubim, da se boš imel lepo.«

	In tako sem izklopil klobasice in se odpravil k Freddieju. Imel nisem nobene steklenice vina, ki bi jo nesel s seboj, imel pa sem občutek, da bi nekaj moral prinesti, zato sem se ustavil na postaji Victoria in Freddieju kupil dva šopka frezij po dva funta.

	Potem sem ujel avtobus za Kensington High Street in odkorakal proti njegovemu stanovanju. »To je neumno. Znorel sem,« sem si mislil. Še nikoli prej nisem nobenemu fantu kupil rož in resnično sem bil presenečen nad sabo. Poleg tega pa so zgledale napol mrtve. Ko sem zavil na Stafford Terrace, sem opazil smetnjak in v zadregi rože vrgel vanj. Takrat nisem vedel, da so frezije ene izmed Freddiejevih najbolj priljubljenih rož. Če bi mu jih tisti dan dejansko dal, bi se mu zmešalo.

	Torej, ko je Freddie odprl vrata, sem mu dal samo velik nasmeh. Objela sva se in odšla dol v dnevno sobo, da bi spoznal njegove prijatelje. Bilo jih je približno šest.

	Do Freddiejevih prijateljev sem bil zelo zadržan. Ko smo se odpravili gor v jedilnico, mi je eden od gostov na ramo položil roko, bil je vidno užaljen.

	»Že prav,« je rekel, »kar ignoriraj me.«

	»Jezus!« sem odvrnil. Dvakrat sem moral pogledati. Bil je Peter Freestone, nekdanji sodelavec izpred savojskih časov, ko sem delal v veleblagovnici Selfridges na Oxford Streetu. Takrat sem bil pomočnik v prodaji lasnih vložkov, Peter pa je vodil restavracijo Orchard Room v pritličju. Kasneje je delal v Royal Opera Housu kot kostumograf. Zdaj je pomagal Freddieju voditi življenje, ves čas mu je bil na razpolago.

	Peter je bil v zgodnjih tridesetih. Visok je bil krepko čez meter osemdeset, bil je višji od nas vseh, ogromen in obilen. V obraz je bil debelušen, smehljal se je toplo. Videlo se je, da v njem ni niti trohice slabega.

	Freddie in tudi drugi so Petra vedno klicali 'Phoebe'. Freddie je oboževal iskanje vzdevkov – običajno ženskih – tistim ob sebi. Njegov je bil Melina, po nepredvidljivi grški igralki Melini Mercouri, Joejev pa Liza kot v 'Lizi Fanelli'. (Čeprav je naslov knjige Moj Mercury, sem mu vedno, ko sva bila skupaj, pravil Freddie.)

	Med večerjo sem sedel poleg Freddieja. V nekem trenutku se je zadel s kokainom in ni prenehal govoriti. Nenehno je čebljal in čebljal bi tudi, če bi govoril steni.

	Po večerji smo se za nekaj ur odpravili ven v Heaven, povsem izčrpani smo se vrnili na Stafford Terrace. Vsi ostali Freddiejevi gostje, še posebej Paul Prenter, so poskušali čim več izvedeti o meni.

	Ob Prenterju se nisem dobro počutil. Bil je suhcen možakar z brki in očali. Njegove oči so venomer švigale naokrog po prostoru, opazoval je vse okrog sebe in kar se je dogajalo. Nič mu ni ušlo. Bil je zelo zgovoren, a tudi nekoliko hinavski.

	Med Freddiejevimi prijatelji je bilo veliko zahrbtnosti. Zdelo se je, da nenehno tekmujejo za njegovo pozornost. Nihče od njih me ni še nikoli videl na gej sceni. V nasprotju s prejšnjimi Freddiejevimi fanti sem bil popoln tujec. Poznali so moje ime, vedeli so, kje živim in s čim se preživljam, a ničesar več. Ko so mi postavljali vprašanja, sem bil karseda izmikajoč. Prekleto, kaj jih pa briga!

	Freddie ni postavljal nobenih vprašanj. Nadaljevala sva točno tam, kjer sva pred tremi meseci končala. Od takrat se nisva slišala in nocoj mi je pojasnil, zakaj je bilo tako. Po tisti najini aferi se je vrnil v svoje stanovanje v Münchnu. Tam je bil njegov pravi dom, kajti takrat je zaradi visokih davkov živel izven Velike Britanije. Prav tako je bil s svojo skupino Queen na turneji v Avstraliji, na Novi Zelandiji in Japonskem.

	Januarja so Queeni polnili naslove časopisov za največji rock festival Rock v Riu v Riu de Janeiru, Brazilija. Za Freddieja je bil izlet v vseh ozirih kraval. Povedal mi je, da se je povsod vozil z armiranim vozilom in s policijskim spremstvom, včasih so drveli celo v nasprotno smer po enosmerni ulici. Neki policist ga je poskušal spraviti v smeh – pokazal mu je nabito pištolo za pasom. Ko pa sta se Freddie in Joe izmuznila iz hotela in šla po nakupih, so ju obkolili fani – zakleniti so ju morali v trgovino, dokler niso prišli varnostniki in se je množica razkropila. Celo veliki južnoameriški nogometaš Diego Maradona se je izkazal za oboževalca Queenov. Ko je spoznal Freddieja, mu je podaril svojo nogometno majico.

	Na koncertu v Riu je Freddie skorajda storil strašno napako, ko se je pri pesmi I want to break free na odru prikazal z ogromnimi plastičnimi prsmi. Brazilci so to pesem prevzeli kot svojo osvobodilno himno in so bili zaradi njegove oprave užaljeni. Stvari so postale grde, dokler se ni hitro znebil dodatka.

	Eno od pesmi sem prepoznal, Freddiejev solo prvenec Love kills. Konec leta 1984 je bila velik hit v londonskih gej klubih. Ravno takrat je izdal svoj prvi solo album Mr. Bad Guy, ki ga je posvetil svojima mačkama, in svoj drugi single I was born to love you.

	 Medtem ko mi je Freddie tisto poletje pripovedoval zgodbo svojega življenja, sva odkrila posebno medsebojno kemijo. Zaljubil sem se v veliko vsega, povezanega s Freddiejem, ne da bi se menil, s čim se preživlja. Imel je velike rjave oči in ranljivo, otroški podobno dušo. Bil je pravo nasprotje moških, ki so mi bili dotlej všeč: rad sem imel velike moške z močnimi stegni, Freddie pa je bil zajedljiv in imel je najbolj suhcene noge, kar sem jih kdaj videl. In kljub vsemu, kar je že dosegel, je bil neverjetno negotov. Zdel se je popolnoma iskren in jaz sem zagrabil.

	Freddie mi je povedal, da sem mu padel v oko, ko me je prvič videl, ker sem ga spominjal na njegovega najbolj priljubljenega igralca – Burta Reynoldsa! Rad je imel velike in močne moške, če so le bili mehkega srca.

	Po treh mesecih tišine sva bila pripravljena začeti z najino afero. Mislim, da sem mu bil na neki način izziv – bil je ena največjih rock zvezd na svetu, name pa ta plat njegovega življenja sploh ni naredila vtisa.

	Tisto noč sva preživela skupaj. Odšel sem popoldan, preden se je Freddie odpeljal na Heathrow in odletel v München. Moje življenje v Londonu je nespremenjeno teklo naprej. Po Kensington High Streetu sem odkorakal, da bi počakal na bus do postaje Victoria. Kot ponavadi sem sklanjal glavo. A ne zato, ker bi bil žalosten ali nesrečen. Ravno nasprotno.

	Mimo mene je švignil Freddiejev avto, vendar ga nisem opazil. Kasneje mi je povedal, da me je videl in da sem se mu zdel potrt. Joeju in vozniku je rekel: »Tam gre moj moški. A ni videti nesrečen?«

	Nisem bil nesrečen, bil sem zgolj jaz. Kakorkoli, Freddie je rekel, da ga je mikalo, da bi obrnil in me razvedril.

	Naslednji dan sem bil spet v službi v Savoyu in moje življenje se je nadaljevalo enako kot prej. Potem pa sem v petek v brivnici prejel klic – klical je nekdo iz 'pisarne Queen' in me obvestil, da Freddie pričakuje, da bom zvečer prišel v Nemčijo k njemu. Njegov šofer me bo prišel po službi iskat pred Savoy in me bo odpeljal na Heathrow. Zgrabila me je panika. Bil sem v popolnem razsulu.

	»Žal mi je,« sem se opravičil tujcu na drugi strani. »Tega si ne morem privoščiti. Takšnih izletov si ne morem privoščiti.«

	»Nič ne skrbite,« se je glasil odgovor. »Vaša karta je že plačana.«

	Potem ko sem tistega večera zaklenil brivnico v Savoyu, mi je Freddiejev voznik podal Lufthansino letalsko vozovnico in kmalu sem letel proti Münchnu.

	Let je bil poseben. Prvič sem potoval v prvem razredu in v zasebnem 'kupeju', štirje mladeniči pa so ustregli vsaki moji muhi.

	Moji občutki glede vikenda so bili dokaj mešani. Čeprav sem bil navdušen, ker mi je kupil vozovnico, pa sem bil na Freddieja tudi malce jezen, ker sem vedno rad sam poravnaval svoje stroške in nisem bil nikomur dolžan. Prvič si nisem mogel privoščiti biti neodvisen. Bil sem frizer s sedemdesetimi funti plače na teden.

	Ko je letalo pristalo na münchenskem letališču, me je Freddie čakal. Bil je z Joejem in Barbaro Valentin, nemško igralko, ki je bila svojčas nemški odgovor na Brigitte Bardot, zdaj pa je bila kultna junakinja, ker je sodelovala z znanim nemškim filmskim režiserjem Rainerjem Wernerjem Fassbinderjem.

	Freddie me je zgrabil in objel. Tako odkrito izkazovanje naklonjenosti me je spravljalo v strašno zadrego. Tisti dan so britanski tabloidi zamudili izjemno sliko za naslovnico, ampak Freddieju ni bilo mar, kdo vidi, koga objema. Nemce je imel za tolerantnejše, na letališču nas vsekakor ni nihče presenečeno gledal.

	Z letališča smo se v temi pol ure vozili do Freddiejevega stanovanja. Takoj ko smo prispeli, je skočil name. Niti toliko časa mi ni dal, da bi odložil torbo, in kakšne pol ure sva se ljubila. Tako sem izvedel, da je glede seksa zelo impulziven, v čemer sva na srečo oba zelo uživala. Kadar naju ga je zgrabila želja po seksu, je bil neustavljiv – hotel ga je takoj. Bil je zelo privlačen moški in mislim, da sem se na svoje veliko presenečenje deloma zaljubil v njegovo vitko telo. Okrog pasu je meril le sedemdeset centimetrov. Najin seks je bil eksploziven, a zelo nežen – nič pretirano akrobatskega. Freddie je lahko bil aktiven ali pasiven, a ves čas najinega razmerja se je nagibal k slednjemu – odvisno je bilo od dneva v mesecu! Mislim, da je takrat Freddie o tem razmišljal kot o ljubljenju, a tako bi mu lahko rekli šele malce kasneje. Takrat je bil samo vroč seks.

	Ko sva prišla iz spalnice, mi je Freddie razkazal preostalo stanovanje. Imelo je dve spalnici in bilo je v tretjem nadstropju štirinadstropne stavbe. Bilo je svetlo in prostorno, skromno, a okusno opremljeno. Pogrnjena miza se je lesketala. Kmalu so prispeli Freddiejevi gostje, povečini angleško govoreči nemški prijatelji. Po večerji smo odšli v gej bare v münchensko boemsko četrt Bermuda Triangle, Bermudski trikotnik. Naposled pa smo končali v čudovitem klubu New York New York.

	Freddie je bil redna klubska zvezda in en kotiček je bil ekskluzivno rezerviran zanj in njegov notranji krog, spoštljivo se je imenoval Družina. Freddie je spet užival kokain in do New York New Yorka je vzel že drugi odmerek. Takoj ko sem spil nekaj pijač in postal bolj vesel, sem ga zgrabil in ga brezglavo odvlekel na plesišče.

	Tisto noč se mi je Freddie popolnoma posvetil, razkazoval me je svojim prijateljem. Bil sem presenečen, ker sem vse to sprejel. Odprla so se mi vrata v čisto nov svet.

	Kljub dolgi noči sem se v soboto zbudil zgodaj, Freddieja sem pustil spati. Šel sem v kuhinjo in si pripravil skodelico kave, potem pa sem gledal skozi spalnično okno. Sčasoma je stanovanje oživelo. Freddie je vstal sredi dopoldneva, Joe pa je šel v trgovino po živila. Na tem izletu sva bila s Freddiejem prvič sama. Crkljala sva se na kavču in se pogovarjala o vsem, kar nama je padlo na pamet. Dan je minil, kot bi pihnil.

	Po večerji smo šli v bare in klube. Ugotovil sem, da sem skrivnostnež, ki ga Freddie Mercury drži pod roko. Večina münchenske gejevske družbe se je spraševala, kdo hudiča sem. Freddie me je predstavljal zgolj kot 'svojega novega moškega'. Vso noč sva se smejala in plesala, potem pa padla v posteljo.

	Naslednji dan, v nedeljo, sem se moral pozno popoldan vrniti v London. Bilo mi je zelo žal, ker sem se moral posloviti od Freddieja. Ko me je prijatelj vozil na letališče, sem se začel počasi vračati v svoje umirjeno skromno življenje v Suttonu, predano vsakodnevni rutini v brivnici v Savoyu. Nad vikendom pri Freddieju sem bil navdušen, a živi duši si nisem upal povedati, kje sem bil. Preprosto sem nadaljeval s striženjem las, v sebi pa sem bil srečen, ker sem našel Freddieja.

	Pisal sem mu in se zahvalil za čudovit vikend, priložil sem sliko svojega velikega oranžnega mačka Spocka. Bil sem čisto paf, ko me je Freddie med vikendom poklical.

	Naslednji konec tedna sem bil spet prepuščen samemu sebi v Londonu. V soboto zvečer sem se odpravil v Market Tavern na nekaj piv. V nedeljo sem poležaval, popoldan pa sem urejal vrt gospe Taverner. Vrtnarjenje mi je bilo vedno v veselje, kopal in okopaval sem lahko ves dan.

	Eden izmed stihov Freddiejeve pesmi I was born to love you se glasi: »Težko verjamem, da se mi to dogaja, preveva me krasen občutek.« Stavek povzema, kakšna se je meni zdela afera s Freddiejem. Naslednjič sem videl Freddieja, ko me je povabil na snemanje videa v studiu v londonskem East Endu za točno to pesem. V videu se dva nizozemska plesalca razgreto osvajata, posnemata Francoza in njegovo seksi partnerko. Kasneje tisti večer se je zgodila katastrofa. Francoz je vrgel dekle čez oder, a ji je spodrsnilo in razbila si je glavo. Freddie je takoj ustavil snemanje in jo odpeljal v bolnišnico, kjer je čakal na hodniku, medtem ko je bila na pregledu. Čeprav je bilo pozno ponoči, je Freddiejev obisk povzročil nemir in kmalu je mladim negovalkam in nespečim starejšim pacientom dajal avtograme.

	Naslednji petek me je spet čakala letalska vozovnica, da bi za vikend poletel v München. Malo je manjkalo, pa bi se s Freddiejem prvič sporekla. Tokrat sem odklonil šoferjevo prijazno ponudbo, da me odpelje na Heathrow. Vse skupaj se mi je zdelo rahlo neumno: pripeljati se je moral iz West Londona do East Londona in spet nazaj do Heathrowa. Peljal sem se s podzemno železnico. In spet sem letel v prvem razredu.

	Na letališču me je čakal Joe, Freddieja ni bilo z njim. Joe je rekel, da ima neki daljši opravek. Joe je ponavadi vedel za vsak Freddiejev korak – vse mu je povedal – ampak tisti večer ni imel pojma, kje je Freddie.

	Po Freddiejevih navodilih me je Joe odpeljal v bare v Bermuda Trianglu, na koncu sva spet pristala v New York New Yorku. Ko je imel dovolj in je hotel domov, sem jaz hotel še ostati. In tako me je prepustil drugemu sposobnemu članu Družine, Ircu Patricku.

	Ko se je New York New York zaprl, sem šel na pijačo v Patrickovo stanovanje, potem pa me je pospremil k Freddieju. Freddie je bil takrat že doma, mislil sem, da trdno spi.

	»Kje si pa bil do zdaj?« je zasikal.

	»Zunaj s Patrickom,« sem odvrnil.

	Vso preostalo noč je molčal. Naslednje jutro več ur nisva spregovorila. Naposled je Freddie prebil led, opravičil se je, ker ga ni bilo na letališču, ko sem prispel.

	Ne vem, zakaj, ampak imel sem močan občutek, da ima Freddie nekje v mestu še drugega fanta. Pomislil sem na svoj prihod izpred štirinajstih dni in prešinilo me je, zakaj je Freddie najbrž hotel, da pridem. Šlo je le za igro med dvema ljubimcema. Z mano se je kazal naokrog, da bi njegov fant slišal zame in bil ljubosumen. Freddieju je to tudi uspelo.

	Tisti večer je Freddie z Družino spet končal v New York New Yorku. In tam sem videl tekmeca. Barbara mi je pokazala mladega Nemca, Freddiejevega ljubimca. V mnogih ozirih je bil zelo drugačen od mene. Freddie je imel rad velike mladce, lahko bi rekel, da je lovil debelušne. Čeprav je ta fant, ime mu je bilo Winnie Kirkenberger, precej zajeten – morda zato, ker je bil lastnik restavracije – in je imel temne lase in brke kot jaz, pa je bil v nasprotju z mano videti zelo agresiven.

	Kadarkoli se je pojavil Winnie, je Freddie delal sceno okrog mene, temni Nemec pa me je prebadal z očmi. Ko smo se vrnili domov, me je mikalo, da bi Freddieju povedal, da ne mislim biti njegov kmet na šahovnici. Ampak potem ko sva legla, sem raje molčal.

	Naslednji dan, v nedeljo, sva ostala v stanovanju, se cartala na kavču in gledala televizijo. Potem sem odletel domov in v naslednjih štirinajstih dneh sem mu večkrat pisal. Zdaj je Freddie postal velik del mojega življenja.

	Naslednji vikend se je Freddie vrnil v London in prvič me je predstavil Mary Austin, majhni in vitki ženski s svetlimi lasmi do ramen, modrimi očmi in lepo poltjo. Mary je bila zadržana, a prijazna. Delala je kot tajnica v Freddiejevem zasebnem podjetju, Goose Production, ki je urejalo vse Freddiejeve osebne zadeve in plačevalo njegovo osebje. Mary je živela in delala v okrog sto metrov oddaljenem stanovanju, ki ga je imel v lasti Freddie ali pa njegovo podjetje.

	Prihodnji teden sem odletel v Nemčijo, to je sedaj postala rutina. Čakal me je avto in ko sem prišel v Freddiejevo stanovanje, me je čakal in pozdravil. Potem pa sem dobil zaušnico: rekel je, da gre z Winniejem iz Münchna v 'bavarske hribe' – in je šel. Tisti večer se sploh ni vrnil domov. Nisem pustil, da bi me to vznemirjalo. Morda sem bil malce naiven. Upal sem, da se bosta zgolj pogovorila o svoji propadli ljubezenski zvezi.

	Naslednje jutro je zazvonil telefon. Bil je Freddie, z Joejem naju je povabil v Winniejevo stanovanje nad restavracijo. Odpešačila sva čez mesto do Winniejevega stanovanja, Freddie naju je čakal in kar planil: »No, gremo.«

	Odšli smo nazaj čez mesto in zavili v prodajalno za hišne ljubljenčke. Freddie je kupil veliko konzervirane mačje hrane, okusov, ki jih ni bilo mogoče kupiti v Londonu, pa tudi igračke za ljubljena Tiffany in Oscarja.

	Ko smo prišli iz trgovine, se je zgodilo. Prečkali smo glavno ulico, ko mi je Freddie skočil v naročje. Če ga ne bi ujel, bi zgrmel po tleh. Zasul me je z mokrimi poljubi, mene pa je postalo tako zelo sram, da sem ga spustil in stekel proč. Še nekajkrat je planil proti meni, preden je odnehal. Takšnih stvari v javnosti nisem prenesel, zato sem hodil precej pred njim.

	Vrnila sva se v stanovanje in Freddie si je obupano želel seksa. Njegova sla je bila neverjetna. Potem sva se zleknila na zofo in gledala televizijo. Ko sva bila skupaj, sva to počela strašno pogosto. Ponavadi sva na kavču sedela drug zraven drugega. Včasih sva ležala obrnjena vsak v svojo smer, jaz pa sem mu masiral stopala. To je oboževal. Čez dan sva le redko spila kaj močnejšega od vode ali čaja, sva pa vsak večer hitro nadoknadila.

	Freddie je ljubil stare črno-bele filme in zgodnje Tehnicolorjeve klasike – iz obdobja Bette Davis. Rad je imel tudi stare komedije, na primer Nekateri so za vroče in Ženske. Ampak njegovi najbolj priljubljeni so bili bratje Marx, bil je njihov velik oboževalec, kar dokazujeta naslova dveh albumov skupine Queen: A day at the races in A night in the opera. Prav-zaprav je skupina morala prositi Groucha Marxa za dovoljenje, ali lahko naslova uporabi. Freddie mi je povedal, da je bil njegov odziv zelo prijazen, pa tudi, kot pričakovano, hudomušen. Odvrnil je: »Zelo me veseli, da ste album poimenovali po mojem filmu in da ste uspešni. Zelo srečen bom, če boste naslednjega poimenovali po mojem zadnjem filmu, Največji hiti Rolling Stonesov!«

	Naslednji teden, spet sva bila na Stafford Terraceu, mi je Freddie razkril neverjetno skrivnost. Po nedeljskem zajtrku je prišlo na obisk nekaj njegovih prijateljev – vključno s Trevorjem 'BB' Clarkom, pripravljalcem hrane, umetnikom Rudijem Pattersonom in Mary Austin z Joejem Brettom, njenim glasbenim fantom, nekdanjim članom banda Toma Robinsona, Sector 27.

	»Na sprehod gremo,« nam je oznanil Freddie. Bil je veličastno sončen dan in hodili smo kakšnih dvajset minut – prehodili smo približno kilometer – dokler nismo prišli do vrat v dolgem obzidju. Freddie jih je odklenil in nas spustil na magičen skrivnostni vrt.

	Garden Lodge, Logan Place 1 je velika jurijevska hiša, stoji sredi velikega angleškega vrta za visokim opečnatim obzidjem.

	Freddie jo je kupil konec sedemdesetih od bankirske družine Hoare – od tod izvira vzdevek Hoarjeva hiša. Popolnoma jo je prenovil in opremil po svojem okusu. To nedeljo so odhajali še zadnji gradbinci in dekoraterji, hiša je bila skoraj pripravljena za Freddiejevo vselitev.

	Vhodna vrata Garden Lodgea vodijo na velik osvetljen hodnik z elegantnim širokim stopniščem. Na levo in desno skozi dvojna vrata pridemo do dveh spektakularno prostornih sob, tla prekriva parket, prostrana okna gledajo na vrt. Soba na desni je bila še posebej veličastna – imela je glasbeno galerijo in visoka okna. Nekoč je bila umetniški studio, zato takšna okna. Za tem prostorom sta bili kuhinja in jedilnica.

	Zgoraj je bilo več prostorov združenih v enega, Freddiejevo glavno spalnico. Iz spalnice se je ponujal prehod najprej v garderobo z ogromno mavčno kupolo. Na drugi strani je bila kopalnica iz italijanskega marmorja, z zlatim okovjem. Soba na levi je bila okrašena z žilnatim belim, sivim in roza marmorjem, imela je jacuzzi, velik za tri ljudi. Bleščeča kopalnica na desni je bila okrašena s črnimi paneli. Še naprej so bila velika dvojna drsna vrata, vedno so bila odprta, vodila so v spalnico. Stene so bile smetanasto roza barve, spominjale so na nabrano svilo. Naravnost naprej so bila velika okna, odpirala so se na dolg balkon, okno na desni pa je gledalo na vrt. Freddiejeva kraljičina postelja je bila na levi strani sobe.

	Dragulj hiše je nedvomno bil vrt, zaradi katerega je bila hiša popolnoma zasebna. Večji del tega prvega obiska smo bili zunaj, sedeli smo na majhnem kupu zemlje, uživali na soncu in se razgledovali.

	Freddie mi je tu in tam mimogrede omenil Garden Lodge, toda hiša je bila veliko veličastnejša, kot sem pričakoval. Ampak takrat, ne glede na to, kako čudovita je bila hiša v Londonu, je Freddie še vedno razmišljal o Nemčiji kot o svojem domu.

	Freddie je snemal albume skupine Queen tako v Londonu kot v Münchnu in med enim izmed mnogih snemanj sem spoznal člane skupine: kitarista Briana Maya, bobnarja Rogerja Taylorja in basista Johna Deacona. Takoj so me prijateljsko sprejeli in bil sem presenečen, kako zelo prizemljeni so. Pred leti je imel Roger skupaj s Freddiejem stojnico na Kensington Marketu in jasno je bilo, da sta sorodni duši – pogosto sta sedela skupaj in se hihitala. Brian je bil intelektualec, glede svoje glasbe je bil zelo pikolovski. Ampak najbolj me je prevzel John Deacon. Bil je tihi član skupine – izjemno skromen, molčeč in zadržan. S Freddiejem sta bila na začetku najbolj vpletena v poslovno plat skupine Queen in John se je izkazal kot njen računovodja. Kasneje je njihov uspeh močno povečal zahtevnost te naloge. Rad je govoril: »Jaz sem samo basist.«

	Naslednji veliki dogodek je bila objava singla Made in heaven. Video je bil izjemna produkcija, Dantejev Inferno se je šopiril na osemnajst metrov velikem globusu v družbi apokaliptičnih požarov, besnečih neurij in tone dodatkov.

	Freddie me je povabil, naj po službi obiščem prizorišče snemanja, ampak sprejema, kakršnega sem bil deležen, se nisem nadejal. Odšel sem k varnostniku pred studijskimi vrati in ga vprašal, kje je Freddiejeva prikolica. Pokazal mi jo je in odpravil sem se k njej.

	Ko sem odprl vrata, je Freddie kar poskočil.

	»Kako si prišel sem?« je bevsknil. Potem je čisto pobesnel in zahteval, da mora biti varnostni nadzor veliko strožji.

	Ko se je pomiril, mi je povedal, zakaj je tako razburjeno odreagiral.

	Nekaj časa nazaj je neki moški vlomil v Freddiejevo stanovanje in pomeril vsa njegova oblačila. Policija ga je ujela in vtaknila za rešetke, ampak Freddieja je dogodek izjemno vznemiril.

	Zjutraj na dan snemanja je Freddie izvedel, da je možakar pobegnil iz zapora, njegova punca pa je obvestila policijo, da je njen moški nekje zunaj, oborožen in nevaren, in da najbrž išče Freddieja Mercuryja. Policija je grožnjo vzela tako resno, da je zapečatila oba vhoda v njegovi hiši na Stafford Terraceu. Čez čas se je drama polegla, policija je nesrečnika prijela in ga spravila v zapor, kamor je sodil.

	Snemanje videa je trajalo dolgo v noč, ko pa sva se okrog petih zjutraj s Freddiejem vrnila v njegovo stanovanje, sta naju čakala dva policista. Rekla sta, da se želita prepričati, da je po neprijetnem dogodku s Freddiejem vse v redu. Nekaj časa sta ostala in zbijala šale.

	In tudi Freddie se je šalil.

	Pokazal je na majhno japonsko starinsko polakirano skrinjico.

	»Najbrž se sprašujeta, kaj je v tej škatlici, kajne?« ju je vprašal. »Moja mamila!«

	Policista sta planila v smeh.

	Ko sta odšla, ura je bila okrog šest, mi je Freddie rekel: »Pojdi in za eno urico zaspi. Ne skrbi, pravočasno te bom zbudil, da ne boš zamudil v službo.«

	Eno uro kasneje me je Freddie nežno zbudil, rekoč: »V službo moraš, dragi. Pripravil sem ti kopel.«





2





Odloči se


	Približno teden dni kasneje sem bil v službi, ko je poklicala ženska in naročila gospoda Jonesa. Termin je želela karseda pozno, torej ob 17.30.

	Strankam sem vedno dopustil deset minut zamude, ker pa se ob 17.40 gospod Jones še vedno ni prikazal, sem poklical in prosil, naj me prevežejo. Oglasila se je ženska, ki ga je naročila, in bil sem pošteno jezen, ker je možakar zamujal.

	»Kmalu zapremo. Ob šestih,« sem rekel. »Takoj naj pride.« Nekaj minut kasneje je res prišel – David Bowie. Ko sem prvič srečal Freddieja, ga nisem prepoznal, sem pa takoj prepoznal Bowieja. Pred desetletjem je kot Ziggy Stardust sprožil pravo stilsko obdobje – trend Bowiejevih pričesk, veliko sem jih naredil tudi sam.

	Ko sem ga ostrigel, sem vprašal: »Ste res ta, kdor mislim, da ste?«

	»Kdo pa misliš, da sem?« je on vprašal mene.

	»David Bowie,« sem rekel.

	»Ja,« je odvrnil.

	In to je vse, kar sva spregovorila.

	Naslednjo soboto, 13. julija 1985, je bil izredno vroč dan – za naju s Freddiejem je bil zelo poseben. Ko sem v Savoyu zaključil z delom, sem šel k njemu. V stanovanju je bilo kot v panju. Freddie je bil razpoložen za zabavo. Vsi so na televiziji zatopljeno spremljali Live Aid.

	Okrog štirih popoldan se je Freddie obrnil k meni in me vprašal: »Se ne boš pripravil?« Še vedno sem nosil službeno obleko.

	»Za kaj?«

	»Na Live Aid gremo!« je zakričal, jaz pa sem ga gledal z odprtimi usti. Še nikoli nisem bil na koncertu, a Freddie tega ni vedel.

	»Nič nimam za obleči,« sem bleknil.

	»Ničesar ne potrebuješ,« je odvrnil. »Le kavbojke, v omari pa so majice. Kar izvoli.«

	S floto črnih limuzin smo se odpeljali na Wembley. Prvič bom videl Queene nastopati v živo. Prispeli smo kakšno uro pred nastopom. Poseben prostor je bil poln največjih rockerjev. Ostal sem brez besed.

	Vsak član benda je imel svojo garderobno prikolico in tam so bile tudi vse tri žene – Chrissy May, Dominique Taylor in Veronica Deacon, prav tako Mayevi in Taylorjevi otroci.

	Da sem bil tisti dan v zakulisju Wembleyja, je bilo neverjetno – ozračje je bilo naelektreno. Freddie je poznal vse – Paula McCartneyja, Status Quo, Stinga, U2, Dire Straitse. Ko sva našla Eltona Johna, me je predstavil kot svojega novega moškega. Phil Collins je prišel k nam in prosil Freddieja za avtogram.

	»Zate?« je vprašal Freddie.

	»Ne,« je odvrnil Phil. »Za moje otroke.« Freddie se je zasmejal in se podpisal.

	Potem se je šel pripravit. Queeni bodo na vrsti za Davidom Bowiejem, ki je bil pravkar na odru. Freddie bo nastopal v oblačilih, ki jih je imel na sebi – kavbojke, bela majica, amulet in pas.

	Ko je David Bowie prišel z odra in se odpravil proti svoji prikolici, je Freddie pohitel za njim, mene je vlekel s sabo. David se je čudno vedel. Ves premočen je sedel pred električnim ventilatorjem, sušil si je lase.

	»To je tvoj edini fan1, kaj, David?« ga je podražil Freddie. Zasmejala sta se, potem je Freddie rekel: »To je Jim. Če se ne motim, se že poznata.«

	David me je prazno pogledal. »Ne, mislim, da ga ne poznam.«

	»Kdo pa ti je pred nekaj dnevi uredil pričesko?« sem vprašal, ampak mislim, da me sploh ni registriral. Zelo čudno.

	Ko je napočil čas za nastop Queenov, sem šel s Freddiejem do odra in od strani prisostvoval najbolj čarobnih dvajsetim minutam svojega življenja. Skupina je udarno začela s Hammer to fall, Crazy little thing called love, Bohemian Rhapsody, Radio Ga Ga in We are the champions. (Kasneje sta Freddie in Brian posnela ganljivo pesem Is this the world we created?, vse tantieme pa so šle skladu Save the children.)

	Končno sem pri delu videl pravega Freddieja Mercuryja, ki je v mrzlično stanje spravil sedemdeset tisoč ljudi. Svojemu nastopu se je posvetil popolnoma, nič drugega ni bilo važno. Ko je prišel z odra, je pohitel v prikolico, jaz pa sem kot psiček capljal za njim. »Hvala bogu, da je konec!« so bile njegove prve besede. Joe je z njega strgal premočena oblačila in ga preoblekel. Še vedno je bil poln adrenalina in Freddie je nagnil steklenico vodke, da bi se umiril. Potem mu je zažarel obraz. Izraz je pravil: »Ja, uspelo nam je!«

	Ko smo prišli iz karavane, smo srečali nasmejanega Eltona Johna. »Prasci!« je rekel Freddieju. »Ukradli ste šov!« Potem sta se objela. V zaodrju so vsi govorili o Freddieju, Brianu, Rogerju in Johnu. Organizator, Bob Geldof, je kasneje pripomnil: »Queen je preprosto bila najboljša skupina dneva.«

	Ostali smo do konca koncerta, dobili smo se z Georgeem Michaelom, smo se pa izmuznili after partyju, da bi lahko praznovali doma in po televiziji gledali ameriški konec izjemnega koncerta.

	Ko se je na filadelfijskem stadionu JFK prikazal Phil Collins, ki je otvoril koncert na Wembleyju, potem pa s Concordom preletel Atlantski ocean, je Freddie osuplo zmajal z glavo. »Se ta človek nikoli ne ustavi?« je vprašal.

	Sedeli smo in pili ter se pogovarjali o vseh nastopajočih. Freddiejeva najljubša sta bila Tina Turner in Mick Jagger s pesmijo Private dancer.

	Ko sva tisto noč padla v posteljo, se je Freddie privil k meni in mi šepnil: »Si užival?«

	»Kaj misliš?« sem odvrnil in ga stisnil k sebi. »Prvič sem bil na koncertu.«

	»Šališ se!«

	»Ne,« sem dodal. Ni mogel verjeti. Zaspal sem ob zavedanju, da sem prvič resnično videl pravo zvezdo Freddieja Mercuryja početi, kar je znal najbolje – navduševati svet.

	Naslednje jutro se je Live Aid zdel Freddieju že stoletje daleč, ne pa tudi meni. Ko sem v ponedeljek zjutraj prišel v Savoy, mi je še vedno odmeval v ušesih.

	Kmalu sem se vrnil v staro rutino. Vsaka dva tedna sem odletel v München, vedno me je nekdo čakal na letališču. Prvič po Live Aidu sem odletel v München, da bi se pridružil Freddieju, in takoj so me odpeljali v studio Musicland, da bi spremljal priprave na novi album Queenov A kind of magic, na katerem so bile tudi pesmi za film Highlander. Prostoren kletni studio je bil na obrobju mesta pod ogromnim stano-vanjskim kompleksom, ki mu je Joe dal vzdevek 'samomorilski blok'. Slaven je postal, ker je Giorgio Moroder tam napisal in posnel večino svojih največjih disco hitov.

	Freddie me je odpeljal v kontrolno sobo in me predstavil Reinholdu Macku, svojemu nemškemu producentu. Bil je visok, suh možakar v poznih tridesetih – zgledal je kot postarani hipi z lasmi do ramen. Freddie me je posedel in izginil, da bi nadaljeval snemanje.

	V studiu je Freddie razmišljal samo o eni stvari – delu, delu in še več dela. Opazoval sem ga skozi steklo, a le redko je pogledal proti meni, tako zelo je bil zatopljen v to, kar je počel. Kadil je cigareto za cigareto, Silk Cuts, za več energije in adrenalina je pil vodko. Pil je le znamko Stolichnaya.

	Freddie je bil večno v pogonu, to se mi je zdelo osupljivo. Nenehno je moral biti v gibanju, to je imel v krvi. Kadar ni pel, je planil v kontrolno sobo in spremljal miksanje. Vedno je imel vse pod nadzorom. Po koncu snemanja sem kdaj pa kdaj pripomnil, kaj mi je bilo všeč pri določeni pesmi, a nikoli nisem vedel, ali je moje besede sploh slišal.

	Tisti večer je Freddie delal skoraj do enajstih. Na poti domov smo se ustavili v Bermuda Trianglu. Naslednji dan je Freddie hotel nazaj v studio in delati. Naučil sem se, da ima navado reči, da bo v studio 'skočil le za pet ali šest minut', potem pa je tam ostal pet ali šest ur.

	Nekatere vikende je Freddie garal sam, ponavadi je delal z Brianom, Rogerjem in Johnom. Kadar so bili drugi člani skupine Queen na snemanju v Münchnu, so bivali v hotelu. V studiu so fantje radi imeli ob sebi svoje ekipe, ki so posnele čudaške akorde, jim pripravljale čaj ali kavo. Freddie je imel dva pomočnika: Phoebeja in Joeja; Brian je imel Jobbyja, Roger pa Chrisa 'Christala' Taylorja. V enem kotu studia je bilo sobno kolo, ki so ga občasno uporabljali, ko je bilo dogajanje prepočasno.

	Po koncu snemanja se je celotna skupina razšla, midva pa sva skupaj odšla jest. Poiskala sva skromno ulično restavracijo v bližini in naročila preprosto kosilo ali večerjo.

	Po več urah obdelovanja iste pesmi je bend iznašel način za razbijanje napetosti zaradi dela – pravo besedilo so nadomestili s smešnimi vrsticami. Te off-the--record verzije Queenovih hitov so bile histerično smešne, krohotal se je ves studio.

	Neko noč je skupina snemala eno izmed pesmi za High-landerja, One vision. Na koncu je postala Fried Chicken2! Kasneje tisti večer, ko sva bila s Freddiejem sama, sem mu rekel: »Daj no, za božjo voljo! Bend je dovolj znan. In ti si dovolj drzen.«

	»Za kaj?« je vprašal.

	»Da vključiš to vrstico. Pohana piška!«

	Rekel ni ničesar.

	Vedno ko se je Freddie vrnil v London, je stanoval v Garden Lodgeu. Neki konec tedna v avgustu sva se tam pogovarjala, kakšno zabavo si želi za svoj devetintrideseti rojstni dan, imel ga je 5. septembra. Predlagal sem, da bi imel črno-belo zabavo in zdelo se je, da mu je zamisel všeč. Značilno za Freddieja, spremenil jo je v pretirano osupljiv dogodek – črno-belo maškarado.

	Najel je Hendersona, najboljši nočni klub v Münchnu, potem pa ga je v celoti preuredil v črno in belo ter ga okrasil s stotinami belih in črnih vrtnic. Celo sedeže je preoblekel v črno in belo. Ples so nameravali posneti za video solo singla Living on my own, ki naj bi izšel tisti mesec.

	Na dan zabave nas je veliko priletelo iz Londona, vključno s Phoebejem, Mary, nekaj Queenovimi pisarniškimi delavci ter novinar Daily Expressa, David Wigg. David in Queeni so se poznali že več kot deset let – bil je eden redkih piscev, ki jim je Freddie zaupal.

	Na britanski carini so nas zadržali. S seboj smo imeli Freddiejev kostum za zabavo, del njega so bile tudi hlačne naramnice z nepravimi kroglami. Letalska družba je določila, da naramnic ne smemo vzeti v potniški prostor, pač pa smo jih morali dati med tovor.

	Leteli smo z British Airways. Edini sem potoval v poslovnem razredu, pijačo sem imel zastonj in hrana je bila boljša. Mary je predlagala, naj v poslovnem razredu ukradem steklenico vina in jo prinesem k njim. Ničesar takšnega nisem storil. Bilo bi podlo.

	Večina povabljenih je na Freddiejeve stroške bivala v münchenskem Hiltonu, razen Mary, ki je bivala pri nama s Freddiejem, spala je na kavču. Ko sva z Mary prispela, je gostov že mrgolelo.

	Ko sem vstopil v stanovanje in videl draga darila, ki so jih Freddieju prinesli prijatelji, me je stisnilo pri srcu. Nisem vedel, kaj naj mu podarim. Denarja, da bi mu karkoli kupil, nisem imel, zato sem se odločil, da mu bom dal prešano štiriperesno deteljico. Seveda ni bila prava, pred mnogimi leti mi jo je dal prijateljev oče, ki jo je sam izdelal.

	Bilo mi je preveč nerodno, da bi dal Freddieju deteljico za srečo pred vsemi drugimi, zato sem ga poklical v spalnico.

	»Oprosti, tole je vse, kar si lahko privoščim,« sem rekel in mu podal majhen preganjen papir. Ko ga je razganil, je bil navdušen. Poljubil me je in z njim stekel v dnevno sobo.

	»Poglejte, kako čudovito darilo mi je dal Jim,« je povedal vsem, jaz pa sem zardel. Freddie je bil darila zelo vesel, ker je vedel, da sem mu ga dal iz srca.

	Okrog desetih sva se s Freddiejem z limuzino odpeljala na zabavo. Freddie je nosil črno-bel kostum harlekina in čudovito vojaško jakno, ki jo je ukrojil Emanuel, dizajner, ki je izdelal slavno poročno obleko Lady Di. In seveda je nosil naramnice z metki, ki so povzročile toliko težav na letališču. Tisti večer so bili vsi oblečeni v črno in belo ali so nosili kostum, razen mene. Imel sem pisano bleščečo jakno s podaljšanimi krajci, sposodil sem si jo od nekdanjega plesnega prijatelja. Ker sem nosil črne hlače, sem menil, da se mi bo uspelo izmazati – in se mi tudi je.

	Večina ljudi na zabavi je bila Nemcev, znani obrazi münchenske gej scene, ki so na dobro zabavo šli kamorkoli. Nekaj kostumov je bilo izvirnih. Brian May je prišel kot čarovnica, David Wigg je nosil dekliško obleko, Phoebe je bil ciganka in celo Richard Young, paparaci, je bil opicanjen. Tudi Reinhold Mack je bil tam skupaj s svojo ženo Ingrid, prav tako Steve Strange in številni direktorji snemalnih hiš.

	Med nami so ves čas drsele filmske kamere, lovile so magijo. Jaz sem bil večino časa ob Freddieju, sem pa hotel ohraniti anonimnost – vedno ko se je približala kamera, sem se izmuznil. Hitro sem se naučil skriti v senco, takoj ko sem zagledal objektiv.

	Med večerom je Freddie dobil ogromno torto v obliki velikega klavirja. Bila je tako velika, da je vseh tristo gostov dobilo kos.

	Zabava je trajala že nekaj ur, ko je k meni prišel Joe, bil je rahlo zaskrbljen. »Freddie te želi,« je rekel, potem pa mi je pojasnil, da ima Freddie nekakšen napad panike. Našel sem ga na sredini sobe, popolnoma izčrpanega. Z nekom se je sporekel – s kom in zakaj, nisem imel pojma. Ko sem prišel tja, je bila drama že končana. Freddie je hotel, da mu pomagam umiriti se, zato sem ga objel. Kmalu sem ugotovil, da ga v takšno stanje ni spravil samo prepir.

	Tisto noč je bil na voljo le šampanjec, samo šampanjec in še več šampanjca. Vsi smo spili nekaj kozarčkov, Freddie je dobil še dodatek. Krožila so mamila in nekdo mu je podtaknil nekakšen koktajl z drogo. Čeprav je imel rad kokain, ni rad eksperimentiral z drugimi substancami. Zaradi te izkušnje je bil čisto pretresen.

	Čez nekaj časa se je Freddie spet počutil dobro. Zabavali smo se dolgo v noč, celo plesali smo. Noč je bila nepozabna in naposled smo ob šestih zjutraj popadali v postelje. Medtem ko nas je večina počasi začela naslednji dan, se je Freddie zjutraj s snemalno ekipo in nekaj vitkimi nemškimi kraljicami plesa vrnil v klub in posnel še nekaj delčkov razvpitega videa.

	Ko je Freddie dobil račun za zabavo, ni bil preveč vesel. Stroški so bili ogromni, okrog 50.000 funtov, ker so bili mnogi pretirano razsipni. Freddie se je počutil izkoriščenega.

	Ko je video izšel, sem bil osupel, ker sem bil za kratek hip v njem tudi jaz, ko sem brez majice plesal sam. Freddie je bil tako dlakocepski glede nastajanja svojih videov, da je zagotovo vztrajal, da moram biti vključen. Posnetka v Ameriki niso nikoli predvajali, ker je bila CBS, Freddiejeva edina znamka, prepričana, da bi bilo preveč tvegano – zanje je bilo v njem veliko preveč transvestitizma.

	V tistih srečnih dneh se je razmerje med nama s Freddiejem poglobilo. Kadar nisva bila skupaj, sem ga pogrešal, postal sem nemiren. In Freddie je enako čutil do mene. Potem pa je neki vikend v Londonu spregovoril o tem, da bi živela skupaj.

	»Če bi te povabil, da pridi živet k meni v München, bi prišel?« me je vprašal. Do tega trenutka nisem še nikoli pomislil, da bi s Freddiejem živela skupaj.

	»Ja, bi,« sem odvrnil in dodal: »a pod enim pogojem. Če se bom preselil v Nemčijo, potrebujem službo.« V Veliki Britaniji sem imel denarne obveznosti in nisem bil pripravljen zavreči zaposlitve v Savoyu, da bi v Münchnu iskal službo frizerja, ki sploh ne zna nemško. Lastna neodvisnost mi je veliko pomenila in nisem bil pripravljen preprosto živeti na Freddiejev račun.

	Freddie je zadevo opustil, potem, petnajst minut kasneje, pa je rekel: »Kaj pa, če se kasneje odločim oditi iz Münchna in se vrniti v London?«

	»Potem bi razmislil o tem, kaj si želim početi,« sem odgovoril. Moja neodvisnost je bila razlog za večino najinih prepirov, ki so se vedno končali s Freddiejevim kričanjem: »Ti in tvoja jebena neodvisnost!« Dejansko pa je Freddie občudoval neodvisne ljudi, še raje pa je manipuliral s tistimi, ki so počeli, kar si je želel on.

	Nikoli nisem dvomil, da je bil on pobudnik najinega ljubezenskega razmerja. Zgodilo se je takole. Nekega večera v Londonu sva šla na Earls Court v gej klub Copacabana, med drugimi z Joejem, Petrom Strakerjem in Garyjem, šoferjem. Odpravili smo se k točilnemu pultu, potem pa k mizi za biljard. Iznenada se je Freddie obrnil in bolščal vame.

	»Odjebi!« je nesramno rekel. Bil sem presenečen. In sem. Odjebal sem. Zasukal sem se na petah in se odpravil k vratom. Pri izhodu sem šel mimo Garyja, ki je začutil, da nekaj ni v redu.

	»Kaj se je zgodilo?« je vprašal.

	»Ne vem,« sem rekel. »Nekaj ga je pičilo in rekel mi je, naj odjebem, zato odhajam.« Odšel sem v Garden Lodge, spakiral torbo in se s taksijem odpeljal na Trafalgar Square, da bi ujel nočni vlak do Suttona. Prišel sem domov, šel v posteljo in zaspal. Ob štirih zjutraj me je zbudila Ivy Taverner, divje je tolkla po vratih moje spalnice. Ker Freddie nikakor drugače ni mogel do mene, je telefoniral Ivy, ona pa mu je slušalko vrgla dol. Opravičil sem se ji, a to ni veliko pomagalo.

	Bil sem vsaj tako trmast kot Freddie in naslednje jutro ga nisem imel nobenega namena poklicati. Ko je nekaj dni ka-sneje poklical, sem ga odslovil. »Ne zajebavaj me,« sem mu rekel. »Meni ne bo nihče govoril, naj odjebem.«

	Vedel je, da med nama ni konec. Daleč od tega – usodni nočni klici so pomenili začetek.

	Naslednjih nekaj tednov je klical večino noči okrog treh ali štirih zjutraj. Sčasoma je imela Ivy Taverner tega tako poln kufer, da mi je dala dvotedenski odpovedni rok. Zaradi Freddiejeve vztrajnosti sem ostal brez strehe nad glavo.

	Ko je Freddie spet prišel v London, sem mu povedal, da se moram izseliti. »Zaradi tvojih nočnih klicev sem pristal na cesti,« sem mu rekel.

	»No, nič ne skrbi,« je mirno odvrnil. »Preseli se v Garden Lodge. Tam ni nikogar, hiša je prazna.« In sem se.

	Po dveh letih življenja v Nemčiji je Freddie sklenil, da ima davčnega izgona dovolj in da se mora držati omejenega števila dni, ki jih lahko letno preživi v Veliki Britaniji. Hotel se je vrniti v London in živeti v Garden Lodgeu. Za nekaj časa je še nameraval obdržati stanovanje na Stafford Terraceu in stvari počasi v nekaj mesecih preseliti v hišo.

	Ko sem se vselil v Garden Lodge, nisem bil čisto sam. Tam je že živel Phoebe z mačkama Tiffany in Oscarjem. Ampak Freddiejev načrt, da bi se za konec tedna vrnil iz Münchna v London in ga preživel z mano, je padel v vodo.

	V Suttonu sem spakiral nekaj torb in ravno sem se odpravljal, ko me je Mary prosila, naj jo obiščem. Povedala mi je, da v Münchnu močno sneži in da se mi Freddie ne bo mogel pridružiti. Potem mi je dala sporočilo, ki ga je pred kakšnim tednom napisal Freddie. Še vedno imam majhno japonsko razglednico, na katero je napisal: »Dobro pazi nase. Tone ljubezni, F.«

	In tako sem prvo noč v veliki spalnici preživel sam z Os-carjem, ki se je udobno namestil na postelji. Obesil sem nekaj srajc in službeno obleko, sicer pa svojih reči nisem razpakiral – nisem vedel, kam naj jih dam. Freddie je prišel naslednji vikend in takoj me je odvlekel v posteljo. Rekel je, da me je grozno pogrešal; vedel sem, da iskreno misli. Potem ko mi je izbral garderobni prostor, je izpraznil še en predal.

	»Za tvoje drobnarije,« je rekel.

	Tako sem se torej preselil k njemu. Naslednjih šest let sva živela kot mož in žena.

	Freddie je igral ženina, ko je novembra sprejel vlogo v Fashion Aidu, Live Aid modnem šovu v kraljevi Albertovi dvorani. Kot koncert je bil tudi ta dogodek poln slavnih osebnosti. Freddie je nosil jakno, ki jo je imel na rojstnodnevni zabavi v Münchnu, vendar s črnimi hlačami. Njegova part-nerka je bila Jane Seymour. Predstavljala je senzacionalno belo poročno obleko, ki jo je prav tako dizajniral Emanuel. Pred njima so po pisti hodili še Boy George in Julie Goodyear, zve-zda limonadnice Coronation Street, Dempsey and Makepeace, par Michael Brandon in Glynis Barber; Alison Moyer, Shirley Bassey, Lenny Henry, George Michael in njegov Wham! Partner Andrew Ridgeley ter nedavno posvečeni 'sveti' Bob Geldof in Paula Yates.

	After party je potekal v hotelu Hyde Park. Freddie in Jane sta prišla v svojih oblekah, vsi v veži so obmirovali. Hotel je bil poln ameriških turistov, ki so mislili, da sta resnično par. Jane je bila veliko holivudsko ime, takoj so jo prepoznali. Ko so izvedeli, da je njen novi 'mož' Freddie, se jim je to zdelo tako neverjetno, da so pomislili, da so priča nečemu resnično edinstvenemu. Celo ploskali so in ju fotografirali.

	Kot vsak drugi par sva se tudi midva dotaknila vprašanja glede denarja za gospodinjstvo. Hvala bogu, glede na Freddiejevo sposobnost trošiti denar kot vodo nisem bil glavni vzdrževalec najine družine. Sva se pa dogovorila, da je edino pravično, da si deliva tekoče stroške in da bom tedensko prispeval 50 funtov. To je bila več kot polovica moje tedenske plače, ampak tega ni Freddie nikoli izvedel. Toda plačal sem jih rade volje. Nekaj časa sva si vse pravično delila, kasneje pa je Freddie to misel opustil.

	Istega meseca sem bil prijetno presenečen, ko je izšel Queenov single One vision. Zadnja vrstica besedila je bila spremenjena v 'just gimme, gimme, gimme fried chicken!'3, točno tako, kot sem predlagal.

	Video za One vision sta v Musiclandu posnela gospoda, ki smo ju vedno ljubeznivo imenovali 'torpedo dvojčka' – režisersko-produkcijski dvojec Rudi Dolezal in Hans Rossacher. Bila sta visoka, velika Avstrijca. Rudi je nosil barvitejša oblačila od svojega partnerja, a oba sta bila zelo vesela in prijazna.

	Bližal se je božič, One vision pa se je hitro vzpenjal po lestvicah, in ta uspeh je dal Freddieju še dodatno poskočnost. Tisto leto ni izšel noben nov album za oboževalce, zato so Queeni izdali The complete works, omejeno izdajo vseh enaj-stih albumov. Bojim se, da si jih večina fanov ni mogla privoščiti.

	Bolj navdušeni so bili nad odločitvijo skupine, da se bo prihodnje poletje odpravila na turnejo po Evropi. Oseba, ki je skrbela za turneje, je že bila aktivna – ime mu je bilo Gerry Stickles in spoznal sem ga nekega dne, ko je prišel na sestanek v Garden Lodge. Gerry je bil njihov očka – debelušen Američan v štiridesetih. Bil mi je neverjetno všeč. Bil je malce komedijanta in imel je neskončno zalogo zabavnih šal.

	Veliko sem razmišljal o božičnem darilu za Freddieja. Kaj dati človeku, ki ima vse? Na koncu se je odgovora domislil moj prijatelj John Rowell. John je bil zelo privlačnega videza, enake višine in starosti kot jaz, a veliko vitkejši. Vodil je Key Largo, trgovino z oblačili v Covent Gardnu, kjer sem si kupil usnjeno jakno. Takrat me je stala pravo malo bogastvo – 200 funtov. Freddieju je bila zelo všeč in John mi je omogočil, da sem podobno jakno kupil na obroke Freddieju za božič.

	Potem, štirinajst dni pred božičem, pa sva se s Freddiejem grdo sporekla zaradi majhnega debelušnega fanta z vzdevkom Danska Slanina. Bil je od nekod iz južnega Londona. Kadar sva šla ven, se je Freddie vedno strašno spogledoval z drugimi, vendar me to ni skrbelo – vedel sem, da bo na koncu v postelji pristal z mano. Čutil sem, da se je že velikokrat zapletel z drugimi moškimi in zato sem bil grozno ljubosumen, čeprav ne posesiven. To noč, ko je flirtal z Dansko Slanino, sem imel dovolj.

	Freddieja sem zvlekel v spalnico v Garden Lodgeu in ga postavil pred dejstvo. Rekel sem mu, da se mora odločiti, kaj si želi – mene ali koga drugega. Nato sem odšel.

	Telefoniral sem Johnu Rowellu, živel je med Vauxhallom in Claphamom v južnem Londonu, in mu pojasnil svoj položaj, on pa mi je takoj ponudil prosto sobo. Spakiral sem delovna oblačila in zapustil Garden Lodge. Če se hoče Freddie igrati, mu ne bom v napoto.

	Nekaj dni kasneje me je Freddie poklical v službo. Prosil me je, naj po službi pridem v Garden Lodge, da se bova pogovorila.

	»Žal mi je,« je rekel. »Vrni se domov.« In tako sva se poljubila in se pobotala. En teden pred božičem sem se preselil nazaj in mrzlično tekal naokrog in kupoval darila za ožje Freddiejeve prijatelje. Privoščiti si nisem mogel veliko, ker sem toliko potrošil za Freddiejevo jakno.

	Tisti prvi božič v Garden Lodgeu sva v preddverju okrasila drevesce, iz nekega razloga pa nisva okrasila preostale hiše. Na božični večer sva šla v Heaven, močno opita sva se vrnila v zgodnjih jutranjih urah. Ko sva se na najino prvo božično jutro skupaj zbudila, sva se poljubila in si zaželela: »Vesel božič.« Vstala sva in se odpravila dol, da bi pripravila vse za kosilo s peščico prijateljev: Joeja in Phoebeja, Trevorja Clarka, Mary in Petra Strakerja.

	Za mizo, obloženo s puranom, svinjino in šunko, nas je sedlo deset. Na glavi smo imeli klobuk iz krepa, se šalili in se mastili. Tri ure kasneje smo se namestili okrog božičnega drevesca, da bi odprli darila. Nekdo se je potopil v goro pod smrečico in metal darila na vse strani. Freddie je vstal, da bi poiskal darilo zame. In tudi jaz sem poiskal svoje darilo zanj.

	Freddie mi je podaril Cartierev vžigalnik. In ob božični voščilnici je bil ček. Oči so mi stopile iz jamic. 1000 funtov.

	Bil sem osupel.

	Freddie je vsem svojim bližnjim dal božično darilo in ček, s katerim bi si kupili, kar si resnično želijo. Na ta način se je vsem zahvalil za garanje skozi vse leto. Enak znesek je dal vsem, razen Mary, ki je verjetno dobila nekoliko več.

	Ko sem dal Freddieju svoje darilo, je jakno takoj pomeril. Bila mu je kot ulita. Čeprav je bil v tistem trenutku iskreno vesel, pa mu ni bila resnično všeč. Nosil jo je samo še enkrat.

	Tisti dan sem nekoliko bolje spoznal Petra Strakerja. Postal je eden Freddiejevih najboljših prijateljev, dokler se ni vse končalo s solzami. Med prejšnjimi srečanji si nisem mogel priti na čisto, kaj naj si mislim o Petru, vendar mi je kmalu postal všeč. In mislim, da sem bil tudi jaz všeč njemu. Phoebe, po drugi strani, ga ni prenašal.

	Peter Straker je bil eden redkih, ki je vedno nasmejal Freddieja. Bil je pevec, kar pomeni, da je enako kot Freddie le redko zgodaj vstal. Imela sta izgovor, da sta skupaj ostajala pokonci pozno v noč, gledala videe in poslušala glasbo. Oba sta oboževala duhovno glasbo, a nikoli je nista mogla poslušati potiho, ko smo drugi spali.

	Dan po božiču, na boxing day, je Garden Lodge gostil trideset prijateljev. Freddiejeva gostoljubnost in praznično razpoloženje sta bila brez meja. Potem je sledila še novoletna zabava, na katero sem povabil svojega bivšega fanta, Johna Alexandra. Poznal ni nikogar, zato sem mu veliko časa delal družbo. Ko je odbila polnoč, smo tekali naokrog v vse smeri, si zaželeli srečno novo leto in se poljubljali. Užalostilo me je, dokaj zasluženo, da je bil John edini, ki mu Freddie ni voščil. Rekel nisem ničesar.

	Večina nas je odšla v Heaven. Tudi John je šel z nami, ko pa smo prispeli v klub, se je izmuznil. Malo kasneje me je prešinilo, da že kar nekaj časa nisem videl Freddieja. Oziral sem se naokrog, a o njem ni bilo ne duha ne sluha. Potem sem vprašal Joeja, ali je videl Freddieja.

	»Na plesišču je,« mi je povedal. Tam je Freddie plesal z moškim, ki ga nisem poznal. Nekaj časa sem ju samo gledal. Potem sem opazil, da gre Freddie s svojim plesalcem nekoliko dlje. Še malo sem ju opazoval, ko pa nisem več zdržal, sem šel v akcijo. Zrinil sem se skozi natrpano plesišče in zgrabil Freddieja.

	»Pogovoril bi se rad,« sem zavpil nanj in ga potisnil k steni. Novopečeni prijatelj, kasneje sem izvedel, da mu je ime George, je šel za nama, toda zasukal sem se in mu zapretil. »Spelji sem,« sem zarenčal.

	Freddieja sem potisnil v kot in ga zgrabil za vrat. »Na novoletno jutro se ne zajebavaj z mano.«

	»OK, spusti me,« je rekel. »Dobil sem, kar sem hotel. Da pokažeš, da si ljubosumen.«

	Spustil sem ga in odkorakal je proč. Jaz sem ostal tam in do konca popil svojo pijačo.

	Odšel sem iskat ostale, a jih nisem nikjer našel. Odšli so iz kluba, mene pa pustili v škripcih. Zunaj je bilo ledeno mrzlo, jaz pa sem imel oblečene le kavbojke in majico. Še huje, jakno in ključe od hiše sem imel v avtu, s katerim so se odpeljali domov. Bilo je novo leto, taksija ni bilo mogoče dobiti.

	Ko sem končno prišel v Garden Lodge, je bila ura okrog pet zjutraj. Pozvonil sem in po domofonu slišal glas Petra Strakerja: »Jim je!«

	Pritisnil je gumb za odpiranje vrat v obzidju. Ko sem hodil po vrtni potki, je iz hiše prišel Freddie. Vpil sem in kričal in odšel naravnost gor v najino spalnico. Freddie je pritekel za menoj.

	»Poslušaj,« sem rekel, »odloči se. Hočeš mene ali koga drugega? Samo odloči se že enkrat.«

	In pri tem se nisem ustavil. Napadel sem ga, ker je bil ošaben do Johna. »Kako si drzneš biti tako žaljiv do mojih prijateljev?«

	Freddie me je pribil na posteljo, poskušal me je pomiriti. Ni potreboval dolgo, da me je razvedril. Osvajajoče me je pogledal, njegove oči so sporočale 'oprosti', čeprav ga te besede v resnici nisem slišal izreči nikoli nikomur.

	»Nocoj sem iz tebe izvlekel reakcijo, ki sem si jo vedno želel,« je rekel in me objel. Močno sem ga stisnil okrog pasu. Kasneje, ko sva iz hiše vrgla še zadnje novoletne veseljake, sva se v spalnici spodobno pobotala.

	Naslednji dan sem vstal in Freddieju prinesel skodelico čaja. Dan je bil namenjen poslu, kot ponavadi.

	Tri dni kasneje je bil moj sedemintrideseti rojstni dan. Freddie mi je podaril dve novi obleki in Joeju je naročil, naj me pelje nakupovat v Savile Row. Prvo obleko, ki sem jo kupil, je ukrojil Tommy Nutter in bila je popolno nasprotje cenenim oblekam, ki sem jih bil vajen.

	Ampak Freddiejev načrt, da mi v Garden Lodgeu pripravi rojstnodnevno zabavo, je hitro vodil v prepir. Zabava je bila velika, prvič je skupaj pripeljala moje in Freddiejeve prijatelje. Torta je bila čista zmaga. Okrašena je bila s figuricami mačk, ki sem jih potem še dve leti hranil v hladilniku.

	Toda nekaj dni kasneje je Freddie obtožil enega od mojih prijateljev, da je z okenske police na hodniku ukradel majhno, precej dragoceno vazo. Bil sem neomajno prepričan, da svoje prijatelje zelo dobro poznam in da česa takšnega ne bi storil nobeden. O tem sva se prepirala več tednov. Kadarkoli sva bila v spalnici sama, je začel Freddie najedati. »Nekdo je ukradel vazo. Ti in tvoji prekleti prijatelji. Nikoli več ne bodo prišli sem.«

	Naposled sem mu zasikal: »Prav, Freddie. Obiskal bom domove vseh svojih prijateljev in če bom našel vazo, te bom zapustil. Nikoli več ne boš slišal zame.«

	Čez nekaj časa se je razvedril. »Saj je samo vaza,« je rekel.

	Šele po Freddiejevi smrti sem končno izvedel resnico o pogrešani vazi. Joe mi je povedal, da se je razbila na dan zabave, a še preden je kak gost sploh prišel. Da Freddie ne bi izvedel, je črepinje vrgel v koš za smeti.

	»Zakaj nisi povedal Freddieju in preprečil kreganja?« sem ga vprašal.

	»Vsi smo mislili, da je bolje, da Freddie misli, da jo je nekdo ukradel, kot pa da bi izvedel, da se je zlomila,« je odvrnil Joe.

	To pove veliko o Freddieju. Čudovite stvari je ljubil.





3





Redka prevara


	14. februarja 1986 je bilo najino prvo valentinovo. Zjutraj med službo sem v Garden Lodge naročil dostavo dveh ducatov vrtnic za 'FM'. Ampak Freddie me je prehitel. Okrog poldneva je v brivnico prišel hotelski cvetličar s čudovitim šopkom iz dveh ducatov rdečih vrtnic.

	Maria, moja pomočnica, je navdušeno kriknila: »Joj, zame so.« In ni samo ona debelo gledala, ko je cvetličar pojasnil: »Ne, v bistvu so za Jima!« Stranka na mojem stolu me je osuplo gledala, ko sem kot rak rdeč v obraz v zadregi prevzel šopek. Odprl sem vizitko, pisalo je preprosto 'F'.

	Freddiejev prijatelj Dave Clark, bobnarska zvezda skupine Dave Clark Five iz šestdesetih, je pripravljal gledališko predstavo Time, rok muzikal, v Dominion Theatru s Cliffom Richardom in hologramom Laurencea Oliverja v glavnih vlogah. Dave je prosil Freddieja, naj napiše dve pesmi za šov, ena je bila naslovna pesem Time.

	Premiera je bila načrtovana za 9. april in Freddie je bil povabljen na slavnostno otvoritev. Hotel je, da grem z njim. Več tednov pred dogodkom je Joeju naročil, naj zase, zame in Phoebeja kupi črne večerne obleke in sijoče usnjene čevlje.

	Ironično, prva vrstica naslovne Freddiejeve pesmi je 'čas ne čaka nikogar', se je pa še pred tistim otvoritvenim večerom skorajda iztekel najin čas s Freddiejem. Izvedel sem, da mi je spet nezvest. Medtem ko sem bil jaz večino noči doma, zadovoljen, da lahko gledam televizijo in grem zgodaj spat, je Freddie še naprej pozno v noč sam ostajal zunaj. Včasih je šel zvečer ven in se sploh ni vrnil. Izgovoril se je, da je prenočil na Stafford Terraceu. Prijatelji so mi prišepnili, da so videli Freddieja, kako se javno razkazuje z drugim.

	Vedel sem, da Joe vedno ve, kje je Freddie. Neko nedeljo sem se zbudil ob devetih. Freddie je kot ponavadi vso noč ostal zunaj. Ko je Joe prišel dol, se je takoj odpravil k vratom, jaz pa sem mu na varni razdalji sledil. Vodil me je k Freddieju, ki je bil, kot je rekel, v stanovanju na Stafford Terraceu.

	Joe je vstopil skozi vhodna vrata, približno dvajset minut kasneje se je spet prikazal, skupaj s Freddiejem. Potem pa sem opazil še tretjo osebo, mladeniča, ki je smuknil skozi vrata in se odpravil po ulici v drugo smer. Očitno so bile govorice o Freddieju resnične.

	Pohitel sem nazaj v Garden Lodge, prispel sem pred Joejem in Freddiejem. Ko sta prišla, nisem rekel ničesar. Potreboval sem načrt. Sklenil sem, da Freddieju ne bom sledil, se pa bom zabaval po svoje. Freddieja sem vprašal, ali bi ga motilo, če grem na pijačo v svoje staro lovišče, Market Tavern. Rekel je, da ni problema, Terryju Giddingsu, svojemu no-vemu šoferju, je naročil, naj me odpelje tja. V Tavernu sem spil nekaj piv in se pogovarjal s starimi prijatelji. Vsi so mi povedali isto – da izgledam nesrečen.

	»Na, daj si tole v usta,« je rekel eden in mi nekaj podal.

	»Kaj je to?« sem vprašal.

	»Saj ni važno,« se je glasil odgovor, »vtakni v usta. Takoj boš boljše volje.« Dobra volja bi se mi prilegla, zato sem pogoltnil tabletko. Bil je LSD. Kmalu sem postal povsem dezorientiran. Naslednje, česar se spomnim, je to, da smo s prijatelji odšli iz Taverna in da smo bili v Heavenu.

	Ni bilo važno, koliko sem popil, samonadzora nisem izgubil nikoli, pri LSD-ju pa sem izgubil tla pod nogami, spremenil sem se v zombija. V Heavenu sem srečal starega prijatelja Jaya, ki ga nisem videl že več let.

	»Kaj je narobe, Jim?« je vprašal. »Čuden si.«

	Povedal sem mu, kolikor sem se lahko spomnil, da smo začeli v Tavernu, da sem nekaj pogoltnil in da sem zdaj na drugem planetu. K sreči me je Jay preostanek noči vzel pod svoje okrilje in poskrbel, da se mi ni zgodilo nič hudega.

	»Nocoj ne greš domov,« se je odločil. »Prespal boš pri meni, da bom lahko pazil nate.«

	Ko sem se naslednje jutro zbudil v Jayevem stanovanju, sem imel grozen glavobol. Domneval sem, da bo Freddie v Garden Lodgeu besnel name, zato sem se odpravil k Mary, da bi razmislil, kako naj pojasnim, kako grozno sem se imel in zakaj sem vso noč ostal zunaj. Mary mi je povedala, da je bil Freddie sinoči bojno razpoložen in da je vso noč prebedel in se pogovarjal s Petrom Strakerjem, medtem ko je čakal, da se vrnem.

	Potem je zazvonil telefon. Bil je Freddie.

	»Jim je tukaj,« mu je povedala.

	»No,« je rekel, »povej mu, naj pride sem, spakira svoje stvari in odide. Oditi mora, še preden se vrnem iz studia.« Potem je odložil.

	Spet sem ostal brez doma. Odšel sem iz Maryjinega stanovanja in se ustavil v telefonski govorilnici. Poklical sem Johna Rowella in ga prosil, če sem lahko v njegovi dodatni sobi. Rekel je, da lahko in da lahko ostanem, kolikor dolgo želim.

	Vrnil sem se v Garden Lodge, šel v spalnico in spakiral vse svoje reči. Nato sem šel k Johnu. Prišel sem do zaključka, da sva se s Freddiejem dokončno razšla. Ko sem nekaj dni kasneje na dan premiere predstave Time prišel domov, je zvonil telefon. Bil je Freddie.

	»Prideš domov?« je vprašal.

	»Ne,« sem odvrnil.

	»Ampak rad bi, da greš z mano na otvoritev Tima,« je nežno rekel.

	»Kar svojega prijatelja pelji. Večerna obleka bo prav tudi njemu.«

	»Pridi sem,« je vztrajal. »Pogovoriva se.«

	In tako sem vzel taksi, pri vratih me je čakal Joe.

	»Zgoraj te čaka,« je rekel. Ko sem vstopil v spalnico, me je Freddie objel. Brez besed sva padla v posteljo in se ljubila. Prve besede, ki jih je izrekel zatem, so bile: »Vrni se domov.« Pristal sem. Potem sva se uredila za Time. Freddie mi je dal zelo jasno vedeti, da si je to noč v gledališču ob sebi želel samo mene, nato pa so se stvari spet vrnile v srečno rutino.

	Med premori je Freddie hotel prodajati sladoled, kmalu pa so zadeve ušle iz rok in je začel sladoled metati med občinstvo. Freddie je bil enako židane volje tudi na after partyju na hipodromu na Leicester Squaru, kjer me je Cliffu Richardu predstavil kot 'svojega moškega Jima'. Freddie mi je povedal, da občuduje Cliffa Richarda, ker je že tako dolgo v glasbenem poslu. Čeprav je bil takrat sam v njem sedemnajst let, se je ob Cliffu počutil kot novinec.

	Ko je Freddie povedal Davu, kako zelo občuduje Laurencea Oliviera, je Dave organiziral zasebno večerjo z Olivierem in njegovo ženo Joan Plowright. Freddie mi je povedal, da so se med večerjo pogovarjali o kritikih in Freddie se je potožil zaradi mnogih nespoštljivih medijskih napadov. Olivierev odziv je bil nepozaben.

	»Jebeš kritike,« je rekel.

	Ko se je Freddie tisti večer vrnil domov, je bil navdušen kot še nikoli.

	»Spoznal sem enega izmed velikanov,« je rekel in žarel kot majhen otrok.

	Ko sem neki drugi dan prišel domov, mi je Freddie povedal, da je imel v Garden Lodgeu nadvse nenavadnega gosta, in to iz zelo neverjetnega razloga. Bil je Dustin Hoffman, ki je iskal dizajnerske ideje za opremljanje svojih domov.

	Ameriški igralec je želel najeti dizajnerja, ki je delno opremil Garden Lodge. Poklical je Freddieja in ga prosil, če lahko Dustinu pokaže nekaj sob, ki jih je uredil v njegovi hiši, in Freddie je bil navdušen. Za kakšno uro je Garden Lodge postal predstavniška hiša, ki je presegla vse druge.

	Freddie je rekel, da je Dustin veliko nižji, kot je pričakoval, da je strašno vljuden in precej nervozen. Ampak ob Freddieju se je hitro sprostil. Freddie mu je razkazal hišo, pogovarjala sta se o notranjem dekorju, gledališču in rocku. Freddie je izjavil, da je bil v sedmih nebesih.

	Prvo polovico leta so Freddie, Roger, Brian in John spet bili v studiu v Londonu in Münchnu, delali so še zadnje popravke albuma A kind of magic. Začeli so okrog poldneva in neprekinjeno garali naslednjih dvanajst ur. Najbolj zgodaj se je Freddie z dela vrnil domov okrog desetih zvečer, le redko pa po eni uri zjutraj. Planil je v sobo in mi predvajal demo posnetek svoje zadnje pesmi, sproti komentiral delčke, ki jih je bilo treba popraviti, in govoril o novih efektih. Najboljši so bili tisti dnevi, ko je prišel domov in predvajal pesem brez komentarjev – bila je končala in vedel je, da je dobra.

	Single A kind of magic je izšel marca, video pa je bil posnet v takrat razpadajočem Playhouse Theatru na Northumberland Avenue. Neki dan sem po službi šel tja gledat Freddieja in kako napreduje video. Ni minilo dolgo, ko sva se spet prepirala, ker je Freddie pokazal svojo ljubosumno plat.

	Na snemanjih videov sem bil vajen posedanja in tudi ta večer sem sedel bolj zadaj in opazoval Freddieja. K meni je prišel eden od šoferjev in sva klepetala. Čez nekaj časa sva šla ven na pijačo. Ko sem se vrnil v gledališče, je bil Freddie v svoji prikolici, parkirani na ulici blizu odrskih vrat.

	Videti je bil zelo jezen. Vedel sem, da bo najbolje, če mu ne hodim blizu, zato sem se držal proč, dokler ni napočil čas, da gremo domov. Ko sva se vozila v Garden Lodge, se je v avtu obrnil k meni. »Gabiš se mi. Kdo ti je rekel, da lahko pripelješ svojega fanta gledat video?«

	Pogledal sem ga in prasnil v smeh.

	»To ni bil moj fant,« sem mu povedal, »pač pa eden od šoferjev vaše skupine.«

	Tudi Freddie je znal pokazati, da ima smisel za humor. Leta 1961 sem na dan sv. Patricka od Freddieja dobil razglednico. Tisti večer nisem smel v kuhinjo. Joe ali Phoebe mi je prinesel skodelico čaja ali kave, da bi dal mir. Potem me je Joe obvestil, da je večerja pripravljena. Odpravil sem se v kuhinjo, vendar mi je zaprl pot.

	»Ti moraš v jedilnico,« je rekel. »Freddie mi je striktno naročil, naj ti pripravim posebno večerjo, ker je dan sv. Patricka.«

	V jedilnici je bila miza popolnoma pogrnjena samo zame, tudi svečnik s prižganimi svečami ni manjkal. In na krožniku je bil velik sočen zrezek, obdan z majhnimi skledicami – s krompirjem na vse mogoče načine: pečenim, praženim, kuhanim, pirejem, v obliki kroketov, pomfrija, na način dauphin itd.

	»Freddie nama je naročil, naj krompir pripraviva na vse načine, ki se jih lahko domisliva,« je rekel Joe. Freddie je vedno mislil, da imam, zato ker sem Irec, rad krompir. Res ga imam. Sedel sem k mizi in jedel najokusnejšo večerjo, kar se jih spomnim.

	Nekajkrat v letu me je Freddie peljal ven na romantično večerjo. Nekega večera sem prišel domov iz službe, kot ponavadi me je objel.

	»Uredi se, ven greva,« je rekel.

	Terry naju je odpeljal v eno izmed Freddiejevih naj- priljubljenejših restavracij – bila je indijska, Shazan's. Ampak šla sva sama, kar je bilo nenavadno, in tudi noben Freddiejev prijatelj ga ni čakal. Zahteval je najbolj romantično mizo, bila je v kleti.

	Vso večerjo se me je dotikal, verjetno je preverjal, ali me lahko spravi v zadrego pred drugimi gosti. Stegnil se je čez mizo in me prijel za roko. Ko je prispel sladoled, me je hranil z žličko. Njegova drža, s katero je odgovarjal na zgrožene poglede nekaterih, je pravila: »Jebite se!« Jaz se nisem tako počutil. Čeprav se je trudil biti romantičen, me je bilo pred vsemi tistimi tujci sram, živo sem zardeval.

	Kadar sva bila s Freddiejem sama, je znal biti izjemno romantičen. Nikoli nisva načela teme, kako dolgo sva skupaj. Preprosto sva sprejela, da sva in da bova. Občasno me je vprašal, kaj si želim v življenju.

	»Zadovoljstvo in da bi bil ljubljen,« sem imel navado reči. Zdelo se je, da sem v Freddieju našel oboje.

	Še nekaj mi je pogosto rekel, vse do tiste noči, ko je umrl: »Ljubim te.« In to ni bil nikoli ljubim te, ki bi ga kar bleknil. Vedno je tudi mislil, kar je rekel.

	Jaz nisem znal tako zlahka kazati čustev. Na londonski gej sceni sem živel že veliko let in spoznal sem, da po koncu razmerja zelo trpiš. Vsaka končana zveza zgradi novo prepreko, le-te pa je težko porušiti. Toda Freddieju je sčasoma uspelo porušiti vse.

	Mislim, da sva se oba bala istega – osamljenosti. Človek ima lahko okoli sebe vse prijatelje sveta, pa vendar se počuti mučno osamljenega, kar je Freddie ponavljal znova in znova. Oba sva se zelo dobro zavedala, da veliko najinih prijateljev gejev živi samih, da so nezaželeni in neljubljeni.

	Naslednji Freddiejev solo single je bil Time, v maju. Istega meseca so Queeni najavili vsakoletni Golden Rose rock festival v Montreuxju. Freddieja sem spremljal, po koncertu pa je na barki sledila zabava za skupino.

	Ko je Freddie prispel, so ga prosili, da bi poziral fotografom, in prav kmalu sem spoznal, da je imel kar nekaj moči nad tiskom. Fotografiranje je lepo potekalo, po kakšnih petih ali desetih minutah, ko so imeli slik več kot dovolj, se jim je Freddie zahvalil in rekel, da so končali in da je čas za proslavljanje.

	Sedel je za mizo in se zatopil v pogovor s pevcem Belouisem Somejem, ki je nenehno spreminjal svoje ime in je v zvezi s to zadevo prosil Freddieja za nasvet. Nekaj minut kasneje se je do njiju prikradel neki neodvisni fotograf, da bi posnel bolj začinjene Freddiejeve fotografije, a komajda je trikrat kliknil, že so nanj skočili drugi fotografi. Odvlekli so ga stran, pa tudi nekaj bušk je dobil.

	»Stavim, da te fotografije jutri ne boš videl v medijih,« je za njim veselo zavpil Freddie. Prav tako je bilo zelo dobro, da ni nihče posnel nobene fotografije na zabavi – kar se je tisto noč dogajalo na barki, je nezaslišano. Pravi kraval.

	Kasneje je Sun objavil sliko s festivala, ki Freddieju ni bila všeč. Na njej je imel 'slavni Freddie' trebušček, ki so ga opisali kot 'izboklino'. Ko je Freddie videl sliko, je žalostno zmajal z glavo.

	»Tipično,« je rekel. »Če sem preveč vitek, časopisi pravijo, da sem presuh, če pa mi malo zraste trebuh, trdijo, da sem predebel. Nikoli jim ni prav.«

	Freddie se je pridružil skupini na vajah za Magično turnejo po Evropi. Začetek je bil načrtovan za 7. junij v nogometnem stadionu Rasunda v Stockholmu, potem pa naj bi se turneja nadaljevala do avgusta in se zaključila na največjem koncertu Queenov pred 120.000-glavo britansko množico v Knebworth Parku v Hertfordshiru.

	Ko so junija zapustili Veliko Britanijo, je album A kind of Magic že izšel, skupaj s singlom Friends will be friends. Seven seas of rye, drugi single Queenov iz leta 1974, s katerim so prvič prišli na lestvice, je bil na strani B. Album se je povzpel na vrh lestvic v Britaniji in v več kot tridesetih drugih državah.

	Ko je Magična turneja dosegla Pariz, sem se odločil, da bom obiskal Freddieja in ga presenetil. Tvegal sem. Čeprav je Freddie rad pripravljal presenečenja drugim, je sam sovražil, če si ga dobil nepripravljenega.

	Po službi sem šel domov in se preoblekel, napolnil torbo in se napotil na Heathrow. Odletel sem v Pariz in odšel v hotel Royal Monceau. Receptorja sem vprašal, ali se je kdo prijavil z imenom Freddie Mercury ali Queen, vendar me je samo prazno gledal. Vedel sem, da sem v pravem hotelu, a člani skupine so se najbrž prijavili z lažnimi imeni, da bi se izognili medijem in oboževalcem. (Kasneje sem izvedel, da se je Freddie vedno prijavljal kot A. Mason.)

	K sreči sem v veži srečal člana ekipe, ki je potrdil, da je Freddie res v tem hotelu. S skupino je odšel na hipodrom De Vincennes preverit ozvočenje. Ko se je Freddie vrnil in me zagledal, je čisto vsakdanje rekel: »O, živijo.«

	Sploh ni bil presenečen, da me vidi, če že kaj, je bil videti jezen. Kasneje se je spravil na Joeja, ker mu ni povedal, da pridem. Resnično je moral imeti vse pod nadzorom.

	Naslednje jutro je v naš hotelski apartma prišla Diana Moseley, kostumografinja Magične turneje. Freddieju je prinesla kostum, globoko rdeč plašč, obrobljen s hermelinjim krznom, in krono z dragulji, primerno za kralje. Izjemno ga je bilo gledati, ko si je čez belo haljo ogrnil plašč, si nadel krono in korakal sem in tja po sobi.

	Freddie se je šopiril v regalijah, a rekel je, da nekaj manjka. Potem je zgrabil banano in jo uporabil kot mikrofon. Skakal je naokrog, da bi ugotovil, kako se med njegovimi kretnjami obnaša plašč. Oboževal ga je. Prav tako so ga tisti večer oboževali njegovi navdušenci.

	Medtem ko je množica kričala, sem pomislil: »To je moj moški!«

	Naslednjo soboto, 21. junija, je skupina Queen nastopala v Maimarktgelände v Mannheimu, Nemčija. V nedeljo sem bil okrog štirih v Garden Lodgeu, ko je zazvonil telefon. Bil je Freddie, vpil je, da je zaklenjen v sobo in da ne more ven. Bil je depresiven, hotel je, da takoj odletim k njemu. Ko sem prišel v hotel, se je Freddie zdel v redu, morda rahlo izčrpan. Je pa bilo lepo čutiti, da sem zaželen.

	Po Berlinu smo šli v München. Takoj ko smo prispeli v hotel, je Freddie zbesnel. Čakala ga je nadvse preprosta in dolgočasna obleka, ki mu ni bila všeč. Namestila sva se, potem pa sva se v majhni kavarni pridružila ostalim. Med jedjo smo bili zelo hrupni in vsi smo se močno napili. Spomnim se, da sem se veliko pogovarjal s pomočnikom Rogerja Taylorja, Chrisom 'Christalom' Taylorjem, in Brianovim pomočnikom Jobbyjem. Zabava se je skoraj vso noč nadaljevala v hotelu.

	Iz Münchna je skupina nadaljevala turnejo v Zürich, jaz pa sem se vrnil v London. 5. julija so nastopali v Dublinu, kjer je bil odziv najskromnejši. Nekaj opitih razgrajačev je v Freddieja in tudi ostale metalo reči. Po tej noči je Freddie prisegel, da ne bodo nikoli več nastopili na Irskem. In tudi niso.

	Naposled je skupina nastopala še v Newcastlu, preden se je vrnila v London, kjer sta sledila dva posebna dneva.

	Petek, 11. julij, in sobota, 12. julij, sta mejnika v karieri skupine Queen – dva razprodana koncerta na stadionu Wem-bley. To je bil prvi velik nastop po Live Aidu izpred enega leta – v dveh večerih si ga je ogledalo čez 150.000 ljudi.

	Freddieju so se začele pojavljati težave z izrastki na glasilkah – cena, ki jo je plačeval, ker je bil pevec. Na turnejo je s sabo vzel majhno napravico, parni inhalator, vanj je odločno verjel. Prav tako je ves čas lizal dražeje za grlo Strepsils. Prvi večer na Wembleyju je imel Freddie nekaj težav z grlom, vendar se mu niso zdele dovolj drastične, da bi ustavil šov. Kot ponavadi sem ga imel oba večera na Wembleyju na očeh.

	V soboto je po nastopu sledila zabava v Roof Garden Clubu v Kensingtonu, kjer so bili tudi novinarji, zato je Freddie hotel ob sebi imeti Mary. To je bilo redko zavajanje, da ni zaljubljen vame, in za to se mi je opravičil.

	»Tako mora biti zaradi medijev,« je rekel.

	Popolnoma sem ga razumel, sledil sem jima na varni razdalji nekaj korakov zadaj.

	Zabava je bil značilno razkošna za Queene. Praznih je bilo na stotine steklenic šampanjca, končni račun je znašal več kot 80.000 funtov.

	Približno petsto gostov so v dvigalih pozdravila dekleta, na sebi so imela le poslikavo nemškega umetnika Bernda Bauerja. Prišlo je veliko slavnih oseb: Jeff Beck, Nick Rhodes iz Duran Duran, Spandau Ballet, Paul King, Cliff Richard, Gary Glitter, Mel Smith, Griff Rhys Jones, Janet Street Porter in Fish iz Marilliona, ki mi je bil resnično zelo všeč.

	V nekem trenutku so Queeni zasedli oder in izvedli številne rock'n'roll komade, Freddie pa si je izbral neobičajno partnerico, page three model Samantho Fox. Sam je povlekel na oder in skupaj sta zažigala Tuttti frutti in Sweet little rock and roller. Ko sem jo kasneje srečal, se je še vedno vsa tresla od navdušenja.

	Naslednja postaja Magične turneje je bil manchestrski nogometni stadion Maine Road v sredo, 16. julija. Skupaj s Freddiejem in bendom sem odletel na sever. Jaz, Mary in Phoebe smo hoteli med koncertom sedeti med občinstvom. Pospremili so nas do sedežev, deset minut kasneje pa so se prikazali trije ljudje in trdili, da so sedeži njihovi. Mary se je razburila in poskusila uveljaviti zveze, rekla jim je, da je punca Freddieja Mercuryja. To ni bila pametna poteza, dosegla ni ničesar. Pravzaprav je bila deležna neprijetne tirade. (Kasneje sem izvedel, da je bil eden od trojice Peter Moores, dedič imperija Littlewood's Pools.) Na koncu smo jim odstopili sedeže in koncert spremljali iz zaodrja.

	Po koncertu so nas pospremili skozi vzklikajočo množico oboževalcev. Na neki točki se je pojavilo resno tveganje, da bodo fani obkolili bend, zato so nas hitro spravili v dvojni avtobus, ki se je nekoliko razlikoval od običajnih – namesto skozi vrata se je vanj prišlo skozi provizoričen tunel. Da bi lahko čim prej pobegnili, sem z Mary in še nekaj drugimi že čakal na busu. Ko se nam je pridružila še skupina, smo pohiteli v zgornje nadstropje in opazovali množico oboževalcev, ki se je raztezala v vse smeri. Kakšen odhod!

	Odpeljali smo se v spremstvu policije, sirene so tulile, no-čno nebo so razsvetljevale modre luči. Iz mesta smo pobegnili brez težav, policija pa nas je spremljala še več kilometrov. Med potjo nazaj v London sem razmišljal o sceni, ki sem ji bil pravkar priča. Spominjala me je na televizijske novice o Beatlesih, ki so jih fani obkrožali v petdesetih in šestdesetih. Prvič sem resnično dojel, v kako strahotnih trenutkih se je občasno znašla skupina Queen in zakaj je morala imeti tako razvejano varovanje, da je lahko ubežala na desettisoče vznemirjenim, a preveč navdušenim oboževalcem.

	Po koncertu v Manchestru je Freddie z Joejem nadaljeval turnejo – v Kölnu in na Dunaju. Skupina Queen je v Budimpešti nastopala v nedeljo, 27. julija, in se zapisala v zgodovino kot prva velika zahodnjaška rock skupina, ki je nastopala na odprtem stadionu za železno zaveso. Pred prihodom v Budimpešto se je bend odločil za nekajdnevno križarjenje po Donavi, preden je v velikem stilu prispel v posebnem hidrogliserju predsednika Gorbačova.

	Mary je Freddieja redko spremljala na turnejah, tokrat pa ji je hotel omogočiti kratke počitnice, zato jo je povabil na Dunaj, da bi se mu pridružila na križarjenju. Mary je zelo skrbelo za Jerryja, mačka, ki ga je dobila od Freddieja, zato sem se ponudil, da bom nekaj dni stanoval pri njej in pazil nanj.

	Nisem pa nameraval izpustiti 'madžarske izkušnje', ker je bila nekaj posebnega. Londonska pisarna Queenov je uredila, da sem odpotoval nekaj dni prej, v petek. Terry in Joe sta me z avtomobilom s šoferjem čakala na letališču in odpeljali smo se naravnost v hotel, kjer je Freddie zahteval predsedniški apartma. Bil je veličasten, z ogromnim balkonom in poln ljudi, vključno z Mary, Freddiejem in managerjem skupine Queen, Jimom Beachem, Brianom Mayem, Johnom Deaconom, Rogerjem Taylorjem, ki mu je bendov fizioterapevt masiral vrat, in paparacem Richardom Youngom.

	Potem ko so preverili ozvočenje, smo se vsi skupaj odpravili ven na ogromno madžarsko pojedino, prav vsaka prekleta reč je imela okus po papriki. Ko smo se vrnili v hotel, sem se izmuznil na umirjen sprehod po ulicah tega čarobnega mesta, preden sem končno šel v posteljo.

	Na Madžarskem je bilo težko kupiti kakšno ploščo ali kaseto, še toliko bolj nemogoče je bilo upati na prodajo osem-deset tisoč kart za koncert. Za večino prebivalcev Budimpešte so bile vstopnice predrage – stale so približno toliko, kot je znašala mesečna plača.

	Freddie se je odločil, da bo občinstvu podaril nekaj posebnega – zapel jim je Tavaszi Szel, ganljivo tradicionalno madžarsko pesem. Besedilo je dobil šele popoldan na dan koncerta, nato pa je mrzlično korakal sem in tja po apartmaju in balkonu in se učil besed. Ni si jih bilo lahko zapomniti.

	Prisotnost skupine Queen je Budimpešto spremenila v panj, ko pa smo se v policijskem spremstvu odpravili na stadion, je mesto obmirovalo. Dvajset minut smo se z vratolomno hitrostjo vozili v limuzinah v spremstvu policistov na motorjih. V ovinkih so škripale gume, preskakovali smo semaforje, zdelo se je, da skozi mesto letimo. Terryja, Joeja in mene je skrbelo zaradi hitrosti, Freddie pa se sploh ni zavedal, da ga grobo premetava sem in tja. Še vedno si je poskušal zapomniti besedilo madžarske pesmi, mrmral si je melodijo in potiho ponavljal besede.

	Koncert je bil senzacionalen. Na Nepstadionu se je trlo policistov, ki so nadzirali ogromno množico ljudi. Prvo polovico koncerta sem spremljal od strani, preostali večer pa sem preživel med ekstatično publiko. Svojega moškega sem kot uročen gledal z vseh zornih točk stadiona. Oder je bil ogromen in Freddie ga je uporabil v celoti, občinstvu je pripravil neumoren šov. Nad odrom so se dvigale plameneče bakle, celotna scena je bila spektakularna.

	Ko je Freddie začel peti ljudsko pesem, je bil neverjeten. Besedilo si je načečkal na dlan, da bi si pomagal, tega ni poskušal skriti, a sploh ni bilo važno. Takoj ko je zapel prve besede, je celotno madžarsko občinstvo ponorelo, popolnoma osuplo, ker se je tujec opogumil in zapel njihovo najslavnejšo in najtežjo pesem. Na koncu je množica eksplodirala in čeprav je bil Freddie le pikica v daljavi, sem videl, da si je oddahnil, da je to za njim. Proti koncu koncerta je Freddie prišel na oder v plašču, obrobljenim s hermelinjim krznom, in kroni, stadion je zajela evforija. Še več ur po šovu je bil Freddie v sedmih nebesih.

	Naslednje jutro je Joe doživel rahlo dramo. Nosil je kontaktne leče, a na turnejo je pozabil vzeti škatlice za njihovo shranjevanje, zato jih je namočil v dva kozarca vode. Ko je prišla sobarica, ga ni bilo v sobi, kozarca z lečama je izpraznila v umivalnik.

	»Ni ti pomoči!« je rekel Freddie, toda nisem bil prepričan, ali so bile besede namenjene sobarici ali Joeju.

	Ko sem se vrnil v Britanijo, sem v Daily Expressu prebral prispevek Davida Wigga. Poročal je o Freddiejevem odzivu na Maryjino željo, da bi imela njegovega otroka – prej si bo raje nabavil novo mačko. David je poročal tudi, da je Freddie nevezan. Freddie je vedno menil, da bo tako za naju lažje, in prav je imel. Je pa v tem prispevku povedal: »Prvič v življenju sem zadovoljstvo našel v sebi.« Rekel mi je, da je imel v mislih najino zvezo.

	Freddie se je zavedal, da je v časopisih Mary že davno postala javni del njegovega življenja, prav tako je vedel, da je to ne moti. Ampak mene je vedno poskušal zaščititi pred tiskom. Na slavo je gledal kot na dvorezen meč.

	V petek, 1. avgusta, sem po službi odletel v Barcelono in se pridružil Freddieju. Povedal mi je, da ga je intervjuvala španska televizija in šaljivo je izjavil, da je glavni razlog za njegov obisk Španije upanje, da bo spoznal njihovo največjo oper-no divo, Montserrat Caballé. Freddieja je za opero navdušil Phoebe. Imel je veliko zbirko CD-ploščkov in verjetno vse, kar je Montserrat Caballé kdaj posnela. Freddie jih je poslušal po več ur skupaj, Phoebe pa mu je pojasnjeval like in zaplete.

	Po koncertu v Barceloni smo šli vsi skupaj v znano ribjo restavracijo. V nekem trenutku sem Rogerja Taylorja vprašal, kako napreduje turneja.

	»No, Freddie je letos spremenjen,« je rekel. »Kaj si storil z njim?«

	Povedal mi je, da je Freddie povsem drugačen. Ko so se ostali vrnili v hotelske sobe, ni več vandral po 'gej ulicah', prav tako ni več pozno v noč ostajal buden.

	Rogerjev komentar je sporočal ogromno. Vzel sem ga kot nekaj zelo zaželenega. Ker ga je izrekel eden od Freddiejevih najbližjih prijateljev in član skupine, sem v tem videl potrditev najine zveze. Sporočal mi je: »Zadeva je resna, Jim.«

	Iz restavracije smo šli v stilski nočni klub, solastnica je bila osupljiva lepa ženska v obleki, ki je veliko razkrivala. Odločila se je, da se nam bo pridružila, v oči ji je padel Freddie, zato se je vsilila med naju. Desno ritnico je imela na njegovem stolu, levo pa na mojem. Potem je prekrižala noge, vsake toliko pa ji je roka zdrsnila na stran in si je rob obleke premaknila še malce više po lepo zagorelih nogah.

	»Imaš dekle?« je vprašala Freddieja.

	»Ne, nimam,« je odvrnil.

	»Imaš ženo?«

	Nagnil se je čeznjo in mi na koleno položil roko. »Ja. To je moja žena.«

	Nesrečnica je skoraj umrla! Na hitro je nekaj zažlobudrala v opravičilo, stekla proč in se izgubila v množici.

	Naslednji koncert turneje je sledil v nedeljo zvečer v Madridu. Preden smo zapustili Barcelono, sem naročil dostavo cvetja v Freddiejevo hotelsko sobo v Madridu, še pred našim prihodom. Sporočilo se je glasilo: »Od žene.«

	Ko smo prišli v hotel, o rožah ni bilo ne duha ne sluha. Pojavile so se šele več ur kasneje in bile so v žalostnem stanju – majhen ocufan šopek napol uvelih vrtnic. Še huje, na sporočilu je pisalo 'whiff' namesto 'wife'4 in Freddie se je dobršen del popoldneva ubadal s tem, kaj pomeni 'whiff'. Naposled sem ga odrešil muk in mu povedal, da so se moji nameni izjalovili, on pa je prasnil v smeh.

	Doma v Britaniji je Queene v soboto, 9. avgusta, čakal koncert v Knebworth Parku v Stevenageu, Hertfordshire. Bil je zadnji nastop skupine. To je bil vrhunec dneva, celoten dogodek pa je bil za legendo rocka izjemen način, da se poslovi od nastopov v živo. Skupaj s Freddiejem, Brianom, Rogerjem in Johnom sem s helikopterjem poletel s heliodroma v Batterseaju. Poročali so, da je bilo tisti dan v Knebworthu 120.000 ljudi, nekateri viri so celo navajali številko 200.000. Zaradi prometnih zastojev je okoliško podeželje obstalo. Iz helikopterja sem gledal kilometre dolge neprekinjene kolone drobnih avtomobilov.

	»Smo mi to povzročili?« je vprašal Freddie.

	»Ja,« sem odvrnil.

	»Oh,« je razneženo rekel in se nasmehnil.

	Ko je helikopter pristal, so skupino že čakali avtomobili, da bi člane odpeljali v garderobe. Jaz sem jim sledil z drugim avtom, Freddieju sem se pridružil v sobi. Pred nastopom je bil vedno nervozen. Deset minut pred začetkom koncerta je imel v sebi toliko nakopičene napetosti, da je bil grozno razdražljiv. Nemirnost je trajala do sekunde, ko je stopil na oder, ko pa je zagledal glave fanov, je bil spet v redu. Bil je njihov.

	Na drugih koncertih sem pogosto šel med občinstvo in splezal na zvočni stolp, da sem imel boljši razgled. Ampak v Knebworthu se nisem mogel prebiti skozi maso ljudi. Večino večera sem taval na obrobju. Proti koncu koncerta se mi je približal znani obraz. Bil je fant, ki sem ga spoznal v Budimpešti in povedal mi je, da je dobil posebno dovoljenje, da je lahko z Madžarske priletel na koncert skupine Queen v Knebworthu. Bil sem tako ganjen, da sem ga odpeljal v zaodrje, da bi spoznal Freddieja, Madžar pa je bil čisto iz sebe od veselja.

	Kot vedno je po koncertu sledila legendarna Queen zabava, vendar pa Freddie in člani skupine niso mogli ostati vso noč – čakal jih je helikopter, da bi jih odpeljal nazaj v London.

	Med letom smo slišali, da je eden od oboževalcev umrl, nekdo ga je zabodel. Množica je bila prevelika, da bi ga pravočasno spravili v reševalno vozilo in mu rešili življenje. Ko je za to izvedel Freddie, se je zelo vznemiril.

	Naslednje jutro je Joe potrdil Freddiejeve strahove – zdaj je bilo uradno. Zaradi napada z nožem je umrl oboževalec. Freddie je bil zelo potrt, a se je nekoliko razvedril, ko so na nedeljsko kosilo prišli prijatelji. Ko sem šel iskat nedeljske časopise, sem pričakoval, da bom v njih našel grozne besede o poslovilnem koncertu skupine Queen. Bil sem osupel, ko nisem našel niti ene slabe besede, kljub fanovi tragični smrti. Dobra naslovnica je Freddieja spravila v malce boljšo voljo, toda smrt ga je še naprej težila. Vedno si je želel samo to, da bi njegova glasba osrečevala.

	Medtem ko smo ostali preostanek dneva preživljali umirjeno in počasi, je Freddie že razmišljal o prihodnosti. Čeprav je pravkar doživel vrhunec zmagoslavja v Britaniji, se je takoj lotil novega projekta. Vrniti se je želel v studio.

	Kot prvo je v naslednjih nekaj tednih načrtov sprostitev, nameraval se je tudi družiti. Želel si je zabavo za štirideseti rojstni dan v Garden Lodgeu. Potem pa bi z mano in Joejem odpotoval na Japonsko – Freddie mi je obljubil, da bodo to 'nepozabne počitnice'.

	Freddie je veliko časa namenil načrtovanju svojega rojstnega dne. Odločil se je za zabavo z norimi klobuki in poslal je čez dvesto vabil za nedeljo, 7. septembra. Nekateri so bili strašno neučakani in dva Freddiejeva prijatelja iz Kraljevega baleta sta se z resnično izjemnima klobukoma prikazala teden dni prej.

	Za zelo poseben rojstni dan sem Freddieju hotel podariti nekaj res izvirnega – zlat poročni prstan. Ker je bila to skrivnost, sem moral velikost obročka zanj najti s pomočjo starega iztrošenega prstana, ki mu ga je podaril Winnie, a je zdaj zapuščen ležal na dnu predala. Popolnoma se je prilegal mojemu mezincu in na podlagi tega sem Freddieju kupil preprost zlat obroček. Le Mary sem omenil, kaj mu bom kupil, ideja se ji je zdela ljubka.

	Teden pred zabavo je bilo vreme vztrajno oblačno. Freddie si je želel, da bi njegovi gostje uživali v hiši in na vrtu, zato sva molila, da bi bilo vreme lepo, razmišljala sva celo o sončnem plesu. Zadnje dni pred zabavo smo povečini nabavljali zaloge in z rožami krasili Garden Lodge. Freddie je bil tako dlakocepski, da je osebno nadziral vsak detajl. Joe, Phoebe in jaz smo preprosto počeli, kar nam je naš gospodar zaukazal.

	Vrt je bil v precejšnjem neredu, ker si je Freddie omislil ribnik, hotel je imeti japonske ribe koi. Na sredini vrta je bila še vedno velika luknja in Freddieja je skrbelo, da bo kateri od gostov padel in se resno poškodoval.

	V četrtek, večer pred Freddiejevim rojstnim dnevom, je bilo v hiši več ljudi. Tam je bil Peter Straker, kar je pomenilo, da bosta s Freddiejem vso noč pokonci. Malo preden sem odšel v posteljo, sem Freddieja poklical v jedilnico. »Rad bi, da je tole prva reč, ki jo boš imel zjutraj, ko boš vstal,« sem rekel in mu podal škatlico s prstanom. Takoj jo je odprl in si nadel prstan. Bil mu je prav. Potem me je poljubil, kakšno minutko ali dve sva se crkljala.

	Nikoli ni bil pretirano navdušen nad nakitom, nosil je majhne verižice in zapestnice, na katere je bil čustveno navezan. Toda v hiši je vedno nosil prstan, kadar pa je šel ven, ga je običajno snel. Gej ali ne, prstan na prstancu svetu sporoča, da si vezan. On pa ni hotel izdati ničesar.

	V soboto sem šel po nakupih in domislil sem se rešitve glede luknje na vrtu. Kupil sem več sto vrtnih sveč, da bi z njimi označil nevarno območje.

	Ko sva se v nedeljo zjutraj zbudila, je sinje modro nebo obljubljalo sončen dan. Medtem ko sem dopoldan po robu jame razvrščal svečke, me je Freddie opazoval skozi okno. Bil je zmeden, pa tudi zabavno se mu je zdelo. Ko sem se vrnil v hišo, me je vprašal, kaj počnem. Hotel sem, da bi bile svečke presenečenje, zato sem rekel samo: »Boš videl zvečer.«

	Zabava se je začela zgodaj popoldan sredi barvite parade klobukov. Prav vsak gost se je prikazal v pokrivalu, od najbolj konservativnih do skrajno norih. Diana Moseley je Freddieju predstavila več klobukov različnih dizajnerjev, na koncu se je odločil le za enega – kapo s šiltom z dvema žicama s poskakujočima zadevicama. Jaz sem nosil velik, mehak in upogljiv klobuk iz pene, z rožnatimi trakovi od rojstnodnevnih šopkov, ki so ves teden prihajali za Freddieja.

	 Joejev klobuk bi lahko pojedli – nosil je bonboniero s pravimi čokoladicami na vrhu – Phoebejev pa je bil poklon gospodični Piggy. Mary je nosila klobuk matadorjev, preboden z mečem. Vsi člani skupine so prišli s svojimi spoštljivimi partnericami. Spomnim se Jima Beacha, Petra Strakerja, Trevorja Clarkea, Dava Clarka, Tima Rica, Elaine Page in Susannah York – vsi so se nadvse zabavali. (Tudi Wayne Sleep je bil tam, ampak to prijateljstvo je bilo obsojeno na propad – Freddie se je potožil, da je postal 'problematičen', ko je spil kozarček preveč, zato ga je v prihodnje črtal s seznama povabljenih.)

	Prišlo je tudi nekaj mojih prijateljev, vključno z Johnom Rowellom, ki je prišel v vpadljivem klobuku v obliki pogrnjene mizice z miniaturnimi skodelicami in krožnički.

	Zabava je trajala vse do zgodnjih jutranjih ur, ker pa sem moral naslednji dan v službo, sem se izmuznil in odšel v posteljo. Skoraj sem že zaspal, ko sem zaslišal odpiranje vrat. Freddie je prijateljem razkazoval hišo. »Ššš,« je zašepetal, »moj mož spi, ne smemo ga zbuditi.« Malo kasneje sem zaslišal glasno krohotanje – Freddie in Straker sta bila dobro razpoložena. Počasi me je zmanjkalo, čeprav si nisem mislil, da bom v takšnem direndaju lahko spal.

	Ko sem se zbudil, sam, sem slišal glasove, ki so prihajali iz pritličja. Freddie in Straker sta se vso noč pogovarjala, nenavadno razpoloženje ju je še vedno držalo pokonci. Vstal sem in oblekel delovno obleko z belo srajco in kravato. Pokukal sem k njima in rekel živijo, potem pa sem odšel na hodnik in oblekel plašč. Ko sem zapiral dvokrilna vrata dnevne sobe, sem slišal Freddieja vprašati Strakerja: »Kdo je bil to?«

	»Tvoj mož, dragec.«

	Freddie je zakričal.

	Še vedno mislim, da me Freddie v službeni obleki resni-čno ni prepoznal. Čeprav mi je za rojstni dan kupil dve, se ni nikoli kaj prida menil, kaj imam oblečeno.

	Ko sem se zvečer vrnil, mi je to tudi povedal. Rekel je, da me je tokrat prvič videl v obleki. To sem razumel kot kompliment.





4





Z jeni po nakupih


	Nekaj dni po Freddiejevi zabavi norih klobukov je skupina Queen spet skočila na lestvice s pesmijo Who wants to live forever, kar je Freddieja držalo na vrhu sveta, ko sva se konec septembra 1986 odpravila na počitnice na Japonsko. Potovanje je bilo resnično edinstveno in Freddieja je stalo krepko čez milijon funtov. Joe je spakiral Freddiejeva kovčka – enega s srajcami in nogavicami, drugega s hlačami in jaknami.

	Freddie je že bil na Japonskem, rad mi je pripovedoval zgodbice s prejšnjih obiskov. »Resnično ti povem, da se je zunaj najlepše sprehajati spomladi, ko cvetijo azaleje,« je rekel. Azaleje so bile njegove najljubše. Rekel je tudi, da se veseli, da bo na Japonskem nakupil reči za Garden Lodge. Naposled je vendarle sklenil, da bo hišo, še vedno je imela gole stene in prazne sobe, spremenil v udoben dom za vse nas.

	Na teh japonskih počitnicah je bila naša gostiteljica Misa Watanabe, ki je na Japonskem urejala vse zadeve skupine Queen, Freddie ji je za darilo kupil dragoceno kristalno vazo Lalique. Narejena je bila v Franciji, toda za japonske kupce je bila nezaslišano draga. Ta vaza je bila daleč predragocena, da bi jo zaupali v oskrbo osebju, ki je skrbelo za prtljago, ko pa smo šli skozi varnostni pregled, se vaza ni prikazala na zaslonu. Freddie je bil nejevoljen, ker so varnostniki zahtevali, da zavitek odpremo.

	Leteli smo v prvem razredu leta Japan Airlines, neposredno v Tokio, let je trajal dvanajst ur. Ko smo okrog štirih popoldan po lokalnem času pristali, nas je Misa Watanabe, vitka in elegantna ženska v štiridesetih, že čakala. Poskrbela je tudi, da je Freddieja pričakal majhen kontingent histeričnih oboževalcev.

	Freddie me je predstavil: »To je moj novi moški,« potem ji je še nekaj potiho prišepnil v uho. Čeprav ga nisem mogel slišati, sem vedel, da govori o meni – in nisem potreboval univerzitetne diplome, da sem sprevidel, da so njegove besede laskave. Freddieja je na letališču čakal še en dober prijatelj, Itami, nekdanji osebni stražar, ki je imel zasebno varnostno podjetje in je na Japonskem vedno skrbel za Freddiejevo varnost.

	Vožnja v Tokio je trajala debelo uro, po polžje smo se prebijali skozi prometno gnečo. In potem ko se je avto ustavil, se ni ustavil pred hotelom, temveč pred veliko veleblagovnico Seibu. Odprta je ostala posebej za Freddieja, ultimativnega kupca. Bil je v svojem elementu, pozdravila ga je neskončna vrsta nadvse uslužnih menedžerjev in prodajalcev.

	Naslednje štiri ure je Freddie nakupoval. Nakupovalno središče je imelo vsaj sedem nadstropij in prečesala sva prav vsa, da bi nakupila čudovite stvari. Freddiejev bojni moto je bil: »Nakupuj, dokler ne padeš dol.« Kupil je vijolično polakirano omarico, skodelice, šalice, krožničke za jedilne paličice in ducat parov jedilnih paličic – nekatere, stale so tudi 75 funtov, so bile okrašene z zlatom in srebrom. Vse je bilo nezaslišano drago.

	Čeprav je že bil deležen desetodstotnega popusta, je Misa tekala naokrog za Freddiejem in vztrajala, naj dajo vse na njen račun. »Če bodo zaračunali meni, boš dobil še dodatnih petnajst odstotkov popusta,« je bila navdušena. Tako je Freddie dejansko dobil petindvajsetodstotni popust.

	Freddie bi lahko nakupoval vso noč. Ljubil je vse, kar je bilo japonsko in zdelo se je, da hoče imeti vse, kar uzre. Naposled smo ga le zvlekli iz prodajalne. Ko sem stal zunaj na pločniku, sem bil fasciniran nad majhnimi črnimi glavami, ki so kot puščice švigale sem in tja, spominjale so na velike mravlje. Hitro in hrupno prečkanje prehodov za pešce je bil še en izjemen pogled – brneča meglica.

	Z očmi sem vpijal vse, kar sem videl, Freddie se je nasmehnil. »Če bi šla mimo naravna blondinka, bi se vsi ustavili in strmeli,« je pripomnil. Naposled smo se le odpeljali v hotel.

	Bivali smo v Ocuri. Ko smo prispeli, smo izvedeli, da je Misa za Freddieja rezervirala cesarski apartma – penthouse brez primerjave. Bil je tako velik, da je imel celo apartma za zasebno osebje. Glavna vrata so vodila na dolg hodnik, na desni je bila veličastna dnevna soba v obliki črke L, s steklenimi stenami, ki so ponujale prekrasen razgled na mesto. Glavna spalnica je imela ogromno kopalnico z vgrajeno kadjo, veliko za deset ljudi. Joejevi prostori, bili so del apartmaja, so vključevali kuhinjo in dnevno sobo.

	Misa je poskrbela, da so nas čakali ohlajen šampanjec in kanapeji. Freddie je dal Misi zdaj le deloma zavito vazo Lalique, bila je navdušena. Potem so začeli prihajati pladnji japonske hrane, vsi smo se udobno namestili. Ko sta Misa in njena ekipa naposled odšli, sva s Freddiejem ostala v hotelu.

	Freddie je kmalu zaspal, jaz pa ne. Mučila me je časovna razlika. Ob štirih zjutraj nisem več mogel ležati buden, vstal sem in šel gledat japonsko televizijo, a komaj slišno, da ne bi zbudil Freddieja. Tisto noč nisem spal, zgolj čakal sem, da se Freddie zbudi.

	Sredi dopoldneva sva zajtrkovala, do poldneva pa sva bila spet pripravljena na 'šoping, šoping, šoping'. Pred vrati apartmaja naju je čakal Itami, pospremil naju je v hotelsko vežo. Tam je Freddieja potrpežljivo čakalo pet oboževalcev, vsak je nosil majhno, lično zavito darilce. Medtem ko se jim je Freddie zahvalil, jim dal avtogram in se z njimi fotografiral, sem izvedel, da je ta posebna skupinica fanov Queene spremljala povsod po svetu, kamorkoli so šli.

	Prva postaja na nakupovalnem izletu je bila pri zelo modernem modnem dizajnerju Junu, čigar oblačila je Freddie oboževal. Od tam sva odšla v prodajalno Beverly Hills, kjer se je Freddie zaljubil v obleko. Bila je bež-siva in svetlikajoča se, učinek, ki ga je Freddie ljubil. Težava je bila, ker mu je bila obleka prevelika. Freddie se je še malo razgledal naokrog in našel še eno, ki mu je bila prav. Potem se je obrnil k meni in rekel: »Zakaj je ti ne poskusiš?« Res sem jo, bila mi je kot ulita, vendar sem rekel, da je nočem in sem jo vrnil prodajalki.

	V Beverly Hillsu sva kupovala srajce, potem sva obiskala še bližnje butike. V enem je Freddie več kot dve uri kupoval svilene kravate, kupil je tudi kar precej belih, povečini so stale 75 funtov ali več. Izbral in kupil jih je tudi zame, čeprav sem sam eno že kupil.

	Mislim, da do tega trenutka Freddie ni še nikoli imel kravate, ampak v tej trgovinici je hitro nadoknadil zamujeno, zagotovo jih je kupil čez sto. Najbolj trapasto v zvezi s tem nakupovanjem kravat je bilo, da je Freddie sploh ni znal zavezati. Bil je kot sraka, rad je kopičil stvari, čeprav je zelo dobro vedel, da je malo verjetno, da bo kdaj nosil vsako od njih vsaj enkrat. Kadarkoli si je katero hotel nadeti, me je ponavadi poiskal. »Jim,« je obupano vzkliknil, »mi pomagaš?« Ko je hotel poravnati račun, mu je dejansko zmanjkalo gotovine. Z Joejem sva izpraznila vsak svojo denarnico in doplačala razliko. Če ne bi imela dovolj denarja, bi Freddie preprosto vse rezerviral in enega od naju kasneje poslal nazaj.

	Šli smo v Ginzo, londonskemu Sohu podobno četrt v Tokiu, polno trgovinic z elektronskimi napravicami. Freddie jih ni bil vešč, je pa občudoval premeteno visoko tehnologijo. Spet je potrošil pravo malo bogastvo in kupil več osebnih organizatorjev – ko smo prišli ven, je enega dal tudi meni.

	Ko smo se vrnili v hotel, smo komaj lahko stopili na hodnik. Dostavili so vse stvari, ki jih je Freddie kupil v Seibuju. Kupi škatel so bili povsod, predstavljali so Freddiejevih potrošenih 250.000 funtov.

	Čeprav je bil cesarski apartma velik, je kmalu postalo jasno, da ne bi bilo praktično imeti vseh kupljenih reči v hotelu, zato smo odtlej vse kupljeno pošiljali v skladišče. Joe je dobil naporno nalogo, da je popisal vse Freddiejeve nakupe.

	Tisti večer smo Freddie, Joe in jaz šli z Miso in njenim prijateljem na večerjo v elegantno strešno restavracijo. Freddie je hotel obleči novo srajco, toda bila je grozno pomečkana. Ne vem, zakaj se nismo domislili, da bi likalnik poiskali v hotelu, se je pa Joe poskušal domisliti alternativne rešitve.

	Odgovor sem našel jaz – kovinsko grelno ploščo za gretje prigrizkov v dnevni sobi. Obrnil sem jo, potem pa sva z Joejem nekako uspela zlikati srajco.

	»Si brihten, kaj?« je pripomnil Freddie.

	»Se pač znajdem!«

	Za to priložnost smo vsi trije nosili obleko, Freddie je nosil tisto, ki jo je kupil v Beverly Hillsu. Prvič sem ga videl v obleki in kravati in moram reči, da je izgledal čudovito.

	Ker smo raje imeli zahodnjaško hrano, smo se jaz, Freddie in Joe lotili sočnih zrezkov, ki so bili na Japonskem vrtoglavo dragi. Po večerji smo obiskali nekaj gej klubov, vključno z enim, namenjenim transvestitom. Takoj ko smo se približali, je vratar prepoznal Miso in jo navdušeno pozdravil: »Mama Misa!« Sedli smo za mizo in uživali v kabaretu.

	V nekem trenutku se je Freddieju približalo dekle, meni je bilo rečeno, naj se premaknem, in sedla je k meni ter čebljala v angleščini. Potem je prišla še druga hostesa, ki je goste spodbujala, naj uživajo in veliko pijejo. »Ne pretiravaj s pijačo,« mi je šepnil Freddie. »Prepričati te bo hotela, da kupi še več.« Kasneje, ko smo odhajali, je Freddie pripomnil: »Si vedel, da sta bili punci tipa?« Ostal sem brez besed. Niti sanjalo se mi ni.

	V prvem tednu najinih počitnic v Tokiu je Misa pri sebi doma pripravila rojstnodnevno zabavo. Prišli smo vsi trije, tokrat v večernih oblekah. Čeprav je Freddie potegnil črto, ko se je odločil za črno kravato, je bil videti v svetlomodrem svilenem suknjiču senzacionalen. Med potjo smo se spraševali, ali se bomo morali v skladu z japonskimi navadami sezuti, ko bomo vstopili v njen dom. Ampak čeprav je bila Misa Japonka od nog do glave, je imel njen dom zelo zahodnjaški pridih. Čevlje smo obdržali.

	Ko je napočil čas za torto, sta prispeli dve. Prva, s preprosto belo glazuro, je bila za Miso, druga, imela je rdeče-belo-modro britansko zastavo, je bila za Freddieja.

	»Ker sem zamudila tvojo rojstnodnevno zabavo,« je pojasnila, »sem pomislila, da bi bila ta zabava tudi zate.«

	Tisti večer se je Freddie globoko zatopljen pogovarjal z japonskim slikarjem, pri njem je hotel naročiti sliko. Pojasnil mu je, kakšno si želi, predlagal je celo, da bi sam narisal osnutek.

	Neki drugi večer nam je Misa pripravila presenečenje. Vedeli smo le, da si gremo ogledat predstavo, nič kaj posebnega, zato smo se oblekli bolj sproščeno in se odpeljali z avtom. Vožnja je bila nora. Promet je bil tako gost, da smo se premikali po polžje, za pot, ki bi jo prehodili v dobrih desetih minutah, smo z avtom potrebovali celo večnost. Zamujali smo dobre pol ure. Misa je Freddieju zamolčala – in ker je bil popolnoma nepripravljen, ni bil nič kaj vesel – da je častni gost sijoče premiere muzikala Mačke Andrewa Lloyda Webbra. Vsi so čakali samo še nanj.

	Misa je nas tri pospremila v VIP-prostor, kjer je Freddieja predstavila drugim vipovcem. Nato so njegov prihod nazna-nili v prostranem avditoriju, ogromnem šotoru. Miso in Freddieja so pospremili k njunima sedežema v prvi vrsti – vsi so vstali in pospremile so ju glasne ovacije – medtem ko so naju z Joejem odpeljali k zadnjim vrstam.

	Mačke so bile v celoti uprizorjene v japonščini, izvirna londonska izvedba je bila močno prirejena. Čeprav nisem razumel niti besedice japonščine, je bila predstava izjemno zanimiva. Misa je imela posebno prošnjo, in sicer da bi po šovu Freddie v zaodrju obiskal enega od glavnih nastopajočih. Freddie je privolil, a pod pogojem, da mu ne bo treba srečati nikogar drugega. Bil je na počitnicah, vse to pa je bilo preveč podobno delu.

	Toda potem ko se je v garderobi srečal z zvezdo, je na svojo grozo spoznal celotno zasedbo. Še huje, hoteli so se zabavati. Da ne bi bil nesramen, se nikakor ni mogel izmazati, in tako smo tam ostali več ur. Kasneje, ko smo se vrnili v hotel, se je Freddie razjezil na Miso, ker mu ni povedala, da bo častni gost; da je dogodek zahteval črno kravato in da ni vedel, da bo spoznal celotno igralsko ekipo.

	Nato pa je Misa organizirala tako poseben izlet, da se je več kot samo oddolžila za kaos mačjega večera. Freddieja je odpeljala na ogled vrtov in posesti zlate palače, ki jo je zgradil eden zgodnjih japonskih cesarjev v Kjotu. Potovali smo s slavnim japonskim projektilnim vlakom, rečeno je bilo, da nas bo Misa čakala na postaji. Čakalo nas je več spremljevalcev, a ne tudi Misa.

	Vlak je speljal in začel hitro pospeševati – ime je dobil po največji doseženi hitrosti, in sicer 240 kilometrov na uro. Freddie je bil prepričan, da je Misa zamudila vlak.

	»Ne bi me presenetilo, če je najela helikopter in nas že čaka v Kjotu.« Nekaj minut kasneje pa se nam je pridružila v našem vagonu.

	Stari Kjoto je osupljivo lep in poln majhnih starinskih trgovinic, ki so bile raj za Freddieja. Še preden smo prišli v zlato palačo, je Freddie vztrajal, da hoče po nakupih. Kupil je umetelen hibači, neke vrste starinski prenosni lončeni žar, čeprav ni imel posebnega modrega odtenka, ki si ga je želel Freddie. In kupil je štiri zelo visoke antične svečnike, polakirane črno in zlato. Visoki so bili sto dvajset centimetrov, spominjali pa so me na svečnike, ki stojijo ob krsti. Zelo morbidno.

	Čeprav so zlato palačo prenavljali in je bila zaprta za obiskovalce, je Misa Freddieju omogočila ogled več akrov perfektno urejenih vrtov. Več ur smo se sprehajali naokrog, ogledali smo si vsak cvet in grmiček. Na žalost so Freddiejeve najljubše, azaleje, odcvetele. Je pa bil navdušen nad grmi, ki so bili obrezani v podobe živali, občudoval je izjemne oblike dreves. Naslednja njegova najljubša stvar je bil ribnik z ribami koi. Ko je slišal za ceno zlatega krapa, je osupnil.

	Freddie je užival, ko je tekal naokrog kot turist in fotografiral vse, kar je videl. Ampak s fotoaparatom se ni najbolje znašel. Pravzaprav ni imel pojma, kaj počne, zato je bil še toliko bolj smešen. Ko je dal razviti prve filme, so bile fotografije povsem izven fokusa. Postopoma se je učil iz napak in sčasoma je osvojil tehniko, potem ga sploh nismo mogli več ustaviti, vse je fotografiral ducatkrat.

	Iz zlate palače smo odšli v hotel na obrobju Kjota, zastrašujočo betonsko pošast, zgrajeno po zahodnjaškem modelu. Bil je ogromen in neoseben. Nakar je Freddie opazil, da je urejen hotelski vrt posejan s hiškami, vsaka je imela japonsko žimnico in kopalnico, a to je bilo skoraj vse. To so bile tradicionalne japonske hiške.

	»Na Japonskem smo, zato moramo živeti po japonsko,« se je odločil Freddie, in tako smo dobili hiško. Ampak najprej je hotel popiti popoldanski čaj. Komaj sem našel nekaj, na kar bi lahko sedel, že me je Freddie ustavil. »Ne,« je rekel, »ne bova sedela tukaj, za vogal greva.«

	Slišal sem zvok tekoče vode in ko sva zavila za vogal, sva našla potok, poln rib koi, ki je tekel skozi hotel. Še bolj presenetljiv je bil slap za ogromno stekleno steno, ki je stopničasto padal v ribnik. V takem okolju sva pila čaj. Freddie je bil navdušen nad hotelsko kreativnostjo, pokazal mi je prav vsako podrobnost, ki jo je opazil.

	Po čaju so naju čez vrtove pospremili k naši tradicionalni japonski hišici. Bila je najbolj oddaljena, stala je v kotu vrta. Imela je en prostor z žimnico in kopalnico. V slednji je bila zgolj lesena kad in takoj sva jo želela preizkusiti. Slekla sva se in odprla vodo. Ko je bila kad polna in sem ravno hotel stopiti vanjo, je Freddie zacvilil.

	»Ne, tega ne smeš početi. Japonci se ne kopajo tako.« Sledil sem njegovim navodilom in se umil pred kadjo. Namilil sem se in se s pomočjo lesene skodelice splaknil. Šele ko si čist, smeš v kad, da se preprosto namakaš. Tudi Freddie se je umil in splaknil, potem pa sva se skupaj namakala v kadi. Freddie je v kadi vedno ostal dlje kot jaz, bil je pravi vodni otrok.

	Naslednji na Misinem seznamu aktivnosti je bil obisk šole za gejše. Tam smo izvedeli, da gre za globoko zakoreninjeno tradicijo – gejša je poklic, ki zahteva sedemletno usposabljanje. Freddie je bil očaran, izvedeti je hotel vse. Navdušen je bil nad ličenjem deklet. Spraševal je, kako naredijo to in ono, koliko časa je potrebnega za popoln izgled. In Freddie je občudoval barvite kimone iz svile s širokimi štirikotnimi rokavi, ki so jih nosile.

	Predstavili so naju učiteljici oziroma madam, majhni stari ženički z zgubanim obrazom in enim samim zobom. Igrala je na lutnjo z eno struno, dekleta pa so plesala in nas zabavala. S prekrižanimi nogami sva sedela na tleh in se udeležila njihove čajne ceremonije.

	Kasneje sva šla v modni nočni klub, kjer je bil Freddie seveda središče zanimanja. Zdelo se je, da ga želijo spoznati vsi. Freddieju je posebej v oko padlo dekle v načičkanih 'vsakdanjih' oblačilih, ki mu jo je predstavila Misa, kasneje, ko se je bar zaprl, nas je 'ona-on' povabil k sebi na pijačo. Tam smo vsi ogovarjali in se hihitali, resnično smo se zabavali, ampak mene je še vedno mučila časovna razlika in sem v japonskem stilu zadremal kar na tleh, glavo sem naslonil na presenetljivo udobno poleno.

	Več ur kasneje me je Freddie zbudil in vrnila sva se v hotel in špartansko hiško. Naravnost bizarno se mi je zdelo, da se je Freddie ob vsem, kar je imel, veselil spanja na tleh samo zato, da bo preizkusil japonski način življenja. Vse je bilo nadvse preprosto in ko sva naposled le zaspala, je imel spanec zemeljski pridih. Ko sva šla naslednje jutro v hotel, sva obiskala Joeja. Njegova hiška je bila enako zelo osnovna, je pa bila veliko večja, česar se Freddie ni razveselil.

	Čeprav si je Freddie želel preizkusiti japonski način življenja, pa njegovo navdušenje nad deželo ni segalo do točke, da bi se hotel naučiti njihovega jezika. Učenje tujih jezikov ga ni nikoli zanimalo. Kadar je bil v tujini, je rad rekel: »Govorim angleško, drugi jeziki niso pomembni.« Tudi v dveh letih življenja v Münchnu se ni naučil več kot le nekaj vsakdanjih besed, se je pa navzel trajne trše izgovorjave črke V. Med izletom na Japonskem je v njihovem jeziku spregovoril le domo in pa mushi, mushi, kadar je bil nad čim navdušen, čeprav se mu ni niti sanjalo, kaj pomenijo. Nekje jih je slišal, uporabljal pa jih je samo zato, ker so mu bile všeč.

	Naslednji je bil na vrsti izlet v Osako, kjer sva se odpravila v veleblagovnico, o kateri je Freddie sanjal, odkar smo zapustili Garden Lodge. Prodajalna je skoraj v celoti zgrajena pod morsko gladino, ima celo podzemno železnico. Prodajali so vse mogoče in prehodila sva vse od vrha do tal, me je pa presenetilo, da Freddie ni kupil ničesar. Pokazati mi je hotel določen del trgovine in odpeljal me je tja – k velikemu ribniku rib koi. Z njimi je bil obseden in lahko sem videl, zakaj. Ribe so veličastne.

	Ko sva se tisti večer spet s projektilnim vlakom vrnila v Tokio, sva gledala televizijske novice. Freddie je postal tih. Tisti popoldan so odkrili, da so tirnice projektilnega vlaka nevarne. Freddie se je vedno izogibal vsemu nevarnemu. Če bi vedel za nevarnost v zvezi z vlakom, bi odpovedal obisk ali vztrajal, da hoče drugačno vrsto prevoza.

	Ena izmed Freddiejevih strasti je bil fin starinski porcelan in izvedel je za nekoga v Čibi, ki je imel poln muzej neprecenljivih primerkov. Miso je prosil, ali lahko uredi zasebni obisk. Do muzeja je bilo iz Tokia dobri dve uri vožnje. Ko sva odhajala iz hotela, je bila kot ponavadi v veži peščica oboževalcev, oboroženih z majhnimi darili za Freddieja. Preden sva se odpravila, sva z njimi malce poklepetala.

	Freddie je sovražil dolge avtomobilske vožnje, kmalu se je začel dolgočasiti. Potem pa je opazil znak za McDonald's. »Hamburger bi se mi prilegel,« je rekel in zapeljali smo se v drive-in.

	Ko smo prispeli v muzej, so bili fani, ki so Freddieja pospremili iz hotela, že tam. »Kako za vraga pa jim je to uspelo?« je vprašal Freddie in se šel pogovarjat z njimi.

	Ogled muzeja smo začeli z ritualno čajno ceremonijo, potem pa nam je lastnik razkazal zbirko porcelana. Muzej je bil natrpan z lončenino vseh barv, od drobcenih krhkih skodelic do gigantskih vaz, dvakrat večjih od človeka. Celo Freddie je priznal, da so prevelike, da bi jih transportiral domov. Poleg porcelana je bilo v muzeju veliko redkih japonskih umetnin in slik. In tam je bilo tudi veličastno lakirano antično pohištvo, vključno s starinskim stojalom za kimone, ki je spominjalo na del posteljnega okvirja.

	Ko je Freddie zagledal čudovite krožnike Imari, jih je takoj hotel kupiti, a lastnik ga je samo opomnil, da zbirka ni naprodaj. Freddie je hotel kupiti vse, kar je tam videl, lastnika je nenehno gnjavil, naj mu proda to ali ono. Odločen je bil, da bo poskušal še naprej, morda pa si možakar premisli. Po koncu ogleda je lastnik Freddieju podpisal katalog – k sreči je bil v angleščini, tako da ga je Freddie na dolgi poti nazaj v Tokio lahko bral.

	Zvečer sva šla z Miso na večerjo v restavracijo, podobno Tokyju Joe, kjer vse pripravijo na mizi. Ko smo prispeli, je ravno potekal poročni sprejem, ženin in nevesta sta pozirala fotografu. Freddie je kot začaran strmel v nevestino fantastično opravo. Nosila je barvit svilen kimono, okrašen z bogato vezenino.

	Misa je Freddieju omenila, da se nekateri Japonci kopajo v sakeju, močnem riževem vinu. Vprašal jo je, kako se takšna kopel pripravi, potem pa je ob prvi priložnosti poslal Joeja kupit veliko steklenico cenenega sakeja. Freddie je kad napolnil z vodo in vanjo zlil sake, potem pa sva skočila noter. Zaradi hlapečega alkohola sva morda uživala nekoliko bolj, toda s Freddiejem sva prišla do zaključka, da kopel v sakeju ni nekaj, kar bi ponovila. Jo je pa rad omenjal prijateljem: »V sake kopel greš trezen, ven pa prideš pijan!« Freddie je bil vedno pustolovski in rad je vse poskusil vsaj enkrat – če le ni bilo nevarno.

	Freddie je spet zgrabil nakupovalno vrečko, tokrat je kupoval pepelnike. Včasih sem bil priča paničnemu nakupovanju, kot bi se Freddie bal, da bo zmanjkalo stvari in ne bo mogel potešiti svoje nakupovalne lakote. Freddie bi lahko nakupoval za celo Anglijo.

	Potem pa je odkril trgovino v Nagoji z na tisoče hibačiji – v vseh barvah, starih in novih, v kupih so segali od tal do stropa. Freddie je še vedno iskal takšnega, ki bi bil v posebnem odtenku japonske modre. Iskanje je postalo mrzlično. Vsako trgovinico sva podrobno preiskala in iskala točno določen hibači. Torej, tudi v tej trgovinici sva se iskanja lotila sistematično, v roke sva vzela in potem odložila prav vsakega. V nekem trenutku sem bil na vseh štirih na tleh in prečesaval spodnje police. Misa je bila osupla, smejala se nama je – takšne predstave še ni videla. Ni pa vedela, da je bil Freddie perfekcionist.

	Naposled sva vendarle našla, kar sva iskala. Ko sem na kolenih brskal naokrog, sem našel točno pravi modri odtenek v kombinaciji z razkošno rumeno. Pokazal sem ga Freddieju, obraz mu je zažarel. »Je še kakšen?« Debelo sem ga pogledal, potem pa sem bil spet na vseh štirih in iskal dalje, a izkazalo se je, da je bil edini, in Freddie ga je kupil.

	V naslednji prodajalni so ročno izdelovali keramične skodelice z razkošno rdeče-zlato glazuro. Freddie je naročil dve s svojim imenom v japonščini na notranji strani.

	Zatem sva si šla ogledat izjemno zbirko polakiranih izdelkov, ki jo je zbral eden od japonskih živih zakladov – ta naziv so dobili japonski vrhunski še živeči umetniki, katerih dela so bila tako izjemno kakovostna, da so jih morali pred prodajo pokazati javnosti. Freddieju je v oči padlo veliko izdelkov, v trenutku je hotel kupiti vse. Organizatorji so se znašli v neprijetnem položaju – izdelke so morali javno razstaviti, preden so jih lahko prodali, Freddiejev ogled je predstavljal zgolj 'pokukanje'. Med seboj so se razburjeno pogovarjali v japonščini in tudi Misa je bila videti nekoliko zaskrbljena. Četudi bi Freddie te stvari kupil, bi jih zelo težko spravil iz države, dela živih zakladov so bila namreč visoko spoštovana. Na koncu je Freddie pristal, da jih bo kupil šele, ko bodo dela javno razstavljena. Vendar pa bodo morala biti razstavljena s pripisom: »S prijaznim dovoljenjem gospoda Freddieja Mercuryja; del njegove zasebne zbirke.«

	V eni uri je Freddie potrošil več kot pol milijona funtov. Kupil je ogromen rdečerjav zastor s padajočimi listi na eni strani in z ribami koi na drugi ter še nekaj drugih reči, vključno z le nekaj centimetrov veliko mačko, dovršeno polakirano in zloščeno.

	Naslednji dan sva šla nakupovat z Itamijem in našo prevajalko. Zavili smo v Cartierevo trgovinico, Freddie je kupil vžigalnik in dve peresi. Takoj ko smo spet prišli ven, je enega izvlekel.

	»Izvoli, ta je zate,« je rekel in ga dal prevajalki, »v zahvalo, ker skrbiš zame.« Poklonila mu je širok nasmešek. Ko sva se vrnila v hotel in sva bila sama, mi je Freddie dal vžigalnik in drugo pero.

	 Naslednja zadeva, ki mi je ostala v spominu, je bil ogled kabukija – tradicionalnega mimičnega in plesnega gledališča. Freddie je oboževal to tradicionalno japonsko gledališče s spektakularnimi kostumi, izjemno stilskim igranjem in odrskimi efekti.

	»Temu jaz pravim gledališče,« je pripomnil, ko sva bila spet v hotelu.

	Proti koncu najinega bivanja na Japonskem je imela Misa na programu večerjo v posebni piščančji restavraciji. Jaz nisem mogel iti. Prejšnji večer smo jedli v manjši gostilni in ko sem zjutraj vstal, se nisem dobro počutil.

	Bila je rahla zastrupitev s hrano in najbolje, kar sem lahko storil, je bilo, da sem ves dan ostal v postelji, Freddie pa se je motovili okoli mene kot židovska mati. Še nikoli prej me ni videl bolehnega in si ni želel iti na večerjo z Miso in Joejem, ker me ni hotel pustiti samega. No, na večerjo so sicer šli, ampak Freddie se je ves večer želel čim prej vrniti, da bi videl, kako je z mano.

	Naslednji dan mi je bilo še vedno slabo. Freddie je vztrajal, da bova za čas, ki sem ga preležal, podaljšala počitnice – rezerviral je kasnejši let domov in poskrbel za vse ostalo. »Če se zdaj ne počutiš dobro, to ne bo pokvarilo najinih počitnic,« je vztrajal. »Dobil boš celotne.«

	Misa je poskrbela, da me je obiskal zdravnik, celo zdravniško opravičilo za delodajalca mi je napisal, v japonščini. Potem je Joe poklical v Savoy in pojasnil, da sem zbolel in da se bom v službo vrnil teden dni kasneje. Naslednjih nekaj dni je Freddie ostal z mano v apartmaju, okrog mene je tekal kot kokoš. Jaz sem nemočno ležal, on pa je sedel ob meni in me objemal.

	Ko sem bil spet na nogah, sva večino preostalega časa porabila za last minute nakupovanje. Freddie je že kupil senzacionalen rdeč kimono in zaman sva iskala resnično dobro starinsko stojalo zanj, podobno tistemu v muzeju. Naposled sva le izvedela, da je nekdo vendarle našel polakirano stojalo in takoj sva odbrzela, da bi si ga ogledala. »Ja, vzel ga bom,« je rekel Freddie, takoj ko ga je zagledal.

	V zahvalo, ker je tako dobro skrbel zanj, je Freddie hotel Itamiju podariti samurajski meč. Itamija je prosil, naj naju odpelje v prodajalno orožja, kjer je kupil dva meča. Ko smo prišli iz trgovine, je Freddie presenetil Itamija, ko mu je podal enega od mečev. Drugi je bil za Terryja. Freddie je kupil še skrinjo s predali za Phoebeja, za Mary pa je dal po merah narediti nezaslišano drago usnjeno obleko.

	Potovanje je bilo nadvse romantično. Freddieju me ni bilo treba vprašati, ali sem užival, srečen izraz, ki sem ga tri tedne nosil na obrazu, je povedal vse.

	Čeprav so se najine počitnice na Japonskem iztekle, pa je najboljši del šele prihajal – v prihodnjih mesecih bodo v Garden Lodge prihajale Freddiejeve dragocene stvari, ki jih je kupil na Japonskem. Kot po čudežu ni manjkalo nič, le nekaj reči se je polomilo – najbolj sta izstopali skodelici z njegovim imenom v japonščini.

	Iz Tokia sva letela čez Aljasko, kjer sva morala čakati šest ur. Freddieja je bilo groza. Ugibal je, da bo prvorazredni salon zaprt, prostori za javnost pa bodo polni utrujenih, nestrpnih in opitih ljudi. In imel je prav. In potem, da je bil še dodatno nesrečen, je naš let imel postanek tudi v Münchnu, kjer smo morali čakati še dodatne štiri ure. Ko smo končno pristali na Heathrowu, smo bili izmučeni. Nismo bili v stanju za neprijetno presenečenje – ko smo prišli skozi carino, sta nam zasedo postavila reporter Fleet Streeta in fotograf, ki sta Freddieju vsa nasmejana vrgla v obraz zgodbo o aidsu.

	New of the world je pod glavnim naslovom Freddie, zvezda Queenov, v šoku zaradi aidsa navajal, da se je dal Freddie skrivaj, pod svojim pravim imenom Freddie Bulsara na kliniki Harley Street testirati za aids. Izvid je bil jasen, tako je vsaj rekel lažnivi Freddiejev predstavnik, in sicer, da nima 'ubijalske bolezni'. Neokusna zgodba je bila nateg – sranje od za-četka do konca. Končala se je celo z zgodbo, da Freddie in Mary živita skupaj v Garden Lodgeu.

	Freddie je pobesnel. Zakaj ni nihče iz pisarne Queen v Londonu dvignil prahu in ga obvestil?

	»Ali zgledam, kot da umiram za aidsom?« je Freddie rekel novinarju. Povedal je, da nima pojma, o čem vse govorijo, in bil je pošteno jezen zaradi 'takšnega sranja'!

	»Na bruhanje mi gre,« je rekel. »Zdaj pa pojdite, vsi, in me pustite pri miru.«

	Na poti v Garden Lodge je bil Freddie še vedno jezen. »Lepo je priti domov,« je zajedljivo pripomnil. Potem pa se je izraz na njegovem obrazu spremenil. Čakale so ga veliko pomembnejše zadeve – kmalu bo spet skupaj s svojima mačkama, Oscarjem in Tiffany.

	Freddie mi je podaril edinstven japonski spominek, na katerega so ga vezali magični spomini – zlato ploščo. Ploščo je prejel za 100.000 prodanih izvodov albuma Queenov A kind of magic na Japonskem.

	»In stavim, da nisi nikoli pomislil, da boš imel zlato ploščo,« se je pošalil, ko mi jo je dal. Prav je imel.





5





Odpuščen si


	'Ali izgledam, kot da umiram za aidsom?' je prhnil Freddie je v ponedeljek, 14. oktobra 1986, kričal naslov na prvi strani Suna – prispevek je bil označen kot 'ekskluziven'. Freddie je bil razjarjen.

	Rekel je, da se ni šel testirat, kot je namigoval časopis, in zaradi zgodbe je bil nekaj dni zelo razdražljiv. Bil je na trnih in nekaj dni je razmišljal samo o prispevku. Ponavadi se Freddie ni veliko zmenil za medijska namigovanja, a tokrat so mu stopili na žulj. Verjetno ga je potihem skrbelo za svoje zdravje. Preden sva se spoznala, je namreč več kot samo okusil hiter tempo življenja uspešne rock zvezde – seks, mamila in rock'n'roll in pa celo vrsto tujcev za eno noč.

	Tisti dan, ko je Sun objavil zgodbo, sem se vrnil v službo v Savoyu k enoličnemu delu v brivnici. Dan je bil slab. Zgrozil sem se, ko sem izvedel, da je hotel prodal koncesijo. Spoznal sem novega lastnika in name ni naredil vtisa, še manj, ko je za direktorja postavil svojega nadutega brata. Življenje v Savoyu je postalo poskočno. Novo vodstvo je staromodno brivnico poskušalo spremeniti v moderen frizerski salon. Moje službeno življenje je postalo nevzdržno, a sem vsaj imel Freddieja in Garden Lodge in sem se imel k čemu vrniti domov.

	Tisto leto ob božiču se je skupina Queen odločila izdati album 'živih' verzij mnogih svojih hitov, imenoval se je Live Magic. Dogovorili so se tudi, da si bodo vzeli najboljši del leta prosto, da si napolnijo baterije in se posvetijo solo projektom.

	Njihova odločitev je takoj porodila medijska namigovanja, da so tik na tem, da se razidejo. Podobne zgodbice so krožile ves čas, a niso bile resnične – daleč od tega. Včasih, kadar je Freddie delal s Queeni, sem na podlagi njegovega razpoloženja vedel, da je prišlo do kakšnega prepira, ampak to je bilo zelo redko in tudi pričakovano. V navalu jeze je marsikdo od njih rekel, da bo odšel, a tega ni nihče mislil resno. Bili so štirje izjemno kreativni umetniki, tu in tam vsak po svoje temperamenten, ko je zagovarjal svoj pogled na določeno stvar. Kadar so se grdo sporekli, so se hitro pobotali in kadar je bilo to potrebno, je znal biti Freddie nadvse diplomatski mirovnik.

	Ker je imel Freddie kar naenkrat veliko prostega časa, sem pomislil, da bo spet začel zahajati v klube, a zgodilo se je ravno nasprotno. Podobno kot jaz se je raje zadrževal doma. Najino življenje v Garden Lodgeu je postalo zelo umirjeno. Večino sobotnih večerov sta Phoebe in Joe šla ven, naju pa pustila sama, da sva se crkljala na kavču in gledala televizijo. Kakšen večer sva bila v postelji že ob desetih, kar pa ni pomenilo, da je Freddie naslednje jutro zgodaj vstal. Okrog osmih zjutraj je rad v postelji spil skodelico čaja, potem pa je še urico ali dve dremal, preden je vstal.

	Doma je bil Freddie rad obdan s fotografijami vseh, ki so mu bili blizu, povečini so bile v srebrnih okvirjih. Na velikem klavirju v salonu je bilo okrog štirideset slik mene, Joeja, Phoebeja, Mary, Barbare, Petra Strakerja in seveda mačk. S Freddiejem sva imela slike tudi ob postelji.

	Nekega večera sem v postelji listal star album s fotografijami svoje družine. Freddie je sedel ob meni in si vsako ogledal. Še posebej mu je bila všeč črno-bela fotografije mene kot dečka z družino.

	Naslednji večer je prinesel nov srebrn okvir, ki ga je kupil. »Za tvojo družinsko fotografijo – in točno vem, kam jo bom dal,« je rekel. Sliko je postavil na majhno okroglo mizico v spalnici. Vedno je bila prva stvar, ki sem jo zagledal, ko sem vstal.

	Paul Prenter je bil v Freddiejevih očeh član Družine. Bil je dolgoletni prijatelj, približno osem let je delal kot menedžer skupine Queen, a zdaj je ostal brez dela. Da bi pomagal Prenterju, ga je Freddie prosil, da bi z njim sodeloval pri nekaterih njegovih solo projektih. Proti koncu leta 1986 se je Prenterja še vedno držala smola, zato se je Freddie odločil, da mu bo omogočil malce zabave. Za božične in novoletne praznike ga je povabil v svoje stanovanje na Stafford Terraceu. Ker je bil brez ficka, mu je dal tudi denar, da je lahko med počitnicami hodil ven, kolikor si je želel.

	Sobota pred božičem je bila siva in oblačna, toda Freddie je sijal. Terryju je naročil, naj pripravi avtomobil, šla sva nakupovat v Harrods. Freddie se je odločil, da greva na nakupovalno ekspedicijo po drage parfume in losjone po britju, a nič drugega. Na oddelku parfumov je kmalu zavladala osuplost, ko je Freddie enega za drugim dodajal k svojemu naročilu. Izbral jih je toliko, da bi lahko utopil polovico Kingsbridgea. Potem pa je nastopil trenutek zadrege.

	Freddie je vsej sijoči in nasmejani prodajalki podal svojo American Express kartico, da bi poravnal ogromen račun. Prodajalka se je vrnila, bilo ji je vidno nelagodno. »Oprostite, gospod,« je rekla Freddieju, »toda prekoračili ste limit. Imate še kakšno identifikacijo?«

	»Freddie Mercury sem,« je rekel Freddie Mercury.

	»Ja, gospod,« je odvrnila prodajalka, »jaz to vem, American Express pa ne.« Transakcije ni bilo mogoče izvesti in Freddie ni bil zadovoljen. Freddie ni nikoli razumel pomena besedice ne. Tako mogočen je bil. Medtem smo z Joejem in Terryjem zbrali našo gotovino in poravnali račun.

	V rezervoarju dišav, ki jih je tisti dan kupil Freddie, je bilo jezero Lagerfeldove eau de cologne zame – bila je edina, ki sem jo uporabljal. Ob ogromni steklenički na kopalniški polici je moja spominjala na brezplačni vzorec. Freddie mi je podaril tudi predstavniški zavoj celotne Lagerfeldove kolekcije, ki ga še vedno nisem porabil, čeprav ga uporabljam vse od tistega dne.

	Božič leta 1986 je bil v vseh ozirih bolj razkošna reč kot najin prvi v Garden Lodgeu. V svoj dom sva povabila Mary, Paula Prenterja, Trevorja Clarkea in Petra Strakerja, ki je do zdaj že postal pravi družinski član. Okrog dvajset nas je skupaj sedlo k božičnemu kosilu. Ker je bila jedilnica premajhna, smo dve mizi pripravili v salonu. Po kosilu smo se lotili gore daril pod drevescem, kot se spodobi. Freddieju sem podaril srebrno škatlico za robčke, našel sem jo v majhni starinarnici takoj za vogalom Savoya.

	Potem sva na novoletni večer pripravila zabavo v Garden Lodgeu, te se bodo večno spominjali oboji, najini gostje in sosedje. Za noč Guya Fawkesa, noč kresov in ognjemetov, sem kupil ognjemet, vendar ga nisem porabil in s Freddiejem sva se odločila, da bova to storila za novo leto. S Phoebejem sva večji del dneva na vrtu postavljala ognjemet, v kamniti vazi na vsaki strani glavnega vhoda sem dal vsaj sto kresnic. Ko se je bližala polnoč, sva se s Phoebejem lotila dela. S plamenko sem prižgal kresnice. Naš ognjemet je razsvetlil nebo, sosedje so vriskali in ploskali ob vsaki barvni eksploziji nad našimi glavami.

	Nekaj dni kasneje mi je Freddie za moj osemintrideseti rojstni dan hotel podariti nakit, zajetno zlato zapestnico. Meni takšne stvari niso bile všeč, a Freddie se ni strinjal. In tako sva se odpravila v Cartiera na Bond Streetu. K sreči niso imeli nobene na zalogi. Sta pa nama v oči padla osupljiva prstana, ki ju je nekdo naročil, a ne tudi kupil – manjši je bil iz 18-karatnega zlata in prevlečen s platino. Poskusil sem ga, toda bil mi je prevelik. Veselje do kupovanja naju je minilo.

	»Ne skrbi,« je rekel Freddie, »našla bova nekaj za tvoj rojstni dan, ampak morda tega ne boš dobil ravno za rojstni dan.«

	Freddie me je vprašal, ali si želim zabavo v Garden Lodgeu, ampak po lanskem izginotju vaze sem odločno odklonil. »Ne,« sem rekel, »namesto zabave te bom peljal ven.« Šla sva v Ponte Vecchio, restavracijo nedaleč od hiše na Old Brampton Roadu, Earl's Court. Povabil sem tudi Joeja, Phoebeja, Mary in Petra Strakerja. Hotel sem jih počastiti. Ko pa sem poklical za račun, sem na kolenu začutil rahlo tapkanje. Pogledal sem pod mizo in zagledal Freddiejevo roko, polno gotovine. »Ne,« sem mu prišepnil, »jaz bom plačal.«

	Ko smo se vrnili v Garden Lodge, me je čakalo še eno presenečenje. Medtem ko sva se s Freddiejem nagnetla v velik naslonjač, odprla steklenico šampanjca in že neštetič nazdravila na moj rojstni dan, sta se Joe in Phoebe izmuznila iz sobe. Ugasnila sta luči in se ponovno prikazala z neverjetno torto v obliki ribe koi z eno samo svečo na hrbtu.

	Nekaj dni kasneje sem delal na vrtu, ko je k meni prišel Freddie. »Izvoli prazen ček,« je rekel. »Pojdi in si v Cartieru kupi kos nakita.« In tako sem se vrnil na Bond Street in izbral prstan, ki sem ga poskusil, ko sva bila tam s Freddiejem, ter jih prosil, naj ga zmanjšajo.

	Ko sem se vrnil domov, je Freddieja zanimalo, kaj sem si kupil za rojstni dan.

	»Prstan, ki sva ga videla,« sem mu povedal.

	»Ljubko,« je odvrnil.

	Na valentinovo sva drug drugemu v Garden Lodge poslala šopek rdečih vrtnic. Zvečer je bil Freddie v postelji romantično razpoložen; vedno je bil veliko bolj romantičen kot jaz.

	»Zelo te ljubim,« je rekel.

	»Vem,« sem rekel.

	»Ti me ljubiš?« je vprašal.

	»Ja, ljubim te.«

	Konec februarja je Freddie izdal solo single The great pretender, priredbo hita The Platters. Posnel ga je v Town House Studios, sodeloval pa je z Mikom Moranom, ki ga je prvič srečal na muzikalu Dava Clarka Time.

	Večer pred snemanjem videa me je Freddie prosil, naj ga ostrižem. Zatem sem ga strigel vsaka dva meseca, vse do smrti. Sedel je na stolu sredi garderobnega prostora v spalnici. Odločitev, kako ga bom ostrigel, je vedno prepustil meni, in čeprav sva bila obdana z ogledali, ni niti enkrat pogledal vanje, kaj počnem. Strigel sem ga nekoliko krajše, kot je bil vajen, a se ni nikoli pritoževal.

	»Kot se tebi zdi najbolje,« je imel navado reči.

	Freddie si ni nikoli barval las v črno – takšne je imel naravne. Na temenu je imel zaplato pleše, vendar me ni nikoli prosil, naj mu jo zakrijem. Vedel je, da to ne bi imelo nobenega smisla.

	Freddie me je povabil, da bi se jim po službi pridružil pri snemanju videa za The great pretender, obljubljal je, da bo zabavno. Res je bilo. Ko sem prispel, je vladalo zabavno vzdušje, iz garderobe so prihajali navali krohota. Snemali so ves dan, zdaj pa so si Freddie, Roger Taylor in Peter Straker nadeli ženska oblačila. Freddie si je obril brke, Terry si je z električnim brivnikom obril roke, še nekdo drug pa prsi. Ko so si vsi trije oblekli halje in začeli paradirati naokrog, je studio doživel napad histerije. Jaz sem bil solzen od smeha. Freddieja nisem še nikoli videl v ženskih cunjah, obvladal je.

	Tudi Debbie Ash je bila tam, da bi jo posneli na stolu, Freddie pa je skočil nanjo. Nikakor nista mogla biti resna, vedno znova sta prasnila v smeh. Prav tako vsi ostali.

	Snemanje se je končalo okrog dveh zjutraj in šele takrat mi je Freddie povedal, kako je potekal dan. Ko je prišel, ga je na tleh studia čakalo na stotine njegovih izrezanih podob, vendar mu niso bile povšeči, zato je tekal naokrog in vsako poravnal. Za takšne stvari so običajno skrbeli tehniki, a pri Freddieju so naredili izjemo. Vedeli so, da je šef in da bo storil, kar hoče.

	Ko je konec februarja izšel video The great pretender, se je na lestvicah uvrstil najvišje izmed vseh njegovih solo hitov. Z uspehom je bil izjemno zadovoljen in v hiši je nam trem, mislim, da tudi Mary, povsem nepričakovano dal 'bonus', da bi si kupili nekaj posebnega.

	Isti mesec je Freddie poletel, da bi se prvič sestal z operno pevko Montserrat Caballé. Med Magično turnejo je na španski televiziji povedal, da zgolj upa, da jo bo kdaj spoznal, in izkazalo se je, da je oddajo gledala. Uredila je vse potrebno za njuno srečanje v Barceloni, Freddie je tja poletel s Phoebejem, Mikom Moranom in Jimom Beachem. Dva velika pevca sta se srečala v zasebni jedilnici hotela Ritz.

	Freddie je rekel, da se mu niti malo ne sanja, kaj lahko pričakuje, je pa vedel, da je Montserrat nagnjena k muhavosti. Zamudila je, ko pa se je prikazala, ji je Freddie dal kaseto in bleknil: »Tole sem vam prinesel za poslušat.« Na kaseti je bila pesem Exercises in free love, ki jo je napisal z Mikom Mo-ranom. Montserrat je bil demo posnetek všeč, rekla je, da bo s Freddiejem z veseljem sodelovala pri nastajanju albuma. Domov se je vrnil v sedmih nebesih.

	Kakšen teden kasneje je prišla Caballova v London in Freddie jo je povabil na delovno večerjo v Garden Lodge. Večerja je bila le zanjo, Freddieja, Mika Morana in Jima Beacha. Freddie je izvedel, kakšno hrano ima rada – ribe in pašto – tako da je bil na meniju losos. Prišla je v večerni obleki in ko je skozi velika dvokrilna vrata vstopila v salon, se je spotaknila.

	»Oooh, sranje!« je kriknila s svojim drobnim, hihitajočim se glasom.

	Meni so jo predstavili, preden sem zgodaj zvečer smuknil v posteljo. Na odru je Montserrat videti ogromna, a za to so kriva velika ohlapna oblačila, ki jih ima najraje. V živo ni bila niti približno tako velika, kot sem pričakoval. In daleč od tega, da bi bila kakorkoli čudaška – bila je nadvse prijetna: zelo skromna, priljudna in večno se je hihitala.

	Montserrat je nameravala ostati samo na lahki večerji, naslednje jutro je imela zgodnji let, na koncu pa je ostala do zgodnjih jutranjih ur. Ko je prispela kava, je s Freddiejem in Mikom Moranom spontano začela koncert ob klavirju. Zaspal sem ob prijetnih tonih ene svetovno največjih opernih div v družbi enega najboljših rock glasov na svetu.

	Teden dni kasneje sva se s Freddiejem odpravila v Covent Garden poslušal Montsyjin (tako ji je pravil Freddie) recital. Častna gostja je bila princesa Margareta, s Freddiejem sva sedela v loži. Na začetku premora sem kar poskočil in se hotel zapoditi proti baru, pa me je Freddie ustavil.

	»Princesa Margareta je tu,« je rekel, »počakati jo morava.«

	Jaz nisem poznal protokola, ga je pa Freddie. Bil je goreč rojalist, kraljevo družino je oboževal. Edini član kraljeve družine, ki ga je dejansko spoznal, je bil princ Andrew, in Freddie ga je takoj povabil v Heaven.

	Ko se je na začetku drugega dejanja dvignil zastor in je na oder prikorakala Montserrat, je bil Freddie kot uročen. Potem, po prestavi, se je na oder vrnila z Mikom Moranom. Oznanila je, da bo zapela pesem, ki sta jo 'napisala moja nova dobra prijatelja,' dodala je še: 'Če se ne motim, je drugi nocoj med občinstvom'.

	Freddie je bil resnično presenečen. Z dlanmi si je pokril oči in se začel smejati, bil je popolnoma osupel. Luči so osvetlile Freddieja in njegov med dlani zakopani obraz, občinstvo pa je vstalo in divje ploskalo. Zatorej je vstal tudi Freddie in se tako zahvalil za aplavz, potem pa se je spet sesedel na stol. Kot začaran je poslušal Montsy, ki je zapela Exercises in free love. Po koncu predstave sva v zaodrju obiskala Montsy, potem pa smo skupaj odšli na večerjo v Garden Lodge.

	Kasneje tisti teden, ko je Montsy prišla v studio, da bi delala skupaj s Freddiejem, stvari niso potekale tako, kot je pričakovala. Mislila je, da bo za snemanje s Freddiejem dovolj, da pride v studio, zapoje nekaj pripravljenih pesmi in bo lahko šla, ni pa vedela, da Freddie dela na svoj edinstven način. Nobene pesmi ji ni napisal vnaprej. Namesto tega jo je nameraval prositi, da bi nekaj poskusila in potem to preoblikovala, dokler ne bi ujela točno določenega učinka.

	Rekel ji je: »Puccini in vsi ostali skladatelji so mrtvi. Jaz sem živ, draga.«

	In Montserrat je sprejela njegov čudaški način dela. Izkazal se je za zelo zahtevnega. Kasneje je priznala, da je med temi seansami Freddie iz njenega glasu izvabil več, kot je sploh vedela, da je sposobna.

	Tisti dan, ko bi naj Queeni prejeli nagrado Ivorja Novella za izjemen doprinos britanski glasbi, sva se s Freddiejem grdo sporekla. Jeza ni trajala dolgo, je pa bil Freddie dovolj nejevoljen, da mi je rekel 'prekleta irska čarovnica', ko sva se iz Garden Lodgea odpravila na slovesnost. Ko sva se vrnila domov, je bil Freddie spet dobre volje, jaz pa sem njegov besni izgred pripisal živcem.

	Ko sva zvečer legla, se mi je opravičil. Potem sva se poljubila in se pobotala.

	»Eno veliko mehko srce te je,« je rekel.

	Bilo je res in mislim, da ga je to privlačilo. Čeprav dajem videz grobijana, sem v resnici zelo nežen.

	Pred veliko nočjo sem odpotoval domov na Irsko k svoji družini. Prepričan sem, da je moja družina sumila, da sem gej, čeprav nisem nikoli rekel ničesar in jim nisem nikoli omenil, da sem Freddiejev ljubimec. Bival sem pri mami, ki ni imela telefona, kar je pomenilo, da sem moral prepešačiti več kilometrov do najbližje govorilnice, da sem lahko poklical Freddieja. Na dan, ko sem se nameraval vrniti, sem Freddieja poklical domov. Vprašal me je, kdaj se vrnem, zvenel je nekoliko napeto, zato sem takoj posumil, da je nekaj narobe.

	»Zdravniki so mi pravkar odstranili veliko zatrdlino,« mi je povedal. Prosil sem ga, naj mi pove več, vendar je rekel, da o tem ne želi govoriti po telefonu in da mi bo več povedal, ko se vrnem domov.

	»Prav, ne skrbi,« sem rekel. »Jutri bom doma.«

	Najprej sem pomislil, da Freddie malce pretirava. Če je bil poklapan, je znal po telefonu zveneti še bolj dramatično, da bi osvojil več moje pozornosti.

	Ko sem se naslednji dan vrnil v Garden Lodge, je bil Freddie v najini spalnici. Legel sem k njemu in ga objel, on pa se je privil k meni in mi povedal, česar mi ni mogel povedati po telefonu.

	Pokazal je majhno znamenje na rami, nič večje od nohta, in na dva šiva v njem. Zdravniki so mu vzeli delček tkiva, da so opravili teste. Pravkar je dobil izvid. Imel je aids.

	»Ne trapaj,« sem mu rekel. Nisem mogel verjeti. Zagotovo so se zdravniki zmotili. »Kdo je opravil test?« sem vprašal. »Pridi, obiskala bova še koga drugega. Morava dobiti drugo mnenje.«

	»Ne,« je odvrnil Freddie. »Bil sem pri najboljših.« To je bilo res. Freddie si je lahko privoščil najboljše, česa slabšega ne bi sprejel.

	»Če me želiš zapustiti, razumem.«

	»Prosim?«

	»Če bi me rad zapustil in se odselil iz Garden Lodgea, ti tega ne bom preprečil. Razumel bom,« je rekel.

	»Toda jaz te ljubim,« sem odgovoril. »Ne bom te zapustil – ne zdaj ne nikoli. O tem ne bova več govorila.«

	Freddie me je pogledal, tesno sva se objela. Posledic tega, kar mi je pravkar povedal, nisem nikoli resnično dojel. Na kaj takšnega nisem bil pripravljen, prav tako nisem imel pojma, kako naj se s tem spopadem. Namesto tega sem vse skupaj poskušal karseda odmisliti.

	V mnogih ozirih sem še vedno upal na čudež – na napačno diagnozo. Razen tega, da sva odtlej prakticirala varen seks, me ni niti za trenutek skrbelo za svoje zdravje.

	Freddie mi je večkrat predlagal, da bi se tudi sam testiral za aids, vendar se nisem, pa tudi svoje odločitve mu nisem pojasnil.

	Resnica je, da nisem videl, kaj dobrega bi testiranje prineslo. Če bi bil HIV-pozitiven ali imel aids, sem bil prepričan, da bi Freddieja pekla vest, ker bi ga najverjetneje dobil od njega. Če bi bil test negativen, bi bilo nepošteno do Freddieja, češ: »Ja, smola. Z mano je vse OK!« Edino, kar je bilo pomembno, je bila skrb za Freddieja in da sem ga poskušal ohraniti zdravega.

	To je bilo zadnjič, da sva odkrito govorila o njegovi bolezni. Pogovarjanja o bolezni ni nikoli maral. Če se je v zvezi z aidsom kaj pojavilo na televiziji, sva zamenjala kanal ali jo izklopila. Ni šlo za to, da bi bila nesočutna do drugih obolelih, Freddie preprosto ni maral opominjanja na svojo usodo.

	Mary je bila edina druga oseba, ki ji je že takrat povedal za svoje stanje, vedel je tudi Jim Beach. (Kasneje je svojo bolezen razkril Dominique, partnerici Rogerja Taylorja, potem ko mu je povedala, da ima raka na dojkah; hotel ji je dati vedeti, da se z njim lahko kadarkoli pogovori.) Ko je Freddie povedal meni, je bil Joe na počitnicah v Ameriki.

	»Naj povem Joeju?« me je vprašal Freddie.

	»Seveda mu povej,« sem odvrnil.

	Dokler nisem izvedel, da ima Freddie aids, se nisva nikoli zmenila za zaščito – kadar sva se ljubila, ni šlo nikoli za varen seks. Ko pa sem izvedel za njegovo stanje, se je vse spremenilo in nikoli več nisva imela spolnega odnosa brez kondoma. Pravzaprav so kondomi postali del Joejevega tedenskega nakupovalnega seznama. V naslednjih tednih je Freddie opravil še več testov, a vse potihem in o njih nisva nikoli govorila.

	Po tako grozljivi novici se je Freddie še bolj kot prej vrgel na delo in zaključil urejanje Garden Lodgea po svojih željah. Prostori in stene, ki so bili še pretežno prazni, so bili kmalu popolnoma spremenjeni.

	Ribnik z ribami koi na vrtu je bil dokončan in pripravljen za ribe. Da bi ga preizkusili, sem kupil kak ducat zlatih ribic in zlatega jeza, a bili so tako drobceni, da so bili skoraj nevidni. Terry je izvedel za prodajalca rib iz Enfielda, Middlesex, ki je imel na zalogi ribe koi, in nekega večera sva se s Freddiejem odpravila na ogled. Možakar nama je povedal, da čez nekaj dni pričakuje novo pošiljko rib z Japonske in dogovorili smo se, da naju bo obvestil, takoj ko bodo prispele, da si jih bo Freddie lahko prvi ogledal. Nekaj dni kasneje je zazvonil telefon – ribe koi so prispele. Pohitela sva k prodajalcu, zaradi zapletov na carini pa sva prispela prej kot ribe. Ko je dragoceni tovor naposled le prišel, rib je bilo okoli petdeset, so jih iz transportnih akvarijev nežno prestavili v razstavne. Večina rib je bila dolga okrog petdeset centimetrov, zrastejo pa skoraj dvakrat toliko.

	Videti so bile veličastne in Freddie je bil fasciniran. Potem je vprašal, koliko stanejo, in izvedel, da med 75 in 2.000 funtov.

	»OK,« je rekel Freddie. »Dajte mi ugodno ceno za vse skupaj.«

	Ne da bi trenil z očmi, je prodajalec preračunal znesek in Freddie je sprejel ceno 12.500 funtov za vse ribe koi. Možakar je hotel obiskati našo hišo in preveriti, ali je ribnik ustrezen. Po ogledu je vztrajal, da morava namestiti mehanski filter. Sicer je bil ribnik idealen.

	Ribe bi morale biti vsaj dva tedna v karanteni, ampak takoj ko so namestili filter, so jih dostavili v Garden Lodge in kmalu so postale središče pozornosti, ko so prišli na obisk prijatelji. Iz nedeljskega kosila sva naredila pomemben dogodek, ki je postal neke vrste tradicija. Običajno je sredi dopoldneva prišlo pet ali šest ljudi na pijačo, za mizo smo sedli okrog dveh popoldan. Kosilo je trajalo do štirih ali petih, potem pa smo lenarili na vrtu ali v hiši, glavna sestavina je vedno bil smeh.

	4. maja je Freddieja potrla še ena Sunova zgodbica. In tudi mene. Po vsem tem, kar je Freddie storil zanj, mu je Peter Prenter zarinil nož v hrbet.

	'Aids je ubil dva Freddiejeva ljubimca' je bil naslov prispevka, ki je obsegal tri strani. Tony Bastin iz Brightona in John Murphy, stevard American Airlina sta zaradi te bolezni umrla leta 1986 in Prenter je trdil, da ga je pozno neke noči poklical Freddie in mu izlil svoje strahove glede aidsa.

	V prispevku sem bil kot njegov ljubimec omenjen tudi jaz. Najprej sem pomislil na svojo družino na Irskem in kaj si bo mislila o meni. Kmalu sem jih nameraval obiskati in če jih bo zgodba dosegla, bodo zagotovo razočarani, ker niso izvedeli od mene, pač pa od nekoga tretjega, časopisa, da imam tako slavnega ljubimca. Kaj takšnega bi jim veliko raje povedal osebno.

	Ko sem tisti dan prišel iz službe domov, sva se s Freddiejem pogovorila o Petrovi izdaji. Tega ni prenesel. Ni mogel verjeti, da je lahko nekdo, ki mu je bil tako blizu, tako zloben.

	Kasneje sva izvedela, da je časopis za zgodbo Prenterju plačal okrog 32.000 funtov. Po tem Freddie ni nikoli več spregovoril z njim. Prav tako so ga na hladno dali Elton John, John Reid in drugi.

	Naslednjih nekaj dni je Sun postregel s še več prispevki in z vsako epizodo Prenterjeve zgodbe je Freddie postajal bolj jezen. Prenter je časopisu prodal tudi več zasebnih Freddiejevih fotografij, na katerih je poziral s svojimi ljubimci, tudi z mojim predhodnikom Winniejem Kirkenburgerjem, pod naslovom 'Vsi kraljičini možje'.

	Prenter je časopisu povedal veliko podrobnosti, na dolgo je razpredal o Freddiejevih divjih dneh z mamili, ko si je redno delil črtice kokaina z Rodom Stewartom in Davidom Bowiejem, včasih celo na zlatih ploščah. Prenter je razkril tudi, da sta Freddie in DJ Kenny Everett prekinila prijateljstvo po prepiru zaradi kokaina.

	Freddie se je resnično skregal z Everettom. Očitno sta se neko noč skupaj zabavala in Everett je trdil, da Freddie preveč izkorišča njegovo gostoljubnost. V resnici je Freddie trdil, da je bilo ravno obratno in da je Everett izkoristil njegovo gostoljubnost. Pobotala se nista nikoli in medtem ko sem jaz živel v Garden Lodgeu, ni tja prišel niti enkrat. Tudi kadar sva šla ven v londonske gej klube in je bil tam Everett, s Freddiejem nista nikoli spregovorila. (Ko je Freddie umrl, so časopisi objavljali izmišljene zgodbice, da ga je Everett redno obiskoval vse do smrti.)

	Ko sem o težavah, ki jih je povzročil Prenter, govoril s svojim bivšim fantom, Johnom Alexandrom, sem izvedel, da je bil Prenter zloben za mojim hrbtom že za božič. John se je z njim sporekel na zabavi pri Kennyju Everettu. Prenter je na ves glas razlagal o meni, navrgel je veliko nesramnih opazk. Sčasoma se je John naveličal njegove tirade in ga je izzval. Vprašal ga je, kako dobro me pozna, in ko je Prenter nekaj zamomljal v odgovor, mu je povedal, da je moj bivši. Prenter je utihnil in preostanek večera se mu je izogibal.

	Nekajkrat po Sunovih zgodbicah je Prenter poklical v Garden Lodge, toda Freddie ni hotel govoriti z njim. Prenter je hotel svoje podlo postopanje opravičiti, češ da so ga mediji več tednov tako vztrajno nadlegovali, da se je naposled pod pritiskom zlomil in jim določene stvari povedal pomotoma. Freddie sploh ni hotel slišati Prenterjevih izgovorov, bil je neodpustljivo razočaran. Najbolj žalostna posledica Prenterjevega početja je bila, da je Freddie popolnoma izgubil zaupanje v druge ljudi, razen nekaj izbrancev. Zatem ni sklenil niti enega prijateljstva več.

	Freddie se mi je pogosto smilil. Kljub vsemu, kar je imel – denar in uspeh – ni mogel živeti normalnega življenja. Ni se mogel sprehajati po ulicah ali iti v trgovino, ne da bi ljudje strmeli vanj, kar je še najbolj sovražil.

	Prenter in Sun sta Freddieja močno prizadela. Sklenil je, da mora stran, da se mu bodo zacelile rane, in tako sva odpotovala na tedenske počitnice na Ibizo. Joe, Phoebe in Terry so šli z nama.

	Na letališčih smo se poslužili posebne formacije, da smo zaščitili Freddieja – potrebno je bilo zgolj to, da ga je opazilo nekaj fanov in že smo bili obdani z gnečo. Če že kaj drugega ne, so nam takšni incidenti kradli čas. Torej, jaz sem hodil pred njim, Joe, Phoebe in Terry pa so ga zakrili od strani. Freddie je imel pogled prikovan v tla, izogibal se je vsakršnemu očesnemu stiku.

	Zdi se malo verjetno, ampak za človeka, okronanega kot najbolj pozornost vzbujajočo in priljubljeno rock zvezdo, je bil Freddie v zasebnem življenju resnično izjemno zadržan. Če so ga oboževalci presenetili, se je znašel v grozni zadregi, nam pa je prišepnil: »Spravite me od tod!«

	Navado nam je imel šepniti še nekaj, kar se mi je vedno zdelo zabavno. Če smo bili v javnosti in je moral na stranišče, je rekel samo: »Pi pi!«, eden od nas pa ga je pospremil do najbližjega stranišča in počakal pred njim, da se je lahko v miru polulal.

	Na Ibizo nas je spremljalo nekaj novega, in sicer majhen medicinski kovček – odslej je šel vedno z nami, kadar smo zapustili Britanijo. V njem je bilo vse od tablet paracetamola do obližev, ki jih je Freddie uporabljal za zdravljenje aidsa. Le injekcij ni bilo nikoli v torbi, hranili smo jih ločeno. Med oddihom na Ibizi smo bivali v odročnem razkošnem hotelu Pike's, petsto let stari nekdanji kmetiji. Tam smo bili komaj pet ur, pa sem od Freddieja že dobil nov vzdevek, sveti Frančišek Asiški, ker so okoliške mačke in psi nenehno prihajali k meni po pozornost.

	Čez dan smo vsi skupaj poležavali ob bazenu in se sončili, zvečer pa smo šli v ibiške gej bare in klube. Ampak tudi tam je bil Sun Freddieju za petami, njihov fotograf ga je posnel med igro tenisa, videti je bil zavaljen.

	Na desnem stopalu se je Freddieju naredila rana, pestila ga je do konca življenja, sčasoma mu je vse bolj ovirala hojo.

	Ob koncu počitnic sta se Freddie in Montserrat kot presenečenje prikazala na festivalu Ibiza ’92, da bi proslavili špansko gostovanje olimpijskih iger pet let kasneje. Večer je bil čudovito dekadenten, potekal je v razkošnem Ku Clubu v San Antoniu pred elitnim občinstvom, štelo je okrog petsto ljudi – rekli smo jim 'čudoviti ibiški ljudje'. Tisti večer je igralo več skupin, med drugim Spandau Ballet, Duran Duran, Marillion in Chris Rea. Freddie in Montsy sta ostala presenečenje vse do nastopa.

	Jaz sem se kot ponavadi pomešal med občinstvo. Ko je zadnja skupina odšla z odra, je zavladalo malodušje, potem pa sta na oder skupaj prikorakala Freddie in Montsy in množica je ponorela. Po prvih akordih Barcelone so vsi utihnili, meni so se naježile kocine. Ko sta Freddie in Montserrat prvič javno zapela Barcelono, je množica popolnoma molčala. Čutil se je ponos, ki jim ga je vlivala pesem. Nekateri so celo potočili nekaj solz.

	Po koncu pesmi je množica izbruhnila v aplavz. Eni so skakali v zrak in mahali, drugi so slekli suknjiče in jih vrgli na oder. Slišal sem nekega mladega Španca, ki je navdušeno vzkliknil: »To je nova španska himna!« Potem pa je nebo razsvetlil eden najdaljših ognjemetov, kar sem jih kdaj videl.

	Po šovu je Freddie resnično užival, najprej v Ku Clubu, potem pa še na zabavi v Pike'su. Barcelona je med ljudmi požela tolikšen uspeh, da se je počutil, kot bi osvojil prvo nagrado v vsem. Olimpijskemu komiteju je bila pesem tako zelo všeč, da so obljubili, da bo postala himna olimpijskih iger v Barceloni.

	Spet v Londonu sta se Freddie in skupina Queen pogajala z založbo EMI za svoj naslednji album, situacija je bila zelo napeta. Ko sem se neki dan vrnil domov, sem takoj začutil, da je nekaj zelo narobe. Joe je stal ob pomivalnem koritu v kuhinji, Freddie pa je sedel na mizi. Držal se je izjemno strogo.

	»In tudi ti si odpuščen!« je zasikal name.

	»Prosim?«

	»Jima ne moreš odpustiti,« je Joe porogljivo rekel Freddieju.

	»Zakaj ne?« je bevsknil.

	»Ker ne dela zate!«

	»Oh, pa res, kajne?« je odvrnil Freddie. Potem je nekaj sekund molče sedel, preden je izbruhnil v smeh. Očitno je Freddie v navalu jeze v hipu odpustil vse osebje. Potem je, kot bi ga nekaj pičilo, spet vse zaposlil. Čeprav mene Freddie ni odpustil, sem kmalu ugotovil, da moja služba v Savoyu ni več gotova. Stvari v brivnici so se zapletale. Nekaterim svojim rednim strankam sem omenil, da se bom morda poslovil in da še ne vem, kje se bom zaposlil. Sredi julija sem imel vsega dovolj. Ko sem ostrigel še zadnjo stranko, sem poklical lastnika, prosil sem ga za pogovor, vendar ni imel časa. »Prav,« sem rekel. »Danes ob pol petih dajem odpoved.« Ni me vprašal, zakaj, me je pa vprašal, če bi delal še mesec dni. Odklonil sem.

	Poklical sem Freddieja v Garden Lodge, da bi mu povedal, kaj se je zgodilo. Oglasil se je Joe in me obvestil, da je Freddie v jedilnici na kriznem sestanku z Jimom Beachem in ostalimi ter da je izrecno naročil, da ga ne sme nihče motiti. Vztrajal sem, da je Joe šel iskat Freddieja, in potem sem mu povedal.

	»Je že v redu, dragi,« je mirno rekel Freddie. »Jutri boš začel delati zame na vrtu. Ko prideš domov, se bova pogovorila o plačilu.«

	Ko sem prišel v Garden Lodge, me je Freddie čakal. »Daj mi objemček,« je rekel. »Odlično! Vesel sem, da ne boš več delal tam.« Potem sva se pogovorila o opravkih na vrtu, ki bi jih lahko prevzel od občasnih vrtnarjev. Rekel sem, da bom delal kot njegov vrtnar samo pod enim pogojem – da se ne bo nihče, tudi on ne, vmešaval v to, kaj počnem in kako. Strinjal se je. In ne samo to, dobil sem celo povišico – po odvedenih davkih mi je ostalo 600 funtov mesečno.

	Naslednje jutro ob zori, ko je vsa hiša še mirovala, sem začel s svojo novo vsakodnevno rutino na vrtu. In takrat se je začela še ena rutina. Vsako jutro, ko je Freddie vstal, je pogledal skozi okno spalnice, me poiskal, mi pomahal in zaklical: »Heeej!«, preden je prišel dol na skodelico čaja.

	Kmalu sem sprevidel, da lahko na vrtu opravljam poln delavnik. Čeprav je bil lepo urejen, je bilo še vedno potrebno posaditi veliko rastlin in dodati barve.

	Sicer naj bi delal samo v Garden Lodgeu, občasno pa sem šel tudi v Maryjino stanovanje in uredil še njen vrt, ga očistil. Na enem takih obiskov sva z Mary prvič spregovorila o Freddiejevi bolezni. Vedno je bilo nemogoče vedeti, kaj si misli Mary, in ne vem, ali je bila ob novici tako šokirana kot jaz. Kakorkoli, ko sva spregovorila o tej temi, je obema drhtel glas. Freddieju tega nisem nikoli omenil, a z Mary sva sklenila, da bova storila vse v najini moči, da bodo vsi še naprej skrbeli za Freddieja in da bomo njegovo počutje za vsako ceno prikrili medijem.

	Freddiejevo stanje se je kmalu začelo kazati telesno. Nekaj velikih rdečih znamenj se mu je pojavilo na hrbtišču dlani in na levem licu. Imenovale so se Kaposijevi sarkomi ali KS. Prva znamenja so mu nevtralizirali s pomočjo laserja, toda bledela so zelo počasi. Zdravljenje je za seboj pustilo rahle madeže, ki jih je pred vsakim javnim nastopim skril z make-upom. Pojavila se mu je tudi odprta rana na desnem meču. Zdravili smo jo s posebnimi pripravki, da ni mezelo iz nje, a zacelila se ni nikoli.

	Freddieja je vedno bolj skrbelo za zdravje rib koi kot za svoje. Avgusta smo opazili, da so ribe postale precej brezvoljne, potem pa sem neko jutro dve manjši ribi našel mrtvi, plavali sta na gladini. Poklicali smo prodajalca, ki nam jih je prodal, in prišel jih je pogledat. Povedal nam je za več bolezni, ki jih lahko pestijo, ni pa nam dal nobene rešitve za naš problem. Bili smo čisto iz sebe.





6





Uverture in začetniki


	Barbara Valentin je poletje leta 1987 preživljala v Garden Lodgeu. S Freddiejem sta sanjarila o tem, kaj bi počela, potem pa sta se odločila, da gresta za nekaj dni v Avstrijo. O njunem izletu nisem vedel ničesar in ko se je dvojica odpravljala na letališče, sem bil na lestvi in obrezoval bršljan okrog hiše.

	Videl sem Freddieja, kako se ozira navzgor proti meni in mi nekaj vpije, vendar ga nisem dobro slišal. Mislil sem, da gresta nakupovat. Šele ko sem splezal z lestve in šel v hišo, mi je Joe povedal, da sta za nekaj dni odpotovala.

	Freddie in Barbara sta se nameravala vrniti v nedeljo, prišla pa sta en dan prej, v soboto. Freddie me je takoj poiskal in poljubila sva se. Vprašal sem ga, zakaj se je vrnil prej.

	»Ker sem hotel biti s tabo,« je rekel.

	In Barbara je potrdila, da mu je bilo brez mene hudo.

	»Resnično te je pogrešal,« je rekla.

	Nikoli nisem srečal nikogar, ki bi v kopanju užival bolj kot Freddie. Kopel si je privoščil vsak dan svojega življenja takoj zjutraj ali pa kasneje čez dan in vodo je imel rad karseda vročo. Z lahkoto se je lahko eno uro namakal v kadi, včasih pa so se te kopeli spremenile v takšno predstavo, da sta ga prišla gledat tudi Joe in Phoebe.

	Zatem ko sem neko nedeljo pokosil trato, sem se šel preobleč in ko sem hodil proti spalnici, sem slišal Freddieja, ki si je prepeval v kadi. Zagledal sem prizor, ki ga nikoli ne bom pozabil. Prvič je v jacuzzi dal penečo kopel in seveda je občutno pretiraval s količino. Ko je iz šob začela teči voda, je bila kopalnica naenkrat polna pene. Iz živega kupa pene sem lahko razločil le oči, Freddie pa je na ves glas prepeval pesmi Marilyn Monroe in Judy Garland, vsake toliko pa je še brcnil v zrak.

	Čeprav se je Freddie rad kopal, pa ni veliko časa preživel pred ogledalom. Umil si je zobe in se gladko obril, toda to je bilo vse. Prav tako ni imel zbirke mil in šamponov, uporabljal je zgolj znamko Lancaster – nesramno drago, seveda.

	Velikokrat, ko si je Freddie pred spanjem šel umit zobe, je pritekel iz kopalnice in kričal: »Pajek! Spravi ga ven. Jaz ne morem.«

	Bil je malce arahnofoba – pajke je sovražil. Vstal sem, ujel pajka in ga vrgel skozi okno. Freddie ni maral pajkov, a škodovati jim ni hotel in nikoli ni rekel, naj kakšnega ubijem. Všeč mu je bilo, če sem jih ujel v kozarec ali škatlico in jih spravil iz hiše.

	Proti koncu poletja se je težava s Freddiejevimi ribami koi še poslabšala. Umrla je njegova najljubša, dolga šestdeset centimetrov, globoko zlate barve. Poklical sem prodajalca, vrnil se je, tokrat s specialistom. Vsi smo zaskrbljeni čakali, ali bo specialist ugotovil, v čem je problem.

	Brez vsakršnega opozorila in tik pred Freddiejevim nosom je možakar v mrtvo ribo zarinil nož in jo odprl, potem je rekel, da z ribo ni nič narobe in jo odvrgel. Freddie je bil čisto iz sebe, bil je besen. Možakarja nista znala pomagati in sta odšla. Ko so se za njima zaprla vrata, je Freddie pritekel k meni in zahteval, naj hitro najdem specialista za ribe, ki ve, kaj počne.

	Telefoniral sem vsem veterinarjem v Londonu in naposled sem našel človeka, ki je delal v veterinarski skupini The Ark. Prišel je v hišo, omamil nekaj rib in jih pregledal, potem jim je dal zdravilo. Prav tako nam je dal nekaj predlogov, kako lahko izboljšamo kakovost vode.

	Prihodnjo nedeljo je umrla večina rib, zato sem ves obupan poklical londonski živalski vrt, vendar nam tudi oni niso znali pomagati. Na pomoč nam je priskočil Mike Moran. Imel je prijatelja, ki je imel ribe koi in je poznal znanega londonskega strokovnjaka zanje, Neila Porterja, ki je bil takšen fanatik, da se je odpovedal zdravniški praksi, da se je lahko v celoti posvetil tem ribam.

	Neila sem poklical domov in mu pojasnil žalostno zgodbo. Potem sem omenil, da so ribe last Freddieja Mercuryja.

	»Freddieja Mercuryja iz skupine Queen?« je vprašal.

	»Ja.«

	»No, za ogled računam 60 funtov,« je rekel Neil.

	»Prav,« sem odvrnil. »Kdaj ste lahko tukaj?«

	Rekel je, da bo poskusil priti popoldan, in res je prišel. S seboj je prinesel opremo, mreže in visoke ribiške škornje, pripeljal pa je tudi sinova, ki sta očitno bila Freddiejeva fana. Neil je ribe naključno jemal iz ribnika in jih pregledal pod mikroskopom. Na nekaterih je našel zajedavce. Vprašal sem ga, kaj natanko lahko naredimo, da bo ribnik bolj zdrav.

	»Za začetek, ta filter je nekoristen,« je povedal. »Iz vode ne očisti bakterij.«

	Vprašal je, kje smo kupili ribe. Povedal sem mu. »A tako,« je rekel in zmajal z glavo. »Torej, predlagam lahko samo to, da se jutri vrnem in vse ribe odpeljem v osamo in jih pozdravim.« Freddie je pristal in tako smo vse ribe poslali proč.

	Medtem ko so bile ribe na zdravljenju, sem moral poskrbeti za nov filter in preureditev ribnika.

	S Freddiejem sem se posvetoval o vsakem koraku, pojasnil sem mu, kaj je treba zgraditi ali namestiti, ampak glede takšnih stvari je bil vedno enak: če sem prepričan, da je nekaj potrebno storiti, potem mi v zvezi s tem ni treba spraševati njega. »Prav,« je imel navado reči, »stori to. O tem mi ne govori. Če misliš, da je nekaj treba narediti, to preprosto naredi.«

	Ob Garden Lodgeu je majhna uličica, Logan Mews, in za desno steno hiše sta bili majhni hiški z garažo, združeni v eno. Hiški sta nekoč pripadali Garden Lodgeu in Freddie je imel predkupno pravico, če bi bili kdaj naprodaj. Letos sta prišli hiški na trg, cena je bila okrog 300.000 funtov. Freddie je dal lastniku ponudbo, ki je ni mogel zavrniti – s čekom bo plačal polno ceno, a takoj ko so bili papirji urejeni, je hotel, da se hiški izpraznita.

	Freddie je podal možakarju ček, pospremil ga je z nepozabnimi besedami: »Tako, zdaj pa odjebi.«

	Takoj ko je Freddie dokončal še zaključne podrobnosti v Garden Lodgeu, se je lotil novega projekta, in sicer je hotel hišo na Logan Mewsu spremeniti v dom. Vanjo so se preselile ekipe arhitektov, da bi naredile načrt za obnovo. The Mews, kot je hiša postala znana, je hotel spremeniti iz propadajočega stanja v elegantno trisobno hiško za goste. Jasno je bilo, da je imel Freddie v mislih dokončati še ogromno stvari, preden bi ga premagala bolezen. Hotel je zapustiti delček raja na zemlji.

	Prav tako se je ob The Mews odločil tudi zgraditi rastlinjak. Skiciral je zamisel za neobičajno stavbo z dvojno kupolo in najel podjetje, da bi jo zgradilo. Česa takšnega niso videli še nikoli, so pa pristali, da bodo naredili točno tako, kot si je Freddie zamislil. Stvari so prispele po delih, ko pa so vse skupaj sestavili, je izgledalo čudovito.

	Septembra sva se vrnila v Pike's, samoten hotel na Ibizi, na še ene počitnice. Potovala sva v stilu, letela sva z zasebnim letalom za deset ljudi. Z nama so bili Joe, Phoebe, Terry, Peter Straker in novinar Daily Expressa David Wigg. Istočasno so bili na otoku Brian, Roger in John s svojimi družinami.

	Freddie je na Ibizi načrtoval praznovanje svojega enainštiridesetega rojstnega dneva – ogromno zabavo v Pike'su, skupaj z Johnom Reidom, ki je imel rojstni dan dan ali dva kasneje. Hvaležna španska vlada in njen olimpijski komite, ki je še vedno mrmral Barcelono, sta poravnala velik del stroškov, če ne celo vse.

	Ne vem, ali je Freddie znal plavati. Zagotovo pa ga nisem nikoli videl. Zdelo se je, da se vode boji. Nekega popoldneva smo šli s Tonyjem Pikom, lastnikom hotela, na izlet z barko in opazil sem, da je Freddie pošteno nervozen. Ko pa smo bili na morju, je na skrbi pozabil in nadvse užival. Da bi ga še dodatno sprostili, smo odprli veliko steklenico šampanjca Magnum.

	Ko smo se vrnili na kopno, je Freddieja vrgla iz tira novica, da John Reid ne bo prisoten na zabavi. Freddie je bil besen. Za večer je naročil poseben ognjemet, ki bo na nebu izrisal voščilo: »Vse najboljše, Freddie in John.« Freddie je odredil, da naj priprave nemoteno tečejo naprej, vključno s prevozom okrog osemdesetih gostov iz Londona v zasebnih DC-9 in njihovo namestitvijo v hotelu, vse na Freddiejeve stroške. (V letu so vsi tako zelo uživali, da je bil skoraj tako nepozaben kot zabava.)

	Na dan zabave, ko smo poležavali ob bazenu v Pike'su, je k meni prišel John Deacon. Jasno je bilo, da Freddie ne more več skrivati, da postaja resno bolan. John je opazil znamenja na Freddiejevi nogi, edini namig, ki je izdajal njegovo stanje. John me je neposredno, a diskretno vprašal, od česa jih ima. Odgovoril sem, kot da ne bi bili nič pomembnega: »Alergičen je na sonce.« In pri tem je ostalo. Nadel sem si pogumen izraz in skrival občutke, da John ne bi posumil, da je nekaj narobe. Po tem rojstnem dnevu sem vedel, da se začenjajo moja zadnja leta s Freddiejem.

	Na zabavo so prišli vsi britanski gostje, pa tudi ibiški. Hotelsko zemljišče je bilo okrašeno s prozornim barvnim papirjem, ki je tekel od hotelskega dvorišča mimo barskih mizic do bazena. Tisti prijetno topel večer je v Pike'sa prišlo morda celo tisoč ljudi uživat Freddiejevo neustavljivo gostoljubnost. Vročina je opustošila torto, narejeno po Gaudijevem navdihu – stopila se je. Namesto nje so naredili ogromno nizko torto, nositi jo je moralo šest ljudi, na njej pa se je lesketal glazurni napis Barcelona.

	Ko je nad našimi glavami eksplodiral ognjemet, je množica ponorela. Po zaključku glavne prestave se je izpisalo skrajšano voščilo 'Vse najboljše, Freddie', gostje pa so oglušujoče vzklikali.

	Prvo polovico zabave je Freddie preživel zunaj med gosti, potem pa se je izmuznil v hotel v enega od salonov, kjer je zabaval prijatelje, ki so prihajali in odhajali.

	Zabava je bila v polnem teku, ko je ena izmed kresnic skoraj povzročila katastrofo – zagorel je okrasni papir. Material je bil izjemno vnetljiv in v hipu je nastal goreči zid med bazenom in sprednjim dvoriščem, kjer sem bil jaz. Mimo obraza mi je šinil velik plamen. Ogenj so pogasili, še preden bi koga opekel, le hotelski zidovi so bili nekoliko osmojeni, sicer pa ni bilo nobene resne škode. Kasneje sem izvedel, da je požar povzročil eden od britanskih gostov. Freddie je bil zelo jezen, bil je užaljen, ker se je nekdo tako grdo vedel.

	Na Ibizi je Freddie dal Davidu Wiggu iz Daily Expressa enega svojih redkih intervjujev. Ko smo se vrnili domov, je Freddie prebral Wiggov članek in zavzdihnil. »Poglej tole,« je rekel, »dal sem jim smetano in kaj so objavili? Skisano mleko.« Wigg se je kasneje opravičil, ker je časopis izrabil intervju, dodal je še, da ko ga je enkrat oddal, nanj ni mogel več vplivati; urednik ga je oklestil do neprepoznavnosti.

	Tudi Freddie je spreminjal zadeve. The Mews je bila popolnoma spremenjena in zdaj je Freddie razmišljal o tem, kako bi jo opremil. Odločil se je za posebne starinske kera-mične kopalniške ploščice, zato sva v zadnji minuti odletela nakupovat v Madrid. Našla sva ustrezno prodajalno, toda Freddie ni našel tistega, kar je iskal.

	»Imate še kakšne?« je vprašal lastnico.

	»Polna nadstropja jih imamo,« je odvrnila in ga pospremila v vsako, polno ploščic od tal do stropa.

	Ko smo prišli v vrhnje nadstropje, smo vstopili v popolnoma prazen prostor z lesenim opažem. Freddie se je zmedeno oziral naokrog.

	V opažu je bil niz vrat, za vsakimi se je skrivala stara slikarska mojstrovina. Ko je ženska odprla vrata in pokazala El Greca, se je Freddie takoj zaljubil. Slika je bila portret moškega, morda celo avtoportret, in zdelo se je, da bo skočil s platna.

	»Je naprodaj?« je vprašal Freddie. Mislil je vse, vključno z opažem. El Greco je stal okrog 750.000 funtov in Freddie ga je hotel imeti. Tukaj pa je nastopila težava.

	»Vlada ima sliko na seznamu stvari, ki so nacionalnega pomena, zato ne sme zapustiti države,« je rekla.

	Freddie je bil razočaran. Več dni je govoril samo o sliki in ko sva se vrnila v Garden Lodge, je kontaktiral enega izmed organizatorjev španskih olimpijskih iger, če bi lahko uporabil zveze in mu omogočil, da bi sliko odpeljal iz države. Toda izvedel je, da pravil ni mogoče prilagoditi, niti zanj ne.

	Ampak na čudovitega El Greca nikakor ni mogel pozabiti. Freddie je odpotoval v Madrid, da bi ga ponovno videl, ni se ga mogel nagledati. Deset minut je molče strmel vanj. Potem me je pogledal.

	»Morda pa bom moral kupiti hišo v Španiji, da ga bom lahko videl, kadar bom hotel,« je rekel. Med letom domov je resno premleval ta načrt. Čez nekaj dni je to zamisel opustil in se posvetil stvarem, ki jih je hotel kupiti bliže domu.

	Oktobra sta Freddie in Montserrat izdala single Barcelona. Založnik je hotel posneti video, da bi promoviral pesem in tako je Montsy priletela v London na snemanje. Na dan snemanja je Freddieju močno padel nivo levkocitov in zdravniki so mu delo odsvetovali. Ampak Freddie je čutil, da nima veliko časa in odločen je bil, da bo naredil, kolikor je le mogoče, preden se bo prisiljen predati – nič mu ne bo preprečilo, da posname video. Vztrajal je, da vse poteka, kot je bilo načrtovano.

	Freddiejev naslednji projekt z Montsy, snemanje celotnega albuma novih skupnih pesmi, mu je dal obilo moči. Kadar so ji koncerti po vsem svetu to dopuščali, je priletela v London in se mu pridružila v studiu za kak popoldan ali večer.

	Enkrat v oktobru je prišla na hiter obisk s pomočnico – svojo nečakinjo, ki je prav tako imela vzdevek Montsy. Freddie je odpeljal obe Montserrat, mene, Phoebeja in Mika Morana na večerjo v ekskluzivno in nesramno drago restavracijo Maxim's. Ampak izbira restavracije ni bila posrečena. Vse je bilo narobe. Gneča je bila tolikšna, kot bi sprejeli vsakogar, ki je šel mimo. Glasba je bila grozna in zelo glasna. In ko je Freddie naročil steklenico edine pijače, ki jo je imel rad – starani šampanjec Chrystal – ga niso imeli.

	Med večerjo sta se Freddie in Montserrat st. pogovarjala o svojem albumu in načrtovala naslednje delovno srečanje. Freddie je izbral dan, ona pa je pogledala Montserrat ml.

	»Kje bom takrat?« je vprašala.

	Montserrat ml. je odprla rokovnik, poiskala datum in rekla: »V Rusiji boš zvečer imela recital.«

	»Oh,« je rekla. Pogledala je Freddieja in zamahnila z roko. »Odpovej ga!«

	Freddie jo je debelo pogledal. »Ne smeš odpovedati,« je rekel.

	»Pa lahko,« je odvrnila. In je res. Freddie je bil izjemno počaščen in anekdoto je na večerjah pripovedoval še več mesecev.

	Malo kasneje, ko smo pojedli, sem kadil, Montserrat st. pa se je nagnila k meni.

	»Jim, mi daš cigareto?« je vprašala. Freddie, takrat je še vedno kadil, tega ni odobraval in se je vmešal.

	»Ne smeš kaditi – glas si boš uničila,« ji je rekel.

	»Ne, ne,« ga je lahkotno zavrnila. »Tu in tam kakšno pokadim.«

	Freddie ni mogel verjeti, da je operna pevka s kajenjem ogrožala svoj glas.

	Freddiejevo sodelovanje z Montserrat Caballé je na lestvicah poželo tako izjemen uspeh, da so jo začeli nadlegovati Freddiejevi fani. Freddieju je povedala, da je bila nad uspehom izjemno presenečena in da so jo prvič v vsej njeni karieri na letališču pozdravile gruče najstnikov.

	Velikokrat sem šel v Town House Studios, kjer sta Freddie in Montsy ustvarjala nov album. Vsi so ju navdušeno gledali, jaz, večni filister, pa sem se rahlo dolgočasil, zato sem se izmuznil v kuhinjo na pijačo. Tam so me kot 'Freddiejevega vrtnarja' predstavili Marthi Brett, članici studijskega osebja. Bila je vedra ženska, ki sem jo že prej nekajkrat srečal.

	»Boš kaj spil, Jim?«

	»Ja, prosim,« sem odvrnil. »Privoščiva si kozarec vina.«

	En kozarec je vodil k drugemu, drugi k tretjemu. Potem sva odprla novo steklenico. V nekem trenutku je k nama pritekel Terry, iskal me je.

	»Tukaj si, Jim,« je rekel. »Freddie te išče.«

	»Povej mu, da sem tu spodaj z Martho,« sem odvrnil.

	»Ampak rad bi šel domov,« je pojasnil Terry.

	»Ja, samo tega še spijem,« sem zažlobudral. Ponavadi sem bil jaz tisti, ki je postopal naokrog po studiu in čakal Freddieja, tokrat pa sta se vlogi zamenjali. Še naprej sem popival z Martho. Pol ure kasneje se je Terry znova prikazal. Freddie me je še vedno čakal.

	»Bolje, da grem, Martha,« sem rekel. Freddie ni bil vajen čakati nikogar in nad njegovo potrpežljivostjo sem bil presenečen. Bolezen mu je izsesala željo, da bi imel vse okoli sebe pod nadzorom. Zdaj ko nas je resnično potreboval, je bil veliko manj zahteven.

	Kak teden kasneje sva se nekega večera v spalnici prepirala zaradi poročnega prstana, ki sem mu ga kupil. Bila sva zunaj po klubih in njegova navada, da je pred ljudmi prstan skrival, mi je počasi začela iti na živce. Zdelo se je, kot da se ga sramuje nositi, jaz pa sem se počutil le kot začasni partner.

	»Vsakič ko greš iz hiše, snameš to prekleto reč. Zakaj?« me je zanimalo.

	Freddie ni odvrnil ničesar, le prstan si je nataknil. Potem me je poljubil in zlezel v posteljo. Po tem večeru je prstan nosil vedno, nikoli več ga ni snel, niti med umivanjem. Odtlej sem imel občutek, da je najina zveza trdna, četudi sva se kdaj pa kdaj sporekla.

	Kadar je Freddie govoril o Garden Lodgeu, je o njem vedno govoril kot o najinem domu in vedno je ponavljal, da si želi, da bi se tako tudi počutil.

	»To je tudi tvoj dom,« je imel navado reči.

	Da življenja nisem zapletal, mu nisem oporekal, a prepričan nisem bil. Zagotovo je bil najin dom, dokler je bil živ. Trudil sem se ne razmišljati, kaj bom počel in kje bom živel, ko se bom nekega dne spet znašel v svetu brez Freddieja.

	Ko se je začela približevati zima leta 1987, sem imel na vrtu vse manj dela. Iz čistega dolgega časa sem se nekega oktobrskega dne vpisal v avtošolo. Nihče od nas v Garden Lodgeu ni imel vozniškega dovoljenja. Ker smo imeli Terryja, ga tudi nismo potrebovali. Zamisel mi je bila kot izziv, nekaj, s čimer se bom zaposlil.

	Rezerviral sem poskusno dveurno lekcijo na British School of Motoring na Kensington High Streetu in nekega jutra, ko so še vsi spali, sem se izmuznil iz hiše.

	Freddie je vstal kot ponavadi in pogledal skozi okno, a me ni nikjer videl. Eno od snažilk je vprašal: »Kje pa je?«, a ni vedela. Sovražil je, če ni v vsakem trenutku vedel, kje smo vsi.

	Ko sem končno le stopil skozi vrata, me je čakal.

	»Kje za vraga si pa bil?«

	»Odločil sem se, da se bom naučil voziti,« sem rekel.

	»Zakaj pa se hočeš naučiti voziti?«

	»Kar tako,« sem odvrnil. »Le majhen izziv sem si zadal, da prekinem to rutino vrtnarjenja, vrtnarjenja in vrtnarjenja, dokler je zatišje. Poleg tega pa bo lepo zvenelo, če bom opravil izpit, da mi bo dovoljenje ostalo za zmeraj.«

	Razmislil je in mi dal blagoslov za naslednjih sedem tednov učnih ur, ki so me čakale.

	Ne vem, kaj ga je pičilo, ampak za božič 1987 je Joe hotel podariti Freddieju dva mucka. Mislim, da je Freddie Joeju omenil, da je Garden Lodge tako velik, da ga ne bi motilo, če bi Oscar in Tiffany dobila še kakšnega novega tovariša, če pa bo katera od muc želvovinka, še toliko bolje. Joe je začel že oktobra iskati mladiče želvovink, kot zadnji izhod v sili je poklical Blue Cross Animal Hospital v Victorii. Tam je našel dva popolna mladička, eden je imel pravilen želvovinast vzorec, drugi pa temno rjav kožuh. Joe je poklical domov in povedal, da se z mladičkoma s taksijem vrača domov, Freddie pa je začel neučakano korakati naokrog. V Garden Lodge sta mucka prispela v transporterju in ko ju je Freddie zagledal, se je vanju zaljubil. Mucka s pravilnim želvovinastim vzorcem je bila debela, puhasta in ljubka, medtem ko je bil mucek suhcen in rjav, prav žalosten na pogled. Pa tudi nadležno je cvilil.

	Freddie je oboževal oba in čez nekaj dni je mucko poimenoval Delilah, mucka pa raje kot očitno Samson, Goliath.

	»Goliath. Vse bo potegnil za nos,« je rekel. »Avtomatično bodo mislili, da je Samson.«

	Nekega dne je bil Freddie v Town House Studiosu, urejal je pesmi za album Barcelona, ko je v Garden Lodgeu izbruhnilo obsedno stanje. Freddie je gledal na mačke kot na lastne otroke. Nenehno je bil v skrbeh zanje in bog nam pomagaj, če bi se kateri kaj zgodilo, ko Freddieja ni bilo doma. Čez dan so mačke tekale po hiši in po posesti, zvečer pa jih je eden od nas poiskal in spravil v hišo. Ampak tisti večer Goliatha nismo mogli najti. Phoebe, Joe in jaz smo preiskali vse prostore, mrzlično smo odpirali omare in elemente. Potem smo prečesali vrt, a ga nismo našli. Iskanje smo razširili na ceste okrog hiše. O Goliathu ni bilo ne duha ne sluha.

	Vedeli smo, da bo Freddie pobesnel, če ga Goliath ne bo čakal skupaj z drugimi mačkami, ko se vrne. Iskali smo in iskali in ko se je malo pred polnočjo Freddie vrnil, Goliatha še vedno ni bilo doma.

	Takoj smo mu povedali, kako je na stvari. »Ne vemo, kje je Goliath. Nikjer ga ne najdemo,« je Joe povedal Freddieju.

	Iz Freddiejevega pogleda smo razbrali, da dan v studiu ni bil najboljši. Samo še to nam je manjkalo. Bil je na robu solz, tako zelo ga je skrbelo, kaj vse se je morda zgodilo mladičku. Tekal je po hiši in vrtu in klical Goliatha. Bili smo prepričani, da smo pogledali v vsak kot.

	Freddie je res pobesnel in v navalu jeze je skozi okno sobe za goste zalučal čudovit japonski hitači. Bil je tisti hitači, ki sva ga na Japonskem tako predano iskala. Ko se je Freddie pomiril, smo se pogovorili, kaj še lahko naredimo. Joe je predlagal, da bi v soseski izobesili letake, Freddie pa je rekel, da bo najditelju dal 1000 funtov nagrade.

	Še zadnjič sem šel na vrt in poklical Goliatha. Potem sem slišal avto, ki je ustavil pred Logan Mews. Slišal sem odpiranje in zapiranje vrat, potem pa tiho cviljenje. Poletel sem na ulico v smeri glasov. Goliath je ves tresoč se čepel pod avtom.

	Pobral sem ga in se vrnil v hišo. Freddie je bil vzhičen. Pet minut ali še več je crkljal in božal mucka. Potem ga je kot prava mačja mati oštel, vpil je na drobcenega Goliatha, ker je zapustil Garden Lodge. Temna dlakasta žogica je samo sedela, mirno poslušala Freddiejev izbruh in glasno predla.

	Kadarkoli sem delal na vrtu, je Goliath skočil name in sedel na moji rami, predel mi je v levo uho in me opazoval pri delu.

	Delilah je bila povsem druga zgodba, postala je hišna princeska. Izmed vseh mačk v Garden Lodgeu je bila Delilah Freddiejeva najljubša, njo je najpogosteje vzel v naročje in jo božal. Ko je zlezel v posteljo, je k nama prinesel Delilah. Preden se je odpravila na nočni obhod po Garden Lodgeu, je spala ob vznožju postelje.

	Delilah je bila razvajena mačka, povsem odvisna od Freddieja, tudi kar zadeva zaščito pred drugimi mačkami. Spravile so se nanjo, ona pa je pritekla v najino spalnico – bila je mačje zatočišče. V mnogih ozirih so bile mačke Freddiejevi otroci in vsi smo tako gledali nanje. Če je katera samo kihnila ali se čudno stresla, je poslal po veterinarja, da jo je pregledal. In tudi kar zadeva seks, sva bila zelo staromodna. Kadarkoli sva s Freddiejem v spalnici skočila drug na drugega, da bi se ljubila, je vedno preveril, da naju ne gleda nobena od mačk.

	Tisto leto smo imeli božično kosilo z Joejem in Phoebejem pri Mary. Mary je pripravila okusno hrano skupaj z vsemi dodatki, po jedi pa smo se razkomotili pred televizijo in si izmenjali darilca, ki smo jih prinesli s seboj iz Garden Lodgea. Glavna darila so nas čakala, da jih odpremo, ko se vrnemo domov.

	Kot vsem je Freddie tudi meni skupaj z darilom dal ček. Pritrdil ga je na voščilnico, podpisal jo je 'z ljubeznijo' in se mi zahvalil, ker sem vse leto skrbel zanj. Jaz sem mu podaril solnico in poprnico iz kristala Waterford. Novoletni večer je bil mirnejši kot običajno, v Garden Lodge je bila povabljena le peščica prijateljev. Freddie je postajal opazno počasnejši, bolezen je terjala davek, toda vsi smo živeli normalno naprej in se zavoljo Freddieja pretvarjali, da je vse v najlepšem redu.

	2. januarja sem prejel pismo z datumom konec meseca, ko me je čakal vozniški izpit, ki me ga je bilo groza. Zjutraj na dan izpita sem sedel s Freddiejem in Mary. »No,« je rekel Freddie, »za rojstni dan sem ti mislil kupiti usnjeno jakno, ampak če boš položil izpit, ti bom pomagal kupiti avto.«

	»Ne bodi smešen!« sem odvrnil. »Niti pomislil nisem na to, da bi si kupil kakšno škatlo.«

	Šel sem na izpit in bil sem presenečen, ko sem ga tudi opravil. Komaj sem čakal, da pridem domov v Garden Lodge in jim povem novico. Eno uro kasneje sem bil že doma. Freddie je sedel v salonu, nestrpno je čakal novice.

	»In?« je vprašal.

	»Naredil sem,« sem rekel. Še vedno nisem mogel verjeti.

	»Odlično!« je zavpil, skočil pokonci in me objel.

	Tisti večer je Freddie na hitro pripravil zabavo in gostom povedal, kaj proslavljamo. Ves večer sem dobival smešna darila, vključno s šiltom, ki jih ponavadi nosijo ljudje tipa voznika in sovoznika 'Kevin in Sharon', le da je na mojem pisalo 'Melina in Jim'. Zaporedje imen sicer ni bilo pravilno, tako je bil Freddie voznik. Malo verjetno je bilo, da bi se to kdaj zgodilo, čeprav mi je povedal, da je nekoč šel na uro vožnje – le na eno. Trajala ni dlje kot deset minut. Sestal se je z inštruktorjem, sedel v avto in zagnal motor, potem pa izstopil in izjavil: »S tem se nimam časa ukvarjati.«

	Nekaj dni po izpitu so Freddie, Joe in še nekaj drugih posedali v kuhinji. Čez vrt je prikorakal Terry, oči so se mu poredno iskrile. Freddie mu je naročil, naj se skrivaj pozanima naokrog in mi najde avtomobil. Freddie me je poklical v kuhinjo. Na mizi so ležale sijoče brošure Volva 740 GLE estate. »Izberi barvo,« je rekel. Bil je resen.

	Mary je ugovarjala, da bi mi Freddie kupil točno ta avto. Menila je, da ni modro, da bi bil moj prvi avto povsem nov. Meni se je zdelo zelo razumno, kar je povedala. Ampak Freddie je ni poslušal.

	»Ljubi bog,« ji je rekel. »Rojstnodnevno darilo je. Dobil bo nov avto.«

	Naslednji dan mi je dal Freddie ček za polog za volva, Terry pa me je odpeljal v prodajalno avtomobilov. Kako sem bil navdušen! Le kdo ne bi bil? Pregledala sva vse barve in različne možnosti in izbral sem metalik ogljeno-sivo barvo, s strešnim oknom in črno usnjeno notranjostjo.

	Konec januarja se je Freddie znova združil z Brianom, Rogerjem in Johnom, v Town House Studios so pripravljali novi album, The miracle. Freddie je bil vesel, ker so spet sodelovali. Imel je veliko zamisli, ki jih je hotel uresničiti.

	Freddie in Mike Moran sta sodelovala tudi s fantom Elaine Paige, piscem besedil Timom Ricem, in sicer so ustvarjali pesem The golden boy za album Barcelona. Elaine je rekla, da si želi posneti album pesmi skupine Queen in Freddieju je bila ideja zelo všeč. Njena interpretacija pesmi ga je zelo zanimala.

	S Freddiejem sva se velikokrat sestala z Elaine in Timom. Neki večer naju je Tim odpeljal v Wodko, poljsko restavracijo v Kensingtonu, ki je ponujala več svetovno znanih vodk in Freddie je bil navdušen. Poskusil je več različnih znamk in ko smo odhajali, je komaj hodil.

	Poroka Rogerja in Dominique Taylor je potekala 25. januarja na matičnem uradu Kensingtona in Chelseaja. Freddie in Mary sta bila priči, v Garden Lodgeu pa sva s Phoebejem pomagala Joeju pripraviti manjši sprejem po ceremoniji. Dogodek je bil nadvse srečen in ko so gostje odhajali, me je Freddie objel in poljubil.

	»Me ljubiš?« je vprašal.

	»Ja, ljubim te,« sem odvrnil, ga močno stisnil k sebi in poljubil.

	Venomer je potreboval potrditev, da ga imam rad, in vse do konca me je tu in tam vprašal, ali ga ljubim. Vedel je, da ga, a besede me je moral slišati izreči. Čeprav ga je imelo rado tisoče oboževalcev po vsem svetu, ne da bi ga kdajkoli srečali, se je zdelo, da mu je mar le to, ali ga imam rad jaz. Počutil sem se zelo počaščenega. Še nihče si ni nikoli tako zelo želel moje naklonjenosti, bil sem globoko ganjen. In v zameno sem ga predano ljubil.

	Večer pred valentinovim leta 1988 sva se s Freddiejem strašno sporekla. Nisem prepričan, kako je prišlo do prepira, ampak spat sva šla skoraj brez besed.

	Naslednje jutro sem vstal zelo zgodaj, Freddieja sem pustil spati. Odpeljal sem se v New Covent Garden v južnem Londonu in kupil šestdeset vrtnic blue moon. Bile so nežno modre, večje od običajnih in čudovito so dišale. Bile so popolne in Freddie jih je imel še posebej rad.

	Vrnil sem se domov in vrtnice aranžiral v pleteno košaro. Potem sem jih skupaj s čajem odnesel Freddieju v posteljo.

	»Srečno valentinovo,« sem rekel.

	Freddie, še vedno jezen name, je samo nekaj zagodrnjal. Očitno se je zbudil enako slabe volje, kot je zaspal. Pustil sem ga samega in šel delat na vrt.

	Ko je Freddie sredi dopoldneva vstal, je vrtnice prestavil na hodnik. Ko so kasneje prišli na obisk prijatelji, so vsi pohvalili spektakularno košaro z vrtnicami.

	»Ja,« je rekel Freddie, »moj mož jo je naredil zame.«

	Torej so mu bile vendarle všeč. In zvečer v postelji mi je to tudi povedal. Poljubila sva se in se pobotala in dal mi je voščilnico za valentinovo.

	Ko sem naslednjič srečal Montserrat Caballé, smo šli v Ponte Vecchio na večerjo. Bilo nas je okrog petnajst in zasedli smo celoten zadnji del restavracije. Ko so italijanski natakarji videli, kdo je častna gostja, niso mogli verjeti svojim očem. Za poslastico sta ob koncu večerje Freddie in Montsy zapela Exercises in free love in še več drugih pesmi.

	Nekega jutra sem po delu v ribniku šel v kuhinjo, kjer je Freddie pil kavo.

	»Kaj se je zgodilo s tvojim prstanom?« je vprašal.

	Pogledal sem roko in videl, da je Cartierev prstan, ki mi ga je podaril, obtolčen in opraskan. Očitno sem ga poškodoval med prestavljanjem skal v ribniku.

	»Zato ne maram nositi prstanov,« sem pripomnil. Delo na vrtu je predstavljalo nevarnost. Prstan sem dal popraviti, zatem sem ga nosil le priložnostno. Po končanem delu na vrtu sem si ga velikokrat pozabil spet nadeti.

	Aprila se je Freddie prvič in zadnjič pojavil v West End Musicalu. Sprejel je vlogo v posebni dobrodelni predstavi Time Dava Clarka v Dominion Theatru. Ves zaslužek je šel Terrence Higgins Trustu za raziskovanje aidsa.

	Freddie o svojem zdravstvenem stanju še vedno ni želel govoriti z mano. Vedel sem, da hodi na redne preglede k svojemu osebnemu zdravniku, dr. Gordonu Atkinsonu, in da je obiskal več specialistov za aids. Vedel sem tudi, da mu nobeden ni mogel postreči z dobro novico. Freddiejeva smrt je bila neizbežna. Šlo je preprosto za to, kako dolgo se bo lahko oklepal življenja.





7





Duckinghamska palača


	Zgodaj poleti leta 1988 sva s Freddiejem odletela na Ibizo na zelo umirjene desetdnevne počitnice. Z nama je šel tudi Phoebe, prav tako Peter Straker in Graham Hamilton, začasni šofer, Terry je bil namreč na dopustu. Preden sva odšla iz države, je Freddie zagnal pravi cirkus, ker je Volvo predolgo dostavljal moj avto. Zahteval je, da naju mora avto čakati, ko se bova vrnila.

	Za razliko od najinih prejšnjih dveh oddihov na Ibizi je bil ta blaženo tih in prvič nisva bivala v Pike'su. Freddie je bil vidno slabotnejši in hotel se je izogniti vsakršnemu resnejšemu druženju; hotelu je primanjkovalo zasebnosti, ki si je je zdaj želel bolj kot kdajkoli prej. Da bi se izognila medijem, sva si sposodila vilo Rogerja Taylorja, večino dni sva preležala med sončenjem ob bazenu, proč od radovednih oči.

	Nekajkrat sva šla ven. Tudi nakupovala sva na Ibizi, oblačila, lončenino in keramiko za The Mews. In vsak večer sva jedla v dobrih restavracijah. Edina stvar, ki jo je pogrešal, je bilo udobje, ki so mu ga nudile mačke. Prvo, kar je Freddie storil, ko sva se vrnila v Garden Lodge, je bilo, da je okrog sebe zbral vse mačke, čakale so ga na hodniku.

	Čakala naju je tudi novica, da je moj volvo pripravljen. Terry je šel z menoj, ko sem ga šel prevzet. Freddie mu je dal jasna navodila, naj me takoj pelje na vožnjo po avtocesti. Ko sem prišel domov, sem bil prava živčna razvalina.

	Prvič sva se s Freddiejem peljala v volvu, ko sem ga nekega večera prišel iskat v studio. Bil je nervozen potnik, nenehno se je vznemirjal, ker sem se avtu pred seboj vedno zelo približal, šele potem sem ustavil, Freddie pa je vedno vrgel roke v zrak in se prijel za armaturno ploščo. V nevarnosti sicer ni bil nikoli, a sem pazil, da se je vedno pripel, prav tako sem vztrajal, da se me med vožnjo ne sme dotikati, da ne bi zmedel moje koncentracije.

	Tisto prvo previdno vožnjo domov sva se s Freddiejem vozila po polžje – vozil nisem več kot 40 kilometrov na uro – in spomnil sem se na ščitnik 'Melina in Jim'. Domov sem peljal po drugi poti in ne po tisti, po kateri je ponavadi vozil Terry. Predvsem v zahvalo praznim cestam se je izkazala za hitrejšo.

	»Zakaj pa me Terry ne vozi po tej poti?« je vprašal Freddie. »Veliko hitrejša je.«

	»Zato ker je Terry vajen svoje poti, jaz pa svoje,« sem odvrnil. In spet sem se spomnil na ščitnik.

	To leto sem znova poskusil iz jajčec vzrediti ribice koi. Prejšnje leto se ni 'izvalila' nobena, letos pa je približno dvajset drobcenih ribic preživelo. Freddie se je zelo zanimal za nji-hovo dobrobit, ena mu je bila še posebej všeč, a bila je nekoliko žalostna na pogled, ker je imela rahlo deformirana usta. Freddie je po več ur skupaj opazoval ribe v ribniku. Užival je, ko jih je hranil, najbolj pa je oboževal tiste, ki so mu jedle iz roke.

	Eno izmed prostih sob v zgornjem nadstropju je Joe uporabljal kot študijsko sobico, bila je polna knjig. Nekega jutra mi je Freddie rekel: »Rad bi, da mi narediš uslugo, ki bo morda malce težavna.«

	»Ustreli,« sem rekel.

	»Veš, da Joe uporablja majhno sobico?« je vprašal. »No, bi lahko naredil police?«

	»Razmisliti moram,« sem rekel. »Kje točno pa jih hočeš imeti?«

	»Vsenaokrog sten, od tal do stropa.«

	Premeril sem sobo, potem pa sem se odpravil k prodajalcu lesa in naročil les. Les so dostavili domov in razporedil sem ga po vrtu. Oblikoval sem police, ki se jih je dalo sestaviti skupaj. Izdelal sem štiri enote, ki bi zapolnile dve steni Joejeve sobe.

	Popoldan me je Freddie vprašal: »Kaj pa zdaj počneš?«

	»Police delam.«

	»Nisem mislil, da jih moraš narediti tako hitro,« je rekel.

	»Saj ni noben problem,« sem odvrnil in skomignil. S poli-cami sem bil zaposlen naslednje tri tedne. Vsake toliko je prišel k meni pogledat, kako napredujem, jaz pa sem ga poslal proč.

	Terry mi jih je pomagal namestiti. Freddie me je še naprej spraševal: »Si prepričan, da so ustreznih dimenzij?«

	Bile so, popolnoma. To je bil prvi tesarski izdelek, ki sem ga naredil za Freddieja. Toda ni bil zadnji.

	Teden dni kasneje me je Freddie poiskal na vrtu.

	»Še nekaj bi te prosil,« je začel.

	»Ja?«

	»Zamislil sem si, da bi bile police enake barve kot tapete v Joejevi sobi. Jih lahko prebarvaš v enako barvo?«

	Seveda sem jih pobarval in ko so bile police dokončane, jih je prišel pogledat. Bil je navdušen. Hitro se je domislil, kaj še potrebuje v hiši.

	Kmalu zatem, ko sem izdelal police, sem si v ribniku grdo poškodoval hrbet. Ni mi bil všeč položaj kamnite sklede, v katero se je iz velike bambusove palice stekala voda.

	V gumijastih ribiških škornjih sem zabredel v ribnik in poskusil prestaviti skledo. Sicer sem jo premaknil, ob tem pa sem tako močno raztegnil hrbet, da mi je med križnimi vretenci zdrsnil disk, eno vretence pa mi je počilo.

	Protibolečinsko terapijo sem zavrnil, da ne bi začel dvigati pretežkih stvari. Naslednjih nekaj tednov sem moral obiskovati fizioterapevta. Po nekaj obiskih sem dobil navodila za vaje, ki sem jih moral izvajati. Nekega dne sem telovadil v japonski sobi. Ležal sem na hrbtu, ko je vstopil Freddie, nasmejan do ušes. Legel je k meni na tla, vprašal me je, kako se počutim in kaj počnem; povedal sem mu.

	Ko sem se obrnil za naslednjo vajo, me je pogledal. Nasmehnil se je. »Darilce imam zate.«

	Počasi sem odprl majhno Cartierevo škatlico. Freddie mi je podaril manšete.

	»Čemu pa tole?« sem vprašal.

	»Oh, nekaj sem ti hotel kupiti.«

	»Ne bi smel trošiti denarja za takšne stvari.« Nisem hotel zveneti nehvaležno, ampak glede njegove neskončne darežljivosti sem pogosto tako čutil.

	Stvari je kupoval po trenutnem navdihu – morda je pregledoval katalog zlatarne in zagledal nekaj, kar mu je bilo všeč. Tokrat je Freddie poslal Joeja h Cartieru, da bi njegovemu možu kupil manšetne gumbe.

	Enkrat drugič sem imel težave z insekti, ki so žrli rastline v rastlinjaku. Kadarkoli je k meni prišel Freddie, sem listal vrtnarski priročnik in poskušal ugotoviti, katero bitje uničijo rastline. Na koncu sem vendarle našel odgovor – rdeče pajkove pršice, premajhne za človeško oko. Kupil sem povečevalno steklo, da sem jih lahko videl. Rastline so jih bile polne.

	Ko sem dva dni kasneje zvečer zlezel v posteljo, mi je Freddie dal škatlo. Odprl sem jo in v njej našel čudovito srebrno povečevalno steklo in srebrn nož za odpiranje pisem.

	»No, da boš bolje videl žuželke,« je rekel.

	Bilo je neki še posebej vlažen jesenski dan tistega leta, ko sem prvič spoznal Freddiejeva starša, Bomija in Jer Bulsara. V Garden Lodge sta prišla na večerjo s svojim sinom. Freddie je bil močno podoben svoji materi, majhni ženički s temnimi, rahlo osivelimi lasmi in ljubkim nasmeškom.

	Takrat sta bila The Mews in vrt še polna jarkov in kupov prsti. Bil sem na vrtu, Freddie pa je mamo in očeta pripeljal s sabo, ko mi je prinesel skodelico kave. Za najino zvezo jima ni povedal.

	»Če te bosta vprašala, kje spiš, reci, da v roza sobi!« mi je zabičal.

	Nekaj minut kasneje, ko jima je razkazoval The Mews, sem ju slišal vprašati, kdo sem.

	»Moj vrtnar,« je povedal Freddie.

	»Kje pa živi?«

	»Tukaj, seveda.«

	Tisti dan nisem govoril s Freddiejevima staršema, kasneje sem ju srečal še večkrat in vedno smo se dobro razumeli. Freddieja sem vozil na obiske k njima v majhno vrstno hišo v Felthamu v Middlesexu. V kuhinji smo vsi skupaj pili čaj.

	Gospa Bulsara je čaj pripravljala na svoj način – nikoli ni hitela. Bila je neodvisna in še vedno se je s svojim majhnim avtomobilom povsod peljala sama.

	Dom Bulsarovih je bil zelo domačen. Freddie je tam živel, odkar je družina prišla v Britanijo. (Izvirali so z Zanzibarja, naprej so se preselili v Indijo, preden so se leta 1964 ustalili tukaj.) Mislim, da njegove sobe niso ohranili, prav tako niso imeli razstavljenih Freddiejevih fotografij. Enkrat se je Freddie ponudil, da bi jim kupil večjo hišo, a so odklonili. Zelo zadovoljni so bili s tem, kar so imeli.

	Freddiejev oče je bil zelo ponosen na svoj vrt. Neki dan me je odpeljal ven, da bi mi ga razkazal. Imel je imenitno oblikovano evkaliptusovo drevo in veliko čudovitih starih vrtnic. Ko sva prišla do vrtnic, je z rahlim obžalovanjem v glasu povedal, da se njihovo naravno življenje počasi izteka. Pomislil sem, ali mi hoče povedati, da ve, da se izteka tudi Freddiejevo življenje.

	Ne spomnim se, da bi Freddie svojima staršema povedal, da je bolan, a čas je mineval in vse težje jima je lahko prikrival, da je nekaj resno narobe. Freddiejeva fizična podoba se je začela spreminjati, vsakič je bil bolj suh. Njegova mama je vedela, da je zelo bolan. Imam občutek, da jima je Freddie sčasoma razkril resnico, a tega ni storil vpričo nobenega od nas.

	Freddie je mater obiskoval vsak četrtek popoldan, šel je na čaj, in nikoli se ni vrnil praznih rok. Njegova mama je pekla odlične sirne kolačke, čakali so ga v lični škatli. Pravzaprav je bil Freddie na eni izmed zadnjih fotografij, ki so jih objavili časopisi, pred Garden Lodgeem s škatlo maminih kolačkov pod roko.

	Istega leta sem spoznal tudi Freddiejevo sestro Kasmiro, ko je prišla za nekaj dni v The Mews. Že na prvi pogled se je videlo, da sta brat in sestra – imela sta enake velike temno rjave oči. Njena hči Nathalie je bila ljubka in polna energije, imela pa je tudi bratca.

	Freddieju je bila družina zelo pomembna. Kadarkoli je bil nekje, ni važno, kje, je staršema in sestri vedno poslal razglednico.

	Zaljubljen pa je bil tudi v svoje čudovito pohištvo. Nekega dne mu je v oči padla krasna leseno-steklena kavna mizica priznanega proizvajalca. Narejena je bila v japonskem stilu, ki ga je Freddie seveda oboževal. Edina težava je bila cena – stala je okrog 2000 funtov. Freddieju se je zdela predraga, zato se ni odločil za nakup.

	Kmalu zatem je rekel: »Ti bi lahko naredil podobno, kajne? Če jo boš, ti bom plačal.«

	V moji družini na Irskem so bili gradbinci in tesarji, zato sem pomislil, da jim bom poslal sliko izvirnika in bodo izde-lali ogrodje, jaz pa bom naročil steklo in mizico sestavil v Garden Lodgeu. Potem pa sem si premislil in sklenil sem, da bom mizico v celoti izdelal sam, in tako sem začel iskati knjige o izdelovanju pohištva.

	Kupil sem nekaj orodja in se v delavnici lotil dela. Prva mizica je bila velika meter krat meter, bila je iz borovega lesa. Ko je bila dokončana, za prvi poskus ni bila slaba. Potem sem šel k steklarju in naročil ploščo. Ko je prispela, močno zapakirana, se je Freddie zelo razveselil. Potem pa je opazil mojo napako. Jaz sem delal z imperialnimi merami, sodobni steklarji pa v metričnem sistemu – moji izračuni so bili napačni. Naročil sem stekleno ploščo, ki je bila velika le dvajset krat dvajset centimetrov.

	»Cepec!« se je smejal Freddie. Spet sem šel k steklarju, ki je pospešil naročilo. Ko je prispelo novo steklo, se je popolnoma prilegalo in Freddie je bil nad izdelkom navdušen. Ampak preprost borov les mu ni bil všeč, zaželel si je, da bi jo prebarval v temno rdečo. Barvo sem zmešal sam in na koncu sem več časa porabil za barvanje mize kot za njeno izdelovanje. Freddieju je bilo izjemno všeč, da sem mizico izdelal posebej zanj.

	Na počitnice sva se vrnila na Ibizo in tokrat je bil Freddie hiperaktiven – enostavno ga ni bilo mogoče umiriti. Spet je bilo 'nakupuj, dokler ne padeš dol'. Še posebej je iskal kera-miko za The Mews, naposled se je odločil, da bo hiša imela španski pridih.

	Več kilometrov globoko na ibiškem podeželju sva našla kraj, kjer so se police kar šibile pod težo keramike. Vstopila sva, Freddie pa me je vprašal, kakšni se mi zdijo izdelki.

	»Zgolj šara za turiste,« sem preuranjeno bleknil, ne da bi sploh vedel, da lastnik, Britanec, stoji tik za mano. Freddie je dejansko opazil nekaj izjemno lepih reči, tako da sem se nekoliko prenaglil. Tam je našel polakirani lončeni svetilki v rumeni barvi, eni njegovih najljubših. Ko sva bila spet doma, je Freddie svetilki odnesel v The Mews, vendar ni našel ničesar, kamor bi ju postavil. »Bi lahko izdelal dve stojali za svetilki?« je vprašal.

	In tako sem se hitro lotil izdelovanja stojal. Izdelal sem ju iz borovega lesa in mediapan plošč, nato sem ju pobarval in na vrhu dodal stekleno ploščo. Odnesel sem ju v The Mews in ju ravno nameščal, ko je prikorakal Freddie.

	»Kaj pa si počel?« je rekel. »Več dni te nisem videl.«

	Pokazal sem na stojali. »Tile!«

	»Ti si ju naredil?« je vprašal in si ju pobliže ogledal.

	»Ja,« sem odvrnil. Do potankosti si ju je ogledal, potem me je poljubil.

	Ni minilo dolgo, ko me je Freddie prosil, da bi izdelal priročno mizico za najino spalnico. Potreboval sem stružnico, da bi zaoblil noge, in Freddie mi jo je kupil. Noge so bile prava nočna mora. Nekajkrat sem jih poskusil zaobliti, vsakič je šlo nekaj narobe. Na koncu sem goljufal in kupil štiri debele ograjne prečke. Potem sem potreboval kak mesec, da sem mizico francosko spoliral.

	Ko sem dal mizico Freddieju, je bil čisto iz sebe od navdušenja. Rekel je, da točno ve, kam jo bo postavil – pred vrata spalnice, nanjo bo dal nekaj fotografij in spominkov. Izdelovanje reči za Freddieja mi je dalo odgovor na vprašanje, kaj dati človeku, ki ima vse. Moja darila ročno izdelanega pohištva so postala Freddiejev užitek.

	Ampak moja prva ljubezen je ostal vrt, da sem ga karseda lepo urejal za Freddieja. Neko nedeljo sem pred kosilom plel trato. Freddie je čakal na nedeljske goste in prišel k meni pogledat, kaj počnem. Kmalu je poskusil pleti tudi sam. Nato so začeli prihajati gostje, Freddie pa je enemu za drugim velel, naj se nam pridruži. Ko je bil čas za kosilo, smo vsi po vseh štirih pleli zelenico!

	Freddie je držal svojo besedo, urejanje vrta je v celoti prepustil meni. Tu in tam je imel čudaške predloge, a moč veta sem ohranil in ga preglasil. Moj cilj je bil vrt narediti lepši in vsako leto sem eksperimentiral z novimi rastlinami in novimi barvami. Freddie je bil nad rezultati vedno navdušen, toda bil je eden najbolj neučakanih ljudi na svetu, pričakoval je, da bo po enem dnevu sonca že vse cvetelo. Kar zadeva vrt, je le enkrat obveljala njegova. Nekega dopoldneva je prišel k meni in rekel, naj med zunanje azaleje posadim notranje, enake barve. To ne bi bilo primerno, zato sem ga zavrnil. Malo kasneje, ko sem v kuhinji pil kavo, je vstopil Freddie, ves nasmejan. Vedel sem, da ima nekaj za bregom, vendar mi ni hotel povedati, kaj. Nekaj dni kasneje sem izvedel, kaj je bilo, ko sem med azalejami našel prišleke. Posadil jih je za mojim hrbtom.

	Tisto poletje sva šla na oddih v Montreux v Švico. Freddie je poznal Montreux, v letih, preden sva se spoznala, je tam pogosto delal v studiu. Vedno je najel hišico ob jezeru, imenovala se je The Cygnets5, ker je bilo jezero polno labodov, ki jih je bilo mogoče videti skozi vsako okno. Freddie je dal hiši vzdevek Račja hiša, Roger Taylor pa je šel še korak dlje in jo poimenoval Duckinghamska palača. Hiša je spominjala na eleganten bunker, polovica je je bilo pod površjem, na eni strani je bila vsa iz stekla in ponujala je osupljiv pogled na jezero.

	Freddie je bil zelo sproščen in mislim, da mu je čist gorski zrak dobro del. Montreux je bil veliko bolj zdrav za življenje kot London. Podobno kot v Londonu sva tudi tukaj večino časa preživela pred televizorjem in se stiskala na kavču. Skoraj vse dni sva lahko šla ven na sprehod okrog jezera in gledala labode.

	Ko sva se vrnila v London, je v Garden Lodgeu vršalo, imeli smo novega družinskega člana. Mary je našla ljubko želvovinasto mačko in čeprav je Freddie že imel želvovinko, Delilah, je bil kožuh te povsem drugačen. Nad novim mladičkom smo bili vsi zelo navdušeni, čeprav takšne dobrodošlice ni bil deležen od drugih mačk. Goliath je bil tako plašen, da je pobegnil takoj, ko ga je zagledal, Delilah pa je pihala nanj. Oscar in Tiffany se zanj preprosto nista zmenila.

	Mladiček je dobil ime Miko, sčasoma je mucka osvojila Goliatha in celo Delilah. Včasih sva zjutraj prišla dol in sva našla vse tri skupaj v košari. Ni minilo dolgo, ko je Delilah začela Miko celo umivati, vso jo je polizala.

	Podobno kot novoletna je bila tudi Freddiejeva rojstnodnevna zabava v septembru mirnejša kot prejšnja leta – imeli smo le majhno vrtno slavje. Pred začetkom zabave sem dal Freddieju svoje darilo – starinsko srebrno šatuljico za nakit.

	Med gosti so bili tudi Roger Taylor in člani skupine The Cross, ki je bila del njegove solo kariere. Fantje iz The Crossa so bili zelo hrupni in neuglajeni, kar je šlo Freddieju pošteno na živce. Ko so se naposled poslovili, je Freddieju vidno odleglo.

	»Kakšna nadloga so,« je pripomnil. »Sem ne pridejo več.«

	Nekoliko kasneje sva šla z Mary in Dominique Taylor na večerjo v Ponte Vecchio. Proti koncu večerje je k mizi prišla ženska, prodajala je vrtnice. Kupil sem tri, eno sem dal Mary, drugo Dominique, tretjo pa Freddieju. Postalo mu je strašno nerodno, ker sem v javnosti pokazal tolikšno naklonjenost, pozneje v spalnici pa se mi je za vrtnico zahvalil in me strastno poljubil.

	8. oktobra 1988 sta se Freddie in Montserrat prikazala na barcelonskem La Nit Festivalu, da bi pozdravila prihod olimpijske zastave v mesto. Poravnala sta račun gala večera s Spandau Ballet, Susanne Vega, Josejem Carrerasom, Jerryjem Lee Lewisom , Dionne Warwick in Rudolphom Nureyevim, ki je prav tako umiral za aidsom. Šov je bil uprizorjen pred Son et Lumiere Fountains na grajskem trgu v navzočnosti kralja in kraljice Španije, kralja Juana Carlosa in kraljice Sofie, ter njune hčerke princese Christine. Freddie in Montsy sta ob spremljavi orkestra barcelonske opere in pevskega zbora zapela How can I go on, The golden boy in Barcelona. Kljub izjemnemu aplavzu Freddie z nastopom ni bil zadovoljen. Znašel se je sredi nočne more, ki so se je bali vsi pevci – izgubil je glas.

	Povsod je bilo polno britanskih novinarjev, obljubljen jim je bil intervju s Freddiejem. Ampak na dan predstave je imel Freddie težave z glasilkami, kar ni bilo prvič. Bil je grozno potrt in ni bil razpoložen za globokoumne medijske intervjuje. Sicer nerad je intervju odpovedal. Neizogibno je bilo, da je to samo še podžgalo medijske špekulacije o slabem Freddiejevem zdravju.

	Freddieja je ves dan skrbelo, ali bo njegov glas zdržal nastop, a v zadnjem hipu je bilo določeno, sicer z odporom, da bosta z Montsy pela na playback. Druge možnosti ni bilo, razen če bi odpovedala nastop. Ko si je v garderobi v šotoru za odrom oblačil tridelno večerno obleko, je bil živčna razvalina.

	Bilo je še kar nekaj časa do Freddiejevega nastopa. Med enim izmed premorov je Freddie spoznal kraljevsko družino, vrnil se je precej vedrejši. Še vedrejši je bil potem, ko je v zaodrju spoznal Dionne Warwick. Povedal mi je, da je bila njegova vzornica že iz otroštva in uvrščal jo je med največje vokalistke vseh časov. Resnično jo je občudoval.

	Ko sta Freddie in Montsy skupaj stopila na oder, je šlo v trenutku vse narobe. Posnetek se je vrtel prepočasi, morali so ga ustaviti in prevrteti na začetek. Medtem je vladala tišina. Na ta grozljiv način so vsi izvedeli, da ne pojeta v živo.

	Freddie je bil zaradi napake čisto podivjan. Mukoma se je prebil skozi prvo pesem in pohitel v zaodrje, da bi se znesel nad prvim, ki bi ga našel. Po nastopu je še vedno pihal od jeze, na dušek je izpraznil velik kozarec vodke. Besnel je na zvočne tehnike, ker so ga tako grdo pustili na cedilu. Približal se mu ni nobeden, modra odločitev.

	Freddie je iz šotora prišel v trenirki, kljub katastrofalnemu večeru se je držal pogumno. Spoznal je nekaj pomembnih ljudi in predstavnikov španskega olimpijskega komiteja. Večer se je kot vedno zaključil z ognjemetom. »Španci obožujejo ognjemete!« mi je rekel. Ko sva se vrnila v hotel, sva imela majhno zasebno zabavo. Ko sva kasneje padla v posteljo, Freddie ni mogel nehati govoriti o svojem srečanju s kraljem Juanom Carlosom.

	Dva dni po nastopu v Barceloni je bil Freddie spet v Londonu, izšel je album Barcelona, so pa z njega odstranili pesem The golden boy. Montsy je v času kosila priletela na zabavo, ki je potekala v Covent Gardnu. Krožila je zgodba, da je Freddie poskrbel, da so album oglaševali na M4, da bi ljudje pripravili Montsy dobrodošlico, vendar to ni bilo res. Kasneje je Freddie povedal, da si želi, da bi se tega spomnil, potem bi to tudi storil.

	Freddie je Montsy pričakal v veži Covent Gardna. Joe, Phoebe, Terry in jaz smo se pomešali med ljudi, da bi se naužili vzdušja na pločniku. Časopisni fotografi so bili povsod, ko pa je Montsy prispela, je zaorala mednje, da so se razbežali na vse strani.

	Za štirinajst dni sem odpotoval na Irsko k svoji družini. Medtem ko me ni bilo, je Freddieju postalo dolgčas in za nekaj dni je s Phoebejem in Petrom Strakerjem odletel v München.

	V Garden Lodge sem se vrnil v nedeljo in od Joeja izvedel, da je Freddie jezen zaradi vrta. Medtem ko me ni bilo, je vrt prekrila odeja odpadlega listja, ki je nejevoljilo Freddieja.

	Takoj naslednji dan sem se lotil grabljanja. Potem pa sem izvedel, da Freddie želi, da se mu pridružim v Nemčiji. Ko sem prispel, se je Freddieja loteval prehlad, bil je razdražen. Takoj me je nadrl.

	»Kaj to pomeni, da ne urejaš vrta?« je vprašal. »V groznem stanju je, povsod je polno listja.«

	»Saj veš, da sem bil dva tedna na Irskem,« sem odvrnil. »Če sem na Irskem, ne morem grabiti listja, se ti ne zdi?«

	»Kakorkoli, slišal sem, da ne opravljaš svojega dela,« je dodal. Očitno je nekdo v Garden Lodgeu mešal štrene. Nato se je pomiril in skupaj sva šla na večerjo v hotelu. Načrtovano je bilo, da se kasneje dobiva z Barbaro Valentin in da gremo skupaj popivat v bare na Bermuda Trianglu, najinem nekdanjem zabaviščnem območju. Ampak Freddie ni hotel ven, zaradi prehlada se je počutil ušivo. Odločil se je, da bo zgodaj legel. Sprva ga s Phoebejem nisva hotela pustiti samega, toda vztrajal je, da se morava dobiti z Barbaro.

	Preživela sva čudovit večer. Zelo pozna nisva bila, sva pa veliko popila in v hotel sva se vrnila pošteno okajena. Brskal sem po žepu in iskal hotelsko kartico, bil sem tako pijan, da sem hotel vrata odpreti z Viso.

	Hrup je Freddieja zbudil, grdo se je razhudil. S Phoebejem sva se opravičila, ampak to ga sploh ni zanimalo. Ko sem bil v spalnici, je zabevskal: »Ne počutim se dobro. Vidva se zabavata, jaz pa se ne počutim dobro. Vsaj toliko bi lahko bil sočuten, da bi ostal z mano.«

	»In točno to sem ti ponudil,« sem odrezavo odvrnil.

	Bil je resnično nejevoljen in če se ozrem nazaj, mislim, da je bilo tako zato, ker mu je bolezen prihajala do živega. Slabo voljo je stresal name. Ampak takrat tega nisem razumel in sem vse vzel zelo osebno. Sledil je grd prepir.

	V vročici med tovrstnimi prepiri sva si izrekla veliko besed. Oba sva izrekla stvari, ki jih nisva mislila. Prepiri so postali bitke, ko sva tekmovala, kdo bo koga bolj prizadel. Tokrat je zmagal Freddie.

	Potem sva se pobotala in skupaj ležala v postelji. Jokal sem. Prvič, odkar mi je povedal za svoje stanje, je Freddie omenil svojo smrt. Postavil mi je nadvse nepričakovano vprašanje: »Kaj boš počel, ko bom umrl?«

	»Ne vem,« sem rekel, še vedno sem jokal. »Bom že.«

	»In kako misliš, da se počutim jaz?« je odvrnil. Pogledal sem ga, tudi Freddie je jokal.

	Privil se je k meni, skupaj sva jokala in se vse tesneje oklepala drug drugega. Nekaj minut kasneje sem vstal in šel v kopalnico. Storil sem nekaj zelo čudnega – obril sem si brke.

	Ko sem se vrnil k Freddieju v posteljo, je bil osupel. Še nikoli me ni videl brez brkov. Vedel je, da jih imam tako zelo rad, da jih ne bi nikoli obril. Šlo je za neke vrste žrtvovanje, da bi mu pokazal, kako zelo mi je žal, ker se je slabo počutil.

	V postelji sva se stisnila skupaj in Freddie je kmalu zaspal. A ne tudi jaz. Večji del noči sem prebedel in jokal ob misli na Freddiejevo bolezen in na njegovo neizogibno smrt. Kaj bo z mano, ko bo umrl? Niti sanjalo se mi ni.

	Med tihimi trenutki v Garden Lodgeu sem pogosto jokal, ko sem razmišljal o Freddieju in njegovi bolezni, a pazil sem, da me ni nikoli videl. Legel sem in v solzah zaspal. Čez dan sem misli na Freddiejevo bolezen potisnil na stran, v tišini noči pa so me preganjale.

	Vrnili smo se v London, ampak Freddie ni mogel biti dolgo na enem mestu, in tako smo se kmalu odpravili še na krajši oddih v Montreux. Med tem obiskom si je Freddie na veliko ogledoval izložbe. Navdušil ga je neki preprost bel porcelan. Vprašal me je, zakaj je tako pust. Pojma nisem imel, zato sem se naslednji dan vrnil v prodajalno in vprašal. Možakar mi je pojasnil, da porcelan ni dokončan, to so storili šele po naročilu stranke. Freddieju sem povedal, kaj sem izvedel.

	Izkazalo se je, da je možakar, ki je vodil prodajalno, slavni umetnik Goerge Misere Shira, zato sva se skupaj vrnila. Ko sva si prodajalno ogledala pobliže, sva našla nekaj izjemnih izdel-kov iz porcelana, vključno z nekaj kosi, narejenimi v francoskem Limogesu. Kupila sva nekaj pepelnikov in drugih reči, Freddie pa je umetnika vprašal, ali bi znal narisati tudi kak zapleten dizajn.

	»Bi,« je odvrnil možakar.

	Nato je Freddie pri njem naročil dve veliki namizni svetilki z imperialnim dizajnom. Ko sta sčasoma prispeli v Garden Lodge, je bil Freddie nad njima navdušen. Skladno s svojo običajno natančnostjo je Sun poročal, da je Freddie kupil šestintridesetdelni jedilni servis.

	Ko sva bila spet v Londonu, sva šla na rojstnodnevno zabavo Petra Strakerja v nočnem klubu Xenon na Piccadillyju. Tam sta bila Tim Rice in Elaine Page, Freddie je spoznal tudi Faya Treadweela iz Driftersov.

	Ko smo se začeli pripravljati na božič in smo začeli obešati okraske, sem tudi vrt spremenil v zimsko pravljico. Na magnolijo ob ograji sem obesil drobne lučke, Freddieju pa so bile tako zelo všeč, da jih nismo nikoli več sneli. Prosil me je, naj lučke obesim še na magnolijo, ki se je videla skozi okno spalnice. Zavrnil sem ga.

	»To bi bilo preveč,« sem ugovarjal. »Preveč načičkano bo.«

	Kot pohištvo Habitat sem bil zagovornik, da manj doseže več. Manj je več.

	V hiši sem imel veliko težav z božičnim drevesom. Dostavili so nam ga po naročilu, ko pa je bilo postavljeno, so iglice začele odpadati. Čez nekaj dni je bilo drevo povsem golo.

	Freddieju se je vse skupaj zdelo zelo smešno, jaz pa nisem bil srečen. Drevo je izgledalo uborno, pa sploh še ni bil božič. Kontaktiral sem dobavitelja in drevo zamenjal za novo, bolj zdravo, Freddie pa me je dražil, da mu je bilo prejšnje drevesce usmiljenja vrednega videza bolj všeč.

	V dnevih pred božičem si je Goliath začel iskati nenavadna mesta za spanje. Kadar je kdo prišel, se je vedno nekam skril, in izginil je tudi nekega večera, v trenutku, ko so prišli gostje. Ker pa se po nekaj urah še vedno ni prikazal, je postal Freddie zaskrbljen. Je Goliath spet izginil, kot tisto noč, ko je Freddie zanj ponudil 1000 funtov nagrade? Tekali smo naokrog in iskali mačka. Odšel sem v zgornje nadstropje, toda v nobeni spalnici ga nisem našel. Potem pa sem ga zagledal spati v kopalnici za jacuzzijem. Prizor je bil tako spokojen, da sem ga pustil spati in šel dol po Freddieja.

	»Pridi,« sem mu rekel, »to moraš videti.«

	Freddie je prišel gor, pogledal spečega Goliatha v marmornem umivalniku in se histerično zasmejal. Umivalnik je postal Goliathov najpriljubljenejši kotiček za dremanje, skupaj z udobno košaro za perilo.

	Ko je za božič leta 1988 v Garden Lodge prišla Mary, je samo s pogledom ošinila goro daril pod drevescem in v šali izvlekla najlepše zavito.

	»Ta je zagotovo zame!« je vzkliknila.

	»Ja, res je, draga!« je rekel Freddie. Ko je darilo odvila, je ostala brez besed. Freddie ji je kupil čudovit Cartierev poslovni kovček.

	Freddie si je vedno želel, da bi bilo moje darilo presenečenje, to leto se je še posebej potrudil, da nisem ničesar posumil. Terryja je poslal nakupit vrsto reči, ki bi mi olajšale delo na vrtu: bele delovne hlače, prevelike škornje Wellington in lopato iz nerjavečega jekla. Vse stvari so bile čudovito zavite in zakrite – niti lopata ni bila podobna lopati. Freddie me je opazoval med odvijanjem. Všeč mu je bil moj hihitajoči se odziv in vsakič ko sem kaj odvil, je izbruhnil v krohot.

	Malo kasneje mi je rekel: »To ni bilo pravo darilo – tisto te čaka pod drevesom.« Odvil sem ga in našel prečudovit kos kristala Lalique v podobi mačke.

	Potem sem tudi jaz dal Freddieju svoje darilo, prav tako kristal. Veliko skledo iz svinčevega kristala in srebra za kaviar. Freddieju je bil kaviar všeč, vedno ga je ponudil tudi svojim gostom.

	Dan po božiču so bila vrata Garden Lodgea vedno odprta prijateljem, to leto so prihajali v potokih. Peter Straker je nastopil v muzikalu Blues in the night v Piccadilly Theatru in zdelo se je, da je na zabavo prišla polovica gledališča – Carol Woods, Debbie Bishop s takratnim fantom, igralcem Nickom 'Hazell' Ballom, in Stephanie Beacham skupaj s hčerkama. Eni od hčerk je bilo ime Phoebe, kot Petru. Nick mi je podaril radio v obliki žogice in otroško igračo na baterije – majhne pingvine, ki so se zibali sem in tja po okrogli stezi. Z njimi sem se več ur igral z mačkami. Počakale so, da so majhni pingvini prilezli na vrh hriba, potem so jih prevrnile.





8





Umik


	Svoj štirideseti rojstni dan januarja 1989 sem hotel odmisliti, ker me je opominjal, da sem že malo v letih. Ampak Freddie me je odpeljal na praznovanje v Meridian v Chelsea. Rekel je: »Nocoj te peljem ven, kajti štirideseti je pomemben rojstni dan.«

	Mary se je peljala z nama in ko smo prispeli, so vsi že čakali: Joe, Phoebe, Peter Straker, Dave Clark, Graham Hamilton in njegov partner Gordon, tudi voznik, in John Christie, pevec. Naša miza se je raztezala po vsej dolžini okna restavracije. In, srečno naključje, za sosednjo mizo je sedela Eartha Kitt s precej čudovitimi fanti.

	»Kaj boš pil?« je vprašal Freddie. »No, povej, nocoj lahko dobiš vse.« Predlagal je šampanjec, a sem do konca večerje pil vino, kasneje pa sem se udobno namestil na stolu in srkal brendi. Potem pa se je Freddie nepremično zastrmel vame, v restavraciji so ugasnili luči. Natakarji so pripeljali rojstnodne-vno torto, še en dokaz Freddiejeve bujne domišljije – tridimenzionalni ledeni model rastlinjaka pri Garden Lodgeu. Osuplo sem pogledal Freddieja in vse ostale. »Prasci,« sem bleknil.

	Pogledal sem Freddiejev škratji, hudomušen izraz na obrazu, potem sem ga poljubil.

	Štiri dni za mano je imel rojstni dan Phoebe, praznovali smo v Bombay Brasserieju, zelo imenitni indijski restavraciji v zahodnem Londonu. Torta je Phoebeja pustila brez besed. Predstavljala je dramatičen prizor iz Othella.

	Istega meseca je izšel duet How can I go on? z Montserrat Caballé.

	Za valentinovo sem Freddieju kupil dva ducata vrtnic neobičajne črne barve. Razporedil sem jih v vazo in postavil na hodnik, da bi ga pozdravile, ko bo prišel dol. Prišel je k meni na vrt, me poljubil in se mi zanje zahvalil. Malo kasneje so prispele njegove vrtnice zame.

	Naslednjo nedeljo sem delal na vrtu, ko je iz hiše prišel Freddie, bil je nadvse smešen prizor. Nosil je prevelik bel kombinezon in ogromne ribiške škornje, ki mi jih je za šalo kupil za božič.

	»Torej, kaj delaš?« me je vprašal.

	Izbruhnil sem v smeh. Hotel mi je pomagati pri pletju, toda ni vedel, kaj naj išče. Na koncu mi je bil samo v napoto, zato sem ga poslal v hišo, naj gre pomagat Joeju ali Phoebeju.

	Nedolgo zatem sem šel na obisk k svoji družini na Irsko. Materina soseda, ki je živela v hiški nasproti naše, je dala svojo na trg za približno 25.000 funtov. Prosila me je, da bi s seboj domov odnesel letake s podatki nepremičninskega agenta in jih razdelil po irskih pubih in klubih v Londonu.

	Povsem naključno je istočasno doma v Garden Lodgeu Freddieju pisala ženska, ki je vodila zavetišče za mačke. Dal ji je nekaj velikih donacij in sedaj je iskala nove prostore, pritlično hiško. Pozorno si je ogledoval sliko posesti. Hitro sem šel iskat fotografijo sosedinega bungalova na Irskem.

	»Misliš, da je ta hiška lepa, zdaj pa poglej tole,« sem rekel in mu podal oglas.

	»Ooo,« je dahnil in si podrobno ogledal sliko. »Je naprodaj?« Povedal sem mu, da je.

	»Potem pa jo kupi,« je rekel. Pozabil je, da je s plačo 600 funtov na teden izven mojega dosega. Potem se je ponudil, da mi bo posodil denar. Malce sem razmišljal, potem pa sem se odločil, da bom raje ostal neodvisen in vzel hipoteko. No, če bi mi to spodletelo, bi se o posojilu še vedno lahko pogovorila. Če bi si že sposodil denar, bi si ga tako, kot se spodobi, z določenim tedenskim odtegljajem.

	Poklical sem materino sosedo in ji dal ponudbo za nakup hiške. Sprejela jo je, sem ji pa rekel, da če bo dobila boljšo ponudbo, bi bilo noro, če je ne bi sprejela.

	Vlogo za posojilo sem dal na Bank of Ireland v Dublinu. Na obrazcu sem preprosto navedel, da delam kot vrtnar za Goose Production Ltd, Freddieja Mercuryja nisem omenil.

	Večino leta 1989 sva preživela izmenično v Londonu in Montreuxju, medtem ko so Freddie in člani benda delali v studiu. Prvih nekaj mesecev so se posvečali še zadnjim podrobnostim albuma The Miracle.

	Freddieja je vedno zanimal uspeh skupine Queen v Britaniji in preostalem svetu, ves čas, ko sem bil z njim jaz, pa ga ni zanimal uspeh skupine v ZDA. Bend je bil tam dobro sprejet, ampak Američani niso bili najbolj prepričani, kaj naj si mislijo o tako svobodomiselni in pozornost vzbujajoči rock gej zvezdi. Freddie je nad to deželo dvignil roke, povedal mi je, da se tja ne namerava vrniti. Skupina je bila povsod drugod tako zelo priljubljena, da mu za ZDA ni bilo mar.

	Kar pa ne pomeni, da Freddieju Amerika ni bila všeč. Bil je lastnik senzacionalnega penthause stanovanja v stilu art deco v New Yorku, v stavbi, ki je bila tako ekskluzivna, da so se resnično premožni sosedje mrščili ob misli, da bi imeli za soseda rock zvezdo, ni važno, kako slavna je bila. V Freddiejevem primeru so naredili izjemo, saj se je izkazal za vzornega stanovalca.

	Stanovanje je imelo čudovit pogled na nebotičnik Chrysler in okolico. Oprema art deco in dodatki z veliko ogledali so bili izvirni, Freddie je stanovanje opremil tako, da je ostalo v koraku s časom.

	Ves čas, ko sva bila s Freddiejem skupaj, ni nihče bival v stanovanju. Gerry Stickles, menedžer turnej skupine, je živel v Ameriki in skrbel za stanovanje. Tudi Phoebe je nekajkrat odšel tja, da si je stanovanje ogledal in nekaj dni ostal v njem. Freddie ga je prosil, da mu je s teh izletov prinesel kakšno dragocenost, ki si je je zaželel – čudovito kristalno vazo ali porcelanasto skledo.

	Krožila je zgodbica, še posebej ekskluzivna, o Freddiejevem času v Ameriki, ko je delal z ekscentričnim pevcem Michaelom Jacksonom. V studiu sta skupaj preživela le kratek čas, a njuno delo ni nikoli uzrlo dnevne svetlobe, ker ga nista nikoli resnično dokončala. Freddie mi je povedal, da sta skupaj ustvarjala rap pesem. Nenavadno povabilo pevca si je Freddie še posebej zapomnil. Čeprav mu je bil Michael Jackson všeč, kar zadeva njuno kratko prijateljstvo, pa se je Freddieju zdelo, da ne razume njegovega humorja, prav tako Michaelu ni bilo všeč, da Freddie jemlje kokain. V spomin se mu je najbolj vtisnila precej umazana zadeva. Jackson je Freddieja povabil na nenavaden izlet – da bi obiskal njegove lame. Freddie, značilno zanj, je nosil bele hlače, a je povabilo sprejel.

	»To je bila napaka,« je rekel Freddie. »Ko sva prišla tja, sem se znašel do kolen v lamjem dreku.«

	Ko sem se nekega dne v podružnici dublinske banke pogovarjal z uslužbencem, me je ta presunil z besedami: »Slišal sem, da delate za Freddieja Mercuryja.« Le kako je izvedel? Jaz mu nisem povedal. Storil sem vse v svoji moči, da bi to ohranil kot skrivnost.

	Kakorkoli, moj načrt za nakup hiške je splaval po vodi. Malo pred veliko nočjo sem se vrnil na Irsko, mamina soseda me je nadrla. Rekla je, da je dobila še druge ponudbe, jaz pa sem jo vprašal, zakaj ni nobene sprejela, kot sem ji predlagal. Ampak moje sanje o nakupu bungalova so se razblinile.

	Mama je vedela, da sem zelo razočaran, zato je predlagala: »Zakaj ne bi vzel polovice mojega vrta in si zgradil svoje hiše? Tako boš vsaj imel točno to, kar si želiš.« Zamisel je bila izvedljiva, še posebej ker prihajam iz družine gradbincev. Kasneje tisti dan sem mami kupil nov pralni stroj, stari se je pokvaril. »Kako lepo,« je rekla, ko sem ga namestil. »No, zemljišče si poplačal.«

	Ko sem se vrnil v Garden Lodge, sem Freddieju povedal za mamino ponudbo in tudi njemu je bila všeč ideja, da bi zgradil svojo hišo. In tako sem poklical svojega nečaka Jima Sheehana, gradbenega inženirja, ki je študiral arhitekturo, in dogovorila sva se, da bo pripravil načrt.

	Istega leta se je Freddie odločil, da bosta z Barbaro Valentin kupila stanovanje v Münchnu. Strošek nakupa si bosta razdelila, prav tako stroške opreme; oba sta imela zelo drag okus. Še več, dogovorila sta se, da v primeru smrti enega izmed njiju drugi dobi celotno lastništvo.

	Zdelo se je, da je Freddieju zelo všeč, da si bo nekaj posebnega delil z Barbaro. Našla je stanovanje in Freddie se je zelo veselil več mesecev trajajočega projekta, potem pa je njegovo navdušenje zbledelo. Vedel je, da od tega stanovanja ne bo imel veliko in da bo zagotovo umrl prvi. Dejstvu, da izgublja bitko z življenjem, ni mogel pobegniti.

	Vedno ko je šel v javnost, si je Freddie z make-upom skril znamenja Kaposijevega sarkoma, ampak meni se to ni zdelo praktično. Predlagal sem, da bi si pustil kratko brado, ki mu bo zakrila izpuščaje, kar je tudi storil. Zaradi brade je neizogibno kmalu pristal na naslovnicah časopisov.

	Nekega dne, potem ko sva z Jimom Sheehanom pripravljala načrt za hišo, sva šla ven na pijačo. Bil je prvi dan, ko so lahko bili pubi v Angliji odprti ves dan in dogodek sva proslavila z veliko pijače. Deset ur kasneje sem se zelo okajen vrnil v Garden Lodge. Odtlej sem šel velikokrat sam na pijačo, Freddie me je k temu spodbujal. Opozoril me je, da lahko zaradi najinega razmerja izgubim prijatelje, zato je hotel, da ostanem z njimi v stiku. To je bila lepa gesta, Freddie je veliko razmišljal o tem, kako se bom znašel sam. Verjetno je vedel, da bom potreboval prijatelje, ko bo umrl in bom spet sam. In najbrž je tudi vedel, da sem zunaj v družbi vsaj malo pozabil na to.

	Po več srečanjih sva z Jimom Sheehanom dokončala načrte za razvejano zatočišče s tremi spalnicami. Freddie si jih je ogledal, predstavljal si je razporeditev prostorov, naposled pa izjavil, da so mu všeč.

	Potem sva se pogovorila o denarju. Bančno posojilo je padlo v vodo, tako da sem moral sprejeti Freddiejevo ponudbo. Okvirni strošek za gradnjo hiše je znašal 32.000 funtov in Freddie mi je ponudil takšen znesek. Denar je bil posojilo, Mary pa je poskrbela za odtegljaj od plače.

	Maja je skupina Queen pretresla lestvice z albumom The Miracle in singlom I want it all. To je bila prva nova, dolgo pričakovana pesem po treh letih. A še preden je prišel album na prodajne police, je Freddie želel nadaljevati s snemanjem.

	Člani benda so bili presenečeni nad Freddiejevo vnemo. Mislim, da nihče od njih ni niti pomislil, da bi se tako kmalu po izidu The Miracla vrnili k snemanju.

	Kljub temu pa so vsi družno rekli 'ja'.

	Dvajsetega maja je Freddie organiziral za nas ter člane skupine in njihove partnerje večerjo v najbrž najimenitnejši restavraciji na svetu, Crissier blizu Lozane v Švici, z glavnim kuharjem Freddyjem Girardetem. Postregli so s štirinajstimi novimi jedmi, skupaj z enako okusnimi vini. Brianova punca, igralka Anita Dobson, me je nasmejala s svojim komentarjem: »Raje bi jedla pečene klobasice s pirejem!«

	Račun je tekel v tisoče. Freddy Girardet je podpisal najin menu: 'Freddieju in Jimu.'

	Približno takrat se je ista skupinica zbrala na mirni večerji blizu studia, v restavraciji Bavaria. Tisti večer je Freddie čla-nom skupine povedal za svoje zdravstveno stanje. Nekdo za mizo je bil prehlajen in pogovor je nanesel na bolezen. Freddie je še vedno zgledal dokaj dobro, a je zavihal desno hlačnico in dvignil nogo na mizo, da so drugi lahko videli bolečo, mezečo rano na meču.

	»Misliš, da imaš ti težave!« je rekel. »Poglej si tole. Poglej, kaj moram prenašati jaz.«

	Vsi so bili popolnoma osupli, a tudi zelo sočutni. In potem je Freddie temo zamenjal enako hitro, kot jo je začel.

	Mislim, da so se člani skupine zavedali, da je Freddie resno bolan, noga, ki so jo videli tisti večer, je potrdila njihova pričakovanja.

	Doma v Britaniji so časopisi poročali, da je bil Freddie udeležen v dramatični nesreči v švicarskih Alpah. Ta poročila so bila brez vsakršne osnove.

	So pa govorice o njegovem zdravju doživele razmah po intervjuju z DJ-em Mikom Readom za Radio One. Freddie je rekel, da si ne želi ponovno na turnejo, da je bilo tega dovolj in da postaja prestar za divjanje po odru. Resnica je, da je postajal preslaboten, da bi lahko še kdaj zdržal takšen urnik. Mediji so si njegove besede razlagali drugače, trdili so, da je s tem, ko je zavrnil turnejo, povzročil krah v skupini in da so njeni člani spet na točki, da bi se razšli, tokrat za vedno.

	»To dokazuje, kaj vedo,« je pripomnil Freddie, ko sem mu pokazal članek. Daleč od tega, da bi se člani ločili, je skupina že pripravljala nov, največji album Innuendo, svoj zadnji.

	Medtem ko sem bil neki teden s Freddiejem v Monterauxju, sem zasledil kataloge s čudovito natančnimi modeli vlakov. Najimenitnejši je bil pozlačeni Rheingold. V Garden Lodgeu sva si s Freddiejem ogledovala kataloge, rekel je, da mi želi kupiti model vlaka in da bo to Rheingold. Prodajalna blizu Oxford Streeta je imela enega na zalogi in takoj sem se odpravil, da bi ga kupil. Ko sem se vrnil domov, sem začel izdelovati mizo za vlak, skupaj z miniaturnimi gorami in pokrajino. Plošče nisem mogel nasloniti na stran, ker bi se lahko poškodovala, zato sem jo odložil na streho Freddiejevega rolls-royca v garaži ob moji delavnici.

	Freddiejev rolls sega daleč nazaj. Kupil ga je v sedemdesetih, veliko pred mano. Govorilo se je, da je Freddie podpisal prvo pogodbo za snemanje na zadnjem sedežu rollsa in ta avto je bil nekaj, kar si je želel, takoj ko si ga bo lahko privoščil. Pa vendar ga je redko uporabljal. Jaz nisem šel z njim na cesto niti enkrat, sem ga pa prestavljal iz garaže in vanjo, ko sem se hotel igrati z vlakci. Pravzaprav se je Freddie naokrog raje vozil v mercedesu.

	Tisto poletje sem poletel domov na Irsko in zaprosil za gradbeno dovoljenje. Načrti so bili ustrezni in pohitel sem domov, da bi povedal Freddieju.

	»Dobil sem zeleno luč za gradnjo svoje hiše,« sem rekel.

	»To je najina hiša,« je odvrnil in od tistega trenutka dalje je navdušeno govoril o najini hiši. Nikoli ni rekel 'tvoja' ali 'moja' – enako kot me je vedno opominjal, da je Garden Lodge najin dom.

	Junija je izšel video singla skupine Queen, Breakthru, to je njihov prvi video, ki ni bil posnet v studiu. Namesto v studiu je skupina snemala na parni lokomotivi, poimenovani The miracle express. Za dvodnevno snemanje so uporabili zasebno progo – Nene Valley v Cambridgeshiru. Snemanje je bilo odvisno od lepega vremena, zato smo vsi molili, da bi dva dni sijalo sonce, in bili smo uslišani. Dneva sta bila vroča.

	Lokacija je bila skrbno varovana skrivnost, da je ne bi preplavili oboževalci, a so se horde fanov prikazale kljub temu. Lokalni radio je oznanil prihod Queenov celotnemu Cambridgeshiru. Ko smo prispeli na železniško postajo v Nene Valley, so bili povsod, kar je samo še izboljšalo vzdušje.

	Medtem ko je Freddie snemal, sem rekel Grahamu Hamiltonu, začasnemu šoferju, naj me pelje v Cambridge. Odločil sem se, da nama bom s Freddiejem kupil kratke hlače. Enega od policistov, ki je stražil postajo, sva vprašala, kako daleč je do Cambridgea, bil je več kot samo ustrežljiv.

	»Pospremil vaju bom,« je rekel. »Tako ali tako se vračam v mesto.«

	In tako sem šel nakupovat v policijskem spremstvu.

	Čeprav je tisto leto Freddie vseskozi delal, ni zanemaril domače rutine v Garden Lodgeu. Čeprav je bil zelo zaposlen, ni ničesar spregledal.

	Ko so se začele izlegati male ribice koi, sem jih moral vsak dan loviti in prestavljati v pripravljena vedra, da jih odrasle ribe ne bi pojedle. Tokrat je preživelo veliko majhnih ribic. Začasni akvarij ni bil dovolj velik za vse, zato sem jih moral nekaj pokončati. Odločil sem se tudi, da bom muk odrešil deformirano ribo iz prejšnjega leta. Bila je iznakažena, težko je plavala in jedla. Ubil sem jo s hitrim udarcem po glavi.

	Ko je Freddie prišel na vrt, je takoj uganil, kaj sem storil, ne da bi mu sploh kaj povedal.

	»Kje je?« je vprašal.

	»Ubil sem jo.«

	»Kako?« Ko sem mu povedal, je zbesnel. Zabičal mi je, da če bom moral še kdaj ubiti ribo, moram najti bolj human način. Po Freddiejevih navodilih sem poklical ribjega strokovnjaka, Neila Porterja, ki mi je poslal poseben prašek, da sem ribe pobil na bolj človeški način.

	Ko sem nekega jutra v Garden Lodgeu vstal, me je Freddie prosil, če bi mu lahko izdelal še eno mizico za spalnico – identično prvi. Nisem bil navdušen.

	»Kaj je narobe?« je vprašal.

	»Zakaj mi nisi tega rekel, ko sem izdeloval prvo? Zdaj bo odtenek mahagonija drugačen, sicer pa bi bili obe iz istega lesa.«

	Kakorkoli, upal sem, da bom lahko odtenek dovolj dobro zadel z barvanjem. Kasneje tisti dan me je Freddie videl meriti mizico.

	»Nisi shranil načrta?« me je vprašal.

	»Ne, nisem.«

	»Če bi ga, se ti sedaj ne bi bilo treba mučiti s tem,« je pripomnil. »Moral bi le pogledati načrt in lahko bi izdelal novo.«

	»Za te stvari nisem nikoli delal načrtov,« sem odvrnil. Zdel se je presenečen. On bi izbral veliko bolj organiziran pristop.

	Toda ko sem Freddieju pokazal dokončano mizico, je bil zelo vesel in odtlej sta imeli mizici svoje mesto na vsaki strani spalničnih vrat, polni sta bili uokvirjenih slik in drobnarij.

	Malce kasneje je Freddie kupil več medeninastih reči.

	»Enkratno idejo imam,« je začel. »Zdaj ko imam toliko medeninastih okraskov za pohištvo, bi jih lahko nekaj razstavil na ti mizici, ki si ju naredil,« je rekel.

	»Ne bodo prišli do izraza,« sem odvrnil. »Zgolj preprosti mizici sta.«

	»Seveda bodo,« je vztrajal Freddie. »Čudovito bo izgledalo. Vem, da bo, na te stvari se spoznam.«

	Stekel je iz sobe po veliko vrečko z dodatki in začel izbirati tiste, ki jih je želel razstaviti. Ko je končal, sta mizici resnično lepo izgledali.

	Freddie je bil nanju zelo ponosen, vedno je mizici pokazal gostom in rekel: »Moj mož ju je izdelal zame.«

	Naredil sem tudi leseno skrinjico, zgolj zato, da sem imel kaj početi, Freddie pa si jo je prisvojil, takoj ko jo je zagledal. Ko sem jo loščil, je prišel v delavnico.

	»Zakaj si naredil tole?« je vprašal.

	»Kar tako,« sem rekel. »Malce se igram.«

	»Jo lahko imam jaz za osebne dokumente?«

	»Seveda, ampak morda bo bolje, če namestim ključavnico,« sem dodal. Povsod sem iskal dovolj majhno ključavnico. Na koncu sem jo snel s starega šivalnega stroja, ki ga je uporabljala moja babica.

	Ko sem skrinjico dal Freddieju, jo je razstavil v najini spalnici. Ampak nikoli ni v njej ničesar hranil. Navsezadnje le ni potrebovala ključavnice.

	V Garden Lodgeu smo se razveselili novice, ko je Mary obelodanila, da pričakuje otroka Piersa Camerona. In tako so postali seznami otroških oblačil in igračk del rednih izletov v Montreux.

	Med nosečnostjo se je v časopisih pojavila okrutna zgodba, da je Freddie sklenil 'ljubezenski pakt' in najel Piersa kot očeta Maryjinega otroka. To je bilo nepošteno in neresnično. Kot so bila tudi namigovanja, da bo Freddie postal otrokov boter. Ko je zgodba zaokrožila, je Freddie razumno svetoval Mary.

	»Draga, zdaj bi morala s Piersom posneti čudovito fotografijo in jo objaviti,« ji je rekel. Ampak Mary je zadevo raje uredila na svoj način in ni naredila ničesar.

	Avgusta, ko je ulice osvojil single The invisible man, smo v Garden Lodgeu dobili novega družinskega člana, mačjega mladička. Opazil sem ga v prodajalni z malimi živalmi na Kensington High Streetu, ležal je na okenski polici. Bil je velik, a koščen, kožuh pa je imel črtasto belo-črn. Vstopil sem in vprašal Collina, lastnika, koliko stane – 25 funtov. Zdelo se mi je preveč in veselo sem odšel naprej. Doma v Garden Lodgeu sem Phoebeju in Joeju povedal zanj.

	»Če ti je bil mucek tako zelo všeč, zakaj ga potem nisi kupil?« sta me vprašala. Odvrnil sem, da sem pomislil, da bo Freddie splezal po steni, če bomo imeli še eno mačko. Potem pa sem si premislil in se vrnil v trgovino. Ko sem prišel, so se okrog mucka motovilile tri ženske. Vse tri so ga hotele, niso pa hotele kupiti prenosne kartonske škatle za 5 funtov. Collin je ženske pustil same, da so še naprej razpravljale med seboj, in mi zaklical: »Ja, Jim, ti lahko pomagam?«

	»Koliko stane mačka?« sem vprašal, čeprav sem odgovor poznal.

	»25 funtov,« je odvrnil. Naštel sem denar in mu ga dal.

	»Takole,« je rekel. »Mačka je prodana. Prosim, oprostite, dame.« In tako sem odšel iz trgovine z mačko v kartonasti škatli.

	The Mews nam je dala še en vhod v Garden Lodge, tokrat sem ga uporabil, da bi se izognil Freddieju. Nisem mu hotel priznati, da sem kupil mačko, ampak glej ga zlomka, tam je bil.

	»Nekaj imam zate,« sem rekel. »Če ti ni všeč, jo bom dal Anni Nicholas.« Anna je bila igralka in Freddiejeva prijateljica, ki ga je pred nekaj dnevi vprašala, kje bi lahko kupila mačko. Vedel sem, da jo bo z veseljem sprejela v svoj dom, če je Freddie ne bi hotel imeti.

	»Kaj pa?«

	»Resno mislim,« sem vztrajal. »Če ti ni všeč …«

	Odprl sem škatlo in Freddie je pokukal vanjo.

	»Ti prasec!« je vzkliknil. Z njegovega obraza sem takoj prebral, da mladiček lahko ostane. Takoj je izdal dekret, da bo mačku ime Romeo.

	»In to bo zelo velik maček,« je še hitro dodal. »Celo večji od Oscarja.« Pravzaprav je Romeo postal ogromen mačkon.

	Nedolgo zatem so prispele pomembne novice z Irske. Družina je bila pripravljena začeti z gradnjo hiše, zato sem šel k Freddieju po denar. Izpolnil je ček in mi ga dal. Pogledal sem ga in mu ga hotel vrniti, bilo je nekaj tisočakov več, kot sem potreboval.

	»Ne,« sem rekel, »stala bo največ 32.000 funtov.«

	»To je zgolj okvirna cena,« je odvrnil. »Zato sem še malce dodal.« Pomolčal je in dodal: »Kot darilo.«

	Sicer sem ugovarjal, a najbrž ne tako odločno, kot bi moral. Pravzaprav se je bungalov izkazal za tako velikega, da Freddiejev denar ni zadoščal. Tega Freddieju nisem povedal, toda skrivaj sem vzel 15.000 funtov posojila, da sem pokril primanjkljaj.

	Kakorkoli, Freddie me je spodbujal, da sem približno devet naslednjih mesecev za kratek čas redno potoval na Irsko in spremljal napredovanje gradnje.

	Vsakič ko sem se odpravil, mi je rekel: »Naredi karseda veliko fotografij najine hiške.« S seboj sem vzel fotoaparat ali kamero in ko sem se vrnil, sem Freddieju pokazal vse, kar je bilo novo. Hotel je vedeti vse.

	Namesto da bi Joe pripravil večerjo, je Freddie tu in tam enega od nas poslal ven po hrano za zraven. Rad je imel čudaški hamburger, a le Wendyjinega, bolje rečeno ribo na žaru in krompirček, ki smo ga jedli kar s papirja. Freddie je hotel, da kupimo šest dodatnih rib – za vsako mačko eno – in vedno sem jim jih moral pripraviti jaz. Da je bil Freddie srečen, sem moral ribe razcefrati na majhne koščke in pre-veriti, ali je v njih kakšna kost, da se ne bi katera od mačk zadušila z njo.

	Do leta1989 je moje neustavljivo smrčanje že terjalo davek v najini zvezi. Ni mogel spati. Kadar sem popival, sem smrčal še glasneje.

	Neko noč sem smrčal, Freddie pa me je poskušal obrniti, da bi prenehal. Ni delovalo. Sčasoma je postal tako nejevoljen, da mi je v hrbet zarinil koleno in me zbudil.

	»Kaj pa počneš?« sem vprašal.

	»Smrčiš!« je zagodrnjal.

	»OK,« sem odvrnil, »če je tako hudo, grem spat v sobo za goste.« Vstal sem, odšel in ga pustil v miru spati.

	Roza soba, skromno opremljena velika spalnica za goste, je bila le nekaj stopnic navzdol oddaljena od glavne spalnice. V njej so bili velika postelja, tridelno ogledalo in tako ogromen kavč, da smo ga lahko noter spravili le skozi okno – Freddie ga je kupil za najino hišo, ko bo dokončana. Ob spalnici sta bili kopalnica in garderobni prostor.

	Sprva sem se v roza sobo preselil samo začasno. Večino noči sem spal s Freddiejem, kadar pa je bila verjetnost, da bom smrčal, velika, sem spal sam.

	Tistega oktobra je Freddie v Švici snemal s skupino in iznenada je za vedno opustil kajenje. Zgodilo se je tako: večji del leta je skupina Queen delala v majhnem Mountain Studios v Montreuxju, kjer je bila kontrolna soba izjemno majhna. Nekega jutra je vanjo vstopil Brian in takoj izstopil, potožil je, da je zanj prostor preveč zakajen.

	»Prav,« je rekel Freddie, »odslej se tukaj več ne kadi.« To je zvenelo nekoliko nepošteno do studijskega inženirja, Dava Richardsa, ki ni mogel iti na cigareto vedno, kadar si je je zaželel. Ampak takrat in tam se je Freddie odpovedal cigaretam.

	Čeprav je Freddie presedlal na lažje znamke, je imel zjutraj pogosto polna pljuča katarja, ki ga je povzročalo kajenje. Vstal je in začel kašljati in pljuvati. Nekega jutra v Švici je kašljal tako silno, da sem mu rekel, da mora znižati število pokajenih cigaret. Potem sem si še sam prižgal eno.

	Od tistega dne Freddie ni nikoli pogrešal cigarete. Kadil je vse življenje, pa vendar ni postal odvisen. Jaz sem in sem še vedno.

	Proti koncu leta 1989 je mačka Tiffany umirala za rakom. Nekega oktobrskega jutra je bilo očitno, da trpi muke, videti je bilo, da pred seboj nima več veliko življenja. Še preden se je Freddie zbudil, sem jo odpeljal k našemu veterinarju, Keithu Buttu. Takoj je prešel k bistvu: »Jim, resnično bi jo morali uspavati. Ampak odločitev prepuščam vam.«

	Tiffany sem pustil pri njem in odšel domov, da bi se posvetoval s Freddiejem. Povedal sem mu, kaj o bolni živali meni Keith. Freddie je bil čisto na tleh. Prišla je Mary in Freddie ji je povedal, kaj se dogaja. Vsi smo vedeli, kakšno odločitev moramo sprejeti, in čez nekaj trenutkov je Freddie privolil. Mary me je pospremila nazaj k veterinarju, Tiffany je dobila injekcijo in je v hipu zaspala.

	»To je to, Jim,« je nežno rekla Mary.

	Tiffany je bila kremirana, njen pepel pa smo pokopali v majhni okrasni skrinjici, kot si je želel Freddie, zunaj na vrtu, točno pod sredino ogromnega jedilniškega okna. Bilo je zelo ganljivo.

	Istega meseca so Queeni izdali svoj najnovejši single Scandal, na strani B je bila pesem My live has been saved. Bendov naslednji hit, izšel je konec novembra, je bil album The miracle.

	Za božič sem sklenil postaviti vlakec Rheingold kot osrednji okras v Garden Lodgeu, ploščo sem spremenil v čarobno zimsko idilo. Dvanajst dni pred božičem sem se resno lotil krašenja hiše. Edino mesto za mojo sceno z vlakom je bil Freddiejev črni grand piano v salonu. Odstranil sem vse fotografije in pokrov prekril s poliestrsko podlogo, da sem ga zaščitil pred praskami, in namestil ploščo. Potem sem se lotil sestavljanja vlaka.

	Ko je v salon prišel Freddie, je znorel, jaz pa sem stekel za njim. Ideja o vlaku mu je bila všeč, ni pa mu bilo všeč, da je vlak na njegovem klavirju – lahko poškoduje pokrov. Pojasnil sem mu, kako sem ga zaščitil, potem se je pomiril in rekel, da je v redu.

	Tisti popoldan mi je pomagal okrasiti dvokrilna hodniška vrata z rdečimi in belimi vejicami, s katerih so visele rdeče in srebrne kroglice.

	»Nekaj manjka,« je pripomnil Freddie. »Malce popestritve.«

	»Pa saj imamo kroglice,« sem odvrnil.

	»Ne,« je rekel, »potrebujemo nekaj drugačnega.« Iskat je šel velik kozarec čokoladk Quality Street. »Izvoli, obesi še nekaj teh.« Sprememba je bila obema všeč.

	Na božično jutro je Freddie prišel k meni.

	»Rad bi, da nekaj narediš,« je rekel.

	»Kaj?«

	»Rad bi, da položiš majhen šopek, kjer je pokopana Tiffany.«

	Boxing day, dan po božiču, je tisto leto ostal še posebej nepozaben za vse v Garden Lodgeu, zahvala gre Freddiejevemu presenečenju. Ko smo sedli za mizo v jedilnici, je bilo ob vsakem pogrinjku Freddiejevo darilce – škatlica z osupljivim nakitom – broško ali obeskom – Butlerja in Wilsona. Darilce je bilo za vsakogar od nas – za Phoebeja, Joeja, Mary, Petra Strakerja, Dava Clarka, Grahama Hamiltona in njegovega fanta Gordona. Eni so dobili majhnega srebrnega pudlja na verižici, drugi majhnega golfista ali glasbeni simbol. Jaz sem dobil najboljše darilo izmed vseh – izjemno kravatno iglo z velikim prozornim dragim kamnom.

	Ko je Jim Beach med božičnimi prazniki obiskal Freddieja, se je zaljubil v mojo kompozicijo vlaka. Odločil se je enega kupiti svojemu sinu in prosil me je, da bi mu ga sestavil, rade volje sem mu ustregel. Jim je bil menedžer skupine, toda v večji meri je bil njen zaposlen. Bila sva v dobrih odnosih, vendar mislim, da najinega razmerja s Freddiejem ni nikoli razumel, pa to tudi ni bilo važno. Vedel je, da Freddieja osrečujem, zato je bil srečen tudi on.

	Novo leto se je začelo z Jimovim iskanjem nove založniške pogodbe za skupino Queen v Ameriki. Veliko let so sodelovali s Capitolom, ampak z njihovim ravnanjem niso bili zadovoljni, zato je skupina odkupila pravice. Imela je močan pogajalski položaj.

	Zgodaj leta 1990, ko smo imeli Romea že nekaj mesecev, sva se s Freddiejem sprehodila do rastlinjaka, štiri mačke so nama sledile. Nenadoma je Romeo napadel Goliatha, Delilah in Miko, vnel se je pretep. Pogledal sem Freddieja in zavpil: »Rambo!«

	»Kako to misliš – Rambo?« je vprašal.

	»Poglej ga,« sem odvrnil, »napada vse ostale mačke. Rambo je.« In ta vzdevek se ga je prijel.

	Na Irskem nisem vedel, kaj naj naredim glede talnih oblog v bungalovu. Na koncu sem vprašal Freddieja, kaj misli o tem. Vprašal me je, kakšne so možnosti, in omenil sem bel kanadski javor za salon, ki bi ga z družinskimi zvezami lahko dobil precej ceneje.

	»Poizvedi, koliko stane!« je rekel.

	Dva tedna kasneje se je Freddie vrnil k tej temi. »Si izvedel, koliko bi stal javor?« je vprašal.

	Povedal sem mu ceno.

	»OK,« je rekel, »jaz ga bom plačal. Podarim ti ga.«

	Kmalu sva se vrnila v natlačen urnik skakanja med Mountain Studios v Montreuxju in Metropolitan Studios v zahodnem Londonu, kjer je Freddie s skupino ustvarjal pesmi za njihov finalni album Innuendo. Več mesecev smo jedli, spali in pili Innuendo.

	Februarja je skupina Queen prejela nagrado British Pho-nografic Industry za svoj izjemen doprinos britanski glasbi, slovesnost je potekala v Dominion Theatru. Freddie je izgledal slabo, kljub debelemu make-upu, namenjenemu televizijskim kameram.

	Po slovesnosti je bila v Grouch Clubu zabava, slavljenje enaindvajsetih let dela skupine Queen. Dogodek je bil poln slavnih oseb, med gosti so bili tudi George Michael, Liza Minelli, Barry Humphries, Michael Winner in Patsy Kensit.

	Freddie je sedel za mizo v zadnjem delu kluba, okrog njega je bilo veliko ljudi. Ko je prispel Rod Stewart, me je Freddie predstavil: »Moj moški, Jim.« Spomnil sem se Freddiejeve šale, da bi lahko skupaj z Rodom in Eltonom Johnom ustanovili skupino, imenovala bi se Zobje, nos in lasje.

	Na zabavo me je spremljala Martha Brett, oblečena je bila izjemno elegantno. Roda Stewarta je oboževala. Medtem ko sta se Freddie in Rod pogovarjala, je ves čas strmela vanj. Freddie se je obrnil k meni.

	»Kdo je ta s tabo?« je vprašal. »Ne poznam je.«

	»To je Martha!« sem vzkliknil. »Iz Town House Studios.«

	»A res?« Malce bolje si jo je ogledal, potem pa prasnil v smeh.

	Kasneje tisti zvečer so z vozičkom pripeljali nadvse izvirno torto v podobi plošče za monopoli, v kvadratkih pa so bili navedeni hiti skupine Queen.

	Preden je Freddie postal glavni pevec skupine Queen, je študiral na Ealing College of Art v zahodnem Londonu. Slikarstvu se je odpovedal že davno, nekega dne pa je začutil nenadno nujo, da bi znova poskusil. Enega od nas je poslal v majhno prodajalno s slikarskimi pripomočki po čopiče in druge reči.

	Več tednov se je po več ur hkrati izgubil v skiciranju in slikanju. Poskusil je narisati Delilahin portret, ampak je kot večine svojih slik ni nikoli dokončal.

	Dokončal je le dve sliki, za Joeja in Phoebeja, in še to zgolj po naključju. Nekega popoldneva je listal Sothebyjev katalog in se ustavil pri sodobnem portretu, narisanem v ravnih linijah.

	»To znam tudi jaz!« je rekel.

	Zgrabil je skicirko, minuto ali dve kasneje je že končal. Pokazal nam je portret, bil je popolna kopija.

	»Ga lahko obdržim?« je vprašal Joe.

	Freddie ga je podpisal in mu ga dal. Potem ga je še Phoebe prosil zanj in čez nekaj minut je Freddie ustvaril še eno kopijo.

	Freddie je ljubil umetnost. Najraje je imel japonske slike in impresioniste, do sodobne umetnosti je čutil nekakšen odpor. Če je v avkcijskem katalogu naletel na sodobne slike, se je iz njih norčeval; še najmanj so mu bila všeč enobarvna ogromna platna ali takšna, ki so imela le nekaj ravnih črt.

	»V čem je smisel tega?« je imel navado reči. »To ni umetnost.«

	Nekaj dni kasneje smo odšli v Montreux. Prispeli smo zgodaj zvečer in nad jezerom nas je pričakal osupljivo lep sončni zahod. Freddie je hotel, da bi se slikala ob tem romantičnem prizoru, toda nisva imela fotoaparata. Razburil se je. Hotel je imeti romantično fotografijo.

	»Ne skrbi,« sem rekel. »Kdaj drugič jo bova posnela.«

	Zelo obžalujem, da nisva tega nikoli storila.

	Vedno ko sva prišla v Montreux, si je Freddie rad najprej ogledal labode na jezeru. O njih je govoril kot o 'svojih' labodih in potem ko jih je videl, je spet hitro zapadel v švicarski način življenja.

	Tisti dan, potem ko se je sprehodil do jezera, da bi videl svoje labode, je Freddie sedel na obrobje vode, začutil je navdih in napisal pesem Winter tale. Bila je božična pesem o Švici in življenju v gorah. Nikoli je nismo slišali. Freddie je pesem posnel, o tem sem prepričan, ampak posnetek ni bil nikoli predvajan.

	Freddie je običajno začel delati okrog poldneva. Mučilo ga je drastično izgubljanje teže, pa vendar je še naprej zjutraj vztrajno vstajal sam in ni potreboval več časa kot ponavadi, da se je oblekel in spil skodelico čaja, preden se je odpravil v studio.

	Vse pogosteje je Terryju rekel, naj nekje na sredi poti do studia ustavi. »Rad bi se sprehodil,« mu je rekel.

	Ko se je to zgodilo prvič, je bil Freddie globoko zamišljen. Terryju je rekel, naj ustavi ob jezeru. Nekaj minut je hotel bil sam in zelo počasi se je sprehodil na drugo stran jezera k labodom. Nekaj minut je ostal pri njih, potem pa je počasi prišel nazaj k nam.

	»Tako,« je rekel, »dovolj imam. Čas je za delo.«

	Čez nekaj časa je postala hoja za Freddieja zelo naporna. Dal sem mu sprehajalno palico, vendar je ni hotel uporabljati. Privolil je, da jo bo uporabil, a to je bilo enkrat samkrat. Prav tako ni hotel bergel. Da je zmogel brez pomoči, je bilo del njegove moči. Dokler je lahko, je moral vse početi sam.

	»Vztrajal bom, dokler mati narava ne bo rekla: 'Ne, naprej pa ne moreš',« je rekel.

	Ko sva bila spet v Londonu, sva se Freddiejem odpravila ven z Grahamom Hamiltonom in njegovim fantom Gordonom, ker je Freddie hotel kupiti očala od Thomasa Goodea na Bond Streetu. Kupil je tudi set jedilnega pribora za najin bungalov na Irskem. Rekel sem mu, da bom samo skočil ven na cigareto, a sem odšel naravnost v prodajalno stekla Lalique na bližnjem Mount Streetu. Prodajalko sem poznal, kajti Freddie je bil njihova redna stranka. Vodja je prišla k meni.

	»Rad bi kupil darilce, presenečenje,« sem ji povedal. Takoj je vedela, za koga.

	»Morda mačko?« je predlagala. Mačka, ki jo je imela v mislih, je bila steklena in na podstavku. Bila je idealna. Kupil sem jo, onidve pa sta jo zavili.

	Ko sva šla s Freddiejem na čaj, v Richloux, sem mu dal darilo.

	»Zakaj pa si tole kupil?« je vprašal.

	»Je le majhno darilce zate,« sem odvrnil.

	Nekoč je bil Freddie povabljen v prodajalno Lalique na Mount Streetu, ko je ob redki priložnosti bila tam tudi madame Lalique. Bila je generalna direktorica podjetja in v London je prišla, da bi na nekaj kosov svinčevega kristala za svoje najljubše stranke vgravirala svoj podpis.

	Freddie je s seboj vzel Mary in vrnila sta se s tremi čudovitimi urami. Njegova je bila podpisana s 'Freddieju', eno, prav tako s posvetilom, je dal Mary. Moja, ki ni bila podpisana, je bila je okrašena z vgraviranimi lilijami, ki so na obeh straneh obdajale pročelje ure. Najini uri sta zavzeli ponosno mesto v njegovi spalnici na vsaki strani postelje.

	Ko je Mary leta 1990 rodila sinka, Richarda, je bil Freddie čisto iz sebe od veselja. Mater in sinka je pogosto obiskoval v Queen Charlotte's Hospital, ko pa sta šla domov, se je pogosto oglasil v njenem stanovanju, da bi se prepričal, kako jima gre.

	Richardu smo vsi podarili nekaj posebnega. Freddie je prišel s polnim naročjem otroških oblačil priznanih dizajnerjev, ki sva jih kupila na svojih izletih v Švici, pa tudi z majhno goro mehkih igrač. Jaz sem izdelal tradicionalno zibelko in jo okrasil z izrezljanimi konjički in klovni. Da bi bila zibelka popolna, je Phoebe kupil še čudovito bombažno posteljnino. Na žalost pa ni Richard zibelke nikoli uporabljal, služila je za hrambo gore luštkanih igrač.

	Freddie je bil resnično zelo srečen za Mary, ko je na svet prišel Richard. Rad ga je nekaj minut držal na rokah, toda bilo je jasno, da Freddie ni rojen za očeta. Otroke je imel rad, a z varne razdalje.





9





Okleščeno prijateljstvo


	Na letečem izletu v Montreux leta 1990 sva s Freddiejem skupaj z Joejem in Barbaro Valentin bivala v hotelu Palace. Na tem izletu je napisal pesem Delilah, posvečeno svoji najljubši mački.

	Ko smo se vsi štirje po koncu delovnega dne vračali iz studia, so bile vse trgovine odprte. Tokrat je Freddie iskal čudovito platno, predvsem prte. V eni izmed izložb smo uzrli nekaj tako smešnega, da smo vsi izbruhnili v krohot. Bile so pižame z Mini in Miki miško ter klobučki Weeja Willieja Winkieja. Barbara se nam je izmuznila, skočila je v prodajalno in Freddieju kupila klobuček, dala mu ga je, ko smo se vrnili v hotel.

	Kasneje sva z Joejem odšla spat, Freddie in Barbara pa ne. Bila sta razpoložena za celonočni pogovor.

	Vstal sem ob sedmih zjutraj in šel dol v salon, kjer sta Freddie in Barbara še vedno sedela, povsem budna in močno opita. Freddie je bil prava slika. Nosil je novo pižamo z Mini in Mikijem, vključno s klobučkom z motivom Weeja Willieja Winkieja.

	»Oh, a je že toliko ura?« je rekel, ko me je zagledal. »Jim, napisal sem novo pesem. O moji Delilah.«

	Tisti dopoldan je sicer spal nekaj ur, ko pa je vstal, je ves dan premleval svoje stihe o Delilah in mi predstavljal nove. Najljubši mi je bil stavek, ki je del končne verzije: »Rahlo ponorim, ko lulaš po mojem pohištvu Chippendale.«

	Za Joejev rojstni dan leta 1990 me je Freddie s 500 funti poslal na Covent Garden Market v južnem Londonu, da bi kupil karseda veliko raznobarvnih balonov. Kupil sem jih toliko, da sem z njimi povsem napolnil volva. Ko sem se vrnil domov, me je Freddie že čakal. Joe je bil zunaj, midva pa sva naslednji dve uri s cvetjem krasila hišo. Napolnila sva vsako vazo in vrč, ki sva ga našla. Tako okrašena ni bila hiša še nikoli in ko se je Joe vrnil, je ostal brez besed.

	»Presenečenje!« je vzkliknil Freddie. »Vse najboljše!«

	Kasneje tisti večer smo vsi skupaj šli ven na slavnostno večerjo. Vendar pa s Freddiejem nisva ostala dolgo, ker je postal preveč utrujen.

	Istega meseca je Joe vsem nam v Garden Housu povedal slabo novico. Tudi on se ni počutil dobro.

	»Hočeš reči, da imaš HIV?« sem vprašal.

	»Ne,« je odvrnil, »v bistvu imam aids, in to v polnem razmahu.«

	Kaj bi lahko rekel? Da mi je žal? Ničesar pametnega se nisem domislil. Bil je še dodaten udarec, ki je prizadel Garden Lodge. Vse nas je skrbelo, kakšne zgodbe bi se lahko pojavile v medijih, če bi izvedeli, da je bolan tudi Joe. Lahko smo že videli bolne naslove na naslovnicah in ugibali smo, ali bodo našo hišo označili kot 'Aids Lodge'. Vsi smo bili še toliko bolj odločeni, da bomo držali skupaj in ostali optimistični.

	Kljub pogumnemu izrazu na obrazu za dobro vseh drugih v Garden Lodgeu me je začelo skrbeti za svoje lastno zdravje. Tudi sam bi lahko bil HIV-pozitiven. Čeprav sem o tem razmišljal z odporom, se je zdelo verjetno. Sklenil sem, da se bom testiral, da pa tega ne bom nikomur povedal. Testiral sem se v popolni tajnosti in pod psevdonimom. Izgovoril sem se, da grem obiskat prijatelja in sem se za ves dan izmuznil iz Garden Lodgea. Obiskal sem bolnišnico v Brightonu.

	Preden bi zdravnik privolil v odvzem vzorca krvi, sem moral na poseben posvet. Iskreno in sočutno so mi pojasnili vse posledice, če bi bil test pozitiven. Povedal sem jim, da se posledic zavedam in da želim nadaljevati postopek.

	Ko sem se tisti večer vrnil v Garden Lodge, nisem mogel zaspati. V bolnišnici sem rekel, da bom novico znal prenesti, četudi bo slaba. Ampak sam pri sebi nisem bil prepričan, da bom to resnično zmogel. Kaj bom naredil?

	Nekaj dni kasneje sem poklical glede izvida.

	»Zelo mi je žal, pozitivni ste,« je rekel zdravnik. Ampak aids še ni izbruhnil.

	Nisem mogel jasno razmišljati. Freddieju nisem povedal. Že tako ali tako se je moral spoprijemati s svojimi težavami, moja novica bi ga samo še dodatno vznemirila. Zakopal sem se v delo na vrtu in v delavnici, misli na prihodnost sem odrinil na stran. Ampak vsak večer so se te misli vračale, da sem le mukoma zaspal in sem se pošteno namučil, da nisem začel blazneti.

	Nekega dne sva šla s Freddiejem v Syon Park po sadike za vrt. Medtem ko je Terry natovarjal sadike v avto, nas je slikal fotograf Suna, ki nam je sledil. Naslednji dan je bila slika v časopisu, v prispevku pa so trdili, da je Freddie po dveh mesecih prvič šel iz Garden Lodgea, kar je bila laž.

	Kadarkoli je Freddie videl reklamo za mačjo hrano s snežno belim Arthurjem, je pripomnil, kako zelo si želi imeti belo mačko. Potem pa je to zamisel opustil, ker je menil, da bi bilo takšno mačko težko ohraniti čisto.

	Nekega jutra sem šel v prodajalno s hišnimi ljubljenčki na Kensington High Streetu in na oknu je sedelo pet mladičkov iz istega legla. Prav vsi so bili popolnoma beli, imeli so le nekaj skoraj neopaznih znamenj.

	Komajda sem se zadržal, da nisem tam in takrat Freddieju enega kupil.

	Vrnil sem se v Garden Lodge, si nadel škornje in začel čistiti akvarij za osamitev rib koi. Skozi zadnja vrata sta prišla Joe in Phoebe.

	»Nekaj bi te rada prosila,« je rekel Joe.

	»Aja?« sem odvrnil.

	»Pravkar sem prišel s Kensington High Streeta in …« je začel.

	»In si šel mimo prodajalne s hišnimi ljubljenčki in videl mladičke?« sem ga prekinil.

	»Ja,« je nadaljeval. »Stanejo le 25 funtov vsak. S Phoebejem ti bova dala denar. Bi lahko izbral najbolj belega?«

	»Prav, šel bom,« sem rekel, »a le pod enim pogojem. Če bo Freddie začel vpiti in kričati, bosta prevzela krivdo.«

	In tako sem se še enkrat odpravil v prodajalno in upal, da se bom vrnil, še preden bo Freddie vstal.

	V trgovino sem se odpeljal z volvom. Ostali so samo še trije mladički. Enega sem izbral in se odpeljal nazaj v Garden Lodge, mucka sem skril pod jakno. Freddie je bil na vrtu in počasi sem odšel k njemu, obraz mi je žarel.

	»Prasec!« je izbruhnil. »Še enega mačka si mi prinesel, kajne?«

	»Kako veš?«

	»Rep mu gleda izpod jakne!«

	Mucko sem vzel izza jakne in jo odložil na tla. Freddie se je sklonil, jo pobožal, ni se mogel upreti, da je ne bi vzel v naročje. Freddie je hitro krstil vseh šest naših mačk. »Lily bo!« je izjavil. In tako je postala Lily.

	Čeprav je novo mucko oboževal, se je bal, da bo vznemi-rila preostalih pet mačk. Oscar je bil maček, ki se je raje držal zase, prihod zadnje mucke pa je bila kaplja čez rob. Vse pogosteje je odhajal ven in obiskoval druge hiše, k enemu sosedu je hodil še posebej rad. Celo ponoči je spal zunaj, ampak Freddieja ni skrbelo.

	»Pomembno je le to, da je Oscar srečen,« je imel navado reči.

	Freddiejevo zdravstveno stanje je še naprej pešalo. Zdaj je bil že izjemno suh in težko je spal, zato sem se trajno preselil v svojo sobo. Tu in tam sem še spal z njim, a sem samo ležal na posteljnini, on pa se je stisnil k meni. Iskal je tolažbo. Freddie je moji sobi dal vzdevek 'ledena škatla', spal sem namreč ob široko odprtem oknu, tudi pozimi.

	Neko nedeljo je vstal in šel dol, a ugotovil je, da nisem pokonci. Imel sem gripo. Prišel je k meni, zlezel k meni v posteljo in me objel. Poljubil me je.

	»Oh, ti ubožec,« je rekel.

	Prav nič ga ni skrbelo, da bi se lahko še sam nalezel gripe. Vsi smo se zelo dobro zavedali, da mora še posebej paziti, da ne bi staknil kakšne infekcije, prehlada ali gripe, ki bi se lahko izkazali za usodne, ampak tisti dan ni niti pomislil nase. Gripe ni staknil, ostal je odporen.

	V času ko me je negoval med gripo, je Freddie sklenil, da mora nekaj storiti glede moje sobe. Odločil se je za pohištvo v bidermajerskem stilu, ki naj bi ga izdelalo podjetje v Chelseaju. Sam je dizajniral kavno mizico in posteljni okvir. Prelistaval je knjige o bidermajerju, iskal je zamisli, potem pa skiciral mizico. Bila je čudovita. Okrogla in z dvema ploščama. Noge iz potemnjenega lesa je imela zaobljene in okrašene z majhnimi zlatimi zvezdicami. Posteljni okvir je bil krasen, ampak Freddie je menil, da potrebuje še nekaj drobnih dodatkov. Vrnil se je z vrečko pozlačenih okraskov in našel nekaj velikih, s katerimi je okrasil posteljo. Kupil mi je tudi novo ogledalo in tri starinske komode s predali. Nekaj tednov kasneje je pri dobavitelju rezerviral še nekaj kosov pohištva.

	Ko je poslal Terryja tja, da bi plačal in prevzel naročeno, se je izkazalo, da se je od mene vendarle nekaj naučil.

	»In ne pozabi reči za popust!« je zaklical za njim.

	Ko sem se preselil v svojo sobo, sem vse slike na svoji strani Freddiejeve postelje pustil tam, ker nisem hotel, da bi Freddie imel občutek, da sem se odselil za zmeraj. S seboj sem vzel le majhno Cartierevo budilko. Čas je mineval, Freddie pa je počasi eno za drugo selil slike v mojo sobo.

	Ta premik v roza sobo označuje tudi točko, ko so se med nama končali vsi normalni spolni odnosi. Jasno je bilo, da mu seks ni več v užitek, pač pa naporen podvig. In tako sva se zadovoljila z nežnim poljubljanjem in srčnimi objemi. Te seanse nežnosti so bile enako prijetne kot vsakršen seks.

	Freddiejeva zdravila proti aidsu so se spremenila, na prsi pod levo ramo je dobil majhen kateter. Celotna reč je bila zelo majhna, komaj opazna. Prav gotovo nama ni bila nikoli v napoto, ko sva se stiskala. Kateter je Freddieju olajšal dajanje zdravila naravnost v žilo. Kar pa je še bolj pomembno, omogočil mu je gibanje. Zdravilo je zgolj dal v žep in skril tubo, ki se je namestila na kateter, in lahko se je sprehajal naokrog ali celo šel ven.

	Pred tem sem Joeju in Phoebeju pomagal dajati Freddieju zdravila. Pripravljal sem mu napitek iz vode in belega praška, ki ga je moral piti, ali mu odmerjal tablete. Ko pa je začel jemati zdravila intravenozno in je dobil kateter, je vse postalo precej bolj zapleteno.

	Predlagano mi je bilo, da bi mu pomagal dajati zdravilo v žilo, vendar sem se opravičil. Nisem hotel prevzeti nobene odgovornosti. In obstajalo je tudi tveganje za okužbo. Moje delo je bilo zunaj, pogosto sem bil do vratu v blatu ali do pasu v umazani vodi v ribniku. Vrt je pravo gojišče raznoraznih bacilov. Če bi hotel Freddieju vsakih nekaj ur dati zdravilo, bi se moral nenehno umivati. Celo Joe, ki je bil vedno čist, saj je ves dan delal v kuhinji, si je polovico časa umival in razkuževal roke in dlani. Bal sem se, da ne bom dovolj čist. Takšno tveganje ni bilo nujno potrebno. Freddie me je popolnoma razumel, zaradi moje odločitve ni bil niti malo jezen.

	Ker je Freddiejevo stanje vztrajno slabelo, sem velikokrat govoril z Mary. Vedno znova sem jo tolažil, da ji bom večno stal ob strani. Če potrebuje karkoli, mora samo reči.

	Poleti mi je Freddie povsem nepričakovano povišal plačo s 600 na 1000 funtov. Na žalost pa je moja povišica povzročila prepir med Freddiejem in Mary.

	Računovodje so bili na dopustu, zato je moral Freddie podpisati mesečna izplačila. Nikoli nisem postavljal vprašanj o svojem plačilu. Vedel sem, da sta Joe in Phoebe plačana bolje, ampak dežurala sta štiriindvajset ur dnevno. Nikoli si nisem želel vedeti, koliko sta plačana, to se me ni tikalo. Jaz sem bil samo fant. S svojo usodo sem bil zadovoljen. Za Freddiejev vrt bi skrbel, pa če bi bil plačan ali ne. Preprosto sem bil srečen, ko sem videl, kako Freddie uživa v njem.

	Tisti dan ko je Freddie podpisoval čeke, sem bil v ribiških škornjih v ribniku. Poklical me je v hišo in odšel sem do vhodnih vrat, kjer sem si poskusil sezuti čevlje.

	»Oh, pusti to prekleto reč,« je rekel. »Sem pridi. Rad bi, da me močno objameš. Novico imam zate.«

	In tako sem v škornjih odšel k njemu in ga objel.

	»Ta mesec je še ne boš dobil, jo boš pa prihodnji mesec. Dobil si povišico.«

	Potem pa mi je Freddie rekel nekaj, kar se je izkazalo kot zelo pomembno v prihodnjih mesecih. Splošno znano je bilo, da bo s tehničnega vidika po njegovi smrti lastništvo hiše prešlo na Mary. Kljub temu pa je rekel, da upa, da bom lahko tukaj živel, dokler si želim in da bom imel hišo za svoj in njegov dom. Dodal je še, da mu je Mary morala obljubiti, da lahko iz Garden Lodgea vzamem, karkoli želim, če se bom kdaj hotel odseliti.

	Pošteno mi je odleglo, ampak o takšnih stvareh se nisem hotel pogovarjati tako brezčutno.

	»O umiranju se nočem pogovarjati,« sem rekel. »Če pa želiš, da bodi tvoje želje uslišane, jih zapiši.«

	Med letom mi je Freddie dal veliko stvari za najino hišico na Irskem, ki je bila sedaj dokončana in pripravljena na opremljanje. Na podstrešju Garden Lodgea je bilo pohištva več kot dovolj.

	»Če najdeš karkoli, kar si želiš v najinem domu na Irskem, kar izvoli,« je rekel. In potem je šel z mano na ogled. Med drugim sva na Irsko poslala njegovo staro dvojno posteljo iz Stafford Terracea in dve viktorijanski obposteljni mizici.

	Freddie je imel ogromno reči, za katere v skladišču ni bilo dovolj prostora. To poletje je sklenil, da se morajo vse reči vrniti v Garden Lodge, da jih bo lahko razdelil družini.

	Ko so skladiščni zaboji prispeli v Garden Lodge, sem bil za nekaj dni na Irskem. Vse stvari so razporedili po trati, Freddie pa se je sprehajal med njimi in določal, kdo bo kaj dobil. Joe, Phoebe, Mary in dve snažilki so si razdelili večino reči, predvsem drobnarije in stara oblačila znanih dizajnerjev.

	Ko sem se vrnil domov, mi je Freddie omenil nekaj stvari, ki jih je ponovno videl.

	»Nate nisem pozabil,« je rekel. »Še en kovček imam, ki se ga ni nihče dotaknil. Ta je tvoj.«

	Ko sem kasneje kovček odprl, sem v njem našel klobuke in drobnarije. Našel sem tudi originalno besedilo njegove najslavnejše pesmi Bohemian Rhapsody, napisane s Freddiejevo pisavo na črtastem listu papirja A4. Kovček sem pustil nedotaknjen in ga pospravil na varno v delavnico.

	Nekega popoldneva sem bil v delavnici, trudil sem se popraviti starinski srebrn okvir za fotografijo, ki je veliko pomenil Freddiejevima staršema, in sem se poškodoval z električnim obličem. Iz prsta sem si potegnil košček lesa in kar naenkrat je bila povsod kri. Odšel sem v kuhinjo, tam sta bila Joe in Phoebe. Joe ni najbolje prenašal krvi.

	»Joe, imaš kaj velikih obližev?« sem vprašal.

	»Kaj si si naredil?«

	Ko sem mu pokazal prst, je debelo pogoltnil. Rana je potrebovala kaj več kot le obliž.

	»Najbolje, da greš v bolnišnico, da ti bodo rano zašili,« je rekel Joe.

	Zavrnil sem ga, češ da je zgolj praska, takrat pa je v kuhinjo prišel Freddie.

	»Čemu zganjate hrup?« ga je zanimalo.

	»Jim se je grdo porezal, vendar noče v bolnišnico,« je pojasnil Joe.

	Freddie si je ogledal rano, strinjal se je z Joejem in Phoebejem, da moram v bolnišnico. Ko sem rekel, da pretiravajo, se je vznejevoljil.

	»Prav, kakor hočeš,« je odvrnil. Da bi se izognil prepiru, sem šel na urgenco in dobil dva šiva. Rana je bila precej bolj resna, kot sem mislil.

	Na koncu mi je vendarle uspelo popraviti okvir Freddiejevih staršev. Približno takrat sem izdeloval še eno svojih mizic kot darilo od naju s Freddiejem za šoferja Grahama Hamiltona in njegovega fanta Gordona. In zato je Freddie krivil njiju za mojo nesrečo.

	Tisto poletje sva s Freddiejem skoraj zaključila najino partnerstvo, ko sva se čisto brez zveze grdo sprla. Ne vem, s čim sem Freddieja razjezil in sledil je prepir. Takšni prepiri so ponavadi v dnevu ali dveh izzveneli, a tokratni se je vlekel več dni. Kot običajno sem delal na vrtu in dopoldan sta tja prišla Freddie in Mary, sedela sta ob ribniku in se pogovarjala. Kasneje, ko sem šel nazaj v hišo, je bilo ozračje ledeno. Freddie se je držal zase.

	Naslednji dan stvari niso bile nič boljše. Bil sem na vrtu, ko mi je Joe, bilo mu je vidno nelagodno, povedal novico.

	»Freddie meni, da bo najbolje, da odideš.«

	Obnemel sem. Še vedno nisem vedel, zakaj sva se sprla, ampak Freddie se je neprepustno ogradil, bil je popolnoma nedostopen.

	»Prav,« sem rekel. Sicer sem zvenel mirno, v resnici pa sem bil pošteno pretresen. »Če tako želi, OK. Vendar potrebujem nekaj časa, da si poiščem streho nad glavo.«

	Naslednji dan sem dobil novo sporočilo, tokrat od Mary, in sicer da sem še vedno dobrodošel, da šest dni v tednu delam kot vrtnar v Garden Lodgeu, ko si bom našel novo bivališče. Povedala mi je še, da ne smem voziti volva, ki mi ga je Freddie podaril za rojstni dan, in da bom imel le eno uro časa za kosilo in da bom delal od devetih do šestih.

	Razmišljal sem samo o tem, ali si bom lahko privoščil živeti kje drugje, zato sem ji odvrnil: »Ko bom našel novo stanovanje, se želim pogovoriti o svoji plači. Vrtnarji v osrednjem Londonu zaslužijo 12.50 funta na uro.« Jaz sem zaslužil približno tri.

	Poiskal sem si stanovanje v Hammersmith Grovu in ga za šest mesecev vzel v najem. Oglas je bil objavljen v Lootu, skupaj z nenavadnim dopisom – delil bi si ga s sirom Charlesom, mačkom. Lastniki so zahtevali priporočila, zato sem prosil Mary, ali bi lahko rekla dobro besedo zame. Popoldan sem delal v rastlinjaku in izvedel, da je moj novi najemodajalec zadovoljen z mano in da se lahko takoj vselim.

	K meni je prišel Freddie.

	»Saj nočeš iti, kajne?« je rekel. »Jaz nočem, da greš.«

	»Jaz pa sem dobil vtis, da si ti želiš, da grem,« sem odvrnil. Bil sem zmeden.

	»Samo jezen sem bil zaradi nečesa,« je nadaljeval. Ko sva se pogovorila, je postalo jasno, da niti on ne ve, zakaj se je prepir sploh začel, prav tako ni vedel nihče drug. Najbolj me je žalostilo, da so bili moji prijatelji v Garden Lodgeu videti zelo srečni, ker odhajam.

	Ko sva tisti večer s Freddiejem ležala v njegovi spalnici, sem ga vprašal po drugih. »Torej, čigav nasvet si poslušal? Vem, da si v zadnjih dneh dobil veliko nasvetov. Koga si poslušal?« Bil sem odločen, da bom izvedel, kdo mi je v Garden Lodgeu povzročal težave.

	»Svoj nasvet sem poslušal,« je odgovoril in se skremžil, kot bi hotel reči 'zadeva zaključena'. Vprašal sem ga, zakaj je dopustil, da je stvar tako silno ušla z vajeti, vendar mi ni hotel odgovoriti. Rekel je, naj vse skupaj pozabim. Ni bilo preprosto. Bil sem izjemno užaljen in potrt zaradi tega, kar se je zgodilo. Nisem mogel dognati, kdo ga je tako obdelal zaradi malenkosti.

	Elton John in Freddie sta se sprla pred mnogimi leti, ampak na Live Aidu sta se spet razumela. Tisto poletje je Elton John začel prihajati v našo hišo in postal je eden redkih rednih obiskovalcev, ki jim je Freddie zaupal vse do konca.

	Nikoli ne bom pozabil nedelje, ko je Elton prišel prvič. Medtem ko sva z Johnom pripravljala mizo, mi je povedal, da bom sedel na koncu, s Freddiejem na svoji levi in Eltonom na desni strani.

	»Zato si ne soli hrane!« je še dodal.

	»In zakaj ne?«

	»Boš videl, Elton bo to storil namesto tebe.«

	Elton je imel oblečeno trenirko in bejzbolsko kapo, ki jo je imel ves čas obiska na glavi. Takrat je bil precej okrogel, vendar se je držal stroge diete. Jedel ni nobenega mesa, samo zelenjavo. Prav tako ni pil ničesar razen vode. Ko smo začeli jesti, sem hitro ugotovil, o čem je govoril Joe. Elton je imel rad slano in sol je tako živahno trosil po krožniku, da mi je prihranil trud in posolil še mojo.

	Jeseni je Freddie Joeju povedal, da mu desna noga povzroča težave. Tista, na kateri je imel na meču bolečo odprto rano. Ta noga mu je neprestano povzročala preglavice. Preden sva se spoznala, si jo je zlomil med zganjanjem norčij v gej klubu v Münchnu. Joe je redno dvigoval uteži in Freddieju je predlagal, naj še sam poskusi telovaditi. Hitro sem naročil vrhunsko sobno kolo in ko je dva tedna kasneje prispelo, je Freddieja noga še vedno bolela. Sprva je bil nad kolesom navdušen, a navdušenje ga je hitro minilo. Z Joejem sva se pošteno namučila, ko sva kolo nesla na galerijo, tu in tam je Freddie pet ali deset minut kolesaril, Joe pa ga je nadziral.

	Freddiejev rojstni dan septembra 1990 je bil razkošen dogodek z imenitnimi oblačili, večerna zabava s haute cuisine je bila v Garden Lodgeu. Udeležilo se je je okrog dvajset gostov, povečini pari. Mary je prišla s Piersom, dr. Gordon Atkinson s prijateljem Rogerjem; tam smo bili še šoferja Graham Hamilton in Gordon, Jim Beach z ženo Claudio, Terry z ženo Sharon, Mika in Linda Moran, snemalec Dave Richards z ženo Colette, Dave Clark, Trevor Clarke, Barbara Valentin, Peter Straker, Joe in njegov prijatelj Tony Evans, Phoebe in jaz.

	Ta rojstni dan je bil zadnji, ki ga je Freddie praznoval na veliko. Da bi si ga vsi zapomnili, je vsakomur od nas pri Tiffanyju kupil spominek in darilce dodal vsakemu pogrinjku.

	Freddie je pesem I'm going slightly mad napisal po še eni celonočni seansi s Petrom Strakerjem. Freddie je pojasnil, da se mu je fraza I'm going slightly mad 6 ves čas vrtela v glavi in Petru je povedal, kaj si želi povedati v pesmi. Navdih je dobil pri Noëlu Cowardu, mojstru kratkih šal.

	Freddie in Peter sta se lotila izmišljanja šaljivih stihov, vsak novi je bil bolj smešen od prejšnjega. Zakričal je, ko sta se domislila česa podobnega 'pletem, a le z eno pletilko' ali 'te dni se vozim samo po treh kolesih'. Toda zmagala je: 'Mislim, da sem bananovec.' Ko jima je enkrat steklo, se Freddieja in Strakerja ni dalo ustaviti – bila sta v polnem zamahu. Šel sem v posteljo in zaspal med poslušanjem njunih izbruhov smeha.

	Zgodilo se je, ko sem bil za nekaj dni na Irskem. Freddie in Peter Straker sta se sprla in nikoli več se nista pobotala. Da Petra ni, smo opazili vsi, še posebej ob koncih tedna, prej je namreč vsak teden prišel na kosilo ali pijačo. Freddieja sem vprašal, zakaj ga nič več ne vidimo.

	»Nekega dne me je razjezil v Joe's Cafeju,« je odvrnil, ni mi pa hotel povedati, kaj se je zgodilo, zato sem vprašal Joeja in Phoebeja.

	Očitno sta se Freddie in Peter dogovorila, da se dobita na kosilu v Joe's Cafeju v Knights Bridgeu. Ko je Peter prispel, nekoliko je zamudil, je bil okajen. Freddie ni rad zahajal v restavracije in Petru je zameril, ker ga je osramotil v javnosti, zato se z njim ni hotel več družiti.

	Če se sedaj ozrem nazaj, mu Peter ne bi smel preveč zameriti. Takrat je na Freddiejevo obnašanje močno vplivala njegova bolezen. Morda je bil celo malce ljubosumen na Petra, ki mu je bilo življenje še vedno ena sama zabava, kot nekoč Freddieju. Takrat ni na hladnem pristal le Peter. Tudi Barbare Valentin ni bilo na spregled, prav tako ne Grahama Hamiltona in Gordona.

	Odnos med Freddiejem in Gordonom se je ohladil, ker Gordon ni znal držati jezika za zobmi. Freddie je od vseh okoli sebe pričakoval lojalnost in diskretnost. Kadar sta Graham ali Gordon vozila Freddieja, sta omenjala še druge vipovce, ki sta jih prevažala naokrog. Freddie je bil prepričan, da drugim enako svobodno govorita tudi o njem.

	Kaplja čez rob je sledila, ko sem neki večer šel v Champions, gej bar v Notting Hill Gatu. Gordon je bil v baru in prišel me je pozdravit, predstavil me je mlademu prijatelju, s katerim je popival. Malce kasneje sem odšel in zavil v bližnji Gate Club, gej klub.

	Približno pol ure za mano je tja prišel mladenič, ki mi ga je predstavil Gordon, in začel brenčati okrog mene.

	»O tebi vem vse,« je rekel. »Vem, da si fant Freddieja Mercuryja.« Čebljal je naprej in povedal še delčke drugih obrekovanj, ki jih je slišal od Gordona.

	Ostal sem brez besed. Bil je popoln tujec, a o nas je vedel veliko osebnih stvari.

	»Kdo ti je vse to povedal?« sem ga vprašal, čeprav je bil odgovor očiten. Takoj sem odšel iz kluba, domov sem prišel okrog polnoči. Freddie je bedel v postelji.

	»Razburjen si videti. Kaj je narobe?« me je vprašal. Povedal sem, kaj sem doživel. Samo zmajal je z glavo.

	»Tako torej,« je rekel. Potem Grahama in Gordona nismo več videli.

	Novembra je skupina Queen podpisala novo več milijonov funtov vredno založniško pogodbo, ki jo je v Ameriki izpogojeval Jim Beach s Hollywood Records, v lasti velikanske korporacije Walt Disney. Skupina je tako pridobila zavidljiv položaj, na razpolago je imela Disneyjeve najboljše animatorje in odrske tehnike za snemanje svojih videov.

	Istega meseca je Freddie v Garden Lodgeu prepovedal časopis Sun, zatem ko se je pojavil prispevek pod naslovom 'Freddie je resno bolan'. Časopis je poročal o opazki Briana Maya, da je Freddie bolan. »Suna nočem nikoli več videti tukaj,« je rekel. Ampak prepoved ni trajala dolgo. Jaz sem bil tisti, ki je prinašal časopise, vse sem prelistal in izločil tiste, ki bi Freddieja lahko vznemirili. Preprosto sem mu rekel, da je določenega časopisa zmanjkalo.

	Zabava za vse zaposlene v pisarni Queen leta 1990 je bila zadnja. Skupina novih videov ni nikoli pokazala osebju, dokler niso bili objavljeni, to leto pa je naredila izjemo in mu pokazala izjemen video Innuendo, ki je bil narejen z zadnjimi Disneyjevimi animacijskimi tehnikami.

	Video je bil stvaritev torpedo dvojčkov, Rudija in Hansa, animacija pa je terjala veliko muk, napredovala je izredno počasi. Rezultat je bil izjemen. Kasneje je bil video označen kot preveč kontroverzen za Ameriko – takrat je ravno potekala zalivska vojna, založbo pa je motila pacifistična tematika pesmi. Freddie je v pregled vsak dan prejemal nove spremembe. Sčasoma so video preuredili, izpustili so vse črke besed v Koranu, sveti islamski knjigi.

	Za božič sem Freddieju kupil starinske kozarce iz barvanega stekla, a presenečenje sem zamalo uničil. V izložbi sem opazil šest črnih kozarcev s prozornimi peclji, ko pa sem si jih ogledal pobliže, sem ugotovil, da so temno rdeči. Ko sem jih prinesel v Garden Lodge, sem srečal Freddieja. Vprašal me je, zakaj se tako zadovoljno držim, jaz pa sem bleknil: »To je tvoje božično darilo. Poglej.« Potem sem kozarce pospravil v omarico.

	Popoldan pred božičnim večerom sem odšel ven, da bi si v Earl's Courtu kupil kavbojke. Bil sem besen nase, ker sem Freddieju pokazal darilo. Ko sem šel mimo majhne starinarnice, je lastnik ravno odklepal, opazil me je.

	»Glede tistih kozarcev, ki ste jih kupili,« je začel.

	»Ja?«

	»Pozabil sem vam povedati, da jih je v setu dvanajst,« je rekel.

	»Koliko stanejo?« sem vprašal. Dal mi je nekaj popusta in kupil sem jih. Pohitel sem nazaj v Garden Lodge in pazil, da me Freddie ni videl. Kozarce sem zavil in jih dal pod drevesce.

	Na božič sem se zbudil z groznim zobobolom. Bilo je tako hudo, da sem moral obiskati dežurnega zobozdravnika, zob mi je izpulil.

	Enako kot jaz je tudi Freddie sovražil zobozdravnike. Vsako leto je šel na pregled. Trpel je muke, hkrati pa je bil v sedmih nebesih, ko ga je obdelovala higieničarka. Všeč mu je bila, ker je tako agresivno opravljala svoje delo. Ko je prišel iz ordinacije, je imel navado reči: »Resnično se jim posveti!«

	Freddieju so zobje štrleli naprej, ker so mu za sprednjimi zobmi rasli drugi. Morali bi mu jih izpuliti, ko je bil še otrok, vendar se to ni zgodilo. Potem ko je postal uspešen, je rekel, da bo to uredil, v resnici pa ni bil dovolj nečimrn, da bi se ukvarjal s tem. In zavedal se je, da so zobje njegova tržna znamka – karikaturisti so jih vedno poudarjali.

	Čeprav je imel zelo opazne zobe, je imel po mojem mnenju ljubek nasmeh. Postal je zelo samozavesten, zadrego je čutil le, kadar se je nasmejal resnično od srca – ko je zvenel kot osel in kazal vse zobe, a si je z roko hitro pokril usta.

	Po božičnem kosilu smo odprli darila. Svoje darilo za Freddieja sem vzel izpod drevesca in mu ga podal. Darilni papir je raztrgal in pogledal temno rdeče kozarce, nato je pogledal mene.

	»Pa saj te imam v omarici!« je rekel.

	»Ne teh,« sem mu povedal. »To je dodatnih šest.«

	Dobili so častno mesto v vitrini.

	Zdaj je Freddie postajal že zelo šibek, kar pa zadeva glasbo, se je leto 1991 začelo čudovito. Pesem Innuendo, izšla je sredi januarja, je zasluženo popeljala Freddieja in skupino Queen na vrh lestvic. Album je izšel februarja in se je prav tako takoj zavihtel na vrh.

	Na valentinovo Freddieja ni bilo doma, snemal je video za naslednji single I'm slightly going mad. Toda to Freddieju ni preprečilo, da se ne bi pošalil z mano. Z mačkami smo imeli Garden Lodge samo zase, kajti Phoebe je bil zunaj, Joe in Terry pa sta bila s Freddiejem na snemanju. Zazvonil je telefon. Bil je Terry, zanimalo ga je, ali je Phoebe dobil, 'kar je hotel Freddie'. Ravno takrat je prišel Phoebe in podal sem mu telefon. Govoril je s Freddiejem in slišal sem ga reči: »Le enega sem dobil.«

	Ko je domov prišel Freddie, okrog osmih zvečer, sem v salonu sedel v fotelju sam, vrata na hodnik so bila zaprta. Slišal sem šepet na hodniku, potem naglo vršanje. V salon je prikorakal z velikim paketom, zavitim v rjav papir.

	»Presenečenje!« je zavpil in mi predal veliko in težko pravokotno reč.

	»Kaj je to?« sem vprašal.

	»Presenečenje,« je rekel Freddie, oči pa so se mu iskrile. Odvil sem čudovit pozlačen okvir z viktorijansko oljno sliko na platnu, ki sem jo pred nekaj dnevi videl v Sothebyjevem dražbenem katalogu. Na njej sta bili upodobljeni dve mucki, ki sta se na vrtni potki igrali s polžem, naslovljena je bila Presenečenje.

	»In točno tudi vem, kam jo bova obesila,« je dodal Freddie.

	»Kam?«

	»Tisto sliko lahko prestaviš.« Pokazal je na del stene, ki je bila vidna z vseh kotov. Že nekaj časa je slika visela tam, ampak v resnici jo je kupil za najino zatočišče na Irskem.

	Freddie je kupil še drugo umetnino. Bila je ogromna in edina slika s človekom, ki jo je kdaj kupil. Predstavljala je mladega fanta, žarečega in polnega moči, na pragu življenja. Ker jo je takoj poslal na nujna restavratorska dela, sem sliko videl šele čez nekaj mesecev.

	Med snemanjem videa za I'm going slightly mad je bil Freddie zelo slaboten. Nositi je moral debel make-up in lasuljo.

	Ko sem se nekega dne oglasil v studiu, ga sploh nisem prepoznal, tako zelo je bil spremenjen. Tam so bili tudi pingvini, ki so jih potrebovali za snemanje, in med premori se je Freddie zadrževal pri njih in jim dajal vodo. Pod studijskimi lučmi so se pekli in Freddieja, bolnega, kot je bil, je skrbelo za njihovo dobro počutje.

	»Zanje je veliko prevroče,« je tožil. S pingvini se je zamotil, da ni razmišljal o svojih težavah.

	Freddie je sklenil kupiti hišo v Montreuxju. Nekaj nas je peljal na počitnice v Duck House, tudi Mary in malega Richarda ter Terryja z njegovo družino. Neki dan smo si šli vsi skupaj ogledat kočo ob jezeru, zgrajeno v stilu petdesetih. Imela je svoj pristan in vrt, ki mi je bil še posebej všeč. Ampak hiša ni bila primerna; zaradi varnostnih razlogov smo resnično potrebovali stanovanje. Prav tako tam ne bi živeli stalno.

	Potem pa je Jim Beach našel trisobno penthouse stanovanje v izjemni stavbi, imenovani La Tourelle. Takoj smo si ga šli ogledat. Tla so bila v celoti prekrita s parketom, imelo je veliko dnevno sobo, velika okna in balkon s pogledom na mesto in jezero. V stanovanju je bila še druga, manjša, a udobna dnevna soba ter tri spalnice – za Joeja, Freddieja in zame.

	Ko sem se vrnil v London, sem od svoje sestre Patricie prejel razburjen klic. Povedala mi je, da Daily Mirror že več mesecev poskuša odkriti lokacijo najine hiše na Irskem. Možakarju, ki je tja prepeljal več kosov pohištva, je časopis ponudil 1000 funtov za naslov. Časopis je dajal vtis, da ima nekaj vročega in ekskluzivnega – da se je Freddie Mercury skrivaj preselil na Irsko, da bi se skril pred svetom. Namesto tega pa so se zadovoljili z razkritjem moji družini, da sem gej. Moja družina je to že vedela, zato mi manj mar ne bi moglo biti. Časopis je hitro pospravil kovčke.

	Ko sem se enkrat z letečega obiska na Irskem spet vrnil domov, sva s Freddiejem sedela v kuhinji, kazal sem mu zadnje fotografije bungalova. Hiša je postajala velika kot pošast, princ Charles bi ji rekel bula. Ampak Freddie je bil z njenim izgledom zadovoljen in rekel je, da bi jo resnično rad videl v živo.

	»Zakaj pa ne?« sem odvrnil. »Zgodaj zjutraj lahko poletiva s Heathrowa, ob desetih bova v Dublinu, čez naslednji dve urici pa že v hiši.«

	»Bom moral spoznati vso tvojo družino?« je vprašal.

	Tako zelo sramežljiv je bil.

	»Ne, ne bo ti treba spoznati družine,« sem ga pomiril. »Edina, ki jo boš tam morda srečal, je moja mama.«

	Freddie je vedel, da to ne bo noben problem. Za hip se je zamislil, ideja mu je bila zelo všeč. Predlagal je, da bi najela helikopter, da bi hitreje prišla tja, jaz pa sem se pozanimal o tej možnosti.

	Toda nekaj dni kasneje je Freddiejevo navdušenje splahnelo. Irska je bil nepoznan teritorij, kar je težko sprejel. In zaradi bolezni je postajal vse slabotnejši in bolj utrujen, kot je pokazal. Ni imel več moči za šesturno potovanje kamorkoli. Dovolj je bilo že to, da je našel voljo, da je živel naprej.

	V hišo ni nikoli vstopil, a se čuti, kot bi bil tam. Tako podrobno je spremljal gradnjo skozi vse faze, da ga čutim v vsakem prostoru.

	Približno aprila 1991 je Joe postal depresiven zaradi svojega aidsa. Svoje srce je izlil Freddieju, potožil je, da ga skrbi, ker ne bo več imel doma, ko bo Freddie umrl. Freddiejeva sočutnost je v hipu planila na površje.

	»Če je tako,« je rekel, »najdi hišo, jaz pa ti jo bom kupil.«

	Nekaj tednov kasneje je Joe našel majhno hiško v Chis-wicku in Freddie mu jo je kupil.





10





Vdaja


	Maja 1991 je skupina Queen izdala single Headlong. Zdelo se je, da besedilo povzema, s čim smo se soočali v Garden Lodgeu: »Vratolomno hitro izgubljaš nadzor, pa vendar misliš, da si močan. Ampak ustavilo se ne bo in glede tega ne moreš storiti ničesar.« Zagotovo ni bilo načina, s katerim bi zaustavili Freddiejevo pešanje, to smo vedeli vsi. Je pa bil resnično zelo vesel svojega novega stanovanja v Švici. Nekajkrat smo odpotovali v Montreux in si ga ogledali. Freddie je točno vedel, kako ga želi opremiti, in prav vse je izbral sam. Edina stvar, ki sva jo z Joejem smela izbrati, je bila barva najinih sob – pastelno zelena in pastelno modra. Že na prvem obisku je Freddie hotel imeti majhen 'instant' vrt na balkonih, poslal me je potrošit pravo malo bogastvo, da sem nakupil rastline.

	»Želim veliko vsega in veliko zelenja,« je rekel.

	Tri ure kasneje so bili balkoni popolnoma spremenjeni, lepo so se podali čudovitim razgledom na jezero.

	Freddie je najel najbolj ekskluzivne dizajnerje v Montreuxju in vehementno je zahteval, da mora biti stanovanje popolnoma dokončano do božiča, odločil se je namreč, da ga bo mirno preživel tam.

	Zadnja slika, ki jo je kupil Freddie, je bila čudovit Tissot, kupil jo je pri Christieju, in sicer portret umetnikove ljubice, Kathleen Newton, v klobučku, z roko pa elegantno sega k licu. Freddie je zanjo plačal 160.000 funtov. Ampak slika ima tudi žalostno plat, globoko ironično. Kathleen Newton na sliki izgleda zdrava, v resnici pa je bolehala za smrtonosno boleznijo. Umrla je kmalu zatem, ko je bila slika dokončana.

	Tisto poletje je Freddie zadnjič poziral pred fotoaparatom – mojim. Bil sem zunaj na vrtu, slikal sem neke cvetoče rože, ko je k meni prišel Freddie. Objektiv sem obrnil proti njemu, on pa mi je rekel, naj počakam – hotel se je nekoliko odmakniti, da ga ne bi slikal od blizu. Potem je poziral in posnel sem štiri fotografije, za vsako se je nasmehnil. Bil je tako bled in izžet, vedel je, da ne izgleda najbolje, ampak to sploh ni bilo važno – izmed vseh Freddiejev fotografij, ki jih imam, so mi te najljubše.

	Avgusta smo izvedeli, da je Paul Prenter umrl za aidsom. Freddie je bil vidno pretresen. Vedel je, da ima Paul aids, mislim pa, da se ni zavedal, kako hitro lahko aids terja življenje. Paulova smrt ga je težila več tednov, neizbežno ga je opominjala na lastno usodo.

	Istega meseca sem Freddieja vprašal, kaj si želi za rojstni dan. »Lepe irske kristalne kozarce za šampanjec za stanovanje v Švici,« je rekel. In tako sem, ko sem se vračal z obiska na Irskem, kupil takšne kozarce, in za razliko od lanskega leta sem tokrat ohranil skrivnost. Večji del prihodnjih tednov sem se skrival v delavnici, izdeloval sem razstavni zaboj za nove kozarce. Po francosko sem ga spoliral in obložil z modrim žametom.

	Freddiejev rojstni dan 5. septembra 1991 je bil zelo umirjen dogodek. Zjutraj je prišel v jutranji halji dol na skodelico čaja. »Ljubi bog,« sem pomislil pri sebi. Tisti dan je bil videti še posebej krhek.

	Z nama v kuhinji sta bila še Mary in Dave Clark, oba sta mu prišla voščit za rojstni dan. Zaboj, ki sem mu ga nameraval dati kot darilo, je bil skrit v kuhinjskem elementu, in potem ko sta mu dala svoji darili Mary in Dave, sem pomislil, da je pravi čas, da mu ga dam tudi jaz.

	»No,« sem rekel in vzel zaboj iz omarice, »vse najboljše za rojstni dan.« Pogledal je zaboj in ga pobožal s prsti, pripomnil je, da je čudovit. Čez nekaj trenutkov me je prešinilo, da Freddie misli, da je darilo zaboj sam, in videti je bil zadovoljen.

	»A ga ne boš odprl?« je vprašal Dave, ki je vedel, da so v njem kozarci. Freddie ga je odprl, bil je iskreno presenečen. »No, rekel si, da si želiš lepe kozarce za šampanjec za stanovanje v Montreuxju,« sem rekel. Žal pa kozarci niso nikoli prišli v Švico.

	Freddiejev petinštirideseti rojstni dan je bil verjetno najmirnejši od vseh. Zelo dobro se je zavedal, da ni v top formi in nič več ni poskušal prikriti, da se bliža konec. Velike zabave s prijatelji si ni želel, ker ni hotel, da bi videli, kako žalostno izgleda. Edino, kar si je za rojstni dan želel od vseh, je bila zasebnost.

	Ampak mediji so mu bili še vedno tik za petami. Neki dan sva šla na kosilo v Ponte Vecchio v Earl's Court. Vodja nama je povedal, da sta pred restavracijo reporter in fotograf News of the Worlda in da čakata, da bo Freddie prišel ven. Poklical ga je vodja bližnjega puba Colehern, da bi ga posvaril. Tako sva s Freddiejem odšla skozi zadnja vrata.

	Oktobra je skupina izdala single The show must go on, na strani B je bila pesem Keep yourself alive. Kot je Freddie pričakoval, se mediji niso obotavljali špekulirati o besedilu, še posebej o skritem pomenu stihov 'What are we living for?' 7in 'I'll soon be turning round the corner now''8v času, ko je bil videti zelo slaboten. Zame je bila najbolj avtobiografska vrstica: 'My make-up may be flaking but my smile still stays on.' 9To je bilo res. Ni važno, kako bolnega se je Freddie počutil, nikoli ni tarnal ali iskal kakršnegakoli sočutja. To je bila samo njegova bitka, ostal je pogumen, čeprav so se njegove možnosti vztrajno slabšale.

	Zadnji video, ki ga je Freddie posnel, je bil za pesem These are the days of our lives. (Objavljena je bila kmalu po njegovi smrti, na drugi strani Bohemian Rhapsody.) Video je spominjal na labodji spev. Med snemanjem je Freddie izgledal slabo kot še nikoli. Debel make-up, s katerim je prikril znamenja na obrazu, je samo še poudaril njegove koščene poteze. V studiu je bilo za varnost zelo strogo poskrbljeno, tam so bili zgolj nujno potrebni tehniki. Med snemanjem sva z Diano Moseley sedela na robu odra ob Freddiejevih nogah. Ob koncu snemanja zadnjega kadra se je Freddie nagajivo nasmehnil in mi pomežiknil. Zardel sem tako živo, da mi je Diana rekla: »Za božjo voljo, Jim, zberi se.«

	Freddie je bil zdaj že izjemno šibak, a je zbral toliko moči, da je gostil še zadnjo posebno večerjo v Garden Lodgeu. Z njo se je hotel zahvaliti vsem zdravnikom, ki so ga negovali med boleznijo. Dr. Gordon Atkinson je bil tam skupaj s še petimi drugimi specialisti, vključno z možakarjem po imenu dr. Graham Moyle.

	Nihče za tisto mizo ni vedel ničesar o mojem stanju, mis-lim pa, da so nekateri sumili. Med jedjo me je dr. Moyle ogovoril, in sicer da bi se šel testirat za aids. Okolišil resnično ni.

	»Testiraj se,« je rekel. »Če si HIV-pozitiven, boš vsaj vedel; če pa nisi, boš izgubil le nekaj sivih las.«

	Odgovor sem že poznal. Od drugega mnenja verjetno ne bi imel kaj dosti, le okrepilo bi žalostno resnico. Pa vendar se mi je ponovno testiranje zdelo dobra zamisel, in tako sem privolil.

	Freddie je hotel še zadnjič obiskati stanovanje v Švici. Tja smo leteli z zasebnim letalom – midva, Joe, Terry in Freddiejev dolgoletni prijatelj Tony King, asistent Micka Jaggerja.

	Doktorja Atkinsona sem obiskal v njegovi ordinaciji, da mi je vzel kri za testiranje za aids. Ker je bilo treba na izvide čakati kar nekaj časa, je obljubil, da mi bo v Montreux telefoniral takoj, ko jih bo dobil.

	To je bil naš tretji obisk stanovanja v Montreuxju in jasno je bilo, da s Freddiejem ne bova tam še četrtič, za načrtovani umirjeni božič. Deset dni sva šla vsak večer jest v restavracijo, ampak Freddie je bil zdaj tako počasen, da je med hojo potreboval oporo.

	Izlet v Švico je izkoristil, da je našel malce miru in sprejel zadnje odločitve. Med tem obiskom je sklenil, da bo opustil zdravila in umrl. Odločil se je, da nobenemu od nas ne bo povedal, kaj počne. Njegov boj z boleznijo je bil končan, pripravljen se je bil posloviti brez vsake dodatne bitke.

	Med bivanjem v Švici je Freddie večino časa preživel v spalnici, v kratki majici in boksaricah je ležal v postelji in večji del dneva dremal. Izmenjaje smo pazili nanj. Tony King je ostal s Freddiejem ves dan, midva z Joejem pa sva ga pustila spati, kadar je bil prešibak za kramljanje.

	Štiri dni, preden bi se naj vrnili v London, bi moral poklicati dr. Atkinson in sporočiti izvid testiranja. Kakšen bo izvid, sem vedel, pa vendar sem bil nervozen. Verjetnost, da bi bil izvid prvega testiranja zmoten, je bila ena proti milijon. Freddie in Joe nista vedela, da tisti dopoldan pričakujem klic. Joe je bil tam, jaz pa nisem mogel sedeti ob Freddieju, ki je ležal na kavču in gledal televizijo. Nisem se mogel sprostiti.

	Več ur sem hodil sem in tja in čakal klic. Nenehno sem se spraševal, kako bi Freddie sprejel novico, če bi mu priznal, da sem okužen. Potem ko sem že skoraj obrabil preprogo, ker sem neprestano krožil, me je Freddie vprašal, kaj je narobe.

	»Naš zdravnik me spravlja ob živce,« sem rekel. »Obljubil je, da me bo danes poklical in mi sporočil izvid testiranja za aids.«

	»Zakaj pa ga sam ne pokličeš?« je odvrnil Freddie.

	In sem ga. Dobil sem ga na telefon, bil je zelo jedrnat.

	»Žal mi je, dragec,« je rekel, »HIV-pozitiven si.«

	Odložil sem slušalko in pogledal Freddieja.

	»Torej, kakšen je izvid?«

	»Pozitiven sem,« sem odvrnil.

	Prebledel je.

	»Prasci,« je rekel, govoril je o tistem, kdorkoli že je okužil njega, in kdorkoli že je tistega in tako dalje v neskončnost.

	Kasneje tisti dan, ko je Freddie počival, sva se z Jo-ejem pogovarjala o mojem zdravstvenem stanju. Povedal mi je, da sta s Freddiejem vedela, kakšen bo izvid, še preden sem poklical; bil sem bled in rezultat mi je bil zapisan na obrazu.

	Vse skupaj me je zelo potrlo. Navkljub lastni usodi sem dokončno spoznal, da Freddie ne bo več dolgo živel. Bili so najini zadnji skupni dnevi.

	Večino časa sem preprosto hotel jokati. Medtem ko je Freddie spal, sem šel na kratek sprehod ali kadil cigareto za cigareto. Ponoči sem se raje sprehajal kot šel v posteljo, ker sem vedel, da zaspati ne bom mogel. Enkrat se mi je Tony pridružil med dolgim, počasnim sprehodom okrog jezera. Kramljala sva.

	Povedal mi je za nekaj stvari, o katerih sta se pogovarjala s Freddiejem. Mislil je predvsem name, ko je Freddieja vprašal: »Kaj se bo zgodilo s fanti?«

	»No, Jim bo ostal v Garden Lodgeu,« je odvrnil Freddie.

	Tony je presenečeno pripomnil: »Ampak Mary se z Jimom ne razume.«

	»To bosta pač morala urediti, kajne?« je po Tonyjevih besedah tistikrat odvrnil Freddie. Ni me presenetilo, ko sem slišal, da me Mary ne mara.

	Nekaj dni kasneje sva s Freddiejem skupaj ležala na zofi v veliki dnevni sobi, gledala sva stare črno-bele filme iz tride-setih. Glavna junakinja je svojega partnerja vprašala: »Bova preostanek življenja preživela skupaj?« Freddie me je pogledal in me vprašal isto.

	»Seveda bova,« sem odvrnil. »Ne bodi trapast.«

	V grlu se mi je naredil cmok.

	Ko smo se vrnili iz Švice, je bil Freddie dobrovoljen. Poskrbeli smo, da smo na carini hitro opravili. V svojih zadnjih tednih se je tega spominjal s ponosom. »To ne uspe niti Liz Taylor, dragi!«

	Seveda je Freddie dobil posebno dovoljenje, da se je izognil dolgim vrstam na carini in pri pregledu potnih listov, ker je bil tako zelo bolan. Hitro se je utrudil in izgledal je grozno, okrutno bi bilo, če bi bil izpostavljen radovedni množici. Nikomur od nas ni bilo dovoljeno Freddieja pospremiti in za nekaj časa je bil povsem sam in prvič po mnogih letih odvisen od popolnih tujcev. Ugovarjali smo, a zaman. Morali smo skozi nadzor, kot vsi ostali, ubogi slabotni Freddie pa nas je čakal v carinski avli.

	»Enako bi bilo, kot če bi šel skupaj z vami,« se je zasmejal. Nam je pa povedal, da je carinsko osebje lepo poskrbelo zanj.

	Ko smo se vrnili v Garden Lodge, so se začeli zadnji trije tedni Freddiejevega življenja. Kot v Švici je ostal dobre volje tudi doma v Garden Lodgeu, čeprav je večji del dneva preležal v postelji. Dela ni omenil niti enkrat. Kakšen dan je zjutraj vstal in prišel v jutranji halji dol na skodelico čaja, potem pa se je za ves preostali del dneva vrnil v svojo sobo. In jaz sem mu nosil čaj, skupaj z ljubljeno Delilah za družbo.

	Ostali smo ohranjali trezno glavo, tako da smo se zaposlili z delom po hiši, še vedno smo se pretvarjali, da je vse normalno. Lotil sem se krašenja z lučkami še druge magnolije na vogalu hiše. Hiša je bila dokaj načičkana, a komu mar, dokler je bil Freddie malo srečnejši.

	Počakal sem, da sva bila s Freddiejem v spalnici sama, preden sem mu pokazal lučke.

	»Nič nisi komentiral drevesa,« sem rekel.

	»Kakšnega drevesa?«

	»Pridi k oknu in ti bom pokazal.«

	Prišel je in obraz mu je zasijal, ko je videl utripajoče drevo.

	»Oh, storil si to!« je pripomnil in me objel.

	Kdaj prej bi se odzval drugače, bevsknil bi: »Zakaj si potreboval toliko časa?« Ampak zdaj ni več imel moči.

	Tolažbo sem našel v delu na vrtu. Živel sem zgolj za užitek, ki ga je bil Freddie deležen ob pogledu skozi okno name in na vrt. Celo v nedeljo, ko je umrl, sem pokosil travo.

	Ker se je Freddiejevo stanje tako očitno slabšalo, sem odpovedal načrtovani izlet na Irsko. Joe mi je povedal, da je v tem drugem tednu Freddie opustil večino zdravil, razen protibolečinskih. Tako se je odločil v nasprotju z nasvetom zdravnikov.

	Večino časa je Freddie spal ali gledal televizijo. Joe ali Phoebe sta bila ves dan ob njem, kratek premor sta si vzela le, kadar sta Freddieja obiskala Mary ali Dave Clark. Dave je prišel vsak dan in za pomoč smo mu bili brezmejno hvaležni.

	Čeprav sem bil zaposlen z delom na vrtu, kjer me je lahko videl, je Freddie moral vse pogosteje slišati, da ga imam rad. In tako mi je prišlo v navado, da sem vsake toliko stekel po stopnicah navzgor in pomolil glavo skozi vrata. »Hej,« sem mu rekel, »ljubim te.« Potem sem stekel nazaj dol in nadaljeval z vrtnarjenjem. Vedel sem, da sem mu s tem polepšal vsaj nekaj trenutkov. Včasih sem takoj, ko sem prišel iz hiše, pogledal navzgor proti njegovemu oknu, čakal je, da me je zagledal, potem mi je vrgel poljub.

	Večere sva s Freddiejem preživljala sama. Pogovarjala sva se ali gledala televizijo ali pa sem dremal ob njem. Glavo je namestil na mojo roko, jaz pa sem mu nežno masiral lasišče.

	Z Joejem in Phoebejem smo se izmenjevali in bili ob njem tudi ponoči. Običajno smo budni ležali ob njem, nenehno v pripravljenosti. V hiši smo dali namestiti intercom in pozivnike, da smo lahko v vsakem trenutku poklicali drug drugega. Ob koncu smo hoteli biti z njim.

	Zadnjih deset dni pred Freddiejevo smrtjo so mediji taborili pred Garden Lodgeem. Eden ali dva sta prispela že ob zori, kmalu so se jima pridružili še drugi, čez približno eno uro jih je bilo že šest ali sedem ducatov. Eden izmed reporterjev je bil sivolas možakar z velikimi brki, ki mi je v dlan potisnil sporočilo za Freddieja. Pisma od medijev smo prejemali vsakodnevno in tudi tole je bilo značilno zanje. Možakar je zapisal, da je njemu in njegovim sodelavcem žal, ker so nadležni, a če bi Freddie prišel ven samo toliko, da bi posneli eno fotografijo, bi lahko zatrli 'grozne govorice'.

	Nekaj dni kasneje so bolj vsiljivi novinarji pokrivali oba vhoda v Garden Lodge. Bili so povsod. Stali so na obzidju na drugi strani ceste in slikali hišo. Objektive so imeli usmerjene v vsa okna. Vsakogar, ki je prišel v hišo ali je iz nje odšel, so zasliševali, za obiskovalci so tekali po ulici. Jaz sem ponavadi sklanjal glavo, komentiral nisem ničesar, le zalajal sem: »Verjetno vas zanima tudi, katere barve vece papir uporabljam?« Ko so me vprašali, kako je s Freddiejem, sem jim rekel, da ga ni v Garden Lodgeu, pač pa je odpotoval iz države.

	Neki dan pa sem se jim maščeval. Najpriljubljenejše čakališče medijev je bilo na drugi strani obzidja ob senčni lopi, ki smo ji dali vzdevek 'zatočišče busa št. 27'. Iz garaže sem privlekel tlačni razpršilec za vodo in ga usmeril čez streho. Z druge strani obzidja so se zaslišali osupli kriki. Zmočil sem jih.

	Tudi Terry je bil večna tarča medijev. Vedeli so, da je med Freddiejevimi najbolj zaupanja vrednimi zaposlenimi in proti koncu se jim je maščeval tudi on.

	Tistega dne, ko je na Kanarskih otokih naplavilo truplo neotesanega Roberta Maxwella, lastnika časopisa Daily Mirror, so nas ustavili na poti v Garden Lodge.

	»In, kako se ima Freddie danes?« je vprašal novinar Mir-rorja.

	»Bolje kot Maxwell!« je odvrnil Terry.

	Pozno nekega večera je Roger Taylor speljal iz The Mews in ostro zavil levo na Logan Place. Fotografi so ga zasuli z bliskavicami in ga za trenutek zaslepili, trčil je v policijski avto.

	Obleganje Garden Lodgea je predstavljalo veliko težavo nekaterim slavnim osebam, ki so prišle še zadnjič izkazat spoštovanje. Uporabljali smo skriti vhod skozi garažo, ki se je držal The Mews, da so lahko neopaženo prišli in odšli. Elton John nas je poklical iz avta, da je na poti, in novinarji ga sploh niso opazili, ko se je v svojem starem miniju peljal mimo njih.

	Freddie je vedel, da zunaj čakajo novinarji, saj se jih je slišalo v spalnico. Toda nikoli ni izvedel, koliko jih je bilo v resnici. Mislil je, da jih je zgolj peščica, nobeden od nas pa ga ni nikoli popravil. To ne bi pomagalo ničemur.

	Freddiejeva spalnica ni nikoli postala 'mini bolnišnica', kot so navajali nekateri časopisi. Na desni strani postelje je imel kapalno stojalo, če bi potreboval transfuzijo krvi, toda vse drugo v sobi je bilo enako kot vedno. Zadnjih nekaj dni je Freddie prenehal jesti trdo hrano; jedel je le sadje in pil sadne sokove.

	Konec drugega tedna so prispele slike, ki jih je Freddie kupil na dražbi, a so bile takoj poslane na čiščenje. Prispel je tudi portret dečka, ki ga je kupil za valentinovo. Vedeli smo, kam želi Freddie, da slike obesimo, in jaz sem dobil nalogo, da to uredim.

	Slika fanta je bila namenjena za v salon. Freddie jo je želel imeti ob oknu, jaz pa sem jo s skrito svetilko še dodatno osvetlil.

	Mary je znala reči kaj neposrečenega, a najbrž je besede izrekla brez razmisleka. Nekega dne mi je predlagala, da bi Freddieju snela poročni prstan, ker so njeni materi močno otekli prsti, ko je umrla.

	»Prstan bo ostal, kjer je, Mary,« sem ji rekel.

	Kasneje, ko sem bil s Freddiejem sam, sem mu omenil idejo, da bi snel prstan za primer, če bi mu prsti res otekli; kaj več nisem povedal.

	»Ne,« je odvrnil, »prstan bom obdržal.«

	Nikoli ga ni snel, celo kremiran je bil z njim.

	V nedeljo, 17. novembra, me je Freddie prosil, naj mu pristrižem brado. Kadarkoli me je prosil, naj mu uredim brado, se je vedel, kot da sem še vedno brivec, in si je rezerviral termin.

	»Prav,« sem rekel, »v torek ob 10.30.«

	V torek sem ob dogovorjenem času prišel v njegovo sobo, z njim je bil Dave Clark. Freddie me je pogledal in rekel: »Joj, oprosti, dragec, danes ne morem. Lahko kateri drug dan?«

	»Lahko,« sem odgovoril. »Jutri ob isti uri.«

	Naslednje dopoldne sem prišel in Dave Clark je bil spet pri njem. Ampak tokrat je Freddie želel, da mu pristrižem brado.

	Ko sem končal, je pripomnil: »Veš, že nekaj dni se nisem okopal.«

	»Ne skrbi, to bomo takoj uredili.«

	Za pravo kopel je bil v tej fazi daleč preslaboten, zato sem odšel dol in poiskal Petra. »Mislim, da je čas, da ga dobro umijemo,« sem rekel, Phoebe pa se je vrnil z mano v Freddiejevo spalnico, da bi mu preoblekel posteljo.

	Ker je imel Freddie kožo nekoliko suho, smo mu pripravili oljno kopel. Sredi kopanja je prišla Mary. Videla je, kako stojijo stvari in se je odločila, da bo raje odšla. Ravno ko se je odpravljala, pa se je ozrla in pogledala Freddieja. »Veš, kaj? Zelo ljubko se držiš, kot škratek. Ti ni žal, da jih nisi k temu primoral že prej?«

	Freddie je v kopeli neizmerno užival, izredno ga je poživila. Obraz mu je sijal, na njem je imel nedolžen otroški izraz. Pustili smo ga veselo kramljati z Davom. Zdaj je Freddie večinoma poslušal in manj govoril.

	Neki časopis je trdil, da je Freddie Dava prosil, naj poskrbi, da njegova glasba ne bo nikoli umrla, vendar pa to ni bilo res. Tega mu ni bilo treba prositi. Freddie je bil prepričan, da bo njegova glasba prestala preizkušnjo časa. Te zadnje tedne je preposlušal veliko glasbe, a nobene svoje. Bolj kot vse drugo je oboževal znova in znova poslušati album starih ljubezenskih pesmi Natalie Cole. Freddie jih je imel rad, ker jih je poznal in poznal sem jih tudi jaz. Nekega dne je poslušal album in ko je prišla na vrsto Mona Lisa, sem začel peti.

	»Jo poznaš?« me je vprašal.

	»Seveda jo poznam,« sem odvrnil. »Vse stare poznam.«

	Potem me je poslušal peti in se domislil skrajno smešne zamisli.

	»Skupaj bi morala posneti pesem!«

	Torkovo jutro 21. novembra je bilo zame zelo žalostno. Freddie se prvič ni prikazal na oknu in mi zaklical 'heeej'. Vedel sem, da je konec zelo blizu.

	Tisti večer sem bil še posebej skrben do njega. Dremal je, jaz pa sem ležal ob njem. Če bi kaj potreboval, bi me moral le dregniti, takoj bi se zbudil.

	Ob svitu sem bil že dodobra buden, tiho sem gledal televizijo. Freddie je še vedno spal privit pod mojo roko, držal me je za dlan. Vsake toliko jo je nežno stisnil.

	»Me imaš rad?« je vprašal, ko se je zbudil. Bolj kot kdajkoli prej je hotel slišati, da je ljubljen.

	»Ja, ljubim te,« sem mu prišepnil in ga poljubil na čelo.

	Okrog pol sedmih je Freddie moral iti lulat, pospremil sem ga. Sedel je na školjko, jaz pa sem ga za oporo držal za rame.

	»V napoto si mi!« je zagodrnjal in me s komolcem boleče dregnil.

	»Če bom šel stran, se boš prevrnil,« sem vztrajal.

	Odpeljal sem ga nazaj v posteljo, nekaj trenutkov je molče sedel. Potem me je pogledal in rekel: »Veš, nekaj bi pa res rad videl.«

	»Kaj?«

	»Rad bi šel dol in videl svoje slike.«

	Takrat ni mogel več nadzorovati svojih mišic, niti rok ni mogel nekomu položiti okrog vratu za oporo.

	»Nesel te bom,« sem rekel. »To ni noben problem.«

	Freddie je še nekaj trenutkov sedel na postelji, zbiral je moč, potem so se mu oči zaiskrile. »Prav, pa pojdiva.«

	Nosil je jutranjo haljo z motivom Miki miške in bil je bos. Čeprav sem rekel, da ga bom nesel, je hotel vsaj poskušati hoditi, kolikor bi lahko. Opiral se je na ograjo in se opotekajoče spuščal po stopnicah. Jaz sem hodil malce pred njim in proti njemu stegoval roko. Nenehno jo je odrival. Tipično kljubovalno početje.

	Ko je prišel do vznožja stopnišča, se je ozrl naokrog po hodniku, kjer je Peter prerazporedil nekaj slik. Rahlo je zavzdihnil in si jih nekaj trenutkov ogledoval.

	»Vau, čudovite so,« je pripomnil.

	Potem sem Freddieja odpeljal v salon in ga posedel v fotelj. Sedel je v temi točno nasproti nedavno prispelega portreta mladega fanta. Od leve proti desni sem osvetljeval eno sliko za drugo. Naposled sem osvetlil tudi portret dečka. Svetloba je povečini padala na obraz in se razlila po fantovih oblačilih.

	»Krasne so,« je rekel Freddie. Ampak najbolj od vseh ga je očarala slika mladeniča. Zadovoljno se je zahihital. Čez deset minut je oznanil: »OK, pojdiva.« Odnesel sem ga po stopnicah navzgor, bilo je kar naporno. Ko sva prišla do vrat, je rekel: »Veš, sploh nisem vedel, da si tako močan.«

	»Ja, pa si.« Vedel je še iz zgodnjih klubskih dni, ko sem ga vrtel po plesišču. Mislim, da se mi je na ta način zahvalil, ker sem skrbel zanj.

	Ko sem se vrnil dol, da bi pogasnil luči, sem si počasi ogledal slike, vpijal sem jih. Mislim, da je bil tisti dopoldan Freddie zadnjič iskreno srečen, takrat je bil še zadnjič Freddie Mercury, še zadnjič je žarel od navdušenja, tako značilnega za Freddieja Mercuryja.

	Preostanek dopoldneva je bil napet, dobro se je zavedal, kaj se dogaja. Prišel je Jim Beach in s Freddiejem je hotel govoriti na štiri oči, povezano je bilo s Freddiejevo izjavo za tisk, in sicer da boleha za aidsom. Nikoli nisem bil za to, da bi to izjavo Freddie dal osebno. V zvezi s tem je molčal tako dolgo, da se mi je zdelo čudno, da bi zdaj začel priznavati stvari, kot da bi se moral česa sramovati. Prepričan sem, da ni hotel, da bi njegova usoda postala del javne debate. Ta zadeva se je tikala le njega in njegovih najbližjih prijateljev. In prepričan sem tudi, da ni hotel, da bi midva z Joejem postala tarči publicitete. Jaz sploh nisem vedel, da bo Freddie dal izjavo.

	Prepričan sem, da je bil Freddie v to prisiljen. Kakorkoli že, vem, da ko je bil enkrat prepričan, da bo izjavo dal, je Jimu Beachu izrecno naročil, da jo mora objaviti širom sveta, da bi britanskim medijem preprečil ekskluzivnost. To je bil Freddiejev način, da je vsem tistim, ki so vneto pričakovali njegovo smrt, sporočil: »Jebite se vsi po vrsti!«

	Tisti petek sem se izmuznil ven na sprostitveno pijačo v Gate Club v Notting Hillu. Ko sem se vrnil domov, sem odšel naravnost v Freddiejevo sobo. Spal je, ob njem je na posteljnem pregrinjalu ležal in dremal Peter.

	Freddie je prespal tudi večji del naslednjega dne, zvečer pa sem šel k njemu. Skupaj sva ležala na postelji, ko me je vprašal, koliko je ura.

	»Osem.«

	»Kmalu bo vedel ves svet,« je zavzdihnil in me pogledal z žalostnimi rjavimi očmi. To je bil prvi namig, ki sem ga dobil, da se nekaj dogaja.

	Ko je Freddie zaspal, sem šel dol in Petru in Joeju omenil, kaj je rekel. Potrdila sta, da je izjava o njegovem stanju pripravljena. Objavili jo bodo ob polnoči.

	V soboto ponoči nisem bil jaz na vrsti, da čuvam Freddieja, temveč Joe. Toda Joe je šel v telovadnico, potem pa še na pijačo in se ni prikazal. Okrog desetih sem bil s Freddiejem v sobi, ko se je strašno vznemiril.

	»Kaj je narobe?« sem ga vprašal.

	»Zdravilo moram vzeti.«

	»Oh, ni problema,« sem odvrnil. »Dal ti bom tablete. Katere?« Točno je vedel, katere tri ali štiri tablete potrebuje – proti bolečinam. Jemal je AZT, a ga je opustil skupaj z drugimi zdravili.

	S Freddiejem sva vso noč klepetala. Ne spomnim se, o čem sva kramljala, tudi ne, ko je bil še zdrav. Pogovarjala sva se o srečnih, nepomembnih stvareh. Televizije nisva več gledala. Samo ležala sva na postelji in se crkljala, dokler ni zaspal. In včasih sem zaspal tudi jaz.

	Občasno me je na hitro dregnil med rebra, da sem nehal smrčati, močneje, kadar je kaj potreboval. Tokrat me je prosil, naj mu v kuhinji pripravim sadje. Narezal sem mango in dodal malo sorbeta, da bi mu pomagal ublažiti kronično dehi-driranost. Potem sva spet zaspala. Naslednjič me je Freddie zbudil ob treh zjutraj, ni mi bil sposoben povedati, kaj želi. Ni mogel razločno govoriti, ves čas pa je kazal na usta in se pačil. Nekaj je bilo zelo narobe. Trudil sem se ugotoviti, kaj mi hoče povedati, a zaman.

	Kakšne pol ure kasneje je domov prišel Joe, videl je, da imam težave. Takoj ko je Freddie zagledal Joeja, je pokazal na svoja usta.

	»Kaj je, Freddie?« je vprašal Joe. »Kaj mi hočeš povedati?«

	Povedal sem mu, da to traja že pol ure, odkar sem mu narezal malce sadja, preden sva zadremala.

	Joe se je sklonil nad Freddieja in mu odprl usta. Košček manga se mu je zataknil v grlu, ni ga mogel ne pogoltniti ne izpljuniti. Joe je Freddieju široko razprl usta in s prstom izbezal košček sadja. Freddie ni rekel ničesar. Z Joejem sva se popolnoma zavedala, da bi zdravi Freddie pobesnel name, ker ga nisem razumel. Srknil je malo soka in spet zaspal.

	Šel sem dol na kavo, Joe mi je sledil tik za petami. Hotel se mi je opravičiti, ker se ni prikazal, saj je bil dežuren, vendar mu nisem pustil spregovoriti.

	»Ne skrbi,« sem rekel. Najbrž sem vedel, da je Joe to potreboval. Nosil je težko breme in morda je postalo zanj preveč, zato se je moral umakniti iz Garden Lodgea, da je vsaj za kratek čas pozabil na Freddieja.

	Joe je odšel v Freddiejevo sobo in legel na njegovo posteljo. Nekaj minut kasneje sem šel gor tudi sam, Joeju sem rekel, naj se naspi, in sem legel k Freddieju, ki je trdno spal.

	Freddie se je zbudil okrog šestih zjutraj in izrekel besedici, ki sta bili njegovi zadnji: »Pi pi!« Hotel je, da mu pomagam do stranišča. Bil je izjemno slaboten, moral sem ga nesti. Ko sem ga položil nazaj na posteljo, je oglušujoče počilo. Zvenelo je, kot bi se zlomila ena od Freddiejevih kosti, kot bi se zlomila veja. Zakričal je od bolečine in začel ves trepetati.

	Poklical sem Joeja. Potreboval sem ga, da je Freddieja držal pri miru, da se ne bi dodatno poškodoval. Skozi leta je bil Joe priča številnim Freddiejevim napadom panike in točno je vedel, kaj mora storiti. Prikoval ga je na posteljo, dokler ni napad minil. »Freddie, pomiri se. Freddie, pomiri se,« mu je prigovarjal. Potem pa je Freddie planil pokonci, Joeja je zgrabil za vrat. Spominjal je na utapljajočega se človeka, ki grabi za zrakom. Joe se je osvobodil njegovega prijema, sčasoma mu ga je uspelo pomiriti. Freddie je popolnoma izčrpan od napora takoj zaspal. Poklicala sva njegovega osebnega zdravnika, dr. Gordona Atkinsona, takoj je prišel in dal Freddieju injekcijo morfija, da bi lažje prebrodil dan. Kasneje mi je Joe povedal, da je bil Freddie alergičen na morfij, a bil je že tako na koncu, da to ni bilo važno.

	Kasneje tisti dopoldan je prišla Mary, vsi skupaj smo stali v kuhinji in čakali na prognozo dr. Atkinsona. »Freddie bo najverjetneje živel do četrtka,« je povedal.

	Z Joejem sva se spogledala. Oba sva vedela, da je to nemogoče.

	Mary je kmalu zatem odšla. Preostanek dneva se je Freddie zbujal in spet zaspal. Še zadnjič ga je obiskal Elton John, pripeljal se je v svojem zelenem bentleyju. Parkiral je točno pred glavnim vhodom, popolnoma je zablokiral Logan Road. Do novinarjev se je vedel 'speljite se, prišel sem obiskat prijatelja in mar mi ni za nobenega od vas'. Ni ostal dolgo.

	Čutil sem nujo, da odidem proč od Garden Lodgea, zato sem se popoldan z volvom odpeljal v Holland Park. Eno uro sem hodil naokrog.

	Ko sem se vrnil, je bil Freddie bolan kot še nikoli. Zdelo se je, da se dogajanja okoli sebe zaveda, ni pa se mogel nanj odzivati – slišal je, ni pa mogel premakniti oči, da bi nam dal vedeti, da sliši. Samo strmel je predse, oči je imel posteklenele.

	Dr. Atkinson je ostal v hiši ves popoldan, do 18.30. Zahvalil sem se mu, ker je ostal tako dolgo, in ga pospremil do vrat, potem sem se vrnil k Freddieju.

	Ves tisti dan je bila Delilah v spalnici, ampak na posteljo ni šla niti enkrat. Čepela je ob vznožju. Dave Clark je sedel ob postelji in Freddieju masiral dlan. Delilah sem pobral s tal in jo položil k Freddieju, Dave pa je vzel Freddiejevo dlan in z njo božal Delilah. »Delilah je,« je rekel Freddie. Zdelo se je, da razume, kaj mu pravi.

	Freddie je jasno nakazal, da ga tišči lulat. Po grozljivem jutranjem zapletu si ga sam nisem upal nesti na stranišče. Stekel sem dol po Phoebeja.

	Do takrat, ko sva prišla gor, je Freddie že pomočil posteljo. Zdelo se je, da Dave Clark tega ni opazil.

	Peter me je pogledal. »Preoblečeva posteljnino?«

	»Najbolje, da jo,« sem odvrnil. »Če je ne bova in se bo zbudil, bo ponorel.«

	Ne vem, zakaj sem to rekel, morda sem podzavestno poskušal stvari prikazati manj resne, kot so bile.

	Peter je začel slačiti posteljnino, jaz pa sem poskrbel za Freddieja. Ravno ko sem mu hotel obleči čisto majico in spodnjice, sem prosil Dava, naj stopi za nekaj trenutkov ven.

	Ko sem Freddieju oblačil spodnjice, sem začutil, da je poskušal privzdigniti levo nogo, da bi mi pomagal. To je bilo zadnje, kar je storil. Pogledal sem ga, vedel sem, da je mrtev.

	»Phoebe,« sem zakričal. »Žal mi je, ni ga več.«

	Z roko sem mu segel pod vrat, ga poljubil in objel. Oči je imel še vedno odprte. Zelo jasno se spominjam izraza na njegovem obrazu – in vidim ga vsak večer, ko zaprem oči. Žarel je. En trenutek je bil deček s koščenim žalostnim obrazkom, naslednji podoba čiste ekstaze. Freddiejev obraz se je v celoti spremenil v vse, kar je bil prej. Videti je bil dokončno in popolnoma miren. Da sem ga videl takšnega, me radosti v moji žalosti. Občutil sem neizmerno olajšanje. Vedel sem, da ga več ne boli.

	Dave Clark je prišel le do vrat, ko je Freddie umrl. Vrnil se je in ostal z mano, Phoebe pa je stekel poiskat Joeja.

	Ustavil sem drobna kazalca na prenosni uri na navijanje ob postelji. Freddieju sem jo podaril, ker mi je povedal, da si jo je vedno želel. Kazala je dvanajst minut do sedmih. Navil je nisem nikoli več.





11





Neizbežna realnost


	Nekaj minut po Freddiejevi smrti tistega novembrskega večera leta 1991 je Joe stekel v sobo po ogledalo, da bi preveril, ali še diha.

	»Poslušaj,« sem nežno rekel, »umrl je.«

	Joe je stekel v The Mews. »Kje je zdravnik?« je kričal, bil je na robu solz.

	Freddieju sva prekrižala roke in mu vanje položila medvedka. Nekdo ga je poslal z dobrimi željami in zdelo se nama je primerno.

	Mary je prva poklicala, potem smo dobili tudi zdravnika, ki je obrnil avto in se pripeljal nazaj. Mary je telefonirala Freddiejevima staršema in sestri in jim sporočila vest.

	Veliko tega, kar se je dogajalo prve ure po Freddiejevi smrti, se spominjam zgolj megleno. Sploh nisem vedel, na katerem planetu sem.

	Za nekaj sekund sem šel ven na vrt in pogasnil lučke, potem pa sem smuknil v svojo sobo in poklical svojo mater na Irsko. Takoj ko se je oglasila, sem začel nenadzorovano jokati. Razumela ni niti ene moje besede. »Lahko pokličeš škofa in ga prosiš, da bi imel mašo za Freddieja?« sem jo prosil.

	»Pomiri se, sin,« je rekla. Potreboval sem nekaj trenutkov, da sem se zbral. »Tako, zdaj pa mi povej, kaj se je zgodilo.«

	»Freddie je umrl.« Reči ni mogla ničesar, s čimer bi me potolažila, a se je trudila. Rekla je, naj ji povem, kaj točno se je zgodilo, in sem ji. Moral sem povedati nekomu, ki bo razumel. Ko sem odložil slušalko, sem še nekaj časa ostal v sobi. Zadrževal sem solze.

	Ko sem se pridružil ostalim, je Phoebe po telefonu poskušal dobiti Jima Beacha. Potem ko je v petek obiskal Freddieja, je odletel v Los Angeles. Nato se je vrnil dr. Atkinson.

	Šel sem nazaj v Freddiejevo sobo, stal sem ob postelji in ga gledal. Ko sva za kratek čas ostala sama, sem zmolil. Potem sem ga pogledal in glasno rekel: »Ti prasec! No, zdaj si vsaj svoboden. Mediji te ne morejo več prizadeti.«

	Približno pol ure po Freddiejevi smrti je prišla Mary, prišla se je poslovit. Ostala je deset minut. Ko sta v sobo prišla še Phoebe in Joe, smo se vsi štirje objeli. Znašli smo se v težkih trenutkih in vsi smo se obrnili na Phoebeja. Nedavno je izgubil mater, vedel je, kaj vse je treba storiti. Le Joe, Phoebe in jaz smo vedeli, kako izčrpavajoče je bilo negovati Freddieja zadnje noči, ko smo lahko samo nemočno gledali, kako mu dramatično peša zdravje in smo bili priča posledicam okrutne bolezni.

	Kasneje tisti večer sta prispela Freddiejeva starša, odšla sta k njegovi postelji. Freddie je izgledal tako spokojno, v obraz je sijal, da sta vprašala, ali smo ga naličili. Povedali smo, da ga nismo.

	Vsi v Garden Lodgeu smo vedeli, kakšen pogreb si je želel Freddie. Posebnih navodil nismo potrebovali, preprosto vedeli smo. Njegovo truplo smo morali čim prej spraviti iz hiše. Phoebejev oče je bil upokojeni pogrebnik, vse je uredilo njegovo nekdanje podjetje. Pogrebniki ponavadi truplo odpeljejo v vreči in v kovinskem zaboju. Vsi smo se strinjali, da to ni primerno za Freddieja. Vztrajali smo, da so ga odpeljali v spodobni hrastovi krsti.

	Načrtovali smo, da bodo Freddiejevo truplo iz hiše odpeljali, ko bo odbila polnoč, in sicer na skrivno lokacijo – kapelo počitka v Ladbroke Grovu v zahodnem Londonu. Ampak Phoebe nikakor ni mogel priklicati Jima Beacha v Ameriko, zato smo z odvozom počakali. In potem, ko ga je okrog polnoči končno dobil, je Jim Beach vprašal, ali bi lahko truplo do naslednjega dne ostalo v Garden Lodgeu, dokler se ne bi vrnil in bi ga ob odhodu iz hiše pospremil tudi on. S Phoebejem sva odločno rekla ne.

	Novica o Freddiejevi smrti je dosegla medije dvajset minut pred odhodom trupla iz garden Lodgea, ob 00.20. Toda truplo je odpeljal anonimni kombi, policija pa je sijajno ukrepala in je fotografom in reporterjem preprečila, da bi mu sledili.

	Naslednji dan je bilo pred Garden Lodgeem obsedno stanje. Freddiejeva smrt je polnila naslovnice po vsem svetu, mediji so mrzlično hoteli izvedeti, kdaj točno je umrl in kako je izgledal. Ko je v hiši zazvonil telefon, tega sploh nisem hotel vedeti, Joeju in Phoebeju sem prepustil, da sta opravila s klici.

	Oboževalci z vsega sveta so začeli pošiljati rože, Joe, Phoe-be in jaz smo se izmenjevali in izpred glavnega vhoda prinašali neskončen tok šopkov in vencev. Čez nekaj časa je pisarna skupine Queen najela varnostnike, ki so nam pomagali.

	Bolj kot so prihajale rože, bolj sem se lomil, ker Freddieja ni bilo več ob meni. Na koncu sem tekal okrog po hiši in zbral vse glasbene videe s Freddiejem, ki sem jih lahko našel. Potem sem sedel, mačke so se zbrale okrog mene, in gledal enega za drugim, znova in znova, in glasno hlipal. To mi je izjemno pomagalo in naslednja dva tedna sem jih gledal po več ur skupaj. Sedel sem na kavču in jokal ter v tolažbo crkljal mačke. Če pa sem šel ven, sem na walkmanu ali v avtu poslušal kaseto z albumom Mr. Bad Guy, ki mi jo je Freddie dal prvo leto, ko sva bila skupaj.

	V naslovni pesmi Mr. Bad Guy je bil stih, ob katerem so mi šle kocine pokonci: »Ja, vsi me imajo za Mr. Bad Guya – a ne vidite, da sem gospod Mercury, razprite krila in poletite z mano.« Zame je bil Freddie vedno dober. Ko sem poslušal pesem, sem bil vesel, da sva letela skupaj, dokler nisva okrutno ostala brez kril.

	Mi trije v Garden Lodgeu smo se s Freddiejevo smrtjo spoprijemali vsak na svoj način. Phoebe se je zadrževal v kuhinji, v neskončnost je gledal televizijo. Joe je žalost sproščal v telovadnici, vendar ga je zelo prizadelo in je skoraj pristal na dnu. Ko se je tisti prvi dan vrnil s telovadbe, ni prenesel, da sem predvajal Freddiejeve videe. Odvihral je v kuhinjo. »Zakaj predvaja Freddiejevo glasbo?« je na ves glas vprašal Phoebeja.

	Joe je odšel v svojo sobo in počasi je dojel, da pač počnem nekaj svojevrstnega, da sem našel ekvivalent njegovi telovadbi. Ohladil se je in v groznih nočeh, ki so sledile, je postal moja sorodna duša.

	Tisti ponedeljek, dan po Freddiejevi smrti, sem šel sam ven utopit svojo žalost. Sprehodil sem se do Gate Cluba v Notting Hillu, da bi se napil do nezavesti. Ko sem stopil skozi vrata, me je ogovoril Bobby, eden od natakarjev. »Jim, čisto poklapan si videti.«

	»Ja,« sem rekel, »moj fant je umrl.« Omenil sem, da je bil moj partner Freddie, ampak mislim, da mi ni nihče verjel. Pozno zvečer sem opit in čustveno izžet počasi odšel nazaj v Garden Lodge. Prijatelja sem našel v popolnem tujcu, osamljenem fanu pred vhodom v Garden Lodge. Bil je čisto iz sebe od žalosti, neustavljivo je jokal. Poskušal sem ga potolažiti in zelo dolgo sva se pogovarjala o Freddieju, kako čudovit je bil. Oklenil sem se vsake njegove pohvale o Freddieju. Najbrž je mislil, da sem samo še eden od oboževalcev, ki so se odpravili na romanje. Na neki način je imel prav.

	Pred Logan Placem je ustavil črn taksi, izstopila je temna podoba. Bila je ženska, močno opita. Opotekajoče je šla mimo naju in nama nekaj zažlobudrala, a niti sanjalo se nama ni, kaj je povedala. Pet minut kasneje se je temna podoba vrnila in prišla k nama. Vsakemu je podala lonček vročega kakava. Bila je nepričakovana in prijazna gesta, še posebej na tako hladno noč.

	Medtem ko sva srkala topli napitek, je ženska zelo razločno rekla: »Vesta, tukaj sem živela zelo dolgo, ampak Freddieja Mercuryja nisem videla nikoli, čeprav sem ves čas vedela, da je tukaj.«

	Še nekaj časa smo se pogovarjali, potem pa sem rekel: »Žal mi je, ampak zdaj moram v posteljo.« Vstal sem in potisnil ključ v ključavnico.

	»Kaj se greš?« je vprašala ženska. »Je to kakšen trik?«

	»Kako to misliš?«

	»Zakaj odklepaš vrata?«

	»Tukaj živim,« sem odvrnil.

	Nesrečni fan ni vedel, kaj naj naredi. Oba sem povabil na vrt, da bi si ogledala cvetoče rastlinje. Še malce smo se pogovarjali, potem sta odšla, jaz pa sem šel v posteljo.

	V torek zjutraj ob zori so spet začele prihajati rože, mi pa smo jih izmenično nosili noter. Zunaj na pločniku nismo pustili niti ene bilke, vsak cvet smo odnesli noter in vsak cvet smo naslednji dan dali na pet pogrebnih vozov. Nismo bili prepričani, kaj bomo z vsem cvetjem naredili po pogrebni slovesnosti, na koncu pa se je Phoebe domislil rešitve – šopke smo razposlali v vse hospice, kjer so zdravili aids, bolnišnice in domove starostnikov v okolici.

	Cvetlice so Freddieju pomenile tako veliko, da sem mu hotel poslati nekaj temu primernega. Spomnil sem se na njegove ljubljene labode na jezeru v Montreuxju in mu poslal laboda iz belega cvetja. Sporočilo na vizitki je bilo nekaj vrstic iz spominske vizitke za mojega očeta, ki je umrl skoraj desetletje prej:

	Drugi so odšli, vem,

	toda ti si bil moj, tako zelo sem te imel rad.

	Molitev, solza za vse večne čase,

	za ljubljenega prijatelja, ki mu s ponosom pravim moj.

	Čudovito življenje je dobilo žalosten, žalosten konec,

	umrl si, kot si živel, prijatelj vseh.

	Jutro na dan Freddiejeve upepelitve, v sredo, 27. novem-bra, je bilo sivo in oblačno. Zbudil sem se v groznem stanju. Medtem ko sem se oblačil, sem spoznal, da se me spet loteva gripa. Strašen dan se je slabo začel.

	Pogrebna slovesnost je bila ob dveh popoldan v West London Crematoriumu. Ampak kot prejšnje dni so nam bili tudi na ta dan odvzeti še zadnji trenutki zasebnosti. Jim Beach je povabil paparaca Richarda Younga, da je posnel intimne fotografije pred pogrebom in po njem.

	Smo pa vsi brez razlike izpolnili Joejev predlog, da bi vsak od nas nosil nakit Butler in Wilson, ki nam ga je Freddie podaril za božič leta 1989. »To bi mu bilo všeč, malce blišča, kajne?« Vsi smo se strinjali.

	Dotlej nisem še nikoli nosil srebrne kravatne igle z ogromnim kamnom, ki mi jo je podaril Freddie. Ves svet govori o ponosnem nošenju odlikovanj, no, tisti dan sem jaz ponosno nosil svojo kravatno iglo.

	Že nekaj časa nazaj smo se dogovorili, da bo najprimerneje, če se z Mary peljeva v prvem avtomobilu za pogrebno procesijo. Ko smo se v Garden Lodgeu pripravljali na odhod, mi je Mary, metaforično, dala prvo zaušnico. Rekla je, da me ne želi ob sebi – hotela je Dava Clarka. Zelo me je prizadela.

	Mary in Dave sta se peljala v prvem avtu, Jim Beach v drugem, Joe, Phoebe in jaz pa v tretjem. Vsi trije smo bili potrti. Mi smo bili s Freddiejem ves čas med njegovo boleznijo, a takoj ko je umrl, smo bili odrinjeni.

	V majhni kapelici je Freddiejeva družina sedela na desni, drugi smo sedeli na levi. Malce me je zabolelo srce, ko sem videl v prvi vrsti sedeti Mary, čakala je, da se ji mi trije pridružimo. Dave Clark je očitno sprevidel, da se je Mary ravno danes okrutno vedla do mene, zato je sedel bolj zadaj. Preden smo se pridružili Mary, smo govorili s Freddiejevima staršema. Med slovesnostjo nam je bilo vsem zelo hudo, Mary sem držal za roko od začetka do konca.

	Freddiejeva vera je bila ena od najstarejših na svetu – zoroastrizem – zato je bil obred precej nenavaden. Vodili so ga duhovniki v belih haljah, peli so tradicionalne molitve, ki jih nisem razumel. Pri sebi sem zmolil svoje molitve in tako opravil bogoslužje za Freddieja. Ko je še živel, nisva nikoli govorila o svojih verah; najbrž je uganil, da sem katolik. Ampak dokler je bil živ, dokler sva imela drug drugega, nič od tega ni bilo važno.

	Tam so bili tudi Brian, Roger in John, prav tako Elton John. Po obredu sva se z Brianom rokovala, rekel je, da me je bilo lepo videti in da obžaluje Freddiejevo smrt. Enako je rekel Roger, z njim sva se objela. Zelo sem bil vesel Johna, to sem mu tudi povedal in se mu zahvalil. Odkar je Freddie slabel, ni hodil blizu, se je pa prišel poslovit. Segla sva si v roke in se objela. Edini drugi pogovor, ki se ga spominjam s tistega dne, je pogovor s črno pokopališko mačko.

	Po pogrebu je sledil majhen sprejem v Garden Lodgeu, ki so ga še vedno oblegali mediji. Jim Beach je menil, da je prav, da ljudi spustimo v hišo, če si bodo po pogrebu to želeli. Brian, Roger in John so odšli naravnost na kosilo. Tudi Elton John se ni vrnil, so se pa vrnili Freddiejevi zdravniki.

	Morda zveni precej turobno, ampak upal sem, da se bomo v Garden Lodgeu mirno pogovorili o pogrebu in se spoštljivo spomnili Freddieja. Namesto tega pa je bila tam zabava. Groteskno, iz kuhinje je pozvanjal rezek krohot, meni pa se je paralo srce.

	Ko sem tisti popoldan zaslišal odpiranje prvega šampanjca, sem se ločil od ostalih. Tako nespoštljivo obnašanje do Freddieja se mi je gnusilo. Prepričan sem, da bi si Freddie želel ogromno zabavo s šampanjcem, ki bi ga pospremila s tega sveta, ampak ni bilo tako. Če bi šli vsi skupaj kot skupina nekam na kosilo, bi morda lahko lažje počastili slovo od Freddieja. Ampak to se ni zgodilo; namesto tega smo ga pospremili na zelo čudaški način.

	Zven ušesa parajočega smeha tistega dne me še vedno preganja. Preprosto ga nisem prenesel, zatočišče sem si poiskal na postaji 'busa št. 27', skupaj z Delilah in Goliathom. Vsake toliko sem pogledal proti oknu Freddiejeve spalnice, predstavljal sem si, kako gleda skozi in mi kliče 'heeej'. Bil sem zelo miren in tih, povsem izgubljen v svojem svetu, da sploh ne vem, kaj se je dogajalo preostali del dneva ali kdaj so ljudje začeli odhajati.

	Phoebe, Joe in jaz se nismo takoj usedli, da bi se pogovorili o svoji prihodnosti; za to bo še prišel čas, ko se bodo stvari umirile in polegle, ko se bomo vsak po svoje sprijaznili s Freddiejevo smrtjo. Trenutno smo živeli naprej kot doslej, kot bi bil Freddie nekje na turneji.

	Potem pa je Joe omenil, da ne bo več dolgo živel v hiši. Zdaj ko ni bilo Freddieja, da bi mu kuhal, ni imel dela. Kar je še pomembneje, zavedal se je, da se tudi njemu izteka čas. Hotel se je vrniti v Ameriko. Seveda tudi Phoebe kot Freddiejev asistent ni imel zadolžitev, a načrtov za prihodnost še ni imel.

	Tistega dne nas je Jim Beach vse tri zelo pomiril. Bil je vršilec Freddiejeve oporoke, poznal je vse njegove zadnje želje.

	»Kaj se bo zgodilo z nami?« ga je vprašal Joe.

	»Torej,« je odvrnil Jim, »kot vsi veste, je bila Freddiejeva volja, da ostanete v hiši, dokler si to želite.«

	»Ja,« smo pritrdili, »to vemo.«

	Vedeli smo tudi, da je Freddie večino svojega premoženja, vključno s hišo, zapustil Mary in Jim je to potrdil. Prav tako je omenil, da bo vsak od nas prejel 500.000 funtov. »Ljubi bog, toliko!« je bleknil Phoebe, kot bi odmevale moje misli. To nas je vse tri zelo presenetilo.

	Pomislil sem, da mi bo Freddie morda zapustil nekaj tisočakov, a niti približno toliko. Kasneje sem izvedel, da je prijateljem, s katerimi se je pogovarjal o naši usodi po svoji smrti, govoril: »Zanje bo poskrbljeno. Nikoli več jim ne bo treba delati.«

	Potem je Joe Jimu postavil še eno vprašanje, ki je zadevalo predvsem naju. Freddie nama je namignil, da bodo najini računi za zdravljenje tudi po njegovi smrti poravnani iz njegovega premoženja. Vem, da bi si Freddie to želel. Čeprav ga nikoli nisem prosil, je vedno plačal vse moje zdravstvene ra-čune. Joeja je zelo skrbelo, saj je že jemal zasebna zdravila za aids. Jim Beach ni obljubil ničesar, je pa rekel, da bo preveril, kaj lahko stori.

	Mene je še vedno mučila gripa in potem ko so iz hiše odšli gostje, sem se v salonu zleknil na kavč, se pokril do vratu in prižgal plinski kamin. Treslo me je od mraza, a hkrati sem se potil. Imel sem občutek, da gorim.

	V hiši so še vedno bili trije ali štirje Freddiejevi zdravniki. »Za božjo voljo, ali za Jima resnično ne morete ničesar narediti?« jih je vprašal Joe. Ampak bil je zgolj hud prehlad in narediti niso mogli ničesar. Joe je izbrskal dve uspavalni tableti in me pospremil v posteljo. Pogoltnil sem ju in zaspal za približno pol ure, potem pa sem bil spet popolnoma buden. Moje misli se preprosto niso mogle umiriti.

	Spomnil sem se mnogih čudovitih trenutkov s Freddiejem. Ob določenih priložnostih sem ga moral deliti z na tisoče drugimi, ampak na koncu sva bila ponoči pogosto sama. Misli mi je preletavalo na milijone podob, na vsaki se je od srca smejal ali me gledal nežno in ranljivo kot cvetni list.

	Ob štirih zjutraj je bil moj um še vedno preplavljen z barvitimi spomini na najin skupni čas. Spomnil sem se Freddiejevega presenečenega pogleda, vsakič ko se nam je pridružil nov mucek, ali kako je bil srečen, ko je hranil svoje ribe koi. Letel sem po svetu, videl prizore z Japonske, Ibize, Barcelone, Montreuxja in Madžarske. Naposled je moj um le omagal in sem kratko, a trdno zaspal.

	Ko sem naslednje jutro vstal, sem šel dol v kuhinjo, Joe me je vprašal, kako sem spal. Povedal sem mu, da so se moje misli vso noč vrtele okrog Freddieja in da sem komaj kaj spal.

	»Obe tableti si vzel, kajne?

	»Ja.«

	»Moral bi vzeti le eno,« je rekel rahlo vznemirjen. »To se zgodi, če jih vzameš preveč. So kot spid.«

	Nekaj noči sem spal v Freddiejevi spalnici, četudi je bila soba brez njega popolnoma prazna. Ležal sem na postelji in jokal ali se kar tako v tri dni smejal. Pod odejo nisem zlezel niti enkrat, mislim, da bi me to dokončno strlo. Groza me je bilo zbuditi se v sobi in ugotoviti, da ga ni. Ne samo enkrat sem za hip upal, da je vse skupaj le nočna mora, a sem se kmalu vrnil v resničnost, v živo nočno moro.

	V četrtek zjutraj sem vstal, da bi prinesel cvetje izpred vrat na vrt in pogovarjal sem se z nekaj Freddiejevimi fani, ki so se prišli poslovit. Zdelo se je, da prihajajo od povsod – iz Britanije, Amerike, z Japonske. Vsaj mediji so odšli.

	Vsi trije, skupaj z Mary, smo se dogovorili, da bomo letos za božič še zadnjič skupaj v Garden Lodgeu, skupaj s Piersom in malim Richardom, Davom Clarkom in Trevorjem Clarkeem. Potem, točno teden dni po Freddiejevi kremaciji in našem prvem srečanju z Jimom Beachem, smo bili pozvani na drugo srečanje, ki je prav tako potekalo v hiši. Tokrat je bil Jim Beach nepopustljiv poslovnež.

	Takoj je prešel k bistvu. Pred enim tednom nas je pomiril s pojasnilom, da ve, da je Freddiejeva želja, da v Garden Lodgeu ostanemo, kolikor dolgo želimo. Ampak tisti dan nam je povedal: »Kot vsi veste, je bila Freddiejeva želja, da tukaj živite tako dolgo, kot želite. Na žalost pa tega ni zapisal v oporoki, zato njegova želja ni pravno zavezujoča.« Mary je dobila večinski delež Freddiejeve zapuščine, kot smo pričakovali, vključno z lastništvom hiše.

	»Uuu,« sem pomislil pri sebi. »Čakaj malo!«

	Jim je nadaljeval: »Torej, dobili boste trimesečni rok, da si najdete drugo bivališče. Dobili bomo tudi nekaj denarja za vas, da boste prebrodili ta čas.« To je najbrž rekel zaradi mene, vedel je namreč, da je bil Freddiejev dom že sedem let tudi moj in da v Londonu nisem imel iti nikamor drugam. Predplačilo bi mi vsaj omogočilo dobiti posojilo, da bi si lahko nekje kupil stanovanje. Dojeli smo, da se namerava Mary s Piersom in Richardom čim prej preseliti v hišo. Edina dobra novica tisti dan je bila, da bom do svojega zadnjega dne v Garden Lodgeu dobival plačo.

	Rok, do katerega smo se morali izseliti, se mi je vtisnil v spomin – 1. marec. Visel je nad menoj kot oblak, prav tako pomeni datum, ko se je drastično spremenilo Maryjino vedenje do mene.

	Tri tedne po Freddiejevi smrti je v poklon njemu in v pomoč zbiranju denarja za odpravljanje vzrokov za aids pospešeno izšel največji hit skupine Queen Bohemian Rhapsody, pesem je takoj osvojila prvo mesto na lestvicah. To je pomenilo, da karkoli sem vklopil, sem slišal peti Freddieja. Tako močno sem si želel, da bi bil spet živ, da me je bolelo srce, ampak resničnosti nisem mogel ubežati.

	Neki večer sem šel v Gate Club in tam govoril s kolegom, ki je tam delal. Očitno so po mojem zadnjem obisku v časopisih videli mojo sliko, zdelo se je namreč, da vsi vedo, da sem bil Freddiejev fant. Slonel sem za pultom z vrčkom piva pred seboj, ko so kar naenkrat zazveneli prvi akordi A kind od magic, na vseh zaslonih so se pojavile Freddiejeve slike. Le hip kasneje je pesem prenehala igrati, video so ugasnili, k meni pa je prihitel vodja in se mi opravičil za nesočutnost.

	»Ne bodite neumni,« sem odvrnil, »predvajajte pesem.« Hip zatem se je Freddiejev obraz spet pojavil na vseh zaslonih.

	Srknil sem pijačo in si prižgal cigareto, ozrl sem se po vseh ostalih, ki so uživali v glasbi. »To je moj moški,« sem pomislil.

	Sklenil sem, da bom za en teden odšel domov na Irsko, da bi bil s svojo družino. Malce sem bil v skrbeh, ker je Sunday Mirror znova objavil zgodbo, v kateri me je razkril kot Freddiejevega fanta. Obstajalo je resno tveganje, da se me bodo mediji lotili, da bi si zagotovili nov pošasten pogled na Freddiejevo smrt za svojo naslovnico.

	Ko sem se odpravljal, je iz Garden Lodgea odhajala tudi Mary. Na čuden in nepremišljen način me je poskusila razvedriti, ko je rekla: »Freddie te najbrž že čaka.« Bila je okrutna opazka človeku, ki bo neizbežno delil Freddiejevo usodo.

	Vendar pa na Irskem nisem imel nobenih težav z mediji. Vrnil sem se skupaj s svojim najstarejšim bratom Johnnyjem, potem ko sva se na stadionu Wembley udeležila nečakinjine podelitve diplome, postala je medicinska sestra. Med slovesnostjo se mi je v grlu naredil cmok, ko so oznanili, da bodo v Ealing College of Art poslali šopek v spomin na enega svojih najslavnejših študentov – Freddieja Mercuryja. Potem ko so pozvali k minuti molka v spomin na Freddieja, sem v sebi tiho hlipal.

	Prvi večer na Irskem sem domov prišel okrog desetih zvečer in kmalu sem trdno zaspal. Štiri ure kasneje sem se zbudil zaradi čudnih sanj – sam sem lebdel v tunelu iz perja, pogovarjal sem se s Freddiejem. Ves nasmejan sem šel dol in v kuhinji našel mater, ki je bedela dolgo v noč.

	»Zakaj pa si tako srečen?« me je vprašala, jaz pa sem ji opisal svoje sanje. Po skodelici čaja sem se vrnil v posteljo, ampak sanje se niso nadaljevale. Od takrat sem neštetokrat poskušal v sanjah najti Freddieja, a uzrl sem ga le za kratek trenutek.

	Med tem obiskom sem se odločil, da bom misli in energijo usmeril v opremljanje materine hiše. Neki dan mi je telefoniral Phoebe in predlagal, da bi bilo dobro, če bi božič preživel na Irskem.

	»Ne,« sem odvrnil, sploh nisem dojel, da mi poskuša povedati, da v Garden Lodgeu nisem več zaželen. Bil sem neomajen. »Odločen sem, da bom božič preživel v Garden Lodgeu.«

	Ko sem se vrnil v London, me je pozdravil resnobni Phoebe. »Ne spimo več v Garden Lodgeu,« mi je povedal. »Vsi smo preseljeni v The Mews.« Odtlej so nam Garden Lodge vsak dan odklenili, da smo se mi trije lotili opravkov, vsak večer ob šestih pa so ga zaklenili. Ponoči ni bilo nikomur dovoljeno spati v hiši. Tudi hišni alarm je bil nov, desetkrat močnejši.

	Torej sem prišel domov ugotovit, da nimam več doma. Ta poteza se nam je zdela zlobna in zaradi nje smo bili zelo potrti. Phoebeju sem rekel, v kako hladnem ozračju smo se znašli, odkar je umrl Freddie. Strinjal se je.

	»Morda bom šel v hotel ali si najel stanovanje,« sem rekel. »The Mews mi ne pomeni ničesar. Vsi moji spomini na Freddieja so v hiši.«

	Potem pa sem izvedel, kaj je povzročilo spremembo. Enkrat medtem, ko sem bil na Irskem, je hiša ostala prazna in brez vklopljenega alarma. To ni bilo ravno res. Tisto noč je bil Joe v hiši, Phoebe pa je spal v The Mews. Joe se je s prijatelji dogovoril, da pridejo ob pol devetih zjutraj na zajtrk. Phoebe bi se moral prikazati v pol ure, zato je Joe zaklenil, ni pa vklopil alarma. Še preden je Phoebe prišel, je Mary našla hišo brez vklopljenega alarma in takoj je poklicala Jima Beacha in ga o tem obvestila. Jim je nato povedal Joeju in Phoebeju, da smo vsi trije izgnani iz hiše, dokler ne bomo dokončno zapustili posestva. Bil sem skrajno presunjen zaradi tega, kar smo doživljali. Vem, da bi Freddie pobesnel. Garden Lodge, nekoč kraj tolikšne topline in skrbnosti, se je spreminjal v nedostopno trdnjavo.

	V hišo je prišlo nekaj varnostnikov skupine Queen, štiriindvajset ur dnevno so stražili posest. Poznali smo vse in smo se družili v The Mews. Vedeli so, kakšen je bil Garden Lodge, ko je bil Freddie še z nami, in niso mogli razumeti, kaj se dogaja. Eden od fantov, Sean, je vprašal: »Čemu za vraga pa vse to?« Tega mu sicer nisem povedal, a krivo je bilo početje ene same osebe, posledica njene paranoje.

	Namesto da bi bil Garden Lodge kraj tihega žalovanja, je bil poln tujcev, ki so vrtali luknje in povzročali razdejanje, da so potegnili kable za številne kamere, ki bi posest ščitile pred Freddiejevimi oboževalci. V hiši je bilo še vedno veliko rož, čeprav v njej ni bilo pravzaprav nikogar, ki bi užival ob pogledu nanje, razen delavcev. Cvetje so pred glavni vhod polagali oboževalci, ki se jim ni niti malo sanjalo, kaj se dogaja na drugi strani obzidja. Freddiejev čudoviti svet je izginjal.

	Od Freddiejeve matere sem prejel nadvse prijazno pi-smo. Zahvalila se mi je, ker sem imel rad Freddieja in sem tako lepo skrbel zanj. To so bile prijazne besede, pomenile so mi ogromno.

	Kot smo pričakovali, se je izkazalo, da se namerava Mary s Piersom in Richardom preseliti v Garden Lodge takoj, ko ga bomo mi zapustili. Rečeno nam je bilo, da načrtovano 'družinsko' božično kosilo bo, da pa ga bomo imeli v The Mews. To je bil še en nizek udarec. Še več, Joeja ne bo tam. Mary je nama s Phoebejem dala zelo jasno vedeti, da ga ne mara. Rekla je tudi, da ne bo nikoli več prestopil praga Garden Lodgea, ko bo enkrat odšel. To so bile zelo nesramne besede o človeku, ki je bil tako lojalen in prijazen do Freddieja ves čas njegove bolezni.

	Edina lepa stvar, ki smo jo doživeli tisti čas, je bilo povabilo Eltona Johna, naj ga obiščemo v njegovem čudovitem domu v Old Windsorju dan po božiču, torej na boxing day. Malce nas je skrbelo, kdo nas bo peljal, ta zabava je bila precej pomembna, ampak Elton je mislil na vse in je po nas poslal avtomobil.

	Božiča se nisem veselil. Ni Freddieja – ni božiča, sem razmišljal. Bil sem tako potrt, da nisem hotel postaviti drevesca ali okrasiti hiše, vendar me je Phoebe pregovoril. Na koncu sem kupil majhno drevesce, ko pa je bilo okrašeno, je v primerjavi z božičnimi drevesi, ki smo jih bili vajeni v Garden Lodgeu, spominjalo zgolj na vejo.

	Ker Joe ni bil povabljen, je Phoebe pripravil majhno božično kosilo v Garden Lodgeu in ga prinesel v The Mews. Trudila sva se biti vesela, a počutila sva se nelagodno. Boleče sva se zavedala, da manjka oseba, ki je bila središče naših božičev. Jaz sem se počutil čudno, vzdušje mi ni bilo prijetno. Izmenjali smo si darila – Phoebe, Mary, Piers, Richard in tako dalje – a brez vsakršne radosti. Tudi Freddieju vse to ne bi bilo niti malo všeč. Vedel sem, da bi si želel, da bi božič preživeli v hiši. Pa vendar smo se, glede na okoliščine, potrudili, da bi bil dan poseben. Na hitro sta nas obiskala Dave Clark in Trevor Clarke, da bi videla, kako se imamo.

	Eltonova zabava naslednji dan je bila dobrodošel oddih od more v Garden Lodgeu. Njegov dom je podeželski dvorec sredi akrov osupljivo lepega podeželja. Kot vedno perfekten gostitelj je pripravil pravcato pojedino. Sprva se mi je zdela zabava čisti užitek, potem – in s tem nočem biti nespoštljiv do Eltona – pa dokaj naporna. Tam je bilo okrog dvajset ali trideset zelo prijetnih ljudi, a poznal sem jih le nekaj. Nikoli nisem bil del glasbenega posla, moje mesto je bilo ob Freddieju. Edini prijatelj, ki sem ga tam srečal, je bil Tony King, ki me je vprašal, kako se imam. Zabava je bila družaben dogodek, ne čas za tarnanje, zato sem mu odvrnil, da sem na trenutke pretresen, a na splošno v redu.

	Ko pa si je Elton z gosti izmenjal božična darila, sem postal zelo žalosten. Nadvse srečni trenutki so me preprosto spomnili, kako zelo pogrešam Freddieja in srčno radost božičnega obdarovanja. Izmuznil sem se iz hiše in šel na sprehod. Taval sem po posestvu, dokler nisem srečal dveh ljubkih ponijev. Ostal sem z njima, vsake toliko pa sem skočil v hišo po jabolka, s katerimi sem ju hranil.

	Četudi sem bil med veliko ljudmi, sem se počutil mučno osamljenega. Preprosto se nisem mogel pomešati mednje. Okrog osmih zvečer so gostje začeli odhajati, jaz pa nisem hotel nikamor. Potem ko sem bil nekaj časa v takšnem okolju in so zame lepo poskrbeli, mi vrnitev v The Mews ni pomenila ničesar. Vrnil bi se v praznino. Misel na vrnitev v The Mews sem sovražil, kajti vsi moji srečni spomini na Freddieja so bili zaklenjeni v Garden Lodgeu.

	Eltonov menedžer, John Reid, je sedel v svojem avtomobilu, čakal je, da bi se poslovil od mene. »Poslušaj, Jim,« me je ogovoril, »če karkoli potrebuješ, nama samo sporoči.« Domnevam, da je z nama mislil sebe in Eltona. To je bila lepa gesta, ampak Phoebe, Joe in jaz nikoli nismo bili nikomur v nadlego.

	Ko smo se vrnili domov, smo našli The Mews tako negostoljuben, da sem se takoj odpravil v pub. Naslednje jutro sem stal na pragu in strmel v okno Freddiejeve spalnice. Spomnil sem se na njegov 'heeej' in v oči so mi stopile solze.

	Ves ta čas so bile edine redne obiskovalke The Mews mačke. Miko je vsako noč spala pri meni, pa tudi Romeo si je pri nas poiskal zatočišče pred norijo v hiši.

	Za novo leto sem šel ven. Pomislil sem, da bi enako storil Freddie, zato sem to storil zanj. Noč je bila katastrofalna, obupana zabava prijateljevega prijatelja.

	Na začetku novega leta nam je Mary ponudila možnost, da iz Garden Lodgea odnesemo darila, ki smo jih podarili Freddieju. Naš prvi odziv je bil nagonski, odločen 'ne'. To so bile stvari, ki smo jih kupili Freddieju, bile so del njega in del Garden Lodgea, ki ga je popolnoma uredil. Vsaka reč je imela posebno mesto v naših srcih in v hiši. Nekaj dni kasneje, ko smo bili vsi skupaj v kuhinji, je Mary znova načela to temo. Pojasnila je, da želi hišo preurediti in da bo morda prisiljena določene stvari prodati. Najprej bo prodala naša darila, če jih ne bomo odnesli.

	Vsi trije smo se prestrelili s pomenljivimi pogledi. Še vedno smo menili, da bi darila morala ostati skupaj z drugimi Freddiejevimi dragocenostmi. Tisti dan nam je dala Mary nekaj zelo jasno vedeti. Zavedala se je, da vse stvari, ki smo jih dali Freddieju, v sebi nosijo dragocen spomin na ljubeči čas, ki smo ga preživeli skupaj. Vsako darilo je bilo posebno. Sporočala nam je, da nič od tega ni več važno.

	Čeprav se nam je misel, da bi darila vzeli nazaj, upirala, smo sčasoma sprejeli poraz. Nadaljnje razpravljanje je bilo nesmiselno, prav tako pa nismo želeli, da bi naše stvari vrgli iz hiše. Vsi trije smo se trezno razgledali po prostorih in vzeli nekaj daril, ki smo jih nekoč podarili s toliko topline in ljubezni. Konec dneva smo vsi trije za seboj pustili veliko reči.

	Iz Garden Lodgea sem vzel en kos pohištva, kavč iz japonske sobe, ki mi ga je Freddie podaril za hišo na Irskem. Sem pa namenoma v hiši pustil mizici, ki sem ju na Freddiejevo željo izdelal za spalnico. Čutil sem, da sta posebni in da pripadata posebnemu prostoru.

	Prepričan sem, da Freddie ne bi nikoli hotel, da me izženejo iz najinega doma, kot je o njem vedno govoril. Prav tako sem prepričan, da je pričakoval, da bom še naprej skrbel za mačke. Če bi se okoliščine spremenile in bi se moral izseliti iz Garden Lodgea, bi prav gotovo domneval, da bom s seboj vzel vsaj nekaj mačk. Mary sem vprašal, ali lahko s seboj vzamem Miko. Odgovor je bil kratek in jedrnat: ne. Tehnično gledano je imel Joe pravico vzeti Goliatha in Delilah in omenil mi je, da bi rad skrbel zanju. Ampak glede mačk je bila Mary zelo odločna. Nobena ne bo odšla. Nato mi je bilo rečeno, da bom lahko vzel Goliatha, a samo, če se ne bo razumel z Maryjinim sinom, ko se bodo vselili. Goliath je bil alergičen na otroke, tako da je obstajala zelo velika verjetnost, da tudi Richarda ne bo sprejel. O tem ni bilo nikoli več govora.

	6. februarja je Freddie posthumno prejel nagrado brit British Phonografic Industry. Jaz, Joe in Phoebe nismo bili povabljeni. Organizaciji Queen se očitno nismo zdeli dovolj blizu Freddieju, da bi nas povabila na podelitev. To je bila zelo okrutna poteza. Podelitev sem spremljal po televiziji.

	Tisti dan sem bil z Mary v kuhinji v Garden Lodgeu. Še vedno se sprašujem, ali so bile njene besede posledica slabe vesti.

	»Jim, razmišljala sem. Morda bi lahko ostal v Garden Lodgeu, dokler si ne najdeš stanovanja.«

	»Mary,« sem zelo vljudno odvrnil, »najlepša hvala, ampak mislim, da bi morala to najprej doreči z Jimom Beachem.« To je bilo vse.

	Naslednji dan se je Mary vrnila k tej temi. »Stvari so takšne, kot so bile.« In zadeva je bila zaključena.

	Najin odnos z Mary je ostal napet. V hiši sem imel zbirko fotografij in nekaj sem jih hotel nazaj, kot spomin na življenje s Freddiejem, a jih nisem hotel vzeti kar sam. Ko sva bila z Mary nekega dne v Freddiejevi spalnici, sem jo vprašal, ali lahko vzamem uokvirjene slike, ki jih je Freddie postavil na mojo stran postelje, ki je bila najina. Ni odgovorila.

	Naslednje jutro sem bil v kuhinji z Mary, Joejem in Terryjem in spet sem jo vprašal, ali lahko vzamem fotografije s svoje strani postelje. Njen odziv me je osupnil.

	Zasukala se je na petah in zanikala, da sem jo kdaj prosil za fotografije. Rekla je, da me ni slišala in da me tudi Terry ni – ki ga sploh ni bilo tam. Njega je začela spraševati, ali me je slišal. »Ne,« sem rekel, »Terry me ni mogel slišati, Mary.« Potem je še naprej razpredala, da me ni slišala, ko sem jo vprašal glede fotografij. Včasih ko si je nekaj vtepla v glavo, je bila kot pes s kostjo. Nenehno je ponavljala eno in isto, vedla se je skrajno sebično. Žal mi je, a izgubil sem potrpljenje.

	»Mary, izgubil sem svojega prijatelja, svojega ljubimca, svoj dom, svoje življenje,« sem izbruhnil in odvihral na vrt. Terry in Joe sta obstala na pragu, prepričana sta bila, da sem tako jezen, da bi jo bil sposoben udariti. V vseh teh letih, kar sta me poznala, me nista še nikoli videla izgubiti potrpljenja.

	Na vrtu sem se pomiril in deset minut kasneje sem se vrnil v kuhinjo. Stopil sem k Mary in jo objel. »Oprosti, ker sem izbruhnil,« sem se ji opravičil, toda ni se odzvala. Takrat sem zadnjič govoril z njo, preden sem se odselil.





12





Življenje na svojem


	 Ko je napočil 1. marec 1992, rok, da se izselim iz The Mews, še vedno nisem imel kam iti. K sreči pa mi je v zadnjem trenutku za nekaj časa prijatelj ponudil sobo v svojem majhnem stanovanju v Shepards's Bushu.

	S Phoebejem in Joejem smo bili obveščeni, da je Mary uredila, da se bo nekdo vselil v Garden Lodge, takoj ko bomo odšli. Potrebovala je nekoga, da bo skrbel za hišo, dokler se ne bo vselila sama. Novi skrbnik naj bi prišel tisti dan, ko smo mi morali oditi. Ta popolni tujec bo prva oseba, ki bo po našem izgonu živela v Freddiejevem svetu.

	Zagotovljeno nam je bilo, da ta nova oseba iz obzirnosti do nas ne bo prispela zgodaj; da bomo imeli vsi dovolj časa, da se poslovimo od spominov na Freddieja. Še vedno jih je bil poln sleherni kotiček vsake sobe. Slovo od Freddiejevega Garden Lodgea je bilo mučno.

	Dva- ali trikrat sem odpotoval v Isleworth v Middlesexu, da bi obnovil stike s starimi prijatelji. Enkrat sem postal tako potrt, da sem na avtocesti skoraj doživel nesrečo. Niti Mr. Bad Guya nisem mogel poslušati, le solze so me polivale.

	Dan je mineval in postalo je očitno, da Mary nima nobenega namena priti v hišo in se od kateregakoli od nas osebno posloviti. To je bilo nadvse sramotno. Ta zadnji mesec so naše plače prispele s pošto – edinkrat nam jih Mary ni dala osebno. Dobili smo tudi odpravnino, v mojem primeru ekvivalent štirim tedenskim plačilom. In izvedeli smo, čeprav smo vsi trije vrnili ključe Garden Lodgea, da bodo v nekaj urah po našem odhodu ključavnice zamenjane. Tako srečna leta naših življenj so se končala zelo žalostno.

	Tista zadnja nedelja se je začela z zvonjenjem zvonca ob 7.30, ki je najavilo prihod Maryjinega novega skrbnika, polnega zanosa. Stal je na pragu s kovčkom v roki, pripravljen, da se vseli v svoj novi dom. Odvzeto nam je bilo celo dostojanstvo zadnjega slovesa.

	Prvi je odšel Phoebe, približno sredi dopoldneva. Med slovesom ni bilo solza. Njihov čas je že minil. Čeprav smo se razhajali, smo vedeli, da bomo ostali v stiku. Z Joejem sva ga objela, potem je Phoebe odšel. Je pa bilo veliko solza, ko se je poslovil Joe. Letel je naravnost v Ameriko. Pomagal sem mu pakirati, ko pa je prišel čas za slovo, sva se na pragu The Mews na dolgo objela.

	Sam sem sklenil, da pred drugo popoldan ne bom odšel. Razen tujega oskrbnika in Seana, varnostnika, ki je bil tisti dan dežuren, sem imel hišo še zadnjič samo zase. Sprehodil sem se po Garden Lodgeu in se hrepeneče oziral naokrog.

	»Jim, kaj pa spalnično pohištvo?« je vprašal Sean.

	»Žal ga nimam kam spraviti,« sem odvrnil. Z velikim obžalovanjem sem vse puščal za seboj: bidermajer mizico, ki jo je zame dizajniral Freddie, bidermajer posteljni okvir s pozlačenim okrasjem in komodo.

	Še zadnjič sem se počasi razgledal po hiši in odkorakal skozi sprednja vhodna vrata. Ozrl sem se proti Freddiejevemu oknu in si predstavljal poslednji 'heeej'. Odšel sem v The Mews in vzel še zadnje svoje stvari. Potem sem šel k vratom in se poslednjič, tokrat za nekoliko dlje, zazrl v spalnično okno, in odšel.

	6. marca je imela Mary rojstni dan, zato sem ji v Garden Lodge poslal cvetje. Kar zadeva mene, med nama ni bilo nobene sovražnosti. Upal sem, da bova na neki način še naprej prijatelja. Freddieju sem obljubil, da bom Mary vedno stal ob strani – vedno – ne glede na to, ali sem v Garden Lodgeu ali nisem.

	Kar nekaj časa sem potreboval, da sem dojel, da sem izgnan iz preostanka Freddiejevega življenja. V nekaterih nočeh tega nisem mogel prenesti. Bil sem depresiven, počutil sem se izgubljenega, trpel sem neke vrste zlom. Sledili so pusti tedni in meseci. Pozno ponoči, ko tam ni bilo nikogar, sem hodil h Garden Lodgeu in potiho klical Miko in druge mačke. Na moje veliko veselje sta ena ali dve skočili čez obzidje, ko sta zaslišali moj glas. Igral sem z njima, ju božal in crkljal, v njuni družbi sem pogosto izjokal srce. Ko sem bil spet z mačkami, sem se čutil nekoliko bliže Freddieju. Tako mi je bilo veliko lažje.

	Ves marec, april in maj sem se temu ritualu predajal približno štirikrat tedensko. Nisem se mogel domisliti, kam drugam bi lahko šel, s kom drugim razen z mačkami bi lahko podoživljal spomine na Freddieja. Tja sem redno hodil do prve obletnice Freddiejeve smrti novembra 1992. Potem mačke niso več prihajale, ko sem jih klical. Videl jih nisem nikoli več.

	Sčasoma je prišel predujem, ki nam ga je obljubil Jim Beach, kot del denarja, ki naj bi ga podedovali. Upali smo, da bomo dobili 50.000 funtov, kot nam je bilo obljubljeno, a smo jih prejeli le 20.000.

	Na velikonočni ponedeljek, 20. aprila 1992, se je na stadionu Wembley ves svet zazibal v Freddiejevih ritmih na koncertu, posvečenem njegovemu spominu. Svojo vstopnico sem naročil v pisarni skupine Queen, kot vsi drugi, obžaloval nisem niti enega centa. Ves dohodek je bil namenjen raziskavam vzrokov za aids in ozaveščanju javnosti o tej bolezni.

	Tudi Joe in Phoebe sta prišla in vsi trije smo imeli časovno omejene prepustnice, da smo lahko v zaodrju izmenično pozdravili Briana, Rogerja in Johna. Videl sem jih prvič po Freddiejevi upepelitvi, vsi trije so bili izjemno prijazni.

	Ko sem drugo polovico spektakla stal med 72.000-

	-glavo množico, sem imel glede koncerta mešane občutke. Bil sem vesel, da so nekaj pripravili v spomin na Freddieja, nisem pa bil prepričan glede dogodka samega. Čeprav sem vedel, da bi Freddie najbrž vse odobril, nisem bil prepričan glede nekaterih nastopajočih. Kar nekaj dejanj je bilo Freddieju tujih. Mislil sem, da bodo nastopajoči le njegovi intimni prijatelji iz sveta glasbe. In kje je bila Montserrat Caballé? Kje je bil Cliff Richard? Kje je bil Peter Straker? Ali glasbeniki, ki jih je imel rad? Kje je bila Aretha Franklin? Kje je bila Dionne Warwick? Kje je bila Natalie Cole? Mislim, da jih niti niso povabili.

	Tisto poletje sem prejel preostalo Freddiejevo dediščino. Joe, Phoebe in jaz o tem nismo bili obveščeni, prebrali smo v časopisih.

	Z delom tega denarja sem kupil skromno trisobno končno vrstno hišo v Stamford Brooku in se lotil opremljanja od vrha do tal. Vsaj dom sem spet imel in prostor, kjer sem lahko hranil Freddiejeve dragocenosti in trofeje. Vrgel sem se v preurejanje vrta, zgradil sem celo majhen ribnik za deset mladih rib koi.

	Nikoli ne bom pozabil nobene mačke iz Garden Lodgea. Ker pa niso mogle živeti z mano, sem si poiskal dva nova mačja prijatelja – modri britanki po imenu Zig in Zag.

	V novem domu me obiskujejo družina in prijatelji, to so vedno srčni in topli trenutki. Poleti leta 1992 sem s prijateljem odpotoval v Italijo – v tej deželi nisem bil s Freddiejem nikoli. Nobenih limuzin s šoferji ni bilo, nihče me ni stregel od nog do glave. Ugotovil sem, da je preprost užitek potovanja tudi v tem, da svoj kovček nosiš povsod s seboj.

	Ko sem bil spet v Londonu, sem neki dan barval okna rastlinjaka in ves dan zelo na glas poslušal album Barcelona. Eden od sosedov me je prosil, naj glasbo stišam, potem pa je prišla še druga soseda in me vprašala, ali imam zabavo. Povedal sem ji, da je nimam.

	»Kakšna glasba je bila tole?« me je vprašala. »Sedela sem na vrtu in jo poslušala, resnično mi je bila všeč.«

	Čez nekaj dni me je videl možakar, ki je delal v majhni tovarni na koncu vrta, ta je bil še bolj natančen. »Slišal sem, da poslušate Freddieja Mercuryja,« je rekel in priznal, da je tudi sam njegov fan.

	Od Freddiejeve smrti dalje sem ponosen vsakič in povsod, ko mi kdo pove, da mu je Freddiejeva glasba všeč. Vedno pomislim: »To je moj moški.«

	Bil sem povabljen na letno konvencijo Queenov za večno zvesto družino oboževalcev, potekala je spomladi 1992. Tokrat sem bil prvič na tem dogodku in godilo mi je med ljudmi, ki so se kot jaz samo hoteli spominjati Freddieja in ga slaviti kot največjega pevca vseh časov, potem pa se poveseliti. Fani so priredili dobrodelno dražbo spominkov benda, med njimi je bil tudi čudovit Freddiejev portret, oljna slika na platnu, ki jo je naslikal neki oboževalec. Vanj sem se zaljubil, ga kupil in odnesel domov. Točno sem vedel, kam ga bom postavil.

	Joe je prihajal iz Amerike in se vračal, v Britanijo je prihajal zaradi zdravljenja aidsa. Vedno je pravil, da me bo obiskal v mojem novem domu, ampak med letečimi obiski ni našel časa.

	5. septembra 1992, na Freddiejev rojstni dan, sem vzel portret, ki sem ga kupil na srečanju, in ga dal v avto. Po poti sem kupil dva ducata rdečih vrtnic za svojega ljubega in se odpeljal v Garden Lodge. Prišel sem precej zgodaj in nenajavljen. Pozvonil sem. Odzvala se je Mary, pritisnila je gumb za odpiranje vrat. Ko sem vstopil, je stopila iz kuhinje in mi prišla naproti. Za hip sem dejansko mislil, da me bo objela. Na žalost pa se je njeno vedenje spremenilo, ko se mi je približala. Povedal sem ji, da sem portret kupil na konvenciji in da bi rad, da ga v hiši obesi na mesto, ki se ji zdi primerno. »Za sem sem ga kupil,« sem rekel.

	Ko sem se nekaj minut kasneje poslovil, mi je dejala: »Oglasi se kaj.«

	Dva meseca kasneje, na prvo obletnico Freddiejeve smrti, 24. novembra, sem spet šel v Garden Lodge. Pozvonil sem in Mary me je spustila naprej. Prinesel sem šopek raznobarvnih in raznovrstnih cvetlic, Freddie je oboževal takšne stvari, vstopil v kuhinjo in z Mary sva se nekaj trenutkov pogovarjala. Ravno ko sem hotel oditi, se je prikazala Miko. Prišla je v kuhinjo, me gledala in začela presti. Nasmehnil sem se ji, toda vedel sem, da je čas, da grem.

	Kasneje nekega dne sem bil na Chiswick High Roadu, s prijatelji sem šel mimo restavracije Tootsie, ko sem opazil, kako nekdo skače in divje maha z rokami. Bil je Joe; sploh nisem vedel, da je v mestu. Najprej ga sploh nisem prepoznal, tako zelo je shujšal. Očitno se je njegovo stanje slabšalo. Dogovorila sva se, da se naslednji dan dobiva na kavi in si izmenjava novice. Veliko se je smehljal, ampak mislim, da so mu zdravila povzročala težave. Zaradi njih je bil razdražljiv in zaspan. Tisti dan sva govorila o vsem mogočem, preplavili so naju spomini na Freddieja. Za približno štiri ure je prišel k meni na obisk, ogledal si je moj novi dom. Povedal mi je, da načrtuje, da bi se lotil svojega posla, morda manjšega bed & breakfast hotela, nad idejo je bil navdušen. Rekel je tudi, da načrtuje potovanje na Japonsko in vprašal me je, če bi se mu pridružil. Odklonil sem. Japonska je bila še prepolna spominov na Freddieja. Joeja sem odpeljal nazaj k njemu domov, objela sva se in se poslovila.

	Čez približno deset dni me je povsem nepričakovano poklical Phoebe. Tisti dan je umrl moj dolgoletni prijatelj, povedal sem mu, da sem malce potrt.

	»Močan bodi,« je nežno rekel. »Danes zjutraj je umrl Joe.« Bil sem čisto iz sebe, povsem na tleh. Nisem mogel verjeti. Kljub šoku ob Freddiejevi smrti nisem bil pripravljen na bolečino, ki sem jo čutil ob Joejevi.

	Od novembra 1991 smo se mi trije zelo zbližali. Spoznali smo poglavja življenja drug drugega, ki jih za časa Freddiejevega življenja nismo poznali. Odkar smo si delili The Mews, smo postali tesni prijatelji. Iznenada smo se ovedeli drug drugega, naših dobrih in slabih navad. Vesel sem, da sem ostal v stiku s Phoebejem in pomirja me misel, da je še vedno tukaj.

	S svojim norim šopkom sem šel v Garden Lodge tudi septembra in novembra leta 1993. Ob vsakem obisku me je Mary za nekaj trenutkov povabila v hišo. Z veseljem bi si vsaj enkrat ogledal Freddiejev vrt, kakšen je postal, a trenutek, da bi vprašal, se mi ni zdel nikoli pravi.

	Od druge obletnice Freddiejeve smrti se mi Mary ni nič oglasila. Sicer sem z njo govoril po telefonu, nisem pa prejel nobenega njenega pisma. Trudil sem se preteklost pustiti za seboj, ko pa sem bil v Italiji, sem ji poslal razglednico. Rekla je, da je bila zelo vesela.

	Toda zdelo se je, da ima Mary neke čudne pomisleke o Freddiejevih zadnjih dneh življenja. Rekla mi je, da je Freddie že dolgo pred smrtjo popolnoma izgubil vid, ampak jaz mislim, da ga ni. Nekega dne sva bila z Mary v Freddiejevi spalnici in vklopil sem televizor. Mary mi je rekla, da Freddie ne prenese misli na vklopljen televizor, čeprav sem sam to prvič slišal. Mnoge večere, ko je šla Mary domov, sva skupaj gledala televizijo in niti enkrat mi ni rekel, naj jo ugasnem. Ne, če je Freddie izgubil vid, se je to zgodilo tisto usodno nedeljo, 24. novembra.

	Po Freddiejevi smrti je Mary tudi medijem veliko povedala o tem, kakšne bolečine je trpel. Te opazke ji zamerim. Nikoli se ni pritoževal, niti enkrat samkrat ne. In preseneča me, da četudi bi se bil potožil, da bi se Mary. Konec koncev sta mu zdravila dajala Joe in Phoebe. Maryjine pripombe se mi zdijo žalitev za zdravnike, ki so vse do zadnjega lepo skrbeli za Freddieja.

	Nekatere moje stvari so ostale v Garden Lodgeu. Povsem sem pozabil na zaboj z rečmi, vključno z besedilom pesmi Bohemian Rhapsody, ki mi ga je Freddie dal leto dni pred smrtjo. Zaboj je najbrž še vedno v Garden Lodgeu v delavnici, kamor sem ga shranil. Če ga ni več, potem upam, da zaradi moje napake niso zavrgli besedila. To bi bila tragedija.

	Čeprav morda res nimam izvirnika besedila za Bohemian Rhapsody, pa imam originalno besedilo pesmi How can I go on, napisanega s Freddiejevo lastnoročno pisavo. Imel sem kovček z drobnarijami in najbrž je Freddie vanj vtaknil besedilo, da bi bilo nekoč moje. Na albumu Barcelona pesmi How can I go on sledi Guide me home – eno za drugo poslušam znova in znova.

	Časopisi nenehno ponavljajo star Freddiejev citat, da smo se vsi zaljubili v njegovo slavo. Zase lahko iskreno rečem, da se nisem. Kar zadeva mene, bi lahko bil cestni pometač. Njegova slava je bila zgolj del njegovega dela in jaz se vanjo nisem zaljubil nič bolj, kot se je on zaljubil vame kot brivca.

	Končno počivališče Freddiejevega pepela je uganka, ampak skoraj prepričan sem, da vem, kje je pokopan. Dva, morda tri mesece pred svojo smrtjo je Freddie z mano in Mary sedel v senci 'postaje busa št. 27', malo pred tem smo nahranili ribe. Pogledal naju je in rekel: »Rad bi, da mi obljubita, da boste moj pepel pokopali tamle, točno pod češnjo žalujko, da vas bom imel vse na očeh!« Torej bi Freddiejevo zadnje počivališče moralo biti v Garden Lodgeu pod češnjo, redkim mestom s pogledom na celotno posestvo.

	Dobršen del leta ni prišel nihče iskat pepela v pogrebno podjetje. Neko poročilo je trdilo, da sta po pepel prišla starša in da je žara pri njih doma na polici, ampak tega nisem nikoli niti za sekundo verjel. Prepričan sem, da je Freddie pokopan ob vznožju drevesa, le da ta podatek ni prišel nikoli na dan, da ne bi fani nepovabljeni prihajali v Garden Lodge.

	Za upepelitev je poskrbel Phoebe in ko je v North London Cemetaryju urejal vse pogrebne zadeve, je izbral tudi parcelo za grob. Bila je fantastična in stala je 25.000 funtov. Na začetku so bili nad njo vsi navdušeni, ko pa je prišel račun, se jim je zdela predraga. Rezervacijo so odpovedali. Sem jezen? Ja. To omenjam samo zato, ker če bi spomenik postavili, kot smo vsi upali, bi oboževalci dobili možnost, da primerno izkažejo spoštovanje in se poslovijo.

	Danes naprej živim svoje življenje, črnih trenutkov se spominjam le redko. Da se spomnim Freddieja in najinega skupnega življenja, poslušam Freddiejevo glasbo. Najljubša sta mi dva solo albuma – Mr. Bad Guy in Barcelona. Pesem Queenov o Freddieju These are the days of our lives z albuma Innuendo je precej ljubezenska in me vedno gane. Kot tudi na hitro izdana Bohemian Rhapsody, ki je zadnja pesem skupine Queen.

	Zadnje vrstice These are the days of our lives so zame še posebej pomenljive: »To so bili naši najboljši dnevi, slabih stvari je bilo zelo malo. Ti dnevi so zdaj mimo, a nekaj še vedno drži, ko se ozrem in ugotovim, da te še vedno ljubim.«

	Freddie je bil največja ljubezen mojega življenja, vem, da nikoli več ne bom tako ljubil. Čeprav je rad manipuliral, me ni nikoli poskušal spremeniti. In jaz nisem nikoli poskušal spremeniti njega. Freddieja bi ljubil ne glede na to, kdo je bil ali kaj je počel, zaradi njegove izjemne osebnosti. Nekoč sem ga vprašal, zakaj je izmed vseh ljudi na svetu izbral ravno mene.

	Pogledal me je s svojimi rjavimi, široko razprtimi očmi. »Upiral si se, pa si me osvojil!« je odvrnil.

	Če bi lahko vse ponovil, ne bi ničesar spremenil. S Freddiejem se nisva nikoli pogovarjala o aidsu, HIV-u ali čemerkoli, povezanim s to strahotno boleznijo. Če je nekdo iskren z mano, sem tudi jaz iskren z njim, toda midva nisva nikoli govorila o tem, kaj se je morda dogajalo v najinih spalnicah, preden sva se spoznala. To bi bilo nesmiselno. Danes bi vsakdo moral vedeti, da se bolezen prenaša s spolnim občevanjem. Ko sem bil s Freddiejem, nisem nikoli pomislil na kondome. To je bila strašna napaka.

	Ko se sedaj oziram na tisti čas, bi najbrž moral dojeti, da je večja verjetnost, da je bil Freddie prenašalec HIV-

	-a. Čeprav je imel veliko različnih partnerjev, to ni nikoli vplivalo na najino zvezo. O tem nisem nikoli razmišljal. Spoznal sem Freddieja in zadnjih sedem let njegovega življenja sva bila ljubimca. Kar zadeva mene, sva začela na začetku. Ljudje morda porečejo: »Bedak!« in tega jim ne morem preprečiti. Vse bi ponovil – a tokrat s kondomi.

	Vse bi dal, da bi lahko podoživel čas s Freddiejem. Če bi bilo to mogoče, bi zavzel veliko aktivnejšo vlogo v usmerjanju njegovega življenja – in bolezni. Ko sem se distanciral od dajanja zdravil Freddieju, sem mislil, da je tako najbolje, in verjetno je v mnogih ozirih tudi bilo. Ampak če bi s Freddiejem lahko spet podoživela najin čas, bi se veliko bolj vpletel in hotel bi vedeti vse.

	In za konec, ljudem ne bi dovolil, da hodijo po meni, kot so to počeli. Ves čas ljubečega prijateljevanja s Freddiejem sem živel z ljudmi, ki so name gledali le kot 'na vrtnarja'. Ti ljudje so me Freddiejevim prijateljem vedno predstavljali kot vrtnarja. Tako okruten do mene Freddie ne bi bil nikoli. Iskreno sočustvujem s skromnostjo Johna Deacona, ki je izjavil: »Jaz sem samo basist.«

	Nekega dne je v The Mews k meni prišel Joe. »Rad bi se opravičil, Jim,« je rekel.

	»Zakaj?«

	»Ker sem nate vedno gledal le kot na vrtnarja,« je rekel. »O tebi nismo nikoli razmišljali kot o Freddiejevem fantu.« Pokazal je voljo, da želi popraviti okrutnost preteklih let.

	Nisem pretirano veren, a verjamem, da bom nekega dne s Freddiejem spet skupaj, čeprav se mi niti ne sanja, kako. Nekoč ko sva z Joejem kramljala, sva se dotaknila tudi smrti.

	»Ne skrbi,« je rekel. »Če bom umrl pred tabo, mu bom povedal vse, kar se dogaja tu spodaj.«

	»Ne bo ti treba,« sem mu z nasmeškom odvrnil. »Že ve.«





Notes


	[←1]

Fan v angleščini lahko pomeni oboževalca ali ventilator. (Op. prev.)





[←2]

Angl. ocvrta piška. (Op. prev.)





[←3]

Samo daj, daj, daj mi pohano piško! (Op. prev.)





[←4]

Angl. žena. (Op. prev.)





[←5]

Angl. mladi labodi. (Op. prev.)





[←6]

Rahlo se mi meša. (Op. prev.)





[←7]

Čemu živimo? (Op. prev.)





[←8]

Kmalu me več ne bo. (Op. prev.)





[←9]

Make-up se mi morda lušči, a moj nasmeh ostaja. (Op. prev.)