kn. šk. konzistorialni svetovalec, častni korar Lavantinske stolne cerkve, dekan in nadžupnik Konjiški. Izgled pravega dušnega pastirja in krščanskega rodoljuba. Spisal J V A N JSkUHALA, kaplan Konjiški. 1874 . Založil pisatelj. — Natisnila Narodna tiskarna v Maribora. f Jožef Rozman. V večnem spominu bode pravični; Ne bo se bal slabega govorjenja. Pslm. 111, 7 . 1^"agla smrt visokočastitega. g. Jožefa Roz¬ man a je vsekala veliko rano slovenski domovini, še večo lavantinski vladikovini, največo pa konjiški 'nad- župnikovini; kajti vzela nam je značajnega in navduše¬ nega Slovenca, učenega in pobožnega duhovnika, in črez mero vnetega in marljivega dušnega pastirja. Rajni g. Rozman so bili mož v prvotnem pomenu te besede, kakoršni so v denešnjih viharnih časih po¬ trebni, a redki. Bili so bistre glave, blagega srca in neumorno delavni; zraven tega so dosegli imenitne službe, v kterih so imeli velik upliv na razvoj našega naroda na cerkvenem in posvetnem polji. Blagi čitatelj, kteri Rozmana in njih življenje po¬ znal ni, se bode prepričal tega, kar trdimo, ako prečita naslednje črtice njih življenja, ki so pa kljubu ljubezni in gorečnosti, s ktero smo jih pisali, vendar le bleda podoba tega, kar so rajni v resnici bili. Posnete so sledeče črtice deloma iz Rozmanovega lastnega spisa, deloma iz našega občevanja ž njimi, z namenom, naj bi bile jihovim udanim ovčicam v tolažbo, jikovim prijateljem v spodbudo, vsem Slovencem pa v blag spomin. Spomin blagih in za srečo ljudstva vnetih in delav¬ nih mož ohraniti je lepo in naša dolžnost, inače ne bi 1 * — 4 — bili vredni jih imeti. O rajnem g. Rozmanu imamo tolažilno nado, da bo jibov spomin živel med vernimi Slovenci in da smemo na njih obrnoti na čelo tega spisa postavljene besede sv. pisma: „V večnem spominu bode pravični; in ne bo se bal slabega govorjenja 11 . I. Ker so rajni g. Rozman nekaj svojega življenja sami popisali v spominskih bukvah konjiške nadžupni- kovine, dozdeva se nam, da bi ne bilo prav, ko bi vsaj o tistej dobi jihovega življenja kaj drugače pisali. Zato hočemo, kar so sami pisali, od besede do besede pri¬ občiti, in le sem ter tje kako opazko dostaviti. O svojem rojstvu in o svojih otroških in di¬ jaških letih pišejo sami tako-le: „Rojen sem bil 10. januarja 1812. 1. v Stražišu poleg Kranja. Moj oče Jože, po domače Krmec, in moja mati Tereza Hafner, sta bila kmeta, oba pobožnega srca in čednega zadržanja, v lepem imenu pri Bogu in ljudeh — Bog jima daj večni mir in pokoj, in naj jima v nebesih povrne, kar sta se z menoj trudila in si pri¬ zadevala za mojo časno in večno srečo! Da sem začel v šolo hoditi, pripomogli so tačasni Smartinski g. župnik in dekan Andrej Cuderman — nadjam se, da jim je za to Oče nebeški plačilo že dal. Abecede sem se v Smartinski početni šoli naučil, vse druge šole pa sem v Ljubljani obiskoval. Ko sem osmo šolo dovršil, so ravno g. Gregor Pevec, ki so bili pri sv. Duhu v staro- loški fari doma in so Konjičanom še zdaj v blagem spominu, novo mešo imeli, in oni so me nagovorili, da sem šel prosit v Seat- Andraž v lavantinsko dolino, naj me zapišejo med bogoslovce koroško-štajarske škofije. Dve leti še sem v Ljubljani v deseto šolo hodil, zadnje dve leti pa sem se v celovškem semenišču za duhovski stan pripravljal. Ne tajim in v svoje osramotenje razo¬ devam, da iz začetka nisem imel nič kaj veselja za du¬ hovski stan, ker je ljubezen do sveta moje srce že ne¬ kako spridila; ali Bog, ki je v svoji neskončni milosti že v maternem telesu za mešnika me poklical, me je pota peljal in učenikom v roke dal, ki so moje mlado srce skrbljivo obdelovali in k pobožnosti nagibali. Po¬ sebno hvaležnost sem dolžen rajnemu škofu Antonu Slomšeku, ki so bili v Celovcu in potem spet v Šent- Andražu, po vsej resnici in po vseh obzirih moj duhovni oče. Bog jim povrni vse po njih velikem zasluženji. Bilo je 4. avgusta 1835, ko sem mešnik postal. Škof Ignacij Zimerman so me posvetili. Bilo nas je devetnajst, ki smo v cerkvi Marije Lavretanske pred njimi klečali in obljubo vedne pokorščine in vednega devištva storili. Bil sem sicer takrat za mrzlico hudo bolan, vendar sem bil svoje sreče tolikanj vesel, da bi ne bil z nobenim cesarjem menjal za krono njegovo. Domu pridši sem se pri svojih ljubih stariših kmalu ozdravil, ter sem 23. avgusta v cerkvi sv. Martina pred Kranjem slovesno novo mešo pel. Moj pridigar so bili domači župnik in dekan g. Juri Kalan, mož po volji božji, („sacerdos secundum ordinem Melchisedech“). Rekli so mi, da za to naj ne bom žalosten in pobitega srca, ker domačo škofijo zapustim. Pred Bogom, so djali, je duša na Koroškem ali Štajerskem toliko vredna, kakor na Kranjskem. Bog najbolje ve, koliko talentov komu da in kde je zanj primerno mesto“. — Po poročilu jihovega brata so bili g. Jožef najstarši izmed osmero otrok; od mladih let so bili bolj resnega — 6 — obnašanja, vedno pa vendar veselega srca. Jihova šol¬ ska spričevala pričajo ne le o njih izvrstnih sposobno¬ stih, ampak tudi o jihovi veliki marljivosti, in vsled tega so bili tudi zmirom, kakor so včasih sami pravili, od svojih učiteljev in tovaršev ljubljeni in spoštovani. Trdna značajnost združena z veliko pobožnostjo in po¬ nižnostjo bila jim je, rekel bi, dedšina od jihovih enako značajnih in pobožnih roditeljev. Omenjene lastnosti so odsevale iz njihovega govorjenja, iz njihovih pridig in spisov. Vselej so se radi spominjali dobrot, ktere so od koga prijeli, a skoro nikoli niso spomnili tistih, ktere so komu sami storili. II. S kako gorečim srcem za svoj poklic so nastopili Rozman kot novomešnik svojo službo in kaj so doživeli za časa svojega kaplanovanja po različnih farah, poro¬ čajo s sledečimi besedami: „V Rožni dolini nad Celjem je fara sv. Martina; ondi je bila moja prva postaja, taj sem po škofovem povelju 23. sept. 1835 došel. Na lojtrah sem se peljal, en konjiček je vlekel mojega očeta, mene in moje naj¬ potrebnejše orodje; ali „moje srce je bilo razširjeno'' celi svet bi imel prostor v njem. Ob, kako sem bil vesel in srečen, ko me je Gospod v svoj vinograd poklical! Moj župnik g. Kajetan Svarcl so imeli sicer črno ime ali dobro srce — bili so pobožen in gostoljuben go¬ spod. Farmani so bili pridne in dobre duše, ki so božjo besedo radi sprejemali; kraj je bil prijeten — oh, zdelo se mi je, da sem v paradižu, tako srečni so bili moji časi in dnevi v Rožni dolini. Ali kaj, ker so bili tako kratki — črez 7 mescev sem bil že kaplan v 7 Šent-Ropertu v Laški dekaniji. Kako težko sem se lo¬ čil od Rožne doline, mi je še zdaj v živem spominu, in dolgo dolgo ljubega Smartna nisem mogel pozabiti. Na¬ preden sem odšel, sem na prižnici slovo vzel in sem bolje sebe, kakor križanega Jezusa oznanoval, česar sem se že nekokrat pokesal. Oh, da se tudi duhovnik tako lehko v sebe zaljubi in na-se preveč drži“. Dne 23. aprila 1836. 1. so bili Rozman od sv. Martina v Rožni dolini prestavljeni k sv. Ropertu. „Pri sv. Ropertu so bili moj župnik gosp. Andrej Tomšič — ljuba duša sicer, ali imeli so kmetijo v Vo- drušu, v kalobski fari, kamor je bilo dobro uro hoda. Na tej kmetiji so bili razun nedelj skoro vsak den od ranega jutra do poznega večera, in jaz sem bil večidelj sam doma, sem imel premalo opraviti, sam pa še si opravkov davati nisem znal, in ker v samotnem kraju ni bilo žive duše, da bi se bil tu in tam kaj pomenil, me je dolg čas lomiti jel, z dolgim časom je prišla ne¬ zadovoljnost in vstran sem si želel. Ali prositi svoje predpostavljene, da bi me prestavili, si nisem upal, ker nisem nobenega zadostnega uzroka imel, zato sem pre¬ mišljeval in preudarjal ven in ven, kako bi zamogel v Ameriko priti, ker nisem imel potrebnega denarja — dokler se Bog po svoji preveliki milosti zopet na mojo otožnost ogleda. Na den sv. Matevža 1. 1836. sva po škofovem ukazu z Loškim kaplanom g. Matevžem Notarjem me¬ njala. Oni so šli v šent Ropert, jaz pa v Loko. Ra¬ dosten sem v Loko šel in nepremišljeno sem rekel: „Bodi ga Bog zahvaljen, da sem od šentRoperta stran prišel, ko bi me denes hoteli za župnika ondi imeti, ne hotel bi biti“. „Sed omnis homo mendax:“— človek — 8 je lažljivec pravi sv. pismo. Tudi jaz sem bil lažljivee in spet šel v šent Ropert. V Loki so bili moj župnik g. Anton Raje, s kte- rim sva se lebko zastopila in sva sčasoma velika pri¬ jatelja postala. Loka stoji v prijetnem kraji na levem bregu Save, po kteri so pogostoma ladije gori in doli vesljale; dela je bilo dovolj, ker fara je težavna. V loški graščini, pri zidanem mostu, na Rudi, pri Zoretu in drugod so bili pošteni in prijazni ljudje, zatorej me ni bila misel in tudi ne želja, da bi se kmalu selil — le ko sem prišel v cerkev, ki je bila tako borna in tesna, in sem slišal revni glas malih zvončekov iz zvonika, me je neka tiha žalost obšla in sem mislil: „Ne — dolgo bi ne hotel obstati v Loki“. In še zdaj sem teh misel, da lepa cerkev in lepo zvonjenje je pol življenja za duhovnika. Ko sem v Loki kaplanaril, sta me dva gospoda močno nagovarjala, naj bi stopil v nemški red, in sta mi jako živo popisovala, kako srečen bi lehko postal, in kako dobro bi se mi utegnilo goditi. Tudi poznej, ko sem že na Laškem bil, so me od druge strani va¬ bili, da bi se pridružil temu redu; ali Bog me ni klical in nisem šel. Ne morem tudi zamolčati, da sem v Loki bil dva¬ krat v smrtni nevarnosti. Enkrat sem se sam v čolnu črez Savo peljal; voda je bila predereča in jaz veslanja nisem bil vajen, zato je čoln z menoj vred seboj vzela, in ljudje, ki so na bregu stali, so na ves glas upili, ko so videli, v kaki nevarnosti sem : na zadnje pa sem čoln vendar le z drogom ustavil, in tudi nek brodnik mi je prišel na pomoč. — 9 Drugič je bilo ravno binkoštno nedeljo, ko sem v podružnici sv. Duha na Delovniku sveto opravilo imel, padla je neka lesena podoba s tako silo na altar, da je telesnik prebila; ko bi bila le en palec ali dva dalje segla, bi bila meni čepino razbila. Resnično, ako Člo¬ vek nalašč ne zatisne svojih oči, mora videti, da angelj varuh drži svojo roko nad njim, in ga varuje, da se mu kaka nesreča ne zgodi. In kdor ne veruje, da bi bila kaka vez med nami in unsvetnimi duhovi, zdi se mi, kakor kdo, ki potuje zmirom po neznanih krajih in nima žive duše, ki bi se zmenila kaj zanj. Jezus je rekel svojim učencem: „Idite po vsem svetu — tudi mladim duhovnikom ni na škodo, ako se morajo večkrat prestaviti. Trinajst mescev je preteklo, kar sem v Loki bival, in spet sem se poslovil, pobasal, kar sem imel, in 6. listopada 1837 so me moj g. žup¬ nik spremljali na Laško kamor so me škof za kaplana poslali. G. Matija Balon so bili moj župnik in dekan, mož natančen sicer in oster, pa tudi dober; bili so moj veliki dobrotnik ali žali bože, da tačas nisem tako spoznal, kakor zdaj. Vedno so mi na roko šli, vedno me škofiji priporočali, in na zadnje so mi še faro dali. Na Laškem so bila moja zlata leta v duhovskem stanu. Cerkev sicer ni bila lepa, tudi dohodki so bili pičli ali kde je kraj na zemlji, kder bi človek vse po volji imel ? Opravkov in dela je bilo dosti, in to je za mladega in čvrstega duhovnika veselje in sreča. Fara je bila ve¬ lika, poti težavni, in v spovednici nam spovedencev ni¬ koli ni manjkalo. Največ veselja pa mi je delala nedeljska šola, kder sem od leta do leta nad sto fantov in deklic slo- slovenski brati učil. Ne morem jih zadosti pohvaliti, — 10 — kako pridni so bili. Cele zaboje slovenskih bukvie sem iz Ljubljane dobival, in jih prodajal svojim ljubim učencem in učenkam. Tovarša sem imel, ki so bili zlata vredni. Tako je naglo, upam si reči, da prenaglo je minolo blizo pet let, kar sem na Laškem bival. Bil sem še mlad, in nisem si mislil, tudi ne želel, da bi župnik postal; — zlasti v Sent-Ropert, kder sem poprej že bil kaplan, bi ne bil rad šel, in sem tudi odločno izrekel, da ne grem. Vendar človek obrača, Bog pa obrne. Sent-Ropertska fara je prazna postala in dasiravno me ni bila volja, tudi takrat še ne, da bi bil šel v Šent-Ropert, so se vendar vse okolščine in zadeve tako spletati in razvijati začele, da sem prosil za faro in jo tudi dobil. Med tem, ko sem bil na Laškem, se je marsikaj pripetilo. Ravno tisti den, ko je bila birma, je ogromna toča padala, in kar je ona pustila, je ploha ali pod- sula ali odnesla. — Ne dolgo potem je strela v farov- ške hleve udarila in do tal vse požgala. — Eno leto so koze kužno razsajale in jih mnogo pomorile; tudi jas sem jih pri neki bolnici nalezel, in hudo so me vile, vendar sem s pomočjo božjo v kratkem ozdravel. Leta 1840. je trg pogorel po večem delu s cerkvijo in zvonikom vred in zvonovi so se raztopili. Kaplanija je stala v sredi ognja, ni bilo dobiti ne kaplje vode in na nobeno stran ni bilo mogoče kaj rešiti, in vendar se ni druge škode zgodilo, kakor da so šipe na oknih po¬ pokale. Tudi okradel me je nekdo za kakih 30 fl., pa sem spet vse nazaj dobil. Vidim pač, kako rad me je moj nebeški Oče imel; ni dopustil, da bi se mi bilo kaj žalega dogodilo, jaz pa sem jegovo ljubezen 11 le slabo povračeval. Ko sem včasih pri bolnikih bil, bilo me je sram, ker so več vere in upanja v božjo pomoč imeli, kakor jaz, ki sem duhovnik. Ko sem v spovednici sedel, našel sem nektero dušo bolj vneto od ljubezni do presvetega resnega Telesa, kakor jaz, ki sem vsak den Jezusa presveto meso užival in jegovo kri pil. O Bog, bodi milostljiv meni ubogemu grešniku! — Leta 1841. sem šel v Marija-Celj, potem na Dunaj, kder sem se več časa mudil, in sem prišel noter do Berna; ali tudi na tem potu me je vodila bolj rado¬ vednost, kakor čast božja. ni. Bistra glava in vse hvalevredna marljivost je Roz¬ manu že v šolah pridobila, ljubezen in spoštovanje jiho- vih učiteljev in součencev, ravno tako pa tudi v duhov- ski službi ljubezen in spoštovanje jihovih predpostavlje¬ nih. Povsod so bili ljubljeni in spoštovani, a posebno ljubezen so jim skazovali laški nadžupnik Matija Balon, pri kterem so bili tudi najdolže kaplan. Oni so jim prigovarjali, naj naredijo kmalu preskušnjo za župnika, in res so jo z izvrstnim vspehom že v petem letu svo¬ jega službovanja naredili. Dve leti poznej je bila iz¬ praznjena Sent-Ropertska fara; kder so bili Rozman že enkrat kaplan. G. Balon so bili patron tej fari, zato so spet Rozmana nagovarjali, naj prosijo za njo, češ, sposobnejšega in pridnejšega župnika pač tej fari ne- morejo dati. čeravno se jim je zdelo, da so še premladi za župnika, so vendar vsled prigovarjanja prosili in tudi dobili faro Sent-Ropertsko. „Bilo je“, pišejo sami, „23. aprila 1842. 1. neko — 12 saboto, ko sem v laški cerkvi kleče pred velikim altar- jem zaročil se s ŠentRopertsko faro, ter prisegel na bukve sv. evangelja, da hočem jej biti dober pastir in vestno spolnovati vse svoje dolžnosti. Potem sem se poslovil od Laškega, kder sem bival štiri leta in pol, kder sem od Boga toliko milosti in od ljudi toliko do¬ brot in ljubezni prejel, da ne enega ne drugega izreči ali popisati ne morem. Ko sem se odpravljal in so mi besede od žalosti zastajale, rekli so mi moj gospod de¬ kan: „Le pojdite v božjem imenu, saj ne greste dalječ od nas in saj ne greste za zmiraj. Ako bote kakih 5 ali 6 let zgorej, in bom jaz še živel, Vam bom že kam drugam pomagal; ako pa tačas umerjem, le pridni bodite in Bog vas ne bo pozabil!“ Na to sem šel na svojo novo po¬ stajo, spremljan od svojega tovarša g. Feicktingerja in od svojih novih farmanov, ki so mojo šaro nekaj v ko¬ ših nesli nekaj na vozeh peljali. Fare Šent-Ropertske si nisem želel, kakor sem po¬ prej že rekel, in v začetku me je res dolgčas lomil, ker ni bilo toliko opravkov, kakor na Laškem; toda kmalu sem se privadil. Začel sem slovensko šolo imeti in dasiravno so bili nekteri, ki so se ustavljali in svojih otrok niso hoteli pošiljati, so se sčasoma vendar le udali nekaj z lepa opominjani, nekaj po moralni sili in imel sem jih vsako nedeljo nad sto učencev in učenk. Še zdaj mi srce od veselja igra, ko se spominjam, kako radi so v šolo hodili, kako radi ubogali in kako pridno se učili. Poprej ob nedeljah popoldne ni bilo nič krščan¬ skega nauka; jaz sem ga začel imeti in bilo jih je dosti, ki so se kremžali, ali moji šolarji so vselej z veseljem prišli in v kratkem so se tudi odraščeni privadili. - 13 — Sent-Roperčani so ob mojem nastopa rekli, da sem preoster, ali polagoma smo se eden drugega navadili tabo, da sem bil prav zadovoljen pri njih in mislim ; da tudi oni so bili zadovoljni z menoj. Za cerkev smo marsikaj pripravili: nov žagred, novo lečo, nov altar čistega spočetja D. Marije, vse nove stole; tudi vrt sem z velikim trudom napravil, in sploh moram farmanom hvalo dati, da so me radi ubogali. Samo s Svetničani se nismo mogli zastopiti; kajti hoteli so v svoji podruž¬ nici „Svetini“ prepogosto cerkvena opravila imeti, jaz pa jim nisem mogel vsega dovoliti. Svetinska cerkev je namreč na kraju fare in če je bilo ondi opravilo, ni bilo ljudi h krščanskemu nauku in ni bilo otrok v šolo, ampak razkropili so se na vse štiri kraje sveta. Nekteri si tega niso dali dopovedati, akoravno je bila reč jasna. Tudi zavoljo streljanja in cerkvene godbe smo si bili navskriž. Nekteri bi namreč radi zmeraj streljali, zme¬ raj godce imeli — kdo bo pa plačal? — Cerkev! Stre¬ ljati pa je večkrat tudi zelo nevarno, posebno ako streljci niso dovolj previdni, ali celo niso trezni; koliko nesreč se pri streljanji zgodi, nam kaže vsakdanja skušnja. Ravno taka je z godci. Godci mnogokrat v cerkvi tako igrajo, da človek ne more pobožno moliti, ne v duhu zbran hiti; večkrat grejo iz cerkve na ravnost v kerčmo in potem je ples, in nastane pretep in koliko drugega greha se stori! Tudi v Sent-Ropertu sem bil enkrat okraden. Nek dijak, ki je z menoj v šolo hodil in je potem svojo šolo na klin obesil, me je prišel obiskat, in ker me ni doma najdel, pograbil je srebrne žlice in kar je mogel in jo je pobrisal. Ko sem potem domu prišel in so mi po¬ vedali, kaj se je zgodilo, se mi je precej dozdevalo, 14 kdo da je, ter sem pisal v Kranj in Gradec za njim in v Gradcu so ga v resnici zgrabili, in dobil sem po ve- čem vse nazaj.“ Poleg duhovskili oprani je bilo Rozmanu zmiraj najljubše opravilo podučevanje otrok v šoli. Na vseh farah, kder so kaplanovali, dobili so od visokega gu¬ bernija pohvalna pisma v dokaz zasluženega pripoznanja, kako marljivo in vspešno so s podukom, pa tudi z raz¬ ličnimi darovi mladino spodbujali k lepemu krščanskemu obnašanju. Pri sv. Ropertu, kder ni bilo šole, osnovali so jo sami vkljub velikemu nasprotovanju nekterih ne¬ vednih farmauov. Enakega nasprotovanja se niso nikder ustrašili, češ, nad dobro rečjo se morajo hudobni spodtikati, to je znamenje jene vrednosti. V prijaznih pogovorih so se še zdaj radi pogovarjali o šoli, pa sprijazniti s sedaj- nimi nazori o šoli se niso mogli, ker poglavitna naloga ljudske šole bi morala biti krščanska odgojitev otrok, zdaj pa se temu naravnost nasprotuje ter se še tista klica krščanskega duha v srcu nežnega otroka zamori, ktero mu je mati domu vsadila. Po želji svojih pred¬ postavljenih so bili 1. 1869. stopili v okrajni in krajni šolski svet v Konjicah. Alj kmalu so zopet izstopili, ko so spoznali, kakošni duh da tam vlada. IV. Po svojih zmožnostih, po svoji marljivosti in vzor¬ nem obnašanji so si Rozman v resnici več zaslužili nego težavno hribovsko faro. Sicer so bili s svojo faro zadovoljni in niso imeli druge želje, kakor kedaj., ke- dar bodo bolje oslabeli, na kako faro v ravnini priti, pa previdnost božja jih je nenadoma na zasluženo višje mesto poklicala, kder se je jihovi delavnosti odprlo ši¬ roko polje. O tem tako pišejo: „Preteklo je ravno pet let, kar sem v Sent-Ropertu bil dušni pastir. Bil sem zadovoljen ker sem imel pridne farmane, ki so radi v cerkev ho¬ dili, radi sv. zakramente prejemali, — kar se mahoma pot mojega življenja zavije, kamor nikdar nisem mislil. Bilo je, ako se ne motim, 16. maja 1847. 1. ko so rajni škof Slomšek prišli v Celje posvetit g. Ma¬ tija Vodušeka za opata. Kot sosed sem tudi jaz v Celje šel, in kakor je bila navada, smo se vsi duhovni zapo¬ redoma svojemu višjemu pastirju poklonili. Prijazno so me vprašali, ali bom zmiraj v Sent-Ropertu ostal, in ko sem odgovoril, da za me še nič praznega ni, rekli so: „Saj je kanonikat izpraznen!“ „Škofova miiost!“ sem re¬ kel, „to pa ni za me, in odkritosrčno povem, da kaj takega še mi *ni v misel prišlo." „Zakaj pa ne?“ so rekli. „Res, da ste še mladi, ali jaz ne potrebujem korarjev, ki bi počivali, temveč, da bi delali in moja volja je, da brž napišete svojo prošnjo, in da se ne ustavljate 11 . Potem sem prosil in dobil korarsko službo v Sent-Andražu na Koroškem. 10. januarja 1848 — bil je moj rojstni dan, bil sem od svojega škofa v stolni šent-andraški cerkvi ka¬ kor korar vmestjen. Stanoval sem v škofiji, jedel pri škofovi mizi in škof so bili v djanji in resnici moj du¬ hovni oče. Iz začetka nisem dovolj dela imel, zato sem rad in pogostoma premišljeval, kakor srečen sem bil tistih 12 let, ko sem bil dušni pastir; posebno ob nedeljah in praznikih mi je srce stiskalo, ko sem videl cerkvo polno ljudi, pa sem tako redko na prižnico smel; — spovednica 16 je bila moje edino veselje. Sčasoma sem se začel vaditi v slovenskem pisanji, sem ta in tam škofa kaj pomagal in sem pisal: ^krščansko katoliški nauk okrajšan za šole 11 , — ^Dogodivščino sv. vere Jezusove 11 , in včasih tudi kaj v časnike slovenske in nemške. Leta 1851. sem postal vrednik „Drobtinic“, ktere sem pet let vre- doval; vredništvo sem popustil zavoljo sitnosti, ki so me zadevale. Takrat sem pisal tudi „Kateketiko“ za bo¬ goslovce in „Cvetje krščansko - slovenske zemlje 11 za šolsko mladež; da bi bilo vse v božjo čast in ljudem v izveličanje! Leta 1850. sem postal ravnatelj šent-andraškega semenišča za bogoslovce četrtega leta in ob enem tudi jih učitelj v kateketiki in pedagogiki, in te dve službi sem opravljal vseh devet let, dokler je bilo semenišče v Sent Andražu. Vsa ta opravila so bila moje veliko veselje, samo da sem bil včasih še z drugimi raznovrst¬ nimi deli preobložen in nisem mogel svoje naloge tako izvršiti, kakor bi bil rad. Leta 1851. sem postal višji ogleda ljudskih šol cele lavantinske škofije, kar mi ni bilo po volji, a bil sem nekako primoran. Nekaj ta služba, ktere se nisem mogel nikako iz¬ nebiti, nekaj moje veliko nagnenje do dušnega pastir¬ stva, kterega nisem mogel zadušiti, me je prignalo, da sem zapustil stolno korarstvo v Sent-Andražu, kder sem bival 10 let, kder se mi je jako dobro godilo in sem mnogo veselja doživel. Višji šolski ogleda biti, in voditi šolstvo cele ško¬ fije je v resnici velika in blaga naloga, kaj bi človek lehko storil, ko bi smel delati po moralnih in pedago- gičnih načelak ? Ali kaj! ko so mi bile roke na vse — 17 - strani zavezane in nisem druzega bil, kakor stroj v vla¬ dinih rokah, sem naznanjal in izpeljeval le, kar so mi v Gradcu in Celovcu velevali. Ko bi ne bilo rajnega škofa Slomšeka, prve tedne bi se bil odpovedal. V Celovcu je bil šolski svetovalec Simon Rudmaš, ki je bil bistra in umna glava in torej maternega je¬ zika in narodnega razvijanja v šolah ni zatiral: ali v Gradcu sta bila dva zagrizena Nemca Hermann in Ja- riscb, ki sta hotela slovenščino v slovenskih šolah po¬ polnoma zatreti in sta me dolžila, da sem sovražnik nemške kulture. Prosil sem za tega del rajnega škofa pismeno, da bi me odstavili od te službe, pa niso hoteli. Tudi v Ljubljani je bila neka stranka, ki se je kranj- ščine pretrdo držala in napredovanje šolstva zavirala 1 '. Takrat ste izišle na Dunaju v zalogi šolskih knjig dve knjigi: „Abecednik ža slovensko-nemške šole" in r Malo berilo za prvošolce" z nekterimi novimi oblikami in besedami, pa proti vpeljavi teh knjig v ljudske šole na Kranjskem se je protestiralo iz Ljubljane pri mini- sterstvu. Zarad tega protesta, ki je bil od ravno prej ome¬ njene stranke na Kranjskem odposlan in naravnost proti višjemu šolskemu ogledu Rozmanu obrnjen, poslali so Rozman 14. januarja 1853 ministerstvu obširno pismo, v kterem ugovore ljubljanskega protesta pobijajo, nove šolske bukve, oblike in besede zagovarjajo ter od¬ kritosrčno svoje misli o slovenskem jeziku in sloven¬ skem slovstvu izpovejo. Celo pismo je v „spominski knjigi konjiške nadfare in dekanije" prepisano in ima za naše šolstvo zgodovinski pomen, zato bomo o njem poznej še enkrat govorili. Popis svoje službe kot višji šolski ogleda so končali z besedami: 2 18 - „Iz tega se lehko posname, kake borbe sem imel, in kako mi je bilo pri srcu, ko sem videl na vseh stra¬ neh toliko over.“ Kot korav v Sent-Andražu so Roz¬ man dvakrat bili potovali po svetu, da bi kaj videli. „Leta 1850., pišejo, sem šel skoz Prago čez Sak¬ sonsko in Hanoveransko v Kolin; od tod sem se peljal po Renu do Moguncije. Dalje sem obiskal Frankobrod, Darmstadt, Karlovmir, in Frajburg v Brizgavi; od Kost¬ nice sem se peljal čez Bodensko jezero in prehodil Vir- temberško zemljo; v Ulmu sem se poslovil in podal se na Bavarsko, sem si ogledal Regensburg in Monakovo ter se skoz Solnograd in črez solnograške in koroške ture spet v Sent-Andraž povrnil. Po tem potovanju ni¬ sem najšel, česar sem iskal in ne šel bi več v tiste kraje nikakor ne. Samo tri mesta so mi v dobrem spo¬ minu ostale: Praga, Kolin in Monakova, od drugih pa se rad za zmirom poslovim. Prepričal sem se, da se Nemci dostikrat široko- ustijo, da je tudi na Nemškem dosti surovosti, dosti rev¬ ščine in ne zavidam jih zavolj njih kulture. Nevarnosti za popotnike so povsod velike, smem reči, da veče, ka¬ kor pri nas. V Dreždenih sem bil v gostilnici „pri me¬ stu Rim“, pa v vsakem nadstropu je bilo napisano z debelimi črkami: „Ce ima kdo gostov kaj denarja ali drugih vrednosti pri sebi, naj da krčmarju hranit, ker sicer se ne more za nič dobro stati 11 . Prebravši ta na¬ pis sem se ustrašil in nekaka zimica me je stresla. V Magdeburgu je bilo na mestnem zidovju mnogo napisov: „Yarujte se tukaj zmikavcev 11 . V glavno mesto Hanover sem prišel zvečer ob desetih, in komaj stopim iz kolo¬ dvora, seže mi nek tat v žep, ko ga v stran dregnem, loti se mojega tovarša, da sva se ga komaj ubranila. 19 - Na parobrodu sta bila dva natakarja, ki sta ociganila vsakega, kteri se jima je dal; tudi mene je eden ope¬ hariti hotel, in le s pomočjo nekega Saksonca sem je- gove nakane odkril. Leta 1853 sem šel na božjo pot v sv. mesto Rim. V Trstu se nas je zbralo 14, sedem duhovnikov in sedem neduhovnikov. Iz Trsta smo se peljali po vodi v Benetke; iz Benetek smo šli skoz Pa¬ dovo, Feraro, Bolonjo in Firenco na Livorno, ondi smo šli na morje in se peljali do Civita-vechia, in od tod po suhem v glavno mesto Rim. Oh, srečni dnevi in srečne ure, ktere sem v Rimu prebil 1 “ Toliko so Rozman sami pisali v svojem življenju. Zali bože, da niso imeli priložnosti še več, konci o tem zanimivem potovanju v Rim, zapisati. Kolikor vemo, bili so na tej božjej poti vodja družbe ter so sv. Očeta, ki so jih jako prijazno sprejeli, latinski nagovorili. Ko so prišli v hospic dekanima, jih rektor vprašajo: „Kako se Vam jo dopadlo pri Sv. Očetu." Rozman odgovore: „Nič druzega si ne želim, kakor to, da bi me moj Gospod tudi tako prijazno pogledal, kedar pred njega stopim, kakor Njegov Namestnik." Vrnivši se iz Rimu, prosili so zlasti zarad svojega velikega nagnenja do dušnega pastirstva za izprazneno nadfaro konjiško. Dne 8. grudna, na praznik čistega spočetja D. Marije so bili instalirani v škofovski kapeli v Sent-Andražu, nastopili pa so faro še le 23. aprila 1859. V. Za svoj poklic vnetemu duhovniku je zraven srčne pobožnosti potrebna vsestranska izobraženost. Prava krščanska izobraženost namreč podpira, krepi in vnema pobožnost, ter je, rekel bi, jena sestra, brez ktere pobož- 2 * 20 nost začne hirati. Razun tega je duhovnik, kot služebnik božji, učitelj, sodnik, zdravnik in svetovalec jerau izro¬ čenih ovčic, in kaj bo jih neveden duhovnik učil, kaj jim svetoval, kako bo jih sodil in ozdravljal? Kar je oko telesu, kar solnce zemlji, to mora biti duhovnik svoji čredi. Zato Bog sam zahteva izobraženost ali učenost od duhovnikov rekoč: „Duhovnikove ustnice naj učenost ohranijo, in po¬ stava naj se išče iz njihovih ust“. Tistim pa, ki zame¬ tujejo znanosti, žuga z besedami: ,,Ker si ti spoznanje (učenost) zavrgel, zavrgel bom jaz (tudi) tebe, da mi ne boš opravljal duhovske službe“. Pri g. Rozmanu ste bili resnična pobožnost in uče¬ nost združeni sestri. Sicer se s svojo učenostjo nikoli niso ponašali, ampak skoro preveč jo zakrivali — a iz njihovih govorov, iz njihovih spisov pisanih in tiskanih in iz njihove bogate knjižnice- se lebko sklepa, kako učeni in na vse strani izobraženi so bili. Največ pa moramo Rozmanu v zasiuženje šteti, da so svojo učenost obrnoli v prid svojemu narodu in se niso dali, kakor toliko drugih njihovih vrstnikov, potuj¬ čiti od nemškega duha, ki je takrat še vel po vsej slo¬ venski zemlji. Rozman so se rano začeli sami vaditi slovenskega govora, češ, grdo je za človeka, ki se sramuje glasov, ktere je najpred slišal od svoje matere; spoznali pašo tudi, kako nedostojno bi bilo, ko bi kot duhovnik naj¬ svetejše resnice sv. vere pobožnemu ljudstvu v hrupovem govoru razlagali. Čeravno so že od začetka marljivo svoje pridige spisovali, vendar niso imeli namena na - 21 slovstveno polje se podati, apak le v lepi besedi podu- čevati svoje rojake na prižnici, v spovednici in šoli. Ko so bili poklicani v Sent-Andraž in niso imeli več priložnosti učiti ne na prižnici ne v šoli, začeli so se tudi v pisariji vaditi. Prvi veči spis je bil: ,,Krščanski katoliški nauk okrajšan", ki je bil na stroške c. k. založbe šolskih knjig izdan ter se še zdaj rabi v ljudskih šolah. Prid-' jan je kratek pregled „dogodivščine sv. vere Jezusove". Dalje so izdali „ Cvetje krščansko-slovenske zemlje" za mladež in med tem so dopisovali v razne slovenske in nemške časnike. Leta 1851. so prevzeli vredništvo „Drobtinic“, kterim so bili skrben oče do leta .1856. Za razne od¬ delke so nabirali gradiva, a največ so sami spisali. Jihovi spisi v „Drobtinicah“ pričajo, kako obširno zna¬ nost so imeli, kajti razun predgovorov se nahajajo v vseh letnikih pridige, življenjepisi slavnih slovenskih mož, jim znanih pobožnih duš, povesti, prilike in basni, zgodovinski in natoroznanski spisi, kterih nekoliko je po- natisnenih v slovenskih berilih za latinske šole. Leta 1855. so pridjali „Drobtinicam“: „Kateketiko ali poduk pervencev v sveti Jezusovi veri", ki se še zdaj rabi za učno knjigo v bogoslovju. Nikdar pa ne smemo pozabiti, da tisti čas ni bilo tako lehko v slovenskem jeziku kaj pisati, kakor den- denes, ker v šolah se nihče ni slovenščine učil, knjig in časnikov pa še tudi ni bilo za zdatno pomoč. Sloven¬ ski pisatelji, zlasti tako plodni kakor Rozman, so se takrat še na prste prešteli. Zgodovino slovenskega slovstva ob tistim času so Rozman sami po svojih nazorih popisali v pismu že — 22 zgorej omenjenem, ki so ga poslali visokemu ministerstvu, in ker bi koga vtegnolo zanimati, priobčujemo iz njega imenitnejše točke. Pišejo med drugem tako-le: „Jezik, ki z omiko ljudstva napreduje, ima svojo naravno pot, ima svoje dobe razvijanja, kterih ne sme pre¬ zreti, kdor hoče kolikor toliko v zgodovini in življenju (naroda) brati. Slovenski narod do zadnjega časa ni imel razun nekterih molitvenih in nabožnih knjig posebne literature. Se le leta 1843, ko so „Novice“’ začele iz¬ hajati, nastopila je za slovensko slovstvo nova doba, ki je duhovno življenje vzbudila. Pa hitro so se prepri¬ čali, da stara pisava „bohoričica