BRIVEC .Str- 3 Burke širnih ZitrHnoi (Narodno blago; priredil Silvester). XXIII. Kmet, ki ni bil Zabrždan, imel je srečo, dti je dobil za ženo bogato Zabr- žanko. Poleg drugih lepih lastnostij imela je tudi to, da je možu v vsaki reči ugo- varjala ter hotela imeti povsod zadno be- sedo. Moža je to silno jezilo, pa ni si mogel pomagati. Necega dne gresta na travnik gledat, če bi že bil čas košnje. — »Še danes mo- ram kose sklepati, da bodo jutri dobro rezale!« reče mož, ko se je prepričal, da je trava že dovolj velika. Iz jednega prvih poglavij naše Zabrdske kronike pa nam je znano, da Zabrždani niso poznali kose in so travo porezovali z velikimi škarjami. »Kaj je to, kosa? Kakšna neumna priprava je to ? Škarje, škarje nabrnsi, pa pusti tvoje kose, ki so za nič! Pri nas se tako dela; čemu bi se tukaj ne?« — Tako začne baba ugovarjati in naklepeče možu še več kaj enacega v polna ušesa. Ta ji nekaj časa odgovarja in jo zavrača, pa ona ne pusti svojih škarij in zbada moža huje in huje. Ker si mož v svoji prvi jezi ne ve pomagati, zgrabi ženo in jo — ker sta bila ravno prišla do globo- kega ribnika — vrže v vodo, rekoč: «Zdaj bodem vendar jaz enkrat imel zadno besedo!« Zena zgine pod vodo, pa ker ne more več govoriti, stegne roko iz vode in miga s kazalcem in sredincem, kakor storimo, kadar hočemo označiti rezanje s škarjami. Imela je na ta način vendar le ona zadno besedo. Ko mož to vidi, mine mu jeza in z besedami: »Tebe še sam vrag ne ozdravi !« potegne jo iz vode. I)a pa je mogel druzega dne mirno kositi, moral je ženo trdno zakleniti v sobo, a še iz sobe regljala je tako dolgo za njim, dokler ji ni zginil izpred očij. Kakor sem slišal, so današnje Zabrd- žanke nekoliko bolje, o čemur se lahko vsak, ki še ni oženjen, prepriča, ako vzame kako Zabrdsko krasotico za ženo. u oo Bilo je komaj 5 mesecev po tem do- godku, ko je v Trskovi hiši kričal novo- rojeni paglavček. ... Ljudje so se skri- voma nasmihali in marsikak »a, tako?« je bilo slišati, vendar daljših opazk ni bilo. Ko pa je čez nekaj tednov ugledal stari Sime lepega dečka, ki je bil tako čvrst in debel, — črnih las in še bolj črnih očij, se mu obraz zasveti veselja —, nakrat odskoči od posteljice... v glavi se mu je nekaj zablisnilo, vdari se po čelu in slišati je bilo mrmranje: »ubogi gospod Trska.... oni falot... . Gospod Trska je pa še vedno idealist in hvali Boga, ki mu je podaril tako le- pega sinčka, kateremu je bil krstni boter — Ivan.... Mica Kovačeva. Resnična povest iz preteklih časov. Ponižna kot ovca, pohlevna in tiha V Ljubljani tam »belej« je Mica živela; — Napako le jedno je skrivno imela : Ljubila je strastno »pobožnega Miha«. Pa Miha, mož čudne, — debele postave Prepričan, kaj Mica povsod je veljala ? Se »tetka« je kmalu prisrčno dopala; — Saj Mica in Miha ste modri dve glave. Ljubezen do bližnjega sad mu rodila; — Kot blisk se raznese novica okoli: Da Miea se ženi, — ter nič več ne moli; Poroka, nje svatba se bode vršila. »Kristjanom« ondotnim »katoliške« vere, Vabila goreče, so iz ust se dajala, Poroka še v časniku slavna je stala : Slavite sinovi jo ! — naše vse hčere! — Na tisuče gostov v Ljubljano privrelo Tja gledat dejanje je, čudno sla v i to ; So peli podoknico jima očito Povabljeni z listom, ter dušo veselo. — Končana poroka, prične se gostija, Po krčmah, hotelih — kavarnah velika. — Pojedli bi bili clo živega »biita«, Ker lakote hude želodec vsem »zvija«. In Mica seveda, ni slin tam cedila; Naroči si »guljaža« dobrega, skledo, Ter »ajmohta« »jetere« tud kislih - na kredo. Katere je v svatih z »vinčkom« močila. Minula je svatba, razšla tovaršija, Na kraje se razne je, — daljne in tuje. — Spomin na to slavnost še danes se euje Kakd radovala se vsa je gostija? — Najvišji stadij nelepote. Jože Tinetu: »Tvoja Mica je tako grda, da bi vsi prašiči poginili, če bi jo na svinjak narisal!« Ljubiti. Jaz ljubim: zdihuje ona, držeč roko mladeniča na srcu. Ti ljubiš ! pravi mati svoji hčerki, ki skriva pismo za hrbtom. On ljubi : vojak, ko gleda skozi ključav- nico v kuhinjo pečenko na mizi. Mi dva se ljubiva pravi pijanec polnemu litru na mizi, Vi dva se ljubita: zagrmi stari s palico v roki, ko je zasačil hlapca z deklo v prijaznem pogovoru pod lipo. Oni ljubijo knedeljne, kar jih pri mizi večerja. Med škarje in pod britvo. Naj dežuje ali pripeka naša brivnica ima vedno dosti posla. — Človek že ne v o, katerega bi se prej lotil. Tu imamo nekaj pekovskih delavcev, kateri še danes niso prišli k sebi. Ko se je na zadnjem zborovanju, predlagalo, da naj si slovenski peki ustanove društvo s slovenskim jezi- kom, so majali mnogi; kaj pa poreče »šior magistrat«, kaj pa bo mislil »governo«. — No inteligentni del naših narodnih pekov jim je pojasnil, da se slovenski pekovski delavci nimajo ničesa bati, ako bodo v društvu slovensko govorili in pisali. — Nas vse prav veseli, da so slednič sprejeli edino pametni predlog — ustanovitev »za- vezo pekovskih delavcev«, na podlagi slo- venskega jezika. Ako bi se vsi peki za- vedli svoje narodnosti, bi v Trstu Slovenci imeli veliko podporo v njih. — Torej le pogumno naprej, kar zahtevajo Lahi smemo tudi mi. -- Pred seboj imamo dve dečvi iz Logatca, priporočila ju je neka Kata- rina. Uršca je bila doma, tu kej je pa šignorina Lina; nje prijateljica je nemška Johanea krščena je pa Ivanka. Ti dve 18. letni ptičici delajo neka drugim Poloncam, Maričkam veliko konkurenco s frajtarji in koproli. — Katarina zahteva 10 centov žajfe, da bi se jih »ožmikalo«. — Nek neznani, nam je pricitral celo «pa trolo« natakne iz ulice Scussa, Stadt Laibach in Belvederja. - Škoda res za mlado kri ako so res postale že trde i ta lj a nke. Naši slovenski fantje jih bodo že ošteli. — Zdaj naj bi človek še druge bril: katere nam prihajajo pod roko — dovolj. Slovenska dekleta v Trstu bi morala vsak čas spomniti se, da so Slovenke, potem ne bode treba več Brivca. —