Tržaške vesti. —t— Siidmarka v Škednju pri Trstu ima v svoji skupini 25 članov. Na svojem občnem zboru so izvolili v skupinski odbor med drugimi sledeče »pristne« Nemce: Hajdušek, Sluga, Krajger. —t— O pokojnem Antonu Valentiču piše »Edinost«: Žal nam je, da ne moremo vseh dokazov ljubezni in spoštovanja, ki jih je hvaležno ljudstvo podalo pokojnemu Antonu Valentiču ob njegovi smrti, opisati tako, kakor bi bil zaslužil ta vzorni mož. Ze v Trstu se je zbrala pred hišo žalosti velika množica. Videli smo zastopnika magistrata, asesorja Novaka, nadzornika Matejčiča in Nekermana, več slovenskih poslancev, mnogo bivših kolegov pokojnikovih (obeh narodnosti), intimnih njegovih prijateljev in celo vrsto drugih spoštovateljev. Spremljali so pokojnika do blizu openske ceste, kjer so gostje posedli v kočije in se je nadaljevala žalostna vožnja do obeliska. Tu so sprejeli Openci z žalostjo svojega bivšega vzornega učitelja in velikega dobrotnika. V izprevodu je bilo naravnost ogromno število domačino\ in žalovalnih gostov iz mesta, okolice, s Krasa in tudi iz oddaljenih krajev. Zlasti učiteljstva je bilo veliko, a vsem se je izražalo na obrazu, da prisostvujejo z vso dušo temu žalnemu slavju. V cerkvi in na pokopališču je pevalo društvo »Zvon« žalostinke; bil je to zadnji izraz hvaležnosti soustanovitelju in podpiratelju tega društva, zadnji pozdrav nekdanjemu navdušenemu pevcu. — Govoril pa mu je zadnji pozdrav ob grobu gospod šolski ravnatelj in deželni poslanec Štefan Ferluga. Slavil je pokojnika kot uzornega učitelja, vestnega vzgojevaica mladine, zvestega tovariša in prijatelja, širitelja pouka o racionelnem kmetijstvu, značajnega moža in zvestega sinu slovenskega naroda. S pretresljivimi besedami se je poslovil govornik od pokojnika in vsega Ijudstva. Govor je bil tako pretresljiv, da se niti najpostavnejši možje niso mogli ubraniti solz. V tem hrpu se je obračalo splošno najgloblje sočutje v žalost potopljeni rodovini, ki jo je pokojnik tako iskreno ljubil, da moremo reči, da so redke rodovine, v katerih bi vladala taka po ničemer kaljena harmonija, kakor v Valentičevi. In če jo more sploh kaj utolažiti po tem hudem udarcu, naj ji vsi ti neštevilni dokazi najresničnejše Ijubavi in spoštovanja pomagajo preko teh najgrenkejših ur. — Na grobu pokojnega Valentiča pa klije cvetka nevenljive hvaležnosti vseh, ki jim je izkazoval dobrote s svojim blagoslovljenim delovanjem. Neminljiva čast njegovemu spominu!