Poročik 125
Etnografski oddelek škofjeloškega muzeja
Ko so škofjeloški obrtniki v poletju 1936 priredili obrtno-industrijsko
razstavo, so s pomočjo profesorjev-rojakov zbrali tudi razne predmete, ki
naj bi pokazali zgodovinski razvoj obrtništva. Do takrat so posamezni
mojstri hranili na svojih domovih cehovske skrinjice, stare listine, ki segajo
tja v XVI. stoletje, cehovske vrče, stare slike cehovskih patronov, pečatnike
in razne insignije. Po končani razstavi bi se vsi ti predmeti spet razkropili
po zasebnih hišah in bi bili izpostavljeni nevarnosti, da bi jih prej ali slej
kak ljubitelj starin odnesel iz Loke. Da bi to preprečili, so profesorji, ki so
bili doma na počitnicah, začeli akcijo za ustanovitev lokalnega muzeja. Za-
mislili so si zbirke, ki naj bi prikazovale kulturnozgodovinski razvoj loškega
ozemlja, njegove pokrajinske in naravne zanimivosti, njegov gospodarski na-
predek in tudi njegovo etnografsko bogastvo.
Naslednje leto sta prof. dr. P. Blaznik in Fr. Planina vneto zbirala
predmete po mestu in okolici. Veliko pomoč so jima nudili mestni obrtniki,
nekateri izobraženci, posebno notar Števo Sink ter nekatere meščanske dru-
žine. L. 1Q3S so ustanovili Muzejsko društvo in so že naslednje leto 27. av-
gusta 1939 odprli muzej. Takratne zbirke so zavzemale štiri sobe v mestni
hiši. Posebna zbirka je prikazovala tudi domačo folkloro. Zbiranje je bilo
težavno posebno zaradi tega, ker so razni zbiralci že v prejšnjih desetletjih
odnesli zelo mnogo etnografskih, zgodovinskih in umetnostnih predmetov
drugam. Toda Muzejsko društvo je s posebnimi večeri in osebnimi stiki za-
interesiralo meščane in okoličane in tako dobivalo še razne zanimivosti za
svoje zbirke.
Med osvobodilno vojno so Nemci muzej izpraznili in razstavljene pred-
mete zložili v kapucinsko cerkev. Po osvoboditvi so se odborniki, ki so se
vrnili iz pregnanstva in taborišč, ob veliki podpori nove ljudske oblasti
lotili obnavljanja in povečavanja muzejskih zbirk. 2e prvo leto so priredili
razstavo dokumentov iz okupacijske dobe. L. 1946 so dobili v najem del
126 Poročila
puštalskega gradu in še isto poletje znova odprli svoje zbirke, ki so jih v
kratkem času tako povečali, da sedaj zavzemajo deset sob, kapelo in hodnik.
Najbolj požrtvovalno se je trudil za obnovo muzeja odbornik Lovro Planina.
Etnografska zbirka, ki je bila pred vojno zelo skromna, izpopolnjuje sedaj
svojo sobo in so razni folklorni in etnografski predmeti razstavljeni tudi še
po drugih prostorih. Čeprav je ta zbirka še zelo nepopolna, morajo biti
vendar folklorni predmeti tako natrpani, da ne nudijo prave preglednosti.
Vendar so to šele zametki bodočih zbirk, ki jih bo treba s sistematičnim
delom izpopolniti. Kljub temu pa že bude v domačinih samozavest in smisel
na naše etnografsko bogastvo'.
V posebni omari so razstavljeni deli ljudskih noš, posebno lepe avbe
in peče, pasovi, krilo in ošpetelj, škornji, suknjič in žametni telovniki, rdeča
svilena marela itd. Zraven je jerbas s prtom in svitkom, kar pripravljen za
žegen. Pohištvo predstavlja shkana skrinja in zibka, stol s srcem v nasla-
njalu, kovano okensko omrežje, serija kmečkih pečnic z raznimi okraski in
figurami, sklednik in žldčniki, rezljani križi, tzv. »bohki«, nekateri prav umet-
niške vrednosti. Zelo številne so slike na steklo, kar ni čudno', ker je bila v
Selcah posebna umetno-obrtna delavnica Gašperšičeve Mice za blago te vrste.
Gašperšičeva Mica in pred njo že njen oče sta slikala skrinje, panjske konč-
nice in slike na steklo ter delala figure za jaslice. Očetove slike imajO' svojske
barve in se lahko ločijo od hčerinih. Motivi so nabožni. Umetnica Mica je
umrla pred približno 60 leti. Še pred prvo svetovno vojno so slike na steklo
v vsaki hribovski hiši krasile obe steni ob bohkovem kotu in mnogo hiš tudi
po dolinskih vaseh. Med prvo svetovno vojno so mnogo teh slik odnesli iz
naših krajev avstrijski in nemški oficirji, pozneje pa razni starinarji in
amaterji za »kmečke sobe«. Marsikdaj so ljudem hvalili »moderne« slike ali
jim celo prinašali v zameno ničvredni tiskani kič, ki se sedaj šopiri po naših
hišah, kjer je bila prej domača ljudska umetnina. Mnogo je drobnih pred-
metov. Krajevno značilni so »mali kruhki«, ki jih še danes znajo speči pri
Kobalovih v Škofji Loki in pri Šinkovih v Stari Loki. Leseni modeli so doma
izdelani. V Dražgošah so pekli mali kruhek v obliki src brez modelov in
so ga krasile s testom, ki so ga na roko oblikovali. Nunski kruhek je bil tudi
izdelan z modeli, a medenemu testu je bil dodan poper. »Angelčkovka« je
srca iz malega kruhka krasila z rožami iz blaga in steklenih kroglic.
Množica starih ključavnic, ključev, leščerb, svetilk, pribora, pip, uteži,
tehtnic, kuhinjskih posod, orodja, rezljanih okvirov, podobic, križcev, mehov
za moko, voščenih figuric iz bivšega samostana klaris itd. predstavlja osnovO'
bodočih zbirk, ki bodo ljudstvu kazale, kako se je ob bogatem čutu za
lepoto in ob umetniški dejavnosti razvijala naša materialna kultura.
Več etnografskih predmetov je 1. 1944 nabral po loškem ozemlju prof.
Oton Grebene in jih je hotel poslati v celovški muzej, pa mu je to namero
preprečila narodnoosvobodilna vojska, ki je ovirala železniški promet in
osvobodila tudi to zbirko in naš muzej izpod okupatorjevega gospostva.
Med predmeti kmečkega inventarja je tudi vitrina z nekaterimi meščan-
skimi predmeti iz prejšnjega stoletja, med njimi trak za plesalce pri »Mirovem
godu« iz 1. 1914.
Poročila i2l
V sosedni manjši sobi so razstavljeni izdelki starih loških obrti. Naj-
obilneje je zastopano čipkarstvo, ki je v prejšnjih časih dajalo borni zaslužek
ženam našega bajtarja in podeželskega delavca ter s posredovanjem vaških
izkoriščevalcev našlo trg daleč izven naših dežel. Zbirka modelov prikazuje,
kako so še pred nedavnim mestni barvarji ali »firbarji« na roko tiskali
blago za predpasnike, rute in krila. Štrena surove svile priča, kako so v
prejšnjem stoletju gojili prav v bližini Loke murve in sviloprejke. Tu so raz-
stavljeni kolovrati in motovila. Še sedaj jih uporabljajo v marsikateri hri-
bovski hiši in so nekatere starejše žene zelo izurjene v preji. Mladi rod pa
teh priprav ne zna več uporabljati.
Zelo razširjeno je bilo v Loki in v Puštalu glavnikarstvo. Razstavljena
je vrsta materiala, ki predstavlja delovni proces od govejega roga do izde-
lanega glavnika. Ni pa v zbirki nobenega orodja za glavnikarstvo. Zadnji
delavnici v Starem dvoru in v Hosti sta še v obratu.
V tej sobi so razstavljeni tudi razni izdelki vajencev v raznih obrtih in
najznačilnejše faze iz industrijske produkcije tulcev in klobukov. Nekdanje
rudarstvo izpričujejo table z napisi in rudarskimi emblemi, fci so še pred
nedavnim označevale rudniške rove v Železnikih.
Posebna »Kalanova« soba je opremljena s pohištvom bivše Kalanove
rodbine na Visokem. Hiša in posestvo je bilo nazadnje last sinov pisatelja
dr. Ivana Tavčarja. Pohištvo je iz XVIII. stoletja, a je bilo pozneje prebar-
vano po prvotnih vzorcih. Soba je primer bivališča starega kmečkega mag-
nata, ki je trgoval in vozaril proti Furlaniji.
Etnografskega pomena so tudi cehovski predmeti kot priče pravnih
starin. Člani lončarskega, čevljarskega, kovaškega ceha so skrinjice, vrče,
bandera in sveče uporabljali še do leta 1936. Lončarja ni bilo nobenega več,
a lončarski ceh je še vedno živel kot bratovščina sv. Florijana. Na patronov
god so se člani zbrali, ključarji so odprli skrinjico, vpisali važne dogodke
v kroniko in pili iz vrča. To tradicionalno idilo je prekinil muzej, ko je
končno vse cehovske listine in insignije prevzel v svoje zbirke. — Zvezo z
domačo etnografijo imajo tudi ostanki baročnih zlatih oltarjev iz Dražgoš,
ki so bili med najlepšimi izdelki te vrste v Sloveniji. Izvirajo iz XVII. stoletja.
Leta 1909 jih je prenovitijselški podobar Josip Grošelj. Njegov lastnoročni
napis na nekem oltarnem aelu pravi, da je »takrat za cerkvijo zlato tekel« —
toliko je bilo treba materiala za plastiko. Po tridnevni slavni borbi v ja-
nuarju 1942 je okupator požgal in podminiral vse stavbe v Dražgošah, med
njimi tudi cerkev. Pred uničenjem cerkve je takratni tajnik muzejskega
društva Ivan Kržišnik odpeljal dele oltarjev v loško kapucinsko cerkev.
Od tam smo jih spravili nekaj v grajsko kapelo, večjidel pa še leži v odprti
šupi, ker muzej nima potrebnih skladišč.
Škofjeloški muzej ima med drugim v načrtu tudi konserviranje etno-
grafskih predmetov, sistematično prouatev etnografsko najznačilnejših pre-
delov loškega ozemlja, izdelavo skic, maket i. p., zapisovanje običajev in
folklornega blaga, napravo zbirke poljskega in obrtnega orodja itd. Če bo
dobil večje prostore v loškem gradu, bo odpravil natrpanost in nepre-
128 PoroÖlä
glednost etnografske zbirke s tem, da bo predmete razmestil tako, kot so
razmeščeni v kmečki hiši.
Važno delo opravlja naš muzej tudi pri varstvu etnografskih spome-
nikov. Pri obiskih mladine opozarja, kakšen pomen imajo nepopačene stavbe,
pohištvo, okrasje itd. Na terenu pa po svojih močeh registrira med drugim
tudi etnografske zanimivosti ter vodi evidenco o njihovem stanju in vzdr-
ževanju.
Ob veliki naklonjenosti ljudske oblasti in zanimanju delovnega ljudstva
za našo ustanovo opravljamo kljub pomanjkanju delovne sile in potrebnega
materiala veliko kulturno delo, ko rešujemo dragoceno dediščino prejšnjih
dob in seznanjamo delovne ljudi z raznimi kulturnimi strokami, med drugim
tudi z lokalno etnografijo. 
K. Plestenjak — F. Planina
Detail iz etnografske razstave Pokrajinskega muzeja v Mariboru
Iz etnografskega oddelka muzeja v
Škof i i Loki
Kotiček iz etnografskega oddelka bivšega!
muzeja v Krškem