XXXII. tEčaj. I) Bnrici, 1915. 1, zuezeh. Vaja v ponižnosti po zgledih svetnikov. P. A. M. I. Poglavje. Zakaj moramo svetnike pred vsem v ponižnosti posnemati? »Poglej na žive zglede svetih očakov, kako odseva od njih: Prava popolnost in pobožnost, in videl boš, kako malo in skoraj n*č ni to, kar mi storimo. Oj, kaj je naše življenje, ako ga primerjamo se življenjem svetnikov! Svetniki in prijateli božji Gospodu služijo v lakoti in žeji, v mrazu in nagoti, v trudu in terpljenju, v čuječnosti in postu, v Preganjanju in mnogem zaničevanju. O kako velike in težke nadloge so prestali aposteljni, mar-terniki, spoznavavci, device in vsi, keteri so hoteli Kristusa Zasledovati! Svoje duše so sovražili na tem svetu, da bi jih o-hranili za večno življenje. O kako ostro in samotno so živeli sveti očaki v puščavi! Kako dolge in hude skušnjave so morali preterpeti! Kako jih *e nadlegoval hudobni duh! Koliko in kako goreče so molili! 2 Kako ostro se postili! Kako vneto in s koliko gorečnostjo so si prizadevali napredovati v duhovnem življenju! Kako serčno so se borili, da bi vkrotili strasti! S kako čistim namenom so služili Bogu! Po dnevi so delali in po noči dolgo molili in tudi mej delom so svete resnice premišljevali. Ves čas so dobro porabili in vsaka ura v službi božji se jim je zdela kratka. Ker so našli toliko sladkosti v premišljevanju, so celo na telesne potrebe in pokrepčanja pozabili. Odpovedali so se vsemu bogastvu, službam, častem, pri-jatelom in sorodnikom; ničeser niso želeli imeti od sveta; vži-vali so toliko, kolikor je bilo za življenje neobhodno potrebno; težko jim je delo celo v sili streči svojemu telesu. Vbogi so bili na posvetnih rečeh, pa zelo bogati na čednostih in milosti. Na zunaj so stradali, znotraj pa jih je krepčala milost in tolažba božja. Ptuji so bili svetu, Bogu pa bližnji in domači prijatelji. Sami sebe so devali v nič in svet jih je zaničeval; v očeh božjih pa so bili ljubi in dragi. Bili so resnično ponižni, pripro sto polni ljubezni in poterpežljivosti in dobivali so velike milosti od Boga. Vsem, ki hočejo služiti Bogu, so v zgled.« Tako krasno podobo svetnikov nam je naslikal pobožni Tomaž Kempčan v svoji 1. knjigi 18. poglavju. Resnično naj-lepši zgled vseh čednosti so nam svetniki. Posnemajmo jih. hodimo za njimi! Svetnike posnemati in nasledovati na potu čednosti, nam ni nemogoče, saj nas celo kralj vseh svetnikov, sam Jezus Kristus Sin božji, kliče za seboj, rekoč: »Kedor hoče za menoj priti, naj zataji samega sebe, naj vzame na se svoj križ in naj hodi za menoj.« Tudi sv. apostelj Pavel bi nam ne klical, ke bi bilo nemogoče: »Bodite moji posnemavci, kaker sem tudi jaz Kristusov posnemavec.« Pred vsem pa je potrebno, da svetnike posnemamo v per-vi in najpotrebniši čednosti, v ponižnosti. Brez ponižnosti ni nobene čednosti. Kedor ni ponižen, je prevzeten. Sv. Gregorij pravi: »Kaker je napuh korenina vseh hudobij, tako je ponižnost korenina vseh čednosti.« Prevzeten človek išče pri vseh svojih delih le samega sebe, le lastna čast in hvalo. Tako zgube njegova, sama na sebi, dobra dela vsako vrednost pred Bogom. Napuh zamori vsako čednost; zato. je napuh v resnici perva vseh pregreli, začetek, vzrok, glava vsa-cega greha, korenina vsega hudega. Napuh vse okuži in je naj-veči, ako ne edini zaderžek, da se človek ne oklene Boga in se mu ne podverže. Čim bolj je kedo prevzeten, tem bolj je oddaljen od Boga. Zakaj »sv. Buh se prevzetnim zoperstavlja in le ponižnim daje svoje milosti.« Jak. 4, 6. Prave, kerščanske, čcznatorne čednosti ni brez ponižnosti, ker čednost izvira le iz milosti in se ohrani le po milosti. Po pravici se tedaj ponižnost imenuje podlaga kerščan-skih čednosti. Zato nam je naš božji Učenik to čednost najbolj Priporočil z besedo in zgledom. Ko se je človeku, zapeljanemu Po zviti peklenski kači, že v raju zbudil napuh, ko se je dal pre-variti z besedo »boš kaker Bog«, sam svoj gospod, in ni hote! več pripoznati svoje odvisnosti od Boga ter mu je odrekel pokorščino, je zabredel v greh in prišel v največo nesrečo, ker hudo in bridko je, zapustiti Gospoda svojega Boga. Da bi človeka rešil in ga zopet k Bogu nazaj pripeljal, se je Sin božji ponižal in vzel na se podobo hlapca. Kot vbogo, ponižno- dete je Prišel v tiajvečem vboštvu na svet in celo njegovo življenje je za nas šola ponižnosti. Zato nam kliče: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz serca ponižen.« Mat. XI, 29. Učimo se od njega, ne velikih reči delati, ne svet vstvarjati, ne mertve v življenje obujati, ne druge čudeže delati, temuč učimo se prave krotkosti in ponižnosti. Le tedaj bomo vredni njegovi nasle-dovavci, ako ga bomo posnemali v ponižnosti. Naše kerščan-sko, čednostno življenje mora biti kaker lepa, močna zgradba Postavljena na terdno podlago ponižnosti. Zakaj le ponižnost nagne Boga, da nas podpira z milostjo, brez ketere ni mogoče vaditi se v čednosti; le ponižnost nas podpira, da spoznamo svojo siroščino, svojo nizkost, svojo popolno odvisnost od Boga. To pa je ravno tisto, kar nas nagiblje, da radi storimo- vse, kar Bog zapoveduje, kar Bog od nas imeti hoče. Pervi korak k svetosti, pravi sv. Tomaž, je odstranjen je njenih zaderžkov. To pa stori ponižnost, ki prežene napuh, ki je glavni zaderžek zveličanja; zato je ponižnost podlaga, temelj duhovnega poslopja, pravičnega, popolnega, kerščanskega življenja. Ko Se neki Dijoskor vprašal sv. Avguština, kam naj se oberne, da bo Prišel na pot resnice, da bo postal popoln kristjan, mu je svetilk nasvetoval ponižnost. On piše: »Ti me vprašaš, kaj je per- vo, da prideš do verha kerščanske čednosti, in jaz ti odgovorim: Ponižnost; in drugo? — Ponižnost; in tretje? — Ponižnost; in kaj še? — Ponižnost.« Poglejmo kako poslopje. Niliče ne zida poslopja kar na ravna tla, temuč koplje prej v zemljo in sicer toliko bolj globoko, koliker višje poslopje hoče zidati, koplje globoko in sicer tako dolgo, dokler ne pride do terdnih tal, najbolje do skalnatih tal. da tako postavi terdno podlago za svojo zgradbo. Kar je za poslopje podlaga, to je za naše duhovno poslopje, za naše čednostno življenje, ponižnost. »Vzemi ponižnost, pravi sv. Bernard, in vse čednosti ne bodo dru-zega kot kup razvalin.« Sv. Tomaž iz Villanove pravi: »Ponižnost je podlaga za vse druge čednosti; kar se na njo ne opira, nima stalnosti, hitro se zruši, kaker hiša, ki je na pesek zidana.« Sv. Avguštin pa uči: »Ako hočeš velik postati, začni z najmanjšim. Ako hočeš visoko poslopje čednosti sezidati, misli najprej na podlago ponižnosti.« Po ponižnosti se meri vrednost čednosti, po njej se ceni pobožnost, gorečnost v molitvi, zatajevanje, spokornost, ker-ščanska popolnost in svetost. Ako ni postavljeno in sezidano vse to na podlago ponižnosti, je brez vrednosti pred Bogom, taka čednost ni prava, temuč ležnjiva in hinavska. Svetnike posnemati v ponižnosti za sprideno in k hudemu nagnjeno človeške natoro ni nič prijetnega. Zato svet ponižnost in njej sorodne čednosti, kot: poterpežljivost, krotkost, priprostost, le malo ceni; veliko bolj ceni tiste čednosti, ki našemu samoljubju bolj vgajajo, ki človeka povzdigujejo, mu čast in hvalo pridobivajo n. pr. modrost, darežljivost, serčnost. Čeravno so te čednosti lepe in dobre, imajo pa vender neko nevarnost v sebi, da bi se namreč človek prevzel in sam sebi dopadel. Ravno zato je posnemanje svetnikov v ponižnosti tolike bolj potrebno, ker se ni bati, da bi moglo kaj škoditi našemu duhovnemu življenju in napredku v čednosti. Tukaj ne moremo nikoli predaleč iti, povsod drugod prej.Ke bi ne bili ponižni, n. pr. pri posnemanju svetnikov v njih ostri spokornosti, bi lehko prestopili prave meje in si močno škodili na duši in telesu. V posnemanju ponižnosti se nam tega ni treba bati. Zato nastopimo serčno in odločno to pot ponižnosti, ona nas bo pred Bogom velike storila in nam dala pravi mir. V vseh rečeh se bomo radi podvergli in vklonili pod mogočno roko Očeta nebeškega in ostali mirni in zadovoljni, saj pravi naš božji Zveličar: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz serca ponižen, in boste mir našli svojim dušam.« Mat. 11, 29. Sprejem novega zaščitnika našega reda pri Sv. Antonu v Rimu.*) - Vodilo manjših bratov zapoveduje (12. pogl.), da naj prosijo bratje sv. očeta papeža ednega kardinalja za svojega zaščitnika. Dne 21. septembra lanskega leta je papež Benedikt XV. blagovolil sprejeti, kaker smo poročali v 10. zv. lanskega »Cvetja«, verhovnega predstojnika manjših bratov - frančiškanov ter njegove svetovavce. Pri tisti priliki so vložili tudi prošnjo za kardinalja zaščitnika — prej je bil to, kaker Leon XIII., tako tudi Pij X. sam. 24. oktobra je sv. oče Benedikt XV. vstregel Prošnji; in 8. novembra je novoimenovani zaščitnik kardinali Filip Džustini slovesno prevzel to službo v cerkvi sv. Antona v Rimu. Stopivši v cerkev, kjer so ga pričakovali sinovi sv. Frančiška, je počastil najsvetejši zakrament in šel nato k tronu, ki je bil zanj pripravljen pri velikem aljtarju. Prebral se je odlok sv. stolice in redovniki se poklonijo Po versti kardinalju. Nato pater generalj nagovori novega zaščitnika se sledečimi besedami: »Eminenca prečastita! Kaker z menoj vred vse tukaj pričujoče redovnike s to lažbo napolnjuje odlok, s keterim ste, eminenca prečastita, imenovani za zaščitnika našega reda; tako, tega sem prepričan, bo z radostjo sprejel to novico vesoljni red, berž ko jo bo zvedel; in vsi bodo hvalo peli Bogu, ki naj Vas našemu redu dolgo ohrani,' in sv. očetu Benediktu XV., ki Vas je imenoval, in Vam, eminenca, ki ste, frančiškanskemu redu vselej naklonjeni, blagovolili sprejeti, skoraj bi rekel, z obema rokama to breme. Zakaj nam vsem je znana Vaša čednost, ki ni manjša kaker Vaše dostojanstvo, vaša učenost enaka važnosti služeb, ki Vam lih je sv. stolica izročila; vaša prijaznost in dobrota, ki bi jih *) Primeri ActaOrd. Fr. Min. 1914. Fasc. XII. dovolj nikoli proslaviti ne mogel; in zato stavimo živo zaupanje na Vas, kot na moža, kakeršnega je imel pred očmi naš sv, očak, govoreč o kardinalju-zaščitniku. To-le prikazen, berem, je imel neko noč mož božji. VideL je veliko množino piščet, sukajočih se krog koklje; vboga kokoš privzdigne svoje peruti in se trudi zbrati jih pod nje. Ali ne-ketera piščeta se oddaljujejo in skopei jih preganjajo in grabijo; druga, dasi pod perutmi koklje, se mej seboj kljujejo1: in koklja ni v stanu, rešiti onih in pomiriti te. Tedaj se prikaže plemenita in velika ptica, ki na široko razprostre peruti in potem pokrije in brani vse, kokljo in piščeta. Prikazen je zginila in svetnik je jel moliti, da bi zadobil razlago. In Gospod mu je dal spoznati, da je on, Frančišek, ta koklja, in piščeta da so njegovi bratje, in velika ptica da je eden kardinaljev, za katerega mora papeža prositi, da bo ščitil red zoper zunanje sovražnike in domače nemirneže. Nato je Frančišek stopil pred Honorija 111., prosil in spro-sil pervega zaščitnika, ki ni bil nihče drugi, kaker njegov ljubi dobrotnik, kardinalj Hugolin; in mej druge predpise je postavil v vodilo: da naj ministri prosijo papeža enega kardinaljev svete rimske cerkve, ki bodi vodnik,, zaščitnik in s v a r i v e c tega reda. Da si kardinalju-zaščitniku cerkev dandanašnji ne pripušča vlade nad redom, venderle ni prazna pravica in menj važna dolžnost, ki jo ima, da ga ščiti. To je sicer gotovo, da Vas, visoki knez, ne bomo zaščitništva prosili zoper sovražnike, ki so-sploh nasprotni vsemu dobremu, resničnemu in pravičnemu.. Zoper (e, ki so tudi Vaši sovražniki, ne moremo drugega, kaker da z vesoljno cerkvijo obračamo svoje oči gori k nebesom, od koder prihaja sleherna pomoč. Tudi nimamo nobene potrebe, kaker je bila v pervih časih reda, da bi zahtevali zaščitništvo zoper volkove v ovčjih oblačilih, keteri, oklenivši se po zunanje našega življenja, bi nas hoteli, v službi cerkve, v zibeli zmučkati. Tisti časi so minili in napravili prostor drugim, bes--nišim, sicer pa nikaker ne menj hinavskim. Zaščitništvo, ki ga prosimo, eminenca prečastita, se orne juje skoraj samo na hrambo naših jpravic in privilegijev, ako bi jih sploh kedo hotel kratiti in verhutega na pridobitev ter ohra-njenje naklonjenosti in ljubezni sv. stolice, ako bi nam zunanja, tekmovanja ali notranje slabosti pretile vzeti ali zmanjšati oče- lovsko dobroto Kristusovega namestnika. Seveda, v tako številnem redu in tako razširjenem po celem svetu, kaker je naš, in v žalostnih časih, v kakeršnih se nahajamo, ne bi biloi nemogoče 'n ne bi bil čudež, ako bi neketeri posamezni, na svetost svoje obljube pozabivši, redu samemu delali nečast; vender Vi, eminenca prečastita, boste lehkoi vedno terdili, kaker jaz po skušnji, ki sem si jo pridobil skozi petdeset let, od kar nosim obleko sv. Frančiška, in boste resnico govorili, da red v celem spolnjuje sv. vodilo ter da se derži vstanovnikovega duha, da se povsod nahajajo v resnici sveti redovniki, jn da je neverjetno veliko in mnogo, kar po vsmiljenju božjem dobrega store, na vseh straneh sveta. In sv. oče papež bo vašo besedo poslušal, in °na nam bo naklonjenost sv. stolice vternievala, mi pa bomo *em navdušeniše dolžnosti našega poklica spolnjevali in tem velikodušniše delali v prid sv. Cerkve. Zraven, visoki knez, tudi Vi ne boste pozabili, da Vas je sv. Frančišek poklical za svarivca reda, zato, da bi zmiraj pokorni in podložni sv. rimski Cerkvi, stanovitni v katoliški veri, vboštvo in ponižnost ter sveti evangelij Goipoda našega Jezusa Kristusa spolnjevali, kar smo terdno obljubili. In tako bo mogel keneraljni minister pod vodstvom Vaših svetov, s podporo ^aše veljave, red pripeljati k tistemu sijaju svetosti, znanosti 'ti dejanske ljubezni, po čemer serca nas vseh hrepene in za kar s' moramo vsi po namerah svetega vstanovitelja prizadevati. Eminenca prečastita, živo čutim in imam zaupanje, da boste storili veliko dobrega in da nam boste pravi oče, vreden naslednik velikega pervega zaščitnika, kardinalja Hugolina, poznejšega papeža Gregorja IX., kakeršni so bili tudi kardinali Kajnaljdo, Orsini, Džuliano della Rovere, Korsini, ki so bili pozneje vsi papeži, ali kakeršni so bili kardinali Bessarione, Ka-branika, sv. Karolj Borromej, Lambruskini, Kadžano d’Aze-Vedo, Biljo, Simeoni, in, da ne prezrem zadnjih dveh slavnih, Leon XIII. in Pij X., ki sta hotela svoj papeški plašč v veliki naklonjenosti razprostreti nad ubogimi sinovi tistega očeta, ... keterega življenje čudovito bi lepše v slavi pelo se nebeški. Ljubite nas torej, visoki knez, ko oče in mi Vam bomo spoštljivi in vdani sinovi; pokrivajte se svojimi perutmi kokljo 'n Piščeta, očeta, sinove in hčere, hočem reči, dbbre sestre raz-kčnih frančiškanskih vstanov, ki se, pričujoče po zastopnicah, vdeležujejo tega slovesnega obreda in ki vidijo v Vas, eminenca, tudi svojega zaščitnika — in sv. Frančišek bo bogato na Vas sipal tiste blagoslove, ki jih je v imenu Kristusovem1 zaščitnikom svojega reda obljubil.« Na te besede je kardinal - zaščitnik verhovnemu predstojniku tako-le odgovoril: »Zares serčno rad, prečastiti pater generaljni minister, sem sprejel zaščitništvo tega serafinskega reda; in tu v vaši navzočnosti odkrito povem, da sem za to sv. očetu Benediktu. XV. sinovsko iskreno hvaležen. Zakaj do frančiškanskega reda sem gojil od nekdaj posebno ljubezen. Verhutega mi je Gospod v neizmerni svoji dobroti dodeli!, da sem se podrobno seznanil z vašimi rečmi, z notranjim ustrojeni reda, z disciplino, z vašimi potrebami, vašo čudovito delavnostjo, na verskem, znanstvenem, socijalnem, ka-ker obče človeškem polju, verhu tega z vašim globokim, trajnim in udanim stikom z apostoljsko stolico. To vse so bili nagibi, da sem zaščitništvo nad vami sprejel, rekel bi, z navdušenjem. Z druge strani, ako mislim na važnost izročene mi službe ter slavno versto velikih mož, ki so jo opravljali pred menoj, pa moram odkrito priznati, dragi moji, da se za tako nalogo čutim prevbozega in brez potrebnih lastnosti. Zato, ko. denes prevzemam ne lehko odgovornost, čutim silno potrebo božje pomoči. Terdno pa zaupam, da te pomoči ne bom pogrešal, vedoč, da je sveti vstanovnik, kaker me je lepo tega spomnlil prečastiti generalj, obljubil zaščitnikom svojega reda posebno pomoč; zanašam se tudi na molitve, ki jih bodo pošiljali h Gospodu vsi njegovi sinovi in njegove hčere. Pri takih mogočnih sredstvih in zaupajoč na zvesto in zložno delovanje vas vseh za blagor reda, štejem si v srečo, ako bom mogel veliko in vspešno sodelovati. Naj se to vresniči po pravičnih željah, ki jih je pravkar izrazil prečastiti pater generalj! Skleniti pa mi bodi dovoljeno z istimi besedami, ki jih je spre govoril pervi zaščitnik, kardinali Hugolin. Sprejemši to službo v navzočnosti sv. Frančiška, je rekel: »Jaz Vam darujem samega sebe, pripravljen, mojo pomoč in svet in zaščitništvo o- 4 bračati po vaši volji; hočem pa, da se me spominjate zavoljo Boga v svojih molitvah.« Po teh tako ljubeznivih besedah je kardinali redovnike blagoslovil in odšel v zakristijo. Tam so se mu poklonile tudi, prej v cerkvi pričujoče, redovnice. — db. Papeško pismo, važno za voditelje in ude tretjega reda sv. Frančiška. Lani na praznik Marijinega rojstva je minulo dve leti, kar Je rajni papež Pij X., ud tretjega reda celih štiriinštirdeset let, izdal za tretji red silno imenitno pismo. »Cvetje« je je prineslo v 29. tečaja 11. zvezku v slovenskem prevodu. Razni slovenski listi sot hvalili sv. očeta Pija Y. po njegovi smerti in naštevali, kaj je vse storil za povzdigo verskega življenja, njegovega Pisma o tretjem redu pa ni omenil nobeden. Ali Pij X. je bil v Pobožnosti veči, kaker so ga opisali, storil je več, kaker so povedali. Kedor hoče pravično oceniti njegovo delo na verskem in družabnem polju, njegovega pisma o tretjem redu ne sme prezreti. Voditelji, ki hočejo prav voditi tretji red, morajo to pismo in njega določila natančno poznati in ravnati se po njih. In vsi tretjeredniki, ki želijo biti dobri in vestni, se morajo seznaniti s tem pismom in njegovimi predpisi, ker bi drugače kaj lehko zašli na napačno pot. Vse to nas je nagnilo in tudi prisililo, da smo se odločili nekoliko bolj natančno razložiti to pismo Pija X. o tretjem redu. Predno pa začnemo z razlaganjem, se nam zdi primerno, opomniti pred vsem na veliko važnost tega pisma. Papež sam povdarja, da gre za nekaj važnega: »Da vam torej v tako važni reči naše svete na znanje damo...« Pismo govori izključno o zadevah tretjega redla; in te reči se zdijo papežu tako važne, da je izdal o njih posebno pismo. Za kako malenkost tega ne bi bil storil, še manj bi jo bil imenoval sam »važno reč«, če ne bi bila v resnici taka. Pismo je delo moža, ki je natančno poznal naturo, upravo, naloge, zgodovino in sedanje stanje tretjega reda. O vseh teh zadevah je bil dobro podučen, zatoi je tudi resnico naravnost povedal v kratkih, priprostih besedah, brez olepševanja in brez: visokoletečih izrazov. Pismo je bogato po vsebini, kratko po obsegu, nobena beseda ni odveč in vsaka je na pravem mestu. Vidi se, da išče edino le resnico, zato zasluži zaupanje v vsem, kar pove. Imenitno in važno je torej zavoljo svoje neomejene zanesljivosti. Pismo obsega najvažnejša, poglavitna, temeljna načela v zadevah tretjega reda, posebno, kako naj se ta v življenje v-peljejo. Ne ozira se na posamezne kraje in razmere kake posamezne dežele, ampak je veljavno in obvezno za celi svet. Zato povdarja: »zaupamo« pa, da si bodo tretjeredniki v s i, k a r j i h je po katoliškem svet u...« Imenitno in važno je torej to pismo, ker je veljavno za ves katoliški svet in v svojih zapovedih tako temeljita in splošno, da se morajo njegovim poveljem podrediti razmere in okoliščine vseh krajev. Pismo je pisano z veliko ljubeznijo in očetovsko skerbjo za blager tretjega reda. Iz vsega odseva in vsaki stavek preveva spoštovanje do tretjega reda. Vse dobro mu želi z raznimi odredbami, ki služijo v njegovo korist, vse hudo odstranjuje o::), ki na njej Kristus s križa dolu objema sv. Frančiška, in ko so se zato izrekle tudi višje oblasti, se je oskerbel tak posnetek, ki ga je prav čedno naslikal lepo napredujoči goriški slikar Klemen Delneri. Tu vidimo našega svetega očeta Frančiška, stoječega pod križem. Z rokami objema Zveličarja, z desno nogo stoji na kro-glji, ki pomeni svet, oči njegove zro polne ljubezni v Križanega, ki ima desnico s križa sneto in objema ž njo našega sv., očeta. Ali se je morda res kedaj zgodito, da je oživela podoba križanega Jezusa in se sklonila k našemu svetniku, ali pa je morda Kristus stopil z nebes dolu ter pokazal sv. Frančišku z ob jemom svojo veliko ljubezen do njega? Pervo kaker drugo bi bilo mogoče po prav posebni milosti božji, ki je bil ž njo sv. Frančišek večkrat odlikovan. Ali zgodovina molči o tem čude -žu, le Muriljeva podoba nam ga tako živo kaže, da si ne moremo drugače misliti, kaker.da res mora nekaj na tem biti. Da je, o tem se bomo prepričali, če se nekoliko zatopimo v našo podobo in si ob enem stavimo pred oči življenje našega očeta ter njegovo razmerje do Križanega. * * Po špansko se piše Murillo, kar se izgovarja M uril j o; po naš« bi mu rekli Murilj. On je bil eden največjih slikarjev vseh časov rojen v Se-vilji na Španskem konec leta tS17, vmerl je ravno tam 3. aprila 1682. Križani in Frančišek, kaka lepo sorodstvo mej obema, kaka občudovanja vredna podobnost! Kristus je prišel na ta svet, »e da bi ga vžival, temuč da bi ga pridobil za Boga, da bi vsta-Povil na zemlji svoje kraljestvo, ki ni od tega sveta, kaker je sam slovesno izpovedal pred Poncijem Pilatom. In naš sveti oče Frančišek? Vstal je in šel za svojim Zveličarjem, prezirajoč vse, kar je posvetnega, vse, kar je minlji 'vega. Le poglejte ga na podobi, tako stoji z desno nogo na kro-Slji sveta; ž njo ga je tako rekoč poln odločnosti sunil od sebe. Zato se širi v ozadju nad mestom tema: Frančišek namreč ni imel več oči za goljufivo in minljivo posvetno svitlobo, temuč ie gledal le navzgor; zato se sveti njegovo obličje v blišču Križanega. S prav posebno ljubeznijo ie pa tudi naš Zveličar svetega Frančiška ljubil. In slikar, ki nam je hotel pred oči postaviti to Posebno ljubezen Frančiškovo do Kristusa in Kristusovo do svetega Frančiška, je naslikal oba, v čudovitem objemanju. Ta ■objem je namreč unanje znamenje goreče notranje ljubezni. Zato ni na mestu ugovor, da ta naša podoba nima zgodovinske Podlage, ker se to, kar predstavlja, nikedar ni zgodilo. Nasprotno je res: terdno zgodovinsko podlago ima, zakaj prav dobro nam kaže resnično življenje sv. Frančiška, ki je sunil z nogo od sebe svet in z obema rokama se oklenil Kristusa križanega; lepo nam kaže tudi ljubezen Kristusovo, ki s križa s tako gorkim pogledom svojega ljubljenca gleda in z desnico k sebi pritiska. Evangeljska knjiga, ki jo deržita odperto dva angelja, se tudi izverstno prilega podobi, zakaj sv. Frančišek je bil v resnici in skozi in skozi evangelijski mož. Pod sliko sv. Frančiška, hitro nad menzo, stoji manjša podoba sv. Jožefa, ki je bila že preje na tem mestu. Prav bo, da ostane tudi nadalje v spomin, da je bil tu pervotno aljtar sv. Jožefa. Pobožni verni to podobo zelo časte in ne smemo prezreti, da je tudi prav lepo, umetno delo. Stroške prenovljenja tega aljtarja je poravnala tukajšna skupščina tretjega reda, za kar ji bodi na tem mestu javno izrečena priserčna zahvala. Prav posebna hvala tudi zlasti sedanji Prednjici gospej Terdanovi, ki je z veliko gorečnostjo nabirala darove v ta namen. Bog poverni pa tudi vsem, ki so pridno zbirali že prej skozi več let, tako, da je bilo mogoče to delo ne le zveršiti, temuč tudi plačati! Mimogrede bodi o naši skupščini omenjeno, da se je po prizadevanju g. prednjice in odbora ter marljivih tretjerednic v sedanji vojni sili črez 50 slovenskih vojakov obleklo z gorko zimsko obleko in se jim še marisikaj druzega oskerbelo ter da se pridno skerbi za bolne in uboge tretjerednike. Le to še: 12. oktobra 1914 nas je zapustil preč. p. Aljfonz Furlan, ki je vodil tukajšno skupščino komaj dobro leto, pa je v tem kratkem času veliko dosegel, za kar mu bodi v imenu odbora izrečena priserčna zahvala! Njegova služba je bila nato izročena pišavcu teh verstic, ki se vsem ljubim tretjerednikom priporoča v molitev, da bi mogel s pomočjo božjo dobre ver-šiti svojo nalogo. P. V. K. Bog in vojska in mir. Huda šiba božja tepe svet že pol leta. Ali ne celo brez do brega nasledka. Predramila je mnogo ljudstva, ki je v svojih grehih mirno spalo. Mnogi so se zavedeli, začeli misliti na Boga, na svoje duše. Moliti so začeli mladeniči in možje, ki so bili na to že delj časa pozabili; začeli so iskati odpuščenja svojih grehov in milosti in pomoči božje v svetih zakramentih tudi taki ljudje, ki morda leta in leta niso več pogledali v nobeno cerkev. Veseliti nas mora to in po pravici smemo upati, da je marisketeri, ki je padel na bojnem polju, že tudi zveličal svojo dušico, ki bi jo bil drugači morda pogubil, ker bi bil nadalje mirno živel v svoji brezbrižnosti in svojih grehih. To so toraj dobri nasledki grozne vojske. Ali žal, da ne manjka tudi ljudi, ki se vdajajo drugim, celo nasprotnim mislim in čutom. Kaker je že v starem zakonu po spričevanju sv. Pisma »neumnež rekel v svojem sercu: »Ni Boga!«, tako mislijo in govore dandanašnji semtertja: »Kako bi mogel vsegamogočen, moder in pravičen Bog pripuščati, da se kaj takega godi na vbogi naši zemlji? Kako bi mogel rnerzlo in mirno gledati, ko vstaja narod zoper narod, deržava zoper deržavo, ko preliva kri na milijone mladih, krepkih, zdravih mož in doma jim jokajo v britki žalosti vboge žene in matere in se- stre in neveste in nedolžne zapuščene sirote? Kako bi mogel Bog terpeti, da se mendra zemlja in pokončava hrana ljudem in živini, da se podirajo in požigajo mesta in vasi in v njih ne le vboge slamnate koče, ne le bogati gradovi in krasne palače, tudi Njemu, Bogu samemu, posvečane hiše, tako ponižne vaške cerkvice, kaker veličastne katedrale po velikih mestih, sta-roslavne vmetniške zgradbe, kjer se je morda že mnoga stoletja oznanjala Njegova beseda, Njemu pela čast in slava, kjer so se toliko let k Njemu povzdigovala vdana serca v goreči pobožnosti? Kako bi mogel gledati Bog ljubezni svoje katoliške duhovnike, svoje katoliške redovnike, ki bi imeli ljubezen pridigati, ljubezni zgled dajati svetu, pa si stoje nasproti z orožjem v roki, tu ko Nemci, tam ko Francozi, kako bi mogel puščati sinove istega katoliškega naroda, da se radi ali neradi bijejo in koljejo mej sabo, to ko naši in nemški, tam ko ruski Poljaki? Kaj, kaj naj odgovorimo, dragi bravci, na tako zbegano govorjenje? Kako naj tolažimo in preverimo poterte, obupa-joče duše, ko se jim maje stara terdna vera, ko jim gine ž njo upanje in vgaša ljubezen? Priterditi jim moramo, kaj ne, da so žalostne, silno žalostne reči, ki se godijo pred našimi očmi na svetu. Ali pametnemu človeku venderle gotovo ne morejo in ne smejo jemati vere v Pravičnega Boga, ne upanja nanj, ne ljubezni do Njega. Res je, smert čaka na bojnem polju toliko mladih, močnih in zdravih ljudi. Obžalujemo to po pravici. Ali vmreti moramo prej ali potlej vsi. Bog nas ni tako vstvaril, da bi mogli ostati večno na tem svojem začasnem mestu; drugega iščemo. Le pomislimo malo! Nič na tem svetu ni zaradi samega sebe; vse ima služiti kakemu višjemu namenu; zemlja in voda rastlinam, oboje živalim in vse vkup človeštvu. Človeštvo pa nima na zemlji ničesar višjega, čemur bi imelo služiti. Ima torej više svoj namen, in ta ne more biti drugi kaker Bog. Posamezni človek pa je ud ali del človeštva, ima torej svoj namen v Bogu in Bog ga pokliče, keder on sam hoče. Več ljudi tudi v mirnih časih vmerje mladih kaker starih, in sv. Pismo blagruje pravičnega, ki mlad doseže svoj cilj: »V kratkem končan je izpolnil mnoge čase; dopadljiva namreč je bila Bogu njegova duša, zato ga je hitel izpeljati iz srede krivic« (Sap. 4., 13. in 14.) Ali je Bog s tem kaj hudega storil pravičnemu? Ne, temuč nasproti, nekaj jako dobrega. Kedo bi terdil, da je škoda za ne-- -dolžne otročiče, ki jih je dal Herod pomoriti zaradi Jezusa? Ali da je škoda za sv. Antona Padovanskega, ali sv. Alojzija, za sv. Nežo ali sv. Elizabeto Ogersko in druge svetnike, ki so mladi vmerli? In če so sveti spričevavci sami radi iskali smeri za Kristusa, ali bomo rekli, da je bila njih smert kaj hudega? Gotovo ne; saj so bili prepričani, da je »dragocena v očeh Gospodovih smert njegovih svetnikov« (Ps. 115, 15.) Ali pa ni tudi smert na bojnem polju dragocena in častitljiva pred Bogom in pred ljudmi? Že paganski rimski pesnik poje: »Dulce et decorum est pro patria mori«, t. j. »sladko in prekrasno je za domovino vmreti«. Spričevavec (marternik), ki vmerje za svojo vero, vmerje iz ljubezni do Boga; vojak, ki vmerje za svojo domovino v pravični vojski, vmerje iz ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega pa nam je naš Gospod enako zapovedal, kaker ljubezen do Boga samega. Ked