Abecednik

za slovenske ljudske šole.

Sestavila

A. Razinger in A. Žumer,

ljudska učitelja.

Deveti predelani natisek.

V Ljubljani.

Tiskala in založila K1 e i n m a y r & Bamberg.

1896 .

3

i, u. u, i, i, u.

p

4

n

Zims ^/ 777^7/ .'

ni, nu, nu, in,
nn, u-ni ni, nu,
i, n, n.

5

//// sTS/M? s/}////

mi, mu, im, um,
mi in u-ni, u-mi,
ni, i, u, n, m.

6



on, no, o-m, mi,
o-no, u-no, mi
in o-ni, on ni,
on in o-ni.

7

//// /T/s/z/m/j/ss/u//

MS-

/ma/-j/ywu// j/s/zr//.

an, na, ma-ma
i-ina, ni-ma u-ma,
i-ma nm, on in
o-na, na-ma.

8

y/y/77/y^y/yyy/zyyyyy/y//

yy/y^y//ryy/i^//// r y//y^

y/sWy///šy/z^yy/yP7PiP

/m// yyy/u/y y///y  ~

vi, vi-no, va-ma,
no-vo, no-vi, no-vo
vi-no, no-vi-na, o-na,
vi, ni-ma-mo vi-na,
on i-ma.

r

yy/y/^/ry/y//zJy.

'y/yry/yyyy/¥// //M//-//ZŽ

ra-ma, ra-na u-ra,
na-ra-va, o-ma-ra,
mi-ri, na ra-mi,

mo-ra-mo.

10

//*&////// ///&'

en, e-na, e-no, ne, o-
ne, me, i-me, re-va
ve, ve-ra, ve-mo.
a, e, i, o, n.

li

c

/7?JASy// ///'//Y/'-SXy

zzkš/n///

ce, ce-na, re-ci,

ra-ca, v ro-ci l-ma
mu-co, re-ci-va mu,
o v-ca.

12

C

. /y>

yy/yyyJ^yyy//ymyyjk

če, o-če, či, o-či,

ča, mo-ča.

o-na no-če, on me-če,
u-či me, o-če me u-če,
ni-ma mo-či.

13

~ZZL  Z

zi, zi-ma, zo, zo-ra, za.
na vo-zu vo-zi-mo re-ei,
mo-ča za-mo-či, za-vo-ra,
na-ma-za-na mi-za.

že, že-na, ža, ro-ža, ži,
ži-ma. — že-na že-ne ži-
vi-no, ži-vi-ne ne mu-či¬
nu >, na mi-zi re-že-mo,
za zi-mo ni-ma ži-ve-ža.

15

r  «


si, su, so, sa, se,
ro-si, na no-su, me-so, o-sa, ra-se.
o-ni so sa-mi, i-ma-mo me-sa in
si-ra, mu-ca se u-mi-va, ni ro-se,
ne ra-se, ce-sa-ri-ca.

16

A/ž' ^3/

ZZ/Ž  - ///t/s

m /AW/-A& ZZrZZZ/Z-ZžfrŠ

ša, še, ši, šo, šu.
ma-ša, na-še, ši-va, šu-mi. — ma¬
ša mi-ne, ne ši-va, še ni-ma ča¬
sa, no-si in su-ši, mi-ši so v ve-ži,
na vi-ša-vi šu-mi.

17

ti, to, ta, te, tu.

ma-ti, ži-to, te-ta, o-ta-va. — te-ta
mo-ta ni-ti, to-ča ta-re ži-to, ti-
či-ce so si-te. — za zi-mo vo-zi-mo
šo-to, ti-ca no-si ži-mo.

Abecednik.

2

18

sjfad/s sA/s/ffŽ

od, ud, ad, ed, id.
vo-da, de-te, di-ša-va, do-zo-re-ti,
do-ži-ve-ti, du-ša, ud. — vo-da de¬
re, na-ša do-mo-vi-na.

10

li, la, lo, ln, le, ul, al, il.
li-sa, de-že-la, de-lo, ln-na, le-sa,
le-vi-ca, se-lo, a-li. — li-si-ca lovi
ži-va-li, na-ša de-že-la, mi-la do-
mo-vi-na, si-la ni mi-la, ze-le-na
do-li-na, že-na so-li me-so, ne la-ži!

20


ba, be, bi, bo, bu, ib, nb, ab, ob.
so-ba, ne-be-sa, o-bu-va-lo, va-bi. —
o-ba zo-ba, ža-ba bi-va v lu-ži, ni
bo-ba, ze-be me, ob ro-bu so de-
be-le bu-če; — v šo-li be-re-mo, ra-
bi-mo be-ri-lo, že-na ne-se bu-ta-ro.

21

ho, ha, hu, hi, he, ah, oh, eh, uh.
ti-ho, ve-ha, le-nu-hi, oh! — ti-ho
ho-di! ne hi-ti-mo, vo-ha-mo in
di-ha-mo, že-na bo-le-ha in hi-ra.

22

ku, ke, ka, ko, ki, uk, ak, ok, ik.
ku-ka-vi-ca, o-ko, ka-ša, ki-ta, uk.
ku-ka-vi-ca ku-ka, ka-ko ku-ka?
ku-ku! — ku-ra ko-ko-da-ka. —
ore-hi so su-hi, s ko-so ko-si-mo
o-ta-vo, ne ka-li vo-de!

23

pa, pe, pu, po, pi, up, op, ip.
re-pa, pe-ro, le-po-ta, ka-pi-ca. —
sa-pa pi-še, pn-li pe-so in re-po,
pe-ri-ca pe-re, v pe-či pe-če-mo
po-ti-ce, ku-pi pe-ro!

24

Ji, JU, JO, ja, je, aj, oj, ij, ej.
ju-na-ki, vi-jo-li-ca, je-ze-ro, oj. —
če-be-le ro-ji-jo, je-le-ni so bo-je-či,
je-se-ni se-je-mo, vo-ja-ki se bo-ju-
je-jo, ko-va-či ku-je-jo. — o-ra-či
or-je-jo, je-re-bi-ca po-je.

25

ga, go, gu, ge, gi, og, ag, ig, ug.
no-ga, no-ge, ja-go-da, go-ba, gu¬
ba. — go-ba go-ri, go-ve-do go-ni-
mo na go-ro, če-ga-ve so go-si?
go-vo-ri! ne ža-li u-bo-ge-ga!

26

fa, fi, fu, fo, fe, if, uf, of.
fa-ra, fi-ga, fu-ži-na. — fu-ži-na je
na vo-di, fi-ge ra-di je-mo, fa-ra
je ve-li-ka, v fa-ri so fa-ra-ni.

27

ko-ti ?  kot; ra-ki, rak; me-hh meh. — pav
i-ma lep rep. — lev je hud. — dob je vi¬
sok. — top je na-bit. — lok je na-pet. —
gad je siv. — mah je suh. — če-mu je meh?

no-žiy nož. — de-cek je pol-nih lic. — red je
le-pa reč. — kos je tič. — vo-da te-če čez
jez. — na do-bu so šiš-ke. — miš i-ma nag
rep. — mož i-ma nož.

28

je-len; pu-ra-ni, pn-ran. — vol nam da-je
loj. — sin, i-mej o-če-ta in ma-ter rad! —
jed je bož-ji dar. — sem v šo-li. — poj-dem
sam do-mov.

pes lo-vi sr-no. — dr-ži jo za no-go. — na
vr-tu so tr-te. — zr-no je tr-do. — sr-pi so
že-lez-ni. — kr-ti so čr-ni. — pr-ti so be-li.
— po le-ti gr-mi. — tr-ta da-je vi-no.

29

lji ljub, lju-be-zen, ljud-je, me-tulj, molj,
ze-lje, olj-ka.

n j s nji, nji-va, konj, o-genj, pi-sa-nje,
nje-na.

Ml blag, bla-go, bla-zi-na, bli-zu, bled.

fen bra-da, bra-na, bre-rne, bre-za, bri¬
nje, bri-ti, bri-sa-ča, brus, brat.

pl s pla-ni-na, pla-ča, ple-če, plug, plot,
plu-ča, pla-men.

pn pra-prot, pri-ča, pre-di-vo, prag, prali,
proč.

dl: dla-ka, dle-to, dlan.

dri dre-vo, dre-ma-ti, dro-biž, dru-god,
drag.

tis tla, tla-ka, tle-ti, tlak.

trs tra-va, tra-ta, tru-ma, tri, trak, trop,
trud.

St s ste-na, star, past, vest, me-sto, čast.

Str s stre-ka, stru-na, stra-ža, stran, strop,
stric.

30

sl: sli-va, slu-ga, mas-lo, ves-lo, sluh.
sv: svi-la, svi-nja, sve-ti-nja, svi-tek, svoj.
sr: sra-ka, sraj-ca, sre-da, sre-nja, ne-
sre-ča.

sp: spa-nje. spi-sa-ti, spo-daj, spo-min.
spl: sples-ti, sples-ni-ti, sploh,
sli: ska-la, ska-ka-ti, skok, skr-be-ti.
skl: skle-da, sklo-ni-ti, sklon, sklep.

Št: šte-ti, šte-vi-lo, šti-ri, štor, po-šten.
šč: šču-ka, šče-ti-na.

Šk: škar-je, škr-ba, ško-da.

/1: zla-to, zlo-ži-ti, zli-ja-ti, zlog, zlat.
zb: zbi-ra-ti, zba-ti se, zbor.
zel: zdo-laj, zdaj, gozd.
vzd: vzdi-lio-va-ti, vzve-li-čar, vzdih-ljaj.
zdr: zdra-vi-lo, zdru-ži-ti, zdrav-je, zdrs-
ni-ti.

zr: zre-za-ti, zra-ven, zrak, zrel.
zv: zvon, zvez-da, zve-ri-na, zvo-ni-ti.
žl: žli-ca, žleb, žlic-njak.

31

žr: žre-ti, žre-be.

gl s gla-va, glo-bok, glo-da-ti, gluh, glas.
gr: gri-va, gre-di-ca, grad, grah, grom,
grozd.

lir: hra-na, hrast, hren, hrib, hrup, hrošč,
ki: kla-di-vo, kla-ja, klo-buk, klas, klet,
klic, klop, kle-šče.
kij: kiju -ka, ključ, kljun,
kr: kri, kra-va, kro-jač, kre-da, kro-kar,
kro-na, kruh, kralj, kres, križ, kriv,
krop, kro-pi-ti.

kv: kva-ri-ti, kvas, kviš-ku.

-X-

32

11 U

Urh je priden učenec.' Uboga rad.
Učitelj ga imajo radi. Učenci, posne¬
majte Urha!

v V

Vik tor in Va len tin sta na ša so u čen ca.
V šolo hodita rada. Vsako nalogo lepo
spišeta. Veselje delata roditeljem.

33

a A

/ ■////<

An ton in A na sta brat in se stra. A na
lepo plete. Anton glasno bere. Ali znaš
ti tudi glasno brati?

n N

Ni kruha brez truda. Nemarni ljudje
stradajo. Nikoli ne praznuj! Navada je
že lez na sraj ca.

Abecednik.

3

34

m M

C

• •

Mlad človek mora delati. Malo dela,
ma lo je la. M ko li se ne zla gaj! Mlad laž-
nik, dorasel tat.

Olga je redna. O pravem času hodi

v šolo. Oče jo ljubijo. Ona je tudi po¬
božna in rada moli. Otroci, storite tudi

vi tako!

35

>/

Čas hi tro be ži. Člo ve ška pom lad eve te
le jedenkrat. Če hočeš star si odpočiti,
moraš mlad se potruditi. Človek se vsak
dan kaj nauči. Cecilija, ne trati časa!

Go lob njak je na dvo riš či. Go lob ček je
čedna živalca. Gladko perje je lepo belo.
Glej njegove snažne nožiče!

3  *

36

zZ e E

sta bratranca. Evropa je del sveta. En
krivičen vinar deset pravičnih sne.

S i I


Ivan, Izidor, Izak, Ignacij so moška
krstna imena. Imenuj še druga moška
krstna imena! Vsak so učenec ima svoje
krstno ime.

37

J 3

Jerica, Jožefa, Julija so ženska krstna
imena. Na štej še druga ženska krstna
imena! Imenuj svojega patrona! Jezus
je naš odrešenik.

h H

Henrik spleza na hruško. Hruški se
zlomi veja. Henrik pade na tla. Hudo se
udari. Henrik ne pleza več na drevesa.

38

k K

&


Kar se Janezek ni učil, tudi Janez

v

ne zna. Ce se mlad učiš, za starost skrbiš.
Kdor noče delati, naj strada. Kruli si mo ra
vsak zaslužiti.

~71? V7V

tILtIL

0

?//W/

Zgodaj v posteljo, zgodaj iz postelje.
Zdrav in vesel ostaneš. Zdravo telo, naj¬
boljše blago. Žu’ri se pri delu!

39

sS-šŠ

L'

Sebastijan, Štefanija. — Martin Slom¬
šek je bil škof. Šolske otroke je imel rad.
Sam jih je pouče val. Spisal jim je veliko
pesmi in povesti.

^ 1 L

Ljubljana je veliko mesto. Hiše so
visoke in lepe. V Ljubljani je več cerkva
in šol. V Ljub lja ni so de žel ni pred sed nik.
Škof so tudi v Ljubljani. Loka je tudi
me sto.

40

t T

Trstje trgovsko mesto ob morji. Morje
nosi velike ladije. Tržič je trg-. Okoli
Ljubljane je polje. Na polji so vasi. Tem
je ime: Šiška, Ježica, Vič, Glince, Moste,
Ud mat.

Ferdinand, Feliks, Florijan. — Filip
je učenec. Ima mnogo so učen cev. Zna
jih našteti s krstnim imenom in priim¬
kom. Na štej ti nekatere!

41

Pri den člo vek i ma kru ha, la ko ta mo ri
le lenuha. Sveti Peter in Pavel sta bila
a po stelja Kristusova. Popotovala sta in
ljudi učila pravo vero.

Rok, Rim. — Rana ura, zlata ura. —
Rim je veliko mesto. V Rimu prebivajo
papež. V Rimu je velika cerkev svetega
Pe tra.

42

Bog je ustvaril nebo in zemljo. Bog
skrbi za vse ljudi. On ljubi pridne otroke.
Bodi priden! Misli vedno na Boga! Boj
se greha!

Doroteja, David, Danijel. Dunaj je
glav no me sto na še ga ce sar stva. Na Du naji
prebivajo cesar. Dunaj je daleč od Ljub¬
ljane. Na Dunaj se pride po železnici.

43

44

45

Moška krstna imena.

46

Ženska krstna imena.

Ana, Barbara, Cecilija, Do¬
roteja, Elizabeta, Frančiška, Gi-
zela, Helena, Ida, Julija, Klara,
Lucija, Marija, Neža, Olga, Pav¬
lina, Rozalija, Sabina, Štefa¬
nija, Terezija, Uršula, Veronika,
Zofija.

Priimki.

Ahacelj, Bohorič, Cojz, Čop,
Dalmatin, Erjavec, Florijančič,
Globočnik, Hladnik, Ipavec, Ja¬
nežič, Kopitar, Levec, Metelko,
Novak, Orožen, Prešeren, Rav¬
nikar, Slomšek, Toman, Umek,
Vodnik, Zalokar, Žemlja.

47

Vaje v branji.

1.

Kovač je rokodelec. Hiša je poslopje. Kosa je
orodje. Kruh je jed. Voda je pijača. Suknja je
oblačilo. Čevlji so obuvalo. Klobuk je pokrivalo.
— Konj je domača žival. Zajec je gozdna žival.
Senica je ptica. — češnja je sadno drevo. Smreka
je gozdno drevo. Pšenica je žito. Vijolica je cve-

v

tiča. — Železo je kovina.

Kaj je mesč, šola, kapa, telovnik, vino, krojač,
jagnje, lisica, lastovica, hruška, lipa, lilija, srebrč,
prosč, sekira?

2 .

Sneg je bel. Tinta je črna. Kri je rdeča.
Zlatč je rmeno. Lisica je rjava. Nebo je modro.
Trava je zelena. Golob je siv. Kaj je še belo?
Kaj je še črno, rdeče, rmeno, rjavo, modro, ze¬
leno, sivo ?

Hruška je sladka. Kaj je še sladko? Jabolko
je kislo. Pelin je grenak. Meso je okusno. Juha
je slana.

Cerkev je velika. Hišica je majhna. — Drevo
je visoko. Grm je nizek. — Cesta je široka.
Steza je ozka. — Kosa je dolga. Nož je kratek.

48

— Železo je trdo. Kruh je mehek. — Led je
mrzel. Peč je gorka. — Tabla je oglata.
Vinar je okrogel. — Palica je ravna. Veja je
kriva. — Sekira je ostra. Škarje so skrhane.

3 .

Oče orjč. Mati kuhajo. Sin vozi. Hči plete.
Hlapec seka. Dekla pere. — Mlinar melje. Pekar
peče. Mesar kolje, čevljar šiva. Kdo še šiva? Zi¬
dar zida. Tesar teše. Mizar obla. Kovač kuje.
Ključavničar pili. Tkalec tke. Barvar barva.

Pes laje. Mačka mijavka. Konj rezgeta (hrže).
Krava muka. Osel riga. Ovca beketa. Koza me¬
keče. Prašič kruli. Petelin poje. Kokoš kokoče.
Gos gaga. Golob gruli. — Volk tuli. Medved gode.
Lev rjove. — Škrjanec žvrgoll. Krokar kroka.

v

Sova vpije. — Žaba reglja. Kača siče. Brencelj
brenči.

Škornji škripljejo. Veriga rožlja. Zvon klenka.
Mlin ropoče. Potok šumi. Veter vrši. Grom bobni.
Struna brni. Orgije buče. Denar cvenka. Voz drdra.
Led poka.

Nazorni nauk in berila.

A.

Šola.

Hodimo v šolo. Učenci smo. V šolski‘sobi
vidimo okna, duri, stene, strop in tla. V sobi
stoji peč in veliko klopij. Vsak učenec sedi na
svojem prostoru in gleda gospoda učitelja. Pred
ukom molimo ali pojemo. Potem računimo, beremo,
pišemo ali rišemo. Pod klopjo ima vsak učenec
spravljene šolske priprave: knjigo, tablico, ra-
čunico, pisalo, gobico, pisanko, držalo in pero.
V klopi je tintnik s tinto. Pred klopmi je šolska
tabla, računski stroj, miza in stoli. S kredo
pišejo gospod učitelj na tablo, z gobo pa brišejo.
Na steni visi razpelo in lepa cesarjeva podoba.

Učitelj pripovedujejo, mi pa poslušamo. Potem
izprašujejo in mi odgovarjamo. Po uku zopet mo¬
limo ali pojemo. Iz šole gremo redno in mirno
domov.

Pred ukom.

0 Bog, ki slabim rad pomagaš,

Ozrl se milostno na nas!

Daj nam, da pridno se učimo
In tebi služimo ves čas!

Abecednik.

4

50

Po uku.

Pomagaj, Bog, da vse nauke
Zvesto si v srci hranimo,

Da vedno se po njih ravnamo
In večno srečni bodemo.

Bodi postrežen!

Nekega dne so otroci dohajali v šolo, pa so
bili vsi nekako tihi in žalostni. Učitelj vprašajo:
„Kaj vam je, da danes niste nič kaj veseli in se
tako žalostno pogledujete? 11  Otroci molče. Potem
reče neki deček: „Žalostni smo zavoljo Jakca, ki
je zbolel .“

„Ali imate Jakca radi?“ vprašajo učitelj.

„Radi, radi ga imamo N odgovore soglasno
otroci.

„Zakaj ga imate tako radi? 11  vprašajo dalje
učitelj.

„Zato, ker je tako dober in ljubezniv ,“ od¬
govore otroci.

Neki deček pripoveduje: „Jaz sem jedenkrat
knjigo izgubil; Jakec mi jo je poiskal in prineselJ

Neka deklica pravi: „Šla sem po potu in velik
pes je stal tam, bala sem se ga; Jakec me vidi,
pride k meni ter gre z menoj mimo psa J

Drug učenec pravi: „Meni je Jakec večkrat
pomagal, ako nisem mogel kaj spisati “

51

Še drug pripoveduje: „Jaz sem nesel težak
jerbas s polja in nisem mogel dalje. Jakec me
sreča in mi pomaga nesti jerbas. u

Tako pripovedujejo otroci drug za družim,
in učitelj pravijo: „Jakec je tedaj res prav po¬
strežen in priljuden deček. On rad pomaga vsa-
cemu, komur le more. Molili bomo zanj, da bi
kmalu ozdravel.“

Vsi otroci so živo ganjeni in nekateri še celo
jokajo. Učitelj molijo, otroci pa za njimi, tako-le:
„Ljubi Bog! prisrčno te prosimo, da bi dal
kmalu ozdraveti našemu dobremu tovarišu .“

Jakec ozdravi in pride zopet v šolo. Vsi otroci
hite k njemu, prijazno ga pozdravljajo in so zelo
veseli.

Dobro delaj vsakikrat,

Vsak imel te bode rad!

B.

Človek.

Otrok sem. Vsak otrok je človek. Človek ima

dušo in telo.

Duše ne vidimo. Z dušo mislimo in čutimo
veselje ali žalost. Z dušo razločujemo, kaj je pravo
ali ni pravo. Duša ima um in pamet. Duša je
neumrjoča.

4*

52

Telo vidimo. Telo je umrjoče. Deli telesa so:
glava, trup in udje. — Na glavi imam lase, čelo,
oči, nos, usta, brado, senci, lica, ušesa. Nad
očmi imam obrvi. Oči zapiram z vejicami.
Z očmi vidim rmeno solnce, modro nebd, pisane
cvetice, zelena polja. Kaj še vidimo? Slepec tega
ne vidi. Revež je. — Z ušesi slišim ljudi govo¬
riti in ptičice peti. Kaj še slišimo? Gluhec ne
sliši. — Z nosom duham cvetice. Vijolica lepo
diši. Kaj še diši? — V ustih imam zobe, jezik
in nebč. Z zobmi jem. Z jezikom govorim in
okušam jedi. Hruška je sladka. Kaj je še sladko?
Zelje je kislo. Kaj je še kislo?

Glava tiči na vratu. Trup ima prsi, hrbet
in trebuh.

Udje so roke in noge. Roka se giblje v
komolcu in rami. Na rokah imam po pet prstov;
ti so: palec, kazalec, sredinec, prstanec in me¬
zinec. Na vsakem prstu je noht. — Noga ima

stegno, koleno, mečo in piščal, peto in stopalo
s petimi prsti.

Na vsem telesu čutim, ali je izba gorka ali
mrzla. Kaj še čutimo?

Jaz vidim, slišim, duham, okušam in čutim
(tipljem). Imam petero čutov: vid, sluh, vonj
(duh), okus in tip.

53

Prsti.

Ta je v vodo pal,

Ta ga je izvlekel,

Ta ga je pa slekel,

Ta ga je na postelj djal,

Ta je pa brž materi povedat tekel.

Ljubi svoje stariše!

Jožek, Nežica in Franček so sedeli skupaj pred hišo.
Pogovarjali so se o očetu in materi. Jožek, starejši brat,
pravi:  * Včeraj so mi oče dali novo knjižico .» Sestra pravi:
«Meni so mati kupili lep robec za god .» Franček pravi :
«Zvečer nam bodo mati dali mleka in kruha.» Potem še
dalje govore, kako dobra sta jim oče in mati. Jožek tudi pri¬
poveduje o sosedovi deklici, ki so ji mati umrli. Vsi se tiho
pogledajo in imajo solzne oči. Franček reče: «Naša mati
ne smejo umreti!» Vsi gredo v hišo in nikjer niso tako
radi, kakor pri ljubih stariših.

Ti otroci so ljubili očeta in mater.

C.

Jed in pijača.

Zjutraj, opdludne in zvečer jem. Kar jemo,
imenujemo jed. Vsak človek potrebuje jedi. Naj¬
večkrat jemo kruh. Kruh se dela iz moke; črn
je ali bel. O božiči pek<5 mati potice, o veliki
noči kolač in pogačo. Tudi jemo juho in mesd.
Juha je zdrava. Meso je tečno. Meso dobivamo

54

pri mesarji. Mesar kolje vole, krave, teleta, ovce,
koze in prašiče. Kakšno meso imamo ? Prašiče
doma koljemo in delamo klobase ter sekamo
slanino. Lovec strelja srne, jelene, zajce, jerebice.
Meso teh živalij imenujemo divjačino. — Z
mesom jemo grah, lečo, zelje, repo, solato; te
jedi so zelenjad. Otroci radi jemo sadje, kakor:
črešnje, hruške, jabolka, češplje, grozdje, orehe in
kostanj.

Pred jedjd in po jedi molimo. Preveč ne
smemo jesti, da ne zbolimo. Prevročih ali pre¬
mrzlih jedil in nezrelega sadja tudi ne jemo, ker
je nezdravo.

Kadar sem žejen, pijem. Kar pijem, je pijača.
Najbolj zdrava pijača je voda. Ce mi je vroče ne
pijem mrzle vode. Mleko je tečna in dobra pijača.
Kdaj pijemo kavo? Odrasli ljudje pij<5 tudi vino
in pivo.

Bodi usmiljen!

Matijček in Milica sta prišla ravno iz šole domčv.
V veži vidita starega moža. Bil je slabo oblečen in ves
se je tresel od mraza.

Siromak ju nagovori: «Usmilita se me, lačen sem;
prosim, dajta mi malo kruha!»

55

Milica: «Pojdite z nama v hišo, da se malo po-
grejete! Danes imamo gorko v hiši.*

Matijček prime siromaka za roko in ga pelje v hišo.
Milica prosi mater: «Ljuba mati, dajte ubožčeku
kaj jesti! Prosil je kruha, dajte mu tudi kaj gorkega!*
Matijček pa stopi k očetu in pravi: «Oče, podarite
siromaku kako ponošeno obuvalo!*

Siromak je dobil vsega dosti, česar mu je bilo treba.
Preden odide, zahvali se, rekoč: «Malokje sem našel
tako milosrčnih otrok, kakor sta vidva. Stotero vama
povrni Bog, kar sta izprosila za me pri dobrih starišihU
Stariše je otročja milosrčnost jako ganila.

Revežem pomagaj rad,

Revež tudi tvoj je brat!

Uganke.

Je belo ko sneg, zeleno ko detelja, rdeče ko kri, otrokom

diši: kak6 se veli? *

'  *

Velik sem kot hiša in majhen kot miš, grenek kot žolč in
vsi ljudje me radi jed6; kdo sem?

*

* *

Če  kvišku vržeš, je belo; če pade na tla, je rmeno. Kaj

ie to?

Č.

Obleka.

Kadar zjutraj vstanem, oblečem se. Na životu
imam srajco. Srajco dela šivilja iz platna. Platno
tke tkalec iz preje. Prejo prede predica iz prediva.

56

Predivo pa tare terica iz lanu. Potem oblečem
hlače, telovnik in suknjo. To obleko dela krojač
iz sukna. Sukno se dela iz volne. — Na noge
obujem nogavice in na te škornje ali čevlje.

v

Škornje in čevlje dela čevljar iz usnja. Usnje dela
usnjar iz kož. — Na glavi imam klobuk ali kapo,
po leti pa slamnik. Klobuke dela klobučar. Po
zimi nosimo plašče in kožuhe.

Obleko mi oskrbujejo stariši. Obleka stane
mnogo. Zaradi tega jo varujem in pazim, da je
ne zamažem in ne raztrgam. Vsako oblačilo je
lepo, da le ni raztrgano ali nesnažno. Ob nedeljah
in praznikih nosim praznično obleko.

Obleka pokriva in greje telč. Trebuh in noge
moram po zimi gorko oblačiti, da ne zbolim.
Tudi po snegu in po vodi ne hodim, da mi ne
pride mokrota v čevlje.

Naštejte moška oblačila!

Katera so ženska oblačila?

Golobček.

Golobček, čedna stvarica!

Vsak ljubi te in rad ima.

Mi bomo tudi, kakor ti,

Prav pridni, čedni vsi!

57

Golobček, krotka stvarica!

Vsak ljubi te in rad ima.

Mi bomo tudi, kakor ti,

Prijasni s vsemi in krotki.

Poslušaj dober svet!

Matej je bil poslušen deček. Igral se je nekega po¬
mladanskega dne z druzimi otroki na travniku, kjer je bil
ravno sneg skopnel. Vsi skačejo semtertja, dokler ni bilo
vsem zelo vroče. Slečejo tedaj suknjiče in se klade.

Mimo pride star mož in opominja otroke, da naj ne
bodo slečeni, da se ne premrazijo in ne zbole. Svojeglavni
otroci se še ne zmenijo za dober svet starega moža in se
igrajo do večera na trati. Samo Matej hitro sluša, obleče
suknjico in gre domov.

Kmalu potem zboli več teh otrok; dolgo morajo bolni
ležati. Matej pa je bil zdrav in vesel, kakor poprej.

Uganka.

Kdo ima iz samih šivank suknjo?

D.

Stanovanje.

Človek potrebuje stanovanja. Če gre dež ali
sneg, sem v hiši pod streho. Po zimi se grejem
v gorki hiši. Po noči spim v hiši. Hiša je zidana
ali lesena. Skozi vrata hodim v vežo, iz veže

58

skozi duri v sobo ali kuhinjo in po stopnicah
v klet ali v prvo nadstropje in pod strešje.
Streha pokriva hišo. Na strehi je dimnik.

V sobi bivamo po dnevi in po noči. Tla,
strop, stene, okna, vrata in peč so deli sobe.
V sobi je miza; pri mizi so stoli ali klopi.
Pri steni stoji postelja in predalnik za obleko.
Obleka se tudi v skrinji hrani. Na steni visi
ura, podobe in zrcalo. Mati skrbe, da je soba
in vsa hišna oprava snažna. V sobi in v vseh
hišnih prostorih mora biti zdrav zrak. Zato vsak
dan odpiramo okna in vrata.

V kuhinji je ognjišče. Na ognjišči kuhajo
mati jedi. Škaf, korec, lonec, ponev, skleda,
kuhalnica, burklje, sklednik in žličnjak so ku¬
hinjsko orodje. Kuhane jedi nosijo mati na mizo.
Miza je pogrnjena s prtom. Na prtu so krožniki,
žlice, vilice in noži.

Hišo zidajo zidarji. Ostrešje stavijo tesarji.
Mizar izdeluje hišno opravo. Ključavničar obkuje
okna in vrata. Steklar reže šipe in jih vdeluje
v okna.

59

Petelinov klic.

Kikiriki !

Brž otroci ustanite,

Se umite in molite;

Ta, ki dolgo spi,

Pač nič vreden ni,

Kikiriki !

Kikiriki!

Knjige brž v roke vzemite,
Marno, pridno se učite;
Kdor se mlad uči,

Kruha dosf dobi,

Kikiriki!

Kikiriki!

V šolo le hodite radi,
Dokler ste še čvrsti, mladi;
Kdor rad poleži,

Solo zamudi,

Kikiriki!

Uganke.

Šviga, švaga čez dva praga. Kaj je to?

*

* *

Kdo svojo hišo vedno s sebdj nosi?

Luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži. Kaj je to?

60

E.

Družina in človeška doba.

Veseli god.

Nekega popoludne vprašajo gospod učitelj
Matij čka: «Kaj si danes tako vesel ?» Matij ček

odgovori: «Naš ded (stari oče) obhajajo danes

svoj god. Jaz, moj brat Lovro in sestrica Milica
smo se veselili že davno tega dne. Zjutraj smo
na vse zgodaj vstali in se praznično oblekli. Oče
in mati so nas naučili prav lepih voščil. Prišli
so tudi stric in teta in so s seboj pripeljali
mojega odraslega bratranca Jožeta in sestričino
Ano. Ko je bila vsa družina zbrana, šli smo
s sorodniki vred dedu voščit. Jaz in Lovro sva
bila prva. Babica pa so nesli malo Milico. Jaz
in bratec stopiva pred deda in vsak pove svoje
voščilo. Jaz sem voščil:

Zdrave, srečne Vas ohrani
Večni Oče in Gospod!

Vseh naj Vas nadlog obrani
In naj spremlja Vas povsod!

To otrok Vam vošči vdani
Danes za veseli god.

61

Moj manjši bratec Lovro pa

Naj Bog s srečo Vas obsuje,

Zdravje, mir Vam podeli,

Vse, kar srce poželjuje,

Naj Vam da v obilnosti.

Mala Milica jim je podala lep šopek cvetic.
Potem so voščili moji ljubi stariši in sorodniki.

Ko so naš stari oče videli, da jih imamo
vnuki, stariši in sorodniki tako radi, bili so tako
veseli, da so od veselja jokali. Opoludne so ostali
tudi sorodniki pri kosilu. Vsi smo bili prav veseli.»

Učitelj na to reko: «Prav lepo ste storili in
pokazali, da ste svojemu dedu hvaležni in da jih
spoštujete. Ded in babica sta starčka. Vsacega
starega človeka moramo spoštovati. Tvoj oče in
stric še nista tako stara; sta moža. Mati in teta
pa sta ženi. Odrasli bratranec Jože je mladenič
in sestričina Ana je devica. Ti in tvoj bratec
Lovro sta dečka; Milica je pa deklica.

Otroci, spoštujte in ubogajte vsacega odraslega
in izkušenega človeka, posebno pa svoje stariše!
Dajo vam vse, česar potrebujete: jed, obleko in
stanovanje. Kdor nema očeta in matere je sirota. »

• Uganka.

Kdo hodi zjutraj po štirih, opdludne po dveh in zvečer po treh?

62

F.

Cerkev.

Nedelja.

Franček pripoveduje v šoli: «Včeraj je bila
nedelja. Ko smo vstali, rekli so oče: Danes ne
bomo delali; počivali bomo, ker je Gospodov dan.
Mati so nam daji vsem praznično obleko. Zvonovi
so zapeli, in šli smo s stariši v cerkev. Cerkev
je najlepše poslopje v vasi. Od daleč se že vidi
zvonik, na katerem je cerkvena ura. Vrh zvo¬
nika je križ. Pokazali so nam oče tudi strelo¬
vod na zvoniku. Skozi line se vidijo zvonovi.

V cerkev smo šli skozi velika vrata. Nad vrati
je naslikano Božje oko. Pri vratih je kropilnik
z blagoslovljeno vodč. Na jedni strani je krstni
kamen. Oče so me peljali po sredi cerkve pred
veliki oltar. V oltarji je velika svetnikova po¬
doba. Na oltarji je cerkovnik prižgal sveče,
katere so v lepih, visokih svetilnikih. Duhovnik
pridejo iz žagrada v lepem mašnem oblačilu.

V rokah neso kelih. Maša se prične. Zadaj na
vzvišenem koru zabuče orgle in pevci zapojo.
Vse ljudstvo je molilo in nikdo se ni oziral po
cerkvi. Duhovnik so šli tudi na prižnico in so

63

nam veliko lepega povedali o preljubem Bogu.
Konec maše so odprli tabernakelj in so iz njega
vzeli zlato monštranco, s katero so nam dali
blagoslov. Iz cerkve grede so nam pokazali oče
na pokopališči spomenik naših pradedov.

Doma so me oče pohvalili, da sem se v cerkvi
lepo vedel. Popoludne smo šli h krščanskemu
nauku in litanijam.»

Gospod učitelj pravijo na to: «• Cerkev je hiša
Božja. Kadar ste v cerkvi, govorite z Bogom.
Hodite radi v cerkev!»

Zvonček.

l.

Ob zori zvonček poje:

Bim bom bim bom bim bom,
Molitve molim svoje,

Na delo hitel bom.

2 .

Ob osmih v cerkev vabi:
Bim bom bim bom bim bom,
Opotdne pa ne žabi
Vabiti me na dom.

3 .

Zvoni „Marijo zdravo":

Bim bom bim bom bim bom,
Zdaj trud in delo mine,
Spočil se jaz tud’ bom.

4 .

Preglasno poje časi:

Bim bom bim bom bim bom
Veselje se nam glasi,

Tud’ jaz vesel naj bom.

5 .

Le kadar mrtvim klenka:
Bim bom bim bom bim bom,
Takrat je pesem grenka,

Pa kliče v večni dom.

64

Bog vse vidi.

«Oče, kaj pa pomeni oko na cerkvenih vratih?»
vpraša sin očeta iz cerkve grede. «To kaže, da Bog
vse vidi in vse ve,» pravijo oče. «On nas gleda doma
in v cerkvi, po noči in po dnevi, v temi in na svitlem.
V zemljo, v globoko jamo vidi Božje oko. Tudi v po¬
stelji, kjer ležiš, ne moreš se skriti Bogu. Bog vse vidi.
Bog nam je dal dušo in telo, torej nam vidi v srce.
On ve, kaj mislimo in želimo. Bog vse ve.»

Tako lepo so oče učili sina. Sin si pa to tudi
dobro zapomni in nikoli ne pozabi, da Bog vse vidi in
vse ve.

Bog vse vidi in vse ve,

Hrani čisto mu srce!

Uganka.

Kdo pride prvi v cerkev?

G.

Vas.

Kraj, kjer je več hiš skupaj, imenujemo vas.
vasi prebivajo večjidel kmetje ali poljedelci;
oni obdelujejo polje in rede živino. Hiše so zidane
ali lesene. Pri vsaki hiši je še hlev za domače
živali in skedenj Zraven hleva je svinjak in

65

gnojišče. Poslopja so pokrita s slamo, deskami
ali opeko. Skozi vas je cesta. Hiše stoje v dveh
vrstah ob cesti. Pri hišah so majhne zagrade
za zelenjad in sadni vrt. Sredi vasi stoji cerkev
in pred cerkvijo košata lipa. Blizo cerkve je zi¬
dana šola. Skozi vas teče tudi mali potok. Pri
potoku je mlin, v katerem nam mlinar melje žito.

v

Okoli vasi so polja in travniki. Se dalje
proč pa so gozdi, griči in gore.

Kako se imenuje vas, v kateri stoji hiša
tvojih starišev? Imenuj sosedne vasi!

Kmet.

Pred vrtom z drevjem zasajenim preljubo hišico imam,
obdana s poljem je rmenim, za dom gosposki je ne dam.

Na vrtu z drevjem zasajenim prezlahtno sadje mi zori,
na bližnjem polji pa rmenem se zlato klasje mi blišči.

Zeleni travniki dajejo mi klajo za živinico, vinogradi
mi pa nesejo prav sladko vinsko kapljico.

0 zgodnji zariji grem na delo, pozdravljajo me vse
stvari, tu delam pridno in veselo, če tudi čelo se poti.

Če v gozdu sem, če sem na polji, če or jem, sejem, če
kosim, mi delo vsako je po volji, hvaležno Stvarnika
častim.

Abecednik.

5

66

Uljudni dečki.

Popotnik gre skozi vas. Več otrok se igra na potu.
Ko tujec bliže pride, umaknejo se otroci na desno in
levo, odkrijejo se in prijazno reko: „Dober večer!“ „Bog
daj,“ pravi popotnik in gre dalje. Kar se obrne in
vpraša: „Kateri pot drži v mesto?“ Otroci odgovore
glasno: „Desni pot!“ Jeden pa še gre za popotnikom in
ga spremi do vrh hribca, kjer mu natanko pokaže pravi
pot v mesto.

Ti otroci so bili uljudni.

H.

Mesto.

Semen.

Lenčika je večkrat mater prosila, da bi jo
jedenkrat vzeli s sebdj v mesto. V bližnjem mestu
je bil semen. Ker je bila pridna, storili so ji
mati to veselje. Zjutraj zgodaj so naložili poln
jerbas sadja in nekoliko masla ter so ga šli z
Lenčiko po veliki cesti v mesto prodajat. Proti
večeru prideta domov, in Lenčika pripoveduje
bratcu:

«V mestu je veliko veliko hiš. Vse hiše stoje
v dolgih vrstah. Visoke so in lepo zidane. Med
vrstami so široke in gladke ceste in ulice. Po

67

cestah so drdrali vozovi in lepe kočije; nikoli
še nisem videla takih. Tudi več cerkev sem vi¬
dela v mestu. Na širokem prostoru, ki se trg
imenuje, bila je velika množica kmetskih ljudij.
Prodajali so živino, meso, žito, mrvo, zelenjad,
mleko, maslo in še veliko druzih pridelkov. Tam
sva tudi z materjo prodajali sadje in maslo. Roko¬
delci, kakor: mizarji, kolarji, kovači, klučavničarji,
vrvarji, usnjarji in drugi so imeli svoje izdelke
na trgu. Videla sem tu veliko gospode. Mati so
rekli, da so to uradniki in drugi bogati meščanje
in njihove gospe. V hišah na trgu je veliko
prodajalnic, kjer trgovci prodajajo blago za
obleko. V drugih zopet prodajajo kavo, sladkčr,
riž, fige in drugo blago za živež. Opoludne so
me mati peljali v gostilno, kjer sva dobili dobre
juhe. Ko prideva iz gostilne, zaslišim močno ropo¬
tanje. Mati pravijo: «Boben poje, vojaki gredo!»
Po trgu pride mnogo vojakov. Vsi so bili jednako
oblečeni in puške so imeli na rami. Pred njimi
so šli častniki in so jih peljali v vojašnico.
Šla sem z materjo tudi v lekarno. Tam jim je
lekarnik prodal zdravilo, katero jim je ukazal
zdravnik kupiti za našega bolnega hlapca. Iz

5 *

68

mesta grede sva šli mimo velike 1)6111106 in skozi
drevored proti domu. Jako lepo je v mestu.

Ljubi bratec, prosi očeta, da te tudi vzamejo
v mesto s seboj!»

Bratec teče k očetu in prosi; «Oče! ali bom
šel jedenkrat z vami v mesto?» Oče reko: «Ce

se boš rad učil, peljal boš z menoj našo kravo
lisko v mesto na semen prodajat.»

/.

Domače živali.

v

Živali, katere doma redimo, so domače živali.
Konj, osel, govedo (krava, vol, tele), ovca, koza,
prašič, pes in mačka so štirinogate domače živali.

Kokoš, petelin, puran, golob, gos, raca in
pav so domače ptice.

Konj vleče voz in nosi jezdeca. Osel nosi
tovor. Krava in koza nam dajeta sladko mleko.
Vol vlači plug. Ovca nam daje meso in volno,
prašič pa slanino in mesd za klobase. Pes varuje
hišo. Mačka lovi mi ši.

Kokoš nese jajca. Petelin nas kliče rano na
delo. Vse domače ptice nam koristijo z mesom
in perjem.

69

Mlado jagnje.

jr

ma/m/a

veh

t/fai

ace d /mr&euci

i/mJii

•ni €-n fit 2

/ra/i

.ie 'lir//.

70

J.

Vrt.

Lizika prinese v šolo lep šopek pomladanskih
cvetic. Učitelj jo vprašajo: «Kje si dobila te zale
cvetice ?»

Lizika:  «Mati so mi jih davi natrgali na
našem vrtu. Vrt imamo za hišo. Na jednem konci
vrta so gredice, kamor mati spomladi, ko sneg
skopni, nasejejo zelje, solato, peteršilj, česen,
čebulo, fižol, peso, repo, grah, redkev, kumare,
korenje in drugo zelenjad. Jedna gredica je tudi
moja. Tam imam lilije, potonike, nageljne, rož¬
marin, rdeče rože, modre vijolice, tulipane in
druge cvetice. Zraven moje gredice je gredica
mojega starejšega brata. Tam mu rasto mlada
drevesca. Med gredicami so steze. Sredi vrta je
vodnjak, da prilivamo o suši rastlinam. Ded imajo
tudi čebelnjak na vrtu.

Večji del vrta pa je nasajen s sadnim drev¬
jem. Tam rasto: črešnje, češplje, slive, jablane
in hruške. Ob plotu raste grozdjiče in vinska
trta. Oče trebijo vsako pomlad sadno drevje in
pokončajo škodljive gosenice. Tudi veliko ptičic

71

nam prepeva na vrtu in uničuje po drevji škod¬
ljive mrčese.»

Učitelj:  «Kako pa privabite koristne ptičice,
da jih imate toliko na vrtu?»

Lizika:  «Po zimi, ko je vse s snegom

pokrito, natresemo jim za hišo zrnja, da ne pogi¬
nejo lakote; zato vse leto ostanejo pri nas.»

Učitelj:  «Prav je tako! Delajte tako, kakor
pridna Lizika, in imeli bodete po vrtih veliko
ptičic in obilno sadja. ■»

Odkritosrčni Ivan.

Mati sede z Ivanom o mraku v hiši. Oče pridejo
z vrta v hišo.

Oče: «Kaj sem videl na vrtu! Mlada drevesca mi
je nekdo oškodoval.»

Mati:  «Kdo je li to storil?»

Oče:  «Ivan, ali si ti koga videl na vrtu?*

Ivan:  «0h, ljubi oče! Jaz sem bil na vrtu in sem
to škodo naredil. Odpustite mi. saj nikoli več ne bom
kaj tacega storil!*

Oče:  «Bodi za sedaj, ker si odkritosrčno povedal,
da si ti to storil!*

Odkritosrčno dolg spoznaj,

Nikoli nič se ne zlagaj.

72

Ptica in deček.

l.

Kdo te ptiček mali
Peti je učil,

Kje si tako lepe
Pesmice dobil?

3 .

Kje li ta stanuje,
Da poiščem ga,

Da jednakih pesmi
Tudi meni da?

2 .

„Kdo učil me petja
Rad bi deček znal?
Male moje pesmi
Mi je stvarnik dal.“

4 .

„V dobrem srcu biva.
Ljubi deček ti,
Dobremu otroku
Pesmi podeli."

Uganke.

Katera glava nima lic?

*

* *

Koliko grahov gre v jeden lonec?

*

# *

Kdaj kmet repo seje?

K.

Polje in travnik.

Okoli vasij, trgov in mest so lepa polja in
zeleni travniki. Na polji so njive. Kmet orje

njivo s plugom. Na njivo seje pšenico, rž, ječ¬

men, proso, ajdo, oves in lan. Tudi sadi krom¬
pir in koruzo. Posejano njivo povlači z brano.
Iz semena vzraste lepo žito. Plevice je oplevejo.
Po letu žito dozori. Ženjice je požanjejo s srpi

73

in zvežejo v snope. Hlapci nalože snopovje na
vozove in zvozijo v kozolec. Suho snopovje
mlatiči omlatijo v skednji s cepi. Zrnje očistijo
slame in plev in je znosijo v žitnico. Žito
zmelje mlinar v moko in otrobe.

Po travnikih raste trava. Kosci jo pokose
s koso. Grabljevke jo pograbijo z grabljami.
Sen<5 in otavo nalože z vilami na vozove in
zvozijo na hlev. Po polji in travnikih raste veliko
cvetic. Imenujte nekatere!

Tudi živali, kakor: zajec, krt, miš, jež, —
škrjanec, senica, krokar, gaščerica, belouška,
žabe, metulji in veliko druzih živi po polji in
travnikih.

Katera orodja potrebuje kmet na polji?

Cvetice.

Mihec se ustavi pred rožnim grmom in reče svojima
sestricama:  «Pač je roža najlepša cvetica!» Marica zavrne:

« Saj je lilija ravno tako lepa, kakor roža. Meni obe najbolj
dopadata.t' Anica pa reče:  «Kaj še? vijolice so najlepše!
Ali jih nismo spomladi najrajše trgali?»

Mati, ki so ta razgovor poslušali, reko:  « Vse tri cve¬
tice, o katerih se pogovarjate, so lepe podobe treh prav lepih
čednostij. Modra vijolica je podoba ponižnosti; bela lilija

74

je podoba nedolžnosti in rdeča roza vas spominja dobrote
sred, ter vam pravi: «Srce vaše naj gori v ljubezni do pre¬
dobrega nebeškega Očeta .»

Ponižnost, nedolžnost, dobrota sred
Med vsemi bogastvi še največ velja.

Ženjica.

1. ) Pšenica je zrela in klasje polno, jaz srp bom vihtela z
veselo roko.

2. ) In venkaj na polje pred dnevom hitim in dobre sem
volje, ko žet’ se učim.

3. ) Ko srp moj zapoje, mi reže ko strup in pesmica moja
oživlja mi up.

4. ) Pod srpom podira se klasje težko, zastonj se upira in
maje z glavo.

5. ) Ženjica sem pridna, za klasje skrbim, in ko je požeto
Boga počastim.

Uganka.

Štirje se po vasi gonijo, pa di'ug druzega ne vjame; kdo so ti?

L.

Gozd.

Če gremo črez polje in travnike, pridemo v
gozd. Tu so drugačna drevesa, kakor na vrtu.
To drevje nema sadja. Grozdna drevesa so:
smreka, jelka in bor. Namesto listja imajo
igle. Bukev, hrast, lipa, topol in breza pa so
listnata drevesa. Drvar naseka iz tega drevja

75

drv za kurjavo. Ogljar dela kope in žge oglje.
Tesar teše bruna za ostrešje in žagar žaga
deske. V gozdu raste tudi brinje, malinjak,
leska in drugo grmovje. Na solnčnatih krajih so
črne in rdeče jagode in druge rastline.

Veverica je gozdna žival. Še veliko druzih
živalij živi po gozdih, kakor: srna, lisica, jazbec,
medved in volk. Ščinkovec, strnad, kos, pe¬
nica, lišček in kukavica oživljajo gozd s svojim
petjem. Svoja gnezda imajo v grmovji in po
drevji. Gnezd ne smem razdirati. Sova leta po
noči na lov in vpije: uhu! Iz gozda prileti tudi
jastreb kuretnino krast. Po skalnatih robovih
greje se gaščerica in strupeni gad.

Hvaležna Ančika.

Ančika sedi neki poletni dan pred hišnimi durmi in
misli na svoje ljube stariše. Premišljuje, kaj so ji še vse
dali in ji še dajejo: živež, obleko in dokaj druzih rečij. Tudi
se spominja, kako so ji prijazni in jo imajo radi, če je
pridna in jih rada uboga. Misli si: < Stariši mi dajo vsak
dan toliko dobrega; kaj bi jim li jaz dati mogla?* Spomni
se, da je videla pod bližnjim liribcem pred dvema dnevoma
na pol zrele jagode. K materi gre v hišo in pravi:  «Ljuba
mati, prosim, pustite me tje-le pod hrib; grem nehaj iskat,

76

lcmalu se vrnem.* Mati ji dovolijo. Ančika gre pod hrib in
natrga dva lepa šopka jagod, ter gre veselo domov.

Oče in mati sta ravno pred hišo, ko Ančika pride
izpod hriba. K njima stopi in pravi:  « Oče, mati! nekaj
sem vama prinesla!* in da jima vsakemu šopek rdečih jagod.

Ančika je bila svojim starišem hvaležna. Hvaležno
srce je ljubo Bogu in ljudem.

Ptica.

l.

Oj, deček hudobni!

Zakaj me loviš
Ter v kleto me tesno
Zapreti želiš?

2 .

Če perje in petje
Ti moje je všeč,

Na prostem me pusti,
Ne lovi me več!

3 .

4 .

Na prostem mi perje
Lepo je svitlo
In petje mileje
Ko v kletki bi Vlo.

Ti tudi na prostem
Najbolj si vesel,
Zaprt pa bi v ječi
Gotovo ne pel.

Če sebi le dobro
In srečo želiš,

Glej, drugim da tudi
Le dobro storiš!

Uganka.

Spomladi dišim, po letu hladim, jeseni redim, po zimi gorim.
Kaj je to?

77

M.

Voda.

Voda je tekoča. Izvira v studencih., teče v
potokih in rekah črez travnike, gozde, vasi in
mesta. Stoječa voda je v ribniku, jezeru in v
velikem morji. Reke se stekajo v morje. V vaseh
in mestih so črez potoke in reke brvi in mo¬
stovi. Kjer ni vode, izkopljejo vodnjake. Pri
vodi je mlin in žaga. Nad mlinom je jez. Jez
obrača vodo na kolesa, da more mlinar mleti.
Voda goni tudi fužine. Na potoku pere perica
perilo in usnjar izmiva kože. Ribič lovi v vodi
s trnkom ali z mrežo ribe in rake. Po vodi pla¬
vajo gosi in race. V lužah in ribnikih regljajo
žabe. Po vodi se vozimo s čolnom. Po morji
vozijo mornarji blago in ljudi v ladijah in paro-
brodih v dalnje kraje. Po zimi voda zmrzne,
naredi se led.

Voda je potrebna ljudem, živalim in rastlinam.
Vodo pijemo. Z vodo se umivamo. Vodo potre¬
bujemo pri kuhi. Po letu se kopljemo v vodi.
Kadar nastane požar, gasimo ogenj z vodo.

Če mi je vroče, ne smem piti mrzle vode.

Katere potoke, reke in jezera poznate?

78

Mlin.

1. ) Ropoče mlin v dolu nad bistro vodo: klip, klop!

Da daleč okoli se sliši kolo: klip, klop!

In v mlinu pa noč in dan mlinar budi
In z belo nas moko on vse preskrbi.

2. ) Kolesa vrte se in kamne ženo: klip, klop!

Pšenico da zmeljejo v moko drobno: klip, klop!

Kaj mati potem pa iz moke store,

Zapomni si dete in dobro to ve.

3. ) Če mnogo jeseni da zrna polje: klip, klop!

Vesela potem se kolesa vrte: klip, klop!

Če polje nebeški Bog blagoslovi,

Se sile in lakote bati nam ni.

Bučelica in golobček.

j Bučelica pade v vodico. Golobček to vidi. Hitro od¬
trga s kljunom peresce od vejice in je spusti v vodico. Bu¬
čelica srečno doseže peresce in priplava ž njim iz vodice.
Golobček zopet sede na drevo. Mimo pride lovec in ugleda
golobčka na drevesu. Hitro vzame puško z rame, pomeri in
hoče vstreliti. Bučelica pa pribrenči in piči lovca v roko.
Lovcu roka omahne, puška poči v stran in golobček zleti
vesel z drevesa.

Otroci! ta drobna živalica naj vas uči hvaležnosti
do svojih dobrotnikov!

Uganka.

Bratec na bratci stoji,

Zobljeta zrna jedi.

Jeden jih mane,

Drug’ se ne gane.

79

N.

Zemlja in zrak.

Na zemlji vidimo vrte, pola, travnike in
gozde. Zemlja je ravna ali gorata, torej vidimo
ravnine, hribe, gore in doline. Po dolinah tekd
potoki in reke.

Ljudje prebivajo po vaseh, trgih in mestih.
Od vasij do vasij so pota in ceste. Živali žive
pri hišah, na polji in v gozdu, plavajo po vodi
in letajo po zraku.

Kjer je rodovitna prst, je veliko rastlin. Iz
zemlje kopljejo rudarji premog in različne rude.
Iz rud se dobiva železo, svinec, živo srebro,
baker in druge kovine. Kamenje in apno rabi
zidar. Kaj dela zidar? Iz ilovice dela opekar
opeko in lončar lonce in sklede. Cernu nam
je opeka?

Povsod na zemlji je zrak. Zraka ne vidimo
ah čutimo ga, kadar je veter. Zrak dihamo.
Brez zraka bi ne mogli živeti. V zraku vidimo
meglo in oblake. Iz oblakov Bog pošilja dež.
Dež oživlja rastline. Ob hudi uri šviga blisk in
bobni grom. Potem se vlije ploha. Včasih pa

80

pada celo toča in uniči žito na polji. Po zimi
gre sneg in pokrije vso zemljo.

Na modrem nebu vidimo po dnevi svitlo
solnce. Solnce razsvetljuje in ogreva zemljo. Po
noči nam sveti bleda luna ali mesec in brez¬

številna množica zvezd. Kako lepa je vsa pri¬

roda!

Snežec.

Snežec beli vse pobeli
Čez dolino in goro,
Čista njega je belina,
Še čistejša kot srebro.

Kakor snežec čisto beli
Vsi bodimo zmiraj mi,

V djanji in na duši celi
Polni lepih čednosti.

Uganki.

O grdem vremenu se sprehajam, o lepem v kotu ležim.

*

* *

Ce prideneš, manjše je; če odvzameš, večje je. Kaj je to?

Kje je ljubi Bog doma?

Tomaž: «Kje biva ljubi Bog, o katerem ste mi
že toliko pripovedovali?*

Mati:  «Ljubi Bog biva v nebesih, pa je tudi pri
nas na zemlji. On nas ima vse rad in vsi smo njegovi
otroci.*

Tomaž:  «Ali sem tudi jaz njegov otrok?*

Mati:  «Tudi ti si njegov otrok; on ima tudi
tebe rad *

Tomaž:  «Ali moremo videti Boga?»

81

Mati: «Boga ne moremo videti. On je duh in je
neviden.»

Tomaž:  «Ali Bog ve, kaj se godi na svetu?»

Mati:  «Bog vse ve, tudi to, kar misliš.»

Tomaž:  «Ali Boga veseli, če se jaz pridno učim?»

Mati:  «To ga jako veseli.»

Tomaž:  «Ali je Bogu všeč, če vas in očeta rad
ubogam »?

Mati:  «Všeč mu je, všeč; to je tudi zapovedal.»

Tomaž:  «Mati, jaz vas bom vedno rad ubogal in
tudi očeta, da me bo Bog rad imel.»

Mati:  «Vselej delaj tako, ljubi sinek, in sam boš
vesel in oče, jaz in ljubi Bog bodemo imeli veselje s
teb(3j.»

O.

Čas.

Kadar solnce vzhaja, jutro je. Zjutraj zgo¬
daj vstanem, oblečem se, umijem, počešem in
molim jutranjo molitev. Mati mi dajo zajutrek.
Ura na steni kaže, kdaj je čas iti v šolo. Kadar
solnce stoji' najviše, je pčludne. Ura bije dvanajst
in zvoni poludne. Popoludne gre solnce vedno
niže in zahaja zvečer za gore. Mrači se in na¬
stane noč. Zvečer večerjam, molim večerno mo¬
litev in grem spat. Kadar kaže po noči ura dva¬
najst, je polunoči.

Abecednik.

6

82

Dan ima štirindvajset ur. Sedem dnij je
jeden teden. Dnevi tedna so: nedelja, ponedeljek,
torek, sreda, četrtek, petek in sobota.

Štirje tedni so mesec. Dvanajst mesecev je
leto. Meseci so: prosinec (januar), svečan

(februar), sušeč (marc), mali traven (april),
veliki traven (maj), rožnik (junij), mali srpan
(julij), veliki srpan (avgust), kimovec (september),
vinotok (oktober), listopad (november), gruden
(december).

Leto ima štiri letne čase: pomlad, poletje,
jesen in zimo.

Uganka,

Katera ura nema kol6s?

Lahko noč!

Lahko noč! Daj nam Bog svojo pomoč!

Ker smo delo dokončali, da bi tudi sladko spali.

Trud in delo je zdaj proč, lahko noč!

Letni časi.

Prvi letni čas je pomlad. Solnce sije gorko z
vedrega neba. Polje zeleni, drevje cvete, gozdi in trav¬
niki dobivajo zeleno obleko. Po tratah cveto pisane
cvetice, po logih pojo drobne ptice, po vodi švigajo
gibčne ribe. Vsaka stvar se veseli krasne pomladi. Tudi
otroci skačejo po vrtu in trgajo lepe cvetice.

83

Drugi letni čas je poletje. Po letu zori žito na
polji, sadje po vrtih; poletje daje starim in mladim rdeče
črešnje, rmene slive, sladke hruške in drugo sadje.

Tretji letni čas je jesen. Jeseni se veseli kmet in
gospdd. Kmetje so veseli rmenega žita; otrokom je
všeč sladko grozdje in drugo sadje. Jesen napolni kme¬
tom skednje in shrambe.

Četrti letni čas je zima. Po zimi počiva priroda.
Zemlja dobi belo odejo, sneg pokrije hribe in doline.
Mrzel veter piše, in po oknih rastejo ledene cvetice.
Kmet počiva v topli izbi in vesel pričakuje ljube pomladi.

Uganka.

Hrast ima dvanajst vej; na vsaki veji so štiri gnezda; v
vsakem gnezdu je po sedem mladih ptičev, in vsakemu ptiču je
drugače ime. Kaj je to?

*

*• *

1. ) Jablane, hruške, in druge eepe cepi v mladosti za
stare zobe!

2. ) Bolj ko bo pridna po zimi prediea, delj bo rožljala pod
palcem petica.

3. ) Priroda jeseni pretrudna zaspi, zato se spomladi vesela

zbudi.

P.

Šolske postave.

1. ) Hodi v šolo redno, mirno in o pravem času!

2. ) Bodi čedno in spodobno oblečen!

3. ) Nosi s seboj samo potrebne reči in priprave!

4. ) Vse svoje predstojnike in učitelje uljudno pozdravljaj,
spoštuj jih in bodi jim pokoren!

84

5. ) V šoli hodi tiho in mirno na odkazani prostor in ne
poškoduj ničesar!

6. ) Pri uku glej na učitelja in na delo; bodi pazen;
govori samo, kadar si vprašan in vselej lepoglasno in pravilno!

7. ) Govori resnico, bodi poštčn, miroljuben in postrežen!

8. ) Hodi mirno iz šole in nikjer ne razgrajaj!

9. ) Svoje naloge izdeluj pridno in o pravem času!

10.) Čislaj božja dela v prirodi in ne trpinči nikoli nobene
živali!

Cesarska pesem.

Bog ohrani, Bog obvari
Nam cesarja, Avstrijo!

Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!

Branimo Mu krono dedno
Zoper vse sovražnike:

S Habsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije!

Za dolžnčst in za pravico
Vsak pošteno, zvesto stoj!

Če bo treba, pa desnico
S srčnim upom dvigni v boj!
Naša vojska iz viharja
Prišla še brez slave ni:

Vse za dom in za cesarja,

Za cesarja blago, kri!

t

Meč vojščaka naj varuje,
Kar si pridnost zadoU;
Bistri duh pa premaguje
Z umetnijo, znanostmi:
Slava naj deželi klije,
Blagor hod’ pri nas domd
Vsa, kar solnee je obsije,
Cveti mirna Avstrija!

Trdno dajmo se skleniti:
Sloga pravo moč rodi;

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
Nas do cilja enega:

Živi Cesar, domovina,

Večna bode Avstrija!

In s cesarjem zaročnica
Jedne misli in krvi,

Vlada milo cesarica
Polna dušne žlahtnosti.
Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabeti,

Celi hiši Habsburški!

86

Voščilo.

SS/S.

>/

^ AJm/sate/

/JJ/vA/ J/mr Jr m/zs Jaa^ rsJa/zza//

c/?/ma /  msz^ A/m/^/J/ /x/ Ama/zJnzm/
sssm/^J^rm/ /isjs/f-tsms, sxzzs/aa^zzm^/r,
/zJra^rna m/ Jrezzr. /^a/yma A/m/
ArJmr, sAs A/ms /mJmar m/s J/Jan/ A
J//s/rnr zs?/ j/Jyš, Amiws /Ar Ja/A/m/
zmn/zJ^er Js^jz/  /Ar AAmr JzaAms j/ir-
Jaza/, Ja/A sJAArz,Arm/s Jaz J^u/r srn/
^tzAAms

/J"

S z? / . ■

jzm

Ztdhz//?

/marcas

JM.