Cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru Cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru Ponatisk („Izvestja Muz. društva za Kranjsko" 1909, štev. 3.) S šestimi tablami. V LJUBLJANI 1909. Tisk J, Blasnika nasled. v Ljubljani. Oi>00 1. Zgodovinski podatki. Ob spodnji strani bohinjskega jezera, kjer se iz njegovega temnega naročja izvija bistra Savica, stoji stara gotska cerkvica sv. Janeza, podružnica župnije Srednja Vas. Ta stavba je med vsemi bohinjskimi cerkvami najzanimivejša. — Že njena lega je zelo značilna. Zidana je na geografskem središču Bohinja, kjer se stekata srednjevaška in bistriška dolina in se odpira proti zapadu prost pogled preko jezerske gladine tje do gorskih sten in strmega slapa Savice. Ljudje imajo cerkev sv. Janeza za najstarejšo v Bohinju in pravijo, da so tu najpreje ljudi krščevali. Sv. Janez Krstnik, čegar ime nosi, je bil res pogosto patron krstnih cerkva, toda posvečevali so mu tudi druge cerkve, ki so stale ob rekah ali jezerih. Staroslovenski grobovi, ki so se našli v gornji dolini, pričajo, da je bil Bohinj že v 8. in 9. stoletju naseljen od naših pradedov. Tedaj je morda prvim misijonarjem, ki so došli v ta oddaljeni kraj, za krščevanje res služila kapela sv. Janeza ob jezeru, ki je pa izprva skoraj gotovo bila lesena, kakor večina naših cerkva v zgodnjem srednjem veku. Toda zgodovinsko dokazati tega ne bode lahko mogoče. Prve zanesljive podatke o Bohinju imamo šele iz 11. in 12. stoletja. Tedaj so si delili posest v Bohinju razni plemiči, katere je pa vedno bolj izpodrivala posestnica blejskega gospodstva, briksenška škofija. Leta 1061. je mejni grof Ulrik podaril škofu Altvvinu vas Bistrico („villam Fiustriza"). Od tu se je z darili in nakupi briksenška posest vedno bolj širila. Nekaj desetletij pozneje je kupil briksenški škof Hugo od plemiča Konrada „posestvo Bohinj" („praedium Vochina nomine") za 120 funtov in to zemljišče leta 1120. podelil plemiču Dietmaru z namenom, da tamkaj ustanovi benediktinski samostan 1 ). Toda do izvršitve tega načrta ni prišlo. »Posestvo Bohinj", ki je bilo v začetku 12. stoletja lastnina briksenške cerkve, pa ni obsegalo vse sedanje bohinjske doline, ampak ■) Schumi: Urkunden und Regestenbuch des Herzogthumes Krain I, str. 48 in 82. 1 * 4 le en del, menda oni kos zemlje, ki se razteza okoli Bitnja 2 ). Pokrajine ob jezeru in srednjevaška dolina pa so tje do 16. stoletja pripadale radovljiški grajščini, oziroma njenim gospodarjem Ortenburžanom, Celjanom in pozneje Habsburžanom 3 ). Ti so že v zgodnjem srednjem veku napravili rudokope in topilnice za železo pri „Starih Fužinah" (Althammer), katere je ljudstvo imenovalo „fužine svete Heme“ 4 ). Ostanki teh starih fužin so se našli tudi „na Mostnici" prav blizu cerkve sv. Janeza. Po vsej priliki so bili Ortenburžani tudi graditelji prvih cerkva v teh krajih in še posebej ustanovitelji naše cerkvice sv. Janeza. Ko so se proti koncu srednjega veka posestne razmere v Bohinju precej izpremenile v korist blejskega gospodstva, so bohinjski kmetje 1. 1502. sami opomnili cesarskega oskrbnika radovljiške grajščine, „da stoje štiri cerkve: sv. Janeza, sv. Pavla (v Stari Fužini), sv. Martina (v Srednji Vasi) in sv. Duha (ob jezeru) na cesarskem svetu 5 ). Vendar je bila že pol stoletja pozneje briksenška škofija lastnica cerkvice sv. Janeza. L. 1562. sta ukazala briksenška komisarja Jurij Rumpl in Wolfgang Seidl blejskemu oskrbniku Herbartu Turjaškemu, naj da po vseh cerkvah blejskega gospodstva in v Bohinju na steno naslikati grb kardinala Krištofa, tedanjega oskrbnika briksenške škofije 6 ). Herbart Turjaški je leto pozneje to povelje izvršil in tako je prišel grb z napisom tudi na severno steno cerkvice sv. Janeza 7 ). Poslej so bili pač briksenški škofi njeni gospodarji skozi vsa sto¬ letja do najnovejšega časa. Dokaz starodavnega radovljiškega gospodstva v Bohinju je tudi to, da je vsa bohinjska dolina v cerkvenem oziru pripadala radovljiški 2 ) Ljudstvo še sedaj imenuje „Bohinj“ v ožjem pomenu oni del doline, ki se razteza med Nomenjem in Bistrico. V Bitnju so briksenški škofje sprejemali prisego od svojih bohinjskih podložnikov; tako slavni Nikolaj Cusa 1. 1458. (Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju, str. 72.) 3 ) Mittheilungen II, str. 112 sl. 4 ) Neka listina iz leta 1580., ki opisuje bohinjske plavže, pravi: „so bei den Alten Hamer genaht oberhalb Stodorf gelegen, uralt und gen Radmansdorf zinsbar sein, mit denen haben die Inhaber der Herrschaft Veldes nie nichts zu thuen oder zu gebieten gehabt". (Argo IV, col. 68.) 5 ) „Item auch die vier Kirchen: Sant Johanes, Sant Paul, sant Mert und zu dem heilig Geist, das sein auch der R(omisch) K. M. Grund“ (Mittheilungen II, 114). Cerkev sv. Duha je blejsko gospodstvo zase zahtevalo. 6 ) Mittheilungen II, str. 209. 7 ) O grbu in napisu glej str. 12. Z zidavo cerkve nima ta grb nič opraviti. Zato popolnoma napačno sklepa poročevalec v ..Mittheilungen der k. k. Central- komission" (XX. Jahrgang. Neue Folge 1894, str. 189) pišoč: „Die Kirche ist, einer im Inern angebrachten Tafel zufolge im Jahre 1563. durch Christoph Cardinal und Bischof zu Trient und Administrator des Stiftes Brixen erbaut (!)“. 5 župniji. Radovljiški župniki so tu sem pošiljali svoje vikarje, ki so imeli svoj sedež pri cerkvi sv. Martina 8 ). Menda je bila zato odločilna njena lega sredi doline, ki jo je bolj usposobila za pastirovanje, kakor pa cerkev sv. Janeza, ki je bila oddaljena od človeških bivališč. Vendar je bila mala podružnica ob jezeru skozi ves srednji vek važno središče ljudskega življenja. Bohinj je bil tedaj svet sam zase, ločen od velikih prometnih prog in mnogo bolj zvezan s Tolminskim in Furlanijo, kakor pa s kranjskimi pokrajinami. Z Bleda je do 1. 1554. vodila v Bohinj le ozka steza. V imenovanem letu so jo nekoliko razširili, da je bila vsaj rabna kot tovorna pot za prenašanje živil in drugih potrebščin rudarjev. Z vozom pa se tudi tedaj še ni moglo priti v bohinjsko dolino 9 ). Veliko živah¬ nejši pa je bil promet na tolminsko in laško stran. Sicer je tudi tu le tovorna pot vezala Bohinj z zunanjim svetom in prekoračiti je bilo treba celo 1273 metrov visoko Bačo, od koder je vodila pot na Podbrdo in dalje ob Idrijci na Tolminsko; toda razpečavanje železnine in trgovina z živino je obrnila ves tok proti jugozapadu. Teden za tednom so šle po strmi poti mnogoštevilne karavane tovornih konj, težko obložene z železom in se zopet vračale z živili in vinom. Ali pa so gonili tod Bohinjci in Blejci mogočne črede drobnice, ki so mnogokrat štele po več tisoč glav, v Gorico, Čedad ali Videm 10 ). Dokler trgovina še ni bila omejena na mesta in trge, se je vsa ta kupčija vršila v Bohinju, večinoma okoli stare cerkvice sv. Janeza. Tu sem so dohajali laški trgovci kupovat živino ali železno rudo in raz¬ pečavat svoje blago ali vino. Vsako leto sta bila tu dva velika sejma: prvi prošnji teden pred praznikom Kristusovega vnebohoda, drugi pred praznikom sv. Janeza Krstnika. Okoli leta 1461. je cesar Friderik 111. 8 ) Leta 1469. se imenuje med duhovnimi člani bratovščine sv. Trojice v Radovljici: „Pancratius in Vochino". - V cerkvi sv. Janeza je na severni steni prezbiterija začrtal svoje ime: „Valentinus Fu . . yna, vicarius in valle Wochina 1544“. Ker tudi druge čečkarije v cerkvi niso brez zgodovinske vrednosti, naj tu nekatere navedem: Na južni steni ladje blizu stranskega oltarja sv. Janeza je sledeči naj¬ starejši napis: „Martinus Mosina, cleric(us) . . qus. diaconus aquilegen(sis) dioec(esis) 1449“. (Martin Možina je bil leta 1469. župnik v Zašpili, kakor priča že omenjeni zapisnik bratovščine sv. Trojice). Poleg njega: „1534. Čredo et spero. L. v. Aichach". — V prezbiteriju: „Ludowicus Weiniger. Abstine et patere 1533. — Angeli Dei sitis custodes mei. Thomas Scozhier, vicarius episc. Brichsin(ensis) 1579. — Simon Werdiger ludirector in Radmansdorf 1564“. 9 ) Argo IV, col. 57. Še 1. 1579. toži rudarski stotnik Giovanni Coronino: „Es ist in die Wochein, alldorten es ein gross Eisen Perkhwerch hat, In und albegen, wie noch auch an yezo ist, derniassen ain schlechter Weg, also dass mit der Fuer, oder auch andern khlainen Crainerischen Wagen hinein zu gelangen nit Menschlich moglich 11 . — O razširjenju steze 1. 1554. priča v skalo vsekan napis v „Štengah“. 10 ) Mittheilungen II, str. 99. 6 sejme in trgovino na deželi splošno prepovedal in s tem Bohinjcem prizadel hud udarec. Zdaj so si morali poiskati drugih tržišč na avstrijsko-Iaški meji. Ni čuda, da so take odredbe med kmeti zanetile veliko nezadovoljnost in so poleg mnogih novih bremen, ki jih je nakladala gospoda, povzročile kmečke upore v začetku 16. stoletja 11 ). Živahna zveza z laškimi pokrajinami se kaže tudi v tem, da so furlanski pastirji pogosto prihajali s svojimi čredami čez leto na bohinjske planine. Izprva je bila ta zveza zelo koristna, kajti Furlani so učili bohinjske kmete umnega sirarstva in planinarstva. Toda kmalu so tujci pričeli izpodrivati domačine s planin. Zato je prišlo do mnogih prepirov. In 1. 1502. so se po pravici pritoževali bohinjski kmetje pri radovljiškem oskrbniku, da je blejska gosposka dala planine ob jezeru v najem Lahom iz Čedada, ki si sedaj s silo prilastujejo še druge kose domače zemlje 12 ). Veliki zgodovinski dogodki, ki so sicer pretresali našo domovino, na oddaljeni Bohinj niso imeli skoraj nobenega vpliva. Turki, ki so tolikrat pustošili po naših krajih, niso tu sem nikdar zašli. Ljudska pripovedka trdi, da je nekoč turški paša, ki je s svojo četo pridrl na Gorenjsko, se zaklel, da mora še pred večerom krmiti svoje konje v cerkvici sv. Janeza ob Jezeru. Toda prišel je le „na Obrne", nedaleč od Bohinjske Bele. Ker se je tu mnogo Turkov ponesrečilo in popadalo v Savico, se je obrnil. Od tod krajevno ime, — Če prav ta pripovedka nima zgodovinske podlage, vendar je verjetno, da je le slaba pot rešila Bohinjce turškega pohoda. Tudi valovi lutrovskega gibanja niso segli v ta gorski svet. Bo¬ hinjski župnik Janez Plahuta je leta 1571. pred škofijsko komisijo v Radovljici izpovedal, da so vsi Bohinjci zvesti katoliški veri in celo preveč praznoverni. Le dva dacarja hodita k lutrovskemu predikantu Fašangu na Bled se obhajat pod obema podobama 13 ) Stoletja je bival v tem gorskem zatišju rod za rodom, ločen od velikega svetnega šuma in vdan svojemu mirnemu delu. — Nek odsev tega življenja, ki se je leto za letom enakomerno razvijalo okoli cerkvice sv. Janeza, imamo še ohranjen na njenih freskah. Tam vidimo sv. Bar¬ baro, ki nas spominja na nekdanje rudokope in fužinarje, sv. Lenarta, ki so ga častili bohinjski živinorejci, sv. Volbenka, zavetnika pastirjev, "j L. 1502. so se pritoževali bohinjski kmetje: „In der Wochein, da werden alle jar zwen Kirchtag bei der Kirchen zu St. Johahes, nemblich ainer zu gottsauff- arttag un der ander zu St. Joharis Baptistetag gehalten; da hat sich die von Creyg understanden ir gerechtigkeit zu berufen .... und dem Verbot nit absten wollen (Mittheilung II, str. 134). — Tu se pripisuje prepoved samovoljnosti Polixene Kreyg, udove blejskega oskrbnika, toda blejska oblast je ravnala po ukazih cesarja Friderika. 12 ) Mittheilungen II, str, 116. ,3 ) „. . . Und sei das Volklein durchaus catholisch usque ad superstitionem" (Ljublj. kap. arhiv, fasc. XXI, str. 1). 7 drvarjev in čolnarjev in še mnogo drugih svetnikov, pri katerih je ljudstvo iskalo pomoči in tolažbe. Lep kos nekdanjega bohinjskega življenja se nam je ohranil v tej stari stavbi. Zdaj se je njena okolica seveda izpremenila. Od bohinjskih rudarjev že davno ni več sledu. Pod ono strmino, kjer je nekdaj tovorna kara¬ vana težko plezala proti vrhu, hiti zdaj brzo parni stroj po železni cesti, ki mu jo je prodrla človeška sila skozi skalnate stene. In namesto tujih pastirjev obiskujejo zdaj trope turistov bohinjske planine. Le cerkvica sv. Janeza še stoji sredi Bohinja, kakor star, samoten spomenik, ki nam pripoveduje o davnih časih. Dr. Josip Gruden. 2. Popis cerkve. Cerkvica sv. Janeza je krasna pokrajinska idila in s svojim slikovitim arhitektonskim utisom nudi slikarjem hvaležen predmet. Poleg stavbe same kažejo ostanki slikarij na južni zunanji steni na njeno častitljivo starost. Ako pa pogledamo v notranjščino nas prevzame prikupljiv vtis njene gotike, katerega ne kazi prav nič baročna notranja oprava. Notranjščina cerkve in njen slikarski okras je kaj dober in značilen zgled, kako je poznejši srednji vek znal prijetno in namenu prikladno urediti hiše božje in tako služiti verskim potrebam pa tudi čuvstvovanju ljudstva. Cerkev stoji na lahni višini ob jezeru, kroginkrog jo obdaja obzidje, skozi katero vodi dvoje vrat, ena od južne, druga od severne strani k cerkvi. Stavba je po cerkvenih predpisih obrnjena tako, da je prez¬ biterij na vzhodu. Na zahodni strani je k ladji prizidana lopa z lesenim kasetiranim stropom in tlakom iz kroglastega kamenja. Močen in pri¬ meroma visok zvonik z baročno streho se dotika le z enim oglom prezbiterija. Sicer ga s prezbiterijem veže v poznejši dobi prizidana zakristija. (Tab. I.) Cerkev ni velika, skromne so njene mere. Vsa notranja dolžina meri 14 m, prezbiterij je 440 m širok; ladja je 8 - 40 ni dolga in 545 m široka. Iz ladje vodijo tri stopnice v prezbiterij, ki je obokan z rebri v značaju zgodnejše in priproste gotike. Rebra slone na konzolah. Ladja pa kaže krasno razvito poznogotsko zvezdasto svodovje z lepo profiliranimi rebri. Kjer se rebra vežejo, so lične rozete, v sklepih pa izrazito lepi sklepniki. Izmed njih imata dva vzbočene podobe. Prvi od prezbiterija predstavlja Janezovo glavo, drugi Jezusov krst. Poslednji je izredno zanimiv. Janez Krstnik kleči na bregu Jordana in vliva iz velike 8 posode Jezusu vodo na glavo. Angel drži Jezusovo obleko. Pokrajino označujejo štiri smreke, v vodi pa plavata dve rački. Svodovje v ladji nosijo na vsaki strani ob stenah po trije slopi ,,služniki“, iz katerih se neposredno razvijajo rebra. Zadnja dva slopa sta okrogla, drugi so osmerokotne oblike. V kotih ob slavoloku sloni svodovje na konzolah. Na južni strani ladje blizu prezbiterija je gotsko okno z ribjim mehurjem v krogovičju. Prvotna tri gotska okna v prezbiteriju so zazidana, mesto njih so izbita tri nova okna, izmed teh eno v severni steni. (Tab. II.) Cerkev ima tri oltarje. Veliki je posvečen cerkvenemu patronu sv. Janezu Krstniku. Stranska oltarja stojita v ladji ob slavoloku. Oltar na epistelski strani je posvečen tudi sv. Janezu Krstniku, oni na evan¬ geljski strani pa Materi božji in ima sliko Marijinega Oznanjenja 14 ). Majhne menze so vsekako še iz gotske dobe. Pozneje pa so oltarji dobili baročne nastavke. Veliki oltar ga je dobil 1. 1668., kakor pove napis pod glavno podobo: S. Joannes Baptista ora pro nobis 1668. Pri stranskem oltarju sv. Janeza je isti napis z letnico 1635. Na menzi je postavljena na krožniku ležeča glava Krstnikova, priprost podobarski izdelek 15. stoletja. Baročni nastavki oltarjev so vsak drugačnega značaja, stranski oltar sv. Janeza ima skoro še oblike nemške renesanse. Zanimiv in lep je usnjati frontale velikega oltarja s podobo sv. Janeza na sredi. Prištevati ga je med najboljše usnjate izdelke te vrste. Stranska oltarja imata lesena s cvetlicami poslikana frontala 15 ). Prižnica v prezbiteriju je slabo delo iz l. 1711. Jako lepo pa je izdelana in izrezljana lesena ograja pevskega kora iz 1. 1698. (Tab. III.) Cerkev je bila vsa poslikana. V ladji na stenah se poznajo le še ostanki stare slikarije. O ornamentalni slikariji svodnih kap in srednje stene slavoloka hočem pozneje izpregovoriti. Prezbiterij in slavolok sta čezinčez poslikana. Slike so ohranile svojo prvotno obliko. Oglejmo si jih ter pričnimo s stropom prezbiterija! Svodne kape je odločil slikar angelom in simbolom evangelistov. Na dveh večjih kapah, ki se dotikata severne in južne stene prezbiterija so naslikani simboli evangelistov z napisnimi trakovi, ki nosijo ime evangelista v gotskih minuskulah, n. pr.: ganctug mcttfjeus! ehtnong. Orel (sv. Janez) 14 ) Ob vizitaciji škofa Rainalda Scarlichi 1. 1631. je imela cerkvica sv. Janeza tri oltarje. Izmed stranskih je bil oni na evang. strani posvečen sv. Janezu, na epist. strani pa sv. Elizabeti. Oprave nista imela, tudi kipov ne. Škof je ukazal oba oltarja podreti, kar se pa ni zgodilo. Poleg tega je ukazal, da se napravijo okna, ki se bodo dala odpirati. 15 ) S frontah (frontalia, antependia, antemensalia) so zakrivali sprednjo stran oltarja, ker je bil podstav oltarjev prav priprost, čisto navaden zid brez okrasa. Pri nas so se ohranili še nekateri usnjati, večinoma pa leseni poslikani frontali. Leseni so domačega izdelka in kažejo včasih prav zanimive vzorce ljudske umetnosti v ornamentih. 9 in levf (sv. »Luka) sta naslikana na severni, človek (sv. Matej) in vol (sv. l\4arko) «fia južni poli. Po ostalih svodnih kapah so razvrščeni angeli. V vsaki kapi sta naslikana po dva. V kapi proti slavoloku igra eden gosli, drugi plunko. V onih kapah, ki se dotikajo treh sklepnih stranic prezbiterija pa nosijo angeli napisne trakove. Napisi so le deloma čitljivi. Dva angela imata napisan začetek velikonočne Marijine antifone: regina coeli taetare atletuja | quem nteruiSti portare alteluja. Bere se še lahko pri dveh drugih: praešta quae . . . . | quoniam te becet lau§. Kape so obrobljene z ozkimi pasovi, bordurami, tudi rebra so poslikana. Največji in najlepši prostor je imel slikar na severni in južni steni prezbiterija, ker nista imeli oken. Steni je razdelil od tal proti stropu v štiri oddelke. Spodnji oddelek je poslikan z belo preprogo, ki jo drže angeli v belih oblačilih z rdečo štolo. Na preprogi so trojne vrste ornamenti v temni barvi, gube so rumeno slikane. Preproga se razpenja po vseh straneh prezbiterija ne izvzemši slavoloka, kjer sega še na pas pobočne stene. Na treh sklepnih stenah prezbiterija je ostalo nad angeli s preprogo pod okni nekoliko prostora, ki ga je hotel izumljivi slikar izpolniti. Naslikal je tu pevajoče mladeniče. Dvema teh pevcev je dal mogočno golšo. Ali ima to pomen karikature, kdove? V drugem oddelku, nad angeli s preprogo je naslikana galerija s šesterimi od¬ prtinami na vsaki steni. V teh predelih so naslikane doprsne svetniške podobe. Na južni steni so svetniki, na severni svetnice. Vrata, ki so jih prebili v 17. stoletju iz novozidane zakristije, so uničila dva svetnika. Poznajo se le še štirje. Prvi poleg uničenih podob predstavlja neznanega svetnika. V desnici drži znak, ki ni jasen. Ali je atribut iz narave, n. pr.: osatova glavica, ali kaj drugega, morda ognjena kroglja, ni mogoče določiti. Poleg tega svetnika je sv. Lavrencij (zaščitnik zoper požar), potem sv. Stefan prvi mučenec (zaščitnik živine, zlasti konj) in poleg njega svetnik s knjigo in palmo v rokah 16 ). Palma in mučilno orodje zaznamujejo mučence. Na severni steni so naslednje svetnice, ako pričnemo pri slavoloku: sv. Marjeta z zmajem (patrona porodnic, ki je tudi v številu 14 pomočnikov), sv. Neža z jagnjetom, sv. Apolonija (?) (priprošnjica ob bolečinah zob), sv. Doroteja (?) 17 ), sv. Agata (zaščitnica zoper bolezni prs), in slednjič svetnica, katere še ne morem določiti. V desnici drži majhnega človeka, ki ima sklenjeni roki. V tretjem glavnem polju so naslikani apostoli v celih podobah. V rokah imajo knjige in običajne znake. Ozadje slik tvori slikana 18 ) Tako se večkrat upodablja sv. Vid, eden izmed 14 pomočnikov v sili. n ) Slikajo jo s košarico cvetlic. Po legendi ji je pogan Teofil zaklical, ko so jo peljali na morišče, naj mu iz vrta svojega nebeškega ženina pošlje cvetlic. Ko so mučenico obglavili, je angel v podobi mladeniča prinesel Teofilu zaprošenih cvetlic in svežega sadja. (Leg. aurea CCX. [207]). 10 arhitektura z dolbinami, oziroma arkadami. Na južni steni so razvrščeni sledeči apostoli (pričenši pri slavoloku): sv. Pavel, sv. Jernej, sv. Jakob star. (v opravi kompostelskega romarja, poleg njega kleči romar in se mu priporoča), sv. Simon (?), sv. Matija, sv. Tomaž. Na severni steni: sv. Peter, sv. Filip; dveh apostolov — sv. Andreja in sv. Jakoba ml. (?) ni več, ker so na tem mestu prebili okno — potem sledita še sv. Janez in sv. Matej. (Tab. IV., V.) V najvišjem oddelku zavzema ves prostor ostroločnega polja po ena slika. Na južni steni je slika Marijinega zavetja (Schutzmantelbild). Mati božja z detetom v naročju sedi na prestolu. Štirje angeli drže in razgrinjajo Marijin plašč, pod njim so zbrani zastopniki vseh stanov, cerkvenih in svetnih, ki se izročajo Marijinemu varstvu: ob Marijini desnici papež, kardinal, škof in verniki, ob levici cesar in menih poleg drugih vernikov. (Tab. IV.) V vrhnjem polju severne stene je uprizoril slikar na sredi krst Jezusov, ob straneh pa dva prizora iz legende sv. Janeza apostola. Krst Jezusov je upodobljen po ikonografskem načinu tedanje dobe le s tem razločkom, da je naslikan Jezus brez obleke, čeprav mu voda ne sega do pasu. Zveličar stoji v Jordanu, ki priteka s hriba. Janez Krstnik mu vliva iz vrča vodo na glavo. Poleg Jezusove glave je Sv. Duh v podobi goloba, vrh slike Bog Oče z napisnim trakom. Angel v polovični podobi drži Jezusovo suknjo, (Tab. V.) Na levi je večja skupina: prizor iz življenja sv. Janeza apostola po „Zlati legendi". Apostol stoji v kadi, v levici drži skodelico, iz katere se vijeta dve kači, z desnico blagoslavlja. Pred kadjo sta dva mrtveca, ob strani je pet oseb, izmed katerih je spoznati enega kot oblastnika ali kralja. Kako naj si ta prizor razlagamo? Slika sv. Janeza evangelista v kadi nas spominja na dogodek iz življenja apostolovega, ko je bil ob preganjanju kristjanov za časa cesarja Domicijana (81—96 po Kr.) v Rimu vržen v kotel vrelega olja, pa je ostal nepoškodovan. Drugo je iz legende, ki pripoveduje sledeče: Aristodema, višjega svečenika Diane v Efezu je sv. Janez premagal s čudežem, da je razrušil Dianin tempelj. Malikovalski svečenik pa še ni hotel verovati, ampak je med ljudstvom celo zanetil upor zoper apostola. „Kaj naj storim, da te potolažim", ga vpraša sv. Janez. Svečenik mu odgovori: „Ce hočeš, da boni veroval v tvojega Boga, ti dam strupa piti in če vidim, da ti ne bo škodovalo, se bo izkazalo, da je tvoj Bog pravi." Nato apostol: „Stori kakor si rekel." Svečenik pristavi: „Hočem, da vidiš prej, kako mrjo drugi, in se tako bolj prestrašiš". Aristodem gre k prokonzulu in ga prosi za dva jetnika, ki sta bila na smrt obsojena. Vpričo vseh jima da strupa piti. Pila sta strup in nato izdihnila dušo. Tedaj je vzel apostol kelih s strupom, se pokrižal in izpil do dna, pa mu nič ni 11 škodovalo. Radi tega so vsi Boga hvalili. Aristodem pa je rekel: „Še dvomim, toda če obudiš ta dva, ki ju je strup umoril, bom brezdvomno resnično veroval. “ Apostol da Aristodemu svoj plašč, da ogrne z njim mrtveca. Ko to stori, sta mrliča oživela 18 ). Slikar je toraj tu združil dogodek v Rimu in legendarni dogodek v Efezu. Na drugi strani vidimo istega apostola v štirioglati skrinji. Ta skrinja pomenja grob. Po „Zlati legendi" je namreč sv. Janez, ko mu je bilo razodeto, da bo umrl, dal v cerkvi izkopati štirioglat grob, je vanj šel in molil. Po končani molitvi ga je obdala velika svetloba. Ko je ponehala, ni bilo več učenca Gospodovega v grobu, ampak grob je bil napolnjen z mano 19 ). Na naši podobi je slikar ta prizor prenesel v prosto naravo 20 ). V ostroločnih poljih zadnjih treh stranic prezbiterija je naslikan po en prizor. V srednjem polju je Mati božja, ko hoče poviti v naročju ležeče dete Jezusa. Na obeh stranskih poljih je naslikana sv. Katarina. Na eni sliki (na levi) sedi na prestolu, poleg nje zdrobljeno kolo in meč. Na drugi strani je upodobljena ista svetnica na prestolu s knjigo v roki. Na vsaki teh treh slik sta pridejana ob vznožju po dva angela, ozadje pa tvori pokrajina. Spodnji del slik nima več prvotne oblike, ker so bile vsled zazidavanja starih oken in izbijanja novih pokvarjene. Nekdo jih je potem zašilo izpopolnil. V prezbiteriju nam ostaje le še notranja stran slavoloka, da si jo ogledamo. Tu je naslikan na precej velikem ostroločnem polju sv. Jurij v boju z zmajem. Svetnik jezdi na belem konju, pod njim je zmaj. V ozadju je grad (mesto), iz katerega gledajo tri glave (kraljičine). V pokrajini kleči kraljičina, ki jo je sv. Jurij rešil. Prostor pod to sliko je porabil slikar za podobo Abelove in Kajnove daritve. Sredi pri vrhu, kjer se loka stikata, je simbol Boga, vendar se podrobnosti ne morejo več jasno razločevati. Na eni strani dviga Abel proti Bogu ovčico svoje črede, roke iz oblakov jo sprejemajo; na drugi strani ponuja Kajn Bogu snop žita 21 ). Kajnu na tilniku sedi vrag. Zdaj je zlobec bele barve, kar je pa gotovo razlagati tako, da je črna barva, ki jo slikar ni mogel zmešati z apnom, obledela ali izginila. Slično je tudi mučilno orodje apostolov, meč, sekira in drugo postalo belo. Slike na pobočju slavoloka so naslednje: Na evangeljski strani sv. Barbara (patrona rudarjev), označena s stolpičem v levici, nad to sliko cela podoba sv. Osvvalda, kralja, ki drži v levici žezlo, v desnici ls ) Legenda aurea (ed. Graesse) IX, 5. !9 ) Legenda aurea 1. c. 20 ) Prim.: Mal, L’art religieux du XIII. siecle en France, str. 344. — Detzel: Christl. Ikonographie II, 148. 21 ) Podobno je naslikan prizor v podružnici na Križni gori in Stari Loki. Abelov dar Bog blagoslavlja, na Kajnov snop pa bije toča. 12 kroglo s krokarjem (tudi bel), ki ima prstan v kljunu 22 ). Na epistelski strani je nad angelom s preprogo sv. Lenart (patron jetnikov, kmetovalcev in živine), nad njim pa sv. Wolfgang, škof (zaščitnik pastirjev, drvarjev in čolnarjev), ki v levici drži cerkev. Oglejmo si zdaj ladjo! Stene ladje so pobeljene, služniki in rebra svodovja so rumena, svodne kape pa bele. Na njih so okoli sklepnikov naslikane vejice s stiliziranimi listi, prav prijeten vzorec, ki bi ga bilo vredno posnemati, ako bi bilo treba kje na novo slikati gotsko svodovje. Sklepniki so primerno njih plastiki poslikani. Na sprednji strani slavoloka je med vejastimi ornamenti, ki prepregajo vso gornjo ploskev, upodobljeno Marijino Oznanjenje. V sredi med Marijo in nadangelom Gabrielom je zaznati grb s čelado in čeladnim okrasjem. Morda je plemiški grb ali pa znamenje nekdanjih fužin iz obližja. Stranska oltarja zakrivata deloma tri slike na slavoloku. Slika na evangeljski strani ima dva dela in predstavlja mučeništvo sv. Janeza Krstnika. Spodaj krvnik izroča odsekano glavo Janezovo Herodiadini hčeri v prisotnosti matere. Zgoraj pa hči in mati prinašata glavo na mizo pred Heroda 23 ). (Tab. VI.) Tudi na epistelski strani je za nastavkom oltarja zanimiva slika: kralj v spremstvu vojakov; poleg njega rabelj, ki je pravkar odsekal nekemu svetniku glavo; v ozadju na hribu grad ali mesto. Ta dogodek je gotovo povzet iz življenja sv. Oswalda, ki je padel v boju s pagani. Paganski kralj Penda je dal mrtvemu odsekati glavo in roke in natakniti na kole 24 ). Na severni steni ladje so naslikani trije grbi s kardinalskim klo¬ bukom. Napis na slikanem okvirju se glasi: CRISTOFF VON GOTTES GENADEN DER HEILIGEN ROM1SCHEN K1ERCHEN CARDINAL DES STVELS ZV ROM ALBANENSER B1SCHOFF LEGAT DER A1NCONITANISCHEN MARCH BISCHOFF ZV TRIENDT VND ADMINISTRATOR DES STIFFTS ZV BRVCHSEN. Letnica: 1563. 22 ) Legenda pripoveduje, da se je takrat, ko je bil sv. Oswald maziljen za kralja, ubila posoda za olje, na kar je priletel krokar s sv. krizmo. Krokar je ostal na dvoru. Ko se je kralj hotel zaročiti, je poslal po krokarju zaročni prstan nevesti, ker je njen oče vse snubce umoril. Ceščenje sv. Osvvalda je bilo tudi po alpskih deželah jako razširjeno. 23 ) Ta slika čudovito spominja na znane freske v Bodeščah. (Glej str. 32 in Tab. I.) Podoba Heroda je do cela ista, kakor podoba sodnika na bodeški cerkvi. Tudi obleka žensk in mizni prt z značilnimi cembi sta na obeh slikah enaka. Prav verjetno je, da je obe freski napravil isti slikar. Ker se za bodeške slike vsaj stoletje da določiti 14[74?] imamo tudi za starost naših fresk nekaj opore. 24 ) Legenda aurea CCV1I. (204.) 13 Kakor sem v začetku omenil, so slikarije tudi na zunanji strani cerkve; najprej na onih dveh zidovih ob portalu, na katere se naslanja cerkvena lopa. Na severni strani je naslikano oznanjenje rojstva Janeza Krstnika (Caharija v templju). Na ožji strani (debelost zidu) je podoba sv. Jurija brez konja. Na južni strani: sv. Janez krščuje ob Jordanu. Tri osebe stoje v Jordanu, ena (ženska) na bregu. Razen ozkega prta čez ledja nimajo obleke. Simetrično s sv. Jurijem je na tej strani sv. Florijan. Posebno zanimivi so ostanki stare slikarije na južni zunanji steni ladje. Deloma se še razločijo. Tu je več plasti slik, najbrže tri. Naslikana sta dva sv. Krištofa. Eden, manjši in primitivne izvršitve je v sredi poslikaneploskve. Čez to sliko je prišla velikanska podoba sv. Krištofa po celi višini stene. Od nje je ohranjen le še zgornji del. Ob starejšem, manjšem sv. Krištofu je prostor razdeljen na manjša in večja polja, na njih so naslikani razni svetniki: razločiti je nekatere škofe, dva papeža in še nekaj drugih podob. Za prezbiterijem ob ograjnem zidu je majhna kvadratična lopa s strmo šatorasto streho. Celo tu je stara slikarija. Trodelna slika predstavlja v sredi Kristusa na križu z Marijo in Janezom. V oddelku na levo je sv. Janez Krstnik z napisnim trakom ego boj claman . . ., na desni strani je Mati božja z Jezusom. Omeniti bi še bilo, da je v tej lopi shranjena omarica s kipom sv. Janeza Krstnika, ostanek gotske omarice z velikega oltarja iz 15. stoletja. Soha je priprosta, brez posebne umetniške vrednosti, častitljiva pa je radi starosti, zato se jo mora ohraniti. Iz zidave cerkvice in iz značaja njenih slikarij smemo sklepati na starost stavbe in na posamezne dobe zidanja. — Priprost prezbiterij je značilen za konec 14. ali začetek 15. stoletja. Slikarije prezbiterija bi smeli postaviti v isto dobo. V ladji je na ostankih slikarij pod gotskim oknom začrtana najstarejša letnica 1449. Sicer je premalo sledov te slikarije odkritih, da bi jo mogli primerjati s slikami v prezbiteriju, vendar mislim, da se ne motim, ako pravim, da so vse starejše slike v notranjščini cerkve istočasne. V tem me potrjuje okolnost, da je slike v lopi slikal prav gotovo isti slikar, kakor v prezbiteriju. Prvotno je imela ladja skoro gotovo raven lesen strop. V drugi polovici 15. stoletja je pa dobila sedanje lepo gotsko svodovje. Tedaj so gotsko okno prebili naravnost v staro slikarijo. Pravtako so tudi s pristenskimi služniki pokvarili slikarijo. Morda so že v tem času ladjo pobelili. Torej se je pri tej cerkvici zgodilo še v gotski dobi nekaj sličnega, kar se je pri drugih cerkvah dogajalo v 17. ali 18. stoletju. — Potem, ko je dobila ladja gotsko svodovje, so poslikali sprednjo stran slavoloka in svodovje (konec 15. stoletja). Nato so prišle premembe v baročni dobi. L. 1635. je dobila cerkev nov nastavek za stranski oltar na epistelski 14 strani, hkrati ali nekoliko pozneje onega na evangeljski strani. Umakniti se je morala z velikega oltarja tudi stara gotska oltarna omarica s kipom sv. Janeza Krstnika. Cerkev je dobila za veliki oltar nov baročni nastavek 1. 1668. Istočasno so prizidali zakristijo, gotska okna v prez¬ biteriju zadelali in priredili namesto njih dvoje širših oken s polkrižnim vrhom, da je prihajalo na oltar z visokim nastavkom več svetlobe. Tudi v severni steni prezbiterija so izbili okno. Ladja ima troje novejših oken, eno na severni strani, dvoje pred korom ob vratih. Leta 1698. je dobila cerkvica ličen lesen pevski kor in leta 1711. kot nepotreben nameček prižnico v prezbiteriju 25 ). Umetniška vrednost slikarij ni posebno velika. Slikar je dovršil svoje delo precej površno in brez prave umetniške spretnosti. Osebam in obrazom ni vtisnil značilnih potez. Skoraj vsi obrazi so enakomerni, kažejo le malo blagodejnih izprememb in malo duševnosti. Tudi v formalnem oziru je najti mnogo pomanjkljivosti, n. pr. šest apostolov nima nog naslikanih. V oblekah pa je še precej raznih motivov. Tudi barve splošno niso izrazite. Kajpada je marsikaj, kar bi se lahko štelo med pomanjkljivosti, pripisovati časovnemu značaju. Povsod pa je slikar prav dobro razdelil prostore. Zato vlada povsod stroga simetrija. Pri svetniških podobah sta n. pr. po dva in dva svetnika v tričetrtinski poziciji obrnjena drug proti drugemu. Ako torej ne moremo pripisovati izredne vrednosti tem priprostim umotvorom, moramo pa polagati tem večjo važnost na predmet, na ideje, ki so izražene v teh slikarijah. Ker se enaki in podobni cikli gotskih slik nahajajo še v mnogih drugih cerkvah po Kranjskem, naj tudi ta pomen nekoliko opišem. Mi gledamo slike te vrste brez refleksije, le iz zanimanja za umotvore, ki so se nam po srečnem naključju ohranili iz davnih časov, pa redkokdaj pomislimo na tedanji kulturni pomen priprostih slikarij. Cerkev je bila v srednjem veku središče narodovega življenja. Tu je iskalo ljudstvo utehe in tolažbe pri svojih zaščitnikih in priprošnjikih, pri svetnikih, ki jih je gledalo naslikane na stenah svojih cerkva. Ob teh svetopisemskih ali svetniških slikah se je učilo vere in kreposti. Zato je služila srednjeveška umetnost predvsem praktičnim namenom. Cerkev je bila priprostim vernikom slikana biblija, ilustrovana legenda ali postila. Ker so si takrat dragocene knjige mogli nabaviti le premožni in učeni ljudje, so jih ljudstvu nadomeščale mnogotere podobe na cerkvenih stenah. Zato tudi opažamo, da so stare slike v gotskih cerkvah povsod izbrane v pouk in versko vnemo vernikov. Ta praktični namen je v srednjem veku dajal pravec umetnosti, upodabljanju in slikanju. 25 ) Prim.: Mitteilungen der k. k. Centralkommission 1894, str. 189, kjer je o ti cerkvi mnogo napačnih podatkov. 15 Ko je bilo ljudstvo pri sv. maši je gledalo v apostolih na stenskih slikah okrog oltarja stebre sv. cerkve, po katerih se je razširila sv. vera po vsem svetu 26 ). Angeli na stropu, svetniki raznih vrst po stenah so spominjali na hvalo božjo. To je bil slikan ,,Te Deum laudamus". Poleg tega se je spominjalo ljudstvo ob podobah svetnikov svojih posebnih zavetnikov in pomočnikov za razne duševne in časne potrebe, častilo jih je predvsem v litanijah vseh svetnikov pa tudi s posebnimi molitvami. V naši cerkvici je n. pr. podoba Marijinega varstva. Misel te slike je vzeta iz veličastnih Marijinih antifon ,,Sub tuum praesidium confugimus“ in ,,Salve regina". Pri cistercijanih se je najprej razvil način, da so Marijino varstvo začeli upodabljati s simbolom plašča. V 14. in 15. stoletju so bile slike in plastične podobe Marijinega plašča prav pogoste 27 ). V zvezo so prišle tudi z votivnimi slikami ob času kuge ali vojske 28 . Tudi stanovi so si izbrali v srednjem veku svoje zaščitnike. Sv. Wolfgang je patron Tloris cerkve sv. Janeza. (Merilo 1:300). Zmeril Fr. Avsec, risal 1. D. pastirjev, drvarjev in čolnarjev, sv. Barbara patrona rudarjev. Ni torej čudno, da so naslikani ti svetniki v cerkvici sv. Janeza. Posebej je treba še omeniti velikana sv. Krištofa, katerega so upodabljali skoraj na vsaki cerkvi. Častili so ga v srednjem veku kot zaščitnika zoper naglo in 26 ) V podružnici v Žirovnici (župnije Breznica na Gor.) je naslikano mučeništvo apostolov. Izvestitelj o teh slikah (Mitteil. der Z.-K. 1906., str. 123 in dalje) pripisuje te prizore želji ljudstva po „zgodbicah“, ki si je izbralo radi svojega trdega značaja (rauhes Wesen des ungebideten Bergvolkes) krvave in vsiljive dogodke namreč mučeništvo za predmet slikam. To mnenje ne bo pravo. V cerkvi se praznujejo godovi svetnikov na smrtni dan. Ali ni sama po sebi prišla misel upodobiti način smrti? Izvestitelj misli, da bi bil nežnejši čut bolj omikanih pokrajin izbral druge prizore, n. pr. Kristus izroči Petru ključe, Pavel se spreobrne. Splošno bi bilo to po ikonografiji srednjega veka nemogoče. Kje tudi dobiti enotne ideje za vse apostole? Mučeništvo pa združuje vse apostole. 27 ) Prim. Krebs: Maria mit dem Schutzmantel v ,,Freiburger Munsterblatter" 1 (1905), str. 27 et seq. 28 ) V to vrsto spada slika v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom. Prim. Beissel: Geschichte der Verehrung Marias, str. 358 et seq. 16 neprevideno smrt. Pobožna misel je bila med ljudstvom razširjena, da nihče ne bo umrl tisti dan nagle smrti, ko je videl podobo sv. Krištofa (,,Christophorum videas, postea tutus eas“). Kakor drugod, bi tudi pri cerkvici sv. Janeza zastonj povpraševali po imenih stavbenikov in slikarjev. Saj vemo, da celo stavbeniki in mojstri največjih gotskih katedral niso vselej znani. V cerkvici sv. Janeza je na eni konzoli izklesano takozvano kamnoseško znamenje. (Glej tloris). Umetnik je služil visoki ideji, svojo osebnost je skril v slog in v delo, pogostokrat je bil plačan bolj kot rokodelec in ne kot umet¬ nik. Slikar je bil priprost, skromen in odkritosrčen mož. Poslikal je cerkvico v priprostih oblikah po strogo določenih vzorcih. Toda ljudstvo je razumevalo te slike in se jih veselilo. — Reči smemo, da mala cerkvica ob bohinjskem jezeru pripada najznamenitejšim našim spomenikom iz gotske dobe. Josip Dostal. Cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru Tab. I. lil® Notranjščina s prezbiterijem, Tab. II. Ladja s pevskim korom. Tab. III. Freske v prezbiteriju (južna stran). Tab. IV. Freske v prezbiteriju (severna stran). Tab. V. Freske na slavoloku (zunanja stran). Tab. VI. COBISS narodno in univerzitetno knjižnico 00000505738