BRANISLAV ROJEC:
Moj zajček.
Resnična zgodha.
Elata pomlad se je vrnila. Vriskajoči maj je zakraljeval vsenaokrog v polni svoji krasoti, kopajoč se v valo« vih toplih solnčnih  pramenov.  Priroda je zopet ze= lenela in cvetela v svatovski obleki in vabila ljudi iz mrklih in zatohlih stanovanj pod jasno nebo. Za hišo, v kateri smo stanovali, se je raztezal dolg vrt, ki je bil pregrajen. Na tej strani so bile gredice za cvetice in zelenjad, na drugi pa je rasla sočna trava. Ob poti, posuti z drobnim belim peskom, so stala mlada drevesca v lepi ravni vrsti, kronana z opojnim belim in rdečkastim cvetjem.  Neumorne čebelice  so brnele po cvetju od drevesca do drevesca in se opajale s sladkim cvetnim sokom. Pestri metulj   so jadrali kot pijani v mamečem vzduhu. Po  drevju so se spreletavali krilati pevci ter žvrgoleli od ranega jutra do mraka slavo> speve svojemu Stvarniku.
V tem mesecu sem dobil mladega, kot igrača ljubkega zajčka. Kožušček mu je bil po životu ves črn, le okolo vratu in na sprednih šapicah je imel snežnobele lise. Izprva je bil jako boječ. Plaho je gledal z velikimi očmi iz temnega kota malega hlevčka, se stiskal v temo in zatrepetal z vsem telescem, če sem se mu približal. Polagoma
144
pa se je tako udomačil, da je kar s šapico popraskal po mrežnatih vratcih, ko me je zagledal.
Kadar sem imel čas in je bilo vreme lepo, sem ga nesel na vrt in ga posadil v bujno travo. Začel je skakati in se veseliti zlate svo* bode. Večkrat se je postavil pokonci na zadnji nožici in zvedavo gledal okrog sebe. Takrat se je posebno lepo videl njegov baržunasto« svetli kožušček iznad visoke trave. Bil je podoben nalepšanemu go« spodiču. Ko je nama potekel določeni čas pod milim nebom, sem ujel zajčka in ga nesel nazaj v njegov tesni domek. Takrat pa me je pogedal tako milo in proseče skozi zamrežena vratca, da se mi je kar zasmilil. Slutil sem, kaj se skriva za tistimi otožnimi, velikimi očmi. Bila je skrivna bol, izvirajoča iz neutcšenega hrepenenja po neome« jeni svobodi. »Zakaj me zapiraš v ta tesni hlevček? Pusti me živeti med zelenjem in cvetjem!« Nisem mogel uslišati njegove prošnje in mu odpreti vratc. Odšel sem zamišljen po svojih opravkih...
Moj zajček je vkljub svojemu jetništvu hitro rastel in se lepo debelil. V nekaj mesecih je dorastel.
Bilo je poznega jesenskega jutta. Gosta siva megla je zagrinjala vrt in mi zapirala pogled v daljavo. Ko pa sem stopil pod milo nebo, mi je silila mokrota in hladnost v iteta, nos in oči, da so me kar skelele od vlage. Legala mi je tudi na obleko in mi napredla po ro= bovih umazanobelo pajčevino. Na zapnščenih vrtnih gredah so kvišku štrlele suhe bilke ovenelih in polomljenih cvetic, nekatera stebelca pa so se s cvetnimi šopi, ki jih je pred nekaj dnevi poparila slana, sklanjala globoko k rjavi goli zemlji. Pusta megla se je zvijala v ko= prenastih vrtincih nad gredami, jih zagrinjala in zopet odkrivala.
Ko se je začela megla dvigati z zemlje ter je prihajala cb tleh redkejša in redkejša, sem zagledal sredi grede med rumenkastimi cvetnimi bilkami na novo razkopano prst in zraven temnordečo liso. Prst je bila nainočena s krvjo ...
Zagrabilo me je nekaj v prsih, in v temni slutnji mi je zatrepetalo srce. StopH sem k okrvavljeni gredi. Iz prsti se je videl šop črne dlake, onesnažene od prsti in strjene krvi. Prijel sem zanje in potegnil. V roki sem držal stegni in zadnji del svojega ljubega zajčka. Zabolelo me je, zabesnelo mi je v prsih od žalosti in jeze...
Kako bi se tudi ne žalostil in abenem ne togotil ob tem razbur* ljivem prizoru! Kolikokrat sem nesel prijazno živalco na vrt v travo in se tam zabaval in pogovarjal z njo, preden je tako zrasla in se odebelila pod svojim svetlim kožuščkom! Se včeraj je zajec veselo skakal po travi, danes pa leži pred menoj le zadnji del njegovega
145
razmesarjenega mrtvega telesa! Takoj sem vedel, na kakšen način je nesvečnež padel v tako grozno smtt. Zažeiel si je ponoči svobode, razpraskal mrežasta vratca in skočil na dvorišče. Takrat pa ga je napadel in zadavil veliki beli maček, ki je hodil iz sosedne hiše na naš vrt in večkrat skrivaj poželjivo gledal z zidu na zajca, ko sem ga pasel na vrtu. V tistem trenutku sera zasovražil krvoločnega žu valskega morilca tako silno, da sem sklenil hudo se maščevati nad njim. Uverjen sem bil, da je maček zakopal ustanek zajčje pečenke v prst zato, da bi ga tam počakala za večerjo. V mraku bi prišel ponjo.
Dolge, temne sence so se risale in raztezale od golih dreves po tleh kot krive koščene roke nevidnih duhov, ko sem stal v poznem mraku tistega večera na vrtu, maščevanja željan in čakal na mačka. V roki sem držal težak robat kamen in ga vcekrat dvignil kvišku, poizkušajoč, kako bom z njim pobil na tla osovraženo žival.
Zaropotala je opeka na drvarnicah in začelo se je plaziti proti meni nekaj belega prihuljeno, počasi in oprezno kot sam greh. Plazilo se je bliže in bliže. V temi so moje oči razločile in spoznale krvo« ločneža, ki sem ga čakal. Ha, sedaj prihajaš po svojo slastno pečenko! Le naprej, le naprej, da obračunava!
Ustavil se je. Demonsko sta se bliskali iz teme dve zeleni iskri. Zverska žival me je gotovo zagledala; jezno so iz teme plamtele njene iskreče se oči; nagrbil se ji je hrbet...
Dvignil sem kamen, da bi ga zagnal v sovražno pošast, zagnal naravnost tja v tista žareča oglja, da bi ugasnila za vedno in da bi se žival zgrudila krvava na tla in poginila.
Ze sem hotel z roko zamahniti in kamen izpustiti proti mačku. Tedaj pa mi je roko nekaj zadržalo, in skrivnosten, nepoznan glas mi je zašepetal: »Človek, ne ubijaj nedolžne živali! Ti imaš razum po božji milosti, žival pa nima tega daru! Dela, kar ji veli priroda, in ne ume presoditi, kaj je dobro, kaj je slabo! Ako zaradi tega ubiješ žival, postaneš nevreden človeškega razuma!«
Nekaj težkega, nekaj neznanega mi je leglo na prsi. Roka mi je omahnila, in trdo je padel kamen na zemljo, na prst, s krvjo po* mešano...
Kot da bi me postalo groza tistih hudih oči, ki so še vedno zrle s svojim mrzlim zelenim ognjem proti meni, sem ;bežal v sobo. in bilo me je sram samega sebe ...