Christian Bobin


BELA DAMA





Prevedla

Nadja Dobnik





Christian Bobin

LA DAME BLANCHE

© Éditions Gallimard, 2007



© Nadja Dobnik za prevod v slovenščino

© Hiša poezije za ta natis





Bela dama





Malo pred šesto zjutraj, 15. maja 1886, medtem ko na vrtu odzvanja ptičje petje in umiva rožnato nebo in jasmin s svojim posvečenim vonjem prežema zrak, hrup, ki je že dva dneva uničeval sleherno misel v hiši Dickinsonovih, hrup sopečega dihanja, mučnega in vztrajnega – kot hrup žage na uporni deski – utihne: Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgal njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor.

V tistem času je v premožnih družinah v navadi, da z večnostjo tekmujejo tako, da fotografirajo svoje umrle. Tistega dne ni bilo fotografiranja, le nekaj besed tolažbe najbližjih in njihovo začudenje ob živi belini Emilyjinega obraza, podobni svetlobi, ki se zliva iz cveta lilije.

Poezija je nebogljena hči neba, tihi poraz sveta in znanosti. Doktor Bigelow ni izdal receptov, dokler ni vsaj od daleč videl svoje pacientke, ki je oblečena v belo ležala na postelji. Ker ni smel vstopiti, je diagnozo postavil s praga sobe. Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja.





Vojna med živimi se nikoli ne ustavi: Susan, žena Emilyjinega brata, ki živi le sto metrov stran, ne bo šla za pogrebom, ker je njen mož Austin, Emilyjin brat, na pogreb povabil svojo ljubico, Mabel Todd. Pred prihodom prešuštniškega para Susan obleče Emily v njeno poslednjo belo opravo in se nato umakne. Belina mrtvaške obleke, sveže zlikane, preseva mrak v sobi, kjer so zelene oknice spuščene. Emily je že pred leti med sebe in svet postavila ograjo iz belega lanu. V knjižnici v pritličju je Tennysonova knjiga Sveta Neža. V njej piše o nuni, njenem »belem in čistem« nakitu in njenem čakanju »večne nedelje«. Bitje velike ure na koncu neba se je pravkar ustavilo. Končno je nedelja. Ženska, ki ni nikoli nikogar prizadela, skrita za smrtjo v svoji snežni obleki, čaka na razplet dogodkov.

Previdno jo položijo v belo krsto, ki jo odnesejo v veliko vežo domače hiše. Vrata so odprta na vrt, prežet z vročim soncem. Desetine metuljev prevetrujejo zadušljivo modrino neba. Zlate čebele, ki jih je Emily iztrgala njihovi suženjski usodi in ovekovečila v svojih pesmih, zanjo brenčijo rekviem.

Vinnie, Emilyjina sestra, položi v roke umrle dve posončnici z dišečimi belimi cvetovi, »da jih bo izročila sodniku Gospodu«, ki ga je ljubila. Ko je krsta zaprta, nanjo položijo nekaj svežih vijolic in praprot, ki ne prekipeva od radosti. Amherstski župnik prebere psalm, duhovnik Jenkins ji naslovi molitev in polkovnik Higginson, vročični odkritelj Emilyjinega genija, recitira zadnjo pesem Emily Brontë, ki se začne z izjavo srčnosti pred mračnimi silami: »moja duša ni strahopetna«. Najstnica Emily Dickinson je to pesem recitirala svoji sestri v mraku njune sobe, preden sta zaspali: »Za Smrt prostora tukaj ni / in ni Atoma, ki ga njena moč izniči: / Ti -- Ti sam si Bivanje in Dih / in tega, kar si Ti, nič ne uniči.« Nič drugega ne bo izrečenega.

Šest irskih služabnikov, od katerih so nekateri pomagali Emily pri delu z vrtnicami – Dennis Scanlon, Orven Courtney, Pat Ward, Dennis Cashman, Dan Moynihan in fant, ki ga je Emily klicala »ljubki konjski hlapec«, Stephen Sullivan – dvignejo krsto na svoja krepka ramena, stopijo skozi zadnja vrata, katerih oknice, odprte proti opečnatemu zidu, so videti kot krila. Gredo skozi skedenj s sencami, prepredenimi z zlatimi žarki, in nadaljujejo pot skozi visoke trave, ki prasketajo od žuželk, sledeč navodilom, ki jih je dala Emily za dan svojega pogreba: naj gredo do pokopališča čez polja in ne po cesti.

»Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic.« Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic. Polje imajo v lasti Dickinsonovi: Emily celo mrtva ne zapusti doma in brez prehoda stopi iz sobe pisanja v jamo, ki jo je v zemlji skopala svetleča lopata amherstskega pogrebnika.





Majhna deklica gleda irske velikane, ki gredo čez žareče polje in na ramenih nosijo bel zaboj. Deklica – ime ji je Millicent – je stara šest let. Je hčerka Mabel Todd, ljubice Emilyjinega brata. Njena mati je tam, v sprevodu. Otrok gleda užaloščene, ki majavo hodijo pod posmehljivim soncem, se počasi premikajo proti pokopališču, kjer kos zemlje zeva z razprtim gobcem, da bo pogoltnil les krste in telo umrle.

Mala Millicent ne prenese zveze svoje matere. V svojem trpljenju pripiše Dickinsonovim viharne barve oseb iz pripovedk: za krsto stopajo »čarovnica« Vinnie, z rokami, prepletenimi »kot suhe veje iz skladovnice drv«, »kralj« Austin, ki ga Millicent pogosto vidi doma, kako namrščen sedi s svojo ljubico pred kaminom in dreza v ogenj s palico, katere držalo ima »zlato glavo«.

Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi. O Emily ima Millicent najmanj podob. Deklica se spominja skrivnostne dame v belem z rdečkastim lasmi, ki nikoli ne gre od doma. Včasih ta dama skozi priprte oknice v pleteni košari po vrvi spusti kruh z začimbami, še topel od peke, za katerega od svojih malih sosedov.

Edino priznanje, ki ga je svet kdajkoli dal Emily, je bilo oktobra 1856, ko je na amherstskem sejmu dobila drugo nagrado za ržen kruh. Prava beseda, vsakič ko jo najdeš, razsvetli možgane, kot bi v notranjosti glave nekdo pritisnil na stikalo. Pisanje je samo zase nagrada.

Petinpetdeset let imaš. Kolikor je mogoče, skrivaš svoj obraz, rada bi, da te vidi samo Bog, če te že njegova mati ni, nato umreš, in prvi otrok, ki pride mimo, ravnodušno gleda tvojo krsto nad travnikom, naelektrenim od čebel. Vedno obstaja kakšen tujec, ki gleda našo smrt, in neprizadetost te priče naredi iz naše smrti miren, slovesen dogodek, uglašen s skrivnostnim nizanjem preprostih dni.

Borovci in praprot dajejo senco Dickinsonovi družini na pokopališču. Rože se kot dež vsujejo na krsto v trenutku, ko jo spustijo v grob, nato vsi odidejo. Posončnice v rokah umrle se svetijo v temi.

Mine nekaj ur, ki niso nič. Čas ne vstopi k umrlim. Sonce se brez hrupa razleti v krsti, kjer je nenadoma svetleje kot opoldne.





Triinpetdeset let pred tem se nebo nad Amherstom stemni kot ob Kristusovi smrti. Nevihta se razbesni v trenutku, ko kočija pelje skozi borov gozd. Bliski obstreljujejo drevesa, hudiči neurja obstreljujejo streho kočije, ki se je prisiljena ustaviti. V notranjosti je mala Emily, stara dve leti in pol, ki jo je mati, ki pričakuje Vinnie, tik pred porodom za mesec dni poslala k teti Lavinii. Otrok zre v apokalipso in roti teto: »Odpelji me nazaj k mami, odpelji me k mami.« Vojaki v agoniji kličejo na enak način in nihče jim ne odgovori. Nihče tudi ne odgovori mali bojevnici, stari dve leti in pol, izgubljeni na bojnem polju sveta. Nenadoma, zgrbljena na usnjeni klopi, kot v navdihu milosti utihne. »Če ne pogoltnete hkrati svoje smrti in svojega strahu, ne boste nikoli naredili ničesar dobrega,« pravi Tereza Avilska. Prav to se je zgodilo zapuščenemu otroku – groza ob tonah vode in materin nepopravljiv molk – v hipu je pogoltnila oboje. Hudiči se odpravijo razgrajat drugam, nebo se čudovito razjasni in potovanje se lahko nadaljuje.

Pri teti Lavinii je klavir. Note, ki prihajajo iz njega, so kot češnjevi cvetni listi: drobci svetlobe, ki umivajo zrak in srce. Emily pustijo, da se s prsti sprehaja po tipkah. Od časa do časa govori o svojih starših in o »malem Austinu«, vendar ne izrazi želje, da bi jih videla. Med odsotnostjo in smrtjo ni nobene razlike. Izgubila je vse svoje in pogumno žaluje, trudi se, da ne bi nikogar obremenjevala. Nobenih težav ne povzroča, razen neke nedelje pri maši, kamor so jo vzeli s sabo in kjer govori malo preglasno, s čimer si prisluži zaušnico. Ko je prestala črni krst zapustitve, je Emily postala enako neranljiva, kot so mrtvi. Kdor je vse izgubil, lahko vse reši. V njeni bližini duše vzbrstijo kot rožni grmi: táko spokojnost izžareva, da se teta zvečer, ko pride čas za spanje, rada za nekaj trenutkov uleže k njej, tako kot svetnici ukradeš njen ubogi mir, ko se dotakneš njene obleke.

Ko teta Lavinia sporoča novice, zapiše, da otrok »vedno priteče k njej ob najmanjši skrbi«. Kasneje bo Emily z angelsko neposrednostjo povedala, da nikoli ni imela matere, saj »predpostavlja,« da je mati »nekdo, h kateremu se obrneš, ko te kaj muči.« To je popolna definicija tega, kar je mati. Nikoli ničesar ne spoznaš bolje kot takrat, ko to pogrešaš.





Edward Dickinson ima robustno glavo, brado, potisnjeno naprej, črne oči, ki vas gledajo preiskujoče, vas sodijo, vas obsodijo in vas nazadnje niso nikoli pogledale. To so oči Stare zaveze. Biblija je ribiška koča na robu večnosti. Dva prostora ima. V prvem oče drži tablico, na katero zapisuje vse naše malomarnosti. V drugem sin drži gobo in briše tablico. Bog Stare zaveze neko nedeljo zjutraj, ob uri, ko je vsa družina pripravljena, da se kraljevsko sprehodi do cerkve, opazi Emilyjino odsotnost: najdejo jo šele po eni uri v vinski kleti, kjer bere knjigo, iz katere žari svetloba, bolj živa od svetlobe velikonočnega jutra – eno tistih knjig kot Izpovedi jedca opija, ki jo je Edward kupil svoji hčerki, a ji obenem priporočil, naj je ne bere, v strahu, da bi jo vznemirila. Emilyjin oče je tiste vrste človek, na katerem sloni svet, sposoben je obenem zagotoviti ugodje svoji družini in upravljati oddaljeno provinco ter preveriti, da so bili trije križi res dostavljeni na Golgoto za tisti petek popoldne, kot je to želel cesarski upravitelj, čigar brezhiben podložnik je. Zakladnik amherstskega kolidža je, odvetnik in senator, in ob vsakem koraku, ki ga naredi, odzvanjajo medalje, pripete na njegovo ime. Ne predstavlja si zveličanja brez neutrudnega dela. »Zadovoljstvo pričakujem samo od angažiranja svoje duše v poslih. Pripravimo se na srečno racionalno življenje!« – na tak način dvori tudi svoji ženi. To je človek prava v srcu. V njegovih očeh ne bo nikoli nič dovolj razčiščeno. Ko zvečer odpre vrata svojim gostom, je to zato, da jim pred presenečenimi obrazi posveti s svetilko, čeprav pred vhodom vedno gori luč. Ko se spreobrne v svojo novo vero, pastor opazi to pretirano zloščeno dušo. »Proti Kristusu stopate kot mož zakona, morali bi prihajati kot grešnik, na kolenih.« Na kolenih? Dickinson? Z nogami raje trdno stoji na tleh, z roko v vojaškem pozdravu motri nebo in se na njem ozira za bakreno ploščo, pritrjeno na štirih koncih, na kateri je zapisano ime večnosti s seznamom vseh njegovih častnih nazivov.





Brv življenja ječi pod nogami mlade Emily: leta 1852 smrt upleni veliko duš okrog nje, useka jih po tilniku in jih še tople zbaše v svojo malho. Nekatere so bile Emilyjine bližnje prijateljice: devetnajstletna Abby Haskell, enaindvajsetletna Jennie Grout, enaindvajsetletna Martha Kingman. Emily pospeši svoj korak na brvi, ki vznemirljivo ječi. Naslednje leto si smrt privošči kraljevski obrok: Benjamina Newtona, očetovega tajnika. Benjamin je devet let starejši od Emily. Pripoveduje ji o milini nevidnih stvari, ji posoja knjige in jo spodbuja k pisanju. Imenuje ga »učitelj« in mu nadene kraljevsko ogrinjalo tega naziva, ki ga vedno nameni moškim, starejšim od sebe, pred katerimi se njena vzvišena duša prikloni. Vendar pred smrtjo ni učitelja. »Imela sem prijatelja, ki me je učil o nesmrtnosti, vendar se ji je tako približal, da se nikdar ni vrnil.« Ko Benjamin omahne, se plamenica, ki jo nosi in ki razsvetljuje Emilyjino dušo, skotali v praznino niča.

Istega leta očetova vztrajnost omogoči Amherstu, da se z železnico končno poveže z drugimi mesti v regiji: vsa vas se zbere na postaji, da slovesno pozdravi prihod železnega konja s sajastimi nozdrvmi. Oče je vsemogočen, lokomotiva je vsemogočna, vsi proslavljajo vsemogočnost, da bi izgnali prihodnjo smrt. Izrekajo govore, v zrak mečejo cilindre, vzklikajo, vriskajo. Opiti so od napredka. Emily je od daleč navzoča pri očetovem zmagoslavju. O oboževalcih lokomotive danes ne vemo ničesar več. Umrli so, še preden so njihovi cilindri, vrženi v zrak, prileteli nazaj, v prah: ujeda večnosti se je spustila na svoj plen, ki ga je naivna zapriseženost modi obsodila na propad. O kontemplativki iz Amhersta vemo več – tudi to, da se je smrt zelo namučila, da jo je našla: da bi ji ušla, se Emily skrije za Boga. Brez učinka, seveda, saj je Bog intimno ime smrti. Emily to ve, vendar gre za preprosto vprašanje izbire: bodisi ljubiš svet (denar, slavo, hrup) ali pa ljubiš življenje (tavajočo misel, divjost duše, srčnost taščice). Zgolj vprašanje izbire.





Ko Edward Dickinson pred spanjem, potem ko je zaprl računovodske knjige, odpre zračni register svoje duše, vidi le deviško bel list: nič ni prišlo noter, nič ni šlo ven.

»Moj oče ne pozna ničesar boljšega, kot je “resnično življenje” – in njegovo resnično življenje in “moje” včasih trčita.« Kaj je »resnično« življenje? Oče in hči imata glede tega dva različna odgovora. Za očeta je resnično življenje vodoravno: v Amherst pripelješ vlak in telegraf, podpisuješ pogodbe, med seboj povezuješ ljudi, kar omogoči povečevanje bogastva v ritmu dogovorjenih rokov. Za hčer je resnično življenje navpično: potuješ od duše proti učitelju duše – in za to ne potrebuješ železnice. Trguješ le z nebom, tistim, ki se sveti nad našimi glavami kot ozadje naše sramežljivosti. V tem trgovanju ne moreš ničesar pridobiti, zgolj večjo občutljivost za Kristusovo kri, zgoščeno na vratu taščic, pa tudi vse bolj pretanjeno in torej boleče razumevanje ravnanja slehernega človeka.

Pride dan, ko vam nihče več ni tujec. Ta strašni dan oznani vaš vstop v resnično življenje.





Opoldne, pri mizi, Edward ironično večkrat zapored vpraša, ali je »potrebno«, da je predenj postavljen rahlo okrušen krožnik. Ko vpraša tretjič, Emily sunkovito vstane, pograbi krožnik in ga na vrtu, na kamnu, razbije na tisoč koščkov: naj se zgodi tvoja volja, oče, ki ne preneseš pogleda na najmanjšo napako v stvareh in dušah. Nekega drugega dne, pred konjušnico, Edward ves prepoten, z izbuljenimi očmi, do krvi biča enega svojih konjev. Očita mu, da je bil »premalo ponižen«. Emily priteče, razmršena, in kriči nad rabljem, ki izpusti bič in se zaprepaden umakne. Bes svetnic je strašnejši od besa hudiča.

Edward je živ zazidan, tako kot vsi ljudje Dolžnosti. Emily čuti žalost njegovega položaja in mu ničesar ne zameri, pač pa išče načine, da bi ga razvedrila: klavir igra predvsem zanj in peče kruh za dom, kruh, ki je tako dober, da je, ko ga prelomi, videti, kot bi razprla svoje srce. Oče hvali njegov okus, noče več jesti drugega in morda, ko žveči grižljaj slastnega kruha svoje hčerke, za hip uzre otroški raj, ki nam ga razkrije brezskrbnost.

Dan po očetovem pogrebu Emily kot izgubljen otrok tava po veliki mrzli hiši in na pragu vsake sobe vzklikne: »Kje je? Emily ga bo našla!« Dve leti vsako noč sanja o njem in piše tako goreče pesmi, da je njihovo svetlobo opaziti na drugi strani – kjer ni za nikogar nobene vloge več, ki bi jo igral, niti položaja, ki bi ga zasedal.





Nekega jutra pri Dickinsonovih, tik pred zajtrkom, v času molitve. Mati kleči in šepeta Emily, ki prav tako kleči, da je tako mraz, da se bo spremenila v »leden kip«. Nenadoma očetov glas kot kraljevski orel razpre krila in vsem zaukaže tišino. Edward z užitkom oznani zadnje napake svojih otrok in prebere psalm za tisti dan. Njegova molitev za dušo njegovih bližnjih zatrese šipe »kot dež kometov«. Prizor je tako lep, da si mati obriše solzo s kotičkom lanenega predpasnika. Odposlanka angelov z majhnimi požirki pije svojo čokolado iz skodelice iz kitajskega porcelana, modrobele s fino zlato obrobo. Vse je videla, vse zabeležila.

Neke nedelje popoldne, ob uri za čaj. Oče je tistega dne slabe volje. Njegov molk je molk grobnice. Mati in hčerki so ob pogledu nanj prestrašene. Emily je zadolžena, da gre odpret vsakič, ko zazvoni pri vratih. Salon se počasi polni z ugledneži. Oče je kot plaz molka, pogreznjen v usnjen fotelj, in Emily si junaško prizadeva skrbeti za medel pogovor. Omeni, kakšno je vreme. »V vsem svojem življenju nisem bila priča taki čudoviti soglasnosti.« Zopet tišina. Pomislila je na jutranjo molitev in primerjala pastorja z nekim drugim, ki je bil že dolgo mrtev in, kot je pojasnila, čigar »pepela nikoli ni videla«. Ponovno zvonec pri vratih. Sestrična Hadley je. Nosi »kožuh svojih prednikov«. In tako naprej. Kakor dvaindvajsetletno dekletce Emily gleda odrasle, ki se kot drva kopičijo v salonu, vsak nosi na obrazu žalovanje za pomladjo. Dekletce se prestavlja z ene noge na drugo, okleva med grozo in smehom. Nazadnje oče »prekine zasedanje« in povabi vse mrtvece, da se mu pridružijo v sosednjem prostoru. Emily, ki ostane sama, začne zapisovati dogajanje tiste nedelje za svojega brata, ki ga takrat ni doma. Njen smeh je pletena lestev, ki visi z neba.





Obraz Emilyine matere se zdi, kot bi ga oblikovali prsti lončarja. Njena lica so mršava, njene oči vlažne in lasje se ji kot črna gošča zlivajo okrog obraza. Na prsih nosi srebrno broško, v katero so vdelani cvetovi iz emajla – vrtnica, marjetica in trobentice. Nad vrtnico golobica razpira peruti. Vsakokrat ko Emily pogleda mater, vidi to broško. Blesk rož na prsih izčrpane matere pomiri otrokovo neskončno melanholijo.

Starši vidijo svoje otroke, nikoli njihovih duš. Emilyjina duša je v kaplji jutranje rose. Njeno kraljestvo je majceno. Nebo opazuje skozi prosojna krila kačjega pastirja in si uredi samostan v zvončku šmarnice. Dimnik v ognjišču, skozi katerega z neba padajo zvezde, postelja, prekrita s snegom, in miza iz češnjevega lesa; njena soba je razkošno gola kot puščavnikova celica, in lepša je, če se ne razkazuje.

Medtem ko se okrog nje razvnemajo ambicije in si vsak želi nekaj biti, ona vzvišeno sanja o tem, da bi bila nič in bi umrla neznana. Ponižnost je njen ponos, neopaznost njeno zmagoslavje. Ko se leta 1856 na stežaj razprejo zapornice materine bolezni, Emily sanja o svetu, ki bo tako preprost, da smrt nikoli ne bo našla vhoda vanj. »Samo otrok sem in strah me je. Pogosto bi bila rada travna bilka ali tresoča marjetica, ki je ni groza prahu.«





Leta 1840 se Dickinsonovi preselijo. Svoje strahove bodo naselili v hiši na severu Amhersta, ki je vsa iz lesa. Meji na vaško pokopališče. S svojega okna Emily ure in ure motri spokojno vas grobov. Tišina in odpuščanje naseljujeta njene ulice. Kot se v luži odseva raj. Gleda vsak pogreb, pozorno opazuje ugasle obraze za žarečo krsto. Živi in njihov umrli skupaj stopijo skozi glavni vhod pokopališča. Nato, po nekaj besedah brez teže, ki melanholično odjadrajo v sinje nebo kot otroški baloni, živi odidejo in pustijo umrlega njegovemu novemu življenju.

Leta 1855 družina odkupi prvo hišo. Ta druga – in poslednja – selitev iztrga Emilyjino dušo, ki se temu elegantno nasmehne. »Mislim, da so moje “zadeve” prinesli v škatli za klobuke in da je “nesmrtni del mene” prišel peš, kmalu zatem.« Od desetega do štiriindvajsetega leta je živela srečno v hiši, prislonjeni na grobove. O njej bo vedno govorila kot o »svoji« hiši, medtem ko o hiši, v kateri se je rodila in v kateri bo umrla, kot o »očetovi hiši«. Takoj ko so se vrnili v to hišo, je dal Edward na strehi zgraditi kupolo, iz katere je bilo mogoče skozi osem oken videti prihajati sovražnika – se pravi skoraj vse, ki niso »Dickinsoni«.





Rojstna hiša z eno stranjo gleda na glavno cesto, polno vrveža, z drugo pa proti vznesenemu obrazu večnega: sadovnjak ponuja pesmi, ki jih navdihuje sadno drevje, proza zelenjavnega vrta je urejena kot nareki, popravljeni z rdečo tinto jagodovega grmičevja, široko odprto Biblijo travnika, ki ga razsvetljujejo marjetice in kalužnice, pa ves dan prebirajo in dešifrirajo stotine metuljev bogoslovcev. Tam je tudi rastlinjak, ki ga je dal oče postaviti za Emily, ozka steklena kapelica, kjer lahko tudi sredi najhujše zime nadaljuje svoje pogovore z redkimi cvetlicami.

Emily ima dve mizi, na katerih rada piše, eno v svoji sobi, drugo v salonu. Kovačnik naslanja svoje slikovite cvetove na šipe v salonu, skozi priprto okno sobe, ki gleda na travnik, pa poleti petje ptic v jerebiki blagoslavlja njeno pisanje. Pesmi, stisnjene na papirju, izžarevajo enako zlato svetlobo kot pšenica, pobrana v kopice na polju. To ne more biti raj, saj je treba umreti. Je nekaj, kar mu je podobno, kar pomirja in kar zavaja.

Družina Dickinson je v času, ko je Emily majhna, samo najemnik enega dela zidane hiše. V drugem delu stanuje lastnik, direktor tovarne klobukov Deacon David Mack. Njegova krepostna togost, osivela levja glava in goreče modre oči vznemirjajo Dickinsonove otroke, prepričane, da večkrat na dan srečajo Boga s cilindrom osebno. Kljub temu sosedstvu v prvih letih vlada zaupanje. Mati svetuje Emily, naj ne hodi sama v bližnje gozdove: pičile jo bodo kače, rože jo bodo zastrupile in ugrabil jo bo čarovnik. Deklica, ki je očarana nad temi nevarnostmi, se izmuzne, kolovrati naokrog, se vrne in pove, da je videla »samo angele«, ki so bili ob srečanju še bolj prestrašeni kot ona.

Vsak si iz svoje nesreče ustvari svoj lasten dom. Bolj kot v leseni hiši ali v zidani hiši Emily preživlja svoje otroštvo v srcu nje, ki, glede na to, da ne obstaja, obstaja preveč. Broška se svetlika na mršavih materinih prsih. Redki nasmehi božanstva so nepozabni. »Dve stvari, ki sem ju izgubila z otroštvom: vznesenost, ko sem v blatu izgubila čevlje in sem se bosa vrnila domov, ko sem v vodi iskala rdeče cvetove, in materino karanje, bolj iz zaskrbljenosti zame kot zaradi resnične nejevolje, kajti kadar je namrščila obrvi, je bilo vedno v smehu.«





Na kmetiji, kjer je odraščala, je Emilyjina mati našla svojega bratca mrtvega v zibki, kot sladko kruhovo pogačo, zavito v pekovsko smrt. Nato je izgubila še dva brata in očeta. Nazadnje je leto dni pred Emilyjinim rojstvom pokopala še mater. Hčerko je spočela pod zatemnjenim soncem žalovanja. Nekaj dni pred porodom je dala zamenjati tapete v otroški sobi, vendar ni dovolj, da osvežiš stene, da ponudiš novorojenčku odprto življenje. Nad Emilyjino zibko se sklanjajo duhovi. Gledajo deklico, ki bo postala njihova zapisovalka in katere žareča občutljivost že prestopa zid nepozornosti, ki ločuje odsotne od prisotnih.

Pesnik je nekaj prisrčnega, ko mine stoletje, ko je pokopan v zemlji in živ v svojih besedilih. Ko pa ga imate doma, otroka, prevzetega od absolutnega, s knjigami zapredenega v svojo sobo kot mlada zver v jazbini, zadimljeni od Boga, kako naj ga vzgajate? Otroci vedo vse o nebu, dokler se ne začnejo učiti o stvareh. Pesniki so nenehni otroci, opazovalci neba, ki jih je nemogoče vzgojiti.

Legenda pravi, da je sveti Krištof pomagal čez reko otroku Kristusu tako, da ga je odnesel na svojih ramenih. Resnica je, da so matere tiste, ki z golimi nogami stopijo v velik črn tok časa s svojimi otroki na ramenih, njihovo telo vklepa mraz, vendar mislijo le na to, da bodo držale otroka nad vodo. Včasih katera od njih omaga in potone v reko. Takrat je otrok, do duše premočen od tesnobe, tisti, ki postane mati svoje matere in skuša doseči nasprotni breg. Od leta 1850 je glava Emilyjine matere v plamenih. Postane prerokinja migrenskega Boga, ki z molčečimi prerokbami pretresa svoje bližnje. Emily skrbi za mater. Sredi črne reke zaviha rokave in ne brez radosti se kasneje spominja tistih časov otroštva, ko jo je mati oblačila v tako slabo zašite obleke, da je imela občutek, »da ima na sebi opravičila, in ne oblačila.« Leta 1880 pa vseeno zavzdihne: »Družinski čriček je v breme, ker je že precej v letih.«





Nikoli se ne bo mogoče dovolj zahvaliti melanholičnim materam. S svojim šalom so zakrile sonce. Iz njihovih oči prihaja tako globoka noč, da se njihovi otroci razveselijo vsake najmanjše iskrice svetlobe. Emily se odpravi iskat svetlobo tja, kjer obstaja, nekoliko dlje od kraljestva mater – na primer v zavzete nočne pogovore z bratom, pred ognjiščem v kuhinji s stenami jabolčno zelene barve, »medtem ko pravični spijo«.

Po študiju se Austin odpravi poučevat v Boston, kjer ga strašansko muči domotožje – domotožje, ki pomeni zgolj zidano hišo v Amherstu, ta hiša pa pomeni zgolj materino počasi utripajoče srce. Vrne se v Amherst, kjer mu oče predlaga, da dela pri njem. Austin sprejme. Mati nemo spremlja sinovo vrnitev. Molk je meč duševno ranjenih mater. Potopijo ga v nomadsko dušo svojih osuplih otrok. Naj bodo blagoslovljene: kdor naredi naše življenje nemogoče, da našemu srcu vse možnosti, da postane veliko.

Z razmršenimi rdečkastimi lasmi, ozaljšan kot princ – v jahalnem suknjiču živih barv, s klobukom s širokimi krajci, s palico iz lesa oranževca – hodi Austin po ulicah Amhersta kot kralj po svojem majcenem kraljestvu. Kot zakladnik kolidža odloča, kot je to počel njegov oče pred njim, v kakšnem duhu se bo tam poučevalo. Rad ima slikarstvo, gledališče in konje. Je osvajalski, zbadljiv, osoren z vsemi, razen z Emily. Nad sestro je prevzet. Predstavlja mu »poosebljeno dobroto«. Potrebuje jo, tudi ko je že poročen. Emily se z njim šali, mu krpa nogavice in srajce, ga prosi, da opravi nakupe zanjo, ga povpraša po govoricah v mestu. Laska mu, ga pomirja in spodbuja. Njegova mala mati je. Emily bedi nad Austinom in Vinnie bedi nad Emily. Vsi trije otroci se skušajo držati za roke in prečkati veletok življenja, ne da bi kateri utonil. Brez staršev so. Nikoli nihče ni imel staršev: nekdo, čigar preprosta prisotnost bi vas obvarovala smrti, ne obstaja.





Na obrazu Sophie Holland, Emilyjine prijateljice, življenje zapisuje sijoče protislovna besedila – kot veter v krošnji trepetlike. Bog nenadoma kot papir zmečka mojstrovino na tem najstniškem obrazu. Ko Emily izve, da bo njena prijateljica umrla, prosi, če jo lahko obišče. Smrt je lončarka, ki svoje delo opravlja v obratni smeri. Emily gleda glino telesa, iz katerega se umika božji dih. Ta pogled iz nje za vedno naredi varuhinjo izginulih življenj, čuvajko nevidnega. Duša Sophie kot smaragd pade v šatuljo njenega rdečega srca.

Kot otrok je Emily slišala nekega pastorja – v zanosu lastnega govorniškega zanosa je bil kot konjenik, ki ga iz sedla odnese konjeva brca – ki je vzkliknil: »Je božja roka tako kratka, da ne more rešiti nikogar?« Pastor je nato medlo odgovoril na lastno vprašanje, ne da bi mogel pogasiti ogenj, ki se je prižgal v otrokovi glavi. Ko Sophio položijo v zemljo, se Emily z drobnimi koraki zateče v samostan depresije. Da bi jo pozdravili, jo starši za mesec dni pošljejo v teti Lavinii. Tam že drugič najde mir, čeprav je nauk Sophie nepozaben: vsak trenutek imej pred očmi konec sveta.

Praznina niča in ljubezen sta iz istega strašnega rodu. Naša duša je kraj njunega nepredvidljivega spopadanja.





Pred mladeniče, ki se zanimajo za dekleti, oče postavi orjaški zid svojih obrvi, ne more pa preprečiti Josephu Lymanu, da bi zapeljal Vinnie, postavne, spogledljive in duhovite. Mladenič jo poljubi pred njenim rožnim grmom in nato izgine, pod pretvezo, da ne bi prenesla ločitve od doma. Vinnie odrevenela obstane med svojimi vrtnicami, kot v pravljici, ko nastopi čas prekletstva.

Rožni ubežnik izgine na obzorju. Izpod kopit njegovega konja – zvezdni prah, zlat prah videnja in prvi portret Emily, ki ga je napisal leta 1860: »Takrat v slabo osvetljeno knjižnico stopi belo oblečen duh, postava s toliko naborki, da se zdi kot iz meglic, svetleč, alabastrno bel obraz, odločna drža glave, podobna marmornemu kipu.« Oči »kot lešniki« ne vidijo zunanjosti, ampak »dušo stvari«, roke »majhne, čvrste, spretne, neobčutljive za minljive stvari, zelo močne in popolnoma pod nadzorom uma«, usta, »ustvarjena le za izgovarjanje izbranih besed, redkih misli, iskrivih zvezdnih podob, besed s polomljenimi krili«.

V času svojega življenja Emily na glavi ne nosi krone genialnosti – vsi njeni zapisi spijo na dnu predala nočne omarice, in z njimi trnova krona. Medtem ko Emily piše, Vinnie hrani mačke, ki ji na vsakem koraku sledijo po hiši. Tudi stopnice pometa in nakupuje. Vlogo Marte iz Evangelija ima, z vso duhovito strogostjo. »Moj oče je imel vero, mati ljubezen. Moj brat je imel Amherst – in Emily mišljenje. Edina med nami je imela to delo.« Ko sestra neha hoditi iz hiše, postane njena pomerjevalka oblek, v trgovinah pomerja bele obleke, ki jih bo nosila Emily. Trgovcem, ki jo sprašujejo, zakaj sestre ne spodbuja, naj gre na zrak »za njeno dobro«, odvrne, da je Emily nadarjena za goreče bralsko življenje: zakaj hudiča bi jo silili početi nekaj drugega?





4. julija 1879 – na državni praznik – ponoči zgori velika trgovska hiša v centru mesta, nedaleč od hiše Dickinsonovih. Zvonovi zbudijo Emily, ki bosa steče k oknu, vidi velikansko sonce, ki golta nebo, na katerem začudena sveti bleda luna. Ptice, ki jih je katastrofa iztrgala iz gnezda, omamljene od svetlobe pojejo na vse grlo. Vinnie priteče in takoj pomiri sestro. »Ne ustraši se, Emily, samo 4. julij je.« Prime jo za roko in odpelje v materino sobo. Hrup matere ni prebudil. Kot tiste duše je, ki so tako nesrečne, da jih nič več ne vznemiri. Njihova ravnodušnost je podobna modrosti. Hčerki jo pustita spati. Ob njenem zglavju sedi guvernanta Maggie. Tudi ona pomiri Emily: samo skedenj gori, ni omembe vredno. Emily se pretvarja, da verjame sestrinim in guvernantinim lažem. Čarovnice požara si češejo dolge rdeče lase na glavni cesti Amhersta. Z velikim tekom hrustajo les. Zunaj je tako svetlo, da je mogoče razločiti žametno harmoniko gosenice na slivovem listu, na drugem koncu vrta.

V Emilyjini sobi so štiri okna – in še peto: Biblija – široka steklena okna, za katerimi duša odkrije strahotno bližino raja. Emilyjina Biblija z zelenim finim usnjem ima tako droben tisk, da jo lahko bere samo, če jo drži tik ob obrazu. V eni od pripovedi tri otroke vržejo v plamene. Nato se pojavijo ob ognju, sedijo, se smejejo in pojejo hvalnice. Zagotovo so imeli ob sebi nevidno Vinnie, ki jim je pomagala skozi plamene zapuščenosti, in v dušah mir, ki jim ga nihče ni mogel odvzeti.

»Moja domovina je resnica,« pravi Emily, »moja sestra pa najpogosteje živi v deželi obžalovanja,« in opozori na napade migrene. Vinnie, ki zna tako dobro pomiriti svoje bližnje, je nemočna pred nostalgijo za poljubom, ukradenim med žarečimi vrtnicami.





Kače ljubosumja drsijo po parketu sobe, kjer trije mali Dickinsoni hodijo bosi. Podnevi so zvite v senci, ki jo ustvarjajo njihove igre, ponoči se vijejo skozi visoke trave sanj. Trideset let kasneje so še vedno tam: Austin včasih vzkipi nad nevidno nedotakljivostjo svoje sestre. Trdi, da »nastopa«, ko obdana z belino sprejme obiskovalca, s katerim se pogovarja z glasom male deklice. Vendar stisne zobe, ko od njega pričakujejo, da bo priznal Emilyjino čudaškost, Emily je namreč tako redko videti na ulicah Amhersta, da jo ljudje kličejo »Mit«. Pleme Dickinsonov priznava le svoje lastne zakone. Vinnie to pove na svoj vzvišen način: »Vsak v tej družini je kralj svojega lastnega kraljestva.«

Edward je tako zadrgnil svojo dušo, da je ustvaril – kot maščevanje nevidnega – sanjaške otroke, strastne bralce. Pravnik Austin pokaže Emily nekaj pesmi, ki jih je napisal. Emily jih prebere in komentira z železnim humorjem: »Dejstvo je, da imam tudi jaz navado pisati, in občutek imam, da me poskušaš okrasti, zatorej brat Pegaz, le pazi ali pa bom poklicala policijo!« Brat Pegaz ne bo več pisal – vsaj s črnilom ne: z lastnimi sredstvi uredi okolico kolidža, nasaditi da grmovnice, ki s svojim rdečim jagodičevjem ogrejejo zimo, in drevesa, ki ohranijo svojo zeleno zaupnost vse sive mesece: ta dobrota, ki ne išče hvaležnosti, in skrb za nekaj oddaljenega, sta znamenji najgloblje poezije.





V mrakobnosti osnovne šole Emily odkrije odrešiteljsko moč knjig. Na kolidžu se naveže na mladega učitelja, Leonarda Humphreyja. Ta umre leta 1851. Večnost, ki gori za ljubljenimi obrazi, jim daje sijaj – ko se preveč približa, obrazi postanejo voščeno beli, stopijo se in izginejo. »Telo me ne zanima, ljubim le plašne duše.«

Prestroga amherstska srednješolka gleda, kako Bog nenehno improvizira s svetom. Naskrivaj naredi seznam tistega, kar ima rada: pesnike, sonce, poletje in raj. To je vse. Seznam je zaključen, zapiše, in dovolj je že prvi pojem: pesniki ustvarijo sonce, ki je čistejše od sonca samega, njihovo poletje nikoli ne mine in lep je le tisti raj, ki ga oni naslikajo.





Emily, neukročena, tiha, z občasnimi izbruhi smeha, se na kolidžu druži s skupino, v kateri ima vsako dekle svoj vzdevek. Emily je »Sokrat« – po imenu misleca, ki ga je njegova trmasta odločnost, da razkriva resnico, naredila neznosnega za prebivalce Aten. Prijateljice si pišejo neučakana pisma in se večkrat na dan skrijejo za pahljačo nebrzdanega smeha. Vedo, da bo kmalu prišel čas resnih odločitev: mož, otroci, odgovornosti. Emily zadržano okuša vino mladosti, to minljivo milost skupnega doživljanja tegob in zanosa. Z neba se spušča razočaranje. Treba bo oditi, vendar proti komu, proti čemu?

Ob rojstvu je vsakemu novorojenčku nekaj dano. Ta nekaj ni nič. Nima oblike, nima imena, nobenega prestiža. Naša edina dobrina je. Videti jo je mogoče skozi prebliske. »Preprost občutek, da sem živa, je zame ekstaza.« Ta beli cvet niča, ki se za trenutke razpre v rdečem srcu, je cvet, ki je skupen svetnikom. Nikoli ne ovene. Biti svetnik je biti živ. Biti živ je biti sam svoj, edini svoje vrste. Abiah Palmer Root, polnega telesa, sijoča, pokončna, se s kraljevsko počasnostjo vzpenja po stopnicah, na vrhu katerih stoji Emily, zaprepadena. Privid ima pripete v laseh, in kot trofeje obešene v ušesih, žareče regratove cvetove: njena kmečka milina in zmagoslavna spokojnost globoko pretreseta srce Emily, ki do leta 1854 piše pisma materi prednici reda regratovih cvetov.

Abiah ne ve, da je privid. Ne odgovori vedno, iz strahu, da bi pristala v »košu za prikazni«, kamor Emily pospravi vse, ki jo razočarajo. Emily, ki čuti nemoč pred svetom, v zameno odkrije moč pisanja. Ta, ki si je iz prekipevajočega sonca regratovih cvetov naredila uhane, se umakne v ugaslo in udobno življenje. Slava regratovih cvetov pa ostane: tudi zmaličeni od jesenskih nalivov in poteptani od krav, vklenjenih do monotone smrti, ti cvetovi žarijo v besedah, ki jih znajo opisovati in ljubiti. Beseda je sonce, ki ne uvene.





Bivanje v kolidžu se izteče. Zaključi se s prireditvijo in nekaj govori, ki jih popestri dekliški pevski zbor. Emily je med dekleti v zboru. Deviške deklice iz Amhersta pojejo. Žvrgolijo. Nihče sredi zbora vrabčkov ne prepozna taščice – Emily.

Angel spreobrnitve se potika naokrog. Vidijo ga tavati, z lesenim mečem v roki, pred zgradbo šole Mount Holyoke, kjer Emily nadaljuje šolanje. Tristo deklet tam zoba zrna znanja pod bledo svetlobo vsakodnevnih pridig. Mati koklja, Mary Lyon, nadzira svojo jato in opazi šepajoče duše. Tistega dne, ko so učenke povabljene, naj vstanejo s stolov in izkažejo svojo pripadnost novi Cerkvi, ubogajo vse, razen Emily. Angel spreobrnitve, ki ga opozori vznemirjen hrup ljubosumnega zgražanja, prihiti, pogleda mlado nepokornico, ki sedi na stolu, in postavi diagnozo: nima smisla vztrajati, ne bo se spreobrnila. Les njene krste bo enak, kot je bil les njene zibke. Vse družbe kolonizirajo nebo. Emily noče biti del nobene od njih, vsekakor ne združenja prijateljic Boga. Če Bog želi priti, ve, kje jo najde. Pridni učenci naj le hodijo na svoje lepe obrede. Svetnik ni priden učenec.

Emily ostane na Mount Holyoke le nekaj mesecev. Očetova želja, da bi imel hčerko spet pri sebi, zaključi njen študij. Ko se vrne, jo vsi pričakajo zbrani pred vhodom, od matere, »z objokanimi očmi, do mačka, ki si prizadeva biti tako graciozen, kolikor mu prirojena dostojanstvenost najbolj dopušča.« Nato jo domača hiša zapre vase kot ostriga svoj biser. Ne bo se ji več izmuznila. »Dom je moja definicija Boga« – in Bog ne prenese nikakršne odsotnosti.





Na bogato posestvo Dickinsonovih, ki se ga šest irskih služabnikov trudi vzdrževati po najboljših močeh, se prikrade noč in boža duše, ki jih je sen neopazno odtrgal od teles. Vsi spijo, slišati je le skopo tiktakanje stenske ure – giljotine sekund – in od časa do časa ječanje stare hrastove omare (njenim starim gozdnim revmatizmom ni pomoči). Noč se povzpne v prvo nadstropje, kjer jo kot blagoslov sprejme Emilyjina mati, ki jo je ves dan prežemala melanholija, in kjer jo slovesno pozdravi oče, ki končno lahko z ramen odloži breme pogodb, težje od mrtvega osla. Noč se vrne v pritličje, se nameri v salon in obstane pred prostorom, razsvetljenim s svečami: Emily igra klavir. Nato neha igrati in piše dolgo v noč, vseeno pa zjutraj prva vstane in pripravi zajtrk za vse.

Kar ima cerkev živega – prasketanje plamenov sveč, vznesenost src zaradi odsotnega človeka, čudežni odmik od kramarskega sveta – Emily vzame za svoje. Pri psalmih si izposodi skandiranje za igranje klavirja. Preden sede za glasbilo, s kosom tkanine prekrije zgornje in spodnje oktave, da dobi zvok prvega klavirja, na katerem se je naučila igrati Bonapartejevo grobnico in Device ne jokajo več. Te popularne skladbe igra pri štirinajstih, nato neha in začne improvizirati. Eno svojih skladb poimenuje »Hudič«. Ko jo slišijo, se vsem zdi čudna. V Svetem pismu je hudič poimenovan »obtoževalec«. Emily počne obratno: vse, kar ima življenje svetleče krhkega, vzame pod svojo zaščito, sencam, ki ostanejo, pa nameni to skladbo. Četudi se kdaj poimenuje »Satanova hčerka« – pod pretvezo, da obžaluje, ker ne more slediti svojim prijateljicam, ki ključ svojih sanj trumoma zaupajo Bogu in Mary Lyon – ni v teh vražjih notah sredi noči slišati ničesar drugega kot angelsko razvedrilo. Vse v nas mora dihati, celo praznina niča.

Pri teti Lavinii je odkrila, čemu je namenjen klavir: z igranjem oddaljiti – celo z drobnimi trepetajočimi otroškimi rokami – neznosno žalost ob občutku zapuščenosti. Klavir je lahko zavetje pred neurjem, tako kot je to lahko tudi stran brezmadežne knjige. Emily nekaj časa želi postati pianistka, dokler je koncert Antona Rubinsteina v Bostonu od tega ne odvrne: v glasbi nikoli ne bi dosegla take odličnosti. Po tem koncertu se dokončno potopi v zlatokopen tok pisanja. Klavir bo ostal le še nočni sprehod po dvorišču zapora: nekaj trenutkov za izhod iz celice glave, z odločnim pritiskom prstov na tipke, kot potisneš seme v prst.





Že veliko prej, preden postane način pisanja, je poezija način, kako naravnaš svoje življenje, ga obrneš proti vzhajajočemu soncu nevidnega. Kruh z začimbami, ki ga Emily peče in ga iz svoje sobe po vrvi v košari spusti na ulico, kjer ga pojejo otroci, njena trmasta skrb, s katero se ukvarja z vrtnicami, in njena vznesena potrpežljivost ob tiranski materini otožnosti – vse je za Emily priložnost, da udejanja svojo empatijo, ki je čisti izvir genija. Susan, takoj ko se pojavi, vstopi v čarobni krog njene pozornosti.

Susanin oče je lastnik zloglasne pivnice v Amherstu. Tuberkuloza ji je vzela mater, ko ji je bilo devet let. Dve leti za tem slabo vino vzame še očeta. Vsaka duša prej ali slej vstopi v hišo hudobnega velikana. V življenju male Susan je hudobni velikan trgovec s tekstilom, ki je poročen z eno njenih sester, pri kateri je mislila, da bo našla zavetje. Trgovec jo sovraži, ker je odvisna od njega. V njegovem pogledu se vidi prostaška – kot bi bilo mogoče na njeni duši razpoznati temne madeže vina s predpasnika njenega očeta, bebavega od nevednosti. Takoj ko lahko, odide, opravlja razna gospodinjska dela, živi po nezdravih sobah, gleda luknje v svojih čevljih in odkrije knjige, ki učijo, da nikoli nič ni dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.

Pri dvajsetih je Susan skrivnostna, temačna lepotica, katere smeh odzvanja kot udarci korobača po nesrečni usodi. Austin oklevajoče hodi okrog nje. Emily, prevzeta nad mladim dekletom, razširi glas, da je Austin »v zvezi«. Mesto zaprasketa ob tej govorici, ki se ji Austin nazadnje vda: poroči se s tem dekletom, ki se več mesecev noče prepustiti temu, čemur pravi »nizkotne zakonske dolžnosti«. Osorna je, neučakana, ambiciozna in popolna: pridobiti ljubezen take ženske je nekaj takega kot pritegniti nase materino pozornost – nemogoča in vznemirljiva naloga.

Vsaka zakonska zveza je pretanjena zlitina smrti in ponovnega rojstva. V svojem zakonu gre Susan od sramotnega očeta, ki je kotalil sode, napolnjene z rdečim hudičem, k tastu, pred katerim se globoko priklanjajo angeli častitljivosti iz belega marmorja. Edward za mladoporočenca zgradi vilo iz rdečkastega lesa v italijanskem slogu, ki jo krstijo The Evergreens, nasproti Emilyjine, ki je iz oranžne opeke. Med obema hišama je sto metrov. Po potki, ki ju povezuje, bodo trideset let potovale knjige, rože, zdravila, jajca, besede ljubezni in besede razkola, ki so viharniška oblika, v resnici prepričljivejša, besed ljubezni.





Zdaj, ko nikomur več pogled nanjo – ali omemba njenega imena v časopisu – ne prikliče vonja slabega vina ali vonja premočenega psa, od katerega je vse življenje zaudarjal njen oče (saj imajo zlati lističi kovačnika, bujne vrtnice pred Evergreenom in neizpodbitno bogastvo Dickinsonovih povsem drugačen vonj), se Susan posveti temu, kako bo razširila svoj svet. Gostje – pravniki, politiki, pisatelji na turneji – se kot sršeni zgrinjajo pod svetilko pred vhodom, ujeti v črne oči gostiteljice, očarani nad njeno ostrino, rdečimi indijskimi šali in srebrnimi zapestnicami, ki cingljajo na njenih zapestjih. Iz svoje sobe, od koder eno okno gleda na Evergreen, Emily opazuje pomembne osebnosti, ki se vzpenjajo po granitnih stopnicah. Pisatelji, ki jih družba ceni in časti – kot Emerson, sloviti mislec nevidnega, ki preživi noč pri Austinu in Susan – ne vedo, da so vstopili skozi napačna vrata in da je največji pesnik tistega stoletja v resnici v sosednji hiši, za zavesami iz rahlo drhteče čipke.

Ko na usta svakinje privre preveč napuha, Emily to hladnokrvno povzame v pismu, z nenadno prasko na licu papirja: »Susie, od tvojih bogatašev se učim o revščini.«





Pri Susan Emily spozna nadnaravno nezadostnost vsake ljubezni. V zameno pa Emily podari Susan razsežnosti, ki jih življenju dajeta mišljenje in pisanje. Pokaže ji svoje pesmi. Eno od njih, ki govori o mrtvih v čakalnici za ponovno rojstvo – v njihovi »alabastrni sobi« – napiše na novo po Susanini kritiki. Susan je v pesmih poimenovana, med drugim, kot Kleopatra, Goljat, Vezuv, Večnost – v treh erotičnih pesmih pa Punčka. Susanina izjemnost je v tem, da nase pritegne tisoče ljubezenskih vzdevkov, ne da bi enega samega pregnala in ne da bi se nanje resnično odzvala. Ker ne dobi nobenega odgovora, se Emilyjina duša razvname, kot otrok, ki s praga svoje temne sobe zaman kliče mater in ga nazadnje očarajo njegove lastne solze.

Junija leta 1852 Emily piše Susan, ki je takrat v Baltimoru, pismo, v katerega vtakne vijolice. Poštar je Emilyjin oče, ki preko Baltimora potuje na konvencijo svoje stranke. Edward si predstavlja, da prenaša pismo mladenke, nekaj lahnega in nepotrebno bizantinskega. Lastno puritanstvo ga zaslepljuje. V rokah gospodarja Amhersta je nekaj žarečih zlatih listov in na kuverti, ki jih ščiti, so besede, ki jih je s svinčnikom zapisala Emily: »Odpri me nežno.«

Susan dobi tri otroke, ne da bi to hotela. Prvi, Ned, je epileptičen, kot bi se trepetanje v grozi pred revščino, ki ga je mati zagrebla v dno svoje duše, vrnilo in pretresalo sinovo telo. Austin da enemu od konj v svoji konjušnici isto ime kot dečku: svetel, gibčen rjavec je uteha za žalost, da je dobil otroka, drgetajočega kot jeseni suho listje na koncu vej. To rojstvo je vzrok za prvo Emilyjino oddaljitev, komaj zaznavno – kot dih na ogledalu. Njena pisma še naprej trkajo na okna Susan – na tisoče besed, navdahnjenih z gospodovalnim, moledujočim in vzvišenim življenjem.

Vsako Susanino potovanje navda Emilyjine stavke z vročičnostjo. »Naslednjič te bom zaprla v krsto, te zakopala na vrtu in prosila ptico, da nadzoruje tisti konec.« Od tega ne bi bilo seveda nobene koristi: nobena vez ne ostane nespremenljiva, celo tista ne, ki jo navežemo z mrtvimi.

Ljubezen med obema ženskama nezadržno poka, vendar se v zlato vazo, četudi okrušeno, še vedno steka voda kristalnih besed. Ko izve, da je šla nekega popoldneva Susan mimo njenega doma, ne da bi jo poklicala, Emily vzklikne: »Iz raja bi ti prišla odpret, če bi vedela, da si tu.«





Amherst daje zavetje svojim tri tisoč prebivalcem na ravnici, obdani z neskončnimi smrekovimi gozdovi: prava puščava za Susan, ki ima bolj od vsega rada pobege v New York, kjer kupuje črne obleke z bleščicami, ki so v modi okrog leta 1860. V eni svojih pesmi Emily govori o dveh vrstah zmagovalcev. Tistih, ki jim svet vzklika in uživajo v svetlečih oblekah, opernih koncertih in evforičnih potovanjih, in tistih, ki zavladajo nad svetom, vendar se mu pustijo premagati: ti ostanejo doma, ponosno odeti v sneg. V velikih mestih okrog Amhersta vsak večer brstijo in venejo klavirski in pevski recitali. Emily, nič bolj kot njen oče, ne okuša slasti teh dogodkov. Najbolj presenetljiva stvar neke predstave so gledalci sami, izjavi. V Amherstu se ne dogaja nič in ta nič je življenje v najčistejši obliki. Med Susan, ki išče občudovanje sveta, in Emily, ki navdih zase najde na nebu, se odmik povečuje in mednju se začne naseljevati hlad. Led nazadnje raztrešči zlato vazo. Emily zbere koščke v svojem srcu, vendar celih šestnajst let ne stopi več v sosednjo hišo.

Amherst, ki si ga je Emily naredila za svoje sveto mesto, Susan opiše z naslednjimi besedami: »Obupno mesto, brez upanja, še angela bi tu zgrabil obup. Turobno zvonjenje cerkvenega zvona še vedno odzvanja v mojih zimskih sanjarijah.« Ton je zagrenjen. Ženska, ki govori, je priletna, predstava se bliža koncu, večina igralcev je zapustila oder in v foteljih v prvi vrsti je le še nekaj začudenih mrtvecev. Austin, ki so ga v mladih letih klicali »petelin«, jo je leta varal z žensko, ki je bila bolj radostna od nje. Od njunih treh otrok je smrt vzela najnežnejšega. Amherst vrača Susan njen prezir in jo ožigosa s slovesom pijanke in lahkoživke, čeprav jo ima Emily kljub njuni odtujitvi še vedno za »plaho in brez madeža«. Nato smrt pride po Susan in jo položi v svoj herbarij. Leta tečejo preko imen teh ljudi, gladijo reliefe obtoževanj in osvetljujejo le še njihove vrline.





Emilyjin grob, sveže zasut, postane bojno polje. Ko mine odrevenelost od globoke žalosti, družina prebira pesmi, s peresom v roki. Pesem »Le z eno sestrico živim / a druga je za mejo«, posvečeno Susan, Vinnie prečrta in izbriše posvetilo. Pesem, ki govori o Susaninih prsih, na katerih si Emily želi jokati, je pripisana nesumljivi pastorjevi ženi. Vendar Emilyjin glas, nepremagljiv glas čistega duha, potegne prijateljico iz pekla: na gramozni poti med obema Dickinsonovima hišama, obdani z rožnimi grmi, se nad cenzuro in smrt dvigne povsem spremenjena Susan in si drgne roke, da bi izbrisala madež vina, ki ga more videti le ona.

»Tudi če bi morala tavati v neskončni noči, bi še vedno mrmrala: Sue.« Skozi pesmi se dviguje spev. Skuša izpovedati, kar je najbolj čisto in najbolj resnično. Knjige po smrti pesnice ohranjajo spev živ, vendar poezija ni shranjena le v knjigah. Včasih gre neslišno mimo kot angel vsakdanjosti, ki ga nihče ne opazi. Kruh z zelišči za otroke in blazine, položene pod blodno materino glavo, so čistejše in resničnejše od vsega.





Emilyjina mati vedno govori tiho. Knjige jo plašijo. Njena okolica jo ima za nekultivirano in njeno nezanimanje za književnost postane ena tistih družinskih šal, ki družinskega člana z velikimi zamahi smeha pokopljejo že za časa življenja. Vsi v družini znajo biti pikri, razen nje. Je mogoče preživeti, ne da bi bili kdaj kruti? Vendar ji to ne preprečuje, da ne bi imela poetičnega – se pravi natančnega – pogleda na realnost. Mati razloži Emily, kako je na pogrebu Jennie Hitchcock kokoš, ki so ji sledili piščančki, skušala poleteti skozi okno na posteljo pokojnice. Emily ta pripetljaj zapolni z barvami: predvidevam, pravi, da se je kokoš s piščeti hotela posloviti od osebe, ki jih je hranila. Od dvanajstega leta naprej Emily pomaga materi na vrtu in goji enako ljubezen do vetrnic preprostih barv. Kasneje si, sklonjena nad bel list papirja, prizadeva spremeniti materinsko melanholijo v sočutje do vseh izgubljenih življenj.

Leta 1875 napad paralize naredi mater popolnoma odvisno od hčerke. Obda ju nežnost, ki pred tem ni bila tako čista. Dokončna smrt sledi leta 1882. Ko izgubimo vse, nas nekaj v notranjosti trebuha na to opozori, dvesto ton težek mlinski kamen nam z neba pade v drobovje. Emily ne gre za pogrebom. Ostane v svoji sobi, za mizo, in gleda nenasitno modrino neba. »Večnost se kot morje dviguje okrog mene.« So dogodki, tako siloviti, da nam iztrgajo možgane iz lobanje.

Raj je kraj, kjer nas ne bo več treba pomiriti.





Emily ve nekaj, česar drugi ne vedo. Ve, da nikoli ne ljubimo več kot le peščico ljudi in da to peščico lahko v vsakem trenutku, kot regratovo lučko, razprši nedolžna sapa smrti. Ve tudi, da je pisanje angel ponovnega obujenja v življenje.

Ko leta 1860 umre teta Lavinia, se Emily naveže na njeni hčerki Louise in Frances. Pravi jima »moja otroka« in jima pošilja pisma, tako živahna, kot so hiše za punčke. Vsako pismo odgrne zastor iz črnila ob kakšnem zabavnem ali krutem dogodku – kot je tisti, ko stara gospa vpraša Emily za pot in jo ta usmeri na pokopališče, »da bi ji prihranila čas«. Dom Dickinsonovih je baročno gledališče in njegovo kroniko Emily budno zapisuje šestindvajset let za svoji ljubljeni nečakinji. »Vedno bom imela za vaju stol v najmanjšem salonu na svetu – svojem srcu.« Predstava je vedno nova, bleščeča, razen enkrat, ko Emily v zaskrbljenosti zaradi sestrine odsotnosti govori o »zarjavelem žeblju, ki ji prebada prsi.«

Med tonom teh pisem in tonom pesmi ni večje razlike, kot je med življenjem in večnostjo. Bog je absolutni bralec. Zlahka razpozna duše in aramejski ples metuljev na zračnem pergamentu, naše pisanje pa je zanj vedno nekoliko popackano z madeži konvencionalnosti – z izjemo Emilyjinih pisem nečakinjam: v njih kot v žepnem ogledalcu uzre domišljijsko iskrivost svoje ustvarjalnosti.

Emily v svojih bitkah s smrtjo pogosto triumfira, kot v tistem pismu, kjer opisuje mater, ki se nekega večera vrne domov s šalom, polnim travnih semen, znanilcev prevlade nad snegom in zmagovitega vala pomladi. Več kot stoletje je že minilo, malo amherstsko gledališče in njegove igralce je pogoltnil čas, ob branju Emilyjinih pisem pa se mati vrne, razpre vrata iz papirja in vstopi v bralčevo dušo z otroškimi dokazi o ponovnem rojstvu na svojem šalu.





Vrt je njena edina cerkev. Ne obremenjuje se s teologijo: vidi materinsko sapo, ki s hladno roko poboža vročično čelo vrtnic, in ugotovi, česar ne bi nikoli ugotovili cerkveni učenjaki, potopljeni v svojo previdno učenost: »Ljubezen, ki nam jo izkazuje Bog, ni enaka ljubezni medvedov.«

Avtor priročnika o severnoameriških cvetlicah z enakim žarom govori o nedolžnosti robidovja in odljudnosti neba, kamor nihče ne pride še v času svojega življenja. Emily je očarana nad zanosom tega vizionarskega navdušenca. »Ko sem bila majhna in so cvetice umirale, sem vedno odprla knjigo doktorja Hitchcocka. To me je potolažilo, ko so uvenele, in mi dalo zagotovilo, da so še vedno žive.« Regrat – v svojih sončnih skupinah, posejanih po poljih – je njena najljubša cvetica. Na očetovem grobu utrga deteljico in jo položi v Sveto pismo, k odlomku v Pismu Hebrejcem: »Vera je zagotovilo dobrin, ki si jih obetamo, dokaz realnosti, ki je ne vidimo.«

Od otroštva – pa vse do bivanja pri Mary Lyon – Emily nabira cvetice, ki sanjarijo po gozdovih in gričih okrog Amhersta. Krsti jih z njihovim latinskim imenom in jih nato položi pod prozoren papir, v spalnico svojega herbarija, kjer kmalu počiva štiristo raznobarvnih redovnic iz drugega sveta: več cvetic na vsaki strani obkroža veličastno cvetico na sredini, njihovi listi so neznatno pomečkani, njihova stebelca pa pritrjena s svetlečim papirjem. Čakajoč na osupljivo sonce ponovnega vstajenja se spominjajo razsvetljenih sapic svojega nekdanjega življenja.





Tistega jasnega junijskega jutra leta 1874 trgovine v Amherstu spustijo železne zavese in na nebu nad mestecem zavlada polurna tišina, podobna tisti, ki je zavladala v Apokalipsi po tem, ko je angel prelomil sedmi pečat knjige. Ciklonovo oko je v knjižnici Dickinsonovih: odprta krsta, nad katero se nenadoma skloni Austin in z gorečnostjo deklice poljubi granitno čelo mrtvega očeta. »Nikoli si ne bi upal tega storiti, ko je bil še živ,« reče, ko se zravna in stopi tri korake nazaj, osupel nad lastno drznostjo. Mrtvi je negibno sprejel ta poklon. Smrt napolnjuje dostojanstvenika do zadnjega kotička, oba skupaj sta ena sama neizmerna molčeča jeza, ledena in nemočna. Emily je v svoji sobi. Sedi za pisalno mizo in posluša glasove spodaj, tako mehke, da jo je groza, in ne pride dol, da bi motrila meseni kip.

Dva dneva prej, 16. junija, nekaj ur pred tem, ko skrhano srce očeta poči pod udarci smrti, Emily uspe oddaljiti mater in sestro: Edward mora popoldne odpotovati v Boston in z njim bi rada preživela te ure, za katere ne ve, da so zadnje. Očeta obletava s prešernimi, izbranimi besedami. Njena živahnost je oglušujoča kot petje ptička, omamljenega od lastnega petja, čebljanja, ki ga nenehno ponavlja. Ne ve, zakaj govori, kar govori. Tistega večera se zave, da je njena radost dala očetu nujno potrebno hrano za pot na drugi svet. Ko pride strašna ura ločitve, Emily pospremi očeta na postajo. Vlak odpelje. Edwarda njegova smrt čaka ob prihodu na postajo, kot bi sprejela otroka, ki prvič potuje brez staršev.





Po očetovi smrti, kot razdraženo priča njen brat, je bela za Emily postala dogma: vsak dan bela obleka in bele lilije – večni sneg na vrhovih duše. Včasih tudi jakobova lilija, ki se s svojim oranžnim odtenkom lepo sklada – kot transcendentno spogledovanje – z njenimi rdečkastimi lasmi.

Vsako leto se vrata Dickinsonove hiše odprejo in vrt s svojimi vrtnicami in nasadi zasije za sprejem v čast nekdanjim učencem kolidža. Bela dama sestopi iz nebes svoje sobe, da bi potolažila vsaj eno dušo. V tisti hrupni druščini ne najde nobene in vrne se v svojo sobo, po tem ko je izrekla nekaj besed, ki jih nihče ni razumel. Njen kratki prihod je bil le preludij k njenemu popolnemu umiku.

Ko jo stare gospe iz okolice vidijo na vrtu in pokličejo, da bi jo pozdravile, jim da prinesti – vedno na srebrnem pladnju – rožo ali namesto nje pesem. Rožo ali pesem, kajti vsaka od teh ambasadork – prva s svojo nostalgijo po svetlobi, druga s svojo natančno kratkostjo in živostjo – v popolnosti predstavljata to dušo v izgnanstvu.





Emilyjin glas – tisti, ki pride iz zlatega sarkofaga pesmi v trenutku, ko se ta razpre – je sunkovit glas, kot glas nekoga, ki je do nas pritekel od daleč in je zadihan. Veliko pomišljajev in zgoščenosti: glas astmatičnega angela, ali pa glas majhne deklice, ki prihaja s tako neverjetno novico, da se besede vrtinčijo v njenih ustih, saj je prepričana, da ji ne bomo verjeli. Astmatični angel, majhna deklica, ki ji nihče ne verjame, in vročična bela dama tistega avgustovskega večera leta 1870 stojijo pred Higginsonom, ki ne more verjeti svojim očem.

Higginson, nekdanji pastor, vojak, ki se bori za odpravo suženjstva, literat, ki ga zanimajo nova pisateljska peresa, je eden tistih ljudi, ki so globoko prepričani, da se borijo za nekaj dobrega. Njegova duša je krotka. Ko na bojnem polju ob njem umre vojak, napiše njegovi ženi, da »je bil ob tem pretresen kot ob padcu drevesa«. Emily kot meteorit prileti v njegovo spokojno življenje. Leta 1862 Higginson v Atlantic Monthly objavi esej, posvečen nadobudnim pisateljem. Ko ga prebere, mu Emily napiše pismo, polno sijoče ponižnosti, v katerem si zvezda želi postati njegova učenka in pismu priloži nekaj pesmi, za katere ga prosi, da pogleda, ali »dihajo«. Osupli Higginson jo prosi, da mu napiše kaj o sebi. Ona mu piše o svoji duši. Napiše mu, da je njen edini spremljevalec slovar. Osem let preteče do prvega srečanja v Amherstu, ki jih poživljajo vrtinci Emilyjinih pisem.

Skozi vratca na nebu jezika – ki jih zna odpreti le ona – Emily obsipava moža, prenasičenega z literaturo, s svetlobo, ki ga slepi. Razkrije mu izvor svojega sveta: njene pesmi nastajajo kot odgovor na »nenadno svetlobo v sadovnjaku« ali na »nov obrat vetra«. Pisanje je način pomiritve vročice prvega jutra sveta, ki se vsak dan vrne. Tudi na lasten račun se smeji, pravi, da je »edini kenguru v kraljestvu lepote«, in s tem samim stavkom prekosi vse medle kraljice enodnevnice.





Soočenje z ledenim Bogom templja ali s tatinsko smrtjo na bojnih poljanah se izkaže za neskončno manj zahtevno od srečanja z Emily, oblečeno v laneno obleko »neprekosljivo« bele barve in odeto v moder šal iz česane volne. Po nekaj minutah je Higginson izčrpan. Samo norost tako lakomno požira energijo.

Higginson pride v Amherst avgusta leta 1870. Povabijo ga v salon, »zatemnjen, svež in poln togosti«. Emily počasi pride do njega, v vsaki roki nosi lilijo in nenadoma mu ju poda z živahno sunkovitostjo. Nato spregovori z drobnim glasom umirajočega otroka. Pove, da ne pozna nobenih pravil vedênja, plaho se za to opraviči in takoj vse obrne na glavo. Njene besede so pordele od kopriv iz raja, po katerem hodi dan in noč. Prijaznemu Higginsonu, ki izrazi zaskrbljenost zaradi njene želje po samoti, odgovori, da niti najmanj ne pogreša družbe: življenje je le tkanina meditacije, na kateri dan za dnem gladi gube, da odkrije njen sijoči vzorec. Mišljenje postavi ob desni bok Boga in se čudi pomanjkanju čudenja pri ljudeh in njihovemu srditemu apetitu po življenju brez čistosti in preprostosti.

Nekateri ljudje so tako goreče navzoči sami sebi, da v stiku z njimi boleče odkriješ svojo dušo. Emily posveti svojemu obiskovalcu tolikšno pozornost, kot si je sam ni nikoli namenil. Prvič v življenju čuti ocean svojih možganov butati v kostne previse svoje lobanje. Istega večera v hotelu, kot izgubljeni novinar na bojišču večnosti, naredi zapiske o tem srečanju, ki ga je izčrpalo. Bistroumnost ne pomeni, da si sam ustvariš majhno izvirno delavnico. Bistroumnost pomeni poslušati življenje in postati njegov zaupnik. Nikdar ni bil Higginson bolj bistroumen kot tisti torek zvečer, 16. avgusta 1870, v trenutku, ko zapisuje, kar je pravkar slišal in česar ne more verjeti. Njegova duša je drhtela ves večer. Njegova roka nad papirjem je seizmografska igla, ki beleži vsak stresljaj nevidnega. Emily je epicenter potresa, njegov čudežni, neznosni izvor.

»Če preberem knjigo, ob kateri moje telo oledeni in ni več ognja, ki bi me lahko ogrel, vem, da je to poezija. Če fizično čutim, kot bi mi nekdo odrezal vrh glave, vem, da je to poezija. Le po tem dvojem jo prepoznam. Jo je mogoče prepoznati kako drugače?« Higginson ne more odgovoriti. Nikoli si ni predstavljal, da je poezija lahko nekaj vitalnega, apoteoza vseh lucidnosti, raztrganje preveze, s katero življenje živim prekrije oči, da bi jih ne bilo preveč strah v tistem poslednjem trenutku, ki je vsak trenutek, ki mine.





Emilyjina dežela ima za mejo ograjo, ki obdaja njen vrt. Na drugi strani ograje je tujina – Amerika. Surova in naivna dežela, prekrita z nebom zamolklo modre barve, na katerem so zvezde, ki jim grozi, da jih bo upihnila državljanska vojna. Ta dežela se redko pojavi v Emilyjinem pisanju. Ne pripada temu svetu in noče njegove vojne niti njegovega miru. Svoje oči je potopila v oči mrtvih in svet motri z brezmejnim čudenjem.

Pogrešanje drage osebe je razpoka v zidu sveta – prepih, na katerega se odzove pisanje. Nekega dne mladi Austin, ki je zdoma zaradi študija, sporoči, da pride domov. Mati zanj pogrne mizo, ožarjeno s svečami in vrtnicami, pripravi njegovo najljubšo jed, smetanovo pito (ki jo je težko narediti v času, ko kokoši ne nesejo jajc, vendar nič ne more zaustaviti ljubeče matere). Ure tečejo, sveče se topijo, vendar sina ni: odpovedal je pot, ne da bi koga obvestil. Emily se potopi v globino materinega srca, oceni razsežnosti razdejanja in piše bratu: »Nihče se ni dotaknil tvojega stola, vso večerjo je sameval kot simbol vseh izničenih upov tega sveta.«

Svet je okrogel in hladen kot prodnik. Strela zdrobi prodnik in osvobodi njegovo dušo. Emily vidi prazen stol sredi plamenov v peklu. Piše z roba tistega, kar vidi.

Pesem lahko zapiše na ovitek čokolade, ki jo je uporabila za kolač, prav tako kot lahko piše v hladni in mirni shrambi, kjer posnema mleko. Poskusi večkrat, kopiči osnutke, ni ji žal truda. Na listu papirja mora biti vse urejeno kot nasprotje sirotišnice: nihče ne sme ostati zapuščen.





Ni sama hotela biti jasnovidna. Ta dar je najprej križ, preden postane milost, in naziv »vladarica kalvarije«, ki si ga je nadela, ni pretiran. Odmikanje od življenja se korak za korakom oblikuje okrog dvajsetletnega dekleta: bojazen pred neznanimi obrazi, želja po brezciljnem tavanju po okoliških vzpetinah, daleč od pogledov ljudi. Emily Brontë, katere delo občuduje, je njen skrivni vzor: tudi ona je pohajala po okolici s svojim psom, pekla kruh za domače, prepustila svoje viharno srce požrešnim fantomom in le dvakrat zapustila domače župnišče ter se kar najhitreje vrnila, vsa prevzeta nad vrnitvijo.

Hawthorne je odraščal v ledeni hiši, kjer se stanovalci niso srečevali, niti v času obeda. V njegovi knjigi Hiša sedmerih zatrepov stari sodnik prisili svojo nečakinjo, da do konca njegovih dni ostane ob njem. Emily se včasih primerja s Hepzibo, zato si ni težko predstavljati Edwarda v vlogi ječarja. Vendar nihče nima le slabih lastnosti: da bi Emily pomiril in jo spodbudil, da gre v mesto, ji oče kupi psa, novofundlanca, ki ga Emily poimenuje Carlo (tako kot poimenuje svojega psa oseba iz Jane Eyre, ene njenih najljubših knjig).

Vse bolj čuti potrebo po odmiku od sveta, katerega oči so »široko razprte«, in njeni izhodi se kmalu omejijo na hišo na drugi strani. »Austin in Susan sta moja množica.« Zdravniki, ki ne verjamejo v duše, danes temu rečejo agorafobija. Medicinski žargon bolj pomiri zdravnike, kot pojasni težavo. Agorafobija je peklenska bolezen tistih, ki nočejo izstopiti iz raja.





Nekaj let Emily potuje skozi noč, ki nima imena in katere ledeni hlad pozna samo ona. Rt Horn je presežen leta 1861. »Od septembra občutim grozo, o kateri ne morem govoriti z nikomer – zato pôjem, kot otrok na pokopališču – zaradi strahu.« Hudiči tesnobe, ki jih je prvič pregnala pri dveh letih in pol – se vračajo, da bi jo pogubili. Uide jim tako, da se zapre v hišo.

Genialnost je odgovor na nesposobnost živeti, skok jelena preko tropa psov. S tem, ko doživljanje tistega, kar se ji dogaja, pripelje do skrajnosti, spremeni njegov pomen: da bi izborila bitko vseh bitk, se zapre v hišo, povzpne se po stopnicah in izgine v svoji sobi. Da bi bila kar najbolj živa. Delo svetnikov je, da očistijo življenje, da iztrgajo dragulj iz posušenega blata, ki ga obdaja. V svoji sobi Emily z drobno ščetko iz črnila umiva besedo »življenje« – rubin, podarjen vsakomur. Njene pesmi pred naraščajočo plimo smrti gradijo nepremostljiv zid Lepote.

Ta umik, ki jo varuje pred mučno težnjo ljudi po konvencionalnosti, je način, da skrbi zanje proti njihovi volji: »Odmik je vir nežnosti.« Življenje ne bi bilo nič brez kontemplacije.





Od aprila do novembra 1864 in od aprila do oktobra 1865 je zaradi strahu pred izgubo vida na zdravljenju v Bostonu. Zdravnik ji v tistem času prepove brati. Stanuje pri sestričnah Norcross in kljub njihovemu velikemu občudovanju neskončno pogreša svetlo jaso svoje sobe in obnebje svojih knjig. Ko nevarnost mine in ji zdravnik pove, da se lahko vrne k svojemu čtivu, nemudoma vzame v roke Shakespearovega Antonija in Kleopatro – »s kipečo krvjo lisjaka, takoj ko je lovec poklical pse«. Ko se vrne v Amherst, odpre vrata svoje sobe in skozi okna zagleda prostrano nebo. Končno je spet v svoji popolni svobodi in samo še duša. Nikoli več ne bo stopila v svet zunaj svojega vrta.

Ker se svojim obiskovalcem skoraj nikoli več ne prikaže in se z njimi pogovarja iz svoje sobe, jih odreši bremena njihovih teles in iz njih naredi angele, ki jih pozna le kot glasove. Glasovi so jo od nekdaj poučevali o stanju sveta. Preko njih je – kot v svojih zibelkah novorojenčki, izpostavljeni kontemplativni grozi – v stiku z nebom in peklom.

Junija 1882 jo obišče mladostna prijateljica Emily Fowler Ford, s katero si dopisuje. Ne pride v vežo, da bi jo videla. Nevidni ena za drugo se dolgo pogovarjata, ena zgoraj druga spodaj, kot dve zapornici v sosednjih celicah, in vsaka obdrži za drugo svoj gladki mladostniški obraz. Nato prijateljica odide in prepusti Emily njeni neutrudni bitki z legijami smrti.





Duša pomeni okus po absolutnem in torej po izgubi – klobčič svetlobe, silovito zalučan v visoki zid smrti, in odskoki, ki jih povzroči v mislih. Duša je natančno tisto, pred čimer beži Samuel Bowles. Pet let je starejši od Emily. Novinar je in vodi Springfield Republican. Kristusovsko pričesko ima, dolge rjave lase. Kreša črne brade mu prekriva lica. Njegove oči se kot biserovina svetijo v temačnem prostoru obraza, kot filozof Rembrandt je, na katerega pada sonce v mraku votline: nič drugega ne vidiš razen njih. Očara tako, kot piči škorpijon: v hipu. Otroško prevzet nad ljudmi, ki imajo moč in o katerih piše v svojem časopisu, preko Edwarda in njegovega političnega delovanja pride k Dickinsonovim, ki so – s svojo tesnobo in odmaknjenostjo – sicer tako drugačni od njega. Naklonjenost je takojšnja in vzajemna. Nerazložljivost neke zveze je najboljši dokaz za obstoj Boga, ki se rad pozabava s tem, da ljudi poveže med seboj in nato prešteva iskrice in udarce.

Kaj bi rad Samuel Bowles, kaj bi rad moški od zunaj? Rad bi življenje v vsej svoji intenzivnosti. Moderen človek je: verjame, da nič ni bolj intenzivnega kot to, čemur se reče »dogodek« – nekaj, kar ustvarja hrup, kar je hitro in česar nikakor ne smeš zamuditi. Vendar dogodek najpogosteje ni nič drugega kot praznik ničevosti, plamenčki nad velikim pokopališčem sveta. In kaj bi rada Emily Dickinson, kaj bi rada ženska od znotraj? Tudi ona bi rada življenje v vsej svoji intenzivnosti, vendar ga išče v plašnem življenju, počasnem in tihem, na pobočjih senčnih dni, tam, kjer se glave marjetic pozibavajo pod težo rose in kjer umirajoči skušajo vsrkati poslednji požirek zraka.

Ni mogoče biti dlje od Emily, kot je Samuel Bowles – srečna okoliščina, nepričakovana priložnost za Emily, da z ljubeznijo okrepi sijočo bolečino življenja.





Kontemplativnim je lastno to, da ne spregledajo nikogar. Duša, ki se približa svojemu bistvu, v njem odkrije majhno skupino tistih, ki jo obkrožajo: kraljestvo svetnika je kraljestvo običajnega.

Emily, čeprav prevzeta od pisanja, ne neha skrbeti za svoje bližnje. Ob popisu prebivalstva leta 1870 je zabeležena kot »brez zaposlitve«, uvrščena je v isto kategorijo kot otroci. V tistem času peče kruh za dom, vrtnari in vlaga sadje, pomirja svojega brata in očetu lajša življenje, skrbi za omračeno mater, s pismi zasipava sestri Norcross in piše pesmi, ki izpričujejo živahno dejavnost nevidnega v naših otroških dušah. Zaželimo vsakomur od nas, da bi bil na enak način označen kot »brez zaposlitve«.





Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.

V veliki sprejemnici svojega časopisa Samuel Bowles rad sprejema tekste avtoric, vendar Emily objavlja le po kapljicah, in to prav v času njenih najplodovitejših let. V svojih pesmih se Emily pogosto predstavi kot fant. Bowles, ki ga začudi njeno poznavanje gojenja koruze, odgovori: »To je iz časa, ko je bila Emily fant.« Rada se primerja z Antonijem iz Antonija in Kleopatre, ki je, kot pravi Shakespeare, »plačal s svojim srcem, kar morejo pogoltniti edinole oči«. Leta 1861 je v reviji objavljena pesem, v kateri nariše svoj avtoportret kot čebelo: »mala pijanka, naslonjena na sonce«, »omamljena od zraka«, ki vijuga med »krčmami razlite modrine«. Angeli pred njo stresajo svoje »snežene klobuke« in svetniki pohitijo k oknu, da bi jo občudovali. Le puščavnik lahko od samega nastanka sveta s takšno radostjo govori o širnem prostranstvu. Pesem je natisnjena brez imena avtorja, dve vrstici sta spremenjeni, da je ritem bolj konvencionalen: Emily postane jasno, da Samuel ni založnik, ki bi roju njenih pesmi lahko priskrbel panj knjige. Še naprej piše, kot Bog dela dobra dela – nežno in diskretno.





Ne izberemo si sami svojega odrešenika. Leta 1877 Bowles obišče Dickinsonove. Prosi, da bi videl Emily, ki noče zapustiti svoje sobe. Samuel zakliče iz pritličja, od vznožja stopnic: »Emily, hudičevka mala! Dovolj je teh nesmislov! Iz Springfielda sem prišel samo zato, da bi te videl. Takoj pridi dol!« In zgodi se čudež. Lazar se pojavi, ves omotičen od dnevne svetlobe. Emily se spusti po stopnicah in gre v salon. Še nikoli ni bila videti tako radostna in otroško razigrana. Nekaj dni za tem na Bowlesa naslovi pismo, drhteče od nežnosti. Priloži mu pesem, v kateri zatrjuje, da ni življenja, niti smrti, nobene vezi ali dejanja, ki bi ga morala uresničiti, »razen tistega, ki izhaja iz ljubezni do vas«. Včasih se pojavi oseba, ki nas odreši naše osebnosti, ki smo jo začeli zamenjevati s svojo osebo. Takšno vstajenje zahteva dvoje: drznost in ljubezen. Drznost je kot ogenj, ki se ne zmede pred nobeno vrsto lesa. Ljubezen je dobrohotnost, neutrudno vzdrževana. Samuel Bowles ima samo drznost. Vstajenje traja eno samo popoldne.

Namišljeni ljubimec Samuel Bowles ni nič bolj velikodušen od založnika. Pohlepen, strašansko raztresen, bere, ne da bi kdaj odgovoril na Emilyjina pisma, v katerih številni stavki, žareči kot led, izpovedujejo globoko upanje. Tako Emily zapiše, ko Bowles odide v Evropo, novim obrazom naproti: »Zagotavljam vam, gospod, veliko trpljenje je imeti ocean – naj bo še tako moder – med svojo dušo in seboj.« Ko se vrne, zavrne srečanje z njim, nato se niti spet prepletejo. Vendar to niso več volnene niti čustvenosti. Jeklene niti duše so, prepričane v svojo izvirno samotno.

Ker je mož neulovljiv, se Emily poveže z njegovo ženo Mary in se med Samuelovim bivanjem v Evropi postavi v vlogo soproge drugega ranga: »Ne videti tistega, kar ljubiš, je strašno, in govoriti o tem, nič ne pomaga. Nič ne pomaga – razen pogleda na tisto, kar ljubiš. Oči in lasje, ki smo jih izbrali – to je za nas vse, kajne, Mary? Pogosto se vprašam, kakšna mora biti ljubezen do Kristusa – da je tako močna.« Emily pogosto navaja to misel Charlotte Brontë: »Življenje je tako narejeno, da tisto, kar se zgodi, nikoli ni podobno tistemu, kar smo pričakovali.« Olajšanje pride s spoznanjem, da vso svojo kri daje moškemu, ki mu ni do nje in katerega prijazna brezbrižnost spominja na skrivnosten nasmeh angela črnih ur.

Januarja 1878 »oči, ki smo jih izbrali« prekrije tančica, izgubijo svoj lesk, obrazi občudujočih mladenk in obrazi zabuhlih dostojanstvenikov se ne bodo več zrcalili v njih, vse ugasne: Samuel Bowles Bogu vrne dušo, katere obstoj je komajda slutil in katere brezdelno lepoto je mala hudičevka iz opazovalnice svoje sobe zelo dobro opazila.





Emily zmore s tleskom biča svojih besed ubiti muho na konici nosa svojega sogovornika. V hotelu Willards, v restavraciji, kjer sedi pri večerji, gleda soseda pri mizi, sodnika, ki mu prinesejo puding. Natakar, z belimi rokavicami in brezhibno zlitino prezira in uslužnosti na obrazu, se skloni nad puding, ga prelije z žlico ruma in prižge vžigalico. Ogenj sodnika vzradosti. Emily s svojimi besedami preseka njegovo otroško očaranost: »O, gospod, tukaj je torej mogoče povsem nekaznovano jesti peklenski ogenj!« Gospod ne razume. Ne more vedeti, da je tistega februarja 1855 v Washingtonu – kamor jo je oče, ki dela v Kongresu, povabil skupaj z Vinnie – Emily videla, kakšen je svet: klavnica duš. Ne potrebuje veliko časa, da bi videla. Zadostuje tesnoba.

Po nekaj dneh se sestri vrneta v svoje amherstsko gnezdo. Spotoma se ustavita v Philadelphiji, stopita v cerkev – in na Emily zgrmi nebo s svojimi zvezdnatimi dragulji: ko sliši pridigo Charlesa Wadswortha, prepozna sorodno dušo. Bog nas gleda, kako gradimo gradove iz kart, vse do tistega nepredvidljivega dne, ko s pestjo udari po mizi in vse podre: končno se nekaj zgodi.





Biblija prinaša novice, ki so neprimerljivo pomembnejše od tistih v časopisih, saj gre za novice o tistem, ki jo bere: duša bralca, ki po zaslugi meditacije stopi iz same sebe, hodi preko žitnih polj nevidnega in v nebeških peripetijah odkriva svojo prihodnjo slavo.

Emily se posmehuje načinu, kako cerkveni ljudje uporabljajo Biblijo za kaznovanje. Nečaku Nedu, staremu enaindvajset let, bolehnemu, potuhnjenemu in sovražnemu do Austina, pošlje Biblijo, kar je v tistih časih v navadi kot priporočilo za hitro ozdravitev. Na prvo notranjo stran napiše pesem, v kateri pravi, da je greh »prefinjeno brezno«, da Orfejev spev očara, medtem ko duhovnikov »utruja« in da so Biblijo napisali »medli ljudje«. Pesem je navdahnil častitljivi Wadsworth. Slog njegovih pridig je živahen, paradoksalen in vznemirljiv od fantazije. Kot govornik pri svojih poslušalcih rad izzove smeh, a ga v naslednjem hipu tudi v kali zatre. Zna se poigrati s svojim basovskim glasom, da prikliče Boga, ki so ga nasilni in podli ljudje kot sovo pribili na vrata stoletij.

Ljubezen zmagovalcev je vprašljiva ljubezen. Kot Wadsworth prezira togost dogem, Emily ljubi pobitega Boga: »Ko Jezus govori o svojem očetu, smo nezaupljivi, ko pa nam zaupa, da občuti velikansko žalost, takrat ga poslušamo, saj imamo tudi mi to izkustvo.«





Mišljenje je s svojo rokodelsko roko gladilo Wadsworthov obraz, razgalilo njegovo čelo in na njegov sploščen nos potisnilo majhna ovalna kovinska očala, skozi katere mirno motri temačnost, ki mu stoji nasproti. Poročen je in šestnajst let starejši od Emily. Ta mož, ki ga novinar časopisa New York Evening Post poimenuje »novi lev«, je skoraj tako neukročen kot Emily. Izogiba se svojim faranom in njihovim hromečim čestitkam ob koncu pridig, ne prizadeva si za naklonjenost svojih cerkvenih bratov in je zjutraj vedno nedosegljiv, saj ta čas nameni branju in pisanju. Dopisuje si z Emily, dvakrat jo obišče v Amherstu, marca leta 1860 in avgusta leta 1880, in ji zaupa, da je njegovo življenje »polno mračnih skrivnosti«, vendar ji ne zaupa nobene. Emily vzljubi njegovo dušo, podobno »mračnemu dragulju«, pravi, da »poznati ga, je življenje samo«, bolj kot vse pa ceni njegovo hudobnost. »Brez hudobije ne vstopiš v raj« – in oba vlomita vanj več kot enkrat.

Charles in Emily: otroka, ki sedita v isti klopi in dešifrirata isto besedilo na črni tabli zvezdnega neba. O hudiču govorita z istim prizanesljivim nasmehom, prvi v svoji pridigi – »Satan bi bil, s primerno preobrazbo, odličen učitelj morale«, Emily pa v svoji pesmi, kjer bi bil hudič, če bi le znal biti zvest, najboljši prijatelj, saj ima za to vse potrebne lastnosti. Oba si tudi rada izposodita blesk svojih izrazov pri mineralogiji. Za Wadswortha je, tako kot je diamant le kos oglja, dokler ne kristalizira, tudi človek nič, dokler misel ne izkleše njegove duše v dragulj, katerega vsaka stranica slavi večno luč. Podobno Emily omenja čudovito preobrazbo svojega duha v diamant, in ob Apokalipsi, ki je njeno najljubše čtivo, pogosto meditira o 21. poglavju, ki ga imenuje »poglavje draguljev«, polno ametistov, topazov in safirjev, kot žakelj nebeškega tatu.

Charles in Emily sta iskalca zlata, pesek besed presajata skozi sito papirja, dokler ne ugledata besede, ki žari in ne zavaja, karat čiste resnice.





Leta 1882 Wadsworth umre in njegova duša se znajde na mali tehtnici diamantnega Boga. Ni večje radosti, kot je spoznati nekoga, ki vidi svet na enak način kot ti. Tako je, kot bi izvedel, da nisi nor. »O stvareh, o katerih v bistvu ne veva ničesar, oba verjameva in podvomiva vsako uro stokrat – kar daje najini veri vso prožnost.« Govoriti brez kraja o nečem, kar se razgrinja brez kraja, je užitek, v primerjavi s katerim vsi drugi niso nič. Srečati nekoga, resnično ga srečati – in ne samo kramljati, kot bi nihče nekega dne ne moral umreti – je neskončno redka stvar. Neomajna substanca ljubezni je modrost življenja, ki jo deliš z drugim. Ko Emily izgubi Wadswortha, izgubi pol neba. Ko izve za njegovo smrt, se izpove prijateljem: »Bil je moj pastir.«





Fotografi so služabniki smrti. Isti fotograf je istega dne naredil portret dveh mladenk, med katerima ni nobene vezi, Emily Dickinson in Margaret Aurelie Dewing. Margaret je stara dvajset let, Emily sedemnajst. Margaret se smehlja, Emily se ne smehlja. Z nasmehom Margaret izgubi svojo skrivnostnost. Njen nasmeh, ki je le podreditev volji fotografa, se izgubi v nič, še preden pride do nas. Emily, ki se ne ukloni pred svetom, obvaruje Boga pred izginotjem.

Fotograf je vsako prosil, naj se nekaj minut ne premika, toliko časa, da se njuna podoba vtisne v posrebreno bakreno ploščo – vendar je duša otrok, ki ne more ostati pri miru. Kdor želi pokukati v Emilyjino dušo, naj raje prebere njeno pismo, razigrano kot vrabček v hosti, ki ga je leta 1862 poslala Higginsonu: »Res to verjamete? Nimam portreta, vendar sem majhna kot kraljiček, moji lasje žarijo kot kostanjeve ježice – in moje oči so kot šeri, ki ga je obiskovalec pustil na dnu kozarca – vam to ustreza? Mojega očeta to straši. Pravi, da smrt lahko pride v vsakem trenutku in da ima fotografije vse družine – razen moje, vendar sem opazila, kako hitro se živi naveličajo teh stvari, že v nekaj dneh – zato se hočem zavarovati pred tem onečaščenjem.«

Tiranija vidnega nas dela slepe. Sij besede predira noč sveta.





Humor in umor nista nikoli daleč narazen. Decembra leta 1876 je Higginson povabljen na večerjo k Waringovima, ki ponovno praznujeta poroko. Za tisti večer zakonca Woolsey, velika ljubitelja šal, napišeta besedila za vsakega od povabljenih. Higginsonu, ki že dolgo govori o svoji napol nori pesnici, podarita izmišljeno Emilyjino pismo. Druščina se od srca nasmeji. Nekaj mesecev kasneje napol nora pesnica pride na pomoč Higginsonovi hudo bolni ženi. Pošlje ji jasminov cvet. »Morda bo že mrtev, ko pride do vas, vendar vedite, da je bil živ, ko je zapustil moje roke.« Ne ve, da jasmin podarja ženski, ki se javno pritožuje nad tem, da njen mož privlači norico.

Najobčutljivejši bodo vedno izgubili. So izbranci Boga, ki njihove posrebrene obraze briše s pljunki.





Ko Emily umre, odprejo predale. Iz njih zažari svetloba, ki jo želi Austin pokazati vsemu svetu, čeprav ne brez nekaterih zadržkov, ki bi jih narekovala družinska spodobnost. Kot resnični Dickinson, ki želi imeti ves svet na dosegu svoje roke. Austin je dal Mabel Todd in njenemu možu kos travnika, ki meji na Evergreen, da si na njem zgradita hišo. V njej preživlja noči s svojo ljubico. Ko se David zjutraj vrača iz nočne službe v observatoriju, zapoje melodijo in da Austinu čas, da odide. Mala Millicent Todd bo potrebovala leta, preden bo ugotovila, kaj pomeni melodija, ki jo je zbudila vsako jutro.

V tej hiši s trinajstimi sobami Emilyjine pesmi prvič ugledajo luč sveta: Vinnie z odločnim korakom več dni hodi čez travnik in prenaša tekste, vsevprek nametane v veliko košaro za drva, ki jo izprazni v salonu Toddovih, pred ognjiščem. Mabel, na kolenih, začne besedila razbirati in razporejati. Pesmi, posvečene Susan, niso zapustile Emilyjine hiše – ni jih mogoče prenesti drugam, podobno kot hudih ranjencev ali prenevarnih kriminalcev ne. Mabel pesmi na licu mesta prepisuje.

»Zrak je mehek kot Italija, vendar ga odslovim, ko se me dotakne, ker to niste vi.« Ta stavek in še nekaj drugih, ki jih je Emily napisala sodniku Lordu, se je izmuznilo Austinovim škarjam. Zdaj, ko je človek, ki so mu bile namenjene, le še kup kosti in pepela v družinski grobnici, ti stavki tavajo naokrog in iščejo dušo, ki bi jo očarale. Bralcu, ki mu pridejo pred oči, razkrijejo ljubezen, pri kateri gre za »bankrot«, za »zločin« in za »hermelinovo kraljestvo«.

Otis Philipps Lord včasih pride na zabave, ki razsvetlijo prostrani vrt Dickinsonovih. Osemnajst let je starejši od Emily. Poročen, brez otrok, s poškrobljeno krepostnostjo Edwarda, čigar dober prijatelj je. Sodnik na vrhovnem sodišču Massachusettsa je, bojevit in ironičen govornik, ki nasprotnikom vedno vrne milo za drago. Njegova načela so jeklena, besede ognjene in brez oklevanja vrže v zapor pričo, ki ob zaprisegi noče poljubiti Svetega pisma. Emilyjina ljubezen do tega nepodkupljivega jezdeca Apokalipse se razkrije ob Edwardovi smrti: ker je sodnik v tistem času povezan z očetom, ga ta bližina v Emilyjinih očeh odene z nadnaravnim svetniškim sijem, kot bi ga oblila večnost. Od takrat jo navdihuje s »strašljivim globokim spoštovanjem«. Ker začuti prihod čudovite katastrofe, varuh božjih zapovedi postavi nekaj krhkih obrambnih jezov. »Ta teden je bil med nami sodnik Lord, rekel mi je, da radost, ki jo najbolj častimo, oskrunimo, če se je polastimo. Upam, da to ni res.«





Leta 1877 smrt sodnikove žene – sočasno s smrtjo Edwarda in materino ohromelostjo – razbije jezove puritanstva in Emily zase zaprepadeno ugotovi, da je duša, ki se je prepozno utelesila. Lik očeta in lik ljubimca se prekrijeta in ustvarita vročičen spokoj. »Preplavlja me vzhičenost, ne najdem več svojega toka – potoček se spreminja v morje, ko mislim na vas.« Sodnik, navdušen analitik čustev, obdarjen s sončnim humorjem, postavlja Shakespeareja na najvišje mesto pri svojem intuitivnem razumevanju blodnih duš. Emilyjina drhti v njegovih rokah. Ne istoveti se več, kot je to dolgo počela, z Julio Mills iz Davida Copperfielda, ki se zanima za ljubezni drugih, medtem ko se sama ponižno drži v ozadju. Zdaj jo prevzema vročična milina zaljubljenih in isto religiozno čaščenje najneznatnejših relikvij čustvovanja. »Ne bom si več umila roke – tiste, ki ste ji podali šal – rjava je kot mandelj – to bi z nje izpralo vaš nežni dotik.« Susan ta radost, katere vzrok ni ona sama, spravlja v bes. »Ne hodite v sosednjo hišo,« Susan svetuje Mabel, »to je nemoralna hiša, Emily sem zalotila v objemu moškega.« Bela dama ima pordela lica in življenje s svojo barvitostjo se ne meni za običaje, s katerimi bi ga radi spametovali.

»Nocoj bi svoje lice rada vsula na vašo dlan.« Vsaka Emilyjina beseda močno utripa na listu papirja, kot srce zajčka, ki so mu odprli zamreženo kletko in ga iztrgali iz otopelosti suhe krme, da bi ga ubili: ljubezenske besede so besede pretresenosti – krik majhne deklice, ki je sredi noči prepričana, da je prepoznala svetlobo na zgubanem obrazu ovdovelega, kultiviranega sodnika.





Emily priteče k Tomu Kellyju, bradatemu velikanu, ki je oskrbnik pri Dickinsonovih, potopi svoj obraz v suknjič iz modrega žameta in svoje srce »razgali tam – na najtoplejšem mestu«: pravkar je izvedela – tistega majskega dne leta 1882 – da je sodnik Lord hudo bolan. Novembra istega leta šaljivo namigne na poroko. Ker se je nekoliko zredila, jo sodnik zbode z vzdevkom »Jumbo«. »Emily Jumbo!« vzklikne Emily. »Kakšno čudovito ime, ampak poznam še boljšega – Emily Jumbo Lord. Se strinjate?« Sodnik pritrdi, vendar družina stisne zobe in tega nikoli nihče več ne omeni, ne na eni ne na drugi strani. Nikoli ne bo poroke.

Mala Millicent pravi, da se je počutila »manjvredno« vsakič, ko je pogledala roke svoje matere Mabel Todd: na levi roki je poleg poročnega prstana z diamantom nosila še več dragocenih prstanov. Vendar pa so se od zveze Mabel z Austinom vsi prstani, razen poročnega, prestavili na desno roko, kot v znak praznovanja skrivne poroke – ali pa, kot bi hotela oddaljiti poročni prstan od vsega, kar ga je obdajalo, ga »očistiti« in narediti nadnaravno brezmadežnega, zmožnega simbolizirati prepovedano zvezo. Martha Dickinson, Emilyjina nečakinja, hčerka Austina in Susan, je dolgo hranila prstan, ki ga je nekoč nosila njena teta in v katerem je bilo vgravirano skrajšano ime sodnika Lorda – »Phillip«. Tako prešuštnica kot samotarka sta na roki nosil znak zveze, ki je svet ni odobraval in je nebo ne bi moglo razdreti.





Ko 5. oktobra 1883 tifus vzame najmlajšega otroka Susan in Austina, se njun dom pogrezne v nevidno, v katerem so bile njegove resnične korenine. Austin napol nor brodi po duševnih sipinah, poln gnusa nad svojim nekdanjim hlastanjem po življenju. Njegove čeljusti so bile nekoč mogočne: čeljusti zveri, ki ji nisi brez nevarnosti iztrgal kosa mesa. Zdaj jih je kamniti udarec smrti prisilil, da so izpustile svoj namišljeni plen.

Med Emily in umirajočim malčkom obstaja več kot le globoka navezanost. Gilbert je Emilyjin dvojnik. Enako mučeniško tankočutnost imata. Ko eden od Gilbertovih prijateljev zapusti Amherst, deček, ki ne prenese pogleda na prijateljev portret, prosi, naj sliko obrnejo prosti steni, da bo manj trpel zaradi njegove odsotnosti. Življenje, ki ni drugega kot zaporedje bolečih ločitev, enako pretresa teto in nečaka: oba poznata neznosno milost, da se ničemur ne privadiš.

Mali Gilbert je na fotografiji, posneti v času njegovega življenja, videti pretresljivo inteligenten. Dolge plave dekliške lase ima. Sedi na fotelju, prekritem z rjuho, kot jih je videti v hišah, iz katerih so se prebivalci izselili. Roke ima nekoliko zakrčene. Naše roke ne znajo zadržati ničesar tuzemskega. Naše dobrine so odpadki naše prihajajoče smrti. Oklepati bi se morali samo duš. Duša malega Gilberta ne bo nikoli starejša od osem let.





»Odprite vrata, odprite vrata, čakajo me!« v deliriju kliče otrok v jeziku, ki se zdi, kot bi prihajal iz tetinih pesmi. V agoniji ima bogatejše spremstvo od Ludvika XIV. – njegovo ime so služabniki bevskali, da bi preglasili kokodakanje kurtizan. Nevidni angel v zračni livreji glasno vzklika otrokovo dobroto in mu drugo za drugimi odpira vsa vrata neba, prav do zlate sobe. Prazno telo brez duše je samo še punčka iz cunj. Začne se nekoristno in pomirjujoče obredje žalovanja. Emily, ki ji je slabo od vonja po razkužilih, se ob treh zjutraj vrne v svoje prostore, bruha, ne more se vrniti k bedenju ob mrtvem dečku in ostane v postelji, z glavo, vklenjeno v migrenskem požaru.

Lokalni časopis Amherst Record dva tedna po pogrebu objavi zapis o malem svetniku na kolesu, ki je na vožnji po mestecu vljudno nagovoril vsakega mimoidočega in se resno pogovarjal z njim. Odrasli, ki jih je srečal, so se instinktivno vedli »kar najbolj izbrano« in izkazovali nedeljsko dušo, tisto, ki sicer skoraj nikoli ne pride na dan.

Ni svetnika brez kakšne skrivne delinkventnosti. Deček je rad kradel vrtnice v tetinem vrtu. Ko je Emily nekega dne odkrila odtise podplatov na svojih gredicah, si je pri Bogu izposodila hudomušnost in pri svojem očetu razmišljanje pravnika: skrivaj je odšla po fantove škornje, jih zloščila, položila na srebrn pladenj, jih napolnila s svežim cvetjem, nato pa vse skupaj poslala tatu vrtnic v sosednjo hišo, s svojo vizitko.

Umirajoči mali Gilbert se je oprijel Emilyjine duše – kot nekdo, ki zgrabi prt, da bi ublažil svoj padec, in pri tem prevrne vse, kar je na mizi. Vsa Emilyjina radost je izpuhtela.

»Vsak od nas vzame raj v svoje telo ali ga iz njega iztrga, kajti vsak od nas ima nadarjenost za življenje.« Vendar nadarjenost ni drugega kot pogum. Od tistega časa se vse trga iz tišine, ki se zgošča. Emily pravi, da ji je mati, ko je umirala, »spolzela med prsti« kot snežinka, da bi se pridružila »sunku, imenovanemu neskončnost«. Ta sunek je v Emilyjino sobo vstopil že v času njenega življenja: njeno drobno pisanje postaja vse bolj zračno, prepredeno s praznino. Belina razmika besede in nato črke besed. Smrt sodnika Lorda nekaj mesecev po smrti malega Gilberta to praznino izpopolni. Ko Bog iztrga Emily ljubljene osebe, ji v dušo natrosi toksine, ki se jih ne zna in noče več znebiti. Pride depresija, izbruhne bolezen ledvic. Bela dama se sooči s črno nočjo, in kot pravi Susan, »obsedi v žaru lastnega ognja.« Iz svojega telesa iztrga raj.





Emilyjino življenje je bilo veličastno v svoji nevidnosti. Vse veličastne predstave ugonobi dolgočasje, za katerega mislijo, da so ga izgnale. Edina, ki se je ne naveličaš, je predstava srca, ki je tako čisto, da ga čebela preleti kot krogla in vanj ne vstopi nič od tega sveta.

Po stotinah pisem, ki jih je napisala Emily, bosta neločljivi sestrični Norcross prejeli zadnjega – dve besedi, ki ju je izpustila umirajoča duša, kot snežno bela cvetova na tleh ob češnjevem drevesu: »Called back«. – »Poklicana nazaj.«

V nekrologu, ki ga je Susan napisala za lokalni časopis, je v ospredje postavljena Emilyjina spretnost vrtnarjenja, njena nadarjenost za pisanje je komaj omenjena. Bralec iz Amhersta se je lahko po branju obvestila o smrti, ki mu je predvsem zagotavljajo, da je on še zelo živ, za nekaj trenutkov spomnil dame, ki je s svojimi kamelijami in jasminom globoko prevzela nebo, nato pa bo bral dalje, ne vedoč, da je s tem, ko je obrnil list časopisa, pokopal svetnico vsakdanjosti.





Christian Bobin

BELA DAMA

Prevod

Nadja Dobnik

Svetovanje in prevodi iz angleščine

Tadeja Spruk

Jezikovni pregled

Živa Čebulj

Zbirka GINKO

10. knjiga

Urednica Nadja Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.hisa-poezije.si

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2018

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v

Ljubljani

COBISS.SI-ID=296122624

ISBN 978-961-7016-46-8 (epub)