PROBLEMI
54
PNIKO GRAFENAUER: TIHOŽITJA (753) ^^^^^|
RUDI ŠELIGO: 2lL (755) J^^^^^l
FRANCI ZAGORICMK: LAVINA (779) ^Н^^Н
PAVLE ZIDAR: O MARIJA. MATI MOJA II (786)   ^^^^H
MATE DOLENC: PIZZA (826)
MARKO RISTIC: NOX MICROCOSMICA, prevedel Franci Zagoričnik (836)
OTTO PÖGGLER:   SCHOPENHAUER IN BISTVO UMETNOSTI,
prevedel Valentin Kalan (84:i)
V. BLAZiC: NEKAJ POGLEDOV NA NASE ZALOŽNIŠTVO (865)
E. A. J. JOHANSON: NARAVA IN POMEN ČLOVEKOVE USTVARJALNOST I.
prevedel R. Z. (878)
LIKOVNA PRILOGA:
POGAČNIK MARJAN (Jugoslavija), V ZATISJU, 1967 (barvna jedkanica);
LUGINBÜHL BERNARD (Švica), POSKUSNI ODTIS — NACRT ZA NOM
■SILVER- GHOST", 1966 (barvna litografija);
JOHNS JASPER (ZDA), KRILO, 1966 (barvna litografija);
OPRESNIK ANKICA (Jugoslavija), BILKE SE IGRAJO KRALJESTVA. 1967
(barvni lino in lesorez)
JUNIJ 1967
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, junij 1967
leto V.. št. 54
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Niko
Grafenauer, Tine Hribar (od-
govorni urednik). Savin Jogan,
Vladimir Kavčič (glavni ured-
nik). Marko Kerševan, Vlado
Kralj, Milan Pintar, Rudi Riz-
man, Mitja Rotovnik, Ivan
Urbančič, Franci Zagoričnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 310-033, tekočI
račun: 501-8-475 1 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N dinarjev. Za študente in
dijake 18 N dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N din
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk Učne delav-
nice ZUSGP
NIKO GRAFENAUER: TIHOŽITJA
/
Glivičasta starost ti prekriva ude.
in nebo je nad tabo kot bled odtis.
Dan se širi po starem, zima je
trda kot kost, dokler traja.
V glavi hreščijo trske,
žeblji se razkrečijo kot pest,
tu se začne vsa spolzkost
in razpadajo zobje v prah.
Na temenu ti rase gniloba kot pleša,
v prečkah luči se vrtinci dim.
Potem se osamosvoji trska in pokaže,
senca se začrta v slavo stvarstva.
II
Zapackan si s sluzastjo težo, ki te vleče.
Tvoje kosti so jalovi kobuli,
mrzla prst se jih drži hromo
kot črna gruča mrtvih muh.
Veter preleplja polja, kot mehki vozli
se v mraku verižijo ure,
suho cviljenje pa ne poneha,
nihče ne pregrizne vratu muholovcu.
III
Dan gnije med dnevi, z dihanjem
se ne rešiš in henry moore
vidi daleč, ker je naredil luknjo.
A zdaj je čas za rezljanje, nič zato,
če je večer in škriplje v lesu.
1   Problemi
753
Hiša te obdaja kot mrka trup,
zunaj cveti trgovanje, težke kretnje
na črvivem ozadju počasi zaostajajo
in pod pokrovom zemlje so mrtvi
z gnilimi vekami, v vednost živim.
IV
V tvoj bledi spomin je všita dolga pot.
Vsak gib je truden kot na sliki v mraku.
Sence jezikajo na vlažnih tleh.
Slepota se širi pred tabo kot neizmerna možnost.
Oprijet z mislimi kot s ptičjimi kremplji,
se venomer vrti veseli klobčič tvoje glave.
Vraščen si v svojo kožo, ki postaja
vsak dan ohlapnejša, ne moreš mimo.
Dež te posuje kot ošpice,
ko greš in si dolgo odsoten.
V
Pod kožo, nabrano v pridušen smeh, si vareni
povsod so razpete mravljinčje poti. '■
Na nebu, globoko zUzanem od letnih časov, \
je razlit mir, olajšanje se dolgo vleče, ;
temu sledi smrt kapucina. ,
Vse kratnje so obtežene z resnobo zime, i
na praznem trgu v bledem soju dneva i
obstaneš med navadami tujih ljudi. i
Mraz je bolščeč in bister kot ribje oko ;
in kdor nima drugega, tiho zmrzuje.
754
zìi
Rudi Šeligo
»Si mar odposlanec?«
»Ne.«
»Kaj pa veš?«
»Nič nisem, mati. Ne vprašujte.«
»Nič? Kakšen napuh!« je rekla.
(Jean Giono: Huzar na strehi)
Zdaj, ko je je vendarle več kot teme in noči, udari svetloba skozi
majhno okence hkrati s cvrčanjem prvih mestnih ptičev. Okence je v ne-
kakšni niši, pokonci postavljeno v poševnem, nagnjenem stropu, ki teče
vzporedno s črno-rdečo streho strmo navzdol. Soba je podstrešna. Stene
in strop so prepleskane z apnom. Soba meri dvainpolkrat pet metrov. Je
podolgovata, in sicer tembolj, ker je majhno okence v dva in pol metra
široki steni, je tako rekoč v dolžini sobe, in je potem tudi svetloba, ki
prihaja noter, daljša in manj široka. Vrata so v dolgi steni. Soba je kot
nekakšna čakalnica, čeprav je na oni strani vrat prostrano podstrešje,
na ti strani pa je konec stavbe, zunanji zid, s katerim se neha hiša in
prične zrak z izpuhi in šumi. Nasproti rjavih vrat je pod poševnim stro-
pom divan. Zraven vrat so police. Ob steni, nasproti niši in oknu, kjer je
približno pol metra ravnega stropa, stoji rjava omara, na kateri je veliko
motnih lis, ki spominjajo na sledove rok in prstov, poleg tega se je na
nekaterih mestih barva napela v podolgovate mehurčke. Ob nji je miza,
pod njo pa temno rdeče vedro in rožnat polivinilast lavor. Zglavje divana
je obrnjeno proti oknu. Rdečkasti in malo valoviti lasje na zglavju ne-
mara prvi sprejmejo to motno svetlobo. Tudi drugo, kar se godi v sobi
od trenutka, ko Žil leže v posteljo, sprejemajo nemara lahko samo nje-
govi lasje, žil leži tako, da je z rjuho in odejo pokrit do čela. Lahko da
njegove oči v temni toploti pod odejo vidijo neke podobe, ki so se na-
selile v vlažnem sluzastem prostorčku za očmi v preteklih dneh in celo
letih, rdečkasti lasje, ki jih rumenkasta rjuha ne prekriva, pa so do-
stopni vsem spremembam temperature v sobi, temam in svetlobam.
Žil sune odejo z obraza. Oči so mahoma odprte na stežaj. Beločnici
nista zelo beli, medli sta kot kakšen fabruarski sneg. Roženici pa, čeprav
Г
755
sta se zenici atropinasto razširili, sta sivo modri, nejasni in medli, prav-
zaprav samo široki. Nekaj hipov sta roki na odeji in trebuhu, oči pa na
okencu. Potem napne žile na vratu, in te potegnejo kotička ustnic na-
vzdol, da se drobni, zbrušeni zobje nasilno razgalijo, vzdigne šibke rdeč-
kaste obrvi v tenko nagubano čelo in pergamentasti veki potegne čez oči.
Z levo roko se pogladi po nekam spodviti bradi in z visokim falzetom
zabrbra:  »Prešivalka-kotalka . . .«
In takoj, kot da mu nekaj spodseka glas in te gibe, preneha. Žile
popustijo in levica pade na trebuh. Potem spodvije vrat, obrne glavo
proti vratom in dolgo gleda vanje. Obrvi ne grejo več v čelo, kotička
ustnic ne tiščita v brado. 2il prav nič ne počne s svojim obrazom. Pušča
ga negibnega in pri miru. Scela je obrnjen proti vratom. Potem reče:
»Ne, ni bilo to. Ni prišlo od tam. Nobeden ni prišel skozi vrata, da bi
kaj rekel.« Potem zamiži, stisne dlani k obrazu, oboje pa v blazino,
globoko vanjo, da je videti samo rdečkaste lase.
Zraven njega na steni, se pravi nad divanom, visi temna, komaj raz-
ločna podoba, okoli nje pa je zlat okvir, ki nima nobenih okraskov, je
brez rezbarij, enostaven in gladek. Na notranji strani ob podobi je samo
tenka izboklina kot narobe obrnjen žleb, potem pa je ravna ploskev v
širini treh prstov. Zlata barva se nemara že dolgo lušči, zelo jasno je
videti pege neke podobne, pa vendarle druge zlate barve pod njo. Dneva
je zmeraj več in nočni hlad v skokih pojenjuje, tako da narašča ptičje
cvrčanje.
Pozneje nenadoma ptiči pojenjajo. Tako nenadoma, da se lahko zdi,
kot bi jim glasove šele v zraku nekaj spodrezalo, zunaj pred vrati pa se
lahko zasliši pritajeno stopicanje, kot da se prožne deske narahlo upo-
gibajo in spet zravnavajo. Ta čudni mir traja samo za trenutek. Koj nato
se vname cel svet najrazličnejših glasov in šumov. Iz hiše nasproti 2i-
lovega okna se lahko slišijo vrata, kako se odpirajo in zapirajo, ljudi,
kako govorijo, ko prihajajo na verando najprej kar gologlavi in v kakšni
Janki, jopi, vendar že s čevlji na nogah in s ščetko v rokah, potem pa
tudi v plaščih in pokrivalih. Oglasita se tudi posoda in radio. Tudi ptiči
so spet, ampak so manj glasni, žil se povzpne na kolena, roke ima
volhke, majica na prsih je ohlapna, in ko ne bi bila mehka, bi bila kot
nekakšen pokrov na telesu. Rdečkasti lasje se v temnejših pramenih le-
pijo po čelu, brčiće so blazno neurejene, oči pa so tako motne in ne-
izrazite, da so kot razlite čez obraz, po licih, okrog ust in po bradi, kot
sirup. Vendar pa tanke in domala v nit stisnjene blede ustnice klešejo
šilasti obraz, ki je pomaknjen naprej od telesa in navzgor od divana in
se vzdiguje proti temni sliki, ki je takšna, kot da je kakšna prastara in
prasveta podoba. Potem grejo tudi roke tja gor in se najprej narahlo
dotaknejo okvira, ga zmeraj bolj stiskajo in na rokah zmeraj bolj iz-
stopajo žile, členki in kite. Ustnice postajajo še bolj, kot da so bela nit,
tudi potem, ko so že narahlo razrte. Glasov, ki so zunaj in prihajajo
noter skozi okence in vrata, pa je toliko in so tako glasni, da se med
sabo niti ne razlikujejo, ampak so kot živopisna kotrljajoča se kepa.
žil se spusti dol in z rokami podrsa po ometu. Nagne glavo čez rob
756
divana, gre z roko k ustom, potem pa se skorajda požene k vratom, jih
z drugo roko odsune, na pragu odlepi levico od ust in se malo skloni.
Bruhne rumenkasti sluz, ki se nazadnje, ko ga je že manj, noče odlepiti
od ustnice. Potem, ko se nasloni na podboj, reče: »O, joj. Ampak vseeno
bo treba ugotoviti. Najbrž sploh ne bo zaman.«
Malo negotovo, kot da so kolena šibka, se vrne noter in odpre okno
na stežaj. Jutranji zrak gre v sobo kot val plime in lažje reči malo za-
frfotajo. Potem postoji pred odprto omaro, pred srajcami in drugimi
oblačili. Prime obešalnik s temno sivo, skoraj črno obleko iz cenene
tkanine, ki se malo lesketa, in jo v loku zažene na divan, tako da pade
nanj scela in se niti ne more zmečkati. Podobno pade še nekaj obešalni-
kov bodisi na spodnjo obleko bodisi zraven na odejo. Skloni se k dnu
omare, kjer so srajce, robci, nogavice in drugo perilo. Tiplje po kupu
srajc tako, da vzdiguje njihove vogale. Končno privleče ven belo naj-
lonsko srajco, si jo razgrne pred obrazom, tako da je najbližje očem
ovratnik, in jo nese na vznožje divana. Tam si odpne zelene hlače pižame
in jih spusti dol k stopalom. V spodnjicah se vrne k omari in poišče
nove. Ko se preobleče, zgnete prejšnje skupaj z majico v gosto, toplo
kepo in jo stlači v tesen prostor med steno in omaro. »Ce je že res tako
in če že mislim povprašati, če me potrebujejo, mora biti tudi obleka
svečana,« reče in se malo nasmehne. Z obešalnika na divanu sname sive,
že malo ponošene hlače. Obrača jih proti oknu in ogleduje z več strani,
preden se odloči in jih natakne. Ko jih zapenja, jih še enkrat pogladi
navzdol proti kolenom in si nemara ogleduje robove, ki niti niso dovolj
ostri niti ni mogoče reči, da jih ni, pač pa so nekam preležani, malo topi
in obli, kakršne jih ponavadi imajo hlače, ki sicer že dolgo niso bile pod
likalnikom, vendar jih gospodar tudi ni kar metal kot kakšno cunjo v
kot. Potem se nagne k šipi notranjega okna, s prsti narahlo pogladi
brčiće in skoraj steče k nasprotni steni in spod mize potegne rdeče ve-
dro in rožnati lavor. Iz kota med mizo in divanom primakne stol in nanj
položi lavor z vodo. Ne da bi se količkaj obotavljal, zajame vodo z obe-
ma dlanema, se skloni in si jo pljuskne v obraz. Ko potem mane to vodo
po obrazu gor in dol, spušča iz sebe glas, ki se zaradi rok in vode, ki
gre gor in dol, sliši kot nekakšno podvodno žlobudranje. Potem si nese
malo vode tudi na lase. Z žeblja na omari sname rumeno frotirko in si
jo drgne po obrazu, licih vratu in za ušesi kot malo prej vodo. Zdaj ima
sveže pordela lica. Obraz nikakor ni več tog in poležan. Brčiće sršijo v
več smeri. Kot mimogrede naredi nekaj gibov z rokami v odročenje, po-
tem nekajkrat zagiba z rameni in pasom, upogne se daleč naprej in na-
vzdol in potem spet nazaj. Brčiće poskakujoč zamigotajo, ko ponovno
reče z visokim falzetom: »Prešivalka-kotalka.. .« Koj nato nekaj za-
žvižga.
.Iz niše v zidu, kjer je okno, sploh več ne prihaja svetloba, ker je
soba popolnoma napolnjena z njo. Ker je vse polno tudi glasov, se lahko
zdi marsikomu, da soba sploh ni omejena z zidovi, ampak kot da brez
zidov ždi na sredi sveta.
757
Zdaj se spet nagne k majhnemu okencu, ki se odpira navznoter,
malo upogne kolena, da lahko vidi lase v njem, s poličke na oknu vzame
kratek črn glavnik, ki potem mokre lase pogladi nazaj po lobanji. Ozek
glavnik položi spet na razjedeno poličko, s katere je najbrž že davno
izginila vsa barva in se tako rekoč bohotijo samo trde žile lesa. še bolj
upogne kolena, tako da je na šipi vse lasišče in samo del obraza. Obe
roki gresta gor, obraz se malo spodvije navznoter, brada rine v goltanec,
oči gledajo močno izpod čela, tako da lahko vidijo prav na teme, kamor
so prišle roke in pričele lase malo rahljati, tiščati naprej, da niso bili
več tako prilepljene k lobanji in polizani. »Čeprav moram biti urejen —
saj to je zelo važno, če hočem kaj dobiti — polizan vendarle ne bi rad
bil,« reče. Potem brez glavnika, samo s prsti uredi in zgladi tudi brčiće,
ki so spet rdečkaste, ker so se že toliko posušile. Obleče svetlo modro
diolensko srajco, ki s svojo nevsiljivo, pastelno sinjino in tudi nežnostjo
spominja na kakšen dober popelin. Na manšetih si zapne medeninaste
gumbe, ki imajo vtisnjeno belkasto triogelno ploščico, ki se motno le-
sketa in ima znotraj drobne žilice, tako da je podobna dragoceni kosti.
Navrh obleče tweedast suknjič. Zgornji gumb na srajci si odpne in
poravna ovratnik. Ko si pripne uro na levico, še enkrat stopi pred
majhno okence, si pogladi suknjič navzdol in pri tem zgane z rameni,
kot da iiče pravo lego v njem. Potem pogleda na uro in reče: »Nisem
pozen. Pred sedmo uro tako ali tako nikjer ne odpro.«
Mesto stoji na vrhu griča, ki je skalnat in se strmo spušča navzdol
k dvema rekama. Za nekatere je ta grič siva skala, za druge terasa. Vse-
kakor je vrh raven in planotast, tako da večini hiš ni treba stati na str-
mini, ampak so na ravnem kot na kakšnem polju ali ravnini. Glavna ce-
sta ali ulica, ki teče skozi mesto, in nekaj manjših ulic, ki tečejo z njo
vzporedno, so položne in niti ne delajo velikih ovinkov. Vendar pa je res,
da se vse, ki grejo stran od mesta, strmo spuščajo navzdol, razen dveh,
ki gresta na sever in severozahod. Na eni strani se spuščajo navzdol k
manjši reki, na drugi k večji. Uličice in poti, ki drčijo k manjši, so ve-
liko bolj strme, neustavljivo nagnjene navzdol, ker ima manjša reka svo-
je korito globoko spodaj pod teraso. Na nekaterih mestih je prav vidno,
kako je poglabljala svojo pot, saj se iznad njene nemirne, butajoče gla-
dine strmo dvigajo sive, po dolgem razjedene in narezane skale. Ko pride
cesta čez večjo reko, se na njenem desnem bregu spet vzpenja, ko se
oddaljuje od mesta. In od tam, posebno pa s točke, ko pride cesta na
vrh in se razlije po prostrani ravnini na jugovzhod, je jasno videti, kako
je mesto zgneteno in veliko na majhnem griču. Vse to je mogoče videti
le iz oddaljenosti, s kakšne razgledne točke bodisi na oni strani. Prebi-
valec mesta ali pa katerikoli človek, ki je trenutno v mestu in hodi po
ulicah mimo trgovin in uradov, nemara ne more imeti nobenega takš-
nega občutka o sivi skali, terasi ali sotočju dveh rek.
2il gre čez križišče dveh cest, od katerih gre ena na severozahod,
druga pa skoraj natančno na sever — seveda, če ne štejemo ovinkov in
zavojev. Ovinki so zmeraj. Napoti se proti mestu. Prav tu na križišču je
visoka siva hiša, ki je kot kakšen zavod brez obraza. Ima nekaj vrat in
758
oken in sivo barvo. V pritličju pa so sami lokali. Je Mojca z otroško
konfekcijo in pleteninami. Pletene volnene kapice skoraj vseh barv so
pripete z bucikami na steno izložbe. Modri pleteni plašček z vrvico v
ovratniku in na konceh z dvema kroglicama modre volne je razpet, tako
da je v celoti viden in visi v zraku izložbe. Njegova cena je označena z
rdečo barvo, ker ima popust, saj je črna cena zelo vidno podčrtana. Po-
tem je mlekarna, Obrtnik, konfekcijska trgovina za odrasle, frizerski in
brivski lokal, ki ima za šipo na steni izložbe čipkasto zaveso, pred njo
pa elipsasto podobo kostanjeve pričeske v zlatem elipsastem okviru. Na
vogalu sive hiše, za katero potem nekaj časa ni nobene, je v višini med
prvim in drugim nadstropjem pokončna in ozka reklamna tabla restav-
racije. Crke so motno zelene, za podlago, na kateri visijo, pa se skorajda
ne da reči barve. Potem je velika ploščad, ki jo z dveh strani oklepata
dve veliki hiši. Po ploščadi so razmeščeni velikanski kipi, ki so temnejše
barve kot visoki granitni podstavki.
Nato se cesta spet malo zoži. Pravzaprav se niti ne, samo široke,
ravne ploščadi ni več, in hiše, ki se tiščijo ena druge, so tik ceste, ki se
kmalu — po kakšnih tridesetih korakih — izlije navzdol, ven iz mesta,
mimo ostankov kapucinskega samostana in nasprotnega hotela, sledov
starega mestnega obzidja čez reko na Sorsko polje.
Sonce sije. Po nebu, visoko nad kupolami starih cerkva, od katerih
ima župna cerkev najbolj orjaški zvonik, tako da se zdi cerkev pod njim
majhna in skromna, se pretakajo mrenice jutranjega časa.
En odcep velike in zmeraja prometne ceste zavije v mesto. Ob
vstopu vanj se ulica spet razširi v manjši trg — in tu so zdaj same trgo-
vine. Na levi strani je posebno vidna visoka hiša, ki niti ni v vrsti z dru-
gimi, ampak je pomaknjena malo naprej, iz nje pa kakor balkončki
štrlijo še bolj naprej živo modro obarvane izbokline samih šip in nji-
hovih okvirov. V pritličnih prostorih je prostorna, mogočna mesnica, ki
je tudi glavna prodajalna te vrste v mestu, tako kot je nji nasprotna,
dobro vpeljana brivnica največja v mestu, saj ima kar osem brivskih
stolov, osem delovnih mest in hkrati osem brivcev na delu. Po tem
majhnem trgcu se ulica zoži, hiše so ena zraven druge na obeh straneh,
ulica je brez pločnika, vse je raven, črn asfalt, ki je po sredi komaj
vidno pogreznjen v gladko korito, da voda nemara odteka po kanalih in
ne zamaka starih hiš, ki imajo v pritličjih trgovine, zgoraj pa se jim
strešne opeke stikajo, skoraj zraščajo. Ce pa je hiša malo višja od so-
sednje, se v njen zid zasaja streha sosednje nižje hiše kot kakšna ograja.
To je Prešernova ulica, ki se potem razširi v glavni trg in potem nekaj
časa tako traja še zmeraj, da niti ene hiš ni, ki bi bila namenjena samo
za stanovanje ljudi ali njihove urade, da je sleherna okrašena z izložbo
v pritličju, ne glede na to, da sta prav tukaj tudi stara mestna hiša in pa
župna cerkev — dokler se spet ne zoži kot lijak, tokrat veliko bolj kot
kdajkoli prej, v staro župnijsko ulico, to je ulico starejših manjših hiš,
ki imajo tudi trgovine, vendar pa niso več tako ena zraven druge. Med
svojimi zidovi dopuščajo več dohodov v pritličja in nadstropja, kjer so
stanovanja, in tudi k nekaterim hišam, ki so bolj zadaj, ki ne stojijo
759
ob tej glavni prometni žili mesta, ki se zdaj oži, zdaj širi in ima na vsa-
kem odseku drugo ime.
Zdaj vdere snažna, rumeno bela, bleščeča se svetloba z desne strani
v to ozko ulico, ki je v vsej svoji dolžini bolj temna. Presledek med hi-
šama je tu precejšen. Z ulice navzdol vodijo široke kamnite stopnice.
Na sredini stopnic stoji granitni steber, tako da je videti, kako ga stop-
nice obkrožujejo. Na desni strani stopnic je malenkostno oddaljena in
na isti višini, kot je ozka ulica, ki pelje sem, roženvenska cerkev. Dohod
k nji vodi med temi stopnicami in steno hiše na ulici. Človek se kar
pomika po tej stranski poti, še rajši nemara zato, ker je videti za nizkim
zidom, ki obdaja cerkev, toliko neba in zraka. Stopnic pa, ki vodijo na-
vzdol, je sedemnajst. Pod sedemnajsto se tlakovana pot spusti kot hudo-
urnik strmo navzdol, vendar naglo in kot z nekakšnim nadnaravnim na-
porom ostro zavije na desno, zaobide kamnito obzidje, ki podpira zemljo
ali grič, in se v nezmanjšanem spustu cepi v dve veji. Ena se malo polož-
nejše požene na levo, druga pa še zmeraj zelo strmo drči navzdol. Tu so
bila tretja mestna vrata. Vrat seveda ni videti, tako kot ne stojita več
na tem mestu tretji mitničar in tretji stražar. Vendar gre 2il skoznje.
Odcep na levo gre mimo Zlate ribe in kegljišča, ki ima sloves enega naj-
boljših kegljišč. Nasproti kegljišča je raven prostor s kostanji in jatami
ptičev. Kegljišče nemara še ne deluje, nobenega bobnenja ni, ptiči pa
so dovolj glasni, čeprav nikakor ne tako kot na večer, ko se zbirajo in
spravljajo spat. Niže pod kegljiščem stoji ogromna rumena hiša s strmo
in visoko počrnelo streho, kakršno so imele včasih vse hiše v teh krajih,
ko je bilo snega sleherno zimo do vratu, včasih pa še več. Okna na nji
so majhna, vsa so prekrižana navpično in počez. Spodaj, kjer je glavni
vhod, so rjava hrastova vrata s sivim in skromnim marmornatim por-
talom, ki nosi letnico preteklega stoletja. Zraven njih na desni visi nekaj
neenakih tabel, ki označujejo naslove uradnikov v hiši. Više zgoraj, kjer
so kostanji in steptan raven prostor, žvrgolijo ptiči, krošnje malo za-
šumijo in sonce se v njih lesketa. Jutranjih scefranih meglic ni več na
nebu, tako da je videti, kot da bo jasen dan.
Žil se vrača po isti poti. Gre skozi nekdanja tretja mestna vrata, ki
so bila, ko je bilo obzidje mesta še zelo trdno. Nasproti župne cerkve
so hiše najstarejše in nekatere imajo nadstropja na konzolah. V pritličju
ene izmed njih je Podmornica in meji na eni strani na Elito, na drugi pa
na Prešernov hram.
V prednjem delu je pult in dve k steni stisnjeni mizici, za njima je
z zaveso pregrnjen prostorček, ki nemara rabi za kuhanje, nasproti
njega pa večja miza, obdana s sicer nizko ograjo, vendarle pa je vseeno
kot nekakšna loža. Med to mizo in špansko steno je tesen dohod v no-
tranjo sobo, ki leži morda kar pol metra niže od te veže. Od vrat so
ostali samo podboji. Tečaji štrlijo suho v zrak. Navzdol vodijo tri stop-
ničke, navzgor, v ta prednji prostor, pa se plazi rumena, motna svetloba,
šibke žarnice. V kotu Podmornice sedita dva fanta okoli sedemnajstih let.
Prvi, ki ima črn puli, molče gleda z mandeljnastimi očmi v dohod, drugi
v rumenem brezrokavniku in morda čisto beli srajci, sedi zraven njega.
760
roke ima na mizi in počasi drobi vžigalico ali zobotrebec in gleda v steno
nasproti vhoda, tako da križa pogled prvega. Ni zelo zakajeno, vendar se
že od vrat sem širi kiselkast in pepelnat vonj, ki ostaja v javnih lokalih
kot usedlina prejšnjega dne. Ker so po navadi takšni lokali odprti vsak
dan, je ta vonj tako rekoč nepremičen in se nemara celo krepi. Največji
udarec zanj je prav gotovo ponovno pleskanje vseh sten, dolgotrajno
zračenje in morda celo zamenjava inventarja. Poleti si marsikateri lokal
privošči takšen postopek.
Žil sede k drugi steni, tako da kaže ta čas edinima gostoma hrbet.
Roke da v žep in pogleda na zelenkasto ploščo mizice. Potem povleče
desnico spet ven in si s prsti gladi rdeče dlačice brčic. Ko se pri vhodu
prikaže mala natakarica, ki ima popolnoma po telesu vlito pepita obleko
in bel predpasnik, ki teče po životu od vršičkov prsi, tam je pripet z
dvema bucikama, do konca naročja, in belo servieto v rokah, se ne zgane
in ne pogleda tja. Potem pride zraven in se tik ob mizici malo skloni in
položi belo krpo na gladko ploskev in briše sem in tja, da s ploskve malo
zginejo rjavi krogci in koščki pepela.
»Nobenega še ni,« reče mala Simona, vendar ga ne pogleda zdaj,
ko to reče. To je opravila poprej.
»Prišli bojo,« reče in se zgane. Nato se nagne daleč naprej na mizo
in se nasloni na komolec: »Madona, kakšen čuden dan je.«
»Danes bo manj dela,« reče.
»Kaj bi rad?« spet reče, žil pa je še zmeraj nagnjen daleč naprej in
gleda v zid, kjer ni nikogar. »Hočeš kavo?«
»Nič kave,« reče in se nasloni na naslonjalo stola. Vzdigne roke v
višino prsi in si jih mane. »Čaja, čaja.«
Ko se spet vrne in nekaj otepa s cunjo po robu mize, ga pogleda in
reče: »Si šel prašat?«
»Daj no mir,« reče žil in zamahne z roko in se nekajkrat presede.
»Nočeš povedati?«
»Bbbbbb,« zadrdra Žil v visoki legi.
»No, prav. Samo zanimalo me je, če si kaj opravil.«
»Molči no, šema.« Potem pa vzdigne obrvi, kot da se čudi in malo
spači ustnice, tako da kotička potegne dol in znotraj za zaprtimi usti
razklene čeljusti. Ko se mala Simona nasmehne, reče spet s stisnjenim
falzetom: »Tu, tu, tu,« in potolče s kazalcem po vogalu zelene mizice,
blizu katerega je Simonino polno in urno stegno. Mala Simona, ki ima
zdaj usta še bolj rdeča in se še bolj smeji, se z životom rahlo in počasi
upogne nazaj, malo odmakne proč od vogala mizice, ki se ga je poprej
skoraj dotikala, ne da bi se prestopila in ne da bi odmaknila svoje siv-
kasto modre, nasmejane in malo vlažne oči od njegovega obraza. Očesci
sta zdaj kot dva studenčka, njegova roka pa je še zmeraj na vogalu. Po-
tem gre Žilova roka nazaj k njemu in mala Simona se zravna, skoraj
pritisne k mizici in se tudi malo zamaje ob nji. Ko se Žil spet nasloni
na komolce, s celim gornjim delom telesa na mizi in nemara upre oči
v steno, ki je do višine pasu stoječega človeka opažena s kostanjevimi
761
deskami, se Simona neha smejati in povesi pogled k vogalu mizice. 2il
si da dlan na usta, in ko nemirno utripa z vekami, tudi potresava z nogo
pod mizo. Mala Simona prime belo servieto za oba konca in jo vrti nad
mizo, kot da ima vrv, čez katero preskakujejo otroci na dvorišču, trav-
niku, veži ali katerem drugem prostoru, ki je vsaj malo daljši od vrvi.
Ko Žil odmakne razprostrto dlan od ust, žveči gornjo ustnico. Simona
ga v presledkih, ko servieta zadane ob mizo in se malo ustavi v svojem
enakomernem in vztrajnem vrtenju, pogleduje in se sploh več ne smeji.
Potem Žil sproži desnico in se s palcem potrka po čelu:
»čakaj,« reče. »Nekaj imam zate.«
Koj nato gre roka v zgornji notranji žep in privleče na dan nekakšen
omot, rjavkast ovojni papir, s katerega se da tudi mimogrede razbrati,
da je bil že ničkolikokrat preganjen in uporabljen. Omot je ploščnat,
podolgovat in je na konceh zapognjen. Mala Simona se nagne naprej in
opre z rokama na rob mize. žil položi zavitek na mizo, se opre z rokama
ob stegna in od strani pogleda vanjo, kot da čaka, kot da potrebuje čas
in pripravo. Potem spet pogleda omot, vzdigne roki nad glavo, malo za-
suče dlani sem in tja, da rokavi suknjiča zdrsijo proti komolcem, še en-
krat pogleda Simono in prične počasi odvijati ovoj. To pa dela zelo zla-
goma in mala Simona se zmeraj bolj nagiba naprej. Zdaj sta gosta v
kotu zavita v kolobarje dima. Gost, ki ima rumen brezrokavnik in belo
srajco, drži svojo cigareto s palcem in kazalcem desne roke venomer
pred malo našobljenimi usti, in tudi ko spušča svoj dim ven, je ne od-
makne, ampak puha vanjo. Ce je poprej prišla kakšna beseda iz njunega
kota, zdaj že nekaj časa ni nobene. Drugih gostov ni. Končno Žil odvije
iz papirja rdečkast karton, ki ima na sredini črn gumb z nekakšnim
grebenom posredi, ki nemara rabi prstom v oporo. Potem prime s sre-
dincem in palcem kartonček na robovih in jo še enkrat pogleda. Nato
karton, ki je velik približno toliko kot igralna karta, obrne, tako da je
zdaj vidna stran, ki je bila poprej spodaj. Prikažeta se dve figuri. Ena
je kot kakšen vitez s šlemom in vso kovinsko opravo. Dolgo sulico, ki je
sicer postavljena tako, kot da je oprta ob tla, drži na sredini in malo
nagnjeno proč od sebe. Na drugi figuri je obilje barv, čipk in raznih
tkanin. Bele prsi ima razgaljene, široko, v bokih podprto krilo do tal.
Žil gre z desno roko pod karton, zasuče črn gumb in obe figuri vzdigneta
nogo. Potem, ko ga nemara še bolj zavrti, se približujeta, in ko sta čisto
ena zraven druge, prične čipkasta in z raznimi barvami odeta figura
drseti pod figuro v oklepu, tako da je nazadnje od nje mogoče videti le
široke, s krili razširjene boke in pa že poprej dvignjeno nogo. Ko Žil pre-
mika črn gumb, se premika sem in tja tudi figura, ki se je skrila pod
prvo.
»Oh, oh,« reče mala Simona in mendra ob mizi. »To je blazno v redu.
Daj mi!«
»Ja, ja,« reče Žil. »Kaj pa še. Saj sem šele dobil,« in še malo vrti
gumb pod rdečkastim kartonom. Potem ga prične zavijati spet v ovoj.
»Saj nisem mislila za zmeraj. Malo mi ga posodi,« reče.
»Nič,« reče Žil. »Nič.«
762
Simona zamahne proti njemu s servieto in se prične ozirati po sobi.
Žil pogleda na uro in se naglo zgane, da bi vstal.
»Caj,« reče mala Simona. »Kaj pa čaj?«
»Caj?« reče žil, zdaj nič več z onim stisnjenim falzetom, temveč
veliko niže in ne narejeno. »Zdaj nimam časa. Pa potem, ko se vrnem.«
Izpred vrat Podmornice se pogled lahko razširi proti Eliti in stari
Župnijski ulici ali pa navzgor po Titovem trgu, ki je prostran, in še malo
bolj gor v ustje Prešernove ceste. Lahko pa zdrsi pravokotno čez asfalt
in zadene ob mogočne zidove in portal župne cerkve, ki je nasproti Pod-
mornice. Nemara pogled kljub grobemu zidu, ki ga je že na več mestih
nažrl čas, in kljub izboklinam in okraskom v zidu, lahko drsi navzgor
vse do kupole zvonika, pa čeprav to niti zdaleč ni nenaporno, saj je
zvonik visok, ta del trga pa ni več tako širok, da bi s praga Podmornice
lahko gledal tja gor kot oddaleč. In v okviru teh mogočnih razsežnostih
je v obliki polkroga nad glavnim vhodom izklesana Oljska gora nekam
stisnjena in zelo nekričeča. Komaj je vidna. Žil reče: »Ta Oljska gora je
blazno prostrana. Ni čudno, da jo tako hvalijo. Vendar pa je majhna.
Niti za polovico vrat je ni. Vse drugo je zid. Kar koj se ob nji začne ta
zid.« Ko to reče, se zgane na levo proti Prešernovi cesti.
Vse to je Titov trg. Ves ta rezsežni del mestne gmote, ki se ob gor-
njem koncu oži v Prešernovo cesto, ob spodnjem — nekaj korakov na-
prej od Podmornice — pa v sedanjo Cankarjevo ulico. To je prvotni del
mesta. Tu se je vse začelo. Ta del je kot prajedro, okrog katerega se je
pričelo zbirati potem vse drugo, vendar dokaj skladno, tako da je bilo
nekoč vse to mesto celota — kot kakšno satovje. To jedro je bil dobe-
sedno samo podolgovat trg ob cesti, ki je prihajala daleč od severa in
prav tako šla daleč proti jugovzhodu. Na tem trgu so zrasle hiše trgov-
cev in spočetka tihih meščanov. Potem sta trg in hiše ob njem oklenili,
vsaka z ene strani, dve ozki uličici. Ob tisti, ki je nastala na bolj str-
mem bregu, so se vzdignila gospodarska poslopja, ki imajo debelejše
zidove kot stanovanjske hiše, a so bolj enostavna in siva, manj skrbno
zidana. Fasada je samo siva ploskev. Težko je ugotoviti, kaj je spredaj
in kaj zadaj, vendar človek po izkušnji, ki jo ima v sebi po tej scefrani
in nesklenjeni, ampak zelo dolgi verigi let, vendarle ve, da mora biti
spredaj tisto, kar je obrnjeno proti bregu in zadaj tisto, kar visi navzdol
po bregu. Na drugi strani tega oklepa so nastajale manjše obrtniške hiše.
Rokodelci so služili manj, imeli so manjše hiše, prišli so pozneje kot tr-
govci, že potem, ko je bilo jedro mesta s trgom in tržnico in župno cer-
kvijo že narejeno, izoblikovano in je bil tako rekoč najvažnejši prostor
že zaseden, oddan. Poleg vsakdanjih rokodelcev, ki so prodajali hrano,
tkanine, pohištvo in obutev, je prihajalo tudi zmeraj več stavbarjev, zi-
darjev, kamnosekov, rezbarjev, slikarjev, zlatarjev, steklarjev, graverjev
in drugih. Nekateri izmed njih so si ustvarili sloves, ki se je glasil celo
v Furlanijo. Stiskali so se ob robu, na strminah griča in se trmasto opri-
jemali sive skale, da ne bi zdrseli navzdol v reko, ki teče daleč v Crno
morje in ki v pomladanskem in poznem jesenskem času zelo naraste,
tako da marsikaj odnaša. Trgovci so jih potrebovali, vendar so jih prav
76.3
tako tudi skušali izriniti s trga. Niso jih marali gledati na svojem pro-
storu. Vendar pa krčevito upiranje rokodelcev in njihovo vztrajanje ni
bilo zaman. Dvesto let so se držali skale, ne da bi spočetka sploh kaj
kazali željo priti gor na trg. Čas pa jih je poplačal in jih skoraj neopazno,
drugega za drugim prestavil na ravni prostor ob tržnici, župni cerkvi in
mestni hiši. Potem pa se je v svetlem poznem srednjem veku mesto za-
prlo vase. Dobilo je obzidje. Tisti, ki niso poprej prišli vanj, tudi zdaj
dolgo niso mogli, ali pa jim to sploh nikoli ni bilo dano. Obzidje je sicer
imelo vrata. Vendar pa je bila na njih straža in so bili mitničarji. Tako
so odrinjeni začeli zidati svoje hiše zunaj obzidja. Seveda na njih ni bilo
nobenih nadstropij, okrašenih fasad, balkončkov in konzol. Ta del mesta
se je zmeraj bolj širil in dobival v nekem smislu tudi zmeraj večjo težo.
Tako se zdaj skoraj vsi pomembni družbeni in fiskalni uradi in tudi pod
jetja zunaj tistega dela mesta, ki ga je nekoč oklepalo obzidje z obram-
benimi stolpi. Jedro pa je ostalo skoraj takšno, kot je bilo. Ostalo je sre-
dišče trgovine z neštetimi trgovinicami z najraznovrstnejšim blagom.
Ostale so tri pomembne cerkve. Mestna hiša z daleč naokrog poznanim
balkonom in stebriščno dvorano je spremenjena v muzej. Gostilnice in
krčme so povprečno na vsakih petnajst korakov.
Pred staro mestno hišo stoji Klara Murovec. Sonce je zdaj brez ka
kršnekoli meglice in odločno pritiska na pozno jutro in svet v njem. Kla-
ra Murovec je sključena pod težo nemara čez sedemdesetih let in ogrom-
no količino temnih in težkih cunj, ki visijo z nje. Tudi prazen nahrbtnik
ki ji visi čez križ, je kot kakšno staro zamaščeno oblačilo. Malo privzdig-
ne glavo in odmakne črn klotast dežnik, da lahko vidi nebo nad sabo,
potem pa ga spet pomakne nadse, tako da ji je siv, z mrežico drobnih
gub prepreden obraz v senci in temi. Lasje še niso čisto sivi, so pa zelo
stari, barva je nedoločna in vlažna. Spuščajo se z lobanje v redkih pra-
menih. Ko obdrži dežnik navpično nad sabo, se ustavi, obrne proti cesti
in nemara gleda to pretakanje. Gleda dolgo in stoji. Vendar se zdi, da
tega, kar gre mimo nje, ne spremlja z očmi. Videti je popolnoma nepre-
mična, z očmi ne trene, kot da sprejema samo tisto, kar pride po naključ-
ju v njeno vidno polje. Potem nemara postane malo zamišljena, pogled
se ji skrajša. Z roko, ki ne drži dežnika, se prične poigravati z nasršeno
bradavico na bradi in mrmra: »čebela bela odletela . . . Kakšen je postal
ta svet ... In zmeraj več jih je. Lakota jih bo zmlela. Moj bog, dobro,
da odhajam . . . Pojdi, sinko, pojdi . . .« »Prosim?« reče žil in se nego-
tovo ustavi. Vendar se koj začne ozirati naokrog in premikati noge, kot
da ne stoji, ampak še zmeraj hodi. »Pojdi, sinko, pojdi in se veseli«, mr-
mra naprej Klara Murovec. »Ja«, reče Žil in postane rdeč v obraz in
mendra že toliko, da se zares pomika naprej. »Smrdljivi kruljavec ti
sledi. Smrad je zmeraj bliže tvojim petam. Teci, sinko, in se navžij! še
malo . . .« mrmra Klara Murovec in Žil je že daleč stran od nje. še zme-
raj je malo rdeč v obraz in potem se kot v zadregi nasmehne. Potem se
zresni in reče: »Bogve, ali je to dobro ali slabo, da sem jo srečal? Na
vsak način, hvalabogu, ni prva, ki sem jo srečal. To je potem najbrž
brez pomena«.
764
Na drugi strani velilte ploščadi, kjer stojijo masivni spomeniki, stoji
sivo bela velika hiša. Fasada je ploščnata, okna so majhna, vendar jih je
zelo veliko. Je kot velik kvader, streha je strma in kot poveznjena nanjo.
V hišo vodijo široke cementne stopnice. Visoka dvokrilna vrata se odpi-
rajo v prostorno in nenavadno visoko vežo. Tla so tlakovana z razno-
barvnimi ploščicami, med katerimi prevladujejo opekasto rdeče in črne.
Veža je bolj mračna kot svetla. Na levi strani, kjer se v ozadju odpirajo
vrata v kletne prostore, stoji lesena utica — nemara vratar j evo mesto —
ki pa'je prazna. Nasproti velikih dvokrilnih vrat se arena odpira v svet-
lejši hodnik novega krila stavbe. Vanj lahko stopiš po treh stopnicah. Na
desni je tudi hodnik, ki je zelo mrk, čeprav so tla parketirana. Na steni,
ob vhodu v svetlejši hodnik, ki vodi v novo krilo stavbe in ki je na začet-
ku malo razširjen kot v nekakšno sprejemnico, saj je v njem okrogla
pletena mizica s prav tako pletenimi stoli, visi velika pravokotna plošča,
na kateri je opisan razpored uradov in organizacij v stavbi, tako v sta-
rem kot v novo dozidanih krilih, v katera se da sicer priti tudi skozi po-
sebne vhode.
Ko se skozi prva vrata, ki so bila v obzidju mesta, vrne v Podmorni-
co, je vse drugače. Glasovi kozarcev, skodelic in gostov se prepletajo z
dimom cigaret, ki nemara zaradi slabe ventilacije kar kroži po sobi in
se potem usedeta na oblačila ljudi in pohištvo. Nekaj pa udari vselej ven,
ko se vrata odpro. Marija, ki drži torbico v naročju, kot da je šele prišla
ali kot da pravkar odhaja, se malo vzdigne s stola in se pomakne h Kal-
dermanu, neka druga roka, z druge strani pa v nastali prostor pomakne
stol od druge mize. Marija se še zmeraj nekaj premika na stolu, kot da
ni v pravi legi ali kaj, in z odrezavnimi, malo negotovimi sunki pogledu-
je žila, ki si rahlja ovratnik in sploh pripravlja, da bo sedel.
»Daj, pokaži nam,« reče mirno N. M.
»Kaj neki naj pokažem,« zadrdra naglo in z visokim glasom Žil. Nag-
njen malo nazaj z zravnano hrbtenico in z malo vznak nagnjenim obra-
zom, tako da lahko gleda omizje izpod trepalnic. To nemara daje vtis
ponosa in dostojanstva tudi zato, ker je nos lepo napet in vse poteze
obraza tudi, tako da ni nobene več, ki bi bila mehka in negotova. Take
poteze mogoče kažejo na globoko otožnost, ki poganja korenine iz neza-
doščenosti. Take poteze, ki ne tečejo zmeraj v isti smeri po obrazu, am-
pak grejo zdaj malo sem in potem malo tja, vendar pa so kljub temu
globoko pogreznjene v kožo in imajo tudi veliko odcepov, ki pa so ko-
maj vidni, je videti šele takrat, ko je obraz sklonjen, ko je čelo bolj ven
kot brada in obraz in je nos potisnjen dol v brado in usmerjen v golta-
nec. Takrat torej, ko sveloba, ki lahko prihaja s katerekoli strani, riše
sence po licih, tembolj pa ob teh črtah, ki kar palvajo po obrazu in so v
senci kot nenapete vrvice. Potem tudi pogleda gor v strop in malo vstran.
»Ne delaj se. Povedala nam je Simona,« reče Kalderman, Žil pa je še
zmeraj vzravnan, kot da ne sliši ali nekaj takšnega. Marija se nagne zelo
naprej in nemara čaka.
765
»Simona!« zakliče Henrik. In ko se res pokaže na stopničkah, ji reče:
»Daj mi še malo vode!«
»Nate, če že hočete,« reče Žil odsekano, da brčiće zamigotajo. Seže v
žep in spusti na mizo nekaj majhnega, kar ima kovinski zvok.
»Kaj je to?«
»Kaj je to? Saj ste rekli, naj vam pokažem.«
»Pa ne to.«
»Kaj nam bo zdaj Kamil krema? Pokaži sliko!«
»Sliko ste mislili?«
»Ne delaj se neumnega.«
»Nate,« reče in da omot z rdečim kartonom na mizo.
Žil se nagne nazaj na naslonjalo. Gleda čez omizje, čez malo sklonje-
ne glave, čez dve lakirani pričeski, ki sta kot košata grma kakšnega mi-
lega podnebja.
»To je blazno v redu,« reče Marija in se zasmeje, da vse na nji na-
drobno poskakuje. Marija je večkrat tako nadrobljena in potem po drob-
nih koščkih razdana. Opravlja zelo veliko gibov, ki si v presenetljivem
zaporedju sledijo v raznih smereh in mogoče tudi vznikajo iz popolnoma
različnih nagibov in potreb. Ti gibi prihajajo v nekakšnih valih in se
združujejo v verižice, ki so kot samostojne enote, ali pa v baterije gibov
— in šele potem, ko je takšna baterija sestavljena, imajo morda posa-
mezni kakšen pomen. Prav tako je tudi z njenimi drdravimi očmi. Obraz
ima ozek in podolgovat. Kadar las nima lepo urejenih, kadar na njeni
lobanji ni nič rahlega in košatega, je še bolj ozka in stisnjena v ništrc,
in potem so trzaji, ki prihajajo od kolena, roke, tilnika, bokov ali ustnic,
še bolj vidni. Kadar pa na nji ni te vrvežavosti, prične lesti vase, potap-
lja se navznoter, postaja bolj majhna in drobna. Zato je zelo mogoče, da
so vse te baterije drobnih trenutkov obramba njenega telesa pred potap-
ljanjem. Kot da je podobna nezaželenemu dremežu v kakšni veliki dvo-
rani: glava vztrajno leze navzdol na prsi, in ko se jih brada že skoraj do-
takne, šine spet navzgor in potem spet počasi počasi drsi dol, dokler
spet ne trzne gor. Tako čas teče . . . Zraven tega Marija nima nobene
bleščeče obleke. Niti po kroju niti po barvi. Zeleni triko pulover se ne
stiska k nji, ji ne daje oblike, ampak visi na nji kot na obešalniku. To
zelenilo je mrtvo, ne spominja niti na travo niti na list. Krilo je črno iz
tankega kamgarna in urezano kot valj. Nemara je zgoraj prav tako širo-
ko kot spodaj. Oči so zelo drobne in rezko rjave. Nogi sta prekrižani in
se stikata z naročjem. Tam leži tudi črna neznatna torbica. Komolca, ki
sta blizu torbice, silita v naročje in roke zgoraj, posebno pa imajo ven
tenki prsti in ven opravka z ustnicami in sploh s stvarmi na obrazu.
»Zadnjič mi je neki šofer pokazal še boljšo. Ni bila samo slika, prav
figure so bile,« reče Kalderman in vrti gumb na spodnji strani.
»Pa tisto,« reče Henrik. »Ali imaš samo Kamil kremo?«
»Ne. Tudi druge,« reče Žil.
»Kakšne?«
»Vse vrste. Tudi neke italijanske.«
763
»Lahko bi kaj zamenjala. Hočeš? Prišel bom k tebi, pa bova pogle-
dala.«
»Lahko,« reče Žil. »Vendar me zanimajo samo te velikosti.«
»Nekaj časa se je muzal. Potem pa bum! kot bi treščilo z jasnega, je
položil na mizo, ko se je prepričal, da ni nobenega takšnega tipa blizu.
Naravnost z Brnikov je prišel,« reče Kalderman.
»Tudi take imam. Imam eno japonsko. Boš videl,« reče Henrik.
»Ne?« reče Žil. »Japonsko in od steklenice?«
»Gotovo. Mora biti od kakšne njihove cocte.«
»Iz Brnikov?« reče Marija in si popravi lase za uho.
»Daj mi!«
»Doma imam. Bom prinesel, če hočeš. Ja — ko pridem k tebi.«
»Imam zveze s pilotom. Bila pa je iz Amsterdama,« reče Kalderman.
»Oh, pilot,« reče Marija in nagne glavo postrani in zasuče oči. »Zakaj
nisem pilot.«
»Pa je prišlo v redu?« reče N. M.
»Ne moreš si predstavljati, kakšna izdelava. To je čisto nekaj dru-
gega.«
»Zakaj nisi rekel prej?«
»Dal mi bo nekaj drugega.«
»Že vem,« reče Marija in prikimava Kaldermanu in prestavlja tor-
bico kot v kakšni čakalnici, »že vem,« reče in po vrsti pogleda vse ob
mizi.
»Ja,« reče Kalderman. »Nekoč sva se že zmenila, da pridem k nje-
mu.«
»Pa si kaj opravil?« reče N. M.
»Kaj?« reče Žil in se naglo zgane naprej.
»Šel si zastonj, sam vem,« reče N. M. in odloži vžigalico v pepelnik.
»Ne,« reče Kalderman. »Nisem šel ravno zaman. Ali pač. Samo za las
mi je ušel. Tista njegova — kako se ji že reče — je rekla, da je naročil,
naj pridem jutri.«
»Poznamo to. Vse te barabe in vse te jutri,« reče Marija in trdo po-
stavi komolce na mizo in se tudi malo strese.
»Temu se pravi človeka vleči,« reče Henrik.
»Seveda, če je obljubil.«
»Saj bom dobil. To je nekako že zmenjeno.«
»Poznamo to.«
»Pa bom dobil, no« reče Kalderman.
»Vsi so enaki,« reče Marija.
»Kakšni otročaji ste,« reče N. M. in zamaje z glavo sem in tja.
»Dobil boš, dobil boš,« reže Žil naglo in s tistim falzetom, ki priha-
ja iz njega, kot da prihaja iz kakšnega popolnoma drugega človeka.
»Bila sem pri šviglu. Najprej: 'Lepo se sleci, pokaži mi to, pokaži mi
ono.' Potem te vso otiplje. In kaj? Nič! Pridi kdaj drugič, punčka, danes
ti ni nič. Ne bo nič lenarjenja!« reče Marija.
»Zakaj pa hodiš k njemu. Lahko se priplaziš po štirih, pa ti ne bo
dal bolniške,« reče N. M.
767
»In tisti trap direlitorski, ali kaj je že bil . . .«
»Majdiča misliš?« reče N. M.
»Ja, njega,« reče spet Henrik ». . . ti gre in skoči v vodo zato, ker so
ga zalotiti z njegovo Anco in še toplo nesli ženi na uho. Sploh se ni več
prikazal domov.«
»To je nekaj drugega,« reče N. M. in odkimava z glavo.
»Nič ni nekaj drugega,« reče Marija. »Vsi so barabe in reve.«
»Če vam rečem, bom dobil in tudi prinesel,« reče Kalderman.
»Kaj to?« reče Henrik.
»Revijo,« reče Marija. »Revijo od zunaj.«
»Si kaj opravil,« reče N. M. Žilu.
Pepelnik, ki skoraj nenehno drsi po gladki, pološčeni ploskvi mizice,
je steklen. Steklo je debelo in brezbarvno. Oblike je štirioglate, vendar
so vogali na zunanji strani skrbno zaobljeni, zgoraj, nad vsakim pa je
žlebič za odlaganje cigaret. Včasih kakšen kadilec pozabi na cigareto v
žlebu ali pa jo kar tako iz tega ali onega razloga zanemari. Potem se ci-
gareta upepeli in pepel še dolgo ostane v obliki svaljčice, samo malo se
zapogne navzdol. Pepelnik je skoraj do polovice poln, vendar je še zme-
raj sem in tja videti okraske na njegovem dnu. To so izbočeni krogci na
spodnji strani, in črte, ki tečejo med njimi jih oklepajo kot kvadrati. V
pepelniku so beli in nekateri rdeče obarvani ustniki, vžigalice s črnimi
konicami, pepel, dva prozorna papirčka in dve kumarični rezini. Pepel se
ju oprijemlje in ti dve ga vpijata, da je še komaj vidna zelena barva.
»Zdaj pa res moram iti,« reče Marija in se sunkovito zgane. Roka, ki
naj bi nemara prijela za ročaj torbice, se komaj dotakne roba in torbica
zdrsne na tla. Marija se tako naglo skloni za njo in malo manjka, da je
ne ujame že tik nad tlemi. Ko se dviga, ima obraz rdeč in nekaj štrena-
stih las na njem. Tako rdeča in neurejena se nedoločno nasmiha.
»Si šel vprašat?« reče N. M. žilu.
»Ja, ja,« reče Žil in prične pospravljati v žep rdeč karton, pokrav-
ček Kamil kreme in še en pokrovček, ki se je medtem tudi znašel na
mizi. »Ja, kajpak.«
»To pa res dobro poizvedi,« reče Henrik, ki gleda po prostoru in si
poglasno požvižgava.
»Saj res,« reče Žil, kot da se je zdaj domislil in hkrati tako kot da
je mimogrede. »Kaj pa če bi ti vprašala tistega tvojega s kruhki?«
»Res bi ga lahko kdaj vprašala,« reče N. M., ki je zdaj ves čas gle-
dala v žila.
»Jasno, tako napravi,« reče Henrik, ki še zmeraj požvižgava in bob-
na s prsti po mizi.
»Kakšen film pa igra?« rače Kalderman.
»Ne vem,« reče N. M. »Res ga bom kdaj vprašala.«
»Greš popoldne v kino?« reče Henrik.
»Jaz bi tudi šel,« reče Žil in še zmeraj gleda N. M. Potem pa doda:
»Kaj pa če bi kar zdaj šla vprašat?«
»Zdaj?« reče N. M.
»Seveda, kar pojdiva,« reče Žil in si prične nemirno gladiti brčiće.
768
»Ampak zdaj ima službo. Se nikoli nisem šla tja dopoldne,« reče
N. M. in malo zardi.
»To je službeno,« reče Kalderman.
»Morda,« reče N. M. »Ampak morala bi se iti preobleč . . .«
»Ja, ja,« reče drdravo 2il. »Preobleči se, boš fina.«
»čimprej, jasno,« reče Henrik in za nekaj časa pokrije oči z veka-
ma. »Ali si že dobila Joan Baez?«
»Mhm,« reče N. M.
»V redu, a ne?« reče Henrik.
»V redu,« reče N. M. »Ali me boš počakal? čez pol ure?«
»Gotovo,« reče Žil.
»Neverjetno v redu je,« reče N. M. »Znotraj se začneš tresti.«
»Človek se mora spraševati, le odkod ji prihaja ta glas,« reče Kal-
derman.
»No, ja,« reče N. M.
»Zame je še zmeraj Rita Pavone tip top . . . Arriva Rita . . . qui ri-
tornerà sicura qui ritornerà . . .« reče Henrik.
»Seveda, v redu,« reče Kalderman.
Žil je šel morda že desetič gor in dol na tem kratko odmerjenem
prostoru med Živili in Elito, ko ga prime za komolec in reče: »Hej!« Ne-
mara se je zato, ker je prišla odzadaj, on pa jo je morda pričakoval s
katere druge strani ali pa je sploh ni več pričakoval, kar zdrznil. Potem
jo pogleda vse od las navzdol, privzdigne obrvi in reče: »Dobra si.«
»Kaj?« reče N. M. in ga pogleda, kot da ga opazuje. Potem ga pogleda s
kotičkov oči in tudi malo spod čela, potem pa tudi po sebi navzdol. Roko
da na trebuh, da se oblačila stisnejo k životu, da najbrž lahko dovolj da-
leč navzdol vidi, vse do zelenkasto sivih konic čevljev, ki imajo vrisane
luske kačjega leva. Konici sta oglati, odsekani, visoki peti pa sta črni.
»Dobro je,« reče žil in se nasmehne. »Tudi ti si ta čas porabil za isto
kakor jaz,« reče N. M. žil si gre z roko v lase in reče: »Treba je. Kaj ho-
češ, tako je na svetu.« To reče naglo in v tisti visoki legi, ki se zdi, kot
da ni njegova. »Kar tukaj!« reče N.vM. in ga porine v ozko Cankarjevo
ulico.
Seveda je ulica zdaj veliko svetlejša, kot je bila zgodaj zjutraj. Tudi
je vsa odprta, čeprav nemara večina meščanov vstaja zgodaj, ostanejo
polkna še dolgo priprta. Zdaj so še na široko odrinjena, potisnjena v zi-
dove in zakavljena, da jih ne bi veter, če bi mogoče prišel, sprožil, in bi
potem nekaj časa nihala sem in tja in tudi tolkla. V marsikateri sobi v
prvem nadstropju so okna tudi na stežaj odprta in na policah se blešči
posteljnina. Vrata in duri v pritličju pa se ven in ven odpirajo. Bodisi v
eno teh mičnih in majhnih trgovin, bodisi v mesarijo ali v stanovanje.
Ljudje se pretakajo skoznje in po ozki ulici v obe smeri, da je čutiti
zrak, kako se premika in toči. Vendar ne tako silovito, da bi lahko priza-
del visoko pričesko velike N. M., ki je zraven vsega varuje še lak. Njena
oblika je najbrž domala prav takšna, kakršno so zapustile vešče frizer-
ske roke in oko. Skoraj povsod, samo na levi strani ne, se vzdigujejo nav'-
zgor nad lobanjo in se potem v loku vračajo proti zatilju. Na levi strani
2  Problemi
769
pa je najprej videti zametelí preče, lasje so skoraj zračni, manj nad lo-
banjo, kot da se hočejo deliti na levo in desno. Vendar se tisti, ki grejo
na desno, se pravi proti temenu, kmalu pričnejo sukati v širokem krogu
nazaj proti levim sencam. Tisti pa, ki so na vrhu čela bili počesani v le-
vo, se tudi umirjajo in se skoraj s prvim močnejšim pramenom sklenejo
visoko nad lasiščem v zračni grm. N. M., kot toliko drugih žensk, tudi
ne nosi več rdečila na ustnicah. Izopd belo rumenega plašča iz umetnega
in gladkega usnja gleda za dlan širok rob rožnate svilene obleke. Rože so
oranžne barve in nevelike, tako da ne bijejo v oči, posebno ne, ker je
podlaga, na katero so položene, rjavkasto rdeče barve, in se rože, ki so
najbrž vrtnice — zelo so podobne tistim mičnim cvetovom na nizkih,
majavih drevescih, ki so povezana s trakovi k opornikom in tako rada
uspevajo na mičnih vrtičkih ob nizkih ograjah, ki režejo od sveta prit-
lične hišice zunaj mesta — zlivajo s podlago. Medtem ko se plašč maje
scela kot kakšen zvon, ko N. M. hodi, pa rob obleke, ki gleda spod njega,
scefrano plapola okoli stegen, se zgiba in spreminja obliko. N. M. ne mo-
re narediti niti enega giba, da ga ne bi naredila cela. Ce vzdigne roko, je
tako, kot bi se s celim telesom vzdignila. Ce pogleda v okno izložbe, je
tako, kot da bi se s svojim polnim, napetim telesom postavila predenj.
»Tu doli sem danes že bil,« reči Žil, ko jemljeta stopnice pri rožen-
venski cerkvi. »Ja?« reče N. M. in gleda v stopnice, da bi prav stopila
nemara. Njeni zelenkasti čeveljci s črnimi prelivi na robovih in tenkimi
petami najbrž zahtevajo od nje, da je na teh zlizanih, od vetra in dežja
spranih stopnicah previdna. Hodi po prstih.
Ko se strmina razkreči, gre en del proti Zlati ribi, drugi pa narav-
nost dol. Na tej strmini so se najprej začele širiti hiše, ko se je mesto
zaprlo za obzidje. Prav pod tretjimi vrati, se pravi na tem najbolj str-
mem delu griča, vse do levega brega reke, je bil grozd hiš z visokimi stre-
hami. Zato je danes videti ta konec takšen, kot da spada v samo jedro
starega mesta. Hiše imajo debele zidove in portali so okrašeni. Skoraj
nad vsakim je še nekaj, kot nekakšna posvetitev ali svetnik, tako kot na
primer sv. Florijan s sulico in čebrom. Ena, ki je zdaj rumeno popleskii-
na, ima pred širokimi dvokrilnimi duri stebričast prehod ali arkado. Ven-
dar trije stebri, na katerih sloni gornje nadstropje, niso niti kamniti niti
marmorni, kot je videti, ampak zidani kot vsa hiša. Na dnu strmine, že
blizu reke, je zelo malo hiš, kar pa jih je, med njimi skoraj ni stano-
vanjskih, ampak so povečini delavnice. Tu je avto ličar, avtomehanik in
vulkanizer, ki ima nenavadno veliko tablo in dvorišče, prepolno zabojev.
Cez široki most in pod njim vleče hladen in vlažen veter. Reka je kalna
in malo narasla, vendar se ne vali v ogromnih gmotah, ampak se kodra.
Ob podpornikih mosta se malo vzdigne v obli žametasti val, ki se potem
pod mostom razcveti v penice, ki pa se koj stopijo v kalni gmoti vode.
Na desnem bregu so poslopja nametana brez kakega vidnega reda. Sta-
novanjskih hiš je še manj. Največ je skladišč in največje med njimi je
skladišče veletrgovine z železnino. Zemlja je razkopana, nagrmadena \'
kupe, zraven kupov granita, razen lesa in železja. Veliko se dela in po-
pravlja. Ker so tudi podjetja, je veliko visokih in nekaj celo cementnih
770
ograj, ki so tako različne od plotov mirnih stanovanjskih hišic in skriv-
nostnih vil, ki jih je največ na severozahodnem delu mesta. Ko ponehajo
poslopja, skladišča in zidane ograje s kaveljni, obrnjenimi navznoter,
ostanejo kupi zemlje, udrtine, kupi gramoza, kosi travnikov in njivic,
sledovi gosenic velikega buldožerja, pot, ki jo razširjajo in tlakujejo v
cesto, grmički bodljivega osata in nekaj dreves. »Dobro zate, da ni bla-
ta,« reže 2il, »le kako bi s temi čeveljci,« in zacmoka. »Tudi ti bi bil bla-
ten,« reče N. M., ki gleda dol in pazi, kam stopi. »Do kolen bi bil v blatu,
kapljalo bi ti od hlačnic . . . fuj!« reče N. M. in se skremženo zasmeje.
Pred sonce se je pri valila grmada sivih oblakov. Samo njen rob je
rumenkasto svetel. Oblaki so krog in krog, kamor seže oko. Tudi v da-
ljavi, kjer se pričenjajo gore, je videti samo sivino. Le nad mestom je
ploskev jasnine, ki so jo prihajajoči oblaki izoblikovali v moder pokrov.
Za suhim grmičkom in vrsto neenakih dreves se odpre obsežna ko-
tanja, katere dno je popolnoma ravno, kot je raven svet tu zgoraj. Krog
in krog nje so malone navpične kamnite stene, tako da se lahko zdi, kot
da se je samo del sveta pogreznil malo bolj noter v zemljo, ne da bi tla
razpokala ali zavalovila. čisto na desnem robu je nekakšen vhod ali iz-
hod. Na tej dokaj strmi poti se pozna nešteto kolesnic težkih vozil. Ven-
dar pa mora biti kotanja delo človeških rok, saj je tako nenavadna. Ne-
mogoče si je misliti, da bi na teh alpskih tleh, ki jih že stoletja ni priza-
del noben potres in ki nimajo prav nič kraškega v sebi, nastala tako ob-
sežna udrtina v trdna tla. Pa četudi bi bilo tako, je vendarle nepojmljivo,
da bi se tla v takšnem obsegu, pogreznila in zraven tega pustila ob stra-
neh, kjer so drsela, tako navpične stene. Najbolj verjetno je, da so na
tem mestu nekoč nekaj kopali ali drobili kamenje in tako prihajali zme-
raj bolj globoko, potem pa tla iz tega ali onega vzroka temeljito splani-
rali. Tam, kjer je dohod, so tri podolgovata pritlična poslopja. Prvo je
manjše in je leseno. Stoji počez. Drugi dve sta zidani, postavljeni vzpo-
redno z dolžino kotanje in eno ima na slemenu nešteto črnih kovinskih
dimnikov s pristreški, ki štrlijo v zrak kot kakšne zlovešče naprave. Ko
nizko grmičevje še zmeraj zapira in reoti pogled v jamo, N. M. reče: »No,
kaj?« »Pojdiva,« reče Žil in se ustavi šele potem, ko nemara vidi, da se
je N. M. zares ustavila. »Kaj naj rečem?« reče N. M. »Ne greva skupaj?«
reče žil in se prestopi nekaj korakov proč od nje in ogledalca. »Saj je
boljše, da ne. Lažje se sama zmenim. Veš, to je . . . Saj razumeš, kako je
s temi rečmi. Ne moreš kar usekati: tako in tako . . .« »Saj ga samo
prašava. Morda me pa prav pri njih potrebujejo. Ta stvar je taka, da
moram poiskati . . .« »Ja, ja,« reče N. M. in zamahne z roko. »Veliko bo-
lje bo, če grem sama prašat, ti pa me počakaj,« doda čez čas in ga sploh
več ne gleda, ko jemlje iz torbice ogledalo. »Dobro, če že hočeš tako,«
reče žil in potegne obrvi v gube čela. »Ne,« reče N. M. »Mislim, da je
najbrž tako vseeno, kdo gre. Morda sem dobil kar tako to misel in lahko,
da ni nič res. Zelo mogoče se mi je samo sanjalo, da bom dobil mesto.
Vendar pa zdaj, ko sem že začel iskati, ne bi bilo dobro, ko ne bi posku-
sil tudi tu, ker bi potem mislil, da sem zamudil priliko.« »Ce si kdo kaj
izmisli, ima ponavadi zelo tehten vzrok za svojo izmišljotino,« reče N. M.
2*
771
izza ogledalca. Veter ji odpira svetlo rumena robova plašča in lepi rahlo
tkanino njene obleke tesno na stegna in navidezno praznino med njima.
Potem še reče: »Samo ne skvari zdaj vsega. Zmenjena sva. Prašat grem
in pika,« in spravlja ogledalce, to svetlo in leskatakočo se stvarco, ki je
nikoli ne zmanjka v nobeni trgovini in je tako poceni. N. M. je zdaj še
bolj v redu, kot je bila. Pričeska je ostala nedotaknjena, vendar so lica
malo drugačna, obrvi in trepalnice pa so temno podčrtane in zato seveda
izrazite, zelo vidne. Žil jo kar malo začudeno pogleda, N. M. pa se nekam
navznoter z ustnicami nasmehne in reče: »Tisto prvo, da bi šla skupaj,
ne bi bilo najbolj pametno. Razumeš?« in še enkrat naredi na svojem
obrazu tak nasmešek, ki lahko pomeni toliko reči. 2il zažvižga, kot da je
našel kaj nepričakovanega, naredi še daljši obraz, brčiće in kotička ust
potegne navzdol v brado, porine spodnjo čeljust malo naprej, veke pa
v čelo. Roke s stegnjenimi dlanmi pritisne k zunanjim šivom hlač, noge
da skupaj, se zelo vzravna in s stisnjenim, visokim falzetom oddrdra:
»Razumem. Vse razumem. Tako bodi. Tako bodi.« N. M. se vsa zasmeje,
napoti k njemu in reče: »Oooooo . . .« malo zamaje z glavo sem in tja že
blizu njegovega obraza, ga z roko, ki nima torbice, prime čez pas, nasloni
košato glavo s sencami na njegove prsi in spet reče: »Oooooo ... « in se
malo ziblje ob njem sem in tja: »O, ti . . .« in primakne še boke k njemu,
potem pa spet proč, spusti roko navzdol in ga narahlo krene v dimije.
Potem se odrine in naglo stopi naprej in reče: »Počakaj me!« Žil seže v
notranji žep suknjiča in zakliče za njo: »Imam že zdravniške izvide. Jih
ne boš vzela?« »To boš opravil pozneje,« reče N. M. čez ramo.
Žil si gladi brčiće in gleda navzdol v kotanjo. Gleda skozi suhe veji-
ce, ki nikoli ne zašelestijo in nikakor ne sledi N. M., ki je zdaj v oddalje-
nosti kot del teh stvari v kotanji in stvari tu zgoraj. Na sredini kotanje
stoji visok drog z belimi porcelanastimi čašicami in črnimi žicami, ki
vodijo nanj, potem pa tudi z njega. Je tako visok, da je višji od sten ko-
tanje in zato tudi nad tlemi tu zgoraj. Zato se žice, ki vodijo do njega
samo malo spuščajo navzdol. Podpirajo ga kar štirje podporniki. Na levi
strani od droga so pločevinasti sodi. Zloženi so v vrste drug zraven
drugega in vrsta zraven vrste. Najprej so vrste dolge kakšnih sto metrov,
potem je nekaj vrst za polovico krajših, vendar ne tečejo od začetka pa
do polovice dolgih vrst, ampak so postavljene približno na sredo dolgih.
Ko se končajo tudi te krajše vrste, sta na tleh dva ogromna lesena za-
boja, od katerih je odtrganih nekaj tankih deščic in od katerih štrlijo
v zrak pločevinasti trakovi, ki zmeraj ovijajo in držijo skup velike za-
boje. Na drugem koncu splaniranih tal, skoraj tik nasprotne kamnite
stene, stoji, mešalec malte, ki ne ropota, zraven njega pa stojita dva
človeka, ki se opirata na lopati. Na tej strani, pod steno, nad katero sta
se ločila N. M. in Žil, so skladovnice brun in desk raznih velikosti. Po-
stavljene so počez, ne po dolžini kotanje. Bolj na levi, pred sodi so tudi
deske, ampak niso lepo urejene v skladovnico, temveč so kar tako vr-
žene, in nekatere med njimi so zelo dolge, nemara tudi po osem in deset
metrov in samo po štiri, kot deske morajo biti. Ce si odmislimo tri po-
slopja na skrajnem desnem koncu, je prostorna kotanja kar prazna, do-
772
sti prevelika za reči, ki so položene na njeno dno. Z lahkoto in brez sti-
skanja bi šlo še najmanj dvajsetkrat toliko reči vanjo, kot jih je zdaj.
2il stopi malo naprej med suhe veje in gleda navzdol. Rob je po-
sekan, stena se spušča kakšnih deset metrov navpično navzdol. Edinole
malo pod robom štrli iz stene ostra skala, katere vrh je mogoče videti od
zgoraj. Žil se pomakne nazaj, si pogleda čevlje in počasi napoti v smeri,
v katero je šla. N. M. Tik pred zavojem poti navzdol v kotanjo malo po-
stoji, čez čas gre spet naprej. Gre mimo podolžnega poslopja, iz katerega
se — edinega od vseh treh — kadi iz dimnikov. Za majhnimi okni je vi-
deti rožnate zavese iz trdega, neprozornega blaga. Samo za enim so po-
tegnjene skup, za drugimi pa so samo ob robovih okna kot nekakšen no-
tranji okvir. Vse to lahko vidi samo s kotičkom očesa, ker se ne ozre v
poslopje, tudi potem ne, ko je že mimo. Zdaj ima pred sabo ravnino na
dnu kotanje. Črni nizki čevlji z malo privzdignjeno peto niso najbolj pri-
merni za ta tla, ki so polna jam, kupčkov zemlje, kamenja, kosov žic in
tresk. Prerahli so in preobčutljivi, saj je podplat tanek in samo lepljen
na gornje usnje. Takšen čevelj takoj občuti nevarna tla pod sabo in je
negotov. Že na malo večjem kamenčku se zaziblje sem in tja, dokler ne
najde opore z notranjim ali zunanjim robom, kar je lahko boleče in celo
nevarno za gleženj. žil ima na sebi rumenkasto zeleno terilensko srajco
s precej širokim in trdim ovratnikom, izpod katerega teče kravata z
malo premehkim vozlom in poševno postavljenimi sivimi in zelenimi
progami, ki se bleščijo in prelivajo. Suknjič je ohlapen, je rjav in iz po-
narejene kamelje dlake, endolen z dvema gumboma, z vodoravnim šivom
na prsih in postrani urezanima žepoma, kot je to na vsakem suknjiču,
ki je bolj športen. Temnejše, skoraj črne žametaste hlače, ki so po nogah
za spoznanje ožje kot v gležnjih, pokriva suknjič skoraj do sredine ste-
gen. Zamet ni grob, črte ali žlebovi so ozki. Pri električnem drogu se
ustavi, nagne glavo vznak in gleda gor. Pri tem oči malo pripre, kot to
človek po navadi naredi, da ne bi v oko padla kakšna smet iz zraka ali
kakšno drugo tuje telo. Potem da roke v žep in reče: »Ja, lahko čakam
kjerkoli, če me ne bo videla, jo bom jaz, saj teče pot prav po robu.«
Nato gre k nasprotni steni, kjer je mešalec malte. Delavcev, ki sta po-
prej stala pred mešalcem z lopatama, ni več videti. Pred strojem je kup
peska in nekaj raztrganih papirnatih vreč, v kakršnih je po navadi ce-
ment. Na nekaterih, ki niso preveč strgane, je videti črne črke. Lijak
stroja je prazen, celo dobro ostrgan, tako da ima le tenko posušeno
skorjo. Prazno je tudi veliko leseno korito pod njim. Žil prime železnn
traverzo in gleda. Potem s kazalcem potrka po nji, ampak nič ne zazveni,
ne odmeva, sliši se le topo udarjanje človeka ob masivno železo. Potem
mu nemara uide pogled še bolj naprej k steni. Ko se odmakne od me-
šalca, lahko vidi zapuščen kamion. Položen je na tla z osema, koles nim»
več, šip v kabini ni, pokrova nad prostorom, kjer je po navadi motor,
tudi ni in tudi ni motorja. Karoserija je skrivljena, obtolčena in zarja-
vela, sedež v kabini je scefran in iz velikih lukenj v prevleki štrli morska
trava. Najprej naredi počasen krog okoli njega, potem pa se nasmehne
in zleze v kabino. Ko malo posedi v nji in se še zmeraj rahlo smehlja.
773
pogleda navzdol na sedež in reče: »Ves se boš zapackal,« zleze spet ven
in si otira hlače, potem pa tudi roke. »Zvečer bo prišla tudi Prešivalka-
kotalka,« reče, ko tolče z rokama in se namuzne. »Oh, oh,« reče in za-
poka s prsti. Ko se ozre proti nizkemu poslopju, reče: »Sicer bi pa lahko
že prišla.«
Ko gleda s te strani, od mešalca malte proti sodom in deskam, lahko
opazi, da eden od zabojev pravzaprav ni več zaboj. Spremenjen je v ne-
kakšno kočico, kakršno imajo po navadi delavci, ko delajo cesto ali pa
jo samo popravljajo, zato da spravljajo vanjo orodje in se v nalivu tudi
sami zatečejo vanjo. Ce pa je hud mraz, se v nji tudi grejejo, posebno,
ko pride čas malice. Take hišice so po navadi v obliki kocke s stranico
pol tretjega metra in enojno streho, prekrito s črno strešno lepenko, ki
je navadno nad vhodom dvignjena in se spušča k zadnji steni, kjer je
majhno okence. Ta hišica pa je drugačna. Je brez strehe. Na tla je po-
stavljena narobe. Stena z odprtino, kjer naj bi bila vrata, je postavljena
na tla kot pod. Zgoraj, kot strop, je nasprotna stena z odprtino za oken-
ce, ki ga tudi ni več. Ene stene, kjer bi moral biti pod, ni, na nasprotni
strani pa, kjer naj bi bil strop, tudi ni stene in desk, ampak so samo po
dolgem prislonjena vrata. Tako ima hišica samo dve steni, v podu ima
večjo odprtino in v tistem, kar je strop, manjšo odprtino. Na tleh, v
odprtini poda plapola ogenj. Zraven njega čepijo trije ali štirje ljudje in
molijo roke v plamen. Eden, ki ima na glavi rdečo zimsko čepico, vstan«-,
se s hrbtom obrne proti ognju, tako da lahko vidi ves ta del kotanje
proti mešalcu malte, roke pa pomakne nazaj, kjer je ogenj. Potem skloni
glavo navzdol, tako da je videti samo rdečo čepico, in tisti trije, ki ce-
pijo, obrnejo zgrete pordele obraze proti steni, kjer je mešalec malte in
star kamion brez koles. Potem tudi ta, ki stoji, spet gleda po ravnini. Zil,
ki je že blizu električnega droga in se tako zlagoma približuje zaboju, iz
katerega se kadi, da roke v žep in prične gledati gor v drog. Potem nekaj
motovili okrog podpornikov in reče: »Mojbog, ali je res že tako mraz,«-
in se kar malo strese in stisne komolce k životu. »Pošteno je mraz,« reče
in spet gleda gor po drogu in nemara tudi v nebo, ki nima nič več mo-
drega pokrova, ampak je vse sivo brez posameznih kopastih oblakov, vse
je kot kakšna cerada. Kajti medtem je obleganje napredovalo tako na-
glo, da je v pičli uri iztisnilo modrino v nevidno. Zrak je gost in miruje.
»Prav zdaj zdaj se bo kaj pričelo,« reče in se obrne proti zaboju, kjer se
ljudje grejejo. Še zmeraj se grejejo in gledajo v to smer kot poprej. Zil
si mane roke in se počasi napoti proti njim. Zdaj gledajo v ogenj, kjer
so tudi roke. Oni s čepico spet počepne, tako da je videti samo njegov
široki hrbet. 2il se ustavi, gleda tja in reče: »Lahko bi že prišla. Ce je še
dolgo ne bo, bom še moker.« Potem naredi spet dva koraka naprej in
lahko vidi, da tisti pri ognju nekaz bezajo vanj in da grejo iz ognja sku-
paj z dimom tudi iskre. Oni z rdečo čepico se čez ramo ozre nazaj, po-
tem pa spet beza v ogenj. Žil se ustavi in reče: »Le kaj se toliko obira.«
Najprej vstane eden in pristopi k zadnji steni prislonjena vrata in gre
proti kupu desk, takoj za njim pa še dva. Oni z rdečo čepico vstane, ne-
kaj časa gleda proti Žilu, potem pa gre tudi za njimi. Zil še nekaj časa
774
stoji, potem pa se obrne k poslopju in reče: »To lahko dolgo traja. Lah-
ko jo pridem iskat pozneje,« in naglo stopi proti izhodu iz kotanje.
Gor, v mesto se je vračal po obronku griča, po njegovem desnem
robu.
Na robu trga je na eni strani Elita, ki s svojim mogočnim vogalom
zapira trg, na drugi strani pa je Mesarija in ob nji vrsta hiš, ki stečejo
v Cankarjevo cesto. Med Mesarijo in naslednjo hišo je ozek prehod, ki
bi nemara lahko vodil počez v temno Tavčarjevo ulico, ta gre vzporedno
s Titovim trgom in Prešernovo cesto in je zelo ozka. Kadar mora ka-
mion po nji, se pomika ped za pedjo, poleg tega pa mora šofer nenehno
pogledovati iz kabine in gledati nazaj v robove stranic, vogale hiš in
nekatere malo izpahnjene zidove. Včasih se s kakšnega nadstropja tudi
zasliši klavir ali trobenta in je tako blizu in močno, kot bi stal v kakšni
prostrani dvorani in poslušal. Velikokrat visi s pročelja katere teh starih
hiš črna zastava, dosti pogosteje kot v kateri drugi ulici, in potem za-
vzame skoraj ves zgornji, zračni prostor nad sicer gladko asfaltirano in
dobro vzdrževano ulico. Vendar pa dohoda v to ulico pri Mesariji ni,
čeprav se tako zdi. Tisto, kar je videti kot prehod, se konča na nagne-
tenem dvorišču hiše, ki je vmes med trgom in Tavčarjevo ulico. Dvorišče
nima nič zelenja in tudi zraka ima zelo malo. Je samo luknja med hi-
šami, s treh strani je obdano z zidovi sosednjih hiš, na četrti strani pa je
visoka zidana ograja, ki je prav takšne sive barve kot so zidovi hiš. Omet
odpada in je vsa najedena in nagrbančena. Hiša, ki ji nemara pripada to
dvorišče, ima spodaj vrata, zgoraj pa dva balkona z zarjavelo ograjo,
kjer visi veliko cunj in je tudi dosti rož v posodah. Pravi počezni pre-
hod v Tavčarjevo ulico je višje na trgu. Pri Mayrju je skozi rumeno hišo
narejen predor. Predor je prav takšen, kot so predori skozi hribe, samo
da je krajši. Zgoraj je polkrožno izklesan in ves ni niti toliko visok, da
bi lahko skozenj peljal vsak kamion. Za visoke kamione je dohod v
Tavčarjevo ulico še bolj zgoraj pri Delikatesi in Delfinu. Zgoraj nad pol-
krožnim izrezom predora stanujejo ljudje kot v vsaki hiši, razlika je
samo v tem, da imajo tukaj namesto pritličja predor. Na drugi strani
predora se prostor malo razširi, je več svetlobe, saj je hiša na levi po-
maknjena precej ven. Na desno stran teče Tavčarjeva ulica proti domu
upokojencev, proti najboljšemu pohištvenemu mizarju, kar jih je v me-
stu, k fotografu, steklarju in naprej k Delfinu, na levo pa k avtomeha-
nični delavnici, ki ne dela za vse, ni za vse avtomobile, ampak samo za
člane Avto-moto društva Slovenije. Nekje na sredini ulice sta tudi sred-
nja ekonomska šola in administrativna šola. žil stoji pred durmi hiše,
ki ima napis Servisna služba krajevne skupnosti, in reče: »Prav tu pred
nosom jo imam.«
Mala Simona krili z roko po zraku Podmornice, kozarci na pladnju,
ki ga drži z desno roko, pa žvenketajo. Ko gre levica tako ihtivo gor ir
Hol, se beli predpasnik na životu guba. Gube se spreminjajo, zginjajo
in se bliskovito kot strela spet pojavijo na drugem mestu. Najpogosteje
vznikajo med bucikama, s katerima je predpasnik pripet na prsi, in boki.
775
Y obraz je rdeča in vse njene okrogline kipijo, se zdi, od nekega jeznega
ognja, ki je prišel vanjo. Njen glas je slišati kot loputanje pločevinastih
vrat v vetru. Na koncu tudi rumeni lasje odskočijo iz urejene lege in se
ostro zaderejo v zakajeni zrak. Potem zgine za špansko steno. V kotu
sedita dva starejša moška. Tisti, ki je na desni strani, vrti v rokah de-
belo cigaro in skorajda sope. Plešasto, rdečo glavo ima pogreznjeno glo-
boko v trup in ramena, ki so nemara zaradi preobilne podlage in vate v
suknjiču, zgoraj pri ušesih. Oči ne vzdigne od rok in cigare. Drugi ima
mogoče okoli štirideset let, oglato čelo, iz katerega še rastejo malo mo-
kri, gladko počesani lasje brez kakršnegakoli vijuganja v ravnih črtah
proti temenu. Samo na senceh se v začetku malo šopirijo proč od loba-
nje, potem pa se tudi zravnajo in zlepijo. Je gladko izbrit in je videti,
kot da se je pravkar uredil. Zdaj se nedoločno nasmiha in nekaj, kar je
morda zadrega, lahko pa tudi kaj drugega, mu krivi poteze obraza v
okorne, za smehljaj nenavadne vijuge. Pri drugih mizah so fantje in
punce, ob stenah pa je vse polno rjavih aktovk, kajti ura je že toliko,
da je marsikatere dopoldanske šole že konec. Ko se mala Simona vrne,
prinese kavo in vermut. Potem pride tudi k Žilu in se skloni k njego-
vemu ušesu: »Ta prašič je spet prišel.« »Ja?« reče tiho Žil. »Kaj potem?
Naj sedi.« »Kaj, kaj?« reče mala Simona. »To ni nič. Tebi seveda ni nič.
Ampak če bi tebi molil listek pod nos, bi videl. Najprej, seveda, konjak
prosim — kar zdelo se mi je nekaj ... ko pridem k mizi, se drži kot les,
niti ne pogleda od mize. Naenkrat pa porine listek vame: ,Na!' kot da
sem kakšna taka.«
»Natakarica!« pride močan glas od mize obeh moških. Mala Simona
se ozre tja, potem pa spet skloni k žilovemu ušesu.
»Natakarica!« se zasliši še enkrat isti glas.
Mala Simona požene Žilu v uho naglo in napeto sapo, in ko ji udari
kri v glavo, kar poskoči: »Za vas tudi natakarica nisem. To si izbijte iz
glave. Enkrat za vselej: mene že ne boste. Vi... vi ...!« in se naglo za-
podi proti stopničkam.
Za sabo pusti veliko tišino. Nekateri se držijo domala zgrbljeno in
stisnjeno k mizi, nekateri, ki so bili obrnjeni z obrazom k mizi obeh
iiioških, se obrnejo proč in gledajo v kakšen obraz v svojem f^mizja ali
pa iščejo cigarete in vžigalice v žepih. Samo neko dekle se rahlo za-
hihita, vendar se zdi, da ji tišina drugih takoj spodreže kovinski, raz-
posajeni smeh.
»Bomo videli, bomo videli,« reče tisti z gladkimi in še mokrimi
lasmi. »To bomo kje drugje uredili,« in odločno nese cigarete in vžigalice
v žep suknjiča, vendar tudi on ne pogleda od mize in niti v moža zraven
sebe, ki vleče cigaro in gleda proti izhodu. Najbrž zato, ker mu ta nič
ne odvrne ali pa zato, ker je tako strašansko tiho, kar je tako nenavadno
za Podmornico in tudi druge podobne lokale, kjer se zbira veliko ljudi,
ali pa iz kakšnega drugega neznanega vzroka vendarle sunkovito vzdigne
oči k njemu in reče: »Ali ni tako? Še hujše stvari smo znali urediti, pa
ne bi takile zamašili usta.« Mož s cigaro puha dim navzgor in ne odvrne.
776
Oni pa spet gleda v mizo in nekaj brska po nji. Potem spet reče: »Ali boš
ti še tukaj? Meni je dovolj,« in gre spet z rokami v žep, kot da kaj nese
tja. Zdaj reče mož s cigaro: »Moral bom iti.«
Ko se spet oglasijo glasovi in skodelice, začne mala Simona spel
nositi reči na mize. Potem se skloni k 2ilu in reče:
»Sta bila tam?«
»Sva,« reče Žil. »Oh, ne začni spet s tem,« doda in zamahne z roko.
»Pa? Sta kaj opravila?«
»Še ne л'ет, N. M. je še tam. Ni je še ven.«
»Morda mora čakati,« reče mala Simona. »In kaj zdaj misliš?«
»Kaj neki,« reče Žil.
»Kaj naj ti zdaj prinesem,« reče mala Simona.
»Nič, zdaj moram spet nekam drugam,« reče žil.
»Kaj pa naj rečem N. M., ko pride?«
»Dobro, da si me spomnila. Reci ji, da se bom oglasil,« reče Žil.
Obleganje neba je že davno končano. Siva ponjava je pokazala roge
in zalezla se je v vsak prostorček, in kot da zgoraj nad njo doteka nova
in težja, tišči navzdol vse niže. Oblaki so vse niže in nekateri visijo na-
vpično navzdol, kot da se hočejo odtrgati od gmote, v katero so potop-
ljeni. Mraza ni več, kot ga je biio. S tega nizkega zraka, ki tišči v zemljo,
pršijo drobne deževne kapljice in med njimi je za čudo kakšna velika in
cunjasta snežinka, žil si zaviha ovratnik in reče: »Zdaj moram na kakš-
no kosilce,« in se namuzne. Vendar takoj doda: »Ne bodi šema in ne pači
se.« Ko pride ven iz restavracije, stoji nekaj časa z rokami v žepih, po-
tem se sprehodi nekajkrat gor in dol po razširjenem prostoru med re-
stavracijo ter nizkim in novim poslopjem kina, spet stoji in brska s čev-
ljem po kamenčkih, ki so na tleh, čeprav je vse asfaltirano, cesta in tudi
pločnik, potem pa gre počasi proti hiši, kjer ima sobo, in glavo globoko
pogrezne v zavihani ovratnik.
Ko zapre vrata za sabo, se s hrbtom nasloni nanje, roke mu visijo
navzdol ob telesu, in glava, ki najprej ni bila na vrata naslonjena, je zdaj
že tudi položena nanje. Z bledimi, modrimi očmi gleda proti polici ob
nasprotni steni, na kateri je nekaj časopisov, tri knjige, kozica za čaj
in dva steklena kozarca, ki sta motna in se ne bleščita. Zrak je temen in
kar zatohel ker okno ni odprto. Z njim je prekrito vse od okna do mi-
zice in reči na nji in od divana do vrat. Nemara se zdi, da se posebno
skladno spaja s cunjami, ki so nagrmadene na divanu. Lahko bi se celo
zazdelo, da ta sladkoben, vlažen temen in miren zrak raste iz njih, izvira
iz gub, temnih kotičkov in prehodov teh cunj, kot se v nekaterih krajih
iz zemlje, spod kakšnega grma suklja para vroče vode, ki je velikokrat
tudi zdravilna. Oči so globlje v jamicah in pod čelom, kot so bile zjutraj.
Sence, ki padajo na oči, jih delajo bolj medle in nedoločne. Zunaj prši,
kaplje so neznatne, saj ni slišati nobenega šklopotanja po strešnikih in
žlebovih, kar je sicer slišati takoj. Žil počasi pomika glavo na desni v
steno, ki vstaja izza divana, in ko je že toliko tam, da lahko vidi v celoti
veliko rjavo sliko, se odtrga od vrat, stopi do okna, ampak se spet koj
vrne, obrne ključ v vratih omare, potem pa gre k divanu, odrine goro
777
cunj in se vleže na hrbet. »To je samo slika,« reče in si gre s hrbtom
dlani čez čelo. Tudi z malo priprtimi očmi lahko gleda skozi okno in
lahko vidi sivino, ki jo povzroča to nejasno vreme in jo včasih narežejo
oleščeče se kovinske nitke in bolj poredkoma bele krpice, ko se poziba
vajo in gugajo, in pa temno razmočeno sleme bližnje hiše, ki ji pripa-
dajo drvarnice pod to sobo. Na slemenu ni nobenega goloba, čeprav ob
t)leščečem se vremenu velikokrat so, pa tudi manjših ptičev ni slišati.
Tz dimnika se obotavljivo suklja dim, kot da ne more ven. Veje kostanja
za hišo se ne premikajo. To je takšen čas, ko tudi prebivanje ljudi v
nasprotni hiši malo potihne. Ni slišati niti posode niti vode, kako šumi,
ko z velikim pritiskom, da je vsa bela in penasta, divja po pločevinastem
vedru, niti ni slišati odpiranja in zapiranja vrat niti radia. To je takšen
čas, da ljudje spijo ali dremljejo ali jejo ali so pravkar odšli ali pa bojo
zdaj zdaj šele prišli. Vsekakor je to takšen čas, da dolgo ne bo tak. 211
leži nepomično, diha enakomerno, ne zgane se nobena črta na obrazu,
niti brčiće, dlani so na divanu in odprte navzgor, oči so še malo bolj pri-
prte kot prej, vendar so trepalnice mokre, lepijo se v snopiče in na
vsako stran sta od očesa proti sencam in ušesu položeni dve mokri črti.
Po sredi sta še zelo mokri, prav greben mokrote imata, hkrati pa se že
s posušeno belo barvo obrobljata. Ko preteče še in še nekaj časa, gresta
obe roki gor in z rokavoma trdo povlečeta čez oči. Potem sunkovito vsta-
ne in sleče suknjič, kravato in srajco in reče: »Malo sem utrujen.« V la-
vor natoči veliko vode, da kar pljusne čez rob. »Ura še ni dve. Se je čas,«
reče. Nato obleče rdeče in črno karirasto srajco na zadrgo vse do konic
ovratnika in žepoma na prsih, ki se zapenjata s parom drobnih belih
gumbov. Čeznjo obleče temno siv pulover z visokim ovratnikom, ki se
viha navzdol, in preobuje čevlje. Zdaj nima več tistih gladkih, ki so
kvečjemu za gladko in suho cesto, ampak ima gumarice, ki imajo nase-
kan podplat. Iz omare potegne sivo bundo, ki ima ovratnik prekrit s ko-
žuščkom, in žametasto črno kapo, ki nima senčnika posebej narejenega
z všito lepenko ali čim podobnim, ampak je tako urezana in ukrojena,
kot da ima senčnik. Sprednji del namreč štrli naprej. Tako naglo oblečen
se tudi naglo napoti ven, ne da bi vrata sploh zaklenil, ampak jih samo
zaloputne.
(Naprej v naslednji številki)
778
FRANCI ZAGORIČNIK: LAVINA!
lavina lavina lavinja
posejano zublje zemskega sna
pravzprav tuje vrane
lavinja in vranji zublji
Generalna ureditev jutra
je mrtva priroda z vranjimi vranci
tuje tvoje tujina tvoj ina
okamenina kaosa
krotka neprijazna
vabljiva ravnodušna
obsijana pusta
ne gora ne megla
Kamen odnaša reko in čas
Reka odnaša čas in kamen
Čas odnaša kamen in reko
in zemlja dopolni vesolje
Stroj dneva in noči se obrne zaspi
Drevo ne pade daleč od jabolka
Zato seme privoli v zimo in mraz
kadar vzdrži se umakne v klas
Po želji sodiš nebo po nebu besedo
Beseda je konj Godot je bog
Čakaš nanj in ne dočakaš
ker ni ne eno ne drugo
II-
Kje si bradati redar vesolja
s huliganska grivo
z norimi angeli in sumljivimi svetniki
na čelu svojih posesti
779
Nikjer nobenega izgovora
nobene olajševalne okoliščine
Vse najde svoje mesto
Veliko je prostora za vse veliko je časa
Temu sledi nekaj primerov
štirivrstična
serija
naštevanja
Naslednja kitica pa se veže na prejšnjo
Je namreč člen
in moč verige je v njeni kontinuiteti
Odgovornost je večja kakor pri bogu
Ne zaman ne po naključju
čelo
čelo-vek
č'lovek
Pa se s tem ne kaže ponašati
lahko je biti sam svoj imenovavec
Kako pa bo to svet potrdil ali odklonil
kako bojo soglašale ali nasprotovale stvart
III.
V neogibnem čaka
na kar si brez potrebe čakal
Prah ne oprašuje
ničesar ne vprašuje
Saino pogrezaš se vase
ko stopiš na njegov prag
in nikdar konca temu gréznu
breztežnemu omotičnemu breznu
Nesmrten si v smrtnosti
in ne odtehta vse kar je
tega česar ni
tako si zvesto na strani mrtvih
da ne moreš bedeti
in se videzu stvari odreči
da ne moreš zapreti oči
sanjati in čakati na boljši svet
Ničesar velikega onkraj
ni enako neznatnemu tukaj
780
ničesar neogibnega
temu kar si usodiš
IV.
Najprej je bilo letalo na vrvici
modro letalce z belo eliso
Ko je odraslo
se je zavrtelo okrog svoje osi
preblizu zemlje
Nikjer mesa
nikjer sledu krvi
V.
Nikjer sledu pomenov
razpadlih na sledove pnevmatik
Poteptana prst
Kondomi za lepe oči mojih otrok
VI.
Smrt me je obiskala
v Kristusovih letih
Naveličal sem se in vstal od mrtvih
Nobeden ni opazil
VII.
Kaj je razneslo Karavanke
mojo kamnito zavest
Kaj je razpustilo polja
Kam se je razpršila snov
Le od časa do časa kakšen videz
od časa do časa kakšen žarek
kakšen glas
VIII.
Na robu med prostostjo in budnostjo
je zadehtela peka
Leže sem vstajal
moj glas me ni dosezal
in vsa vrata so vodila v praznino
Še bog da so bila
zamišljena trdnost
temna toda zanesljiva
781
Moral bom na pot in jih zapreti
Moral bom do konca
do svojega konjca
da ne odvede od vode
da me odvede od sebe
In vstale so stvari
nepreklicne z mrzlimi obrazi
vstali so obrazi
mrzli in nepreklicni
vstal je mraz nepreklicen
vstalo je nepreklicno
Ravno je bila zima
ravno sem bil
Ravno na ravan svojih stopal
sem stopil čelo v ledeni curek
Tako je ugasnil ogenj predolgih luči
tako me je obvarovala smrt
IX.
Obala od neba do izgnanstva
brezbrežna brez brezna
Pod ledeniki se dušijo ribe
Na belini divjajo psovke
Vsak stol že gloje svojo kost
Zid prikriva čarobno piščal
Sam sebi govori jezik
v jeziku razumljivem njegovim besedam
Pridite goli in lačni
stvar je stvari nadomestek
Prinesite svoje kože
svoja posušena čreva
domovina je v razprodaji
Pristavite svoja kolena
svoje votle lobanje
Svet je po kosih
in razglašen
Veter završi smetnjak stvari po sebi
kamenje po svoji podobi kamenje
boga ki je bog po svoji lastni zamisli
V izjemni nasladi se oglasi prostost
in gluhonemi kaos usliši molitev
spregovori novo ozvezdje
nesmisla nedvomnega smisla
izgovori novo goro izgori
782
л:.
Temeljno se prelevi iz lupine
ni kos ne kakšna druga ptica
ali hipoteza s protezami
Zavest se upira svoji obliki  '
pristaja na kruh z možnostjo preobleke
preklicu j e vse
vse je samo snov zavesti
priklenjeni pod zlatimi ključki
svetih angelov varuhov
Nebeške vojske tirajo k svobodi
in k neobveznosti v tok potopa
Od časa do časa kakšna čer prenaseljena
škrge doslej prikrite se veselo razcvetajo
Vsa preteklost je Se neobdelana ledina
takšna je žeja po času sveta
po rasti na tem brodolomu
v posmeh praznini
Nič ni svetega če je sveto posamezno
ni sveti temelj če ni tudi dom
ni sveta preteklost če ni tudi sedanjost
ni sveta prihodnost če ni tudi večnost
ni sveti amen če ni tudi kamen
ni svetih sredstev ni svetih žrtev
vse je lažno v svoji resničnosti
če je resničnost resničnost posameznega
kot posameznega zunaj istega
Obrnil sem žepe svojih spominov
in školjko sem vrnil njeni vodi
odprla se je in široko zadihala
potopila sva se na dno
tedaj se je odprla na stežaj
in iz njenega tkiva sem izluščil biser
Ničesar nisem izluščil iz kaosa
vedno znova je platno prazno
vedno znova je pesem prazna
Najprej jo naseli senca
kot možna oblika vsebine
možnost pa ni možnost za soglašanje
možnost za soglašanje je v možnosti za nasprotno
senca hoče biti več od možnosti
zato se spreminja v obliko vsebine
oblika pa je ena med možnimi
vsebina je ena med možnimi
783
v posameznem pa ni možnosti za vse
zato hoče biti posamezno več
kakor samo možnost za sebe
Prenapolnjeni vrč se prevrne
ostane prazen in razbit
vedno znova pa terja pogum
pogum terja vero in skepso
v razumnem razmerju
vsa pota so vračanje k istemu
med stopinjami je praznina
utrte brazde so valovi
ki se razblinijo v peni
Zavest je nora dasi ni po sebi
nor je svet
odkar smo snedli neandertalca
se vračamo tja kjer smo ostali
kakršni smo se prebili iz ledenih dob
poslednji talci se še niso rodili
dasi seme sejemo na kamen
in se prebijamo skromneje od živine
XI.
Svetloba pade pogoji prst
zima sili z vrhov
in se spet umakne
Obrabljeni letni čas
poglablja prostore vida
naseli jih z novim gibanjem
jug raznaša na sever
Nebo je godno za setev
stvari počasi oživljajo
dosti manj spontano
kakor iz mnogih nagibov
Zeli videza zelenijo
smrt se oglaša z vedrino
polje je delavno
Godijo se čudeži
z naporom a zanesljivo
Sokovi preraščajo težnost
zato je porasla meja
noči in poraza
neznatna toda resnična
Od tod soglasje sveta
čut nenehnih izvorov
784
in čut prisotnosti davnih
čut dobrote in hvaležnosti
Čut vdanosti in zaupanja
v nezmotljivost in pravičnost
poteka in izteka sveta
Od tod varljiva ugodja
v prehodnem podnebju
med rojstvom in smrtjo časa
kruh in ljubezen
od izhoda do zahoda
Zadosti je zadoščenja
v hipu se vse obrne
zavest odrine videz
Nevidni prostori zadevajo drug ob drugega
oko postane neodzivno brezno
resnica ne gane vsega
v mnogih oblikah se plazi po zemlji
kaotična po vsakršni meri
pazniki ščuvajo pse proti mraku
samo zato so da bi ostali
Luč je protiutež temi
Lepa bodočnost je maža za oči
Kdor se tega zboji ta ponori
Pesem zapoj ko te žalost mori
prestal si govori zemlja
prestal si govori opustošena zemlja
prestal si govorijo telesa
prestal si govorijo preostala telesa
prestal si govorijo zapuščena telesa
prestal si govori zemlja
prestal si govori prah zemlje
prestal si govori prah in pepel
prestal si rane bojo zacelile zemljo
prestal si govori naslednji trenutek
prestal si govori naslednja bitka
3  Problemi
785
o Marija, mati moja
PavleZidar
II
Noč se je začela zbirati že okoli pol sedme. Nebo je bilo še zmerom
polno jugovine in kurbastih oblakov. Pepelnasta sivina se je vlačila zdaj
sem, zdaj tja; včasih pa je tudi porosilo iz nje, drobno kot ajdova ka-
šica.
Kaplan Guld je nastavljal svoj obraz nebu in ugibal s svojimi jas-
nimi zobmi, ali so kaplje ali kapljice.
Bile so kapljice.
Potresel je z dežnikom, da je svila suho zašumela.
Iz farovškega hodnika so se usuli koraki in motna svetloba. Na dvo-
rišču so takoj oživele sence in se nekajkrat zavrtele okoli sebe. Pes Muri
se je pognal za eno teh senc in jo obvohaval. Potem se je odkihal kot
veverica in zaril svoj blatni gobec med prednje tace.
Kuharica Micka, ki je bila obesila leščerbo na kljuko, je iztepla ob
steni blatni in mokri predpražnik. Podenj je podtaknila potem težak,
uhast ključ ter zahodila robove predpražnika, dvignila leščerbo v višino
obraza in se nemirno razgledovala še po dvorišču. Oslepljena je utripala
z drobnimi očesci kot iz ovsenih res.
Kaplan se je ponorčeval: — Bili so, pa so že odšli.
— Kdo? ji je poskočila golša iz ovratnika. Obraz je imela po-
slušno bled.
— Ja tisti, se je vzburil v smeh, ki jih iščete.
— Aja! je zahreščala v smeh in potresala z njim po dvorišču kot s
kašljem. Pobrala je sekiro in jo zanesla v mračen kot, v seno pa vrgla
motiko.
Luč se je metala po pročelju farovža kot pijana.
— Veste, nikoli ni dovolj skrito pred ljudmi! se je šepetaje vstopila
predenj. Iglo v senu bi našli in ukrali.
Kaplan se je odmaknil, ker ji je iz ust zadišalo po kuhanem ližolu.
— No, no, no! je izrival skozi nos ujeti duh. Nekaj zaupanja mo-
ramo izkazati tudi ljudem, ne samo Muriju. Kam pa pridemo!
786
Kuharica se je spet Icašljasto zasmejala, toda risu preiskujoče svet-
lobe se ni mogla iztrgati.
— Dež bo! je rekel kaplan in spet nastavljal obraz drobnemu pšenu.
Na njegove tople zobe je padlo nekaj debelejših kapelj.
— Bo, bo, je pritrdila tudi kuharica in nastavila čelo, da ga ji je po-
rosilo.
Zavila sta v noč. Pot je bila drsna in razmehčana. Noge so se cmo-
kaje izvijale iz blata. Z vseh strani pa je bilo slišati nerazumljive klice
ljudi, pa tudi nekaj zibajočih in utripajočih luči je bilo videti. Sem in
tja je vzplahutal tudi kak samotni lajež in odmeval v noč kot vzdih.
Nekajkrat že je poskušal kaplan Guld zdrsniti z misli, ki mu ves ta
teden niso dale miru. Toda moral je odnehati pred njimi in se vrniti
z mislimi nazaj v korito ozke in blatne poti. Če se je samo za trenutek
vdal s svojim pogledom ter s svojo hojo mislim, ki so ga jedle, so le
te ko svetle nitke pregorevale, ker je bil nenadoma zašel s poti in se
zatikal v robove blatnih njiv. Suh, vročičen pot je srhal po njem, ko je
iskal nazaj v korito. Opotekal se je za medlo svetlobo leščerbe kot za
materinim krilom.
Jezilo ga je, ker ni mogel misliti na nič drugega kot na pot pred
sabo in poslušati mastno, cmokajoče blato, svetlobi pa slediti kakor riba.
Vendar ga je počasi prevzemal tudi duh zemlje. Pomislil je na Jarca, ki
bo jutri, pojutrišnjem že raztapljal svoje trdno obličje v tem duhu; v tej
mastni, spordsljivi, nepredušni gmoti.
Stresel se je kot veja v vetru. Stisnil je k sebi svoje žive, tople roke.
Zemlja, se mu je zazdelo, ga je posmehljivo ošinila.
— No, pa kaj, kaj bi bilo, če bi se ti dal, je odsunil z mislimi od
sebe.
Nič. Nič.
Vdiral se je v neko praznino, tišino; ves je bil nenadoma načet od
nekega mokrega, hrapavega oblizovanja; vsa telesna mehkoba je brez
bolečine odstopala od kosti; kakor mokre cape je padala z njega moč
rok in nog; ko se je ozrl predse, je bilo od njega, človeka, od njegove
lepote in moči, od njegovih občutkov, samo še kup usihajoče zrklovine.
In tisto tam je bil njegov obraz, tičnica duše! Tisto tam so bile njegove
roke. Tam je bil ves, kar ga je kdaj bilo. Vse je bilo tam, ves od telesa
do zadnje misli.
Prestrašil se je. Predaleč se je bil vdal zemlji. Hotel je izgnati to
strašno podobo izpred se in iz sebe.
— O Bog!, o, o Bog! se je zaletaval s pogledom v medlo svetlobo
pred sabo. Toda podoba, kaj je človek, ki se vda zemlji, ni in ni hotela
miniti. Razletela se mu je v nekakšen smeh, v poželjivo zemljino cmoka-
nje.
— O, reši me Bog! je prezebal s svojim krikom po sebi.
— česa naj te rešim, česa?
— Zemlje! je dahnil.
— Zemlja sem jaz! je slišal v sebi kaplan.
— Jemlješ mi roke, hojo, pogled in glas moj! se je lovil za svetlobo
pred seboj.
3*
787
— Ce jemljem, dajem! S hojo teh nog ne moreš do mene.
— O Bog!
— Da. Jaz sem misel, ki jo misliš.
— O Bog!
— Jaz sem pot, ki jo hodiš.
— Tvoj nemir sem. Sum vetra.
— O Bog!
— Klic ptice sem. In klic ljubezni.
— O Bog!
— Slišiš tigrov grom? To sem jaz. Glej, kako gori žito v očeh noči!
Njegov rumeno zeleni pogled sem.
— Jaz sem voda, v kateri molči mesec, jaz sem gladina, ki jo ogo-
varja dež.
— In kruh sem, ki ga ješ.
— O Bog!
— Ali me vidiš, me?
— Ja, je dihnil kaplan.
— In kdo sem?
— Ti si jaz.
— Jaz sem življenje, jaz sem ti, in kdor me živi, živi večno.
Ni občutil, da mu obraz zaliva droben, kašasti dež. Miren in ves
vdan je hodil za zibajočo lučjo. Mastna zemlja se ga je še glasneje opri-
jemala nog. Kot bi kdo mesil kruh, je cmokala, vzdihovala, in dišala je
po kvasu življenja. Večnem, večnem življenju!
Puklek je bil že za njima. Odseval je iz svetlobe in deževne noči kot
zapuščena Oljska gora. Vzhod je preparai komaj viden blisk. Podrsnil
je po temnem mahovju oblakov in brez sledu zamrl.
Pod nogami so začele utripati luže, ko da so zavrele. Guld je razprl
dežnik. Po napetem in suhem blagu so potrkali presoj ni členki debelih
in vse gostejših kapelj.
Začelo je liti.
Luže so vrele.
Še bolj je zadišalo po pomladanski zemlji. Po vodi in zemlji. Tema
pa je bila vse bolj nepredirna. Od nikoder ni bilo več slišati človeškega
glasu. Samo štropotanje dežja odspred in odzad.
Guld je nagnil dežnik in se korak po koraku izrival iz tega čudnega
valovja. Bedna svetloba, s katero je kuharica potresala pot, je bila kakor
sled cedečega se medu.
Iz nizkega neba je lilo in naletavalo. Mimo Guldovih ušes se je
utrgalo kdaj pa kdaj pravo netopirsko šumenje.
Naenkrat je butnil Guld v nekaj trdega. Vsega ga je preletel val suhe
vročice. Za vrat pa mu je planil pljusk vode. Skrčil se je in se pokril
z dežnikom. In po dežniku so letele prave skale dežja.
Stal je pod kapom.
Pognal se je k steni hiše in nekajkrat ves zadihan oddahnil.
— Prišli smo! je zaklical senci, ki se je motovilila nedaleč od njega.
Kuharici je bila padla leščerba na tla in se pogasila.
788
— Kaj ste padli? jo je ogovoril in bolščal v smer, kjer se je ženska
raztegovala z rokami po tleh.
— Joj! je zavpila, potem pa je bilo slišati spet samo dež. Kakor da
je kuharico požrlo blato.
— Pa kje ste? se je posvetilo nazadnje tudi kaplanu, da ženska ne-
kaj išče. Potipal je po žepih za vžigalicami.
— Ah, jo že imam! je reklo iz blata.
Guld je vseeno vprasnil vžigalico. Droban, zelo hreščeč plamenček je
odskočil v temo. In spet ni videl drugega kakor temo, še gostejšo temo.
— Kaj vam je leščerba zletela na tla? je vprašal prizanesljivo in pre-
zebajoče. V pretesnem glasu je imel že polno prehlajenega nosu.
— Marija pomagaj! je otresla z mokrim glasom kuharica, da jo je
bilo slišati kot skozi šipo. Začenjalo mi je drseti in sem se hotela prijeti,
pa je šlo po tleh.
— Oh, oh, se je prislonila k steni in dihnila ko da se je res otela
iz vode.
— Padli menda niste? je vprašal kaplan namrščeno.
— Ne, ne, je dihnila.
Na rob žlebnika so udarjale v hitrem zaporedju debele kaplje in se
drobile v pršeče drobtine. Kakor ledeni prah so se usipale po kaplano-
vem in kuharičinem obrazu.
— Pa smo prišli prav? je vprašal kaplan in se ozrl po visoki steni
za sabo.
— Spodaj smo, je rekla kuharica, brišoč obraz v moker rokav.
Dež pred njima je neusmiljeno krcal drevje.
— To se pravi, da morava nazaj, naokoH?
— Jo.
— Dajte leščerbo! je vihal kaplan glas in ustnice. Nos mu je pre-
kipel od jeze. Ne, je odrival svetilko, celinder dvignite!
— Jah, ko ste pa rekli, rekli... rekli, in glas ji je poknil kakor me-
hurček.
Guld je ujel v zavetje dlani droben plamen. Razsvetljene, rožnate
dlani so bile kakor presojni lokvanj. Podrgnil je z ognjem po smrdečem
stenju in stenj je vzplamtel kakor renčeč čmrlj.
— Zdaj pa hitro, Micka! Kar ob hiši navzgor!
Spustil je dogorevajočo vžigalico in drsal z rameni ob zidu, kakor
da klečeplazi.
V stene se je zabijal dež. Naletaval je kakor slepi roj črnih muh.
V curkih. Votlo in grozeče je zabobnelo, kadar se je vodena štrena raz-
sula po šipah. In ker se je takrat Guld zmeraj zazrl navzgor, je pljusnilo
vanj kakor izpod pipe. Takoj mu je vzelo sapo. Opotekaje se je vrgel
naprej in si pomagal tudi z rokami, da se je spet nadihal.
Zapletla sta se v suha, močna stebla kopriv ter drugo goščavje.
Slabotna svetloba, ki jo je kuharica vlekla za sabo, je odkrivala bore
malo teme, komaj toliko, da so se le kdaj pa kdaj pokazala razmočena,
grebasta tla.
789
Na dvorišče pred hišo sta se privlekla vsa obtežena od prsti. Okoli
zapestij so jima opletali mokri in svinčeno mrzli rokavi. Lasje so se
kaplanu oprijemali obraza. Prhal je z usti, ko da se mu v usta steka
znoj. Toda vdal se je bil dežju. Naravnost nastavljal se mu je, da je bil
premočen do kože. Čutil je, da ni mesta na njem, kjer bi ne bilo hladu
vlage; srajca se ga je sicer narahlo oprijemala, ko da ga tipa.
Odšla sta v vežo. S stropa je drobilo nekakšno svetlo rumeno ko-
renje. Dišalo je po grenkem smrečju in mrliški sladkobi. Odložila sta
dežnike v goščo drugih. Kuharica je še upihnila leščerbo in se začela za-
pletati z blatnimi nogami v nastlano smrečje. Za vrati, se je shšalo, pa
so šivale ženske s svojo enolično govorico vsakdanje tegobe.
Na kaplanovo sirotno trkanje je odprla Jarčeva Polda. Vrata so za-
plahutala v njenih rokah kakor vesela kiklja.
Kaplan je žalostno podrobil izpod čela. Na ustnicah mu je brlel
don Boscov nasmeh.
V prostorni hiši se je že trlo ljudi. Zadah po mokrih oblekah, ki so
se kuhale na ljudeh, je bil neznosen — urinski. Z vseh glav in ramen sc
je kadilo kakor od mokrega plotu, ki ga je obsijalo sonce. Ko so ljudje
zagledali kaplana, so zmedeno utihnili in pozdravljali. Le sem pa tja se
je utrgal še kak stok, tak, kakršen se utrga starim ljudem v križu.
Kaplan se je smehljal in prikimaval, tako, narahlo, kot prikimavajo
trave pod večer.
Narahlo se je nasmehnil peči, ki je močno grela. Tisti, ki so jo za-
slanjali s svojimi hrbti, so bili že vsi prekuhani v obraz. Žareli so kot v
vročici.
Po prstih je stopil mimo njih. Ves se je bil usmeril v blede odseve
sveč iz kamre. Cez obraz pa so mu že stekli rumena svetloba, strah in
neumrljiv nemir.
Globoko je pokleknil pred mizico, na kateri so se od žalosti metali
plameni kot ženska telesa. Droben, bel Bog pa ga je gledal s križa kot
zapoznela človeška duša. Pokropil je z zrni soli v poltemo. Slišal je,
kako so zletela zrna po obleki kot solze po platnu.
Ob mrličevem zglavju je klečala Jarčevka in neutrujeno šepetala.
Med prsti so ji hrčale jagode rožnega venca. Na njeni desni — na za-
temnjeno okno pa je trkal dež kakor hudičevi nohti.
Topel mir se je loteval kaplanovega budnega obraza. Ob njem se je
utrgal nenaden šepet. Naglo se je ogradil z rameni od čudnega ter slast-
nega kuharičinega šepetanja.
Še bolj je stopil v poltemo in se zagledal v mirno Jarčevo obličje.
Za njim je prikukala tudi kuharica. Stegovala se je kakor tatinska ko-
koš in nabadala na svoj pogled spodvihane Jarčeve ustnice, črne kakor
krasta. Potem se je začela pasti na Jarčevki ter na kaplanu, stegnila po-
časi roko in potipala Jarčeve mrtve prste na nogah. Hitro je smuknila z
roko nazaj predse in zavzdihnila, ko da je zastala sredi očenašev.
Kaplanu, ki je polglasno molil, so med zobmi požvižgavali sičniki,
ustnice pa so mu od nenehne pripore pokale kakor mehurčki:
... patres libertas
790
de obscura murtifera profúndate terae •
ducit in vitam lucidam
Rex Ceolestis omnipotens ...
Ko je odsilial Ieratico molitev, se je globoko priklonil, se spustil še
na kolena in s prstom klical srcu, naj mu prisluhne.
Jarčevka na oni strani postelje je na ves glas zaihtela, ko je videla,
da kaplan vstaja. Naslonila se je na posteljno stranico in hrkala z ustni-
cami in nosom kakor zribana zvonarska vrv na koru. Ko se je je kaplan
dotaknil, se je še bolj zajedla z rokami v posteljno stranico, ramena pa
so ji drhtela, kakor da se je razprostrl nad njo petelin s krili.
Tiho in sočutno ji je prigovarjal. Iz nosu mu je pritekalo ganljivo di-
hanje. Jarčevka ga je čutila skozi ruto. Mehko, tako mehko — oja, so jó
božali, so jo božali tako nekoč.
Zdaj, je šla s trpečim telesom za mislijo in stresala z ruto, je konec,
konec (božanja), rekla pa je na ves glas: — Ni ga, ni ga več!
Šla je k mrliču in se naslonila na pokojnikove rame, z roko pa po-
iskala njegove roke.
V hiši se je potajil šum. Ljudje so postajali uho.
— Vstanite, mati Lojzka! ji je spet blago prigovoril. Segel ji je pod
pazduho, kjer ji je bilo čudno vroče.
Jarčevka je zadrsala s koleni in vzihovaje dvignila svojo telesno
goro. Obraz ji je bil še zmeraj ves tuleč. Z vsega obraza so ji frleli
glasovi.
Težko jo je obržal na svojih rokah. Bila je težka, kakor vsaka žen-
ska, kadar se žalosti ali se spominja česa zamujenega.
— Pojdiva! ji je rekel in namesto nje gledal pod noge.
Kuharica pa jo je obliznila s svojim golšastim glasom: — Mir, mir,
Lojzka, na telesu in na duši!
Počasi so odšantali v hišo. Ljudje za mizo so jima naredili prostor.
Kuharica se je bila odlepila od njiju k peči in ostala tam.
Velika Jarčevka se je za mizo spet sesedla in zaribala obraz v roke.
K njej sta vsak z ene strani resno prisedla kaplan in Debevka. K njima
pa so potem prisedle hčere in oba sinova, Miha in Lojze. Dalje od njih
so posedli Štihla, Ajdič, Strgarka in Strgar ter šolska upraviteljica Ana-
marija Stegnar (daleč znana žganjarka), Rajgla in Božička. Po kotih in
po stolih pa so viseli Peterlinka z debelim pletenjem v naročju, Debev-
čeva Ani z birmanskim robčkom in rožnim vencem v rokah, Sornikov
Andrej, mižeč kakor molj, pa Debevčev žan in Miklavčičev Just. Ob peči
so se stiskale obe Jarčevi sestri, Julka in Rozka, sestrična Zofka, farov-
ška kuharica ter sosede Kukova, Velkavrhovka in Virantova. Na vrata pa
sta se naslanjala Virant in Kuk.
Ženske so pokašljevale ali pa se jokajoče usekovale. Večino njih je
tudi že tiščalo na stran, a se niso upale, raje so med sabo šepetale na-
mesto da bi se dvignile.
Moški, ki so stali, ali tisti, ki so sedeli, pa so se stiskali v tak molk,
da so slišali trepetanje sveč v kamri. Prisluškovali pa so tudi šumom
dežja zunaj in vlekli na uho pojemajoče vdovino stokanje.
791
Kaplan se je zazrl v motno luč na stropu. Takisto so storili tudi De-
bevka in drugi za mizo.
— Gospod! je nekam negotovo začel kaplan. Noge pod mizo so vzne-
mirjeno zadrsale. Tudi kaplan je preložil svoje. Ohlapne, mokre hlačnice
so mu ovile meča.
In povedal je v enem samem dihu: — Gospod je predvidel v člove-
kovem življenju tudi to zadnje.
Sklonil je glavo in se odpočival.
Jarčevka je dvignila svoj obraz z mize. In sunkovito kakor otrok je
lovila dih. Vsi so jo spet radovedno pogledali ter jo preiskovali. Obraz
je imela prepasan z belimi lisami. Kaplan se ji je nasmehnil. Jarčevka je
samo pokimala in zavzdihnila, da ji je zašumela cela obleka.
— Glejte, je rekel mehko Guld, gledaje s strani na vdovo. Na ta svet
prihajamo veseli. In tudi urejamo ga tako, da bi se čim bolje počutili.
Hočemo, da nam je življenje mehko, hočemo, da nam je življenje stol,
kjer se bomo odpočivali. Torej ne prihajamo samo veseli, ampak tudi
strašno utrujeni. In si sezidamo hišo, da bi bili v varnem zavetju, po-
steljemo si posteljo, da bi se naspali, in sedemo k mizi in odhajamo na
polja, grbita nas radost in trpljenje. In hvaležni smo življenju za eno
in za drugo. Da, vsak dan je tako z nami! Iz leta v leto! Počutimo se.
kakor da smo zabredli v večnost in da bo tako tudi jutri in pojutrišnjem.
Toda smrt, ta črni angel, ne zgreši nobene bilke na tem svetu. Ta je res
resnični gospodar zemeljskega prostora. Kdaj, katero uro pride z od-
povedjo v rokah, ne vemo? Ne vemo ne ure ne dneva!
— Tudi za sekundo ne vemo, je vpadla vmes upraviteljica s svojim
pedagoškim glasom.
Ljudje so se zganili. Sproščeno so zadihali. Upraviteljica je gledala
naravnost predse, čuteč z vseh strani na sebi poglede, in vmes tudi take,
kot je bil Strgarkin.
— Da, da, ji je bil že v drugo pritrdil kaplan. Izgubil je bil nit svo-
jega navdiha. Prelagal je pod mizo noge in z rokami segal po sebi, da je
bilo že vsem mučno.
— Ja, se je našel spet; tudi tako drobnega in nepomembnega časa
ne more zaznati človeško uho, kot je sekunda. To pa zato, ker v smrti ni
časa, ampak nekaj drugega.
Upraviteljica mu je navajeno prikimavala. Odgovor ji je bil tako
všeč, da so ji oči na mah postale mehke. Njen pijanski nos je vljudno
zagrčal.
Narahlo se je obrnila h kaplanu. Zlat zob v ustih ji je zagorel v
čudnem sijaju.
— Ko je umirala sveta Terezija, je z žalostno veselim glasom povi-
jala k sebi besede, ko je s poslednjim dihom gledala, gledala v razpelo,
je bilo vse, kar je še rekla na tem svetu: O, jaz ga ljubim . . . Bog moj!
Upraviteljici je pošel glas in jecljajoče izšepetala: Jaz... te ... ljubim.
Ljudje so oživeli. Šlo jim je na smeh. Tudi kaplanu je kanil iz oči
svetal pogled. Samo kuharica Micka ob peči se ni zmenila za suvanje
obeh sosed. Šla je za tistim upraviteljičinim »ljubim« in začelo se ji je
jasniti.
792
— Res je, res, je miril kaplan. Tako sveti so bili trenutki svete Male
Terezije. Toda, se je zresnil kaplan, najlepše je sklenil svoje telesno živ-
ljenje naš Gospod, Jezus Kristus, umirajoč na križu. »V tvoje roke, je
šepetal, v tvoje roke. Oče, dajem zdaj svojo dušo«.
Ljudje so samo napol poslušali. Gledali so upraviteljico, ki se je pri-
pravljala, da bo spet spregovorila.
Potegnila je s prsti po robu mize, ko je kaplan odložil Gospodovo
dušo. Glas ji je poskočil kot šolarčku: — Kardinal Mezzofante pa je re-
kel, ko je umiral: »Slava Bogu . . . Zdaj pa v raj!
Ljudje so se na ves glas zarežali. Ženske so pokazale druga drugi
tako velik pogled kot svoje zadnjice. Postalo je tako veselo, ko da si res
kaj kažejo. Sami zdravi, črni zobje so jih bili.
— Kaj, kaj, mar ni res? je upraviteljica ogorčeno lovila režečega se
kaplana.
Kaplan je samo kimal.
Upraviteljica je pogledala Debevko.
— Res je, res, gospodična, se je smejala Debevka, da ji je cvrčala
slina. Samo tisto, tisto, je prijenjavala, »zdaj pa \ raj« ste rekli kot hop-
la v vodo.
— Saj zgodovina piše tako! se je obrnila h kaplanu.
— Piše! je prikimal kaplan in se pridružil spet nezadrženemu valu
smeha.
— Ca — kaj — te! je zavpila in s pestjo potolkla po mizi.
Ljudje so prenehali noreti. Samo še izza hrbtov in iz robcev je bilo
slišati hrkež nosov.
— Piše tako v cerkveni zgodovini ali ne piše? je vprašala jezno, po-
tresujoč z glasom.
Kaplan ji je še kazal zobe.
— Piše! je rekel hip nato mirno, ko da se je ovedel, kje je in kaj
dela.
— In zato se je treba smejati? je dvignila upraviteljica vprašujoče
glas. Smejati ob mrtvaškem odru? Prebujati s svojo neslanostjo človeka,
ki je že v Bogu?
Ljudje so se resnih. Z lic jim je zginjala vedrina. Samo lične kosti
so jim še štrlele. Popravljali so si usta kakor režo pri hlačah.
— Veste kaj, gospodična Marijana . . .! Kaplan je skušal vsako be-
sedo nekolikanj obsmejati. Veste, je hitel z veselim pogledom, tudi sme-
ha in solz nam je dal Gospod! Božji je.
— že, že, že, gospod kaplan! Samo! Spustila je predse glas in stekla
očal so se ji zalesketala kakor Heinrichu Himmlerju. Samo, je spet pre-
maknila črto ust, se mi pa le zdi, da ti božji glasovi ne prihajajo ravno
o pravem času.
— Ooooo! se je delal presenečenega Guld. Casa in kraja pa res ne
bomo določevali ljudje. Človeka lahko posilijo solze, kjer koli, tudi v
največji sreči; isto pa je s smehom. Nekomu je .smešno najbolj krvava
zgodovina, nekomu Beethovnova glasba.
793
— Kultura duha, gospodična, ta je tako nepravično porazdeljena
med ljudi!
To zadnje je povedal s pomenljivim pogledom.
Upraviteljici so zaigrali prsti in ožaril jo je smehljaj Cankarjevih
junakinj, ki vzdihujejo ob katoliškem napitku — beli kavi — za nekimi
rožami.
Razumljivo, da se je ob tej pripombi zdela sama sebi najbolj kul-
turna (opomba avtorja: Ker so prave matere Slovencev šolske upravi-
teljice, je nekaj te visoko cankarjevske dediščine v vseh nas. Smejemo se
res samo smeha vrednim dogodkom: tako na primer, če komu robec
štrli iz žepa!)
Upraviteljica si je bila nadvse hvaležna, da se ni posmejala. Manjka-
lo pa je zelo malo, da se ni — oh, tisto malo sploh ni izrazno v kakšnih
merah; če se ni mogla posmejati, se ni zaradi svoje osebne kulture.
V sebi je začutila topel vbodljaj. Kot bi zvrnila nekaj tistega leka za
srce (žganja!). Tako lahko je spet dihala. Oživele pa so spet njene gotske
misli.
Ljudje so molčali. Ona, kulturna, pa se je držala na smeh kot kičasti
kuža. Srce ji je z vso živahnostjo napolnjevalo modre.
In v tem trenutku je bila vesela okoliščin, da je ostala brezmadežna.
Brezmadežna in kulturna Slovenka! Da, to sem jaz, so ji govorile oči, ji
je dihal nos.
Sornikovega Andreja, ki ni mogel pozabiti tistega Mezzofanteja, kako
je skočil v nebesa, je ves čas že posiljevala podoba, da stoji tisti starec,
kardinal, pred razbeljeno krušno pečjo, kjer zamahuje z rokami, govo-
reč: »Hopla, hop«.
Zasmejal se je bil na ves glas, si odmajal z glavo in spet stresel iz
sebe zveneče srebro.
Ljudje so spet v valu zadihali. Upraviteljici pa so spet zagoreli ognji
skozi stekla očal.
— Kaj vas je spet prijelo, Andrej? je vprašal Guld in pokazal rezi-
no belih zob.
— Ah . . . je lezel Andrej z glasom predse, k nogam.
— Povejte, povejte!
Upraviteljica je pritegnila ustnice. Obrobile so ji jih gube kot stare-
mu Indijancu.
— Tisto, kako je skočil v nebesa! je rekel Andrej, ne da bi bil dvig-
nil glavo.
Nekaj žensk je takoj spet naporno zadihalo v robce.
— Tisto je res, je šinila pokonci upraviteljica. Kaj se norčujete iz
svetih in poslednjih trenutkov moža, ki vam . . .
— ... saj se ne, je vsekal vmes. Nekaj trenutkov sta se gledala.
Upraviteljice je zalival pekoč gnus.
— Kaj se ne! se je strogo, nepopustljivo zažirala vanj.
— Vi pa res vse veste! je rekel Andrej. Pogledal je po ljudeh in za-
mrmral: — Kot na okrajnem komiteju v Trebnjem.
794
— Kaj ste rekli? ga je vščipnila s tresočim sopranom upraviteljica
in nastavljala uho.
— Da vse veste, sem rekel.
— To sem slišala. Ono, drugo še enkrat ponovite, da vse vem kot . . .
No? se je zarivala vanj z glasom in pogledom.
— Kot na okrajnem komiteju v Trebnjem! je padlo iz Andreja.
— In kaj vem takega kot oni?
— Vsi smo že slišali.
— Le povejte kaj ste slišali od mene tako komitejskega!
— Ja kaj, je prelagal roke. Natančno veste, kaj je ta rekel pred smrt-
jo, kaj oni, kdaj je Bog vesel, kdaj ni, kako se pomladi počuti, kako po-
leti, in kje je Bog in kje ga ni.
— Neee ... veste kaj! je kriknila. Vstala je in se začela izrivati izza
mize. Dovolite gospod kaplan . . .
— No, gospodična! jo jc prijela za roke Jarčevka.
— Teta! jo je pogledala upraviteljica vsa v solzah. Ce sem okrajni
komunistični komite v Trebnjem, ne spadam sem. Prosim ... no! In šlo
ji je na jok in na smeh, ker je Jarčevka ni pustila mimo.
— Gospodična Marijana! jo je zaustavljal z rokami tudi kaplan. To
se bo takoj pojasnilo. Kaj sem pa jaz?
Posajal jo je nazaj na klop.
Upraviteljica se je vdala, a se je vrgla po mizi in bridko zajokala,
ženske so se vznemirile. Takoj so priklicale hudiča v svoje oči.
— Tega ni bilo treba! je rekel po moško Virant od vrat.
— Ne, ni! so pritegnile tudi ženske.
— Majhno miru! je zaklical kaplan. V hiši je pokojnik!
Na mah je vse utihnilo. Le upraviteljičino vzdihovanje je vzhajalo
na mizi.
— Sem smo prišli zato, je rekel tiho, da se spomnimo, kaj nas bo
prej ali slej vse doletelo, in da pomolimo.
— Res je! so zavpile ženske od peči.
— Pssst! je dvignil kaplan prst. Andrej nam mora pojasniti, kaj je
s tem komitejem mislil. Obrnil se je samo k njemu: — Ce mislite, da je
gospodična članica, to je komunistka, potem ste jo resnično užalili; še
huje pa ste jo, če mislite na kaj drugega, to je, da . . . je pomešal s prsti
na rokah.
Andrej je razdrl v grlu suh kašelj. V ženskih očeh so zažareli pravi
pekli. Moški pa so trmasto gubali čela.
— Jaz, je požiral slino, jaz niti tako niti tako ne sodim o nji. Komi-
te mi je ušel. Mislil sem pa z njim to povedati, da se tam, na tistem ko-
miteji tudi delajo podobno kunštne. To, pravijo, ko jim kaj rečemo in
ko ni po njihovi meri, pa Marx pravi takole. In so nam rekli, da na kme-
tih mislimo, da je človekova duša tisti rdeči gumi, ki ga napihneš, da sc
potlej fuzbal igrajo z njim. In vse take reči še. To sem hotel povedati s
komitejem, ko sem rekel, da tovarišica vedo vse.
795
— Nno, nno, je zadovoljno pogledal po ljudeh kaplan. Nič takega,
za kar bi bilo vredno jezo goniti na pašo. Tudi za oči ni mane v tem. Vse
je le nesporazum. Menthe captus, gospodična Marijana! Kar pokonci!
Upraviteljica je zagomezljala s komolci in pokrila obraz z dlanmi.
Prskala je droban, živčni smeh.
— Je v redu? jo je vrašal kaplan.
— Jje! je rekla nahodno, razboleno, poiskala robec in si natrla oči
in nos.
— Dragi moji! je spet poletel z glasom kaplan. Življenje je prekrat-
ko, da bi ga prejokali po nepotrebnem! Moramo se razumeti, ljudje smo!
Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je lju-
bezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi
v soncu.
— Glejte, zbrali smo se, da se spomnimo smrti in da se pogovorimo,
v čem je vrednost človekovega življenja.
Guld je priprl presojna krilca svojih oči in položil na mizo bele roke.
— Ce verujem, je dejal tiho, ko da že spi, potem je odgovor lahak,
zakaj živim. Po svoji veri, po veri v Boga, se mi odkrije smisel zemelj-
skega življenja sam od sebe. Živim torej, da svojo nesmrtno dušo, svoj
čoln, usmerjam k Bogu. Moje delo, moje trpljenje in nazadnje smrt —
vse to mi dokazuje, da zorim za večnost, zato je moje življenje vrednota,
ki je nima nobena gora v svojem krilu, nobena banka v svojih blagajnah.
— Ce pa ne verujem ...
Kaplan je pomolčal. Obraz so mu zamrenile čudne sence. Dvignil je
prst in zatipkal po mizi: — Potem, je nadaljeval temno boleče, moje
življenje ni vredno niti dolarja. — Zakaj ne niti dolarja?
Pogledal je po ljudeh, ki so napenjali svojo mirnost kakor dozore-
vajoč sad svojo kožo.
— Učenjaki, je rekel hladno, prezirno, kakor da obrača v knjigi liste,
učenjaki v Ameriki so natančno dognali, kaj vsebuje človekovo telo.
— Začnimo z vodo. V človekovem telesu je toliko vode, da bi komaj
oprali z njo stol. železa v krvi je za sedem podkovnih žebljev. Z apnom
iz človeškega telesa bi obelili eno samo steno tistele kamre, je pokazal
proti kamri. Ce spremenimo grafit, ki je v telesu, v paličice, dobimo pet-
inšestdeset svinčnikov. Nastrgali bi še nekaj kavnih žlic soli, in to bi bila
približno vsa vrednost človekovega telesa. Ce to še preračunamo v dolar-
je, znaša vrednost tiste vode, tistega apna, grafita in soli, reci in piši:
osemindevetdeset centov. V našem denarju torej blizu petsto din.
— Kdor ne veruje, dobi na svoja vprašanja o smislu človekovega
življenja samo tak odgovor: osemindevetdeset centov oziroma petsto
din. Živeti v senci takega odgovora je več kot žalostno, je neznosno in
neplodovito.
Kaplan je namrščeno obmolčal. Med njim in ljudmi se je zagugala
tišina, in jih ponesla v vrtoglave višave.
Ta je mislil na žeblje, drugi na apno, tretji spet o svinčnikih. Bili so
poraženi, da še nikoli tako.
796
— Da bi bila tista voda vsaj dober šnopc! je rekel Andrej smeje Pe-
terlinki. Z njim pa ne bi stola ribal.
Peterlinka je razumela samo »šnopc« in »ribal«.
— Kaj pravite Andrej? je vprašal iznad rok kaplan.
— O nič, nič. Rekel sem, da je tiste vode res nekam malo.
— Malo, malo, je vzkipel v smehu kaplan, če pomislimo, koliko mo-
rij popijemo!
— Petinšestdeset svinčnikov je pa kar dosti, je rekla upraviteljica z
nahodnim glasom, za celo našo šolo bi jih bilo!
— Ampak, se je prestopil ob vratih stari Kuk, tistigale one, železa,
pravite — kako pa to pride skozi kožo? Podkev ne jem, rje ne pijem,
kdaj pa ta hec predre kožo?
Upraviteljica je posladkala z usti, kaplana pa je spet obšla don Bo-
scova potrpežljivost.
— Jeste špinačo? ga je blago ogovoril kaplan.
— Naa-á! je mižikal Kuk in odrezal z brado.
— Koprive ste pa ja jedli, stric! je oponesla upraviteljica.
— Hudik hudikov! se je nakuhal kot otrok. Koprive jedo packi.
— Solato ste pa.
— Solato? je napeto razmišljal. Sem, ampak težko, da bi jo bilo v
tisti za sedem žebljev. Veste, jaz ne jem rož, te stvari, je pogledal na
ženo, ona zmeraj preževkuje; jaz, če kaj jem, jem meso.
— Pa saj je tudi v mesu! se je zasmejal kaplan.
— O, potlej, se je zadovoljno muzal, potlej pa je v meni cela kova-
čija!
Ljudje so bušili v kratek smeh.
— Majhno, malo! je miril kaplan in se nagibal mimo upraviteljice k
Jarčevi Rezi.
— Soli je tudi malo! se je slišalo nekako odušena.
— Vsega, je zaploskal Guld, vsega je malo. Premalo, da bi verjeli sa-
mo v človeško telo. Samo s klicem Boga v sebi je telo posoda neumrjoče
duše. In tak človek je srečen tudi v trenutku smrti. Veliki francoski uče-
njak je rekel: Tu mourra seul!
— Sam boš umrl! je prevedla upraviteljica.
Kaplan ji je pokimal.
— Še drugi Francoz, ki so ga imeli za kralja nevere, Anatole France,
pa je v svojih zadnjih trenutkih klical svoji materi: »Srmt je tu, ampak
noče me in noče . . . Neskončne ure . . . neskončni dnevi ... to je smrt
. . . mati!
—• Ni srečen, kdor niti v smrt ne veruje!
— Katastrofa, ki spremlja takega človeka, je v samem njegovem
bitju: iztrgano je viru življenja — Bogu! Poglejte cvet, ki ga sklesti dež,
veter!
— Poglejte vejo, ki jo je načel črv — kaj bo od nje?
— Poglejte ptico, ki je zdrknila iz gnezda!
— žarek sonca, ki se ie iztrgal soncu!
797
— Poglejte zvezdo, ki je zašla s svoje poti! Kaj bo z njo?
— In kaj bo iz človeka, ki se je odrekel Bogu?
Zapri oči, a prej poglej na uro! Tako, z zaprtimi očmi preleti še en-
krat svoje življenje: pomudi se v svojem otroštvu, v šolskih klopeh, po-
tem zrasti v moža in hodi še enkrat vsa svoja pota; hodi počasi, da kaj
ne zgrešiš! Ko si prišel do trenutka, kjer si zdaj, ko si zaprl oči, jih od-
pri in poglej na uro. Čudil se boš, da. V nekaj minutah je bilo konec
življenjske poti. In tako se ti bo zazdelo življenje tudi pred smrtjo, čas,
človek, niso leta, niso ure, čas je trenutek, ki ga ugleda človek šele —
slišali ste kdaj. V smrti teh trenutkov ni več. Tam ni časa. Smrt je več-
nost. In večnost je Bog.
— Koliko danes poznajo še ljudje Boga, to je vprašanje. Toda o tem
le na kratko.
Kaplanu je postajalo čudno toplo. Nekako toplo slabo. Otri si je z
robčkom usta.
— Bral sem, je nadaljeval v zbrano tihoto, da je neki duhovnik —
bilo je na Angleškem — odšel pred neki rudnik v času, ko se zamenjuje-
jo na delu. Zbiti in umazani so prihajali rudarji iz jam. Pa vpraša enega
od njih, če pozna Jezusa Kristusa. Rudar ga trudno gleda in odkima. Po-
bara duhovnik naslednjega; rudar pomolči in pravi, da je Kristus ver-
jetno novinec in da bo verjetno kje pri zadnjih, če ga ni zasulo. In tako
povprašuje duhovnik od enega do drugega po Jezusu Kristusu. Nihče ga
ne pozna, nihče ne ve zanj! Ogovori še zadnjega, ki je prišel iz jame.
Rudar kima, kima in odločno odgovori: »Poznam ga, o, vse jih poznam,
to so tisti pri sindikatu, ki nič ne delajo in se samo o članarini pogovar-
jajo. Če tega iščete, gospod, potem iščete falota. In če kdo falota išče, je
tudi sam falot. . .
— Kar stisnite jo, je rekel za odhajajočim duhovnikom, ki je odha-
jal brez besed, strt na duhu in na telesu.
Kaplan je mola pomalčal, da so ljudje zatrli v sebi valove smeha,
potem pa je nadaljeval nekoliko zahriplo: No, in če bi vas povprašal; če
bi šel zdaj od enega do drugega kot angleški duhovnik, kaj, kaj bi mi
odgovorili?
Hotel je sam odgovoriti, a ga je prehitela upraviteljica.
— Jaz bi rekla, je vlekla iz doneče nosne votline, da je Jezusova nav-
zočnost skoraj vidljiva v naših cerkvah.
Opazovala je kaplanov profil, ki je bil trden kot reliefna upodobitev
italijanskega kralja na starih lirah. Rumenkasto čelo mu je bil orosil
pot. Dihal je tiho in sramežljivo.
— Rekla bi, da ga poznam, je lovila njegov profil.
— In kje ste ga spoznali? je vprašal kaplan.
— V hramu božjem, saj sem že povedala.
— Premalo ste ga potem videli, da bi ga lahko spoznali, je rekel sko-
raj brezbrižno.
Upraviteljico so njegove besede tako boleče udarile, da je začutila
telesno slabost. Spet je imela poln modre razgrajajočega srca. Noge pod
mizo pa so se ji kar spodvile.
798
Guld se je našobil: — Tako je s tem spoznanjem. Šumel je z nosom
kakor puran s perutmi. Star pregovor pravi, da je kovačeva kobila veči-
del bosa kot obuta. V tem je veliko resnice ne samo za kovače, ampak
za vse, ki jim je kaj do resnice. Meni se je ta bosa kobila že nekajkrat
pokazala. In tako sem prišel do celega hleva bosih kobil. Seveda mi jih
je prignalo življenje, izkušnje, zato pa so resnične od prve do zadnje.
Danes mislim takole: Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah
in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako
ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih: med brati in
sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni. Ni, ni, ni ... A da bi vse to
bilo: da bi bila pravica tam, kjer bi morala biti, pa modrost in zdravje
in ljubezen, je premalo, samo obesiti tablo, izuriti roke ali pamet. Vse
obdržati pokonci, v dejavnem dihu, v pravičnem odnosu do človeka, je
tako težko, kot spoznavati Boga. Ker v vsem tem tudi je Bog.
— Da pravica živi, je treba nadčloveške volje ter ljubezni do dalj-
nega in bližnjega. Za vsako stvar, ki je količkaj vredana, je treba poto-
čiti nekaj krvi. Kri oplaja vrednote, kri jih dela. Koliko dragocene plaz-
me je potrebno šele, da živi pravica. In pravica je glas boga, in ta glas je
v vseh nas, to je glas vesti. In kadar ta vest hoče naše krvi, da bi živela,
človek največkrat zataji to željo. Ukane jo! kar priznajmo, človek najraje
pretaka tuje življenje, od svojega pa mu je težko že znoj. In ko tako zata-
jimo prvi klic žeje, pa drugega in tretjega, zatajimo tako rekoč klic bož-
ji. Zatajimo resnico, pravico, ljubezen; izdamo Boga kakor Juda za ne-
kaj svetlih, kramarskih trenutkov. In kdo torej ni od nas Juda? Kdo še
ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnej-
šo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
— Po vsem tem, dragi moji, pa smo se pokazali še v cerkvi. O, pa ne
iščoč Boga, ampak nadaljnjih koristi. Kako bi, recimo, svoj revmatizerri
pretopili v kaj bolj znosnega; ali kako bi nam Bog uredil denarne zade-
ve, pozdravil krave, konje, vrnil izgubljeni ugled, čast, prestiž.
— V kaj torej spreminjamo cerkev iz dneva v dan?
— Smo torej Judeži?
— Mislim, da smo jim zato, Judom, tako sovražni, ker se sploh ne
da več potegniti razlike med nami in njimi. Postali smo si eno: kramarji.
Naše svetlo sovraštvo pa je samo zavist oziroma konkurenca.
— In če so angleški rudarji rekli, da ne poznajo Jezusa Kristusa,
oziroma da so Jezusi Kristusi tisti pri sindikatih, ki pobirajo visoke čla-
narine, niso ustrelili mimo. Takega boga mi namreč že dolgo, dolgo poz-
namo. Saj ne dela drugega, ko da za nas sega v mošnjo in daje, daje na
levo in na desno. Prejema pa za to izdajstva in tujo kri.
— Jezusa Kristusa, tistega, ki bi prelil svojo kri za resnico, da bi
resnico ohranil resnično in pravico pravično in ljubezen ljubezen, tistega
Jezusa Kristusa ni več.
No, morda je še kje. Samo dosti sveta bi morali obresti, da bi nale-
teli nanj. Samo, kaj bi s tem samotnim klicem v vrvežu našega pridobit-
ništva. Vse bi zdvomilo o tej plemeniti žrtvi in o tistem, ki bi začel spet
799
verjeti vanjo. Spet nov relilamni triti, bi gonili. Kaj kmalu pa bi se izka-
zalo, da je res tako.
— Vse kar je božjega, resnično velikega, takoj zmelje naša povpreč-
nost, že čez noč nam postane ves podobno, naj bo tisto veliko ali prit-
likavo.
— Glejte, vsi mi vemo, kdo je Prešeren, na pamet znamo letnico
rojstva in smrti. Toda velika večina Slovencev ga občuduje in doživlja le
kot izložbo. Nihče mu ne sledi v tisto trdo bolečino moškosti, ki naredi
človeka Bogu podobnega. Ne, samo tja ne . . .
(O, dragi, dragi kaplan!)
Avtorjeva pripomba!
Iz naše slovenske povprečnosti je varno samo z vlakom ali peš v
Kranj, na Jesenice ali na Brezje. V ta prelepi Oberkrain! Kjer vse poje,
kjer vse vriska: cingel, congel, hojlali! Kjer je vsaka noga v zdravih gab-
rovih coklah in udarja po pečinah Triglava, da odmeva kot v Tirolah. In
kjer so dekleta na svetek in petek v dindelnih, trgajo murke in edelweis-
se, čolnarijo po Veldesasee in švatajo vodo.
Kaj pa fantje?
O, fantje pa robantijo od ponosa. Sam škrob jih je! Zbirajo se v bo-
hinjskem kotu in tulijo na kravje roge, zvonijo z zvonci in nič ne kolnejo,
samo »frdaman« reko kdaj pa kdaj, potlej pa ga spet vžigajo. No ja, vča-
sih pride tudi kaj žavastnega zraven. Ali pada dež ali pa hokejski klub
Jesenice izgubi s KAC-em iz Klagenfurta.
To so vse težave te vesele, srečne državice, tega kristala, smuknje-
nega iz božje roke.
Zato le sem, Slovenci, če še nihate v povprečnosti, zapadli boste v
popolno normalnost, duhovno in telesno! Prešerna si boste zataknili med
lovske značke in veselo, veselo zaukali s svojo tirolsko stimo:
Holijooo, holijooo
holijó, holijó,
fridihó,
fridihooo, fridihooo,
fridihó,
fridihó,
pujsasá!
Kaj? Ali ni lepa ta pesem. Polna čarnih samoglasnikov. Polna alta
in soprana. Seveda katoliškega, ne: rimskokatoliškega; v basih pa se tre-
se pravoslavje, to tako veste.
Zdaj, po tem altu in sopranu, pa poskusite s tisto: domača . . . kača
. . . barka . . .milijonarka . . . devico . . . pšenico . . .
A? Kaj? Ja, kot bi imeli zobotrebce med zobmi. Ne gre in ne gre!
Bravci, jaz sam sem Gorenjec! Razliko med obema pesmima nosim
na obrazu, zato sem tako zdrav in rdeč! Od ponosa pa mi vse škriplje,
kakor da imam led pod nogami.
800
Kaj hočemo, ponosni smo!
In bomo!
Pa če tudi CK ne bo zmerom CK. Saj od Trubarja dalje vemo, da je
škofija še zmerom tam, kjer je bila; in če bo še, ko Cekaja ne bo več,
bom šel pa prav pred škofijo, ampak ponosno, da bo vse škripalo, j e-
benti sunce!
Kaplan je za hip odnehal. Mehurjast pot na zgornji ustnici mu je
žarel kot opeklina. Popijal ga je z robcem. Za hip se je počutil tudi tako
praznega in izgubljenega v mislih kot v tundri. A se je brž spet oprijel
svoje besedne plute in se obdržal.
— Torej, kaj, kaj iščemo predvsem v Prešernu, je močno vzdihnil,
kaj? Podobnost z nami. In to tisto prijemljivo, vsakdanjo, cestno. Da je
rad pil, da se je nekajkrat mislil obesiti in da je imel nezakonske otroke.
In ker smo mu samo v tem kos, ga razumemo samo kot takega; ves nje-
gov božji duh nam diši po vinu, po zanki in po otroških plenicah. To je
naš slovenski Prešeren!
— In nič bolje se ne godi slovenskemu Jezusu Kristusu. Res da ni
velik pesnik ali pisatelj, ki rad je samo solato, je pa zato Bog. In Slovenci
kaj dobro vedo, da Bogu ne morejo biti podobni, kot so lahko Prešernu,
ali tistemu pisatelju, ki je tako rad jedel solato. In zato, ker mu ne mo-
rejo biti podobni, ponižajo Boga, da je on njim. Kako? V očenašu mo-
limo: naj se zgodi Tvoja volja . . . Da, ampak njegova volja po naših že-
ljah. Svojega življenja niti za hip ne prepuščamo Njegovi volji. Ničesar:
niti enega samega gumba ne. Vse te stvari naj obrača Bog s svojo bož-
jostjo po naših kar se da natančnih napotkih. Ljudje mislijo, da so že
uslišani, če že samo molijo in med molitvijo iztovoriju Bogu svoje želje.
— Star župnik mi je pripovedoval o čudni spovedi, ki jo je prišla
opravljat že priletna kmetica. Ni je poznal, zato jo je med spovedova-
njem ali ko je že bilo spovedi konec, povprašal tudi, od kod je. Povedala
mu je, da se je zaobljubila priti na to goro in da je vdova. Požalostil se
je nad njenim vdovstvom z vsem svojim dobrim srcem. Ženska pa mu je
odgovorila, da je kar rada vdova. In ta odgovor je župnika vznemiril, ta-
ko vznemiril, da se je spoved začela znova.
»In zakaj ste zadovoljni z vdovskim stanom?« vpraša kmetico.
»Primolila sem ta stan, uslišana sem bila«, odgovori ženska.
»In kdo vas je uslišal?« vpraša. Sum se mu je že začel sprevračati v
grozo.
»Bog!« mu je zaupala kmetica.
»Kako to?« se začudi župnik. »Bog pokliče človeka k sebi po svoji
želji«.
»Molila sem, zaobljubila sem se . . .« se brani ženska.
»Kako ste mogli moliti za kaj takega?« jo vpraša ves zgrožen. »Kaj
pa vam je takega storil mož?«
»Oh, tako čuden je bil!« reče ženska in skriva usta v konce rute.
»čuden?« se začudi župnik. »Bolan ali kaj?«
»Ja, in za nobeno rabo nič več.«
»Mislite na delo? Da ni mogel opravljati svojih dolžnosti na poljih?«
4 Problemi
801
»Vse skupaj«.
»Torej je ostarel, oslabel?«
»Samo dremal je in jokal.«
»Pa ste mu stregli, starcu slabotnemu?«
»Molila sem.«
»Jaz sem vas vprašal, če ste mu stregli?« jo je ustavil trdo. »Je imel
vsakdanji kruh, toplo in čisto posteljo in vas zraven, ženo?«
»Ne zmeraj«, skriva ženska glas in oči.
»Torej ste ga stradali, zanemarjali in puščali samega, kaj?«
Ženska molči in cuclja prst.
»Recite ja ali ne!«
»Jaz sem molila!« zine vsa splašena.
»Molila za smrt, ki je bila že tako na pragu in jo vlekla še čez, s tem
da ste moža do smrti izstradali! Kako morete v to svojo grdobijo zaple-
tati zdaj še boga? Kaj vam pride na misel?«
— Spoved se je vlekla, vjekla in le stežka je župnik uklonil žensko,
da se je spovedala za greh, za katerega je molila.
— Bože mili! se je utrgalo upraviteljici. Pogledala je po ljudeh in
tudi oni po nji, vsi nekam prebujeni, na nekaj pripravljeni.
— Kaj takega! ji je ušlo, ampak ne z jezika, z obraza iz začude-
nih oči.
— Jo, to se rado godi med ljudmi, je zapel Kuk zri vratih. In na
vseh teh grdobijah, sleparijah, če jim dobro pogledaš v obraz, kakor jim
je pogledal ta župnik, res največkrat najdeš tisto božjo voljo, ki si jo
človek sam izmišlja. Razpaslo se je to... Človek že čevlja ne zna več
natakniti brez božje pomoči.
— In če prislepariš njivo, je vzdignil svoj tresoči se, svetli glas Vi-
rant, spet verjameš, da ti je šlo na roko z božjo pomočjo.
— Hudik hudikov, je zabegal okoli sebe Kuk, sam pa tudi nisem
kriv vsega greha! Pobožnosti so nas ja tudi učili nekje, ja. In če so nam
rekli, da Bog usliši vsako molitev, ja zakaj pa ne bi še take, s katero si
želim odrešiti stare.
šipe so zabrnele od prasketajočega smeha.
— Boš ti! je hlipnila Kukovka in zažugala.
— Kvuk, Kvuk! se je zaganjal Strgar z glasom in z roko izza mize,
to, kar si rjeku, se uslišuje samo žjenskam.
Mehčal je besede, da so se mu kar cedile po bradi.
— Anjé vedo narnatančnjeje, kaj ti fali dnes in kaj ti bo pojutr-
njem; zakaj te bali roka in ne noga. Kaj si pozabu, kaj je blu, ko je
gaspud Buh pustil pasti an sen na Adama?
— Nejsem! je potegnil še Kuk.
Spet so zazveneli zobje in bronaste polti.
Kaplan jih je miril, ugašajoč z roko na vsakem posebej smeh.
— Veste, veste, to, se je zaganjal, kar je pravkar rekel Kukov stric,
da ni vseh teh zagreh sam kriv, veste, to bo držalo.
— I seveda bo, kakopak! se je zaslišalo od peči.
— Kaj ti mašo bereš ali on? se je nekdo raztegnil grdo nazaj.
802
— Jaz še nisem zagovarjala kačjega pika, ti si ga pa, je vstala Peter-
linka in grdo gledala v Sornika.
— Je, je tako! je pošepetal Virant Kuku.
— Bog se usmili! je zategnila Strgarka, Bog, rečem še enkrat! Pri-
smuk si ti, Andrej, ne dosti boljši pa tudi ti! je zijala v Peterlinko.
— Kdo, se je zažirala vanjo, kdo je prepeval po Ajdovcu: »Bog varuj
naše ravno polje in vinske gore, pa pojdi na tisto goro, kjer škode nič
ne bo!« Kdo? Sem jaz metala žegnanko v oblake?
Peterlinka in Strgarka sta se gledali kot bleščeči luži.
— Kdo no? je rekla Peterlinka.
— Jaz sem vprašala kdo? se je nasmihala Strgarka.
— Ti ne! je pokazala Peterlinka malinovo črna usta.
— Boš, ti! se je hladila Strgarka.
— Kaj boš to! se je pocedil Strgar. Vse pomaga kmetu! Cerkev na-
redi dobre procesije, država vse dobro popiše, in če še zraven malo po-
copraš, gre gorje, gre mimo!
Upraviteljici je spet smeh premetal prsi.
— Kaj je? se je shudil Strgar. Kdor je dobro zavarovan, mu ni treba
verjeti v zagovor. Kdor pa ni, mora!
— Danes, danes, je prhal med smehom kaplan, so drugi časi za kače,
stric! Injekcija, serum!
— Potlej, gospod, ga je lovil za rokav Strgar, so pa tudi za vas dru-
gačni. Zgoniti in prepevati za dež je ista figa. V Dolenjskem listi piše,
da Francoz z raketo raztrešči točo na nebi.
— Kaj držite vi Boga v rokah, ko izganjate strup iz udov? ga je
ogovorila upraviteljica prek ramena.
— Kaj jaz, Andrej! jo je pogledal začudeno. ^
— No, pa gospod Sornik! je bila nepopustljiva.
— Nima Boga, ima pa listek, in tam piše vse od a do b.
Upraviteljici se je od smeha zasolzil pogled.
— In komu vse pomaga tisto na listku? je vprašal kaplan. Kravam?
— Samo ovcam?
— Ne, za vse je, je šepnila Debevčeva Ani.
Jaz sem bil zraven, ko je ovci pomagalo. Ne da, Andrej? je rekel
Kuk in iskal Sornika z vprašuj očim pogledom.
— Kaj pa Ploduhov vol, ste pozabili?
— Ploduh je sam zagovarjal! je zinil Strgar.
— Z mojim je zagovarjal! se je oglasil Sornik.
— S tvojim?
— Mojim!
Kaplana je zaneslo to enolično, matasto pregovarjanje vase. Na ven
se je smehljal in poslušal, v mislih pa se je spet tiho približal sloven-
skemu Jezusu Kristusu.
— »Hvaljen Jezus!« ga je pozdravil tiho.
»Na veke in zdravo!« je odgovoril Jezus in si popravil rdečo kravato.
4*
803
Hodila sta molče. Kazalo je, da gresta proti KLOju.
»Kam pa?« se je ovedel nenadoma kaplan, ker sta že obšla cerkev.
Jezus je postal, potežkal aktovko in se začudil: »Sin moj, ti mi mo-
raš povedati, kam! Eni me hočejo v cerkvi, drugi na KLOju. Kjer jih bo
več, tja bom šel.«
»Gospod moj, Bog moj! Kaj naj to pomeni?«
Kaplan je sklonil glavo za blagoslov.
»Za koga si?« ga je vprašal Bog.
»Zate! je dahnil v božje obličje kaplan.
— To mi vsi zatrjujejo: tisti, ki so že v partiji, in tisti, ki v partijo
nočejo.
»Jaz sem duhovnik«, je rekel kaplan.
»A?« se je utišal Jezus. »Eden mojih. Vem, zdaj puščajo farovške
strehe. Prihodnji teden pridem in vam vsem to uredim.«
»Ne Gospod, ne strehe!« se je priklanjal kaplan.
»Kaj pa imaš na duši? Kolaboracija?« je zašepetal Bog.« Teh grehov
ste čuda nacimprali! To se pa pred udbo ne da prekriti, fant moj!«
Kaplan je odkimaval. »Bil sem izseljen!« je šepetal.
»Ja, tudi to se je dogajalo, vem. Poj si pa eden pravih.«
»Kako pravih?«
»Ja tistih, ki ste me prosili, naj vodim 0F.«
Kaplan je odkimaval.
»Govori, sin moj, kaj bi rad! je prelagal Bog nestrpno aktovko. »Ti
se ves čas nekam čudno vedeš. Meni se mudi. Sejo imam. Tajniška
služba ni kot predsedniška: prideš, kadar prideš!
»Molil bi rad!« je rekel kaplan tiho, skrušeno.
»To ves čas čutim,« odgovori Bog. »Ampak zakaj, zakaj, sin moj?
Jaz moram vedeti, kaj hočete za svoj drobiž! Saj si Slovenec? No! Za
protireformacije ste molili, da bi Trubarja garje požrle. Uslišal sem vas.
Ni šlo drugače, ko je pa tisti Hren vladal. Vse vas je naščuval. Potlej ...
Cankarjeva Erotika! Kaj ste takrat gnali! Slovenci sploh radi pokopu-
jete pesnike, pisatelje. Ce ni teh, pa kaj drugega: klerikalce, liberalce,
otroke; samo da je pogreb. Pogrebi so vaša folklora. Bolj v grobarstvu
izučenega naroda na svetu ni, kot je slovenski! Včasih me to žalosti, ko
vidim res kaj pametnega tudi pri vas, kak čudovit cvet, a že toliko pre-
molite, da ga moram utrgati.
»Dobro, vsako rokodelstvo je častno. Tudi v grobarstvu izurjen na-
rod mora biti pri roki. Za take reči so res najbolj pripravni majhni na-
rodiči; so bistrega duha in okretnega telesa. Ampak ko bi bil prej vedel,
da boste Slovenci čutili toliko veselja do poklica ...
»Kaj samó je bilo med zadnjo vojno priprošenj, naj tega pa onega
spravim spod — no, saj pokali ste se vi — zdaj pa slišim, da vas žre.
Gledal sem vas tisti čas in se vas nisem utegnil nagledati. Poslušal, in st
vas nisem mogel naposlušati. Dobro, da sem bil Bog, ker bi moral po
tistih priprošnjah, za katere ste žebrali, iztrebiti zadnjega Slovenca.
Vsak kamen, vsako stezo ste sumničili izdajstva. Matere, ko da so vas
v zadnjih sto letih rodile le kot okorele nemčurje. Hodil sem z vami po
804
»terenu«, kakor ste takrat imenovali kraje, kjer ste se rodili. Namartral
sem se v tistih vaših brigadah, ko sem jurišal, se naprezebal v planinah.
Ja, prosili ste me, naj bom z vami v tistih hudih preizkušnjah, pa sem
bil. Prosili pa so me tudi z one strani. Jasno, da nisem mogel reči, ne,
ko je šlo za vero, dom in Kristusa, zato smo se včasih znašli v krvo-
prelitju. Kaj sem hotel drugega kot se ravnati po starem izročilu: človek
obrača, Bog obrne; in sem si rekel, vsakemu po nekaj ran in — basta!
Ko bi bil vzel dobesedno tiste očenaše, kaj bi pa bilo, kaj. Morda bi ostal
od celega naroda živ kak B. B., ki bi si igral na frulo Žikino kolo, da si
prežene strah.
»V tem svojem dobesedju ste nevarnejši od epidemije. Kadar se za-
prežete v kak videz, ki vas je prevzel v kaki knjigi ali v kakem svetov-
nem mestu, se izdivjate v čisti neronizem.
»če koga od vas šarmira Hitler, hoče iz Slovencev dobiti nacional-
socialiste, in to takoj; kogar očara Marx, hoče iz vsakega zaselka pariško
komuno, in to spet v nekaj dneh; Stalini hočejo Sovjetsko Rusijo in po-
biti vse agente C. I. A. in inteligence servicea; rimokatoliki hočejo Rim
do Radovljice in Brežic (Štajercev ne, ker spadajo v Ostmarko); Habs-
burgovi se ozirajo proti Mangartu, kjer dr. Jožef Klaus v čisti ziljščini
pripoveduje svoje mladostne sanje; ljudskošolski učitelji hočejo tišino
od Kranjske gore do Cabra; policija pa že stotisočič pogleduje pod vsak
kamen, če je Tomaž Šalamun res Tomaž Šalamun; in tako naprej.
»Vidite, dragi mož, kako je s to vašo ožjo domovino! Pravi pražival-
ski svet še. Da, kakor evglena; zmeraj v novih oblikah. Ampak nevar-
nosti od tistih Hitlerjev, Stalinov in Štajercev (ne, rimokatolikov!), ni
več takšna, da bi človek zatiskal oči. Stalini minevajo — kap, Hitlerji do-
bivajo kako Evo Braun za vrat in nemško ljudstvo, rimokatoliki pa mo-
rajo dvajset let previdno prenašati ateistični režim, da si prislužijo spet
nuncija.
»Večno živ izvir, ki vas drži še pri dihu, ki vam zagotavlja tisto živo
evglenično obliko, pa so vaši številni odstavljeni uredniki literarnih revij
in organisti; oboji so namreč ljubili slovensko pesem, ne pa slovenskih
pesnikov. In ti torej: organisti, uredniki, pesniki in pisatelji, to je tista
žvot, ki bo skrhala britev vsakemu notranjemu ministru. Vsaki idejni
okupaciji. Zato ne bo nikoli tišine od Kranjske gore do Cabra, učitelji
učiteljski! Tisočkrat lahko zatulite: Kaj smo rekli!«
»Zdaj pa, dragi kaplan, le hitro, jaz moram na KLO. Ljudje so bili
enkrat že oddali krompir, v drugo ga pa nočejo. Prosili so me, naj tudi
farovž obremenim z oddajo.
»Farovž?« je zastokal kaplan. »Jaz, Jezus dragi, te ne razumem!
Imaš rdečo kravato. Aktovko. Hočeš mimo cerkve.«
»Fant moj,« je napel pogled Bog in ga ogovoril od nog navzgor, »jaz
pa tebe ne! Boš že moral biti jasnejši! Danes so oglati časi. Kruhu se
reče kruh in bobu bob. To ni Kana Galilejska! Vi iz ene ribe komaj
spravite skup eno ribo. Ne bom hud, sin moj, če poveš, kaj te muči;
bom pa, če me boš še zadrževal, jamral in me ... poskušal... aha ... to
se mi pa še ni... zgodilo.
805
Bog se je zamajal ko presojen steber dima.
»O Bog! O Bog!« je strme jecljal v prazno kaplan. »V kaj smo te
izdali! Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime, pridi k
nam Tvoje kraljestvo in zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih, tako na
zemlji...
Pregibal je ustnice in se prepuščal njegovi volji, ki je bila neskonč-
na, vedra, polna deževne svetlobe; kakor bezgov cvet se je razšustel
kaplan v tihoto milosti božje, v sinji mir nekega popoldneva. Od plotov
in streh je drhtela zagrevica, v zraku pa je visel težak duh po kravah
in po sladkastem razpadanju sena. Kakor v cerkvi je bilo. Godila se je
njegova volja, nevsiljivo in tiho. Bog je prihajal in odhajal kakor veter,
zablestel in zadišal kakor medeni duh slame in poniknil spet kakor
svetla plesen v temno noč.
Prvikrat, je čutil kaplan, se godi Njegova volja mimo njegove.
»O Gospod! je šepetal kaplan. V tebi sem in te ne vidim, poslušam
te in te ne slišim, jem te, a te nisem sit. Kaj je to z mano, Gospod?«
»Življenje!« je slišal iz svojih rok.
Kaplan ga je prelomil kakor pred oltarjem kruh in zašepetal: »Kdo
si, življenje?«
»Tvoja smrt!« je odgovoril prelomljeni kruh.
»Pridi!« je rekel kaplan. In prišla je — brez bolečine, brez žalosti.
Kakor voda ga je zagrnila. In vse trdne meje obupa in gorja v njegovi
zavesti so popustile. Še enkrat je segel po svojem čudnem, bedastem
telesu; telesu z glavo, z rokami, s spolom, in mu prisluhnil. Vse je bilo
premajhno zanj, vse je sililo spet v neko maturiranje, diplomiranje,
doktoriranje. Hotel se je oteti teh čudnih in praznih dolžnosti, toda vrnil
se je pregloboko nazaj. Od povsod so mu očitali, iz Novega mesta, iz
Kranja in iz iVIaribora, zakaj ne misli opraviti mature v Kočevju.
Mora maturirati! sliši.
In opravi v Kočevju s še kar lepim uspehom.
Ja, ampak zdaj se šele življenje Slovenca začne. In to ga boli.
Ve namreč, da bodo zdaj sedemdeset ali osemdeset let vse zapiso-
vali, kar bo zinil ali na tihem mislil. Ker to, to bo zgodovina slovenskega
naroda.
»O BOG!« je skušal še enkrat v tisto tihoto, kjer ne občutiš več ne
Radovljice ne Kopra, ne bele panorame Stola in ne Škofjeloških hribov.
Toda smrt se je obrihtala. Pustila mu je spet glavo, natlačeno s
Tržičem in Naklem pri Kranju, polne roke Ljubljane in polne noge poli-
tičnih dolžnosti. Samo njegov spol — ta gorenjsko čvrsti, nepokvarjeni
fant — je v kontrabasu izlival svoje veselje do življenja v vseh slovenskih
mestih, vštevši tudi Maribor.
Da, vsakega Slovenca mori do smrti nekaj mest! Toda to ne spada
v zgodovino slovenskega naroda. To so samo fiziološke posebnosti, ki
jih prekriva obleka.
Zgodovina slovenskega naroda se začenja s pesmimi.
806
Po opravljeni maturi, ali še prej, piše ta narod stihe, pomembne in
nepomembne za bodočnost, na vsak način pa lepe, kakor na primer tale:
lipa nočna, nočni časi,
luna hodi po terasi,
kot bršljan vijo se glasi,
ki jih zvon budi na vasi.
Inako pa se mora Slovencu zgoditi, če mu kdo očita, da je prehla-
jeni predmet zgodovine.
Za razliko od Američanov, Kitajcev in Rusov, ki ji je neugotovljiva
količina, smo Slovenci res historično predmetni do zadnjega pamža, ni-
smo pa prehlajeni.
Preprosto ne zato, ker smo se redno, ko smo napisali prvo uspelo
ali neuspelo pesem, takoj potegnili iz javnega prepiha v gost bombaž
pakistanske sorte. Drugič: noge smo zmeraj okopali v kropčku, da so
se razpustile tudi kurja očesa. In tretjič: zmeraj smo se navduševali nad
tujimi navadami (berite vendar biografije slovenskih mož!), ki so budile
narodno zdravje. Kaj so se zaman v letih pred prvo svetovno vojno naši
narodniki vključevali v ruski »gulj« na današnjem Rdečem trgu?
Žal, so »gulj« kasnejši rodovi zamenjali s srbohrvatskim šetanjem,
kar ni isto; »gulj«, »guljanje« je duhovno strmenje telesa in duha na-
ravnost predse, torej nekakšno odpočivanje v odpočivanju.
Kakšna škoda, kaj, da smo ostali brez »gulja«! č
No, imamo pa druge navade, ki so ustaljeno slovenske:
a) sodelovanje;
sodelujemo sami s sabo, sodelujemo z ženo, sodelujemo z režimom
in sodelujemo s policijo.
b) preverjanje;
vsakega Slovenca do smrti nekajkrat preverimo, in sicer: kaj je bil,
kaj je in kaj bo, ker je vsak, redno doma rojeni Slovenec, narodnostno
še kaj drugega.
c^ zatiranje;
o tem ve vsak Slovenec, več kot je potrebno, približno toliko vedo
samo še Angleži o vremenu. In bili bi najčistejši narod, ko bi zatirali
samo mrčes. Ampak ne. Zatiramo celo zatiranje ...
Kaplanove misli so premolknile. Se nekaj trenutkov se je zibal ujet
v trenutke življenja in smrti.
»Takole se umira!« ga je boleče ošinilo. »Ljudje se pogovarjajo,
smejejo, v životu pa odpovedujejo jetra. Počasi, počasi jih zamrenjuje
sivkasto zeleni mrak smrti. Gledaš, poslušaš, in vidiš in slišiš, pa rečeš
ja — oni se pa samo zasmejejo; pa spet zineš ne — oni te gledajo in ti
želijo svetel konec. Delajo se korajžni tisti na oni strani, kakor da bi ti
to kaj pomagalo. Vpijejo, šepetajo, do zadnjega vsi z zdravimi jetri; na
807
tisoče, na milijone jih je z zdravimi jetri, samo tvoja gnijejo, in to
ljudje na oni strani vedo in jim je na tihem všeč, da imajo svoja, in ne
tvoja jetra; da umiraš ti, in ne oni.
»In čeprav si še živ, se te ogledujejo kot grob; te že vidijo, kakšen
boš kot mrlič. Kako ti bodo stala mrtva usta, nos, oči, brada, in kako
se ti bo svetilo mrtvo čelo.
»Potem te sprašujejo, kako jih občutiš (jetra), če jih res kot mavčni
odlitek Svice. In kje in kako te tišče? In potem poskušajo občutiti še
svoja, če niso ta čas postala Švica, in utripajo s trebuhom, kot drsteča
se postrv. O — nobenega švicarskega obronka nikjer v vsem širnem pod-
kožju!«
»Sreča, sreča!« jih slišiš dihati. »Sreča!«
In ti prinašajo darila: ta pomaranče, ta piškote, ta nekak rahel,
snežni kruh. Zakaj, vprašuješ. Vprašuješ tiho, vprašuješ z občutki.
»Vse le pomaranče, kruhi, piškoti so nekakšno čudno odkupovanje
od tvoje smrti. In če se jih boš samo dotaknil, si že priznal vsem tem
ljudem pravico do zdravih jeter; pravico da te prežive; pravico, da se
obnašajo do tebe kot do zemlje. Da, s piškotom so ti zabranili, da bi vdrl
v njihovo prsno votlino in si vzel zdrava jetra, njihovo srce, njihovo kri.
S pomarančo, s kruhom, z rožami gredo nadte in ti skrhajo nož življenja.
»In človek, ješč do zadnjega, je in pretaka jezo, namesto da bi za-
vrgel ves ta kruh, vse te rože in izdrl iz človeka, ki se tako na cenen
način odkupuje od tvoje smrti, srce, jetra. O, o! življenja se ne napiješ,
ne nahodiš, ne nadihaš, ne utrudiš se ga, če je še tako dolgo!«
»živeti, živeti do zadnjega diha, do zadnje kaplje krvi; živeti zma-
gati. Živeti iztrgati življenje drugemu! Živeti trpeti kakor potresni svet!
živeti umreti, zato da živiš! Da živiš!«
»živeti, živeti, živeti!«
Kaplan se je s temi mislimi izdrl iz življenja večnosti kot iz objema
tesne, presojne vode. In iz vseh strani so pljusnili vanj spet človeški
glasovi. Za hip je bil zbegan, ker je hotel prepoznati vse hkrati. Zasipali
so mu obraz kakor snežni seiest. Vse drugo: telo, roke je bilo še sredi
oceanske večnosti. V prihajanju in odhajanju voda. In šele ko se je ves
vzpel iz tega tihega premetavanja in nihanja, je razumel spet bučanje
človeških glasov in tudi sam spet postal glas — glas med glasovi.
Ustnice mu je spreletela rezina smeha.
Upraviteljica se mu je kot prej vzpela s svojim čvekanjem na rame.
Užaljeni nos ji je hropel, kimal.
— Kaj hočemo? se je je vljudno branil. Tudi duhovščina nosi pri
tem poganstvu svoj greh.
Nos se ji je še bolj užalil. Zakopala ga je v špehnati obraz in otožno
molčala. Vroča sapa ji je tekla po bradi na viharni život. Obročki nosnic
pa so ji utripali kakor spolna kokošja zadnjica.
— Braniti moramo svoj stan! se je spet pristavila k njegovi rami.
Kaplan se je ozrl na njena usta. Bila so tako blizu, ko da jih gleda
skozi povečevalno lupo. Sredi kraterskega obraza niso bila prav nič
808
ženska, ampak naravnost dedčevska velika in odločna. Bila so hrabra
čeljust, strenirana v šolske »svrhe«.
Ljudje, ki so vodili še naprej svoj pogovor o verovanju v župnike
in kaplane namesto v Boga, so popolnoma prezrli njuno šepetanje. Upra-
viteljica in kaplan sta se sklanjala v njihovo glasno govorjenje in tekoč
smeh kot zarotniški senci.
— Braniti stan! je narastel kaplan in se nekolikanj odmaknil od
»dedca« ob svoji rami. O ja, če je stan napadla drhal, če v stan vdira
krivica. Ali, gospodična, kaj pa če nemarnost naša, nevednost naša uni-
čuje hišo duha božjega? Ali bomo še dalje trdili, da hiša stoji, ker nas ni
ubilo, ko se je podirala, trdili samo zato, ker smo ostali živi, in trdili,
da smo mi hiša, čeprav zadevamo ob vsakem koraku na ruševine.
še bolj se je odmaknil od upraviteljice. Celo komolce je odnesel
proč.
Čudno! Zdaj se mu je spet zazdela ženska, ko jo je gledal od daleč.
Usta, oči, ti najbolj skrivnostni ženski potezi, sta spet izražali svoje
bistvo.
— Saj se človek trudi! je rekla obupano med dlani.
— Danes je čas za razum, je odvrnil kaplan, ne za znoj in trmasto
in slepo naprezanje!
Upraviteljica je kimala.
Luč in ljudje so se spet monotono zastrmeli v kaplana. Spet mu je
vse prisluhnilo. In kaplan je s tihimi, vsakdanjimi besedami končaval
hipen nesporazum med njim in upraviteljico. Dodajal je besede, ki so
pomenile vse in nič, kot dodaja shkar k dokončanemu delu še zadnje
sence v rdeči, zeleni, lahko bi jih pa tudi v modri ali oranžni — vseeno.
Upraviteljica je odtavala s svojimi mislimi domov v svojo kletno
kuhinjico in žalostno ogledovala nepomito posodo in namočeno perilo.
Kaplan pa se je spet pripravljal na svoj prasketajoč smeh, da z njim
prebije molk, s katerim so ga že na debelo obdajali ljudje.
Kuk pri vratih je tiho zastokal: — Ja, tako je in tako bo!
— Kako? je vprašal kaplan in sence so mu vzcvetele v drobnih
gubah.
— Da bomo Slovenci še naprej imeli takega Jezusa Kristusa, kot
smo ga naredili. Kramarja z dežjem pa s soncem. Advokata s hišo v No-
vem mesti! Predsednika okraja! Ja, kakršni mi, tak pa še Bog! Mi maj-
ceni, on majcen, mi goljufi, on goljuf. Prec nam je vsaka reč podobna,
se je raztegoval z rokami in usti Kuk.
— Vzemi komunizem! se je obrnil k Virantu. Prav, nič nimam proti!
Naj bo enkrat tudi komunizem na sveti. Saj, kakšno zaslugo pa imava
jaz in ti, da nama rastejo smreke v hosti! In jih posekava in rečeva, da
so najine. In so res, nihče nama jih ne vzame. Ampak te smreke so prav
tako Sabejnikove, če natančno premisliš, kot moje ali tvoje. Drevje samó
raste, da ima le sonce pa prostor. Druga pesem je s pšenico: prostor
zanjo je treba narediti, treba jo je posejati in jo reševati mačkovja. Kaj
potu pri tem nastreže zemlja, nikoli ne izmeriš! To, to je res potem
tvoje! Dobro, sonce pa dež, ki sta glavna, sta res od vseh! Ampak, če
809
prav zastopim tisto, liar pišejo v Dolenjskem listi, in tisto, kar govore
tisti lenuhi iz okrajnega komiteja, sta sonce pa dež last delavskega raz-
reda, in delavski razred je, če jih spet prav slišim, nihče drug kot oni iz
komiteja. To je isto kot v stari Jugoslaviji z Bogom. Povsod je, so nam
rekali fajmoštri. Na sodu na vehi čepi in prešteva litre, ki jih zlivamo
vase. Pa še pri vsakem grižljaju je zraven in zahteva molitve. Potlej jih
pa prebira, katera je lepša, kakor kravate. Ni veljalo, če smo sami molili
za dež, za sonce, za zdravje! Moral si stopiti v farovž. Tam so bili gospo-
dje, ki so imeli to reč čez. In samo iz farovža se je dalo nacoprati jasno
nebo, dež ali zmrzal.
— Bog moj, če ni zdaj prav tako kot popred, naj me, naj me... je
lovil z usti »vraga«.
— Potrpeti je treba! se je resnil kaplan in zviral roke.
— Potrpljenje je božja mast! je zajokal Strgar v robec.
Kuk je mižikal in se martral, ali bi rekel, ali ne, da je revež tisti,
ki se s to mastjo maže. A se je zadržal. Zamencal je z nogami, ko da
pohoja čik. Toda pravega miru z usti še ni našel.
Nekaj odločnega je premleval z njimi, da so videli vsi.
— Ja, je nazadnje le izbruhnil. Hotel sem povedati še, da bo tudi
komunizem nekaj kramarskega na Slovenskem kot vse drugo. Mi znamo
samo stante postavljati in prodajati lect. Vse, vse nam postane podobno,
celo krave in psi. Nobeno trpljenje, noben obup nas ne izmodri. Iz vsega
takoj naredimo lectov srček s špegelčkom v sredi! Iz vsega takoj spo-
minček!
— Kaj hočeš, mu je navrgel spet Strgar, vsak se bori za tisto, česar
nima. Je vprašal Črnogorec Dalmatinca, za kaj se bori v Dalmaciji, pa
mu odgovori Ante, da za »ist«, to je za jest, za hrano; Črnogorec pa se
pogladi po lepem čelu in zamišljeno reče: jaz pa za čast. Odvrne Ante:
vsak za tisto česar nima.
Ljudje so se tako bliskovito zarežali, da so se zasvetile čeljusti kot
boki rib, noge pa so vlačili med smehom po podu kot polena.
— Dobra je, dobra! je jokajoče vpil Kuk. Mejduš! Tole pa mar-
sikaj pove! Med vojsko smo se borili za vsega vraga! Usta so se mu
spet raztezala. Za vero, za dom in za Kristusa, pa prav vere ni bilo ni-
kjer, ne Kristusa in ne doma. Iz hoste pa so nam šepetali, da se bore
proti izkoriščanju, proti davkom, proti bogatašem, za svobodo, za mir
in tako naprej. Kaj je zdaj kaj miru? Vsak večer kakšna vojska. Davkov
kot v Alahovih časih, pet vrst. Daj žita, daj vozove, daj pijačo, daj sinove
in še denar! Svoboda je pa le za muhe. Ganiti ne moreš, že zvedo. Be-
sede in misli zapisujejo. Kaj boš jutri mislil, vedo! Bogatašev res ni kot
,prej, v vsaki vasi po par. So pa. In kar naprej smo v novih borbah.
Pravijo; osvoboditi človeka pred strahom, in koj ko se ta nova akcija
začne, se že treses od strahu kot pes na kuzli.
— Kaj se ne bi, dragi moj! se je obregnil ob Viranta. Spomni se,
kako je bilo lani, ko so nas na sestanku pripravili, da smo »svobodno«
govorili! A? Kje si se čez en teden kuhal?
Virant je molče in temno pritrdil.
810
— Slabo, je trgal okoli sebe Jarčev Miha.
— Še nikdar tako! je ustavila pletenje Peterlinka, spodvila ustnice
in mukajoče zazehala.
— Pa pustimo te stvari na miru! je odjamrala Debevka, loveč zobe.
— Jaz sem tudi za to, je rekla upraviteljica in s koncem mezinca
vtiskovala v mizo krog. Usta ji je širil zagoneten smehljaj.
— Bolje, bolje bo tako! je pobobnal tudi Strgar po mizi. Nič se ne
ve, kje se bo to slišalo.
Kaplan se je užalil. Ustnice so mu užaljeno zafrfotale: — Saj govo-
rimo same človeške stvari, je užaljeno gledal po ljudeh. Jaz, no, mi vsi,
je gledal nase in gledal v Sornika, ki je premeteno mižal, mi vsi imamo
radi tovariša Tita in novo Jugoslavijo.
Veke so mu tiho zalizale oči.
— O, če bi tovariš Tito vedel za vse to! je rekla Kukovka od peči
in se spogledala s sosedo.
Kuharica Micka, ki je sedela zraven Kukove, je vdano pogledala v
kaplana. Bledo bele zobe ji je razkril smeh, ko da bo zalajala.
— To je tisto, ne ve, je rekel Jarčev Lojz in obvisel s kalnim pogle-
dom na sebi.
— Tako je, če je človek dober, je odvrnil Virant.
— Tako je, je odrezal Kuk z glavo. Vse te goljufa. Vsaka uš ušiva!
Govore, se je začel topiti Kuk, da je žgance pa zelje in da se z vsakim
pogovarja tam v Belem gradi.
— Saj je napol Slovenec! je nadodala upraviteljica.
— Jo, je pritrdila Anica, brala sem, se je gnala z napetim obrazom
za mislimi, v glasu Kmečkem je pisalo, kako pridno je žrmlje vrtil.
— Na, vidiš, se je začudil Strgar, pa govorijo, da je to drugi Tito.
Jaz bi jim skoraj verjel, ko je tako lep. Ali mu stoji vojaški gvant,
salabolt!
— In bel je ko sneg! je rekel Jarčev Miha.
— čisto tak!
— Arduš, ali bi zakomandiral, če bi imel tako obleko! je pogledal
okoli sebe Kuk. Ena, dve, tri — stara!
— Ja, ja, se je trgala postrani Kukovka, še kaj! Hh!
— I če bi bii še Tito, zakaj ne, jo je začela pregovarjati Peterlinka.
Naj komandira! Jaz bi ga pa poslušala.
— Ti? Res? se je sklonila naprej Kukovka. Ne daj Bog res kaj takega
v hišo! Grem, pa če bi zlato usekoval v robec! Saj se že v nedeljah ob-
naša, da ga ni prenašati, pa samo bolj čisto srajco potegne gor in brado
ostrga. E, da je, no, da je naš s pručke na konja poskočil, je namigovala
z glavo proti vratom, zgubim službo tisti mah! Krave, če bi jih še imel,
bi mu angeljni molzli, prašiče pa futral sveti Jur. Oženil bi se pa s kako
avšo, kot vem; jaz, draga moja, se ne bi smela niti kot dim sukljati iz
njegove bajte.
Ljudje so se zasmejali, Kukovka pa je kimala na vse strani kot go-
lobica.
— V nič devati zna vsak! je rekel nekdo.
811
— Kaj, kaj? je spraševala Kukovka v smer, od koder je prišel glas.
Kaplan je napol zresnjen dejal: — Prav bi bilo, da zapremo vrata.
Pokazal je na kamro.
Ljudje so se takoj otresli smeha.
— In pozno je, je rekel kaplan.
— Polnoč proč! je dahnil grleno Virant.
Ura je mirno, preudarno tiktakala. Drug za drugim so izzvenevali v
nič lahki, kovinski trenutki. Vsem je postajalo tesno.
— Kot je v navadi, je rekel spet kaplan, bomo obudili spomin na
moža, ki ga ni več med nami.
Jarčevka je jeknila. Zaslonila je z roko oči.
— In potem bomo zamolili za srečno snidenje z njim, je še dodal
kaplan.
Začelo se je previdno in vznemirjeno dihanje.
Jarčevka in vse tri hčere so zaslonile oči z robci, iz katerih so vreli
pridušeni vzdihi.
— Lahko rečem, je nagovoril predvsem svoje roke kaplan, da je bil
mož, čigar telo danes kropimo, dober soprog, častitljiv oče in lep pri-
mer vdanega cerkvenega ključarja.
Tenak, cvileč glas Jarčevke je za hip kaplana prekinil.
Ljudje so odpirali oči in usta. Obrazi pa so imeli izraz globokega
sna.
— Kot človek je bil plemenitega značaja, je premetaval besede z
vznemirjenim dihom, zanesljivega srca in tople človeške radosti. Nad
trideset let je skrbel...
Zdaj so vse tri hčere zagnale z glasom, kot da vžigajo motor.
Kaplan je ljubo nagnil glavo, podrgnil dlan ob dlan in podrhtel s
presojnimi ustnicami kot s plameni sveče.
— Skrbel je, je poskušal prehiteti jokajoče hčere, skrbel je za le-
poto Jezusovega bivališča, oznanjal je s svojimi zvonovi ure veselja ter
žalosti, kakor mu je pač ukazoval Bog.
Jarčevki je padel iz ust težak jok. Vsa se je stresala. Vrtala je s ko-
molci v mizo in se zarivala v rjav robec.
— Sedem otrok, med njimi dveh ni več... Kaplan je malo počakal,
da so še hčere izcurile svoje joke. Sedem otrok priča o krščanski plo-
dovitosti tega moža, ki spi danes spanje večnosti.
Ženskam so se zasvetile poslušajoče oči. (In še dva plodovita neza-
konska, so hitele gledati!)
— Kaj hočemo, je umaknil pogled in glas kaplan, preložil roke in
skoraj zadirčno nadaljeval: — Dokler živimo, se nam zdi življenje ve-
kovito, nič noče miniti na našo željo. Trpljenje in obup sta naš vsak-
danji kruh. Samo v to brezvetrje se stekamo, kadar razsaja ocean živ-
ljenja. Vse, vse se nam zdi obsedeno s trajanjem. Noben čas ne mine,
kot je zapisano. Toda ko zapademo smrti, šele občutimo, da je bilo naše
trpljenje, naš obup samo trenutek; da so bili otroci, žene ali mož, starši
naši samo hip. Da, šele na smrtni postelji se razveže življenju pravi je-
zik: vse se nam zazdi prevara, vse postaja ničevo, še tako plemenito delo
812
razpade v svoj pralik. Da, živeli smo mimo življenja, pa čeprav smo bili
kralji ali sabejniki. Zakaj? Smrt je sestanek z večnostjo. Pred njo smo
ničevni kot stvar. Živeli smo ja življenje stvari. Bili smo človek. Od tod
dalje pa se začenja življenje duha. In ko naš duh prihaja v stik z več-
nostjo, se začenja tragedija nas, nas stvari — človeka, o, in tudi trage-
dija duše, če le ta veruje v trenutke zemeljskih plodov.
— V smrt, v večnost odhaja samo tvorec stvari, duh naš. Odhaja tja,
od koder prihaja. Stvari pa ostajajo, kjer so, in v tem so jasni dokazi,
da se je duh samo zamotil ob njih. Ker zdaj, ob stikanju z večnostjo,
občuti duh ves nesmisel svojega početja. Nič ga ni uspelo zadržati, duha,
ne ljubljena žena ne otrok, ne sovražnik ne zmagovavec ali knjiga, ki ga
proslavlja? Ne, ne, ker to so samo trenutki duha ob stiku z materijo.
— Ali je potem še kak smisel živeti življenje stvari, ko pa nam jih
večnost razblini. In ali nam jih res; prav vse?
— Da, vse do zadnje! Kolikokrat v življenju naleti človek na tre-
nutke večnosti v sebi. Okopavate, recimo, vinograd. Zapehate se in se
odpočivate. Srce odmeva po telesu kot jek po kovini. Znoj vas obliva
z neznanostjo žerjavke. čemu vse to, gledate po premetani zemlji, čemu?
Mišice na nogah in rokah drhte. Posmehljivo odgovorite; da bo lepše
obrodilo. Komu? Meni? In potem? Odžejal se bom. In? Ne bom več že-
jen. In bom spet lahko kopal. Pil, kopal, kopal, pil zaradi žeje. Jedel, je-
del zaradi lakote. Počival zaradi utrujenosti. Toda eno in drugo in tretje
preide. Da! Zakaj potem sploh udrihaš po zemlji? Tega pa ne veš. Pri-
sluhni, morda pa le... In tipaš, tipaš in pritipaš do smrti. Vse ti za-
pleše pred očmi. Toliko truda za to? Zato, da bom umrl? Da, samo za to
toliko potu, truda in bolečine. In popade te, da bi si zadrgnil vrat, si
spustil kri...
—Da, česar koli se lotimo razumevati z večnostjo, vse se nam raz-
drobi v svoj pralik — v smrt. Kaj je konec naše žeje, lakote, utruje-
nosti? Smrt! Kaj čakamo še nanjo? Umrimo! Obesimo se! No? Na vrv!
Kaplan se je zastrmel v ženske pri peči. Oči so se mu odebelile.
— Ne, je odkimaval, nobeden, niti eden, ki je doživljal trenutek več-
nosti tako, kot smo ga mi v vinogradu, ne bo z vrvjo načenjal tistega,
kar je bil ustvaril duh. In stvarstvo duha je življenje in je smrt. živimo
za smrt. Zakaj torej si je sami ne vzamemo? Zakaj si ne skrajšamo bo-
lečin, trpljenja, obupa? Zakaj?
— Zato ker je lepo dozorevati za ta nesmisel. Ker je vse živo okoli
nas osmišljeno brez prigovora za ta dokončni cilj. Vse trpi, drhti, obu-
puje samo za to.
— Koliko trpljenja, da se vzdigne s povrhja zemlje drevo! Iz mate-
rinih in očetovih nedrji človek. In iz naših misli misel!
— In vse te stvari vedo, ko upajo in strahujejo, da zraven rasti,
moči in lepote, nosijo v sebi tudi poslednjo obliko tega živega snovanja
— večnost, smrt. In da s tem, ko dosegajo najpopolnejše oblike življenja,
stopajo pravzaprav v stik z večnostjo. Oziroma v bližino nje.
— Ali res dozorevamo samo za ta cilj?
— Res!
813
— Samo da se drevo ne vprašuje, ko pada, kam pada. Da spodko-
šena trava, ko dozori, ne išče s sivimi mislimi smisla oziroma nesmisla.
— Kaj torej je večnost? Smrt? Je to tišina, neobčutljivost, nepre-
budljiv sen, neodgovornost? Trenutki, ki smo jih doživeli z večnostjo v
Kako iz večnosti občutimo večnost, ne vemo, ker se ne nadaljujemo v
sebi, potrjuje, da smo živeli mimo življenja. V stiku z večnostjo nam je
vse izzvenelo v prevaro , v fata morgaño, kič.
— Večnosti v nadaljevanju človeškega občutenja ni, zato je večnost
smrt, občutena iz življenja kot tihota, neodgovornost, neprebudljiv sen.
njej, kot se nadaljujemo iz misli v misel. Toda tu je vprašanje nadalje-
vanja in ne občutkov. Nadaljujemo pa se, kot se vse, in naj zapade
kakršni koli obliki že. Kako in kje se nadaljujemo, občutimo samo v
Bogu.
— Zdaj pa se vrnimo še enkrat, to pot zadnjič, k razv№dnotenju
vseh stvari: k smrti. Tisti hip, ko se prebujamo v globlje in kvalitetnejše
življenje, tisti hip nam hodi odveč vse, kar nas bo čez trenutek, dva, pre-
živelo. Vsa tista šara, s katero smo se obdajali za življenja, ni nič dru-
gega kot bridka neresnica, prevara, ki smo ji služili, kot mora služiti
drevo vetrovom, soncu in dežju, da dozori v svoj cilj. Kar nam prihaja
tisti hip v pogled, v sluh in okus, v tip in vonj, je Bog odpuščanja, Bog
milosti, Bog dobrote. Bog nas je vznemiril. In kaj hočemo tisti trenutek
še od življenja? Nič drugega, ko da bi odšli iz njega čisti. Da se nam
odpusti, in se nas s tem, ko se nam odpušča, umiva vseh umazanij, zablod
zoper vest, ki hoče biti čista, lahka in s tem umirjena in pripravljena.
Na kaj? Na soočenje z večnostjo. In kaj je večnost potem, kaj je smrt?
Smrt je Bog. Bog je večnost! Je?
Je!
— Tisti, ki odhajamo čisti, lahki, vemo, da se rušimo v milost, v
dobroto. Ti občutki so nam vsi še dosegljivi. Torej je onstran žeje, la-
kote, utrujenosti, bolečin in gorja, strahu, groze, upanja, spominov le še
življenje?
— Da, življenje v Bogu!
— Od kod potem, če ne iz Boga, vznemirjenost po čistosti, od kod
potem milost, ki sledi odpuščanju, milost vznemirjenosti in pripravlje-
nosti? Milost čistosti? In zakaj čistosti?
— Kaj storite, kadar vstopate v tujo hišo? Očistite si čevlje, kaj.
— Ko vstopamo v hišo večnosti, začutimo isto nujo, zato si očedimo
noge našega življenja — dušo!
— Bral sem pisma ljudi, ki jim je bila smrt vsiljena. Tik preden so
jih poslali na morišče, so dali tem ljudem priložnost, da izrazijo v pis-
mih še zadnji trenutek. Preproste besede poslavljanja od staršev, žena,
otrok, znancev in prijateljev govore tudi o veliki stiski po odpuščanju, ki
naj prinese njihovemu duhu in telesu mir. Vsak od teh bednikov se
izpoveduje posredno tistim, ki ga bodo preživeli. S pismom prosi mi-
losti odpuščanja za drobne in ničevne krivice, ki mu ne dado miru v
trenutku stikanja z večnostjo. In mi, živi, odpuščamo svojim dolžnikom,
ker bodo tudi drugi odpuščali nam.
814
— Sebičnost življenja terja krivico od nas; krivica, dokler živimo,
je način našega prehranjevanja. Samo z veliko krivico dosegamo veliko
življenje!
— Človeku je pri srcu, da bi bridko zajokal, ko prebira ta pisma!
Vsi ti bedniki, vznemirjeni po Bogu, občutijo kot krivico tako drobne
sebičnosti, da jih že po teh spoznaš, kako majhno in čisto je bilo živ-
ljenje, ki se jim je izteklo. A vendar, tudi teh drobnih madežev so se
želeli otresti, preden so odšli od nas..
— Cemu, če je pa smrt neodgovornost, sen, posrečen beg kriminal-
cev in zločincev? Trdna vrata, izza katerih ne dobiš več odgovora?
— Milost božja, verjemite, ni tista, ki jo prejmeš, če ... Milost božjo
nam ne razvozlavajo nobene črke. Ni doma v farovžih in škofovskih pa-
lačah. Navzočnost Boga je nenehna v vsem, kar gradi življenje. Da v
vsem tistem je Bog. Toda tisto ni Bog. Boga gledati in občutiti se da
samo v molitvi. In ta spogled z Bogom je milost odpuščanja, miru in
večnosti.
— In kdor je ta kruh, živi večno.
— Odkar živimo in umiramo, se bijemo za podobo smrti. Eni jo
hočejo kot konec odgovornosti, drugi kot njen začetek. Boj je neusmi-
ljen, trd in neploden. Zakaj? Ker je tudi to nič drugega kot socialni boj.
Junaki življenja, ki jih je sebičnost dvignila nad nas, nimajo nobene
volje odgovarjati za grozo in strah, ki so nam ju prizadejali. Raje se
rešujejo z zunanjo podobo smrti, ki daje vtis posrečenega bega pred od-
govornostjo. Smrt je za te nekakšen kot, iz katerega se jih ne bo dalo
več zbezati. V tem kotu se bodo sesuli v skelet, pomežiknili tistim tiso-
čim ali milijonom, ki čakajo vsaj na simbolično zadoščenje.
— Videz smrti res, žal, obeta samo neprebudljiv sen, konec napo-
rov, mir materije. Toda to je le videz. Videz, ki ustreza slabiču, sebič-
nežu. Miru materije ni! Ga ne more biti, ker je v vsakem, najbolj
mrtvem kamnu snujoči duh.
— Drugi, tisti, ki žele, da se s smrtjo začne odgovornost, hočejo
največkrat samo zamenjavo vlog: v smrti doseči, česar niso v življenju.
In samo vloga zatiravca jih spelje v vero, k Bogu. Zal, jih religije k tem
revolucionarnim nagibom celo spodbujajo in s tem rušijo podobo smrti,
ki je resnična, večna, samo kot Bog odpuščanja, Bog miru.
— In ta Bog bo prišel sodit žive in mrtve!
— To je Jezus Kristus!
— In ta Jezus Kristus nima nobenih kartotek z grehi, ki so jih iz-
vohunili zanj kaj vem kdo. Iz nobenih svetih knjig ne bo bral levit!
Nič ne bo zasliševal! Nič ne bo prijemal otrok za ušesa kakor Ijudsko-
šolski učitelji: iz mladeničev ne bo iztresal sramu zaradi onanij kakor
tudi ne iz senilnih starcev zlobe. To je neumnost, omejenost, ozkost; to
je političnost!
— Videli smo, kako sodi Bog. Sodi nam živim še. Ko se stikamo z
njim, je kazen in obenem milost, kakor hočete, razrušenje vsega, kar se
imenuje življenje. Tisti hip hočemo biti samo še čisti. In ko še enkrat
preletimo stvari, ki jih zapuščamo, občutimo vse to samo še kot tre-
815
nutke. Da, iz stika z večnostjo spoznavamo, da so bile stvari okoli nas,
misli in besede naše, prevara, fata morgana, nič drugega. V njih smo
samo dozorevali v sad večnosti.
— To je sodba!
— No, ali ima kaj skupnega s človeškimi pravdoreki. Mišmi, da nič.
— Ne le da bo prišel. On že prihaja sodit živim in mrtvim.
Kaplan je segel v notranji žep suknjiča. Od dolgega govorjenja je
bil ves gluh še. Spodnja čeljust mu je trepetala in se mu povešala od
neke čudne obtežitve.
— Molil bomo! je poprijel z usti topo bolečino, ki mu jih je širila.
Med prsti so se mu zalesketale jagode rožnega venca.
Ljudi je posilil nemir. Oglasili so se kašlji, nosovi in presušene ob-
leke. Ljudje ob peči so pokleknili in se naslanjali s komolci na klop.
Tudi izza mize so se izrinile k peči vse tri hčere in oba brata.
Upraviteljica je s trdimi gibi glave nakazovala, da tudi ona išče s
koleni tal.
' Sornik, ki je spet odprl vrata kamre, je pokleknil ob stolu. Poškilil
je na Peterlinko zraven sebe in se začel povešati med svoja ramena.
Zadnji je šel s koleni na tla kaplan.
Potem so ugasnili luč.
Topla, gosta tema je zavalovala okoh glav. Prostor se je zožil. Strop
in stene so se pomaknile bliže. Iz kamre je zadišalo po vosku in sladkob-
nemu razpadanju možgan. Medeninasta svetloba sveč pa je štrlela iz
kamre kot kamniti blok.
Kaplan je pretresljivo zapel:
— Pridite na pomoč svetniki božji!
Pridite naproti, angeli Gospodovi!
Sprejmite njegovo dušo! Nesite jo
pod obličje Najvišjega!
Ljudje so tiho in toplo dihali. Sem pa tja je zdrknil kakemu moške-
mu v hlače grčav glas.
Kaplan se je zadri: — Gospod, usmili se!
Ljudje so jeknili nazaj.
— Kristus, usmili se! je spet trdo ogovoril ljudi.
. . . usmili se! so grebli moški basi.
— Mo-limo! je zaplaval z lepim glasom kaplan. Tebi, Gospod, pri-
poročamo, se je dvigal že v sopranu, dušo Tvojega služabnika.
— Da bo živela v tebi, so povzeli nizki, ljudski glasovi, ko je odmrlo
v svetu.
Kaplan je za pol tona vodil: — In kar je slabosti v človekovem živ-
ljenju zagrešila, izbriši ti z odpuščanjem svoje milosrčne dobrotljivosti.
— Po Kristusu, Gospodu našem! je zapel.
— Amen!
Noge na podu so se razživele. Ljudje so spet zakašljali predse. Dve
ženski sta se usekovali. Ena za drugo sta porivali frieč glas iz nosnic kot
iz špranje.
816
POGAČNIK MARJAN (Jugoslavija) — V zatišju, 1967 (barvna jedkanica)
LUGINBÜHL BERNARD (Švica) — Poskusni odtis — načrt za novi
»Silver-Giiost«, 1966 (barvna litograf.)
JOHNS JASPER (ZDA) — Krilo. 1966 (barv. litograjija)
OPREŠNIK ANKICA (Jugoslavija) — Bilke se igraju kraljestva, 1967
(barv. lino- in lesorez)
Kaplan je začel valiti besede zdrave Marije navkreber, na polovici,
pri »tvojem Jezus« pa se je za trenutek oddahnil. Potem pa, ko da mu je
odleglo, v eni besedi in v enem dihu zakričal: — Kisigadevicaodsvetega-
duhaspočela.
V ostanek zdrave Marije so se prve zapregle ženske, moške je bilo
slišati samo na koncu, pri »svetegaduhaspočela«.
Kaplan je natakal svoj čisti, srebrni glas v ušesa ljudi in jih počasi
uspaval. Viseč predse, ljudje niso več pazili, kdaj bo kaplan odmolil, z
vdihi in izdihi zraka so imeli odmerjen svoj vpad v molitev. Po treh iz-
dihih so se usta kar sama sprožila in pojoč odmolila v enem izdihu in
vdihu — kisigadevicavobiskovanjuelizabetenosila.
Sornik je kinknil. Ves je bil že trd od monotonega »obiskovanjaeli-
zabete«.
— Kdaj šele, je pomislil in napol poslušal kaplanovo lahkotno za-
ganjanje, kdaj šele ga bo rodila, pa v templju darovala, pa v templju
našla.
Postrmel je od strani na Peterlinovo. Sopla je kakor vstajajoča ka-
mela. Spodnja ustnica ji je zijala daleč naprej. Vrat se ji je grbančil v
gube, ki so se tanjšale in debelile kot prebavljajoče črevesje.
Ko je zapela »kisigadevicavtempljudarovala«, ji je jezik zamigal kot
plamenček pri vžigalniku. Ves rdeč, moker, in trd ji je drhtel sredi ust.
Sornik je odpel samo »la«.
Kot sunek ga je začela vznemirjati neka misel. Molitve se je udele-
ževal samo še z nerazločnim mrmranjem. In ker je dvakrat sam vpadel
v kaplanovo srebrno enoličje, je zagorel od tako silnega sramu, da je ra-
je samo tiho pregibal ustnice.
Začel se je bil spominjati prepira z upraviteljico, njenega shlipanega
glasu in obraza.
»Ne, ne! je odganjal misel, ki ga je razdirala, »ne, ni mogoče!«
»Zakaj ne?« se je slišal samega sebe.
»Ne, vsi vedo, da nisem to!« je odrinil sumničavost.
Tema mu je skalila pogled.
»Kaj pa: nič se ne ve, kje se bo še to slišalo?«
Sornik je odprl oči in stekleno zastrmel.
»In, mu je spet pošepnila misel, »mi vsi imamo radi tovariša . . .
Koga je gledal pri tem kaplanu?«
»Mene!« si je skrušeno priznal.
»Zakaj ?«
»Ne vem.«
»Saj, če bi vedel zakaj, potem bi tisto res bil.«
»Res je, res!« je hitel Sornik. Prekleknil se je nekajkrat ob stolu in
se z glasnim mrmranjem zagledal v upraviteljico. Ženska je takoj začu-
tila njegov grozeč pogled. Poblisnila je z očah na Sornika in izmolila
glasno »kijezanastežkikriž nesel«.
Sornik je zaril usta v sklenjene roke in še sam odjamral pojoče
»nesel«.
5  Problemi
817
Previdno je zdrsel s pogledom po prstih rok na zaslon stola in od
tam spet na upraviteljico. Ta je nakajkrat z očali oddrobila po njem, po-
tem pa izšobila usta in se vsesala v palec.
Sornik je na ves glas odmalil: — Ki je za nas od mrtvih vrstal!
Slišal je, kako je upraviteljica rekla samo »vstal«.
Dihala je v palec, kakor da se skriva za njim.
Sornik se je narahlo dotaknil s pogledom tudi nepremičnega kapla-
na. Ves je bil v kvadru svetlobe, ki je molel iz kamre. Oči so se mu budno
svetile. Neutrudni glas pa se mu je sukljal kakor živ dim.
»Čakaj, čakaj,« se ga je tiho loteval Sornik, »ti lisjak farški, ti!«
Kaplan je neprisiljeno zapel: — Ki je v nebesa šel!
Ljudje so odpeli »nebesa« in »eu«.
Kaplanu se je bleščalo čelo kot marmor. Glas pa mu je blodil, blodil
kot skozi večnost; lepo, natančno, vsak e in vsak o je bilo slišati.
»Tak zato, ker sem bil ... bil ... bil. Sornik se je zgubil z glasom
in mislijo v zdravi Mariji, milosti polni.
— Ki je tebe, devica, v nebesa »zev«, so zapeli spet vsi, polni neke-
ga tujega glasu.
»A, a,« se je opotekal Sornik za kaplanovimi besedami. »Zato imaš ti
rad tovariša . . .«
Moral je na ves glas odpeti »svetegaduhaposlal«.
Kaplan je spet ostal sam s svojim glasom. Pregibal ga je kakor polo
papirja, dolgo in nadvse natančno. Sornik je nekaj trenutkov poslušal ta
šum — da, ko da bi skozi led bodla svetloba zvezd.
»Ne, farček moj!« je vroče zadihal. »Biti v partizanih še ne pomeni
tistih . . .«
Ljudje so spet nerazločno odmolili in se porazgubili v nekih dalja-
vah. Nikogar več ni bilo slišati zbliža. Praskali so s svojim pospanim gla-
som kot suho vejevje.
Po prostoru se je usula luč. In po podu so zakobacale noge. Vsi so
se prijemali za križ in zehali. Nekaj žensk je opletalo z rokami, ko da
jih zebe. Sivi obrazi — ko da so prescani — so bili še dalje v skrivnostih
monotonih molitvenih besed. Počasi se jim je spet vračal ta svet v gla-
sove in v oči.
Sornika je bilo kar nekam sram, ko je vstajal. Peterlinka zraven
njega se je glasno pretegnila in v treh, štirih lučajih zazehala. V Sornika
je buhnil strašen smrad.
— Si se namolil? je odzehala svoj usmrajeni glas.
Sornik se ji je odmaknil in začel otepati prašna kolena.
— Oh, oh! se je ograjevala Anica s kratkimi sunki od Petcrlinke in
brlizgajoče kihnila.
— Bog te živi! je rekla Peterlinka.
— Jo, teta! je komaj slišno odvrnila Anica z mokrim glasom in se
zarinila vsa tresoča v robec, ko da si ruje nos.
— Zdaj pa tako! je zavpil Jarčev Miha. Noge so na mah potihnile.
Pol sem, pol tja, je kazal proti kuhinji, če se jé, se jé za mizo.
818
Ljudje so spet zatapali sem in tja. Oglasili so se kašlji. Nekaj nosov
je presunljivo zatulilo. In začelo se je govoriti drug čez drugega. Zaje-
čala so tudi vrata. Nekaj žensk je pohitelo ven.
Po nogah je bušnil mrzel zrak.
Rezka in Katica sta začeli pregrinjati mizo. Kaplan se je glasno ne-
česa branil, a se je nazadnje le vdal. Oba z upraviteljico sta odšla za
Jarčevko.
Moški so se postavili ob peči in govorili o semenu, o oranju in snegu.
Modrikaste niti dima so nihale mimo glav. Včasih jih je kdo natrgal z
roko, da bi bolje videl soseda.
Zadišalo je tudi že po brinjevcu. Mesu. Kruhu.
Ženske so prinašale na mizo krožnike, nalivale v kozarce vino, raz-
postavljale vilice.
— Nuj te, nu! je vabil Miha in sam trgal kos suhe svinetine.
Moški so pogoltnili sline, nastavili na usta čike ter obrusili
dim. Nihče ni hotel biti prvi. Drug drugega so odvračali od mize z rav-
nodušnostjo na obrazu in v besedah ter nadaljevali pogovor o oranju,
semenu, pozni pomladi. Vsi so hoteli poslušati. Vsi so se hoteli smehljati.
K obloženi mizi pa so se primikali v gruči.
Miha, ki je obiral dolgo kost, je pozorno poslušal pogovor in cuzal
bele niti mesa.
Bilo je veselje opazovati, kako se primikajo k mizi. Tisti iz srede
gruče so se iz časa v čas izbili na prosto, kakor da odhajajo nastran.
Gledali so okoli sebe in podse, ko da si vtiskajo v spomin mesto, kjer so
stali. Ko pa so se vrnili z dvorišča, ni nihče več silil nazaj v sredino gne-
če. Skomizali so z rameni, češ pa smo ob mesto, in se nevede, nehote ri-
tensko bližali mizi.
In tako je Miha najbližjega pocuknil za komolec in mu z vabeče pre-
tečim pogledom odkazal kozarček brinovca, kos mesa, kruha. Le-ta se je
komaj vdal. Ko ne bi še njegov sosed privolil, da spijeta skupaj kozar-
ček, bi se najbrž že kako odmuznil stran.
In ta dva sta potem sedla k Mihi in pomagala zvabljati za mizo še
druge. Šlo je zdaj mnogo lažje. Vsak je rad prisedel že po prvih besedah.
Samo da ni bil prvi.
Ura je bila že štiri zjutraj. V hiši so ostali samo moški, ženske so
bile odšle v kuhinjo h kaplanu in vdovi.
Glasno premetavanje grižljajev in cmokanje pijače je šlo od ust do
ust. Mastni obrazi so se svetlikali kakor novi čevlji. Besede pa so se pre-
bujale počasi. Padale so druga čez drugo kakor karte (aduti). Zdaj je iz-
letel iz koga kak »oha«, zdaj kak »prmej« no«, čezenj pa »potana« ali kak
»glej, glej«, če je iz kuhinje pridonel ženski smeh. In bridki brinovec, po-
mešan s sončno čisto šmarnico je nazadnje zmehčal tudi moško togost.
Najprej so se rezpustili pogledi, kakor da so se odlulali. Poj je pa beseda
dala besedo o vsem. In stekli so spomini in prepiri. Za okni se je že pri-
pogibal dan, ko sta beseda in pijača še zmerom tekli. Tekli že po obleki
in po mizi.
5«
819
Moški so se že začeli ogovarjati iz nekih daljav. In ker drug drugega
niso več razumeli, so začeli vpiti. Nekaj pa se jih je bilo že popolnoma
zgubilo. Bili so že tako daleč s sabo, da bi jih težko še kdo slišal ali da
bi slišali oni koga. Šepetali so sami zase. In vse na njihovem obrazu je
bilo podobno njihovi obleki, ohlapno štrleči na vse strani. Pogled jim je
bingljal izpod čela kakor trak pri gatah, usta pa so se pozibavala na
koncu njihovih zmedenih besed in so jih morali naprej in naprej pritr-
jevati nazaj s prsti.
Potem so začeli tiho in vsak zase odhajati v jutro. Zgubljeni, sivi in
zabuhli v obraz. Z zmeraj isto besedo pod nosom so opletali na desno,
na levo, nazaj in naprej. Napihovali so tisto besedo zdaj z debelim, zdaj
s tenkim glasom, ko da ščipljejo v zadnjico dan.
Ura je bila že davno sedem, ko se je Sornik spravljal čez prag. Ju-
tranja svetloba mu je tako privila pogled, da ga je zaneslo nazaj v vežo,
prav do stene. Naslonil se je in se kot plamen drgnil na vse strani. Ni in
ni mogel več shoditi. Kimal je proti dnevu zunaj in lezel v počep. Glava,
težka in motna, je molela daleč naprej kakor s križa. Z zadnjimi močmi
se je odrinil od stene in obvisel na veznih durih, ki so opletala kot plat-
nica velike knjige.
— Ven! je zahropel.
Vrata v tečajih so predirljivo cvilila.
— Veeen! je pel in se kobacal čez prag. Ko je bil zunaj, je spustil
vrata in zaplesal kakor v vetru cunja. S težavo je obstal na nogah. Ves
je bil mehak in tudi pod njim vse mehko. Vleklo ga je naprej in nazaj.
Ko je bil nekajkrat vdihnil glasno mrzlo sivino, dišečo po snegu in prsti,
tnu je odleglo v pogledu, kjer se je motala temno topla slabost in ga
nagibala v pošev. Opletajoč je shodil na stezo in se začel ogovarjati s
tremi, štirimi besedami. Shodil je drobno in naglo, kakor da prestavlja
kaj težkega. Cesto se je ustavljal in se na dolgo odpočival ter pošiljal
svoj majavi pogled nazaj pred vrata. Po eni izmed tako drobnih in naglih
hoj, ko je zataval s pogledom nazaj, ja zagledal upraviteljico. Pravzaprav
jo je prej slišal, kot videl. Citrala je z dobrim sopranom proti njemu,
šepajoč na desno. Usta so ji prekipevala od aleluje. Živahna lica so ji
drhtela. Visoke »leji« in »luji« so se ji kamenčkali po ustih kot steklem
bonboni.
Sornik se ji je začel režati. Tudi njemu samemu je šlo na petje.
Upraviteljica je poblisnila po njem. Videl je, kako jo je spreletela
neka trda beseda in ji ožela ustnice ter brado. S temnim in jeznim diha-
njem se mu je bližala.
Glej, glej, jo je meril Sornik.
— Dobro jutro! jo je ogovoril. Upraviteljica je ušla s poti na rob
njive.
— Dobra! je rekla in se ustavila, izšepetala »jutro« in se zastrmela
prek zasneženih njiv.
— Kako kaj, draga in prečastita moja gospa? Je težko s toliko pi-
jače v telesu, kaj? je privzdignil Sornik glas in oči. Dihanje se mu je
razlezalo v kašljajoč smeh.
820
— Nesramnost! je bruhnila upraviteljica in začela podrhtevati z ra-
meni.
— To srečanje pa ni naročeno, a? je negotovo zakoračil proti nji.
Njen profil je izžareval testnato bledico in mehkobo. Vrat ji je visel čez
tesno zapet ovratnik kot izstradan otroški trebušček.
— Kaj pravite? Sornik jo je poskušal gledati v oči.
— Pojdite in pustite me! se je odvrnila od njega. Pijani ste! je rekla
studij ivo.
— Ohó! je zinil. Prisluhnil je toplemu povrevanju v svojem telesu,
ki se mu je začelo seliti v glavo in ga začelo oblivati z nekakšnim pivov-
skim šumom.
— Vi, vi ste pa majavi samo v srcu, ji je oponesel. Tik, tik, tik na
njivo! je tleskal s prsti.
— Nesramnost! se je spet glasno užalila in se še bolj obrnila stran
od njega.
Poznam to, se je namrdnil Sornik. Ce mladega smrkavca odžene žen-
ska s to besedo, posebno s takim glasom, ga res potre.
Upraviteljica se je ogradila od Sornika z glasom in gibom, češ po-
glejte, kako me ta polja, ta sneg, razumejo. Oh, oh, je dihala, ko da bi
hotela reči, jaz shajam lahko brez moških. Vse to je z mojimi prsci . . .
ta polja, ta sneg.
Sornik se je nekaj trenutkov počutil neskončno samega. Gledal je te
upraviteljičine zaveznike »ta polja«, to nebo. In ker so zmeraj bolj lezla
v to žensko, je ostajal še bolj sam.
— Veste kaj, gospodična! je spakljivo spregovoril. Upraviteljica je
spet začutila, kako se mu obraz lomi v smeh.
— šel bom in vas pustil na miru, če mi poveste, zakaj vi in gospod
fajmošter ljubita novo Jugoslavijo?
Upraviteljica je pobledela in se brez besede odnesla mimo njega
kakor kup posušenega perila.
— Kam bežite? je zavpil za njo.
Ustavila se je in ga čakala s stisnjeno črto ust.
— Kaj hočete od nas, poštenih ljudi? se ji je tresel od ogorčenja
glas. Zakaj ste mi sinoči naprtili tisti okrajni komite? Jaz, gospod, Sor-
nik, sem poštena katoličanka, da, bila sem tudi prečastita sestra, učim
vam otroke in zaradi mene se še ni nihče hodil zagovarjat v Trebnje. In
prosim, je prešla z glasom v drhtljivo lego in vagala z nogo, kakor da po-
ganja harmonij, prosim, da se me pusti na miru! Kaj pijem in jem, je
moja stvar. Mižikala je vanj kakor kača iz precepa.
— Torej se hodijo zaradi mene zagovarjat? jo je ogovoril od pasu
navzgor.
— Vsak zase ve! je strupeno zamigala. Pogleda ni zmaknila.
— Kaže, kaže, jo je lovil s pogledom, da veste še za nekoga, in vse
tako diši, da merite name.
—■ Bodite pametni, no! se mu je odmikala in mu trgala svojo roko,
po kateri je Sornik bliskovito segel in jo trdno držal.
— Spustite! je hitela v jok in smeh.
821
— Kdo v vasi ovaja? Hitro! Ste slišali?
Potresel ji je roko, da se je zapačila v jok.
Sornik se je nagnil k nji. Zajel jo je z rokami in jo povlekel nase.
— Čakajte no! je težko dihala in odnašala stran obraz. Boli me! Joj,
noga, noga, noga!
Sornik se je dotikal s trdim in vročim. Sopel je v njeno lice, polno
luknjičavih, črnikastih por.
Upraviteljica je poskušala odmakniti trebuh od trdega, tiščočega vi-
jaka, a jo je Sornik ujel za mehko in ugrezi j ivo zadnjico in se še bolj
obtežil z njo.
— Poslušajte, no, je bolj pljuvala, kot govorila, ženo imate, otroke.
Pet! Kaj bodo rekli?
— Saj jim ne povem takih reči! ji je podihaval v uho.
— Marija sveta, mene boli!
— Kje?
— Povsod! Prsa je imela speštane kot jagode grozdja.
— Bi šli z mano spat? jo je vprašal tiho, prezebajoče.
— Ne! je zahropla.
— Zakaj ne? se je nagnil k očalom.
— Za — to! je odjeknila.
Sornik je nekaj trenutkov počival nad njenim luknjičavim obrazom.
Potem pa se je zazdel sam sebi smešen. Ves se je spet zlomil v smeh. Ti-
ho in resno ji je zašepetal: — Oh, zakaj, zakaj?
— Zdaj pa dovolj! je hitro zapirala usta za vsako besedo. Začela se
mu je puliti. Posrečilo se ji je izvleči roko v višino njegovih ramen.
■— Boste spustili ali ne?
— če vas imam pa rad? je rekel zlagano sladko in spustil njeno
zadnjico.
Upraviteljica je zamigala z njo, kot zamiga z repom odteščena kokoš.
— Dajte no! je zavpita in se mu iztrgala tudi z života. Sram naj vas
bo!
Pogledala ga je pod noge in odšla. Toda s kancem pogleda je budno
pogledovala v stran, od katere bi se ji spet lahko približal. Z rokami pa
je še kar naprej otresala s sebe njegov prijem.
Sla sta molče drug za drugim.
Sornik se je ni upal dohiteti, ker ga je resnično postajalo sram, zdaj
ko jo je gledal v otresajoča se ramena, zapestja in komolce. Pijanost
navzven ga je minevala, ni ga pa navznoter: kakor svinčena tema se mu
je razobešala po miših in ga gnala kakor ovco.
— Gospodična! jo je poklical in postal. Upraviteljica je miela z no-
gami sneg in se ni dala premotiti. Sornik je skomiznil z usti, rameni ter
hitreje stopil za njo. Nekaj trenutkov je poslušal njeno hojo, potem pa
jo je spet poklical.
— Rekla sem vam, gospod Sornik, se je nenadoma obrnila in gledala
mimo njega kot spomenik, rekla in prosila sem vas, da me pustite na
miru. Pet otrok imete, ženo, dom, pa se zapikujete v ljudi, ki vas nc
samo ne marajo, ampak vas tudi težko vidijo!
822
— Kaj sem vam pa storil? se je pobesil v žalost. Veke so mu drhtele
kakor mušja krila.
— Le kaj, mati božja! бе sprašujete? je govorila jasno in precizno
kot v razredu in z vsako besedo stopnjevala ogorčenje. Ali to, da me pre-
tipavate sredi poti, da me stiskate, lomite in vlečete nase, ali to ni nič?
Pojdite domov in se odevajte s svojo ženo! Zato jo ja imate! Jaz, če bi si
želela kaj takega, si zagotovo ne bi z vami. Imam svoja leta, hočem reči,
da takega obnašanja ne trpim! In zdaj, prosim, pojdite vi naprej, ali pa
grem jaz nazaj!
— Ampak jaz vas imam rad?
— Rad, rad! se je prazno, poskakujoče odsmejala. Pa boste o tem
kaj vprašali tudi mene?
— Saj vas sprašujem! je poletel Sornik.
— Ne! so se ji potegnila usta do ušes. Ne, in še enkrat ne!
— Ampak jaz vam ne bom dal prej miru, dokler ne boste imeli te-
leta z mano!
— Kaj ? je vščipnila z glasom.
— Ja.
— Ali ne vidite, da sva že v vasi, je pokazala z roko na hiše. Samo
dotaknite se me! Takoj bodo ljudje tu. Ali ste pozabili, od kod prihajate?
— Od mrliča! se mu je pocedila bela vlaga iz ust.
— In vi bi šli od mrliča ... v posteljo? je zabegala upraviteljica s
pogledom.
— Ja, naravnost v posteljo k ženski! jo je gledal v čelo. Ali sem jaz
umrl?
— Sramota! se ji je rušil v nosu glas. Ali se vas nobena beseda ni
prijela sinoči?
— Razen vina, kot vidite . . . Pristopil je k nji. In vas? je zašepetal.
Upraviteljico je nagnilo v vznak. Prestopila je visok rob steze in sto-
pila na njivo.
— Brezobzirnež! se je trgala s pogledom od njega in se mu umikala.
Zdaj verjamem, kar slišim o vas!
Obrnila mu je hrbet.
— Kaj slišite? je zavpil.
— Kaj, oh! Ali naj si zamašim ušesa, kadar govore o vas? Saj tudi
sami poveste, kdo ste!
— In kdo sem? Sel je s sovražnim pogledom za njo. Kdo? je zavpil.
Upraviteljica je skušala uteči, toda Sornik je bil z nekaj hitrimi ko-
raki spet ob njej. Hodila sta hitro. Molče. Samo sovražno dihanje se je
trgalo mimo ušes.
Hodila sta po Ajdičevem sadovnjaku.
— Kdo sem? jo je ostro spraševal od strani. Upraviteljičin nos se je
povešal v dražeč nasmeh.
— Kdo? je mesaril s pogledom njen profil.
Upraviteljica je nekomu kliknila in pomahala z roko.
Sornik je v trenutku zastal. Noge so se mu obtežile z gosto ustruje-
823
nostjo. Zapadal je valovom hladu in vročici. Hodil oziroma neslo ga je
kakor po leni reki.
Upraviteljica pa je malo niže že pojasnjevala Ajdički, da sta zašla s
poti zaradi blata, luž in pokazovala s prsti na svoje čevlje.
Ajdička je z enim očesom gledala tudi na započasnelega Sornika.
— Je minilo za nocoj? je vprašala in ju gledala, kakor da ne more
verjeti svojim očem.
— Je! je rekel zaspano Sornik.
Ajdička je budno prisluhnila.
— Gospod Andrej! se je poskušala zaplesti v smeh upraviteljica, je
malo preveč v kozarec pogledal.
Ajdička je veselo oddrobila z vekami.
— Vidim! je rekla ugibajoče, a je že vse uganila.
Sornik se je delal še bolj zaspanega. Odkrhnil je suho jablanovo
vejico in izbuljil oči.
— Jo, je razlamljal vejico, za uro, dve bo treba leči.
Upraviteljica se je spet hitro ogradila od njega s posmihanjem in
kimanjem.
— Na svidenje! je rekel tiho in medtem, ko se je sklanjal pred ve-
jami, odhajal.
ženski sta se spogledali in odmajali z glavami, češ saj jih poznamo.
Samo tisto jim gre po glavi in nič drugega. In taki so vsi. Ni ga moškega,
ki bi z žensko ravnal kot s sabo! Ni ga, moškega, ki bi se hotel ob ženski
pametno obnašati! Vsak hoče tudi tisto. In če mu daš, ga zgubiš, in če
mu ne daš, ga zgubiš. Čudni so ti nežni, krhki moški, kadar narastejo!
Kar zbojiš se zase, tako mogočno te ogroze. Toda kaj kmalu so cunjice.
Vse jih boli.
Upraviteljica je v nekaj besedah zaupala Ajdički, kaj vse je doživela
na poti sem. Seveda je zamolčala, da jo je stiskal in dvigal zadnjico. Aj-
dička jo je gledala naravnost v trebuh in ji pritrjevala.
Ko se je upraviteljica nagovorila, ko je opisala in dokazala vse svoje
korake do sem kot neoporečne in čiste, ko je tudi od Ajdičke dobila za-
gotovilo, da ne dvomi o njeni časti in da verjame vse, kar ji je napove-
dala tako gostobesedno, je tudi sama odšla — a za spoznanje hitreje od
Sornika. Ni se pripogibala pred vejami, ki so ji sem pa tja zaštrlele na-
sproti, ampak si jih je previdno dvignila, kakor da jih razdružuje.
Bila je močno zaspana. Svinec v rokah in nogah jo je na smrt utru-
jal. Vse misli so se ji spreminjale v posteljo, v blazino in v rjuho. Že je
plavala po mehkobi zimnice. Toda z drsajočimi koraki je še zmeraj zade-
vala ob krtine in sneg. Potresala se je kakor voz in šklepetala z zobmi.
Izpod čela ji je spet zasijal pogled. Gledala je skozi solze v tla, ki so
se grbila, ko da so živa.
Spet se jo je lotevala pijača. Phalo se ji je iz želodca in usta so ji
bila polna brinjevega vonja. Odprla jih je in jih zračila.
— Oh, je srdito in tiho lomila usta, kako bridek je ta svet!
— Bri — dek! je prestopila lužo.
— Oh, oh! je klicala solze.
824
Kakor v pest so se ji stisnile veke in iz njih je vroče zakapljalalo.
Hitela je po cesti kakor v šolo. Majhna, šepava, od vseh zapuščena.
Öd vsega danes in verjetno vse to leto se bo spominjala samo Sornika.
To je bil tretji moški v njenem življenju, ki jo je stiskal. Zares stiskal.
— Oh, kako bridek, bridek je ta svet! je ponavljala z vročimi usti.
Sivina neba se je redčila. Od vsepovsod je vstajala ščemeča belina,
še malo, je gledala, pa se bodo od drevja ločile prve pomladanske sence.
Bila je vsa v solzah, v tistih, ki si jih je priklicala, in v tistih, ki ji je
prebudila pomladanska svetloba.
Nikoli, nikoli še ni bila tako srečna v življenju!
825
Pizza
Mate Dolenc
Vedno sem oboževal italijanske pizze, odkar pa sem v tem kraju,
sem postal popolnoma obseden od njih. Madonna di Campiglio, tisoč
petsto petdeset metrov nad morjem, svetovljansko letovišče v gorovju
Dolomiti di Brenta. Motel Italo, soba triintrideset; avto N JR 536, uma-
zan, dolgočasen Volkswagen, neverjetno spretno parkiran na meter in
pol široki polici pod restavracijo — moje delo. Moja zdolgočasena oseba
v restavraciji ob pivu in konjaku, sam, drugi gostje gledajo v prizidku
televizijo. Pogled na uro mi pove, da je enajst, noč, in skozi veliko okno
gledam zvezde. Pred dobro uro sem pojedel zadnjo pizzo, pizzo margue-
rito, ki jo največkrat jem. Zdaj sem spet lačen, ampak ključe ima ONA,
torej bi moral v mesto peš, in to bi mi vzelo deset minut. Hoditi deset
minut ali ne? Da se bom laže odločil, moram popiti še eno pivo in še en
konjak. Ko mi prinesejo, se odprejo vrata v stekleni steni in ONA vstopi.
Koraka proti mizi z vprašanji na obrazu, da z vprašanji, kadar ne mol-
čiva, ona sprašuje. Sprašuje, me ogleduje, sprašuje, poizveduje, zapleta,
filozofira in spet sprašuje, jaz pa jem pizze; mnogo, oj, mnogo pizz. Tudi
pipo kadim, mnogo, oj mnogo pip pokadim, medtem ko ona sprašuje.
Pijem konjak, mnogo, oj mnogo konjaka popijem, medtem ko ona spra-
šuje.
Potem pa molčiva. Molčiva in molči\a in molčiva. Sediva, hodiva,
jeva, pijeva, spiva, molčiva. Takrat pojem malo manj pizz. Toda brž ko
ona spet začne, se ponovi doba pizz. V vseh restavracijah v tem mestu
me že poznajo. V Taverni vedno jem marguerito, ko me zagledajo, jo kar
prinesejo, ne da bi spraševali. Tam ne pijem konjaka, ampak rdeče ita-
lijansko vino, bratje špagetarji, za vino vam čestitam. Všeč mi je tudi
nočni lokal Champagne à go — go, tam pa jem napolitano. Riviero jem
v restavraciji hotela Italia. V hotelu Bona Pace imajo dobro pizzo san
remo. Povsod pa imajo dobro rdeče vino in pa veccio romagno. Postal
sem pravi gurman v zadnjih dveh tednih. Kadar je ONA zraven, imam
najraje polna usta in najbrž se redim. Hlače težko zapnem in vrat se mi
je tudi odebelil, da niti ne skušam več zapenjati ovratnikov srajc. Toda
dokler je tu pizza marguerita in njene tovarišice in ONA, toliko časa mi
je malo mar za telesni videz.
826
Zdaj koraka proti meni in obstane pred mizo.
»Ali greš z mano v mesto?« vpraša v bavarski angleščini.
Odkimam.
Obrne se in odide.
Prav, le naj gre. Jaz sem miren in potrpežljiv človek, ampak svoja
načela in življenjski nazor pa imam. Zgoraj v sobi se je zlomila vžigalica,
s katero imam spete naočnike. Ravno sva se pripravljala oditi dol v re-
stavracijo, v najinem standardnem molčečem duhu. Vzel sem škatlico
vžigalic v eno roko in naočnike v drugo in sem rekel; »Greva?« ona je
naredila izmučen obraz in rekla z vijugastim glasom;
»Ali ne bi tega naredil TUKAJ?«
Gledal sem jo in gledal in rekel;
»Zaradi ljudi, kaj?«
»Da, zaradi ljudi«, je rekla.
»Potem ostani tukaj, jaz pa grem dol na konjak in bom tam pred
vsemi ljudmi popravil svoje naočnike«. Odšel sem. Ne skrivam sam pred
sabo upanja, ki sem ga nesel s seboj, da ne bo prišla za menoj. Res je
dolgo ni bilo, ker je najbrž čakala, da popravim naočnike. Potem je
spremenila načrt in me hotela spraviti v mesto, najbrž je hotela plesati.
Neštetoki-at sem ji že rekel, da gre lahko sama, ampak sama ne gre, ker
jo je strah Italijanov. To pot pa je zares šla, ker sem slišal, da je Volk-
swagen odpeljal s police pod restavracijo. Nasmehnil sem se ob misli,
da mi hoče najbrž pokazati, da je tudi ona samostojna. Gotovo bi imela
rada pustolovščino s kom drugim, da bi mi pokazala, kako malo ji je še
mar zame. Jaz sem ji že neštetokrat rekel, naj si poišče družbo. Toda brž
ko sem z njo dobrohoten in ji pokažem popolno pomanjkanje ljubosum-
nosti, pobesni. Takrat je potegnem v najbližjo restavracijo in naročim
pizzo. To je zlata, sijajna, pomirjajoča jed. Popolnoma zaposli čeljusti
in požiralnik, tako da res ne pušča časa za govorjenje.
Popijem, kar imam na mizi in premišljujem, ali naj naročim še, ali
naj grem spat, ali naj grem vendarle v mesto. Ker sem popolnoma bu-
den, se odločim za mesto in grem v samem suknjiču, čeprav je zunaj
mraz in so luže na cesti zaledenele. Grem mimo raznih hotelov in resta-
vracij in za vse vem, kakšne pizze prodajajo. Odločim se za strogi center
in se smehljam ob misli, da bi jo srečal. Ne rečem, da se mi ne smili,
toda tudi do sebe moram pač imeti nekaj obzirnosti. Spotoma si ogle-
dujem avtomobile, ker imajo Italijani dobre avtomobile. Njenega avto-
mobila ni nikjer, ampak res ne morem reči, da ga pogrešam. Grem v
Taverno, ker sem je najbolj navajen in prinesejo mi marguerito, debelo,
rumeno-belo, napeto, gladko, mehko, slastno. Zraven pijem vino in sem
omamljen kot morski prašiček v laboratoriju. Potem grem spet ven in se
sprehajam vzdolž nočnih lokalov. Izberem si Scotch Night Club in vsto-
pim. Vesel in aristokratski nočni klub je to, sicer nimajo pizz, imajo pa
barske stolčke, da lahko sedem na enega in ob dobrem viskiju ogledu-
jem plesavce. Moderni plesi so sijajni in iz vsakega ženskega giba pri
shaken lahko narediš občevalno kretnjo. Graciozne so te ženske. Včasih
sva tudi z Elke takole plesala. Ampak vsake zgodbe je nekoč konec, samo
827
da ženske požrejo človeka, kadar pride konec. Takole zdaj Elke mene
žre, jaz pa žrem pizze. Ženske so oblečene v srebrne in zlate obleke, ki so
letos moderne, moški pa se mi zdijo degenerirani. V Madonni di Cam-
piglio preživljajo zimske počitnice advokati, zdravniki in trgovci iz Mila-
na in bližnjih večjih mest italijanskega severa. Njihovi sinovi in hčere
sestavljajo nočne družbe, ki plešejo v Scotchu in drugih lokalih. Saj prav
dosti jih ni, ker je kraj majhen.
Ko odhajam, gledam vesele družbe, ki se odvažajo s krasnimi ferra-
riji in alfa romei, vesele, lepe deklice v dražljivih oblekah in mladeniči,
ki jim nič ne manjka. Dobim kompleks, da sem revnejši od njih in da
sem plačanec nemške turistke. To zadnje pa ni res, kajti za nama je
celoletna zgodba, ki je imela vrh v resnični, najlepši ljubezni in najinega
Pariza ne bom nikoli pozabil. To je kleč, ki me oklepa; zaradi tega žen-
ske mislijo, da so moški njihova lastnina, kot ima pes gospodarja v res-
nici za svojo lastnino, zato ga čuva in brani.
Prihajam v sobo in me je strah. V sobi ni nobenih pizz; tu se moram
znajti sam, kakor vem in znam. Mislim, da še ni prišla domov, ker sem
pozabil pogledati na avto. Ampak ona je že doma, leži na postelji z na-
vitimi lasmi. Zaradi navitih las že točno šestkrat nisem spal z njo, in to
še v tistih časih, ko sem imel vzrok, da sem z njo spal. Hoče pokazati,
da ji je malo mar moje mnenje. Saj tudi meni ni nič mar. Pozdravim jo
in ona me vpraša, kje sem bil. Rečem, da sem bil v mestu in da sem
jedel pizzo. Ona reče, da se bom spremenil v pizzo. Kadar je duhovita,
sem takoj dober z njo. Potem ležem v drugo polovico zakonske postelje
in odprem knjigo. Pripovedujem ji, kar berem; kako je Zola spal z neko
žensko na pokopališču in kako je dobil Maupassant sifilis. Ona pravi, da
v moji deželi pišejo in tiskajo neumne knjige. Razgovori se o tem, kako
je to knjigo gotovo napisal kak moj rojak, ki so ga zanimale samo ne-
potrebne stvari iz Maupassantovega življenja. Vprašam jo, če ve, kaj je
biografski roman. Nekaj zamrmra. Potem ji povem, da je knjigo na-
pisal Anglež in da je bila prevedena v dvajset jezikov. Ona nikoli nič
ne reče, kadar se v čem nepremišljeno zmoti, še nikoli nisem slišal,
da bi rekla; »Res je,« če se je zmotila. Zato tudi to pot samo ugasne luč
in se naredi neprizadeto. Ampak malo pozneje, ko tudi jaz ugasnem luč,
začutim, da prihaja bliže. Stisnem se na skrajni rob moje polovice, to-
liko, da ne padem s postelje. Njena roka in noga sta že na moji polovici.
Planem pokonci in stečem v kopalnico; »Vroče je, moram popiti kozarec
vode,« rečem. O, da bi imel pri sebi kako pizzo. Vrnem se in ona je še
vedno napol na moji strani. »Ali bova jutri obiskala tvojo prijateljico?«
vprašam.
»Zakaj te to zanima?«
»Pa, kar tako, kaj vem zakaj. Da vem, kaj bova delala.«
»Poslušaj ...« reče in začne govoriti. Zakaj si prišel? Zakaj nočeš
govoriti z mano o naju? Zakaj bežiš od resnice? Zakaj ne pustiš, da bi
vse stvari razčistila?
»Vse sem povedal,« pravim, »utrujen sem. Enostavno je. Rad sem te
imel in sem hotel ostati s teboj prijatelj. Hotel sem, da bi preživela te
828
tedne kot prijatelja, ne kot par. Doma sem imel tri ženske, preden sem
prišel sem in ena od njih mi je zelo pri srcu in me čaka. Preprosto je
in upal sem, da si odrasla ženska. Od tebe sem pričakoval, da si odrasla.
Ne bodi odrasla samo v postelji, kadar leži moški na tebi.«
»Spet se izmikaš,« reče Elke. Prav vedno to reče.
»Ne izmikam se; ampak to je vse, kar ti imam povedati. Ali se izmi-
kam, če rečem, da sem imel tri ženske in da me ena čaka?«
»Nagnusen egoist si,« reče. Vedno to reče.
»Prišel sem zato, ker si me pričakovala in te nisem hotel razočarati.
Prišel sem, da ne bi mislila, da nečastno bežim od tebe. Prišel sem za-
radi tebe. Ali sem egoist?«
»Ti ne boš imel nikoli nobene ženske več kot eno leto,« reče. To je
rekla prvič, zato je zanimivo.
»Najbrž res ne,« odgovorim, »zelo bom premislil, preden se bom
spet spustil s kako žensko v zgodbo.«
Ah, koliko sem govoril! Kadar ni bilo pizze, sem moral govoriti.
Vedno sva zaspala utrujena od govorjenja, od večnega ponavljanja iste
stvari. Počasi sem že vedel, kateri očitek pride na vrsto in bi skoraj od-
govoril, še preden ga je izrekla. Najino bivanje in najino govorjenje je
šlo po določenem redu, dan na dan. želel sem si oditi in nekajkrat sem
že pospravil potno torbo in se hotel postaviti ob cesto z dvignjenim
palcem, kajti iz tega kraja ni šel noben avtobus in noben vlak. Toda ona
bi morala sama v najhujšem razpoloženju voziti nazaj v svojo deželo,
čez številne gorske prelaze in doline, še vedno sem upal, da bova ure-
dila slovo v takem duhu, da bova odšla pomirjena vsak na svojo stran.
Kleč, ki me je oklepala, me je oklepala tudi z moje strani.
»Odpovedal sem se spanju s teboj,« rečem, »nočem, da bi spala brez
ljubezni. Nočem, da bi te karkoli poniževalo.« Ah, moral sem govoriti,
vsako noč iste stvari. Vsako noč so jo te stvari žalile in prizadele, in
vsako noč me je izzvala, da sem jih ponovil. Spet ponovim tisto o spa-
nju, in ona se umakne z moje strani. Razočaranje visi v zraku, ne da bi
jo pogledal, vem, da ima besen obraz, ker ji ne uspe osvojiti niti koščka
mojega ozemlja. Ker ve, da je izgubila mene, hoče imeti vsaj moje telo,
zato leze vsako noč na mojo stran postelje in čaka, čaka. Jaz pa živim v
svetu brez njenega telesa, odganjam ga in bežim pred njim, ker sem iz
osebnosti, ki je njegova lastnica, izčrpal vse, kar je bilo v njej, in me
zato tudi telo ne zanima več.
Jutro se začne, ko začnejo po hodnikih ropotati ljudje v smučarskih
čevljih. Odhajajo na smučišča ali na promenado. Značilni so tisti ljudje,
ki so od nog do glave v smučarskih opremah, a jih ob vsaki uri dneva
vidiš v kavarnah ali na cesti. Ti ljudje hodijo okoli v težkih gojzarjih
in pisanih oblačilih, z velikimi smučarskimi kapami, usnjenimi rokavi-
cami, z namazanimi obrazi, vedno zbujajo vtis, da so vrhunski smučarji,
smučajo pa nikoli. Zjutraj štorkljajo mimo vrat najine sobe in kričijo,
ker so Italijani. Ko odidejo, pridejo sobarice, odpirajo in zapirajo vrata,
šumijo s sesalci za prah, se kličejo, organizirajo delo, potem pa trkajo
na vrata tistih, ki še niso odšli in med tistimi sva midva, ki greva iz
829
hotela vedno zadnja. Nekoč se razjezim, stopim na hodnik in naderem
sobarico v italijanščini, to pa je nepojmljivo za Elke, ki noče nikoli niti
za milimeter izstopiti iz tisočglave množice, ker je vzgojena v okolju, ki
ne dopušča nobene izjeme, nobene ekstravagance, nobene individualne
svobode in nobenega upora. Zato jo moj napad na sobarico razjezi in me
vleče v sobo, pri čemer mi zbije naočnike z obraza, tako da se nesrečna
vžigalica, ki jih drži skupaj, spet prelomi. V takih trenutkih spoznavam,
da sem osebnost, ki jo je težko spraviti s tira, in zdi se mi, da jo to
bolj uničuje kot vse drugo, vključno to, da jo zapuščam. Mirno poberem
naočnike, jo milo pogledam, sedem za mizo in jih začnem popravljati,
ne da bi kaj rekel. Ona pa hodi okoli mize in govori, da nimam odnosa
do ljudi, da hočem vedno izstopati in da naj to počnem, kadar nisem z
njo, kadar pa sem z njo, naj bom tak, kot so lepo vzgojeni nemški mla-
deniči.
»Jaz nisem Nemec, ampak Slovan, in sem zaradi tega zelo srečen.
Jaz ne potrebujem Sexualtonicum für die Männer, da lahko spim z žen-
sko, in tudi voditeljice svojih dejanj ne potrebujem. Jaz sem individuum,
ki vodi sam sebe kot sam misli, da je prav, in sama veš, da imam veliko
prijateljev in prav nobenega sovražnika. Poleg tega znam biti šarmanten
do žensk, sem kavalir in marsikatero lahko dobim in marsikatera bi bila
vesela, če bi me lahko imela.«
»Sometimes you are really disgusting,* reče nato. Mori jo ton mo-
jega glasu, ki se še nikoli, tudi v najhujših trenutkih, ni dvignil nad
normalno pogovorno višino, medtem ko je ona že mnogokrat name za-
kričala, česar jo je bilo potem vedno na skrivaj sram.
»Pojdiva ven, jaz hočem jesti pizzo. Danes bom spet jedel san remo,«
odgovorim na njeno pravkar izrečeno sodbo o mojem značaju. Pravkar
izrečeno, tisočkrat izrečeno, odkar se zaveda, da je zgubila ljubimca, ki
ne potrebuje Sexualtonicum für die Männer, da lahko z njo spi.
»Tvoje pizze! Nikamor ne grem s teboj, če boš spet jedel pizzo!«
zakriči.
»Dobro. Potem se dobiva po kosilu v hotelski restavraciji,« odgovo-
rim in si prižgem cigaro. Naočniki so popravljeni in jaz sem oblečen.
Ona pa ni oblečena in to pomeni, da še dolgo ne bo.
»Ne bova se dobila v restavraciji. Prosim, počakaj me.«
To je že drugače. Kadar reče prosim, se kar stopim od naklonje-
nosti. Vendar pa se ta naklonjenost hitro hladi, kadar jo moram čakati.
»Nikamor ne grem, lasje mi ne stojijo prav.« »Ne morem se odločiti,
kaj naj oblečem. žametno krilo je zmečkano, tega sem hotela obleči,
zdaj pa ne morem ven.« To so načini, s katerimi je hladila mojo naklo-
njenost. Pričakujem, da bo spet povedala kaj takega, ker je dolgo ni
iz kopalnice. Na koncu pride in me sprašuje, če se je črnilo za trepalnice
razmazalo, ko se je popraskala po očesu. Rečem, da nič ne vidim. Ona
stopi čisto blizu, se vzpne na prste ob mojem telesu in mi pomoli obraz.
»Ali je kaj?« vpraša. »Nič ni,« odgovorim in vtaknem cigaro v usta.
Spusti se s prstov, neznansko majhna stoji ob mojem trebuhu, majhna,
a okrogloritna, in kadar mi je prav blizu, se spomnim bogatih zalogajev.
830
ki sem si jih jemal z njenega telesa; toda vem, da sem svojo porcijo do-
bil, in zame ni niti drobtinice več, ki bi mi bila zanimiva. Kadar je taka,
kot zdaj, navadna, slabotna ženska, ki ne skuša prelisičiti moškega, mi
je zanjo iskreno žal, in kadar me pogleda z očmi, ki so očitno žalostne
in nemočne, postanem tudi sam mračen in jo razumem od globine do
površja, ampak navadno ona to stanje podre v naslednjem trenutku z
opombo, da ne gre nikamor z menoj, če bom dal na glavo smučarsko
kapo (ki je čisto navadna smučarska kapa, kakršne nosijo tukaj vsi
moški, ampak ona ima proti njej predsodek še iz svoje dežele, in nič ne
pomaga, če ji na cesti kažem moške s prav enakimi kapami, ona trdi,
da take kape nima nobeden in da s Pinocciom ne bo hodila okrog).
Ker je sama tudi lačna, se sprijazni s tem, da bom jaz jedel pizzo.
Vržem se na pizzo, kot da je ne bi bil še nikoli jedel. Elke izgine iz moje
zavesti, čeprav nekaj govori in tudi jaz ji odgovarjam. Pozneje, ko pizzo
pojem, sem spet sam in na suhem, spet nimam nikogar, h komur bi
zbežal. Zato bolj pogosto dvignem kozarec z vinom k ustom in moram
naročiti še in še, dokler ne čutim prijetne utrujenosti, ki se mi razleze
v noge in me naredi neobčutljivega za moje lastne bolečine. Takrat sem
navadno JAZ pripravljen z njo govoriti, pa ona noče. Vedno je isto; ob-
soja me.
»Samo, kadar si pijan, govoriš,« reče.
»Nisem pijan, Elke. Vino je odlično, takega pri nas nimamo. Ce pa
mi razveže jezik, še ne pomeni, da sem pijan. Vino odpre pokrov, pod
katerim sem zaprt vse te zadnje dni.«
»Zakaj si zaprt? Zakaj drugače ne govoriš, kot kadar piješ?«
»Ne govorim, ker nočem govoriti vedno istih stvari. Ti si ostala na
stopnji pogovora, ki je bila nujna, a sva jo že davno prekoračila. Če bi
govoril, bi hotel govoriti o novem. V novem stanju v katerem sva, bi se
moralo pred nama odpreti novo, razširjeno obzorje. Ti pa si ostala v
svojem ozkem hodniku, prav tako kot tudi v življenju nočeš niti za las
pogledati čez svoje lastne meje. Na drugi strani je tudi svet, Elke.«
Oj, kadar govorim o drugem svetu, takrat me zaničuje!
»Kakšen pa misliš, da je tvoj svet? Ali misliš, da je širši od mojega?«
»Tudi če ni, jaz si ga skušam razširiti. Jaz se spustim v vsako situa-
cijo, ki se mi ponudi, ker hočem spoznati vse. Zato ti tudi nikoli nisem
obljubil zvestobe, ker sem vedel, da se bom spustil v vsako žensko, ki
me bo zanimala in mi bo dostopna. In to velja za vse ženske, ki jih bom
mogoče kdaj imel.«
»Uboga, ki te bo dobila,« reče in se že zasmili sama sebi, ker je prav
ona tista, ki se ji je to zgodilo. Hočem jo tolažiti s tem, da obsojam sam
sebe;
»Da, Elke, z menoj bo še težko. Ne vem, kako bom lahko shajal v
življenju, če bom tak. Vem, da me bo teplo, a sem na to pripravljen.
Mogoče bom umrl kot bedno niče, ki ga bodo vsi zapustili, mogoče me
bodo ženske spregledale, in ne bom nobene več dobil. Ali boš kdaj po-
mislila name, takole čez deset let?«
831
lai, je Elke inteligentna in me spregleda. In spet zaslišim tisti sta-
vek; »Sometimes you are really disgusting.« V bližini je juke-box, in
skušam si zamišljati, kako bi se slišala popevka, ki bi jo peli Beattles
in bi imela naslov »Sometimes you are really disgusting«. Najbrž bi dali
v ozadje violine ali čelo, pel pa bi jo eden naprej, drugi pa refren. Vmes
bi vskočil ženski glas, ki bi povedal naslovni stavek, potem pa bi spet
zapeli mladeniči in besedilo bi bilo približno tako; »Oh, kako sem ža-
losten, najbrž sem res disgusting, dajte mi pizzo, da zbežim od te ne-
srečne ljubezni.«
Potem pa naročim drugo pizzo.
»Jaz bi šla rada k prijateljici,« reče Elke.
»Tudi tebe je treba včasih čakati,« odgovorim.
»Lahko bi šla sama,« reče.
»Ne, prosim, ne.« Srečanje z njeno prijateljico je nekaj, na kar težko
čakam in kar mi daje upanje, da se bo kaj novega zgodilo. Ce pa že to
ne, pa vsaj še tretje človeško bitje z nama, da bo katalizator. Njeno pri-
jateljico sem videl na neki majhni sliki, in tam je bila videti prav po-
srečena. Stanovala je le nekaj hiš od najinega hotela in Elke mi je po-
kazala njeno okno, ki sva ga lahko videla z okna najine sobe. Kljub bliž-
njemu bivališču, pa je še nisem srečal, le Elke jo je že nekajkrat obi-
skala, medtem ko sem jaz jedel pizzo. Bila je sezonska varuhinja otrok
nekega zdravnika, ki je bil tu na počitnicah. Takoj sem sklenil, da jo
povabim na pizzo.
Pojem drugo pizzo in predlagam odhod. Toda Elke je pravkar pri-
žgala cigareto. Vedno je tako; ko sem jaz pripravljen, ona prižge ciga-
reto.
»Ali gremo zvečer skupaj ven?« vprašam.
»Ce bo imela prosto,« odgovori.
»Jaz bi jo povabil na pizzo,« rečem.
»Daj že mir s temi pizzami,« odgovori.
»Nor sem nanje in zakaj ne bi povabil Elvire na pizzo? Mogoče jih
ima rada.«
»Elvira je Italijanka in so ji prav malo mar pizze.«
»Ampak gotovo jih ne je vsak dan, tako kot jaz.«
»Vprašaj jo.«
»Ali je lepa?«
»Moja prijateljica je, in to pomeni, da ima gotovo neke kvalitete,«
reče Elke.
»Tako se govori! Človek mora dati nekaj nase,« rečem. Vtem ona
pokadi cigareto, pomagam ji obleči plašč in odideva. Skozi Madonno di
Campiglia vodi v glavnem samo ena široka glavna cesta in ob njej so
vsi lokali in trgovine z izložbami. Elke se ustavi prav pred vsako izložbo,
v kateri je vsaj en čevelj. Jaz jo čakam dva metra proč. Potem pa mene
nekaj zanima in ko odvrnem pogled od tiste stvari, Elke že ni nikjer več.
Pospešiti moram korak, da jo dohitim in potem capljam nekaj metrov
za njo, dokler se ona sama ne spomni name in pogleda, kje sem. Tako
hodiva zdaj skupaj, zdaj narazen in se raztezava kot žogica jojo, dokler
832
ne prideva do Elvirine hiše. Vstopiva in hodiva skozi dolg hodnik, poln
otroških igrač. Na koncu so vrata z zvoncem, Elke pozvoni in pride
nama odpret neki gospod, suhljat in nekako perverzno prijazen. On je
gospodar in pokliče Elviro. Ob srečanju se ženski objameta in poljubita,
potem v hipu pozabita name — Elke me popolnoma mimogrede pred-
stavi — in začneta čvekati v francoščini, ki je njun občevalni jezik. Mene
medtem gospodar povabi na kozarček in moram z njim bloditi po labi-
rintu svoje italijanščine, ker on ne zna drugega jezika. Jaz se prvi opo-
gumim (Elke se ne) in prosim gospodarja, da dovoli Elviri zvečer ven.
Potem rečem Elviri, da jo povabim na pizzo in vino v Chapagne à go-go.
Elvira je srečna. Lepo dekle je, temnolasa in temnooka in tudi polt ima
temno. Govori na poseben način, ki me neznansko pritegne; kot da je
ves čas zaskrbljena in osebno prizadeta. Njene oči so zelo žive in pri-
jazne in pod obleko slutim bogastvo, ki bi ga kar takoj začel izčrpavati.
Toda Elvira ima zdaj še delo in Elke me odvleče proč. Zadovoljen sem,
da smo zmenjeni za zvečer, Elke pa dobi obdobje molka, česar se raz-
veselim. Zahtevam popoldanski počitek in skupaj greva v sobo, ona se
sleče in leže pod odejo v kombineži, jaz pa ležem oblečen in odprem
knjigo o Maupassantu. Berem pol ure, kar nenadoma začutim divje po-
želenje po pizzi, ki toliko, da me ne požene do Taverne. Potem pa zaspim
in v sanjah sedim pri mizi, polni pizz in jem eno za drugo, medtem pa
Elke sedi zraven in govori, govori in govori, vmes pa padajo z nje kosi
obleke, potem se ji začne usipati puder z obraza, potem padejo proč
umetne trepalnice, rdečilo na ustnicah se pocedi, na tla padejo lasulja in
lakirani nohti.
»Kaj ti je?« slišim iz stratosfere nad obrazom. Odprem oči in vidim
Elke, tako kot je, nad seboj. Zavem se, da sem spal in sanjal.
»Nič.«
»Vroč si,« reče Elke.
»Nič ni. Mora me je tlačila.«
»Hočeš tableto?«
»Nočem.« Obrnem se proč in umazano pomislim, da bi me mogoče
rada dobila nazaj z uslužnostjo. To pa se pozneje res izkaže kot moja
umazana misel, kajti ko vstaneva, že v mraku, je tiho kot prej, in vem,
da se tihi dan nadaljuje.
V Champagne à go-go nas prijazen natakar pelje v poseben separé in
potem pride drug natakar z jedilnim listom, in pijačo prinese tretji na-
takar in pizze četrti. V stene so vdelani zvočniki, ki prenašajo melodije
iz juke-boxa — te melodije so same zelo moderne popevke, ki jih prvih
pet minut komentiramo, ker ne vemo, kaj bi drugega rekli. Pozneje
komentiramo pizze in jaz imam celo predavanje o pizzah za Elviro, ki
sploh še ni jedla pizze. Elke zelo grdo gleda pizze in je tudi noče jesti,
potem pa se posmehuje mojemu predavanju in pravi, da se bom res
spremenil v pizzo. »Da, bi se vsaj,« rečem, »potem bi sam sebe pojedel.«
Ah, vidim, da se Elvira zabava in jo začnem spraševati, kako je kaj v
njeni hiši, če bi se dalo ponoči priti noter in v njeno sobo. Na videz se
6 Problemi
833
šalim, ampak Elke ve, da bi mi resnično ugajalo. Sam ne vem, kam naj
vtaknem tole Elviro.
Odslej me razveseljujeta v Madonni di Campiglio dve stvari; pizze in
Elvira. Ure molka med Elke in menoj so neskončne in redke nujne be-
sede, ki so pač potrebne, da uskladiva najini gibanji, dajejo temu hud
poudarek; tako kot en sam pešec na ulici poudarja, da je ulica prazna.
Smešno je to, da Elvira ves čas misli, da sva z Elke ljubimca, ker ji je
vedno pisarila o meni kot o svojem fantu. Opazujem, ali se ji kaj sanja,
da ni tako, toda ona ima tak prijazen nastop, da je ne morem razkrin-
kati niti v drugih stvareh. Kako je z njo in moškimi? Nikakor ne izvle-
čem iz nje česa konkretnega. Skušam jo očarati, a vedno naletim le na
izredno prijaznost, čez to pa mi je pot zaprta.
Ponoči prideva z Elke v sobo malo okajena in spet jo zalotim na
svoji strani postelje. Oglasi se;
»Ali bi rad spal z Elviro?«
»Jasno,« rečem kleno.
»Ali kdaj misliš name, ponoči, ko še ne spiš in veš, da sem v postelji
zraven tebe?«
Spet je mehka kot med, jaz pa sem okajen in ne preveč trden. Za-
res se vprašam, ali kdaj mislim nanjo, kadar še ne spim in jo čutim
zraven sebe. Jasno in glasno si odgovorim, da ne in da si je prav nič ne
želim. Ampak nocoj se počutim čudno in se bojim, da bi me bila spo-
sobna zapeljati.
»že dva tedna spiva v tej sobi skupaj,« reče in nenadoma imam nje-
no nogo med svojimi stopali.
»Vem. Včasih sva spala šestkrat na dan, zdaj pa so se časi spre-
menili. Rekel sem, da brez ljubezni ne bom spal s teboj. Z Elviro, ja,
ker je nova in nisem nikoli nič čutil do nje. Tebe pa sem ljubil, in te
zdaj nočem oskruniti.«
»Pa veš, da bi rada še enkrat spala s teboj?«
Kličem pizze na pomoč. O, da bi sedel v tem trenutku v Taverni in žrl
pizze, dokler mi ne bi počil trebuh. Elke se mi približuje in vem, da me
bo zdaj dobila. Zapeljala me je, si rečem. Zdaj je čas, da se spremenim
v pizzo. V sobi je tema, njeno telo pa postaja plastično pod mojimi ro-
kami, ki brez moje volje splezajo nanjo.
»Zapeljala si me,« rečem ogorčeno, še preden se prav začne.
»Ti res ni niti malo všeč?«
»Pravim samo, da bi rad jedel pizo,« rečem in mi gre že na smeh.
»Najprej pojej malo mene,« odgovori.
»Kaj pa hočem, saj si me posilila,« rečem, »pazi, spreminjam se v
pizzo!«
»Samo še enkrat z moškim, ki ne potrebuje sexualtonicum,« šepeta,
potem ji ljubezen, ki se dogaja spodaj, zgoraj zapre sapo, slišim dobro
znano pritajeno sopenje, pa se mi zdi, da prihaja od daleč in iz drugega
telesa, ki mene sploh ne zanima in nima nobene zveze z menoj, niti z
mojo zgodovino. Pred mojimi očmi, ki napeto zrejo v temo, kadar se
ne obrnejo v blazino, zija polje s trdo obrobljenimi robovi in na njem
834,
se razprostira nelcak Disneyland, zmešnjava mest, ki jih poznam, ki so
moja zgodovina, ki so njena zgodovina, ki so najina skupna zgodovina;
sredi vsega štrli Eiffelov stolp in v splošni zmešnjavi, tik ob njem, za-
/kotni hotel v Rue de L'Arbre sec, z bistrojem, v katerem ob sobotah
sklepajo konjske stave. Zraven je Miinchenska pivnica z dvoriščem, ki
je bilo včasih namenjeno konjem, to dvorišče pa oklepa berlinski zid,
ki ga stražita dva sovjetska vojaka. Takoj za zidom je jezero v moji
lastni deželi in hišica ob hudourniku, z veliko bukvijo spredaj in gorami
okrog in okrog. Neko dekle leži na travi in poje napev The Green, green
Gras of Home, medtem ko jaz tekam okoli nje in jo fotografiram.
V določenem trenutku se Disneyland sesuje in jaz sem priča, ki
opazuje rušenje, cel kos sveta se sesuje pred mojimi očmi in se vrne
v temo, v katero strmim, medtem ko to telo zraven mene utripa; ne
morem si kaj, da je ne bi poljubil. Toda vtem se že začenjam spremi-
njati v testo, noge se mi zlepijo in ne morem odtrgati druge od druge.
V usta mi vdre okus po stopljenem siru, po hrbtu se mi cedi paradižnik;
testo se napihuje, dokler ga neka sila ne splošči v obliko palačinke, nato
nevidna roka usuje po meni cel kup začimb in polivk, pa sesekljano
ribo in v trakove narezano šunko, čez vse pa še veliko dozo peteršilja in
po kratkem odmoru, kot da so se tega malo prepozno spomnili, še cu-
rek popra.
Tako ležim na krožniku, pripravljen, da me natakar prenese gostu,
ki me je naročil; kot nalašč je to Elvira, ki jo je njen gospodar povabil
na pizzo, potem ko jo je prav tisto noč zapeljal. V istem času pa umazan,
dolgočasen Volkswagen N JR 536 leze čez Brennerski prelaz.

835
Marko Ristić:  NOX  MICROCOSMICA
Uspavanka kakor primerjati
Danes še govori kakor morje, o moje zaspano jagnje
Govori kakor govori, govori kakor danes, o moje danes
Bela mesečina te spremlja pohlevno na tej obali
Kakor jagnje obala, kakor jagnje mesečina, kakor jagnje spiš
Spi
V noči spiš kakor mesečina, spiš kakor obala
Kakor morje mesečina, kakor laneno platno, kakor jagnje obale
Spiš kakor govoriš, na belem platnu kakor danes
Delaj se, ko pride noč, da spiš, da spiš kakor noč
Spi kakor se primerjaš s spanjem
Kakor platno na obali ležiš v spanju kakor mesečina
Kakor spanje ležiš na beli obali platna
Kakor morje na obali noči leži mesečina na zaspanem jagnjetu
še nocoj mirno spi, še nocoj kakor danes
Danes je kakor belo morje in leži na noči, na platnu
Laneni sen in spi, mirno, prav tako kakor spiš ti
Kakor govoriš, kakor ležiš
Spi kakor te spremlja mesečina
Spi kakor primerjaš
Druga smotrnost
Л^е zaglej se, sem rekel ali ne, v ta zid goreč po robu
Ce hočeš da bo travnik zate tudi jutri travnik
Kajti nekje v tej opeki je skrit kuščar plamena
S katerim bo poslej vsak tvoj dan obrobljen
Da boš samota imenoval to suho krvavo meglo
S katero bi bil okrašen skaženi obraz budnosti
Poglej če moreš v to nedoživeto
O nič ti ne pomore beseda virtualno
836.
Srh počasi zleze z vlaka te virtualne prihodnosti
V sivem plašču in s torbico v roki stopa na peron mojega dne
Eno oko ima povito a klobuk ves pomečkan
In obstane. Postaja mojega časa se ji zdi povsem nevredna
O povsem nevredna njenega kraljevskega obraza
S katerega ne izgine, bil je deževni dan, vlažna bledica
Povsod okrog nje v mojem prostoru gori krona zidov in dreves
Povsod okrog nje je postavljeno kar jo je zvabilo
Kar sem si rekel ali ne da bo vzpostavljeno
Ce bom pozabil da ne smem pozabiti na svoj pogled
Na opeko ki jo navidezna smrt ločuje od brezuspešnosti
Na opeko ki me z videzom ločuje od brezuspešnosti, dokončne
Oprema
če pa te gnus nad samim seboj
Obarvan in poln usmiljenja
Še kar zadržuje še kar zadrži
In se
Tako rekoč
Prepustiš svoji mehkosti
Svoji pravici do življenja
Svojemu življenju za odpuščanje
In z brezskrbno skrbnostjo spreminjaš sol in jod v jagnje in lahkotnost
če te zadrži
Bi bil moral si morala
Ne bo te vpraševal kakor telefon niti te klical
Niti čakal niti v zvezde koval
Podkujem od svojih ust odtrgujem
Trgam sam s seboj
Postal bom prvi ki bo postal prvi
Ki bo obstal stal ali šel ali po dnevi
Ko je svet na katerem si in na katerem nisi
In da ne bi bil moraš bolj kakor kjer koli biti na njem
Ko je ta svet tisto kar se na nekem otoku pozablja
Tisto kar neki jažnjaški otok pozablja
Otok ki je ljubezeni če te
Tisto kar komaj vidiš ko te umazana jadra dnevnikov
Razvijejo pred nemarnim pogledom odletijo pod zanikrnim vetrom
Ne noseč nikakršne ladje sveta ali izničenja tega sveta
Si se vdal ti govorim kakor da to nisem jaz kateremu govorim
Si se vdal spremembam in obstoju
Nihče te ne bo vpraševal ko te pohodi danes
Ko te jutri stre
837
Ko te iztrebi potreba neke žrmlje
Katere žrtev si katere žrtev nisi kajti jo obračaš končno tudi
sam ali ne
če pa te ta VENDAR ta MOGOČE ta NA KONCU KONCEV
Ne odstavijo od tvojega življenja ki si ga razširil kot puščavo
kakor prah
Ne boš potreboval velikih raztrganin krvavih in zadimljenih avantur
Ne opravila zastran popravila trabakula z imenom VOLJA PO MOČI
Ne boš potreboval prta za živega za mrtvega ne hladnih obkladkov
Če te meče s palube na palubo kakor petelina sna in budnosti
Okrog čela okrog česa okrog bistrega гтга neke svečane dekadence
Vsekakor konec v znamenju idiotskega nesmisla
A prva beseda odtlej je poslednja shema sončne negibnosti
Kjer si pozabil nori ponos zimskih plaščev in požrtvovalnost
Peščeno obalo peščeno uro in peščeno popoldne
Ne vem katera grenkoba neslišno para to neskončno svetlo celoto
Na to kar smeš in na to kar ne smeš
Da to kar smeš v resnici ni to kar smeš
Ali ljubiš
In da to kar ne smeš v resnici ni to kar ne smeš
Ali ljubiš
V tej lupini bitja in komike še iščeš
Moč ki je neznanje nima in je ovržena
Če si odvedel svojo senco s tistega asfalta kamor se kot
mesečnik vračaš
Da bi ga slišal pod topotom policijske patrulje
Da bi ga sovražil pod težo svoje odgovornosti
Svoje dokončne sramote ali brezumnega ponosa
Katerega si opustil in si bil z roko na očeh izdajavec
Tod vidim edino posledico svoje nebiti
Dokler je samo ta zvezda neskončno pomenila vrnitev noči
Da bi neko dolgo jutro izgubilo pomen katerega moraš
prenesti čezenj
Četudi bi pomenilo desetletja sončne slepote
Sredi katere se počasi obrača in potaplja vizija boljšega
In njena lastna rast pred neogibno vrnitvijo
celiali bi bilo to nevidno breme ki ga pred sabo skrivaš
Težje od tega trajanja ali lažje
Da jo ljubiš
In da to ni dosti če si jaz
In si pokvariš oči s soncem in z ljubkostjo
Tujo
Kadar te na asfaltu čaka gnus
Še nerojenega in brez milosti sodnika
838
Močvirski arhiepiskopi
Počena sonca zapisujejo svojo dobro zgodovino
Od A do ž svojo zgodovino majhnih dobričin
Nostalgične britve se zibljejo skoz petrolej
S katerim je namočeno nebo in ga je prepoln pogled in vodnjak
Pogleda
Glej pod K: je na začetku in na koncu tega verza
Hvala vam za čast dragi gospod K
Nisem vreden da bi bili moj fantom
Vsakdo svojo pošast in treba bo še dosti časa
Da se noht navadi biti pomol razuma
Če zna praskati pamet a smrt je za vratom
Toda le peta je tako poslušna
O pravi temi te pesmi ni vredno besedi
Niti kamen na ramenu ni ostal
STRPNOST NESTRPNOST
Zobna bolezet} peklenske dobe
Kjer stopajo na prvo mesto žabji glasovi srca
Če te pričakam na vogalu prekletstva
Če te prestrežem za pokopališkim zidom božjasti
Ne bos videl slonokoščenega stolpa kamor hitiš
In ne te kosti ki so ti jo vrgli da jo s hvaležnostjo glodaš
Sam si okostje in opoldne se beliš na soncu
Na pravem pravcatem soncu polnem medu in potu
Prek njiv greš čez mostove čez strehe
čez svoje lastne nekdanje slanine
žabja krastava usoda skrčena kolena in upognjen vrat
Lopovski vrvež tistih ki kockajo za glave prodajajo denar
Denar za denar oko za denar zob za denar
In vrišč brezzobi in zobati na stopniščih borz
Podlo prozorno daljno zeleno obzorje čarobnega jutra
Tiho petje pomladi sveža koprneča pozaba gozdov
Nebo je polno zgodnje jutranje srečne zasenčenosti
Piščal in zvonci v srebrnem zraku in smrdljive opanke
Zamolklo petje polja pod ranjenim krvavečim srcem
Skozi obrestno stopnjo in tesna usta blagajniških lin
Neskončni nesporazum med trebuhom in trebuhom
In neumljivo čakanje zaljubljenca
Tako bo minila še kakšna lahkomiselna letna doba
Na to utrujenost na ta oddih se bo privadilo podnebje
Pod katerim ne drhte strasti ne bijejo utripi koprnenja
Le z oskubenimi krili tolčejo krokarji
Sanje brezdomcev sanje atletov potujočega cirkusa sanje psov
Sanje poslednje konfidentske beštije in sanje matematika
Sanje kurbe v spanju po plačanem objemu
839
Sanje trgovskega potnika in sanje begunca padajoče zvezde
»Za grm« spet še enkrat za grm bednik
Veličasten
Skrij se in reši se večno preganjana zver človeštva
Preganjana od tistih ki so krivi tvoje krivde pred njimi
S svojim strašljivim pogledom kjer govorijo zanos sovraštvo
in modrost
Človeka na pragu njegovega pravega krvavega bitja
Še nekoliko moči še noč za grmom
Jutro prihaja v katerem te ne bojo več preganjali
Ker te ne bo ne tebe ne tvojega preganjavca
In kri bo krožila čista in ista v skupnih posodah svobode
NO PASARAN
S krvjo govoreče bitje
Veliko bitje množice
Bitje govoreče s propadanjem
Veličastno bitje ljudstva
Govoreče s trudom in z žrtvijo
Govoreče s svojo slabostjo
S svojo neizmerno močjo
Za kruh, svobodo, življenje samo
Za svoj edini danes
Za svoj neizčrpni jutri
Za svoj in vsakogar dan
Ko bo govorilo z zavestjo
Ko bo govorilo s srečo
S pesmijo in z molčanjem
Bitje govoreče z voljo
In z neizprosnostjo
Z voljo ki je njegova a tudi volja neogibnosti
Z neizprosnostjo gravitacije
Bitje-ozvezdje
Bitje s krvavo zvezdo na čelu
Bitje ki samo hoče
Ostati
Svobodno
Obstati
Bitje ki je
In ki bo
Zrak tli pod žerjavico
Sanje so beli otroci na tatinskem polju
Poslednje vretence suma in brezimna bakla
Nad ikono sta bili dva dni in dve noči
In obe noči sta dva dni peli
840
In obe noči sta tri dni sanjali
Tretji dan v grmu
Tretji v grmu
Kljubovanje se je nagnilo kakor lovec o predpustu
Poštni voz ima vso slavo v mezincu
Vso slavo ptic selivk
Ki jim na krilih svetli mokri rubin solze
Krvave solze preteklosti
Sporočilo iz bodočnosti
Razlika med roko z obročem in smrtjo
Je manjša in manjša
že toliko da se izgublja v spominu
Medtem ko plamen okrog kolesa
Sanja o pesmi ki bi bila poslednja
Poslednja pesem Lede v škornjih
Veljavni obroči neskončnosti se vrtijo okrog tvoje osi
Hypons
Je prispel zamorec s škarjami sna
Ki kroji pisano tkanino življenja
Tekočo kakor rečna mreža
Od enega do drugega črnega vrtinca
Od enega do drugega belega predpasnika?
Dolgo je nosil Besedo v svojih zobnicah
Z njo se neizčrpno hrani
Predel razume se jasen, razume se kentavrski
In vse na voljo blagemu opominu
Da bo mimo tudi to
Ta sreča, vsa nesreča
Da bo ostalo tudi to kakor sled strele v živem pesku
Da bo tudi temu vrnitev, večna vrnitev
Crni pesek noči golta to topotanje
To topotanje peščenega konja
To klopotanje peščene ure
Ki ga nihče ne sliši
Zaman govori ali pa je »zaman« Beseda ki jo govori
Ki jo nosi v gluhi čas
Ko mesečinaste cunje molčanja davijo vse zvočnike smešnih skrbi
Ko je bolečina brez bolečine in pesem brez grla
In so bliski vijoličasti in brez groma
Je prispel čas v svojih bisagah noseč
črno skrinjo z barvami mavrice?
841
Cas ki neslišno jezdi
Lebdeči čas
Svetlikajoči
Krilati konj mraku
Crne bleščeče dlake
Oblak v obliki konja
Peščeni oblak iz vseh klepsider sveta
Cas-begunec iz ječe-časa
Da traja svobodno zunaj meja trajanja
Da leti svobodno skozi človeške sanje
Da seje peščeno seme brezčasja
Da deli nedeljivo spanje
Da kroji kar ne more imeti ne kroja ne oblike
Izlit iz vseh klepsider budnosti
Odrešen obveze merjenja kuhanja jajc
Konj-oblak iz črnega peska
Viharju vrnjen vihar
Prevedel Franci Zagoričnik
842
Schopenhauer in bistvo umetnosti
Otto Pöggler, Bonn
Schopenhauer]èva filozofija umetnosti vsebuje misel, o kateri se je
v stoletju po Schopenhauerjevi smrti ognjevito razpravljalo. Mislim na
njegovo domnevo, »da imata genialnost in blaznost takšno stran, kjer se
razmejujeta oziroma celo prehajata druga v drugo (I, 224).' Beseda
»genij in blaznost« je postala vodilna tema v mnogih razgovorih. Stvar,
za katero je šlo pri tem, je bila umetnost; vprašanje o bistvu umetnosti
in umetnika je bilo vsaj pobuda, ki je sprožila pogovor, četudi se je po-
tem lahko iz pogovora izcimilo čisto psihiatrično obravnavanje te teme.
Le zaradi vprašanja o bistvu umetnosti zasledujem v tej razpravi misel,
da genialnost in blaznost spadata skupaj. Le ta edina misel nam more
izreči odločitev o Schopenhauer j evem razumevanju umetnosti in o ra-
zumevanju umetnosti v zadnjih 150 letih.
Formmela »genij in blaznost« pa ne moremo postaviti v naslov te raz-
prave, in to ne že zaradi tega, ker se je nanj obesilo preveč najslabšega
znanstvenega diletantizma. Takšen naslov bi zbudil napačna pričakova-
nja, kajti tema »genij in blaznost«, kot jo tu obravnavam, ni tema psihia-
trije. Blaznost, o kateri se tu govori, ni blaznost v strogem smislu te be-
sede. Kjer Schopenhauer in njegovi nasledniki povzemajo zvezo med ge-
nialnostjo in psihozo ali tudi le med genialnostjo in psihopatijo, tam so
* Razprava »Schopenhauer und das Wesen der Kunst« je bila objavljena
ob stoletnici Schopenhauerjeve smrti v Zeitschrift für philosophische For-
schung, 1960, XIV, 3, s. 353—389. Razprava sestoji iz treh delov. Zaradi dol-
žine pa smo bili prisiljeni izpustiti prvi del, ki vsebuje referat o Schopen-
hauerjevi filozofiji. Navajamo ga zato le v krajšem izvlečku, kolikor je to
potrebno za razumevanje nadaljnjega izvajanja. — Op. prev.
' Schopenhauerjevo delo »Svet kot volja in predstava« (Die Welt als
Wille und Vorstellung) navajam po novi izdaji ^Sämtliche Werke«, ki jo je
oskrbel Arthur Hübscher pri založbi Brockhaus. Številka I kaže na prvi zve-
zek dela, številka II pa na drugi zvezek kasneje napisane dopolnitve k prvemu
zvezku. V izdaji »Sämtliche Werke« (Wiesbaden 1949) je to 2. in 3. zvezek.
Neposredno k rimskim številkam postavljam arabske številke za oznako
številke strani.
843
večinoma v zmoti.^ Vendar ne zadošča, da se zmota dokaže. Dokaz je bil
zdavnaj izveden, ne da bi s tem govorjenje o »geniju in blaznosti« pone-
halo. V bistvu merijo te besede na nekaj popolnoma drugega, kot je to,
,kar se je z njimi preveč pogosto trdilo, namreč na nekaj popolnoma
drugega kot na faktično zvezo med genialnostjo in psihozo. Tisto, kar
'.iči za temi besedami, poskušam najti tako, da iščem kako je sploh na-
stal formmel »genij in blaznost«. Ne dajem sistematično-znanstvene ra-
ziskave o genialnosti in blaznosti; ne iščem definicije naukov o zvezi med
genialnostjo in blaznostjo, ki so jih postavili Schopenhauer in drugi.
Vprašujem pa: kako dobi beseda »genij« tako pomembnost, da lahko
rabi kot filozofsko-znanstveni osnovni pojem in je kot tak definiran?
Kako pride do formmela »genij in blaznost« in kaj vedno znova žene člo-
veka k njej, čeprav ne obstajajo zatrjevane zveze med genialnostjo in
psihozo? Kaj pove dejstvo, da je bil formmel »genij in blaznost« v zad-
njih 150 letih vodilna beseda pogovora o umetnosti in umetnikih, o ra-
zumevanju umetnosti tega časa?^
Genialnost in blaznost so spravljali tako pogosto med seboj v zvezo,
da je bil formmel »genij in blaznost« nazadnje vsem na ustih, da je bil
le še formmel in floskula, geslo, ki je vedno pri roki. Schopenhauer jeva
beseda za to stvar pa izvira še iz izvornejšega izkustva; je še trdi, jasni
krik divje ptice na osamljeni višini. Schopenhauer je moral vprašanje o
zvezi med genialnostjo in blaznostjo šele odkriti, ali vendarle na novo
odkriti. Bil je pozoren na temo, ki je morala v naslednjih desetletjih do-
biti največji pomen. Tako je mogla njegova beseda za to stvar postati
vodilna beseda za pogovor, ki se je nadaljeval celo stoletje. Tega pogo-
vora seveda ni vedno določalo Schopenhauer j evo mišljenje, pač pa stvar,
ki jo je on prvi privedel do vidnosti (Blick). Mogoče se izvorni mislec
vedno odlikuje po tem, da ne misli le o mnenjih časa in znanstvenega
dela, temeveč jih obravnava oziroma misli naprej od teh mnenj. V ta-
kem mišljenju-naprej (Vorausdenken) privede do besede misli, ki v nje-
govem času šele zvenijo; besedi spremeni njen pomen v takšnega, ki je
potem temeljen, če se razračunavamo s takšnim izvornim mišljenjem,
tedaj smo sami izvorno opozorjeni na stvar in na obravnavanje te stvari.
Kako je Schopenhauer premislil temo »genij in blaznost«, poskuša-
mo pokazati v prvem poglavju te razprave. V drugem poglavju vprašu-
jemo po tem, kako je Schopenhauer jeva misel napravila zgodovino in
- Smem se pridružiti k tistemu, kar je k tej temi dejal Hans W. Gruhle
(Versthende Psychologie, Stuttgart 1948, s. 330): »Da pa ima velika nadar-
jenost karkoli skupnega s pravimi duševnimi motnjami, je treba odločno
zanikati. Popoln nesmisel je. kar na primer Schopenhauer pravi o sorodnosti
genija in blaznosti, ko blaznost zvaja na obolenje bolezen spomina... O tem,
da zlasti umetniki lahko postanejo blazni, so razširjeni vsakovrstni miti..
Ne najmanj teh »mitov« izvira seveda od »znanstvenikov« in zdravnikov.
' Kot sem dejal na drugem mestu, jc moj način dela »topičen« ali »topo-
loški«. Prim. Zeitschrift für "philos. Forschung, Bd. XII, 1959, s. 630, predvsem
pa mojo razpravo »Dichtungstheorie und Toposlorschung« v »Jahrbuch für
Aesthetik und allgemeine Kunstwissenschaft«, Bd. V, Köln 1960.
844
kako spada v zgodovino. Tretje poglavje nas mora potem voditi k obra-
čunavanju s Schopenhauerjem.
I.
Ce hočemo razumeti tisto, kar je Schopenhauer izrekel o »geniju in
blaznosti«, moramo besedi »genij« in »blaznost« pregledati v odnosu z
osnovnimi pojmi njegove filozofije. Bistvo svoje filozofije je Schopen-
hauer izrekel že z naslovom svojega glavnega dela »Svet kot volja in
predstava« (Die Welt als Wille und Vorstellung), 1819. Svoj »sistem« za-
čenja tako, da se vpraša, kaj je svet za nas, čeprav njegovo mišljenje
meri na celoto sveta. In odgovarja: »Svet je moja predstava« (I, 3). To
pomeni, da je svet objekt za sulDJekt, subjekt pa je — kot sub-jekt —
»nosilec sveta« (I, 5). Ce so stvari predmeti, tedaj jih vidimo le od zu-
naj; s predstavo ne pridemo do stvari po sebi. Na notranjost sveta nam
po Schopenhauer j u pokaže naše telo. To nam je poznano kot volja. Po
analogiji moramo tudi stvar po sebi, notranje bistvo sveta, razumeti kot
voljo.
V tej osnovni Schopenhauerjevi refleksiji se jasno kaže, kako antro-
pocentrično misli Schopenhauer. Predstava, spoznanje, je pogoj, da biva-
joče »je«. Toda v spoznanju imamo opraviti le s pojavi, do stvari po sebi
pa prihaja novoveško mišljenje le skozi praktični um — klasično je to
pot izvedel Kant. »Prabit« se tako določa kot sila, hotenje, ali volja do
moči (Leibniz, Schelling, Nietzsche).
V svojem glavnem delu obravnava Schopenhauer svet kot predstavo
(1. in 3. knjiga) in svet kot voljo (2. in 4. knjiga). Prva knjiga ima na-
slov: »Prva raziskava sveta kot predstave: predstava podvržena stavku
o temelju: predmet izkustva in znanosti«. Svet kot predstava spada v
prostor in čas; omogoča pa ga načelo zadostnega razloga. Spoznavanje
po tem načelu se imenuje znanstveno spoznavanje. Temu načelu so pod-
rejeni vsi pojavi volje, ne pa volja sama, ki je kot stvar po sebi brez te-
melja, schlechthin grundlos (I, 134). Za razlog, temelj, moremo vprašati
le pojave, ne pa voljo. Ta ostaja ista v vseh objektivacijah; o tem Scho-
penhauer razpravlja v 2. knjigi svojega glavnega dela z naslovom: »Prva
raziskava o svetu kot volji: objektivacija volje«. Objektivacije volje so
platonske ideje. Ker volja ostaja v vseh stopnjah objektivacije — kamen,
rastlina, žival in človek — ena, zato je tudi vsaka ideja celotna stvar po
sebi. Schopenhauer povzame enega osnovnih motivov zahodnoevropske-
ga mišljenja, ko govori o »platonskih idejah« kot o resničnem bivajočem.
Ideje pa zahtevajo posebno vrsto spoznavanja. Znanstveno spoznavanje
temelji na načelu zadostnega razloga. Je spoznavanje relacij in pojavov,
za katere se zanima individuum. Spoznavanje, ki je usmerjeno na bistve-
no sveta, na ideje, je nezainteresirano spoznanje, čista predstava. To
spoznavanje po Kantovi Kritiki čistega uma Schopenhauerju ne more
več biti metafizika. Metafizično spoznanje o idejah ni možno, ker bi za-
padlo načelu zadostnega razloga. Zato Schopenhauer zasmehuje Heglovo
obnovo metafizike. Pokazati umnost sveta je — v skladu z njegovim iz-
hodiščem — contradictio in adiecto.
845:
Kljub temu protislovju pa še ostaja »metafizična potreba« človeka,
ki jo po Schopenhauer j u izpolnjuje — umetnost. Kaj torej raziskuje
bistvo sveta, ideje: »Es ist die Kunst, das Werk des Genius, to je umet-
nost, delo genija« (I, 217). Ker pa Schopenhauer svet dojema kot člove-
kovo hotenje in predstavljanje, mora postaviti kot najvišjo objektivacijo
volje, bistva sveta. Umetnost je »razcvet življenja« (I, 315). Umetnosti pa
je — konsekventno — zmožen le genij kot najvišja stopnja človeške biti.
S pojmom genija Schopenhauer znova povzame enega osnovnih mo-
tivov zahodnoevropske tradicije. O geniju — v strogem smislu besede —
lahko govorimo le v svetu, ki človeka razume iz njega samega, iz možno-
sti stopnjevanja njegove biti — in to je novi vek. Novoveški človek razu-
meva duhovno življenje iz pojma genija ali iz nasprotja temu pojmu.
Celo teologija — Schleiermacherjeva šola — je prevzela ta pojem: Jezus
ji je največji genij med religioznimi ustanovitelji; Kierkegaard postavlja
nasproti geniju apostola. Po razpadu mita, razdejanju metafizike in
vprašljivosti religije pa je zlasti umetnik začel veljati kot genij. Sicer pa
pojem genija izvira iz sveta literatov (Spomnimo se na nemški »Sturm
und Drang«; to dobo je na Slovenskem doslej prav gotovo najbolj izčrp-
no in tudi za tu obravnavani problem relevantno, prikazal A. Ocvirk v
svojih predavanjih). Uporablja pa se tedaj, ko je najvišja določitev člo-
veka položena v teoretsko-estetsko sfero. Toda Schopenhauer postavlja
nasproti genialnosti blaznost, nasproti največjemu stopnjevanju člove-
kove biti pa propad — »genij in blaznost«.
S temo »genij in blaznost« se je Schopenhauer ukvarjal vse življenje.
V svoji glosi k Fichtejevim »Predavanjem o študiju filozofije« (jeseni
1811) zavrača Fichtejevo tezo, da je blaznež blizu živali in da je zdravi
razum srednja pot med genijem in blaznostjo. Po Schopenhauerju pa je
genij bliže blaznosti kot običajni razum, blaznost (ne neumnost) pa bliže
geniju kot živali. Bistvo genija je po Schopenhauerju sposobnost za čisto
zrenje ali kontemplacijo. Zrenje išče v pojavih in v odnosih med pojavi
splošno idejo. Ker je genij usmerjen na bistvo sveta, je tuj življenju (II,
436). Genialnemu človeku zato nujno manjka praktična svetovna mo-
drost, Weltklugheit (I, 223). Tudi blaznež ne vidi relacij med pojavi in
ravno to je »točka njegovega dotika z genialnim individuom« (I, 228).
»Običajni sin zemlje« (I, 219) je pomirjen v vsakdanjem svetu, genij pa
ostaja vedno nepomirjen. Genij je tujec v svetu pa tudi v svojem lastnem
življenju (II, 431), saj je bistvo genija, inspiracija, nekaj, kar se ne da
izsiliti. Zato so inspiracijo gledali kot učinkovanje nadčloveškega bitja,
različnega od individua samega (I, 222). Ekskluzivnost, s katero se genij
predaja kontemplaciji, poruši ravnovesje med voljo in intelektom. V
stopnjujoči se vrsti živih bitij se volja in intelekt po Schopenhauerju vse
bolj razhajata, dokler v geniju ni doseženo največje neskladje med nji-
ma: tu se popolnoma ločita volja in intelekt (II, 438). Tedaj je predstava
sicer popolna in svobodna, vendar pa je to le ob stalni nevarnosti za sa-
mouničenje. Toda predstava ni brez volje, saj je sama predstava le po-
jav volje. Zato se najvišja vrsta spoznavanja lahko stalno sprevrne v
846
tisto razdejanje spoznavanja, ki ga Schopenhauer imenuje »blaznost«
(II, 443).
Delo genija, umetnost in stalna nevarnost njegovega samorazdejanja
pa Schopenhauer slavi kot pot k odrešitvi, Erlösung. Umetniško zrenje
brezčasnih objektivacij volje je »stanje brez bolečin, ki ga je Epikur sla-
vil kot najvišje dobro in kot stanje bogov; kajti v tistem trenutku smo
osvobojeni od oholega nagona volje, praznujemo soboto kaznilniškega
dela volje, kolo Iksiona miruje« (I, 231).
Zakaj je umetnost lahko hkrati sredstvo za odrešenje in možnost
samouničenja? Voljo, bit-po-sebi sveta pojmuje Schopenhauer kot trp-
ljenje. To trpljenje raste z jasnostjo, ki jo življenje dobi o sebi. Tako se
v umetnosti kaže protislovje med trpljenjem življenja in blaženim zre-
njem umetnosti. To protislovje pa ni le vnanje: v zrenju idej namreč mi-
ruje Iksionovo kolo trpljenja. Volja se v umetnosti, v tej svoji najvišji
pojavni obliki, vrne vase. Umiri se v zrenju idej, tedaj pa se svet ulcine,
saj je njegova bit po sebi — volja. Ta volja pa je trpljenje, in samoukini-
tev sveta je odrešitev, umetnost pa je pot do odrešitve.
Toda umetnost ohranja odrešitev od nagona volje le na »soboto«. Ko
je človek utrujen od te »igre« umetnosti, poseže po »resnosti« zadnje
odločitve (I, 316). Volja je prišla do samozavesti, bi rekli heglovsko. Vo-
lja ve, da je bit po-sebi življenja, da je trpljenje. Vsakdo mora v drugem
videti bit-po-sebi, trpečo voljo in priti do sočutja, Mitleid. V zadnji od-
ločitvi mora volja zavzeti stališče do same sebe kot biti-po-sebi sveta,
mora se potrditi ali zanikati. O tem govori Schopenhauer v zadnji, 4. knji-
gi svojega glavnega dela, ki nosi naslov: »Sveta kot volja druga raziska-
va: Pri doseženem samospoznanju potrditev ali zanikanje volje do živ-
ljenja«. Schopenhauer hoče tu voditi človeštvo do samozanikanja, čeprav
odločitev tu načelno ni več možna, ker gre za nekaj brezpogojnega.
Pot do zanikanja je čista predstava, v kateri je izginila vsaka volja.
Predstava je volja, ki je prišla do samozavesti, vendar pa je ta predstava
»popolnoma drugačne narave«, je »drugi, popolnoma drugačni svet« (I,
179). Enkrat torej Schopenhauer poudarja razliko med voljo in pred-
stavo; tedaj lahko govori o tem, da se čista predstava odreši volje. Dru-
gič pa poudarja, da je le en svet kot volja in predstava; tedaj je »loči-
tev« predstave od volje samoukinitev sveta. Na poti k samoukinitvi sve-
ta pa je umetnost vendar le nekaj predhodnega, ker je v njej volja po-
mirjena le za kratek čas. Umetnik se vedno znova povrne v »življenje«.
Mora pa proti volji nositi posledice začasne ukinitve volje: razdejanje
svoje genialnosti, »blaznost«.
II.
V formmelu »genij in blaznost« je Schopenhauer izgovoril — tako
sera trdil na začetku te razprave — preteklemu stoletju vodilno besedo
za razmišljanje o bistvu umetnika in umetnosti. Schopenhauer seveda ni
hotel le misliti misli nekega določenega časa: o zvezi med genialnostjo in
blaznostjo je hotel dati izjave, ki bi bile več kot zgodovinsko veljavne, šlo
847
mu je za bistvene odnose, in o bistvenih odnosih, tako je menil, zgodovi-
na ne more izreči odločilne besede. S to tezo v splošnem ne bi mogel raz-
računavati, predvsem ne bi hotel postavljati trditve nasproti trditvi. Ne
gre za trditev, temveč za pokaz. Zato vprašujem, ali nam zgodovina k
problemu »genija in blaznosti« ne pove še kaj drugega kot je tisto, kar
je izrekel Schopenhauer, ali se ta problem ne postavlja različno v raznih
časih in ali Schopenhauer j evo mišljenje nima določenega mesta v zgo-
dovini. Najprej vprašujem, kako je čas po Schopenhauerju razvijal vo-
dilno besedo »genij in blaznost« in potem poskušam dojeti zgodovinsko
mesto, kateremu pripada Schopenhauerjevo mišljenje.
»Genij in blaznost«: to je furmula, ki nam je preveč poznana in nam
prelahko gre z jezika. Ta formula je danes eno izmed gesel, ki so vedno
pri roki, če je treba na hitro opraviti s kakim zamotanim vprašanjem.
Slišimo o delu in trpljenju genija in skomignemo z rameni: genij in blaz-
nost. Gremo v kino in vidimo film s tem naslovom. Vsakih nekaj mese-
cev lahko beremo v znanstvenem ali neznanstvenem časopisu kako raz-
pravo o tem problemu. Ali nima tudi delo genija, ali nima tudi današnja
umetnost nekaj »prismojenega«*v sebi? To trdijo diagnostiki »izgube sre-
dine« in njihovi argumenti niso preprosto privlečeni za lase. Vsekakor
se z moderno umetnostjo lahko najhitreje opravi z besedo »prismojen«,
zavračajoč kakršenkoli pravi razgovor. Celo več, to geslo dobiva izkazano
politično moč. Tako pesnik Ezra Pound — opozorili bi lahko tudi na Ham-
suna — ni bil obsojen zaradi izdaje domovine. To njegovo početje je bilo
namreč zamolčano, ker so mu dokazali senilnost in so se tako lahko za-
dovoljili s tem, da so svetovno znanega pesnika napotili v umobolnico.
On pa je ravno bil pesnik — dovolj dolgo so njegovo pesništvo obreko-
vali kot delo blazneža. V umobolnici ni le nadaljeval svoje kritike »idio-
tov« zunaj, temveč je napisal tudi stvari, ki jih strokovnjaki štejejo med
najboljše, kar jih je ustvaril naš čas. Današnja zavest se ne zgraža nad
tem, da blaznež ali senilnež lahko piše pesmi. Škandal pa je vsekakor to,
da resni možje označujejo z visoko ceno pesništvo človeka, ki ga je zdra-
vi človeški razum določil za umobolnico, da se sploh postavljajo za pe-
snika, ki je blazen že skoraj po poklicu.
Blaznost, tako so učili zdravniki in znanstveniki, je »poklicna bole-
zen« genija. Že Schopenhauer je nabiral gradivo za svoja opazovanja o
genijevi bližini blaznosti in o genialnosti mnogih pacientov v umobolni-
cah. Goethejevega »Tassa« ima Schopenhauer za poučnega, ker nam to
delo »predočuje ne le trpljenje, bistveno mučeništvo genija kot takega,
temveč tudi genijev nenehni prehod k blaznosti«. »Dejstvo neposrednega
stika med genialnostjo in blaznostjo« najde potrjeno »v biografijah zelo
genialnih ljudi, npr. Rousseauja, Byrona, Alfierija in v anekdotah iz živ-
ljenja drugih«. Pri pogostem obiskovanju norišnic je hotel najti »posa-
mezne subjekte z očitnimi velikimi sposobnostmi«, »katerih genialnost
se je razločno kazala skozi blaznost, ki pa je bila močnejša« (I, 225). Po
* Besedo »verrückt« bomo zaradi doslednosti stalno prevajali tako kot
v tem primeru, čeprav se nam kar Donuja -spačenka »zarukan«.
848
Schopenhauerju so se psihiatri obrniU k problemu »genij in blaznost«.
Potem ko sta previdni Moreau in strastni Lombroso v svojih delih poka-
zala na zvezo med genialnostjo in blaznostjo, so se kopičili diskusijski
prispevki. Genialne ljudi so raziskovali glede na njihovo abnormalnost;
raziskovali so genialnost duševno bolnih ter mišljenje in umetniško
ustvarjanje pacientov. Tako sta se razvili dve novi literarni zvrsti; na eni
strani patografija, opis bolezni genija, in na drugi strani upoštevanje
ustvarjalnosti duševno bolnih in abnormalnih. Na to temo je bila napi-
sana cela knjižnica knjig in razprav. Wilhelm Lange-Eichbaum je po-
skušal zajeti rezultate desetletja dolgo vodene diskusije v svoji knjigi
»Genij, blaznost in slava«, (Genie, Irrsinn und Ruhm). Bibliografija, kr
jo je dodal četrti izdaji te knjige (1956), vsebuje 2860 naslovov...
Diskusija o tem problemu razkriva najbolj skrivne misli in miselne
stike iztekajočega se 19. in začenjajočega se 20. stoletja. Kako močno se
je morala formula »genij in blaznost« zarezati v napredujočo znanstve-
no-naravoslovno u;smerjeno zavest evolucije in napredka, to pokaže zače-
tek uvoda, ki ga je Lange-Eichbaum dodal prvi izdaji svoje knjige (1928):
»Zgodovina zemlje šteje vsaj tisoč milijonov let. Mogoče 700 milijonov
let, potem ko je bila ustanovljena republika glavonožcev (amonitov), se
je začela dinastija plazilcev (zavrov) . . . šele zadnjih nekaj sto tisoč let
moremo govoriti o človeku. In najvišji primerki te vrste se imenujejo
geniji. So predhodniki prihodnjega rodu? Prvi jutranji žarki nadčlove-
škega človeštva? Bodo današnji geniji čez pet sto tisoč let povprečno člo-
veštvo? Da, pravi največji del sodobnikov. Tako je. In najbrž se bomo
kmalu naučili vzgajati take genije. Vendar pa — že pred dva tisoč pet sto
leti so pisali globoki grški misleci: ni genija brez neke vrste blaznosti!«
Problem »genij in blaznost«, tako ugotavlja Lange-Eichbaum, je problem
človeštva. Tisočletja dolgo se je skrivala očesu raziskovalca; sedaj pa je
začela sfinga razkrivati znanosti ( — dativ, 3. sklon) svojo uganko in tako
moremo misliti na naloge prihodnosti.
»Znanstvena« rešitev problema, za katero Lange-Eichbaum verjame,
da jo je našel, počiva na pojmu »bionegativnega«. Tega je Lange-Eich-
baum uvedel v prvi izdaji svoje knjige; odtlej je pojem postal krilatica.
Vsa kultura se kaže kot negativna, tako pravi Lange-Eichbaum, če jo me-
rimo z merilom življenja; torej je kultura bionegativna. Je poskus pri-
lagoditve na težko biološko izrojenost, ki nastaja zaradi prevelike dife-
renciacije centralnega živčnega sistema, človeka se sedaj meri z merilom
živali, in ker je človek človek prek kulture, ki pa je bionegativna, je člo-
vek »tragična« žival. Zveza genialnosti in blaznosti — to pomeni tu tako
imenovane blaznosti (Irrsinn), blaznosti v nedoločenem smislu besede —
je posledica tega tragičnega položaja človeka. Statistično se mora dati
pokazati, da odstotek duševnih bolnikov med geniji mnogokrat presega
odstotek duševnih bolnikov znotraj celotne populacije. Seveda so tudi
zdravi geniji, toda: »Popolnoma zdrav človek preprosto ne more ustvar-
jati, po tem pa človeštvo hrepeni.« Kar je že Schopenhauer videl, to je
Lange-Eichbaum izčrpno razložil; ustvarjalni proces je mogoče (zlasti na
afektivnem področju umetnosti) odločno pospešiti s trpljenjem, ki ga
7  Problemi
849
mora genij prestajati v svojem življenju, z nemirom, izpostavljenostjo in
preganjanjem, s prebuditvijo nezavestnega in arhaičnih duševnih plasti,
z disharmonijo prav tako kot s čezmernim samozaupanjem. Miselnim iz-
vajanjem Schopenhaureja dodaja Lange-Eichbaum še misel, da je psihič-
no abnormalen človek prej slaven kot normalen, da prej najde skupnost,
ki ga dvigne h »geniju«. Kar so najprej označevali s predikatom »prismo-
jen«, je skupnost častilcev spoznala kot pravo veličino, ki je zrafsla iz glo-
bokega mučeniškega trpljenja. »Pri enako velikem ustvarjalnem in inte-
ligenčnem talentu zmaguje pri pridobivanju slave vedno bionegativno
nad zdravim. In prav tisto, kar je patološko, često podeljuje trajno sla-
vo« .<
Bila bi popolna krutost, pravi Lange-Eichbaum na koncu prve izdaje
svoje knjige, če bi hoteli genije vzgajati: »Morali bi križati ljudi iz talen-
tiranih družin s tujo, predvsem psihopatsko krvjo, morali bi človeka na-
praviti namerno bionegativncga, mu dodajati trpljenje, ne priznavati ga,
ga zasmehovati, izgnati ali, bolj ali manj v prispodobi, pribiti na križ«.
Četrto izdajo te knjige je izdal po smrti Lange-Eichbauma Wolfram
Kurth; v njej je etrastno obravnavanje tega problema nekoliko omiljeno
v korist stvarni dokumentaciji. Toda tudi tu ostaja (s. 263 sq.) »grenak«
sklep, da »genij ni nikakršen predhodnik višjega razvoja človeštva (po
izkušnjah dveh tisočletij)«. Genij ni nadčlovek, ni znanilec nove vrste, ni
jutranja zarja novega dne. Je marveč »žareči sončni zahod«. Celo v pro-
padanju daje svoja dela; toda človeštvo mora tudi vedeti, da v geniju
stopa na neko mejo. Mogoče zmore najviše razviti duh pripraviti člove-
štvu propad z »uničevalnimi idejami, atomsko silo«. »Človek je tragična
žival — razdvojena do temelja svojega bistva, razdvojena kot dejstvo
sploh in mogoče najbolj razdvojena tedaj, če nam stopa nasproti v svoji
najvišji formi, kot genij«.
Kako pa se genialni ljudje sami postavljajo, kako se umetniki po-
stavljajo nasproti usodi, ki naj bi ji zapadli? Ekstremno misleče glave
izrecno sprejemajo zvezo med genialnostjo in blaznostjo in se prav s to
zvezo vzravnajo v svojem dostojanstvu: življenje lahko zapade blaznosti,
dela pa ostanejo čisti, neskaljeni »razcvet življenja«, svet v svoji višji
obliki stopnjevanja. »Je dokazljivo jasno, statistično jasno«, tako pravi
Gottfried Benn, zdravnik in pesnik, ko se ozira na svoje življenje —
»dvojno življenje« v običajni stvarnosti in stvarnosti umetnosti —, »naj-
večji del umetnosti preteklega poltisočletja je dvigajoča se umetnost psi-
hopatov, alkoholikov, abnormalnih, vagabundov, ubožnikov, nevrotikov,
(degenerirancev, klapouhcev, jetičnikov —: takšno je bilo njihovo življe-
nje, ter v westminsterski opatiji in na Panteonu stojijo njih oprsja in
nad obema stojijo njihova dela: brezmadežna, večna, razcvet in lesket
sveta.«5
" Wilhelm Lange-Eichbaum: Genie, Irrsinn und Ruhm. Eine Pathographie
des Genies. 4. Aufl. hrsg, von Wolfram Kurth, îvliinchen (Basel 1956, s. 219,
254, 258.
= Gottfried Benn: Doppelleben, Wiesbaden 1950, s. 52.
859.
Kdor ljubi umetnost, se ne more izogniti dejstvu, da svetlim delom
umetnosti ustreza tema v življenju umetnikov. Zato je Schopenhauer v
svojih »Parerga in paralipomena« izrazil željo, »da bi kdo poskusil na-
pisati tragično literarno zgodovino« in »prikazal mučeništvo skoraj vseh
resničnih razsvetljevalcev človeštva, skoraj vseh velikih mojstrov, v vsa-
ki zvrsti in umetnosti«. Walter Muschg je uresničil Schopenhauerjevo
misel, ne da bi vedel za Schopenhauerjevo pobudo." Napisal je »Tragično
literarno zgodovino«, zgodovino trpljenja, dolgov in tragike pesnikov. Ra-
zumljivo je, da je Muschg posvetil »blaznosti« pesnika posebno poglavje.
»Tu se odpira«, tako se začenja ta odlomek »najgloblja tema...«
Pozornost zbuja dejstvo, da Muschg v tem odlomku, kot tudi v izva-
janjih o samomorih pesnikov' imenuje izključno imena modernih umet-
nikov. Ali naj bo »blaznost« genija značilna za novi vek, mogoče značilna
za kasnejši novi vek? Tako je mogoče to občutil Hermann Hesse. V svo-
jem utopičnem romanu »Igra steklenih biserov« (Das Glasperlenspiel)8
se ozira na novi vek in nahaja na njegovem začetku grmade in procese
proti krivovercem, na njegovem koncu pa genija, ki končuje v samomoru
ali blaznosti. Novi vek se je moral, tako razlaga Hesse, osvoboditi pode-
dovane avtoritete in najti novo avtoriteto. Za rešitev te naloge je moral
plačati visoko ceno, in ostaja vprašljivo, če dobitek pretehta brezštevilne
žrtve ... Besed o samomoru in blaznosti genija ne bi smeli brati kot zgolj
floskulo. Usoda premnogo ljudi stoji za njo. Seveda pa obilo imen, ki bi
jih lahko tu imenovali, manj navaja k resnosti osmišljevanja kot spomin
na enega samega, — na primer na Adalberta Stifterja, na njegovo prist-
no in čisto hotenje, hud življenjski boj in temni konec. Vedno je že ta
konec grozeče stal nad njegovim življenjem: »Marsikdaj sem molil k
bogu«, tako je pisal Stifter 1864 svojemu založniku, »najbolj goreče mo-
litve, naj me ne pusti, da postanem blazen ali da si v zmedi vzamem
življenje (kot se to pogosto dogaja)«.
Preveč pogosto je seveda tako, da umetniki, željni genialnosti, iščejo
le videz prismojenosti. Kdo ni že izkusil, kar je Jaspers nekoč z majhno
ironijo (ki je pri njem tako redka in zato tako resna) takole izrazil: »Na
razstavi v Kolnu 1912, kjer je bilo videti okrog čudovitega van Gogha
ekspresionistično umetnost iz vse Evrope v značilni enoglasnosti, me je
včasih prevzelo občutje, da je van Gogh vzvišeni, edini in proti svoji volji
»prismojeni« med tako mnogimi, ki hočejo biti prismojeni, vendar so le
preveč zdravi.«' Prismojeno početje »genija« je mogoče značilnost
vseh poznih časov, že Horac je to početje ironiziral v svoji Ars poetica,
ko pravi: »Ker veli Demokrit, da v pesništvu boljši je genij / kakor na-
porno učenje, in meče z vrhov Helikóna / pesnike vse, ki zdravi so v glavi,
se velik del pevcev / danes ne brije, se ogiblje kopelim in išče samoto /
' Walter Muschg: Tragische Literaturgeschichte, 3. Aufl. Bern 1957,
s. 13 sq.
' Ibid., s. 416, 4.34.
' Bd. I, Berlin 1946, s. 24.
' Karl Jaspers: Strindberg und van Gogh, Bremen 1949, s. 182.
7"
851
nohtov ne striže ne las . . .« (verz 295 sq.). — (Citirano po prevodu A. So-
vreta. — Op. prev.).
Vendar se kažejo stvari danes bolj resne. Ko Rimbaud zahteva za
pesnika (»le grand malade, le grand criminel, le grand maudit«) zmede-
nost vseh čutil kot predpostavko ustvarjanja, tedaj zveni tu specifično
moderni ton. Ali vodi »blaznost« umetnika v globine, ki jih zdravi ne
doseže? Leta 1912, je govoril Paul Klee v svojem dnevniku o »prazačet-
kih« umetnosti, ki so menda v delih otrok in primitivcev, ter nato na-
daljeval: »Vzporedni pojavi so dela duševno bolnih, in torej niti otročje
vedenje niti prismojenost tu ni psovka, ki bi zmogla zadeti tisto, na kar
tukaj merim. Vse to je treba jemati globoko resno, resneje kot vse pina-
koteke, če je danes treba kaj reformirati. Ko so dejansko, kot sem pre-
pričan, vsi tokovi včerajšnje tradicije izginili v pesku .. .«i" Stavek o »re-
formiranju« je treba brati zelo natanko: »resneje kot vse pinakoteke«,
to pomeni, resneje kot vse Ciotte, Raffaele, Rembrandte v naših muzejih!
S čimer so nekdaj opravili kot z otročjim, primitivnim in bolestnim, to
postaja možnost novega prazačetka. Zato si umetnik prav želi bolezni,
hoče »rasti v zadnjo blaznost«, kot je zapisal Max Beckmann.ч
Mar tisti, ki prevzame nase bolezen, ne pride dalje kot tisti, ki se.
drži zdravja, ki pravzaprav ni nikakršno zdravje? Za Trakla pesnik po-
stane pesnik šele tedaj, ko sledi blaznemu, ki je zgodaj umrl in kliče
brata. Ali pa je Traklov »Blazni« duševno bolan? Martin Heidegger na
to vprašanje odgovarja z ne: blazni ne misli nič nesmiselnega in tudi ni
brez mišljenja (ohne Sinnen); blazneš misli bolj kot kdorkoli drug, toda
misli (sinnt) drugače kot drugi in je na poti nekam drugam. Ta blazneš
misli prihodnost, ki mora človeka šele znova prinesti v njegovo začetno
bistvo.i2
Vendar pa ni vedno lahko razlikovati stvarne blaznosti od »drugega
smisla« novega začetka. To kaže primer Hölderlina: kar kdo v kaki
Hölderlinovi pesmi razlaga kot tipično stavčno zgradbo, ki je shizofreno
zmedena, analizira drugi kot veliki sklad (Fuge) prihodnje usode. Umet-
niki sami vedno mislijo na stvarno bolezen, kadar govorijo o »blaznosti«.
Vendar jim je ta bolezen le »pre-stopanje-bregov duhovne bolezni«.
Tako o tem pravi Kafka, ki je v svoji smrtni bolezni vedel: »Sem du-
hovno bolan«. Ko pa so mu rekli, da je gotovo študiral v norišnici, je
odgovoril: »Toda v lastni.«i3
Izjave o umetništvu in blaznosti, kot jih šteje zadnje stoletja, meri'
na zelo različne stvari, vendar pa se dajo zajeti z vodilno besedo »gen
in blaznost«, ki jo je formuliral Schopenhauer. Seveda Schopenhauer š
ni mislil vseh tistih ekstremnih misli, ki so bile izgovorjene v zadnjer
" Tagebücher von Paul Klee 1898—1918, hrsg. v. Felix Klee, Köln 19;
s. 274 sq.
" Navaja Arnold Gehlen: Ueber Kultur, Natur und Natürlichkeit (i'
Konkrete Vernunft, Festschrift für Erich Rothacker, hrsg. v. G. Funk^,
Bonn 1958), s. 122.
" Martin Heidegger: Unterwegs zur Sprache, Pfullingen 1959, s. 73, 53, 80.
" Franz Kafka: Briefe an MHena, 1952, s. 50, 163.
852
stoletju. Gotovo npr. ni verjel, da bi umetnik mogel prek blaznosti priti
do drugega smisla, nazaj do prazačetnega. Tako nastane vprašanje, če
naj v razgovoru o »geniju in blaznosti« Schopenhauer ne ohrani zadnje
besede. Ali je pa Schopenhauer sploh mogel izčrpati to, kar je bilo na
to temo izrečenega pred njim.
Da so zvezo med genialnostjo in blaznostjo često opazili, to pravi
Schopenhauer sam. Kot priče navaja Demokrita, Platona, Aristotela, Ho-
raca. Popa, Wielanda, Goetheja (I. 224 sq). Vendar pa Platon npr. ni go-
voril o zvezi med genialnostjo in blaznostjo, in o tem ni govoril zaradi
tega, ker zanj umetnik ni bil noben »genij«, blaznost pa ne predmet me-
dicinske znanosti in ne naravni fenomen, ki bi ga človek lahko pojasnil.
Platon je govoril o božanski blaznosti pesnikov. Schopenhauer in za njim
psihiatri pa govorijo o tej božanski blaznosti približno tako kot govorijo
mornarji v določenih stanjih o ljubezni. Sokrates je bil prepričan, da
mora na taka zasramovanja — da se spokori — odgovoriti s preklicem,
palinodijo. Ta palinodija pa pomeni, da je treba »govoriti tako: Ne, ni
resničen ta nauk, ki pravi, da bi se tudi, če gre za ljubimca, kdo moral
nezaljubljenemu kazati bolj dragega (HARIDZESTHAI), ker je oni ven-
dar blazen, ta pa tezen. Kajti gotovo, če bi bilo brezpogojno prav (HAP-
LUN), da je blaznost zlo, bi bilo to lepo povedano; vendar pa so nam
največje od dobrih stvari (MEGISTA TON AGATHON) dostopne skozi
blaznost, seveda skozi blaznost, ki je dana kot božje darilo...« (Phai-
dros 244).
Pesnik je v najbolj zgodnjih časih izkusil svoje pesništvo (Dichter-
tum) kot obvladanost po božanskem ali po muzi. V svojem »entuziazmu«
se je zavedal kot govornik bogov in sil, kot »teolog«. Ljudje so imeli pred
tem entuziazmom enako grozo kot pred »svetimi« boleznimi, pred blaz-
nostjo in padavico, v katerih je bil človek prav tako videti kot iz sebe
iztrgan. Obvladanosti pesnika niso razlikovali od obvladanosti v teh bo-
leznih. Zato je tudi entuziazem veljal za »blaznost«, za »božansko blaz-
nost pesnikov«.
Ko se je »logos« razrešil »mythosa«, ko se je logični način govora,
ki sledi razlogom, ločil od mitičnega načina govora pesnika, odtlej so
mogli le »ironično«, preudarno in kritično distancirano ravnati s tem,
kar je pesnik ustvaril v svojil »blaznosti«. Ko se Platon osmišljuje (sich
besinnen auf) glede na božansko blaznost, tedaj razmišlja o pretenziji
»nelogičnega«, mitičnega govora na resnico. Poskuša se dokopati do od-
ločitve o tem, na kateri način govora je moči razkriti resnico.
Pesniki so obrnili besede o svoji blaznosti v pozitivno; ponašali so
se s svojo blaznostjo. Besede o pesniški blaznosti so postale obrabljeno
reklo. V krščanstvu so dobile svojo skrajno ostrino tedaj, ko so ljudje
inspiracijo, ki jo pesnik zahteva zase, občutili kot konkurenco razodetju.
Za ekstremiste je bilo pesništvo hudičeva blaznost in hudičeva laž. Pesni-
ki — Ovid, Vergil, nazadnje pa tudi iskalec resnice Faust — so postati
magi.
Renesansa se je ponašala s tem starim toposom. Če pa vendar Sha-
kespeare povzame besedo o blaznosti pesnikov, tedaj se zdi, da se je za-
853
lesketalo obličje demonično preganjanega pesnika. Novoveška zavesi o
geniju je bila od začetka napotena k problemu resnice. Hamann je raz-
iskoval »meje spornosti genija in blaznosti (Tollheit)« in našel besedo,
ki kaže daleč naprej: »Genij je trnova krona in okus (Geschmack) je
škrlatni plašč, ki pokriva razmesarjeni hrbet.« Zreli Goethe je zavračal
mistifikacijo o pesniški blaznosti; hotel je umetnost utemeljeti na osnov-
nih zakonih narave. Hegel je omejil — bolj pripravljen na kompromis
kot Platon in vendar v platonski tradiciji — pretenzijo umetnika na res-
nico: umetnika nosi neposrednost entuziazma, in tako še ni popolnoma
svoboden. Spor o entuiazmu, o »blaznosti« umetnika je nazadnje spor o
tem, kako more biti resnica odprta."
Ko Schopenhauer govori o »blaznosti« umetnikov, tedaj je vsaka
misel na pravi entuziazem izključena. Obvladanost po moči, ki tisto vo-
ljo, kakršna pride v človeku do same sebe, presega, pri Schopenhauerju
ni v diskusiji. Blaznost je blaznost genija; umetnik je razumljen kot ge-
nij, to pomeni, razumljen je na osnovi pri sebi bivajočega hotenja in
predstavljanja. Sicer Schopenhauer nahaja paralele med intuitivnim spo-
znavanjem umetnika in zmedenim mišljenjem blaznega, vendar te para-
lele zanj niso nikakršen ugovor proti umetnosti. Zanj ne obstaja noben
način spoznavanja, na osnovi katerega bi mogli oceniti entuziazem umet-
nika kot nižjo formo odpiranja resnice. V besedi o geniju in blaznosti
pride do veljave tisti razvoj, v katerega mora hotenje zaiti, če se razume,
v skladu z osnovno tendenco novega veka, kot po-sebi sveta (das Ansich
der Welt). Zgodovinsko mesto Schopenhauerjevega mišljenja je moder-
na, svet brez mita, brez vere, brez metafizike, svet, ki ga človek, ki se
postavlja sam nase, hoče zapopasti na osnovi lastnega hotenja in pred-
stavljanja. Zadnjemu stoletju je Schopenhauer mogel izgovoriti vnaprej
vodilno besedo mišljenja v formuli »genij in blaznost«, ker je bil on .sam
v času, ki je še iskal kompromise z izumirajočo dediščino, ker je že bil
moderni, sam nase postavljajoči se človek. Schopenhauer sam je bil ge-
nius, ki išče smisel, vržen na ekscentrično pot, daleč naprej pred druge
in brez zveze z njimi. Sam je doživel ogroženosti genialnosti, o katerih
je govoril; zato so mogli kasnejši psihiatri prav njegovo življenje jemati
kot dokazilo za tezo, da genialnost meji na blaznost. In Schopenhauer je
Vse življenje iskal samoukinitev sveta in iz nje razumel umetnost. Genij
se v svoji »blaznosti« dotakne te samoukinitve; ker je samoukinitev
zadnja meja, blaznost ne more biti pot k novemu prazačetku.
Čas po Schopenhauerju je pograbil in razvijal njegovo besedo »ge-
nij in blaznost«. Seveda je skušal to Schopenhauerjevo tezo tudi ovreči.
Wilhelm Dilthey je imel v letu 1886 govor o »Pesniški domišljiji in blaz-
nosti« (Dichterische Einbildungskraft und Wahnsinn.i^ V njem govori
proti stari besedi o blaznosti pesnikov; govori proti nauku o pataloški
" Zgodovino toposa o blaznosti pesnikov sem natančneje skiciral v svoji
razpravi »Dishtungstheorie und Toposforschung«, ibid. (prim. op. 3).
Wilhelm Dilthevs Gesammelte Schriften VI. Bd., Leipzig und Berlin
1924, s. 90 sq.
854
strukturi genija, ki ga je postavil Schopenhauer »ob pritrjevanju vseh,
ki so menili, da trpijo zaradi svoje lastne genialnosti«, in ki je bila potem
»opremljena s sijajem psihiatrične teorije«. Dilthey skuša utemeljiti sta-
vek: »Genij ni patološki pojav, temveč zdrav, popoln človek«, četudi pes-
nik posega po povezovanju doživljajskih elementov, ki je podobno sanj-
skemu, — je povezanost duševnega življenja v njem posebno močna,
medtem ko se ta povezanost pri sanjajočem in blaznem izgubi. Dilthey
ima gotovo prav v enem: psihoza ne spada h genialnosti. Vendar mogoče
spada h genialnosti, temu najvišjemu stopnjevanju človeške biti — meja
stopnjevanja? Mogoče hotenje dejansko ukine samo sebe, če bi se mo-
ralo misliti kot zadnji princip in v svoji absolutni biti-pri-sebi? Tedaj pa
te meje hotenja, ki se imenuje blaznost, ne smemo ločiti od najvišjega
stopnjevanja hotenja, genialnosti. »Nevarnost in dobitek v kultu genija«
stojita v diskusiji, ko novi vek prevzame Platonovo misel, da je blaz-
nost prinesla človeštvu največje dobrine. Nietzsche, ki je nekdaj Scho-
penhauerja slavil kot »vzgojitelja« h kulturi, in to je pomenilo k »vzgoji
genija«, je to stvar tako videk^ii in tako jo je treba jemati, če naj se je
ne vzame le površno ali iz delnega aspekta.
III.
Če ima Schopenhauer jeva zastavitev vprašanja svoje popolnoma do-
ločeno zgodovinsko mesto, tedaj vprašanje o »geniju in blaznosti« mo-
goče ne meri na nadčasni problem, temveč na stvar, ki se v zgodovini
spreminja. Bistvo umetnosti, bistvo človeka, bistvena zveza med umet-
niškim ustvarjanjem in »blaznostjo«, to mogoče sploh ne vztraja v brez-
časni identiteti, temveč se oblikuje različno v različnih časih, če pustimo
to možnost odprto, tedaj morejo naši bistveni pojmi zahtevati veljavnost
v različnih časih le analogno. Tedaj danes ne moremo lioteti absolutno
izčrpati tistega, kar je v svojem času Schopenhauer izrekel o našem
vprašanju. S Schopenhauerjem se lahko pogovarjamo le s svojega zgodo-
vinskega mesta. Če skušamo določiti mesto, s katerega Schopenhauer
govori v razgovoru z zgodovino, se prestavimo v razmestitev, v kateri
zgodovina daje besedo tisti stvari, za katero nam gre. Tudi mi sami ima-
mo le en glas v razgovoru in le svoje omejeno razumevanje stvari; tudi
za nami bo zgodovina. Če pa je stvar, za katero gre, dejansko zgodo-
vinska stvar, tedaj moremo iskati za umetnost drugačno bistveno mesto,
kot je bilo tisto, ki so ga imeli Schopenhauer in z njim vehk del moder-
nega razumevanja umetnosti. Če naj bo naše iskanje več kot utopično
blodenje v nestvarno prihodnost, tedaj moramo obravnavati tisto, kar je
bilo in kar je. Moramo obravnavati Schopenhauerja, ki je izgovoril vo-
dilno besedo za razumevanje problema v zadnjih sto letih. Takšno obrav-
navanje pa se ne more enostavno posloviti od Schopenhauerja; temveč
mora iti nazaj k skritim predpostavkam, ki določajo Schopenhauerjevo
mišljenje, da bi potem v kritki, razlikovanju premagalo to mišljenje v
temelju in ga lahko pustilo za seboj.
" Menschliches, Allzumenschliches, I, 164.
855
v vprašanju o blaznosti pesnika in umetnika je zahodnoevropsko
mišljenje razlagalo od svojih začetkov, kakšna resnica pripada umetno-
sti v primerjavi s utemeljujoče-logičnim spoznanjem. Schopenhauer pre-
vzame to vprašanje in skuša priti do pravično pretehtanega razlikovanja
med možnostmi znanosti in možnostmi umetnosti. Znanost, tako raz-
laga Schopenhauer, spoznava relacije po stavku o temelju, spoznava od-
nosno (adjektiv, pridevnik — op. prev.) povezanost pojavov. Umetnost
spoznava bistveno sveta, ideje. Pri tem umetnost ne more slediti stavku
o temelju, kajti ni mogoče dalje utemeljevati tega, da ideja obstaja. Tako
se pokažejo paralele med intuitivnim zrenjem umetnosti in zmedenim
spoznavanjem blaznega, ki prekoračuje stavek o temelju. Ker utemelju-
joče spoznanje idej spolh ni možno, ni mogoče z nobeno metafiziko pre-
seči intuitivnega zrenja idej, kakršnega daje umetnost. Nauk o predhod-
nosti ali koncu umetnosti, kot je znan v metafiziki od Platona do Hegla,
se umakne pred opravičitvijo umetnosti, ki pa jo zdaj izreka prav filozof.
Schopenhauer imenuje Platonovo »omalovaževanje in zavrnitev umetno-
sti« kot eno »največjih in pripoznanih napak tega velikega moža« (I, 20).
Ko Schopenhauer navaja kot predmet umetnosti »platonske ideje«, te-
daj trdi ravno nasprotno od tistega, kar uči Platon, saj v svoji Državi
Platon vendar pravi, da predmet lepe umetnosti ni ideja, temveč posa-
mezna stvar.
V Schopenhauer j evi opravičitvi umetnosti seveda ostaja polno dvoni-
Ijivosti. Ali Schopenhauer ne izpušča iz pozornosti meja, ki so postav-
ljene tudi umetnosti? Ali se od umetnosti ne zahteva preveč, če se ji —
in izključno njej — prisoja spoznanje bistvenega sveta? Od kod sploh
jemljemo merilo za razlikovanje dobre in slabe, resnične in neresnične
umetnosti? Kako moremo vedeti to, ali umetnik dejansko zre idejo ali
ne? Kako je sploh treba določiti idejo glede na njeno bistvo? Je dejan-
sko platonska, brezčasna, s sabo identična ideja, ali pa to sploh ni, vse-
kakor ne vedno? Ali nazadnje Schopenhauer jeva filozofija ni ravno to,
kar noče biti, namreč metafizika? Morda torej metafizika ni tako mrtva,
kot je trdil Schopenhauer?
V stoletju po Schopenhauer j e je postalo vprašanja, kakšna je resni-
ca, ki pripada umetnosti, še težje in še bolj nujno. Razumno uravnani
svet je postal svet znanstveno-tehničnega izpopolnjevanja; tradicija je
bila uničena. Umetnost in znanstveno-tehnično predstavljanje in dostav-
ljanje (Zustellen) razlogov sta postala drugo drugemu popolnoma od-
tujena. Znanstveno-tehničnemu mišljenju se kaže spoznanje, kakršno išče
umetnost kot neupravičeno, kot »zabloda« (Wahn) in često sploh ne več
kot zabloda, temveč, manj resno vzeto, kot prazna otroška igra, zgolj
dekoracija in kuHsa življenja. Umetnik pa se s svoje strani odmika od
vsakdanjega sveta, ki je postal pust, uniformiran in normiran. Išče prav
abnormalnost: tradicionalni svet prinaša prav tako malo kot vsakdanji
svet. Zato se poganjajo za novim, in to novo lahko najdemo le še v eksce-
sih abnormalnega. V abnormalnem je to novo zgrabljeno in postavljeno
nasproti le tradicionalnemu in normalnemu. Staro in normalno velja za
votlo in prazno. Ker je v temu postavljeno nasproti abnormalno, se zdi,
856
da ležijo pozitivne vsebine v abnormalnem. Da bi učinkoval še enkrat, če
ne izvorno, tedaj pa vendar originalno, genij zavestno išče nasprotje
vsemu, kar sicer velja. Genij išče odtujitev (Verfremdung). Takšna za-
vestno zgrabljena odtujitev — aliénation — je v bližini blodnega smisla
(des Wahn-Sinns), v biižini tistega, kar mora vsakdanji razum, in ne le
ta, označevati kot »prismojeno«.
Danes, ko znanstveno-tehnično mišljenje slavi svoje triumfe, nahaja
umetnik neki smisel prej v snu in zablodi kot v računanju in preraču-
navanju razuma. »Sanje« in »blodnje« — izvirni naslov Goveve serije
slik — spadajo v središče moderne umetnosti. Opozorilo na umetnost
otrok, primitivcev in duševno bolnih ni tako absurdno v času, ko sama
znanost poskuša znova najti smisel v sanjah in v blaznosti. Saj so ven-
dar postavili teorije, da sili v sanjah in blaznosti na svetlo arhaično
mišljenje in čutenje iz globokih, danes zasutih plasti nezavestnega. Po-
skušali so razumeti mythos prejšnjih časov iz vsebine sanj in psihoz ter
obratno: nevrotične in psihotične predstave iz mitov. Mogoče sploh ne
po pravici, — vsekakor pa Klee po pravici postavlja izrek: »Ne smej se,
bravec!« na vrh tistega zapisa v dnevniku, v katerem govori o prazačet-
kih umetnosti pri primitivcih, otrocih in duševno bolnih.
Tistim, ki mislijo umetniško, ni manjkalo poguma, da zamahnejo z
odločilnim protiudarcem proti zaničevanju, ki ga nasproti umetnosti pri-
naša znanstveno mišljenje. Mladi Nietzsche je v »Rojstvu tragedije« raz-
lagal, kako sta od Sokrata in Platona metafizika in znanost zamenjali
tragično-pesniško mišljenje. Evripides, »trezni« (der NiJchterne«) med
pesniki, je skupaj s Sokratom uničil tragedijo. Znanstveno mišljenje je
pesništvo ironiziralo kot blodnjo. Nietzsche je spet hotel napraviti mesto
tragičnemu svetovnemu nazoru. Raziskoval je znanost »pod optiko umet-
nika«, umetnost pa »pod optiko življenja«, in tako je znanost raziskoval
kot blodnjo. V njenem optimizmu leži, tako pravi »globokoumna blodna
predstava, ki je najprej prišla na svet v Sokratovi osebi, — tista neoma-
jana vera, da mišljenje ob vodilni niti vzročnosti dosega najgloblja brez-
na Biti in da je mišljenje sposobno Bit ne le spoznati, temveč tudi kori-
girati. Ta vzvišena metafizična blodnja je znanosti dodana kot instinkt
in vodi vedno in vedno znova do njenih meja, na katerih pa se mora
obrniti v umetnost: na katero se pravzaprav pri tem mehanizmu ni ozi-
ralo« (Rojstvo tragedije, št. 15). Upanje na preporod velike, tragične
umetnosti pa je bilo vendarle plodno. Umetnik je pristal na to, da pre-
vzame nase bolezen časa in jo prenaša, da bi tako mogoče lahko pri-
pravil novi »prazačetek«. Vprašal seje, če »blaznost« ne misli (sinnt) dlje
kot razsoden razum, ki se šopiri na trgih in javnih mestih. Ali Nietzsche-
jev »blazni človek« (Die Fröhliche Wissenschaft, Vesela znanost, št. 125),
ki naznanja smrt ostarelega boga, tako pa ravno išče boga, ne misli dlje,
kot »umni« postajalci, ki se mu smejejo?
Znanstveno-tehnični svet odriva človeka od tega, da bi spoznaval ti-
sto bistveno, kar ni mogoče dalje utemeljevati; razkraja torej resnico
izročila. V tem svetu je umetnik, ki išče bistveno, osamljen. Zaveda se
sebe kot izpostavljenega pustoti in praznosti, niču, ki vse nagrize in
857
izluži. Vidi se kot komet, ki prihaja iz teme in se po ekscentrični poti
vrača v temo. Umetnost je življenju, kakršno vodijo ljudje, odtujena.
Odprl se je prepad; mostovi, ki so bili napravljeni, nočejo nositi. Demo-
kratizirana in industrializirana družba ni zmogla dati umetniku primer-
nega dela in s tem prihodnosti v skupnem življenju. Sicer naj bi genij
pomiril človekove »globlje potrebe« — kolikor te »potrebe« v družbi,
ki je postala duhovno prazna, že niso umolknile —; sicer pa se vedno
širši krogi umikajo iz politično-gospodarskega življenja v umetnost, ki je
postala postranska, skoraj »onstranska«; vendar pa umetnik ostaja vržen
nazaj nase, ker ne dojema nobenega odmeva v dejanskem življenju dru-
gih. Ali ni nujno, da v takšni osamljenosti postane »abnormen«, bolan?
Kultura, ki je ogrožena do skrajnosti, ki je bolna, hoče poleg tega v
svojih »genijih« ponovno najti svojo lastno ogroženost, nepreboleno bo-
lezen. Tako nastane patografija, opis bolezni genialnih ljudi. V patogra-
fiji vlada perverzno zanimanje za stvari, ki so nepomembne in vodijo
proč od bistvenega. Patografi se ne zadovoljujejo z vnanjim opisom svo-
jih pacientov, ki ga je mogoče kontrolirati, in gotovo ne le z doprsnimi
podobami. Tako imajo lahko delo: kdo od »genialnih ljudi« ni bil vsaj
za katerega izmed patografov npr. »latentno« ali »nezavestno« homo-
seksualen? Poteza značaja ali vedenje, ki pri nobenemu drugemu človeku
ne bi zbujalo pozornosti, postane, kakor hitro gre za »genija«, enako
simptomu, ki kaže na najhujšo abnormalnost. Kakšna »katatimija« in
kakšna »Pseudologia phantastica« »znanosti« je bila nujna, da je lahko
nastala takšna patografska literatura, kakršno imamo danes. Vsakemu
in prav vsakemu geniju se mora kaj natvesti, — le zakaj ? Ce si ogledamo
sodbe, ki so jih psihiatri in psevdopsihiatri dali o genialnih ljudeh,i'
tedaj gotovo postane nekaj očitnega: te sodbe ničesar ne izrekajo o sta-
nju pacientov, pač pa zelo veliko o stanju tistega, ki se hoče tu izkazati
kot zdravnik. Vsakdo, kogar imamo za genija, mora biti bolan. Isti tok
žene na koncu novega veka genija v osamljenost in znanost k patograf-
skemu delu, ki se ga lotevajo s tako pošastnim veseljem.
S tem nočemo nič reči proti patografiji sploh in ničesar proti taki
znanosti, ki se je morala šele počasi prebijati do samokritične treznosti.
Vendar pa moramo opozoriti ne le na psevdo-znanstvenost prejšnje pato-
grafije, temveč tudi na scientifično naivnost, s katero se še danes da-
jejo izjave o Geniju (»das« Genie), o Bližini (»die« Nähe) med genial-
nostjo in blaznostjo. Vsekakor nima nobenega smisla več napisati 2821.
ali 3000. delo o problemu »genij in blaznost«. Saj bodo le — z modifi-
kacijo ali z modifikacijo tu ali tam — ponavljala stara pojmovanja.
Moramo se načelno vprašati, pod katerimi predpostavkami se postavlja
problem genija in blaznosti. Polagoma se učimo vpraševati po skritem
družbeno zgodovinskem ozadju, ki ga imajo nauki, antropologije in me-
tafizike različnih psihiatrično-psihoanalitičnih usmeritev. Pacienti, ki pri-
dejo pred oči zdravnikov, gotovo deloma prispevajo k razumljivosti zdrav-
" Prim, navadeno delo Langeja Eichbauma, ki je tovrstne sodbe psihi-
atrov zbral. (prim. op. 4).
853
niskih naukov, in sicer tako, kot sami pripadajo popolnoma določeni
zgodovinsko-družbeni situaciji. Toda mogoče so nauki zdravnikov tudi
tu in tam spet odgovorni za stanje pacientov. Nauke zdravnikov kot
tudi bolezen in zavest o bolezni pacientov nosi isti skriti tok, ki žene
našo dobo, ta je postala brez smeri, v popolnoma določeni smeri. To, da
so v novem veku »geniji«, da mora predvsem umetnik biti genij, da je
genialnost bistveno trpljenje, da postavljamo problem zveze med genial-
nostjo in blaznostjo, ima tudi svoje določene predpostavke. Če h genial-
nosti postavljamo »blaznost«, tedaj ne zadenemo nadčasnega bistva
umetnika, vendar pa je na vsak način izgovorjena resnica našega časa.
Antični umetnik npr. ni bil — po pripombi Schellinga'" — komet na
ekscentrični poti, temveč planet, ki je vključen v višji (übergreifende)
red. Antični umetnik sploh ni bil »genij«, ni bil razumljen na osnovi ho-
tenja in predstavljanja ter njunega stopnjevanja. Njegova »blaznost«
npr. ni bila znanstveno ugotovljiva bolezen, temveč božanska blaznost,
entuziazem.
Vendar pa tisto, kar umetnika žene v bližino blaznosti, ni le in ne
na prvem mestu družba, ki se razumno ureia. Umetnik — tako pravi
Schopenhauer — sam uničuje svoje življenje, ko v čisti kontemplaciji
prestopa navadno življenje, ki je zgolj pojav, k zrenju večnih form. To
Schopenhauerjevo pojmovanje se ujema s skrajnimi smermi moderne
umetnosti. Gottfried Benn strastno brani esteticista in artista, ki z umet-
nostjo, to »metafizično dejavnostjo« življenja, ustvarja »Olimp videza«,
toda tako uničuje svoje življenje. »Lirični jaz«, ugotavlja Benn, se zapira
v svoje monologe, v pesmi, ki niso namenjene nikomur. Zbirajo se »kli-
nične podobe melanholije in shizofrenije, da bi ta jaz odčarali (vvegzues-
kamotieren); ta jaz obravnavajo kot »gospo brez trebuha na kakšnem
oktobrskem prazniku«; vendar pa so prav v tem jazu »zadnji ostanki
človeka, ki še veruje v absolut in živi v absolutu«. Moderni pesniki, ti
čudaki in enosobni stanovalci, opuščajo eksistenco, da bi eksistirali. »V
resnici (eigenthch) so le prikazni, in če so potem te prikazni mrtve in
jih snamejo s križa, je treba pošteno priznati, da so se sami pribili na
križ — kaj jih je sililo k temu? Nekaj jih je vendar moralo siliti«.
Schopenhauerjevo tezo o zvezi med genijem in »blaznostjo« moramo
premisliti spričo pošastnega prizora, ki ga ponuja esteticizem v moderni
umetnosti, spričo umika iz kakršnekoli osebne in družbenozgodovinske
stvarnosti, spričo volje do videza, ki razkraja življenje, do videza, ki ne
sme biti nič drugega kot videz. Gotovo ostaja razlika med Schopenhauer-
jevo mislijo in samorazumevanjem današnjih umetnikov. Umetnik bo
težko še govoril o idejah kot o bistvenem sveta in o volji kot biti-po-sebi
sveta. Vendar pa umetnik živi misli, ki jih je Schopenhauer mislil. Naj
svojo dejavnost izrecno označuje kot »metafizično dejavnost« ali ne, —
" Schelling: Sämtliche Werke, 1856 sq., 1. Abt. Bd. V, S. 444 sq.
" Gottfried Benn: Probleme der Lvnk, Wiesbaden 1951, S. 12, 35, 30. —
Formula »umetnost kot metafizična dejavnost življenja« je iz Nietzscheja,
prim. »Der Wille zur Macht«, af. 853, IV.
859
zapira se, če sledi esteticističnim tendencam, v podobe, v čiste »poglede«
stvari, kot področje, v katerem se volja samostojno (selbstherrlich) igra
in je »absolutno« pri sebi, razrešena zgolj pojavov življenja, kot se neraz-
položljivo daje in umika. Ko pa s svoje strani Schopenhauer govori o
»platonskih idejah« kot objektu umetnosti, tedaj se ne smemo pustiti
zmotiti, da so te »platonske« ideje novoveško razumljene ideje. Niso
mišljene kot pojavljanje najbolj bivajočega na bivajočem, ki samo iz
sebe nastaja, ne kot neskrito resnično, ki šele omogoča pravo dojemanje
in vedenje. Mišljene so marveč iz volje, ki se objektivira v trajnih for-
mah in se tako predstavi sama sebi.
Kaj sili umetnika, da svoje življenje tako uničuje, da se zdi, kot da
bi lahko zanj uporabili »klinične podobe melanholije in shizofrenije«.
Kaj žene umetnost v esteticizem. S pojmi, ki jih je premislil Schopen-
hauer, moremo na ta vprašanja odgovoriti takole: Novi vek razume svet
kot voljo, ki v predstavi prihaja do samospoznanja in tako doseže moč
razpolaganja s seboj. Med načini predstavljanja sta dva izjemna: način
predstavljanja znanosti, ki sledi stavku o temelju (v bližino znnosti sodi
tudi tehnika, ki obvladuje bivajoče z dostavljanjem (Zustellen) »te-
meljev«, kar tu pomeni »povzrokovanosti« (Verursachungen), in način
predstavljanja umetnosti, ki spoznava v intuitivnem zrenju breztemeljno
bistveno sveta, ideje. Umetnost je razumljena iz stopnjujočega se ho-
tenja in predstavljanja ter na ta način iz »genija«. V umetnosti se volja
uči razpolaganja z bistvenim sveta. Z breztemeljnim bistvenim ideje pa
umetnost lahko razpolaga le tedaj, če ideja sama sebi ostaja vedno ena-
ka, če je brezčasno identična s sabo in se zapopadku (Zugriff) vedno ne
izmika. Na ta način je ideja mišljena kot vedno enaka, kot »platonska<
ideja. Prestop k vedno enaki, razpoložljivi ideji, ta metafizični zapopa-
dek umetnosti, pušča, da bivajoče, ki je vedno dano le v času, izginja v
ničnost. »Metafizična dejavnost« je umetnost tudi še tedaj, ko beseda o
»idejah« odpade: artist hoče absolutno, hoče možnost razpolaganja s
svojimi podobami in se zato izloči iz življenja, ki je dano nerazpoložljivo
in odmaknjeno. Umetnik križa, uničuje svoje življenje, to samo »prika-
zen« (prim, malo prej citirano mesto iz Benna — op. prev.). Genialnost
kot najvišje stopnjevanje življenja — zrenje idej ali manj metafizično
in vendar še »metafizično« mišljena, samovšečna igra s podobami — je
hkrati razdejanje življenja: h geniju sodi »blaznost«.
Moderna umetnost je poseganje po idejah ali podobah bivajočega,
ki jih ni moči dalje utemeljevati. Je omočanje-razpoložljivosti (Verfüg-
barmachen), je »tehničnega« bistva. Tako je z znanostjo enega bistva.
Po pravici običajni govor imenuje »znanost in umetnost« skupaj. Gotovo
potiska znanstveno-tehnični lov po temeljih, ki naj se predstavijo in do-
stavijo, človeka proč od spoznanja neutemeljivo bistvenega; gotovo je
umetnik osamljen v svetu znanstveno-tehnične perfekcije. Nazadnje pa
vendar znanost in umetnost sodita skupaj. Umetnost je sploh mogla šele
v moderni dobiti svoj veliki pomen tako, da je znanost, ki ni videla
svojih meja, uničila tradicijo, sama pa je zahtevala dopolnilo v umetno-
sti. Znanstveno-tehnično mišljenje sicer obvladuje stvari na osnovi re-
860
lacij; ne zna pa nič reči o tem, kaj so stvari v svojem bistvu. 2e vnaprej
se znanost odpoveduje vprašanju po kvalitativno-bistvenem. Tako zna-
nost zahteva, metafizika namreč velja za uničeno, kot dopolnilo umet-
nost, ki jo vzgibava vprašanje po bistvu. Znanost in tehnika na eni strani
in umetnost na drugi sta komplementarna pojava ter sta tako naposled
tudi enega bistva: sta načina, kako napraviti svet rapoložljiv, sta tista
»tehnika«, s katero volja poskuša doseči moč razpolaganja s samo seboj.
Nasproti tem premislekom bi lahko vztrajali pri tem, da samozani-
kanje, kakršno išče Schopenhauer, vendar pušča vse hotenje za sabo;
češ da je umetnost razumljena prav kot sprostitev od hotenja. Vendar
pa nič, ki ga samozanikanje išče, ni noben čisti nič, temveč, kot pravi
Schopenhauer sam, določeni nič, nič tega, kar je (I, 484 sq). Sicer je tež-
ko reči, ali sploh to ni mogoče, kaj pravzaprav Schopenhauer izkusi v
tem niču, ki ga enači z nirvano budistov. Toda lahko se vprašamo, če
volja, ki se zanika, ne ostaja tisto, kar je bit v novem veku: najvišje ho-
tenje, absolutno hotenje. Volja noče sveta takšnega, kot je; saj ne spre-
jema sveta. Zato hoče nič, ker noče le nerazpoložljivo dano in odmak-
njeno tega sveta, temveč hoče nekaj absolutnega, ker se hoče kot absolut.
Dokler mislimo nox'ovesko, in to pomeni na osnovi volje in predsta-
ve, ne moremo uiti konsekvencam, ki jih je izrekel Schopenhauer. Hote-
nje, ki samo sebe hoče absolutno zagotoviti, se ukine. Ce postavimo — z
Nietzscherjem — namesto samozanikanja samopotrditev, tedaj se tudi
hotenje zlomi na svoji najvišji samozagotovitvi, na hotenju večnega vra-
čanja v sebi stoječega dionizičnega življenja. Kajti kaj še preostane ho-
tenju, kjer se vse vrača? Ostali bi popolnoma v predhodnem, če bi Scho-
penhauer j evemu samozanikanju postavljali nasproti samopotrditev, ki ne
postavlja več ali še ne postavlja vprašanja po zadnjem Od kod. Kam,
Cemu in Zakaj. Seveda se marsikdo lahko vpraša, če nam ima danes
Schopenhauer še kaj povedati, — danes, ko svet gibljejo tiste revolucio-
narne misli, ki jih Schopenhauer ni upošteval. Temu vprašanju moramo
postaviti nasproti nasprotno vprašanje: če je revolucionarna volja doseg-
la tisti zadnji cilj človeštva, za katerega danes že prehitro veruje, da lah-
ko z njim razpolaga, ali se tedaj kot volja ne ustavi? Nečlovečnost hu-
manitete, ki veruje, da lahko razpolaga z zadnjim ciljem, z bistvom člo-
veka in sveta, se je uveljavila predvsem v terorju, ki uničuje življenje;
volja nikoli ne more uiti dejstvu, da hotenje, ki se hoče absolutno zago-
toviti, samo sebe ukine. Vsekakor pa je volja, ki zganja revolucije in si
pomaga najprej z iluzionarnimi cilji, postavljena pred vprašanje zadnje
samopotrditve ali samozanikanja, če je človeštvo dobilo tisto svobodo in
prostost, ki mu je obljubljena, ali pa zaide sredi revolucij in protirevo-
lucij v brezvetrje, v katerem ni slišati nobenega povelja napredujočega
svetovnega duha več. Schopenhauerjevo mišljenje je vse prej kot po pe-
simistično-hipohondrično tuhtanje iz časa buržoazne dekadence. Njegovo
mišljenje, ta tihi lesk nad svetom Wilhema Raabeja, ta zadnja tolažba
zadnjega Buddenbrooka, ni propadlo z 19. stoletjem: Schopenhauerjevo
mišljenje tudi nas postavlja pred odločilna vprašanja, ker neizprosno iz-
reka tisto, kar sledi in novoveškega pojmovanja sveta.
861
Schopenhauer potegne konsekvence ne le novoveškega, temveč — na
svoj način — zahodnoevropskega nnšljenja sploh, ko misli svet kot voljo
in predstavo. Grško mišljenje si ni hotelo vzeti zaupanja v Bit, hotelo si
je zagotoviti Bit kot Bit brez niča. V krščanstvu se je zlomljeno zaupa-
nje v voljo Boga Stvarnika, ki je brez temelja. Novoveško mišljenje je
spet našlo svobodo boga v človeku; to pošastno svobodo je vedno znova
skušalo skriti v nujnosti causae sui. Absolutna nujnost causae sui je za
Schopenhauer j a v sebi protislovna, kajti zanj je nujnost le v vrsti pogo-
jev in pogojenosti. Tako preostaja samopotrditev ali samozanikanje, kar
je oboje brez temelja, zadnje, do česar je Schopenhauer prišel. Na koncu
dopolnil k svojemu glavnemu delu piše: »Akt volje, iz katerega svet izvi-
ra, je naš lastni. Ta akt je svoboden . . .« (II, 743). V predstavi volja po-
stane za sebe. »Bit-za-sebe« je že od začetkov zahodnoevropskega mišlje-
nja postavljena pod merilo predstavljanja. Mišljenje poskuša postaviti
zadnji temelj, ki nosi vse bivajoče, pred sebe in na sebe. Ko je metafizi-
ka razdejana, poskušamo obvladati vsaj pojave s pomočjo stavka o teme-
lju in intuitivno zazreti bistveno sveta. Ker je v novem veku človek po-
maknjen v sredino bivajočega, je vse predstavljanje-nanašanje bivajoče-
ga na tisto voljo, ki pride do sebe v človeku. Volja, ki vedno skuša samo
sebe zagotoviti, in predstavljanje, ki vse bivajoče nanaša na voljo kot na
po-sebi sveta, spadata skupaj. Predstavljajoče hotenje samega sebe hoče
kot absolutno, zato uničuje svet, kot je nerazpoložljivo in vsakokratno
dan. Hybris tega absolutnega hotenja se lahko uresniči (verwirklichen)
na različne načine: v metafiziki, ki išče absolutno bit-pri-sebi, ki je tedaj
absolutni duh ali hotenje večnega vračanja; v politiki, ki preskakuje ne-
razpoložljivo zgodovinskost v zapopadku zadnjega cilja zgodovine; v teh-
niki, ki hoče moči obvladovati vse bivajoče; v umetnosti, ki se zapira v
samovšečno igro s podobami, itn.
Ali ne bi moglo biti tako, da bi volja odnehala od tega, da hoče biti
absolutno in bi tako izstopila iz kroga, v katerem se vrti okrog sebe? Te-
daj se ne bi izdajala kot po-sebi sveta, marveč bi ji bil svet v svoji glo-
bini skrivnost, s katero ona ne more razpolagati, na katero in v kateri
ona stalno ostaja opozorjena. Ce je svet v tem, da je in kako nazadnje
je, skrivnost, tedaj ga v njegovi biti-po-sebi ne moremo misliti kot voljo,
ki je pri sami sebi in s seboj razpolaga. Ne prigovarjajo nam Schopen-
hauer in sploh novi vek po pravici, da mislimo tisto, kar je v področju
pojavov in časa zadnje, to je svobodno voljo kot brezčasno prvo in zad-
nje, kot po-sebi, ki vse nosi. Ker sveta ne smemo razumeti iz volje, ga
tudi ne moremo misliti kot »mojo predstavo«: to, kar je, nam postane le
razodeto in nerazpoložljivo se podarjujoče skrivnosti sveta; ker so nam
stvari vedno tudi odvzete, jih nazadnje ne moremo postavljati pred sebe
in na sebe kot svojo predstavo.
Iz nanovo izkušenega bistva sveta je potrebno nanovo misliti bistvo
umetnosti. Umetnost je odličen način prinašanja odprtosti, v katero se
skrivnost sveta daruje, ne da bi se skrivnost kot skrivnost uničila. Mož-
nosti in meje umetnosti kot tudi njen odnos do znanosti, metafizike in
religije — ki jih je treba na novo izkusiti v njihovem bistvu — se dolo-
862
cajo iz skrivnosti sveta. Umetnost se ne sme preprosto hoteti uveljavljati
v področju, ki je ločeno od znanstveno-tehničnega sveta, zlasti še ker bi
potem nazadnje — kot dopolnilo tega sveta — bila »tehničnega« bistva.
Le tedaj, ko je svet v vsem svojem bistvu nanovo izkušen, more tudi
umetnost najti svoje novo bistvo, če umetnika v današnjem svetu napa-
de osamljenost, tedaj te osamljenosti ne sme zakrivati s plaščem (prim.
Hamannovo metaforo malo prej — op. prev.) kulta genija; temveč mora
osamljenost prestati v odprtosti za skrivnost, na katero človek ostaja
opozorjen tudi tedaj, ko se zdi, da se vse bistveno odmika. Umetnost da-
je življenju luči in širine odprtosti, opozarja pa tudi na njegovo temo.
Tako ostaja v življenju, kot je to vsakokratno in nerazpoložljivo dano.
Umetnik si ne dela iluzij, da mora izstopiti iz področja nastajanja in mi-
nevanja v videz, ki je življenju oddaljen, tuj in odtrgan. Za umetnost ni
potrebno, da je »brez koristi«, kot trdi Schopenhauer in za njim moder-
ni esteticizem, temveč biti more po svoje, kot je to v prejšnjih časih a
resnici bilo, nujna za življenje in smrt. Ni niti »življenje stopnjujoča«
niti »življenje uničujoča«, bionegativna; človek, ki mu pripada umetnost,
ni niti »tragična« niti »najbolj pametna« žival, človek je on sam in pri-
pada mu umetnost kot način, kako se ohranja odprtost in zaprtost skriv-
nosti, iz katere človek sprejema svoje bistvo — umetnost je ohranjanje
skrivnosti sredi vseh tistih ogroženosti, ki jih človečnost (Menschsein)
prinaša s seboj. Umetnosti ni mogoče misliti na osnovi genialnosti geni-
ja, stopnjevanja hotenja in predstavljanja, ker sveta sploh ne smemo mi-
sliti kot voljo in predstavo. Če se je hotenje in predstavljanje zlomilo ob
skrivnosti sveta, če so meje hotenja in predstavljanja sprejete v človeč-
nost, tedaj umetniku, ki ni noben genij več, ni treba izkusiti te meje pro-
ti volji v življenje uničujoči »blaznosti«. Osmišljevanja umetnosti ni mo-
goče več postavljati pod vodilno besedo »genij in blaznost«.
Zdi se, kot da so v zadnjih desetletjih razpravljali o geniju in blaz-
nosti čisto znanstveno-psihiatrično. Toda še knjiga Langeja-Eichbauma
kaže, kako so stopile v diskusijo nepojasnjene predpostavke, skrite »me-
tafizike«. Pri Langeju-Eichbaumu je bila prava spodbuda, da je razprav-
ljal o problemu »genij in blaznost«, izkustvo, da evolucija in napredek
prihajata do meje. Ko so te skrite spodbude odpadle, je ves »problem«
izginil. Psihiatrija sama je opustila diskusijo o »geniju in blaznosti«; kar
se je trdilo, ni prestalo kritične preizkušnje; znanost ne pozna zadosti
dejstev, da bi »sploh« mogla postaviti v prejšnjem smislu problem »genij
in blaznost«. Ko uvidiš predpostavke, pod katerimi se je problem po-
stavljal, je tudi mogoče znova trezno in kritično presoditi, katera vpra-
šanja odpira tema »umetništvo in psihoza«. Mogoče je vprašati, kako se
psihoza lahko kaže v umetnini, če in kdaj in v katerem času vplivajo psi-
hotični umetniki in si umetnost lahko dopustiti, da jo navdihuje ustvar-
janje duševno bolnih. Ostaja vprašanje, če začenjajoča bolezen lahko po-
spešuje ustvarjalni proces in ne vpliva nanj le negativno, — če ni bila
tudi bolezen tisto, kar je poznemu Nictzscheju dopustilo, da je v mišlje-
nju prekoračil vse meje in pregrade, in kar je Hölderlina nezmotljivo
utrdilo v tistem, kar je celo življenje iskal. Ali ne obstajajo duševno bol-
86S
ni — mislimo na primer na van Gogha — pri katerih se zdi, da se v za-
četku bolezni odpirajo »metafizične« globine? Glede na stvar se v takili
primerih vsiljuje podoba kometa ali celo meteorja. »Tako je«, pravi Jas-
pers, »kot da bi se pojavil v tem svetu ožjih človekovih obzorij meteor,
in preden se je njegovo okolje od začudenja prav opomoglo, je to demo-
nično bivanje že končano v psihozi ali samomoru«.
če gledamo na to, kaj nam lahko Schopenhauer pove znotraj čisto
psiatrične zastavitve vprašanja o »geniju in blaznosti«, tedaj je to toliko
vredno kot nič. Ce pa pogledamo na to, kaj nas lahko nauči razračunava-
nje s Schopenhauer jem o predpostavkah, pod katerimi se je problem »ge-
nij in blaznost« postavljal, tedaj preostaja zelo veliko. Mogoče se od ni-
kogar ne moremo za takšno zastavitev vprašanja toliko naučiti kot pri
Schopenhauerju. Ta mislec je videl meje, na katere prihaja hotenje in
predpostavljanje, genialnost genija. Na osnovi izkustva, da absolutno po-
stavljeno hotenje in predstavljanje ukine samo sebe, je Schopenhauer
mislil možnosti in meje umetnosti in tako postavil formel »genij in blaz-
nost« v sredino svoje filozofije umetnosti. Schopenhauerjevo neizprosno
konsekventno, napeto mišljenje ima moč, da vodi naše mišljenje prek
sebe ali pa ga vodi nazaj na tisti izvor, ki ne sme več ostati zakrit. Ta
izvor je skrivnost sveta, s katero človek ne more razpolagati, na kateri
pa se zlomi vse hotenje in predstavljanje. Ohranjati svetlobo in temo te
skrivnosti je naloga umetnosti, ki ni več mišljena iz hotenja in predstav-
ljanja in njenuga stopnjevanja in samoukinitve in je zato tudi ni mogoče
več postavljati pod reklo »genij in blaznost«.
Iz nemščine prevedel Valentin Kalan.
" Karl Jaspers: Strindberg und van Gogh, Bremen 1949, s. 119.
864
Nekaj pogledov na naše založništvo
v. Blažič
Začetek vsakega založništva oziroma njegov primarni pogoj je knji-
ževno delo. šele s tem nastane možnost, da se delo reproducira (natisne
v obliki knjige ali publikacij nasploh) in da to delo sprejme širši krog
ljudi, seveda če krog takih ljudi obstaja. Med nepismenimi ljudmi, v pra-
vem in prenesem pomenu te besede, ni založništva. Tisti, ki te interese
združi v skupni interes, je založnik. Avtorjev primarni interes obstaja
predvsem v tem, da bi ga brali, to je tudi osnovni motiv njegovega dela,
vse drugo, njegov materialni interes je za vsakega avtorja, ki to ime za-
služi, sukendarnega pomena, zakaj to lahko rešuje le njegov materialni
obstoj, ne more pa duhovnega, ki je prvi pogoj za nastanek književnega
dela.
Toda kakšne koli so že pobude za nastanek književnega dela, izrazito
notranje, avtonomne, mislimo predvsem na avtorjeve naravne darove, se
lahko taka pobuda izpopolni v motiv šele z možnostjo, da se kot duhovna
eksistenca širi čez meje svoje osebnosti, to se pravi v druge osebe, ki jih
tako duhovno obogati. To se sicer lahko godi tudi drugače, s podobo, go-
vorjeno besedo itd, toda književno delo je zmeraj znamenje razvitih kul-
tur oziroma znamenje, da se ta kultura vidno razvije. V takem okolju de-
luje nenehno potreba po prelivanju duhovnih vrednosti, pravzaprav po
oplojevanju, v njej je vzpostavljen neizčrpni potencial, ki ga vsebuje od-
nos avtor-bralec, in samo ta potencial je lahko motiv slehernega založni-
štva. Založnikova možnost in vloga sta v tem, da ta potencial združi z
možnostmi uresničevanja. Ta pa so odprta tisti hip, ko se pokaže, da je
teoretično izvedljiva neomejena reprodukcija književnega dela, praktič-
no sicer v omejenem obsegu, vendar še v tolikšnem, da še vedno velja
kot množična. Denarna protivrednost, ki jo mora imeti za to na razpola-
go, se lahko uveljavi šele s temi, pravimo, tehničnimi možnostmi, zakaj
šele s tem se lahko uveljavi pomembnost te protivrednosti. Založnik je
torej posrednik med avtorjem in bralcem in zaradi tega vedno odvisen
od teh dveh skrajno različnih vrednosti, ki jo prvi in drugi pomenita: pr-
vi je ustvarjalec in individuum, redkost, drugi je sprejemalec in množica.
V materialnem pogledu se mu prvi kaže kot terjavec, drugi je vir njego-
vih dohodkov. Toda, to je samo videz, pravzaprav skrajno površinska
8  Problemi
865
slika tega pojava. Pravi založnik, rečemo tudi kulturni založnik, ve, da je
avtor vedno dragocenejši od bralca in da je primarni vir vrednosti v re-
snici on. Na tem dejstvu bo oblikoval svojo založniško politiko in svoje
gospodarstvo. To je značilnost vseh trdnih, renomiranih založniških hiš,
ki vedo, da je avtor samo zato lahko avtor, ker ima in prinaša nekaj, če-
sar bralec nima, to je, ker lahko daje nekaj, kar bo bralcu dragoceno.
Avtor, ki se spusti na raven bralca, preneha biti avtor. Prešeren, ki mu
je šele naše stoletje prineslo bralce, je bil avtor že tedaj, ko je živel, in
to nikdar ne bo prenehal biti, prenehal pa je biti avtor Koseški. Dogodi
se, da založnik odkloni delo, ki pri drugem založniku, vendar pri istih
bralcih doseže velik uspeh. Na pi-vi pgled je popolnoma sprejemljiva mi-
sel, da je založnik sicer avtorja dobro ocenil, da se torej ni zmotil o
njem, temveč da se je zmotil gelde bralcev. Toda v resnici to skoraj ni
mogoče, predvsem pa je taka misel psihološko neresnična, zakaj založ-
nika lahko štejemo le med bralce, resda med prve bralce. Vsak bralec,
ki je vrednost književnega dela v resnici dojel, (v mislih imamo samo re-
snično vredno delo), bo takoj začutil nepremagljivo željo, da s tem de-
lom seznani še koga drugega, zakaj dojet j e je zanj doživljaj, in če je ta
bralec založnik, bo želel ta doživljaj zanesti med ljudi, to se pravi, izdati
knjigo. Založnik ni po tem svojem nagnjenju prav nič drugačen od re-
produktivnega umetnika. Ta veliki trenutek je po našem prepričanju za-
četni motiv založništva. Spomnimo se samo naših protestantov.
Založnik, čigar prvotni nagib je pridobitništvo, ne zasluži tega ime-
na in prav zaradi tega imajo zanj stvari popolnoma nasproten pomen;
prvotno je zanj drugotno, in narobe; avtorjeve vrednosti ne bo nikdar
dojel sam, temveč ga bo sprejel šele tedaj, ko ga bodo sprejeli vsi. Ker
ima tak založnik tudi skrajno nespodobne nazore o bralcu, bo predvsem
skušal ustreči njegovim nespodobnostim oziroma si bo bralca iskal med
pomanjkljivo kulturno množico in bo tudi stvoril vse, da se bo bralec ta-
ke vrste čim bolj razplodil. To sicer ni preveč težko, zakaj vedno je laže
rušiti kakor graditi. Tak založnik si tudi ne more kaj, da ne bi prav pri
vsakem avtorju poskušal napraviti manjše ali večje nasilje, zakaj v nje-
govem smislu noben, tudi velik avtor ni dovolj »popoln«. Cankar je »pre-
težak«. Cehov dolgočasen, Tolstoj predolg . . . Skratka, storil bo vse, da
naravo stvari prevrne, da avtorja podredi »bralcu«, in to bralcu, ki je
dejansko namišljen, da iz njegovega, od narave danega aktivnega značaja
napravi pasivno orodje in sredstvo, torej, da ga uniči.
Čeprav se narave vseh teh členov avtor-založnik-bralec v svojih naj-
bistvenejših potezah ne da spremeniti, ustvarjalec dela bo vedno avtor,
založnik bo v bistvu vedno posrednik, in bralec vedno sprejemalec, smo
vendarle dandanes priče novemu razvoju, ki teži k organizaciji oziroma
k temu, da omenjeni trije členi vedno bolj izgubljajo svojo docela »kla-
sično« naravo to je, da se po svoje navzamejo drug drugega.
Sodobno, zlasti povojno založništvo ustvarja dolgoročne založniške
programe, s katerim daje svoji družbi skrbno obdelano kulturno snov,
ki pomeni, denimo, minimum, lahko tudi povprečje ali maksimum njene
literarne, umetnostne ali znanstvene izobrazbe. Pri tem gre tudi za uvode
865
v posamezne vede, za seznanjanje s poklici, za enciklopedije, obsežne
znanstvene publikacije, slovarje itn. Kulturne potrebe sodobne družbe so
tolikšne in tako mnogotere, da jih je moč reševati le organizirano, zakaj
družba v celoti je dandanes predvsem organizacija, ki tudi ustvarja in
spoznava organizacijo. Namesto nekdanjih osamljenih znanstvenikov po-
znamo znanstvene in raziskovalne centre, poleg individualnih avtorjev
poznamo kolektivno avtorstvo. Čeravno nič ne kaže, da individualno av-
torstvo izumira, nasprotno, treba je reči, da se je tudi danes samo raz-
mahnilo, je vendar današnje avtorstvo te vrste prav malo ali v razmero-
ma malo primerih zares individualno. V glavnem so to pesniški in na-
sploh beletristični prvenci.
Založnik lahko samo povzema določeno obsežnejše, praviloma kolek-
tivno delo v izvedbo, ali pa je sam pobudnik obsežnejšega programa pu-
blikacij. Prva in druga različica založništva postaja v sodobni družbi, ko-
likor hitreje le-ta napreduje, vsak dan potrebnejša, dasiravno založni-
štvo v svoji klasični obliki prav tako še lahko obstaja. Najvidnejši založ-
niki se dandanes celo opredeljujejo, bodisi nazorsko ali pa estetsko. So
založniki, ki so znani po tem, da prvi prinašajo velike literarne prvence,
da odkrivajo nove avtorje in to avtorje svoje smeri in podobno, čemur
pravimo založniška fiziognomija. Vsak dober založniški program ima po-
teze fizognomije. Založništvo postaja tako posebne vrste kulturni ustvar-
jalec; njegova ustvarjalna poteza je zmožnost, da določeno umetniško ali
poljudnoznanstveno snov organizira v večje, smotrno urejene celote. Ka-
der, ki to snov organizira, ki ustvarja program v vseh njegovih stopnjah,
od zamisli in sprejetja do začetka izvedbe, je po pomenu primarni založ-
niški kader, to so uredniki. Založniški urednik je danes eden tistih kul-
turnih poklicev, ki prav tako kot klasični kulturni poklici, pisatelj, igra-
lec, umetnik ali znanstvenik zahteva celega, posebej sposobnega in uspo-
sobljenega človeka, oziroma, bolje bi rekli, to je poklic, ki zahteva čisto
določene naravne in kulturne človeške kvalitete.
Z uredniškim poklicem je najtesneje povezano programiranje, ki tu-
di sicer vedno bolj postaja imperativ za vse človeške dejavnosti. Seveda
bi bilo moč in tudi treba bi bilo, o tem napisati marsikaj; za ta obseg
našega sestavka pa se moramo omejiti le na nekaj najbolj splošnih ugo-
tovitev. Programiranje si zamišljamo predvsem kot kompleks zamisli,
kot »izdelano bodočnost rasti neke stvaritve, ki s to rastjo bolj in bolj
postaja svojevrsten organizem, ki poraja nove in nove, prej neslutene
možnosti in zahteve. Toda, prvi, ne le začetni, temveč tudi trajni prvi po-
goj za tako rast je ta, da nenehno izvira iz sebe same, to je, iz svojih
lastnih, avtohtonih pobud, ker se šele s tem lahko oplaja s klicami dru-
gega. Neorgansko to je, totalno prenašanje tujih rasti ostane vedno ja-
lovo. Programiranje je torej nemogoče brez organske kontinuitete, to se
pravi, brez pogoja, da sedanje naravno in logično izhaja iz predhodnega in
da bodoče izhaja iz sedanjega in preteklega, zato mora zmeraj zajemati
prostranejši, daljši tok časa. Založniško programiranje se na primer zač-
ne pri eni knjižni seriji ali pri eni enciklopedični izdaji, in če se to začne,
se kmalu izkaže, kako pomanjkljive in nepopolne so bile naše predstave
8«
867
o naših kulturnih potrebah, in tako knjižna serija dobi svoje veje, te se
spet razrastejo in tako naprej. Razumljivo je, da taka rast in celo stop-
nje take rasti terjajo oziroma izibirajo svoje stvaritelje, svoje nosilce,
kratko recimo, svoje ljudi. Ce je govor o uredniškem poklicu, v zvezi s
programiranjem, potem kvalitete kot so zavzetost za ustvarjanje in šir-
jenje lastne, recimo, nacionalne kulture, zakoreninjenost v določeni kul-
turni dediščini, izvirnost, samostojna in ne pripadniška nazorska rast,
razgledanost, karakternost, ne morejo biti več samo slučaj in izjeme,
temveč pravilo in pogoj. Proces takega dela je seveda preobsežen, da bi
se mogel odvijati posamično, zato zahteva socializiranega človeka in de-
lavca v najširšem smislu, takega, ki je tudi zmožen delati skupinsko, to
se pravi izpolnjevati svoj delež skupne, v celoti zelo obsežne naloge. To
nadalje terja do skrajnosti precizirana razmerja vrednosti, to je, kaj je
splošno in kaj je posebno, kaj je identično in kaj ni... terja nadalje ta-
ko organizacijo kapitala, ki je zmožen investirati v prihodnost, t. j. tako,
da se oplaja po daljšem času, v obsežnejšem krogotoku, to pa je, zlasti
pri nas, mogoče le z veliko m.ero koncentracije ... To je izrazit razvoj v
delovno smer, in sicer radialno v vse smeri dela. Vse bolj jasno postaja,
da naša pojmovanja človeških kvalitet, ali recimo po domače, sposobno-
sti, kakršna so se pri nas uveljavila v povojnem času, že nekaj časa do-
bivajo poteze nezadostnosti in celo izvrnjenosti s tem, da ostaja njih
pomen in tudi s tem v skladu njih življenjski obseg omejen samo na
obseg moči, ki izvira iz oblasti. Kolikor ta pojmovanja zaradi svojega
posebnega izvora, zavoljo svoje lastne zavesti v nečem izvoljenem, niso
zmožna tega začaranega kroga prestopiti, postajajo vedno bolj prepreka
za našo nadaljnjo rast. Obseg teh pojmovanj je za vse tisto, kar nastane
s programiranjem, preskromen, zato smo tudi v našem založništvu v tem
pogledu že vrsto let samo pri bornih začetkih, nastalih pri prvih, naj-
osnovnejših delovnih, če hočete, personalnih vprašanjih, kot je status
urednika, vrednotenje njegovega dela, njegovi delovni pogoji . . .
Kadar se snujejo zahtevna založniška dela, kot so enciklopedije,
knjižne serije, učbeniki itn., morajo njihovi avtorji že pri zamislih raču-
nati na možnosti tehnične izvedbe, pri nas, v naših gospodarskih razme-
rah, predvsem na lokalne možnosti, zakaj te možnosti, kakor vemo, niso
neomejene. Tehnični urednik je tisti, ki mora te možnosti poznati v po-
drobnosti in na njem tudi leži težka in vsestransko pomembna odgovor-
nost, namreč izbira grafične tehnike (ali knjigotisk ali offset ali bakro-
tisk). Od te izbire je odvisna kvaliteta slikovnega gradiva oziroma mož-
nosti kvalitete in seveda tudi način priprave risanega gradiva. Od tega je
odvisna smer priprav nasploh. Najnovejši filmski stavek, recimo, zah-
teva povsem dognano besedilo, ki ga od stavljenja ne spreminjajo več.
Zgrešena izbira grafične tehnike lahko domala skazi publikacijo, za ka-
tero so potrebna cela leta napornega dela. Tehnični urednik je torej član
založniške delovne ekipe, ki jo sestavljajo avtorji, ilustratorji, risarji in
uredniki. Ni treba posebej poudarjati, da mora tehnični urednik — skozi
njegove roke gre prav vse gradivo — poznati pomen in naravo tega gra-
diva, kar pomeni, da to ne more biti človek izključno tehnične, temveč
868
tudi človek kulturne smeri. Nemogoče je urejati v knjižne strani gradivo,
katerega pomena ne poznamo. Poklic tehničnega urednika torej zahteva
tehnično izobrazbo grafične smeri in kolikor mogoče širšo splošno izo-
brazbo. V naši državi se za tehničnega urednika ni mogoče izšolati, izo-
blikovano, že kar za ta poklic, tega si je treba izoblikovati v praksi, v
naših razmerah celo popolnoma samoraslo, kar je seveda silno draga šo-
la, poleg tega pa še plodna njiva diletantizma, ki se mu v takih okolišči-
nah nihče ne more izogniti. Ni nam znano, da bi se katera slovenska za-
ložba zavedala pomembnosti tega dejstva in dajala svojim tehničnim
urednikom možnosti za dvig njihove tehnične in splošne kulture, kar bi
sicer v normalnih razmerah, spričo izredno hitrega tehničnega napredka
in vedno večjih nalog založništva, moralo potekati redno, pač v določe-
nih razdobjih. S to sorazmerno majhno naložbo bi se založbe dostikrat
rešile velikih stroškov, ki nujno nastanejo zaradi začetništva, in kar je
najpomembnejše, dvignile bi tehnično in oblikovno raven svojih izdaj.
Knjižne izdaje so vedno mnogoterejše, in zaradi tega tudi uredniške
in tehnične naloge. Toda, pri nas glede tega napredujemo izjemno počasi,
kot smo tudi sicer kronični zamudniki. Vzemimo za primer tako imeno-
vano žepno knjigo, to je serije cenenih knjižnih izdaj za širok odjem. Ta
knjižna zvrst se je po vojni silovito razmahnila po vsem svetu. Pri nas
dolgo nismo mogli doumeti, da je knjižna zvrst v vseh pogledih nekaj
samosvojega in da se bistveno razlikuje od navadnih, pravimo, »komi-
snih« brošur. Take serije imajo namreč to posebnost, da so programsko
izredno premišljene, koncipirane in da so, če tako rečemo »preračunane«
za čisto določen namen in celo določenega bralca, ki pa ga je treba seve-
da dobro poznati. Zaradi tega terjajo vsestransko oblikovno, estetsko in
tehnično odgovornost, kajti taka knjiga mora biti znatno cenejša od kla-
sične, pri vsem tem pa privlačna tudi kot izdelek. Tega pa ne moremo
doseči brez tehnologije, katere cilj je doseči prav določen namen: cene-
nost, preprostost, najkrajši čas izdeve in možnost takojšnjega ponatisa.
Za ta namen seveda obstajajo naprave, kot so knjižne rotacije, avtomat
za vezavo, konzerviranje stavka, naprava za plastifikacijo ovitka itd.
Uspeh takih knjig je močno odvisen od rednega izhajanja, in vse to za-
hteva svoj sistem dela, vse od urednika, tehničnega urednika, tiskarne
do skladišča, iz katerega knjige razpošiljajo. Take serije ne trpijo ekspe-
rimentov, ne programskih ne tehničnih, kot so, recimo, spremembe v gra-
fični opremi; te stvari je treba skrbno premisliti vnaprej. Pri nas se izda-
je te vrste dolgo niso mogle uveljaviti in se še danes uveljavljajo le stež-
ka, z mnogo, premnogo ovirami. Patentirani »poznavalci trga« različni
knjižni kramarji vas še danes odpravijo s tako preproščino, kot je trdi-
tev, da »Slovenec poceni knjige ne mara«. Priznati jim seveda moramo,
da imajo svoj prav, vendar čisto svoj lastni prav: lažje, hitreje in več za-
služiš z eno drago knjigo kakor s sto cenenimi, lažje je plasirati knjigo,
ki je že znana in ki je tudi tradicija, ker so ji že predvojni založniki
ugladili pota. To je natančno tisto, kar velja pri nas za »zdravo pamet« in
potemtakem tudi za »gospodarsko« pamet, zakaj pri nas radi enačimo
veliko povsem različnih stvari in celo stvari, ki se med seboj popolnoma
869
izključujejo. Knjižno kramarstvo nikakor še ni založništvo v sodobnem
pomenu te besede, to je založništvo kot organizacija, kot kulturna dejav-
nost prve vrste, zakaj to so v razvitem kulturnem okolju tudi pravi fak-
torji gospodarskega napredka v založništvu. Reči moramo, da se prav
današnja žepna knjiga, če je seveda njeni izdajatelji ne zlorabljajo za ne-
čedne namene, kolikor je sploh mogoče vrnila k pravemu poslanstvu
knjige predvsem s svojo dostopnostjo in vabljivostjo. Pobude za tako
knjižno zvrst, ki zahteva programske ustvarjalce in oblikovalce največjih
kvalitet, tehnično in organizacijsko inventivnost, poznavanje psihologije
in kulturne strukture pričujoče družbe, pri nas nikdar niso mogle priti
iz krogov, ki smo jih poprej imenovali »poznavalce trga«, nasprotno, take
pobude so lahko izvirale le iz spoznanj, ki jih prinese zavzetost za kul-
turni dvig, za napredek, za nekaj kar mora biti vsekakor več kot samo
zaslužkarstvo. Ena od zvrsti naše žepne knjige je nastala iz čisto peda-
goškega spoznanja, da bomo srednješolcu, študentu, pa tudi učencu
osnovne šole lahko dali resnično literarno izobrazbo šele tedaj, ko bo
imel v šolski ali pa v svoji knjižnici serijo knjig, v katerih bodo skrbno
izbrana, obdelana in komentirana zahtevnejša dela vseh literatur. Ta pri-
mer jasno kaže, kako je napredek v založništvu pogojen s celim kom-
pleksom različnih faktorjev, od zavzetosti in spoznanj do tehnoloških in
psiholoških okoliščin in da se spričo vse večjih zahtev današnjega časa
ne v založništvu ne kje drugje ne smemo več zanašati zgolj na »trgovsko
žilico«, če se nočemo povrniti v stare čase.
Slovenski založniški delavci, ki so v pravem pomenu te besede de-
lavci, tisti, ki ustvarjajo in realizirajo založniške programe, so danes in
že več kot desetletja postavljeni v tako zastavljeno organizacijo založni-
štva, da že leta in leta ne morejo delovati kot svojstvena, če hočete, stro-
kovna slovenska skupnost, temveč je vsa njihova dejavnost zaprta le v
meje založniških hiš, ki jim pač pripadajo. Stiki med posameznimi založ-
niškimi hišami, mislimo na stike, ki imajo moč uresničljivosti, so mogo-
či le med nekaj vodilnimi osebami, ki seveda prav dobro vedo, zakaj to
svojo pravico lahko ljubosumno varujejo zase. Tako je vsak založniški
delavec postavljen v položaj, v katerem njegova privrženost založništvu
in njegova uspešnost merijo in ocenjujejo le po njegovi privrženosti pre-
vladujoči, rekli bi, uradni miselnosti založniške hiše in vsemu, kar iz te
miselnosti izhaja, ali konkretneje: vodilnim ljudem. In ker ta miselnost
doslej še ni pripravljena niti na najosnovnejše sporazumevanje o skup-
nih zadevah založništva na nacionalnem območju, če že pri tej isti misel-
nosti ne moremo pričakovati, da bi se skušala sporazumeti o skupnih
nalogah, ki presegajo zmožnosti katere koli založniške hiše posamič, te-
daj je založniški delavec svojemu kolegu v sosednji založniški hiši lahko
samo rival, in niti ne toliko tekmec. Naše založbe lahko vsaka zase sode-
lujejo z založbami v Parizu, v Londonu, Budimpešti, Beogradu, vendar
kar je posebej zanimivo in vse pozornosti vredno, nikdar med seboj. Ve-
liko bi bilo vredno, če bi nam razložili, zakaj se naše založniške hiše
letos vse zaženejo, v kuharske bukve, drugo leto vse v slovensko umet-
nost, in zakaj dve naši založbi izdajata vsaka svojo ilustrirano knjigo o
870
živalih in vsaka s svojim tujim partnerjem. Malo je tako omejenih ljudi,
ki ne bi vedeli, da Slovenci ne zmoremo izdaj za katerimi stoje celi
.štabi znanstvenikov, raziskovalcev, publicistov in mislečih glav sploh
in seveda tudi ogromna denarna in tehnična sredsta, in da moramo iska-
ti tuje dosežke, če nočemo zaostati. Nismo edini narod ki mora glede
dosežkov take in druge vrste računati z odvisnostjo drugih; tudi največ-ji
narodi ne moremo ustvariti sami vsega. Kot majhen narod smo seveda
bolj odvisni od dosežkov drugih, vendar pa vseeno ne smemo biti od-
visni glede ene same stvari, glede svoje lastne presoje, zakaj ni je na
svetu knjige, ki bi bila sprejemljiva čisto za vse. Žal, smo danes tudi te
tako pomembne stvari prepustili presoji trgovcev, ali, da se imenitneje
sliši, tako imenovanih menagerjev, in samo zaradi tega se nam dogaja,
da pridobivamo tuje dosežke po povsem neustreznih kriterijih in da so
pota, po katerih prihajamo do njih, precej kočljive narave. Pri nas se
namreč godi prav narobe od tistega, čemur bi lahko rekli naravna pot
do stvari: izbira teh doseškov ni skrb tistih, ki so edini za to poklicani,
ljudi znanja, nasprotno, ti ljudje so največkrat postavljeni pred dejstva,
o katerih odločajo naši nacionalni kulturi tuji ali celo nasprotni interesi.
Samo zaradi tega obstajajo cela književna področja, ki se jih naše
založništvo še ni dotaknilo, posebno glede modernih miselnih tokov, da
ne govorimo o velikih imenh psihologije, filozofije; kar pazadeva izven-
krščanske, verne tekste, ki so v vsakem pogledu vrhunske literarne stva-
ritve, pa se naše založništvo, vse tako kaže, trdno drži predsodkov, ki
nam jih je o teh veličastnih dosežkih duha vcepila katoliška cerkev ozi-
roma klerikalna vladavina. Podobno pri nas še vedno držijo stalinistične
anateme nad Trockim, Buharinom, še vedno ne poznamo tekstov, ki so
oznanjali socializem pred Marxom, itd., itd.
Nadalje v teh razmerah ne more biti niti govor o nacionalnem kul-
turnem in prosvetnem programu, katerega ne majhen del bi moralo
izpolniti naše založništvo, saj niti dobro ne vemo, kaj nam vse manjka.
Katera slovenska založba sama zase je npr. sposobna izdati Vlvasorja v
celoti? Lahko si samo mislimo, kolikokrat bi tako delo izdali drugi ne
kaj večji, vendar kulturnejši narodi, ko bi ga imeli, zakaj ni kar tako,
imeti v takih podrobnostih posneto podobo svoje dežele, kakršna je bila
pred tristo leti. In kje imamo današnjo podobo naše dežele, pri vseh
sodobnih tehničnih sredstvih, ki so nam na voljo? Lahko bi našteli še
mnogo potrebnih in prepotrebnih stvari, ki bi jih zmogli z organizacijo
založništva in ki bi nas resnično povzdignile med razvite narode.
Založniški delavci kot strokovna slovenska skupnost, če hočete, dru-
štvo, bi lahko v tem pogledu mnogo storili, zakaj prepričani smo, da bi
.se bili zmožni ne le združevati za naloge obče nacionalnega pomena,
temveč da bi bili sposobni tudi tekmovati med seboj, tekmovati brez
prerivanja in spodnašanja (ki ga pri nas na splošno zamenjujejo s poj-
mom kunkurence) in še vedno bi jih bilo premalo. Pri tem bi želeli opo-
zoriti, še na neko posebno pomembno dejstvo, ki nastane pri vsaki, ko-
ličkaj zahtevnejši založniški nalogi, namreč da se tako rekoč sama po
sebi, kakor pač zahteva narava dela, konstituira in izoblikuje delovna
871
ekipa, katere sestav prestopa »lastninske« meje, zakaj to ekipo tvorijo
avtorji, ilustratorji, uredniki, oblikovalci, tehnični uredniki, reproduk-
tivci, tiskarji ... ki sicer lahko pripadajo različnim »lastnikom«, različ-
nim podjetjem, ali pa so tudi zasebniki. Tedaj postanejo ti ljudje začasna
delovna skupnost, v kateri vsako delodajalsko razmerje preneha in v ka-
teri so vsi nujno potrebni vsem. Problemi založništva torej daleč prese-
gajo lastninske meje založniških hiš.
Ta m.isel nam narekuje, razen če ne mislimo ostati na območju želja,
da si zastavimo vprašanje, ki je pri nas, kakor vsa vprašanja, slej ko
prej sporno, kakšen naj hi bil namreč namen našega založništva in kako
si zamišljamo njegov nadaljnji razvoj in razcvet. Za tiste, ki jim je dan-
danes redka priložnost, da zmeraj na novo odkrivajo Ameriko, to vpra-
šanje seveda ne obstaja, pač pa nas neutrudno poučujejo, da so misli o
razvoju, o kulturi in podobnem sicer lepa stvar, vendar je založništvo
predvsem business, kar naj bi pomenilo, da morata biti ti dve stvari
nujno in v vsakem primeru v medsebojnem konfliktu, zaradi česar je
seveda nad vse nujna institucija — razsodništvo. Seveda je tudi brez
teh namišljenih odkritij, ki so po svojem bistvu intrige, že zdavnaj jasno,
da je založništvo tudi gospodarstvo, to so mnogi vedeli tudi tedaj, ko so
nas taisti ljudje z enako zasopljenostjo poučevali, da je business pred-
vsem značilnost naših razrednih sovražnikov.
Vse je namreč odvisno od tega, katero kategorijo sprejme določena
družba za primarno in potemtakem tudi prevladujočo, torej tisto, iz ka-
tere izhaja vse drugo, med drugim tudi njene glavne pomote. To je
predvsem stvar ravni te družbe, rekli bi tudi, stanja v njenem razvoju.
Danes ne bi smelo biti nobenega spora o tem, da je založništvo pred-
vsem ena od velikih kulturnih vej in da si smotrn, organski razvoj te
veje lahko zamišljamo le v družbi, ki teži po vsesplošnem kulturnem
dvigu, to je danes dejstvo, torej stvar ugotovitev in nobenih razodetij.
Tisto, kar se nam pri vsej tej zadevi javlja kot gospodarstvo, ni nobeno
svetotajstvo, ki terja posvečence, temveč so to v resnici naše materialne
možnosti, oziroma možnosti za materialno uresničljivost naših kulturnih
teženj, ki s tem dobivajo svoje meje, s katerimi moramo kar se da trez-
no računati. Narava teles, ki take težnje uresničujejo, to so založbe, med-
založniške in splošno založniške institucije, bo torej morala izhajati iz
splošnih in posebnih potreb naše kulture, to se pravi, vsa ta dejavnost,
kot je animiranje založniških zamsili, organizacija nastajanja, urejanje,
tehnična izvedba, razpečavanje in kajpak tudi obseg investicij, metodo-
logija kalkuliranja, politika cen itd., mora imeti en sam cilj, namreč ta,
da svoje poslanstvo kar najbolje opravi (čim boljše knjižno delo med
čim več ljudi). Založništvo, ki si ne zastavi te naloge kot primarne, se
odtujuje svojemu pravemu poslanstvu, vrača se nazaj, na primitivno
stopnjo pridobitništva, ki je izrazito nazadnjaška, antikulturna smer, in
če v kaki družbi ta smer uveljavi svojo premoč, tedaj to ne more biti
drugega kot znamenje nizke kulturne ravni tistih, ki so to premoč uve-
ljavili, ali pa znamenje skritega padca. Konstituiranje založniških teles
in njihov notranji ustroj bi torej morala narekovati narava njihovega
872
poslanstva in posebna narava njihovega dela, in če bi izhajali iz tega, bi
kaj kmalu postalo jasno, kakšne založbe potrebujemo, koliko naj jih bo,
kam naj se katera založba usmeri, katere zadeve terjajo skupen nastop
dveh, treh ali vseh slovenskih založb, v čem pa lahko druga drugi kon-
kurirajo.
Razjasnilo pa bi se tudi na videz po vsem nerešljivo vprašanje ren-
tabilnosti slovenskega založništva. Nekateri vodilni ljudje v naših založ-
niških hišah, navadno so več v tujini kakor doma, gledajo na usodo
slovenskega knjižnega trga dokaj pesimistično, o tem se pogovarjajo z
neprikritim prizvokom vzvišenega pomilovanja, češ, to je zadeva, ki je
že v naprej izgubljena in obsojena na večni provincializem, na večno tes-
nobo naše majhnosti, v kateri pravim veličinam nikdar ne bo dano raz-
prostreti krila v vsej njeni velikopoteznosti. Beograd, London, Paris,
Frankfurt, to so trga vredni..., torej se je treba reševati v posred-
ništvo, v naša slovita križišča- različnih poti... Najprej moramo
povedati, da se s temi ljudmi globoko razhajamo glede pojmovanja ve-
ličine, majhnosti, provincializma in še česa drugega. Provincializem je
beseda, za katero smo vsi brez izjeme nenavadno občutljivi, ta čarobna
beseda je ena izmed redkih, ki pri nas nikogar ne pusti neprizadetega,
seveda natančno in pretehtano v isti meri, in toliko bolj, kolikor bolj
gre za provincializem v resnici: to je, rekel bi, ena glavnih psiholoških
značilnosti neveselih in zagrenjenih provincialnih počutij, ki se tako,
da se očitka provincializma na vse kriplje branijo, slepo hranijo z upa-
njem, da so se s tem povzpeli nadenj; to pa je seveda samo še večji pro-
vincializem, in tako gre to v nedogled, pojavlja se v vseh mogočih obli-
kah, trdovratno se slepi s fanfarami in zastavami najnaprednejše na-
prednosti in si prizadeva napraviti vsaj eno od sedmerih čudes tega
sveta. Kakorkoli je ta pojav težko oprijemljiv in težko ulovljiv, ena last-
nost se ga vedno neizbrisno drži, lastnost, ki jo imenujemo neizvirnost,
vendar, kar zadeva nas posebej, nasilna neizvirnost, taka, ki teži po uni-
čujoči totalnosti, zakaj prav izvirnost je lahko edina priča tega njenega
početja.
Če smo si torej zastavili silno kočljivo vprašanje o rentabilnosti slo-
venskega založništva, potem naj, preden pridemo do jedra stvari, po-
vemo, kako v nobenem primeru te rentabilnosti ne bomo dosegli. Mnogi
in premnogi pojavi, predvsem pa neracionalno tratenje sil, kot je v za-
ložništvu dubliranje ali celo multipliciranje istovrstnih izdaj, kažejo, da
nismo kaj resno razmišljali o gospodarskem pojavu, ki smo ga pred do-
brim desetletjem na novo odkrili in začeli uvajati, kot se pri nas spo-
dobi, totalno, ne da bi mu skušali določiti obseg njegove življenjske
upravičenosti. Gre namreč za konkurenco in gre tudi za to, da tega po-
java pri nas nikakor ne pojmujemo tako, kakor ga pojmujejo v deželah,
kjer so ga dvignili na raven zdrave tekme in kjer zdavnaj ni več cilj,
temveč le sredstvo, ki je zategadelj ne-združljivo s pojmom uniformira-
nosti, temveč, da je ta pojav pri nas, zaradi apriorne uniformiranosti
ostal in ostaja na svoji najprimitivnejši ravni, namreč na ravni preriva-
nja in izpodrivanja. Konkurenca v pravem pomenu te besede, pravimo
873
ji tudi lojalna konkurenca, lahko išče vire za svojo uspešnost le na de-
lovnem, ustvarjalnem področju; če teh virov ni oziroma če so ti viri
slabotni, če nimajo možnosti za svoj razmah, je konkurenca lahko samo
parazitska, nelojalna in zaradi tega škodljiva, ker se okorišča z dosežki
drugih, ker zaduši tudi tistega, ki je s svojimi viri nekaj ustvaril. Za-
ložba A, recimo, začenja izdajati serijo cenenih zvezkov z izbranimi deli
slovenskih pisateljev, zbirka pa zaradi tehnične in oblikovne neustrez-
nosti, zaradi škandalozne nekvalitetnosti, komisnosti, pri slovenskem
kupcu propade in tako nekaj let knjižni trg, zlasti slovenska šola, ostane
brez te prepotrebne knjižne zvrsti. Cez nekaj let se tega oprime založba
B ter z močno razširjenim, dobro premišljenim programom ter estetsko
in tehnično dognanostjo in dostopno ceno uveljavi knjižno serijo tako
trdno, da je trg ne bi mogel več pogrešati. Toda tedaj se založba A
spomni, da je nekoč že sama izdajala nekaj podobnega, iskoristi dejstvo,
da založba B še ni dospela do kakega Cankarja, Tavčarja ali Puškina
(založba B ta dela šele pripravlja), da je po teh delih veliko povpraše-
vanje in vskoči z izdajami, ki premočno spominjajo na izdaje založbe B.
Tako lahko izideta dva žepna Martina Kačurja; enega izda založba A v
januarju, drugega pa založba B mesec dni ksneje. Naj navedemo še en,
to pot povsem obraten primer. Založbe A, B in C se malone vse v enem
letu spustijo v slovensko umetnost, in to vsaka zase, vsaka po svojih
pojmih o slovenski umetnosti, pa z istimi avtorji, ki so imeli čudovito,
po svetu precej redko priložnost ista ali pa nekoliko prirejena besedila
prodati več založbam hkrati, za isti knjižni trg. Toda v ta posel poseže
še založba C, in sicer tako, da se loti izdaj, ki oblikovno in tehnično
daleč presegajo izdaje AB, skratka, ki kar lepo težijo po evropski ravni
prezentiranja umetniških del v knjižnih reprodukcijah. Toda četudi mo-
ramo založbi C priznati določeno mero resnične konkurenčnosti, ker gre
za višjo raven izdaje, se lahko vendarle vprašamo, čemu konkurenca
sama ne poteka na višji ravni, to je, da se tako obsežno in zahtevno delo
zaupa založbi, ki bi bila pripravljena vanj največ investirati, ki ima naj-
sposobnejši uredniški in tehnični kader, skratka založbi, ki bi tako za-
misel najbolje realizirala, oziroma, če te naloge v celoti ne bi mogla iz-
polniti nobena posamezna založba, skupini založb.
Zdi se potemtakem spričo naštetih dejstev, in našteli bi jih lahko
še toliko več, da je vprašanje o rentabilnosti slovenskega založništva
razen kolikor bi zadevalo naloge izjemnega pomena in obsega, skorajda
nekam napihnjeno, za tem tarnanjem se slej ko prej krijejo močno pro-
blematični, nekoliko nečedni, posamični interesi, ki se v naši družbi, žal,
celo povzdigujejo nad splošne interese, nad interese družbe kot orga-
nizma.
Kadar imamo v mislih slovenski knjižni trg kot svojstven problem,
ki ga predstavlja njegova majhnost oziroma vezanost na jezikovno ob-
močje, ki je prav za slovensko založništvo edinstvena, tedaj si ga naj-
večkrat predstavljamo zelo preprosto, rekli bi, številčno, češ, Slovencev
je toliko in toliko, pa nič več, in zdi se nam, da se naše razmišljanje
lahko s tem neha. V resnici pa je vsak trg, vsak knjižni trg, in tudi slo-
874
venski ni nobena izjema, proces, v katerem se venomer kaj dogaja. Pri-
znati moramo, in priznati mora to vsak slovenski založniški delavec, da
zelo malo ali pa celo nič ne vemo, kaj se pravzaprav dogaja, in kar je
še huje, da niti ne skušamo, niti ne nameravamo o tem kaj vedeti. Ce
našega založnika slovenski knjižni trg preseneti s tem, da naklada neke
knjige, za katero se je bal, kako bo šla, poide v nekaj tednih, tedaj se
ta samo začudi, češ, kdo bi si mislil; hoče imeti ponatis, toda ker ni
ohranil stavka, kar je tudi investicija, lahko računa s tem šele čez nekaj
mesecev, ko bo zanimanje publike že osvojila kakšna druga knjiga. To
se pri nas dogaja vedno znova, kakor se dogaja tudi nasprotno, da ob-
leži knjiga, od katere smo si zelo veliko obetali. In vedno znova se za-
čudimo, vedno znova si rečemo tisti »kdo bi si mislil«, vendar se nikdar
ne zgodi to, da bi kateri od vodilnih ljudi v naših založniških hišah po-
kazal kako nagnjenje h kakršnemu koli preučevanju, to je, težnjo po
objektivizaciji določenih izkušenj, ali da bi sploh izkušnjam te vrste ali
pa delovnim izkušnjam pripisal kakšno vrednost, čeravno se da precej
natančnost ugotavljati materialno, če hočete, denarno vrednost določene
izkušnje, da ne govorimo o moralni strani te zadeve. Jasno je, da bi v
takem primeru, če bi se namreč ta objektivizacija začela uresničevati,
ne bi bilo več prostora za osebno oblastništvo oziroma za avtokratizem.
Našega, slovenskega, založnika mora še prav posebej zanimati, ko-
/likokraten kupec je lahko odjemalec njegovih knjig, zakaj na tako
majhnem jezikovnem območju, kot je naše, je to za založništvo živ-
ljenjskega pomena. Edino ta odjemni potencial lahko zadovoljivo reši
vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku, to je vprašanje o renta-
bilnosti. Zdi se mi, da ni treba posebej poudarjati, kako zelo je ta po-
tencial odvisen od splošne rasti slovenske kulture in kako slovensko za-
ložništvo samo sebi zadrguie vrat v tolikšni meri, kolikor se preusmerja
na pridobitništvo kot vodilo, s čimer se pridružuje procesu, katerega po-
sledica je vsesplošno upadanje kulturne ravni našega območja in pro-
padanje slovenske kulture sploh. Ce se nekateri zagrebški založniki lah-
ko pohvalijo s tem, da skoraj polovico svojih naklad razprodajo na slo-
venskem knjižnem trgu, tedaj nekako lahko zaslutimo, kako nenavadno
velik odjemni potencial pomeni slovenski knjižni trg in kolikšne možno-
sti so še vse skrite v njem. Tu potemtakem ne more biti govora o vse-
splošni temveč le o enostranski prenasičenosti, kakor nasprotno, lahko
govorimo o določenem pomanjkanju oziroma o tem, da slovensko za-
ložništvo že vse po vojni izkazuje kronično zamudništvo, katerega vzroke
smemo samo deloma iskati v naši nesposobnosti; pravi vzrok tega za-
mudništva tiči nekje drugje. Ce se namreč vprašamo, koliko je slovensko
založništvo v povojnem obdobju izhajalo iz pristno slovenskih kulturnih,
tehničnih in znanstvenih potreb, koliko je tem zahtevam sledilo, bomo
dobili zelo žalostno sliko. Vodstva slovenskih založb so se po svoji splo-
šni usmerjenosti največkrat ravnala po nečem čisto drugem. Neposredno
po vojni so bile to zahteve sovjetskega zunanjega ministrstva, še dolgo
po Informbiroju zapoznelih dogmatičnih predsodkih, ki so samo zakon-
sko nadaljevanje nekdanjega dušebrižništva, in ki so se Slovencem naj-
875
delj ohranili in zaradi katerih smo štiri, pet let po Hrvatih in Srbih do-
bivali najpomembnejša dela moderne književnosti. Spomnimo se le, ko-
liko let smo čakali na »Proces« Pranza Kafke, na Marcela Prousta v slo-
venščini, mimogrede naj samo opozorim na to, kaj vse se je dogajalo z
nekaterimi našimi mlajšimi avtorji. Spominjam se časa, bilo je to pred
manj ko desetimi leti, ko se še ni smel ponatisniti niti čudoviti »Mali
princ«. Prav nič nismo danes na boljšem, če smo politični konjunkturi-
zem zamenjali s poslovnim; torej ravno s tistim, čemur se taka skupnost,
kakršna je slovenska, za nobeno ceno ne bi smela izpostavljati, že iz čisto
samoobrambenih razlogov ne.
Slovensko založništvo se mora torej podrediti zahtevam slovenske
kulture. Ta kultura je nenadomestljiva in edinstvena; nič je ne more za-
menjati in nihče se ne more z njo identificirati, noben posameznik, no-
bena skupina, nihče ne more sam govoriti v njenem imenu, samo služi ji
lahko, zakaj ta kultua je več od vsakogar izmed nas.
In če se končno vprašamo, kako naj rešujemo sedanjo krizo, je
treba najprej reči, da te zamisli ali rešitve v nobenem primeru ne mo-
rejo biti zadeva, ki bi jo lahko reševali posamezniki oziroma njihova
razodetja, niti ni to zadeva, ki bi jo kdor koli lahko rešil trenutno; če bi
šlo za to zadnje, lahko z veliko zanesljivostjo povemo, da s tem ne bi
bilo nič rešenega, temveč prav nasprotno, od tega ne moremo pričako-
vati drugega kakor nadaljnjo poglobitev krize, torej prav tisto, kar iz-
kušamo že dolgo vrsto let. S tem bi pač hoteli poudariti, da ta kriza ni
trenutna, niti začasna, če s tem razumemo krajše razdobje, temveč da
je izrazito dolgotrajna, pa naj jo gledamo v preteklosti ali v prihodnosti.
Kritične situacije pri nas praviloma rešujemo na znan, dobro utečen
način, ki očitno ne ustreza več sedanjemu stanju stvari, rešujemo jih
kampanjsko, z drastičnimi restrikcijami vse počez, v založništvu skoraj
vsako leto ob istem času z ustvarjanjem panike in krčenji programov,
ki pa bodo čez leto dni neizogibno spet prav tako nabrekli, kakor so
bili. Toda kakšno utegne biti dejansko ozadje vika in krika o nekakšni
hiperprodukciji, pri vsej naši očitni produktivni revščini? Z restriktiv-
nimi kampanjami dejansko umetno znižujemo vrednost tistega, kar je
za kulturo zavzetim najbolj dragoceno, to je književno ustvarjanje, ter
si tako na račun tega razvrednotenja, kot posredniki ustvarjamo zase
večvrednosten položaj, na katerega, če se izrazimo po Marxu, »rezervna
armada« književnih ustvarjalcev izvaja velik pritisk ter mu tako daje
nad vse imenitne možnosti, pri katerih se njegov vpliv na knjižno pro-
dukcijo spreminja v oblast, s katero lahko po načelu, da roka roko umi-
va, z veliko zanesljivostjo krepimo svoj položaj v takoimenovani družbi,
ali pa, če imam.o kakšna posebna nagnjenja, lahko napravimo »medna-
rodno pisateljsko kariero. Zato se bo vsaka restrikcija, če ne bo obenem
pomenila tudi preusmeritve, prekvalifikacijo dela po kriterijih, ki jih na-
rekujejo najbolj kritična spoznanja o našem sedanjem stanju in o naših
možnostih v prihodnost, končala kot špekulacija in kot nadaljnje po-
grezanje v njihov začarani krog. Ne vidimo namreč posebne, bistvene
razlike med privatnim lastništvom in »poosebljenjem« družbene lastnine.
876
Kakor je jasno, da so za uresničenje te prekvalifikacije, kolikor to
zadeva notranji ustroj založništva samega, poklicani predvsem založniški
delavci sami, je po drugi strani nujno, kolikor to zadeva položaj in funk-
cijo zaloništva, v kulturi in z njo vred, položaj in funkcijo v slovenski
nacionalni skupnosti, da ta proces nenehno spodbuja javna razprava,
za kar pa so seveda potrebne izčrpne, predvsem pa verodostojne infor-
macije. Zato mislim, da bi bilo treba javno spregovoriti še o marsičem,
že zgolj zaradi tega, da javnost pošteno seznanimo s to dejavnostjo in
da ji s tem damo možnost, zakaj do tega ima nesporno pravico, da k
našim poklicnim razmišljanjem in naporom prispeva svoj delež. Tako
bi se čutili drug drugemu potrebni. Treba bi bilo spregovoriti o avtor-
skem pravu pri nas, o avtorskih honorarjih, o politiki cen in s tem v
zvezi o sistemu razprodaj, o tehnološkem napredku v naši grafični in-
dustriji, o obnavljanju kadrov ... To bi bil šele začetek. Neodgovorno
bi bilo o vsem tem molčati.
877
Narava in pomen človekove ustvarjalnosti
E. A. J. Johnson
Ce v današnjem svetu obstaja kakšna splošna vera, potem je to trd-
no prepričanje voditeljev vseh dežel, da je materialni in intelektualni na-
predek ne samo zelo zaželen, temevč da ga večina ljudi lahko tudi doseže
pod pogojem, da se začrta neka pravilna politika razvoja. Ta vera v mož-
nost ustvaritve blaginje in napredka v nacionalnem in celo v svetovnem
merilu predstavlja v nekem smislu našo sodobno vesoljno religijo, ki
vodi milijone v svetu k sanjam o odrešenju od revščine, trpljenja, bo-
lezni in nepismenosti. Vedno večja avtomatizacija industrije v razvitih
deželah, prodor sintetičnih snovi, ki zamenjujejo naravna tekstilna vlak-
na in hrano, širjenje prosvete in izobrazbe, po zaslugi napredne ekono-
mike pa tudi vedno večji družinski dohodki, vsi ti činitelji imajo ob
vedno boljših komunikacijskih sredstvih pomemben vpliv, ker za manj
razvite dežele predstavljajo zgled. Sprožili so pravo »revolucijo rastočih
upov«, ki je privedla do domneve, da vsaka dežela lahko tekmuje in celo
preseže blaginjo tistih, ki danes veljajo za najbogatejše. Menim, da je v
tem trenutku naše zgodovine eno najvažnejših vprašanj, če je ta optimi-
zem realen ali ne. Zakaj če je upravičen, lahko pričakujemo nastanek
bogatejšega, srečnejšega in modrejšega sveta; morda celo miroljubnega
sveta. Ce pa ta vera v napredek počiva na lažnih temeljih, potem lahko
pričakujemo ne samo razočaranje, temveč tudi totalno brezupnost, ogor-
čenost, obup in revolto.
Napredek, ki ga s tako velikimi upi predvidevamo, bo vsekakor za-
hteval tudi spremembe: v mnogih postopkih in dejavnostih, v številnih
družbenih in gospodarskih institucijah, verjetno pa tudi v celi vrsti pro-
izvajalnih sredstev, da bi lahko izkoristili vse vire surovin, ki jih premo-
re naš planet. Na drugi strani pa se manj razvita področja ali dežele ne
bodo mogle zadovoljiti samo s tem, da si brez kakršnih koli sprememb
sposodijo, prisvojijo ali uvedejo metode in tehnična sredstva, ki so se
pokazala kot ekonomsko koristna v razvitejših deželah, zakaj zgodovina
* Predavanje E.A. J. Johnsona, profesorja ekonomske zgodovine na uni-
verzi John Hopkins, ZDA, na П. mednarodni konferenci »O razvoju znanosti
in tehnologije in njunem vplivu na družbo«. Herceg Novi 1966.
878
ekonomskega razvoja se ni nikoli zreducirala na preprost proces prese-
ganja nekega naprednejšega jedra. Nasprotno; vedno je predstavljala
zapletene procese difuznih in kumulativnih sprememb, v katerih se pro-
gresivne in inventivne ustvarjalne sposobnosti vsake posamezne dežele
v razvoju stimulirajo, uporabljajo in vedno bolj bogatijo in tako pripe-
ljejo do nastanka novih in specifičnih institucij, strojev, procesov in
metod. Spremembe imajo svoje poreklo v novih idejah in bojim se, da
bodo dežele, ki se nadejajo razvoju, zgrešile cilj, če bodo mislile, da je
dovolj, če se prepustijo intelektualnemu parazitstvu.' Gotovo si je zelo
veliko odkritij, izumov in procesov mogoče sposoditi, vendar jih bo kljub
temu treba prilagoditi ne zelo očitnim, vendar pa specifičnim kulturnim
nagnjenjem tistega, ki si sposoja, še več: ta sposojanja sama zase ne
morejo zagotoviti relativno dinamične družbe, zlasti če upoštevamo, da
bodo kulturnejši narodi vedno bolj prehitevali svoje sosede, sposojeval-
ce v svetovni skupnosti. Potrebno je torej splošno naraščanje človeške
kreativnosti v svetu, da bi prišlo do dejanskega in splošnega napredka.
II.
Zakaj nastajajo nove stvari? Zakaj lahko nastajajo novosti v mišlje-
nju in delovanju? Celo preden samo poskusimo pojasniti, zakaj med po-
sameznimi kulturami obstajajo razlike v ustvarjalnosti, moramo najti
vsaj tentativne odgovore na ti vprašanji. Problem, ki se nam zastavlja,
je zelo zapleten, ker vključuje psihološke, družbene, politične, ekonom-
ske in ekološke faktorje. Razen tega je kultura lahko ponekod otrdela,
okamenela in lahko zelo učinkovito preprečuje sproščanje ustvarjalnih
potencialov. Seveda se spremembe dogajajo celo v družbah, ki so nav-
zven videti negibne in v stagnaciji. Ampak važen je tempo, s katerim
spremembe nastajajo, in zato naš problem ni samo v tem, da skušamo
razumeti, zakaj je težnja po uvajanju novosti v nekaterih kulturah večja
in v drugih manjša, temveč moramo priti do temelja in videti, kje je
udarna igla, ki sprošča iskanje novih idej, novih postopkov, novih metod.
Preprosta, v folklori tako pogosta razlaga, ki pa se kar preveč lah-
kotno prenaša v mnoge zgodovinske knjige, pripisuje odkritja, izume in
novosti izjemno nadarjenim ljudem z izredno pronicavnostjo in fanta-
zijo. Vendar pa so psihologi, antropologi in zgodovinarji to tezo o »geni-
ju« ali »velikem človeku« zavrgh kot netočno, čeprav je s pridnim po-
navljanjem postala zelo razširjena. V zgodovini glasbe, slikarstva, arhi-
tekture in znanosti res obstajajo takšna imena kot so Mozart, Michelan-
gelo, Palladio in Faraday, vendar obstajajo tudi tisoči brezimnih, katerih
posamezna odkritja so bila morda res neznatna, katerih skupni prispe-
' Drew Middleton je v svojem izrednem prikazu sodobne Afrike (New
York Times, sreda, 11. maja 1966, str. 12.) zabeležil intervju z voditeljem neke
afriške dežele, ki pravi: »Kaj razumete, da na tem letališču ni niti ene same
stvari, ki bi si jo mi, Afričani, izmislili ali jo izdelali? Vse, od letala do etiket
na prtljagi, je delo belega človeka. Da, in potem nam pripovedujejo, da je
to naš kontinent.«
879
vek pa je velikanski. Se več, če dopustimo, da imajo samo redke in iz-
jemne osebnosti moč invencije, zakaj je potem v zgodovini znanosti to-
liko primedov, da so razni ljudje prihajali do istih odkritij? In zakaj
iznajditelj, ki se mu je posrečilo, čuti potrebo, da zdirja v urad za pa-
tente in registrira svojo idejo, razen če se zares ne boji, da bo nekdo
drugi prišel tja pred njim? Vsaj petintrideset parnikov je bilo konstrui-
ranih, preden je Fulton baje »izumil« svojega Clermonta, in poskuse s
tem novim prometnim sredstvom so delali hkrati ne samo v združenih
državah, temveč tudi v Angliji, v Franciji in na Škotskem.^
Ta primer ni osamljen: ameriški Urad za patente registrira povpreč-
no okrog 20.000 dvojnih izumov, kar priča o veliki razširjenosti ustvar-
jalnih nagnjenj. Zakaj torej kljub takšnim dokazom še naprej obstaja
teorija o »velikem človeku«, izumitelju? Bojim se, da je treba iskati od-
govor v napačnem patriotizmu, ki se kaže v dokaj absurdnih poskusih
dokazovanja, da je neki narod največji na svetu in da je dal največje šte-
vilo pametnih ljudi, da so si ti izmislili najpomembnejše stroje, napravili
največja odkritja in tako ustvarili najboljšo kulturno, politično, druž-
beno, ekonomsko in etično atmosfero za svoje sonarodnjake. Vanitas
vanitatis, omnia vanitas est!
Medtem pa je stvarnost docela drugačna. Psihologi in antropologi so
prepričljivo dokazali, da je sposobnost invencije zelo razširjena ne le
med človeškimi bitji, temveč tudi med drugimi primati, med najnižjimi
živalmi in pticami. Antropoidi, šimpanzi, konji, svinje in ovce lahko re-
šujejo probleme in že uporabljajo skrbno pripravljene »detour« teste za
merjenje razlik v njihovih inventivnih sposobnostih.^
Pri živalih je mogoče z ustreznim »dekorom« in »scenskim aranžma-
jem«, ki ga eksperimentator spretno pripravi, izzvati zelo iritirajoče na-
petosti. Če je takšna frustrirajoča konstrukcija pravilno planirana, se bo
posrečilo pri živalih izzvati inventivne reakcije, ki bodo odsevale njene
genetične kapacitete in njene individualne sposobnosti, da deluje po no-
vem in drugače.
Pri ljudeh so zgodovina, naključje, okolica in okoliščine tisti, ki
aranžirajo sceno, na kateri se bo izkazala ustvarjalna fantazija.'' Vendar
to ne pomeni, da je ustvarjalnost kot taka slučajna posledica slučajnih
okoliščin. Naša folklora je bila tudi v tem pogledu preveč romantična in
premalo informativna. Mogoče je James Watt, ko je bil še deček, res opa-
zil, da se pokrov na samovarju hoče vzdigniti, kadar voda vre, vendar je
to opažanje komajda imelo zvezo z mentalnim procesom zrelega meha-
nika, ki se je pri svojih poskusih, da bi izpopolnil Newcomenov stroj,
- Glej S. C. Gilfillan, Invention as a Factor in Economic History, Journal
of Economic History, Supplement to Vol. V. (december 1945), str. 68 in Jen-
kes, Sawers and Stillerman, The Sources of Invention, New York 1959,
str. 42—43.
' Glej npr. Wolfgang Köhler, The Mentality of Apes, New York 1926,
zlasti str. 31—39.
* Za Newcomena, ki se mu je posrečilo zgraditi uporabni atmosferski
stroj, predhodnika parnega stroja, je bil problem v tem, kako izčrpati vodo
iz globokih rudnikov kositra v Zahodni Angliji.
880
sistematično posluževal znanstvene vednosti in je potrpežljivo nadalje-
val z eksperimentiranjem s toploto, paro in vakuumom, dokler končno
ni uzrl popolnoma novega tipa stroja. Res je,.da so trenutki navdiha po-
gosto »obarvani z močnimi čustvi«,^ kajti odkrivanje novega je nujno do-
živetje polno prekipevajočega navdušenja." Vendar pa transcendentalne
razlage novosti v človeški misli in delovanju tako zelo simplificirajo de-
janski proces odkritja, da to že postaja groteska. Po njih veliko ustvar-
jalno dejanje nastane nenadoma in izumitelj v velikem trenutku ustvar-
jalnosti v hipu zagleda avtomobile, letala ali elektronske računalnike.
Zvečine se dogaja drugače: deli nekega izuma se pokažejo počasi, v pre-
kinjeni verigi postopnih spoznanj, izum sam pa je običajno naporna na-
loga, polna ovir in težav, sinteze teh spoznanj.
Psihologi obravnavajo vsak kreativni proces, ki pripelje do nastopa
novosti v misli in delovanju, kot genetično zaporedje s štirimi fazami.
Najprej mora obstajati jasna predstava o nekem problemu. Potem tak-
šen »scenski aranžman«, ki razkrije osnovne elemente problema in po-
kaže »bistvene notranje lastnosti podatkov«'. Ko razumevanje problema
doseže to stopnjo, je ustvarjena možnost, da se pristopi k tistemu naj-
bolj bistvenemu, k tretjemu koraku, namreč k »aktu zagledanja«; z njim
se prvič odkrije rešitev problema, ki je obsedel raziskovalca. In končno,
ko je najden relativno zadovoljiv odgovor (ko je koncipirano neko od-
kritje ali uporaben izum), navadno sledi četrta faza, ki jo je Usher ime-
noval »kritična revizija«.8 V tej fazi se analiza osredotoči na učinkovitost
rešitve in rezultat tega kritičnega preverjanja je lahko rešitev, ki je dosti
boljša od prejšnje. V nasprotju s prvimi tremi fazami, ki so zgodovinsko
določene in omejene, je proces kritične revizije v glavnem dolgotrajen, s
kumulativnimi izboljšavami, ki zvečujejo družbeno koristnost odkritja,
izuma ali inovacije.'
Genetična narava teh štirih faz je prikazana na tebeli L* Tu je mo-
goče videti, da se proces začne s problemom, ki — s psihološkega vidi-
ka — predstavlja nezadovoljstvo vzbujajočo konfiguracijo dejstev, tako
imenovani »Gestalt«. Na tabeli je ta situacija ponazorjena z nepopolnim
' Glej Abbott Payson Usher, A History of Mechanical Inventions, Beacon
Press, Boston 1959, sti-. 78.
' »Ustvarjalno dejanje je vedno osvoboditev in zmaga. Dejansko je doži-
vetje moči.« Nikolas Berdyaef, The Meaning of the Creative Act. Angleški
prevod Donald A. Lowrie, New York 1962, str. 12.
' Usher, History of Mechanical Inventions, str. 64.
' Prav tam, str. 65.
' Da bi ocenili velikanske napredke, dosežene s kritično revizijo, zado
stuje, če samo primerjamo sodobni avtomobil s prvotnim Daimlerjevim
izumom. Nekemu znamenitemu znanstveniku se je morda posrečilo najbolj
niitančno izraziti vrednost te četrte faze ustvarjalnega procesa s sledečimi
besedami: »Zgodovinsko je docela mogoče braniti trditev, da so napredo-
vanja v bistvenem nastala bolj kot stranski produkt izpopolnjevania nekega
orodja in manj kot neposredno, zavestno iskanje novih zakonov.« Rabert A.
Millikan, Autobiography, New York 1950, str. 219.
* Ta in sledeča, v tekstu om.enjena tabela, je zaradi zadostne nazornosti
opisa izpuščena. — Op. red.
881
krogom. Konvergentne puščice ponazarjajo ideje različnega porekla, ki
se ponujajo kot potencialni deli mogoče rešitve. Drugi krog ponazarja
»scenski aranžman« in z njim je dopolnjen lok, ki manjka v prvem kro-
gu. Združevanje s pomočjo spoznavnih zvez omogoča nastanek »akta
zaglcdanja«. Ta faza je ponazorjena s polnim krogom. Po tej fazi prvega
zrenja lahko nastopi četrta faza, faza »kritične revizije«, ki pripelje do
(relativno) popolne in bolj dovršene konfiguracije; ta se lahko nekaj
časa obdrži kot običajna rešitev ali pa se z nenehno revizijo postopoma
izboljšuje. Vendar — kot je modro opazil Usher — »se akcija v nekem
takem procesu srečuje z odpori, katerih mere še niso določene«.'"
Ti odpori so psihološke, a tudi kulturne narave. Nekateri ljudje ima-
jo zaradi specifičnih razlogov omejeno sposobnost za reševanje proble-
mov." Drugi so kreativni samo takrat, kadar se znajdejo v ustreznih
okoliščinah in kadar jih »scenski aranžman« zares vzpodbuja. Med ljud-
mi, ki so obdarjeni s fantazijo, obstaja široka skala kreativnosti in to
pojasnjuje, zakaj posebno nadarjeni ali posebno izobraženi ter intelek-
tualno mnogostranski ljudje včasih lahko dajo izredne prispevke ali celo
učinkovita posamezna odkritja.'^ Vendar to ne ogroža v osnovi sintetične
narave ustvarjalnega procesa, ki so jo privrženci herojske in transcen-
dentalne teorije tako naivno spregledali.
III.
Znanje s časom raste v mnogo smeri. Neizogibna multilinearnost
tega procesa je določena s tipičnimi zavzetostmi posameznikov, ki imajo
svoje specifične ideje, naloge, funkcije, dolžnosti in interese. Tako se
bodo na primer slikarji predvsem ukvarjali z barvo, črto, risbo in per-
spektivo. Sčasoma bo vsak izmed teh elementov dobil svojo posebno
zgodovino.'3 Pravniki se zanimajo za povsem drugačne intelektualne
probleme: za enakost pred zakonom, za pogodbe, za truste, za hudodel-
stva, za kazni in za kazensko odgovornost; vsaka teh komponent velike
celote, ki jo imenujemo pravo ali pravosodje, ima spet svojo zgodovi-
no. Torej se ustvarjalnost lahko pokaže na dva načina: z odkrivanjem
novih zvez med različnimi intelektualnimi vrstami ali pa z integriranjem.
'" Glej Usher, A History of Mechanical Inventions, str. 66.
" Te »individualne razlike« so raziskovali številni psihologi. Glej npr.
bibliografijo k članku »Mental Tests«. The Encyclopaedia of the Social Scien-
ces, New York 1933, Vol. X., str. 328—329.
Jenkes, Sawers in Stillerman so v že navedenem delu The Sources of
Invention podrobneje opisali zares edinstvene prispevke večjega števila
uspešnih izumiteljev. Čeprav- zavračajo tezo o »velikem človeku«, se vendarle
manj kot Gillfilan in Usher nagibajo k temu, da bi zmanjševali pomen oseb-
nih prispevkov posameznih ustvarjalcev.
" Umetnostna zgodovina — npr. Italifm Painters of the Renaissance
Bernarda Bernsona — nadrobno opisuje odkritja popolnejših slikarskih me-
tod, ki zadevajo posamezne elemente, a tudi kot prispevke k ustvarjanju
novih slikarskih oblik z uvajanjem boljše tehnike. Bernsonovo delo je polno
ilustracij za oba navedena tipa kreativnosti.

povezovanjem in sintetiziranjem posameznili elementov iz več različnih
intelektualnih vrst. Splošno vzeto je ta druga vrsta ustvarjalnosti tako
težja kot konsekventnejša. Vendar samo široka amplituda znanja ne za-
dostuje. Obstajati mora sposobnost za odbiranje elementov iz nekaj raz-
ličnih intelektualnih vrst in za to, da se vsi vtkejo v neko docela novo
konfiguracijo. V bistvu ta proces izvira iz ideje in je utemeljen na opaža-
nju neke nove organske zveze med idejami, materialnimi dejavniki ali
tipi obnašanja. Končni proizvod je lahko nova teorija v genetiki, nov
hiter stroj v prometu ali pa nova koncepcija vodenja države. To vse so
sinteze različnih intelektualnih vrst in v vsakem posameznem primeru je
akt zagledanja v razumevanju, kako se bodo ti, dotlej neopaženi, ele-
menti lahko združili v novo konfiguracijo. Takšni »strateški« izumi, kot
jih je imenoval Usher,'* so pravzaprav rezultat kumulativne sinteze, pri-
kazane na tabeli П. Zavoljo boljše preglednosti so vrste, ki prispevajo
k vsaki fazi ustvarjalnega procesa, prikazane tako, da se številčno ne raz-
ločujejo (povsod so po štiri). To je seveda docela poljubna skica, kajti
jasno je, da se lahko združi katero koli število teh vrst. Pomembno je
videti, da vsaka vrsta zase spet predstavlja neko sintezo in so torej štiri
faze, prikaazne na prejšnji tabeli L, tu že vključene v vsaki posamezni
verigi. Rimska številka I označuje točko konvergence, vendar konfigura-
cija, ki jo dobimo (nepopoln krog), še ni zadovoljiva. Pri rimski številki
II smo z dodatnimi konvergentnimi črtami dopolnili krožni lok, ki je
manjkal, in tako dobili »scenski aranžman«, kakršen je potreben za »akt
zagledanja«; le-ta, kot to kaže rimska številka III, zahteva da mu doda-
mo še določeno število idejnih prispevkov iz drugih linij. Krog se zapre
pri rimski številki IV, kjer je pričakovati začetek procesa kritične revi-
zije s prispevkom elementov, izpeljanih iz spet novih linij znanja. Ker
smo tako ugotovili, da je ustvarjalnost v resnično družbenem pomenu
smiselna nova sinteza prejšnjih odkritij, pogledov in novosti in da so
velika ustvarjalna dejanja zmes številnih drobnejših sintez, se bomo radi
strinjali z Whiteheadovo pripombo, da je bil največji izum »izumitev
izumov«.'■'5 Vendar s tem še nismo odgovorili na celo vesto vprašanj. Ali
obstajajo kulture, ki so bolj kreativne kot druge? Ali obstajajo kakšne
institucije, ki pospešujejo ustvarjalnost, in obratno, ali nekatere institu-
cije ovirajo novosti v misli in dejanju? Zakaj kmetje v Indiji, Egiptu in
v Albaniji obdelujejo zemljo s plugi, katerih konstrukcija in učinkovi-
tost se zadnjih 2000 let nista spremenili, medtem ko se poljedelsko orod-
je nenehno izpopolnjuje v lowi, Saskatchewanu, Norfolku in v Novem
Južnem Walesu? Ali so nekatere etnične skupine glede tehničnega na-
predka spredaj?
Vendar problem presega te lahko pregledne razsežnosti. Ni dovolj,
imeti samo nekaj aktov zagledanja, samo nekaj koristnih izumov! Ce
naj ustvarjalnost postane kumulativno koristna, tako intelektualno kot
tehnološko, potem je v kulturi potrebna takšna klima, ki bo sprostila ves
" Glej History, of Mechanical Inventions, str. 68.
" Science and the Modern World, New York 1925, str. 136.
883
intelektualni potencial, ki je skrit v glavah moških, žensk in otrok, črnih,
rdečih, rumenih in belih. Nedvomno nekatere družbene, ideološke, poli-
tične in ekonomske determinante v večji meri kot druge osvobajajo to
božansko nezadovoljstvo z obstoječim in v tej dobi, ki veruje v možnost
pospešitve napredka človeštva, je povsem primerno misliti, da vsebina
okolja pospešuje ali zavira ustvarjalnost.
Novosti ni mogoče ustrezno razložiti samo z izumiteljskim obnaša-
njem, a tudi popolno obvladanje nekih spretnosti ne zadostuje. Obstajati
mora skupina stališč, ki bo napravljala vprašljivo ustreznost že obstoje-
čih spretnosti in s tem pospeševala napredek v spoznavanju in kriterije
za optimalno družbeno delovanje. Ce na primer v neki kulturi obstaja
težnja po poudarjanju nenehno pričujoče skrbi za osebno zveličanje, je
zelo verjetno, da bo velik del prihrankov zapravljen za templje, cerkve,
svetišča, samostane in podobne zaobljubne ustanove. Temu ustrezno
bodo ustvarjalni taletnti težili k temu, da se izrazijo v arhitekturi, sli-
karstvu, kiparstvu, glasbi, verskih obredih in teologiji. Ker ta varianta
človekovega izražanja vedno vključuje simbolizem (kar ni primer z me-
hanično ustvarjalnostjo, ki je dosledno utilirana), se bodo ustvarjalnemu
dejanju ponujale praktično neomejene možnosti na področju posveče-
nega. Poglejte na primer fantastično zapletene in številne umetniške ob-
like v budistični ikonografijiie ali simbolizem v slikarstvu in arhitekturi
v določitvi po enega krščanskega svetnika za vsak dan v letu! Te neome-
jene možnosti za ustvarjanje, v zvezi z njimi pa številne doktrinarne raz-
lage, so lahko zaposlile tako velik del kreativnega potenciala, da ga je
razmeroma malo ostalo za druge vrste ustvarjalnosti.
Vsekakor je pojave kreativnosti zelo težko klasificirati. Tako so, na
primer, templje in cerkve gradili predvsem zaradi čaščenja. Vendar pa
je bilo treba najprej odkriti principe arhitekture in gradbeništva, da so
lahko sezidali te svete stavbe. Rezanje in lomljenje kamna je razkrilo
nekatere izmed geoloških skrivnosti narave, iskanje lepših barv pa je
odkrilo nova obzorja v botaniki in kemiji. A kljub tej medsebojni odvi-
snosti je mogoče vse misli in akcije grobo klasifirati v neke kontrastne
sisteme. Vsaka skupnost, na primer, mora nujno ustvariti neke družbene
konvencije, da bi se ohranila in da lahko živi v relativni urejenosti. Ta
proces je najbolj ugoden za nastanek verskih obredov in mističnih do-
gem; te pomenijo neko posebno skupnost ali »drugi svet«, obenem pa so
idejni sestav, ki sankcionira že preizkušene sisteme obnašanja. Hkrati
" Samo za lamaistični budizem je cesar Cien-lung dal izklesati panteon,,
v katerem je bilo 300 Bud in Bodhisatev, vsak v drugačni »mudri« (simbolič-
na drža rok) in »asani) (drža nog) in z drugačnimi atributi. Hkrati je bila
odlita tudi zbirka bronastih kipcev, v kateri je bilo prvotno 787 figur, vsaka
pa se je razločevala po kakšnem simboličnem detajlu. Glej Walter Eugene
Clark: Two Lamaistic Pantheons, Cambridge, Massachusetts, 1937, Vol. I.,
str. IX.—XIII. Za nadaljnje nadiobnosti v zvezi z množico ikonografskih va-
riant glej Antoanette K. Gordon: Iconography of Tibetan Lamaism, Rutland,
Vermont 1959, in Alice Getty: The Gods of Northern Buddhism, Rutland.
Vermont 1962.
884
bo človeka vznemirjal fizični svet, v katerem živi, in to ga bo privedlo do
neke bolj ali manj sistematične razlage in pojmovanja narave, to znanje
pa se bo slejkoprej izrazilo v abstrakcijah. Na drugi strani bodo družbe-
ni odnosi zahtevali do neke mere različen tip intelektualnih konstrukcij.
Kot normalna posledica se bodo pojavile pravne koncepcije kot zastop-
niki neke drugačne sfere inventivnosti. Družbeni in politični ideali neke
skupnosti bodo še bolj zapleteno področje; zahtevalo bo veliko proni-
kavost za ugledanje in ustvaritev ustreznih načrtov za usmerjeno druž-
beno akcijo.
Vprašanje, ali bo neka skupnost (odnosno kultura) stremela, da
poudari določeno vrsto ustvarjalnosti, je precej odvisno od tega, katera
izmed naštetih gradacij človeški misli ima prevladujoče mesto. Med ver-
skimi dogmami in znanstvenimi razlagami narave lahko nastane ostro
nasprotovanje," prav tako pa med verskimi dogmami in družbenimi kon-
vencijami.'« Togi zakoni lahko vplivajo na oddajanje zemlje v zakup in
s tem ovirajo napredek v razvoju kmetijskega orodja in v kolobarjenju,
medtem ko navada, da vso živino gonijo na pašo skupaj, lahko oteži in
celo onemogoči sistematično izboljševanje živinskega fonda. Ustvarjal-
nost torej ni toliko dejavnost posameznika, kot se navadno misli, temveč
je bolj družbeni proces, ki se razvija v okviru raznih kulturnih in inte-
lektualnih parametrov. Politični sistem, ki vse pomembnejše položaje
podeljuje kakšni eliti (ne glede na to, ali je domačega ali tujega porekla)
in omejuje mobilnost poklicev večine, lahko hudo destruktivno učinkuje
na ustvarjalni potencial nepriviligiranih. Od sužnja, tlačana ali zatirane-
ga najemnika ni mogoče pričakovati, da bo izumil nova orodja in meto-
de ali da bo izboljšal obdelovanje zemlje, niti ne bo temnopolti mezdni
delacev v globinah južnoafriških zlatih rudnikov predlagal inovacij v ru-
darstvu in metalurgiji. Primerjajte to z vzdušjem, ugodnim za eskperi-
mentiranje, ki je vladalo v večini ameriških tovarn v devetnajstem sto-
letju, ko je bilo razrednih in cehovskih omejitev malo, tradicionalno do-
ločanje dolžnosti minimalno, motivacija za napredovanje posameznika
velikanska, mobilnost, gibčnost in preseljavanje delavske populacije pa
izredno veliko. Vsi ti pozitivni činitelji so prispevali k sproščanju inicia-
tive, k izvirnost in ustvarjalnosti. Evropski obiskovalci so bili začudeni
nad nenehnim iskanjem boljših proizvajalnih metod, pri čemer niso so-
delovali le ljudje iz vodstev, temveč tudi vsa delovna sila. John Anderson,
strojni inšpektor britanske Uprave artilerijsko-tehnične službe, pravi v
svojem poročilu o ameriških industrijskih metodah za leto 18.54: »Kot
da si vsak delavec neprestano izmišlja nekaj novega, kar bi mu poma-
" številne ilustracije najdete v klasičnem delu: Andrew Dickson White,
A History of the Warfare of Science with Theology in Christendom, New
York 1896.
" Pomemben filipinski diplomat je pred nedavnim (maja 1966) izjavil,
da v filipinski zakonodaji ne bo mogoče sprejeti nobenega zakonskega ukre-
pa za propagiranje znanja o kontroli rojstev, dokler Vatikan ne da dovoljenja.
885
galo pri delu«.'" Neki drug obiskovalec je opazil »neutrudno dejavnost du-
ha in telesa«, navdušenje in zanimanje uslužbencev za reševanje ekonom-
skih in tehničnih problemov; šel je celo tako daleč, da je dejal, da »v
državah Nove Anglije ni zaposlenega fanta, čeprav povprečno nadarje-
nega, ... ki ne bi imel svoje ideje o kakšnem mehaničnem izumu ali iz-
popolnitvi proizvodnje, s katero upa, da si bo izboljšal položaj ali se
celo povpel do bogastva in družbene veljave«.-" Kot rezultat tega vzpod-
budnega okolja je nastala poplava izumov in tehničnih izpopolnitev, pa
vendar je večina teh izumiteljev in novatorjev ostala anonimna, prepro-
sto zato, ker jih je bilo tako veliko.-' Kar zadeva kmetijske stroje, je bila
zgodba v poglavitnem enaka. Na stotine kovačev je izdelovalo pluge in
brane, eksperimentiralo s sejalniki in s stroji za sejanje, medtem ko so
se drvarji, učitelji, pravniki in celo pridigarji ukvarjali z modeli strojev
za čiščenje bombaža, kosilnic in različnih naprav za površinsko obdelo-
vanje zemlje.22
IV.
Vsekakor mora biti za ustvarjanje novih sintez na razpolago gradivo,
poglavitni vir gradiva za novatorje in izumitelje pa je — kot smo že vi-
deli — znanje, ki se kopiči v ločenih intelektualnih verižnih nizih. Ven-
dar je stopnja akumulacije v teh mnogovrstnih linijah le redko za vse
enaka, iz česar sledi, da v ustvarjalnem procesu lahko nastanejo preki-
nitve. Tako je ideja o stroju za letenje nastala mnogo prej, preden je bil
na razpolago pravilno projektiran aerodinamičen trup ali dovolj močan,
pa vendar lahek motor. Ravno te prekinitve so pripomogle k razširjanju
mita o heroju — izumitelju. A takšna teorija je, kot smo že razložili, sa-
mo priznanje, da prava narava kreativne sinteze v bistvu ni razumljena,
da je celo ni mogoče spoznati. Na srečo nam ni treba čakati, da se bo
zgolj po naključju rodil izjemno nadarjen človek; ustvarjalna zmožnost
skupnosti (ali kulture) je odvisna od njenih rezervoarjev znanja in od
zmožnosti intelektualno nezadovoljene večine, da napravi sintezo znanja
iz številnih intelektualnih linij. »Material«, ki ga te linije vsebujejo, se je
navadno zbiral v razmeroma dolgem obdobju, a v dinamični kulturi ne-
nehno narašča. In čeprav je količina posameznih spoznanj v nekem ve-
" Dokumentacija parlamenta, spodnjega doma, računovodstvo in drugi
dokumenti za leto 1854-55. Navaja John E Sawyer, The Social Basis of the
American System of Manufacturing, Journal of Economic History, torn XIV,
št. 4, str. 377.
" Industrijska razstava v New Yorku. Posebno poročilo Mr. Georgea
Wallisa, dokumentacija parlamenta, spodnjega doma, Cammand Paper iz
Ifla 1854, XXXVI, str. 3. Navaja J. E. Sawyer, op. cit., str. 318.
" Pri »strateških« odkritjih, zlasti če so patentirana, je večja možnost,
da jih pripišejo posameznikom. Primerjaj npr. Joseph W. Roe: English and
American Tool Makers, kjer so našteti najpomembnejši izumitelji v tej teh-
nološki panogi.
" Glej P. W. Bidwell in J. I. Falconer: History of Agriculture in the
Northern United States, Berkeley 1925, in Leo Rogin: The Introduction of
Farm Machinery, Berkeley 1931.
888
rižnem nizu majhna, je lahko njen pomen v nastajajoči sintezi bistven."
Vendar ni bistveno, da so vsi elementi nove konfiguracije neposredno
dostopni. Pomemben je »scenski aranžman«, ki mora biti tako učinkovit,
da posamezniku ali večjemu številu ljudi omogoči presojo, kateri sestav-
ni deli manjkajo.2* Takšna ocena pa je predvsem odvisna od širine zna-
nja potencialnih izumiteljev. Tam, kjer neke panoge ali linije znanja v
celoti ne obvladajo, bomo dobili samo jalovo žetev zapravljenih prilož-
nosti! Nasprotno pa se tam, kjer je nujna sinteza^' jasno predvidena,
lahko začne iskanje vseh potrebnih sestavnih delov. Usher je to fazo izu-
miteljstva zelo nazorno opisal: »Na nizki ravni empirizma so poskusi in
zmote na\'adno brezciljno ugibanje«, medlem ko je »na vseh pomembnih
ravneh znanstvene dejavnosti metoda poskusov in zmot sistematično
eksperimentiranje« .2" V območju tehnologije se nam je po zelo dolgih
pripravljalnih fazah posrečilo priti na tisto točko intelektualne zgodovi-
ne, ko prav razumemo proces inovacije. Intenzivno znanstveno razisko-
valno delo konstantno bogati posamezne linije znanja in nenehno tečejo
poskusi sistematične integracije s sistematičnim eksperimentiranjem.
Bratstvo znanstvenikov — izumiteljev ni več intelektualna elita, ki jo je
mogoče najti samo v tako imenovanih »razvitih« ali dozorelih deželah. S
sodobnimi komunikacijskimi sredstvi prihajajo znanstveni podatki in
metodologija povsod, mit o kreativnih in nekreativnih kulturah pa po-
stopoma izginja. Ne gre več za vprašanje, ali neevropejci lahko kaj ustva-
rijo, temveč za to, ali je tempo inovacij, izumov in odkritij v razvijajočih
se deželah lahko ravno tako hiter kot v razvitih. In ravno tu si moramo
znova postaviti vprašanje, če si je človeška inteligenca sposobna zavest-
no izmisliti ustrezno število institucij, ki bodo sprostile ustvarjalnost.
Toda to vleče za seboj različna neprijetna vprašanja. Ali lahko skupnosti
(države, področja, mesta, vasi) smotrno koordinirajo svoje delovanje
tako, da bi zvečale verjetnost ustvarjalnega dejanja? Ali šole ostrijo ali
topijo ustvarjalne zmožnosti? Ali so nekateri tipi šol boljši laboratoriji
za ustvarjalne duhove kot drugi? Ali organizacija, tako v družbenem kot
v zasebnem sektorju, ovira in omejuje ustvarjalnost ali jo zvečuje? Ah
mednarodni stiki in združevanje pospešujejo tempo uvajanja novosti ali
pa kažejo težnjo, da bo njihov rezultat neka vrsta intelektualnega para-
zitstva. Ali socializem, ko poudarja centralistično planiranje, veže in ovi-
ra ustvarjalnost z omejevanjem podjetniške svobode? Ali pa morda rav-
no s svojo mikrosociologijo poudarja potrebo po napredku in s tem
spodbuja izpopolnjevanje tehnologije in znanstveno raziskovalno delo?
Whittlesova zamisel reaktivnega motorja je bila izdelana mnogo prej,
preden so našli nove zlitine, ki »lahko zdrže velike pritiske in visoko tempe-
raturo«. — The Sources of Invention, str. 125.
" Pri testiranju živali je moralo biti orodje, ki naj bi ga uporabile, v
vidnem polju živali, ki je lačna opazovala hrano zunaj svojega dosega. —
Köhler: iVIentality of Apes, str. 39.
" Za ilustracijo iz časa Arhimeda glej Koestler: Insight and Outlook,
Ne\y York 1949, str. 253—55.
History of Mechanical Inventions, str. 65.
887
Pozornost, ki jo zdaj posvečajo »človeškemu materialu«, družbeni
nadstavbi, učinkovitejšemu in smotrnejšemu pouku,-" odseva narašča-
jočo zavest o potrebi po boljših napotkih, smernicah in intelektualnem
razvoju kot o nujnem pogoju za ustvarjalnejšo svetovno skupnost. Toda
prav tako je mogoče, da podobno kot je od boga obsedeni zahodni svet
tisočletja usmerjal velikanski del svoje ustvarjalnosti v tehnologijo cer-
kvene umetnosti in arhitekturo, medtem ko so druge »koristne spretno-
sti« ostale razmeroma nespremenjene tako dolgo, dokler ni Newtonova
revolucija postopoma izravnala ravnotežje, zdaj preveč ustvarjalnosti po-
svečamo programom vojaških in vesoljskih raziskav, premalo pa manj
efektnim, a gotovo koristnejšim in družbeno vrednejšim ciljem. Člove-
štvo ima neprimerno nujnejše potrebe, za katerih zadovoljitev še vedno
nihče ne skrbi. Milijonom ljudi je potrebno več hrane, streha nad-glavo,
obleka, zdravstveno varstvo, higijenično življenjsko okolje in izobrazba.
Mesta je treba očistiti barak, greha in bede. To so problemi, ki jih lahko
rešujejo s fantazijo obdarjeni in ustvarjalni izumitelji. Naša najvažnejša
naloga danes ni to, da pridemo na Luno, ampak to, da najdemo način,
kako bomo izkoristili neomejene moči človeškega duha za reševanje nuj-
nih družbenih in ekonomskih problemov svetovne skupnosti. Mogoče bi
bilo treba začeti z razmišljanjem o tem, kako preusmeriti čudovite
ustvarjalne zmožnosti človeškega duha od orodij nasilja in samoljubja k
humanejšim ciljem neke boljše družbe.
" Da to ni problem samo za razvijajoče se dežele, je razvidno iz knjig,
ki govore o problemih izobraževanja, pred kratkim izdanih v ZDA in Veliki
Britaniji. Glej npr. Francis Keppel, The Necessary Revolution in American
Education, New York 1966; James A. Perkins, The University in Transition,
Princeton 1965; in pred kratkim objavljeno študijo o ustreznosti izobrazbe
na oxfordski univerzi.
883
IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK:
SMILJAN ROZMAN: KRTI (proza)
BRACO ROTAR: MOLOH (proza)
JAROSLAV NOVAK: V EKSTAZICAH (proza)
BUTTOLO FRANČIŠKA: PESMI
JOŽE OLA J: UPOR IZOBČENCEV (poezija)
MATJAŽ KOCBEK: PESMI
ANDERJ BRV AR: PESMI
DANE ZAPUŠEK: PESMI
PAVEL LUŽ AN: MED ZEMLJO IN SONCEM (poezija)
DUŠAN PIRJEVEC: FRANZ KAFKA IN EVROPSKI ROMAN (razprava)
ANDREJ INKRET: NOVA SLOVENSKA DRAMA IN SLOVENSKO
GLEDALIŠČE 1966 67 (razprava)
TARAS KERMAUNER: ZAKON CASA (razprava)
DRAGO SEGA: TUJSTVO ANDREJA HIENGA (razprava)