Zveličar sveta in politika. Pošteni gospodar in hišni oča govori te dni sredi Ijube domače družine o avetib receb: o rojstvu Siuu božjega, o pastirjib pri jaslicah, kterini je angel Gospodov oznanil nveliko veselje, ki ga bo imelo vse ljudstvo, dase je namreč aarodil Zveličar sveta". Spodobi so torej, da tudi ,,Slov. Gospodar" o tem govovi, ter se v duhu zdiuži se svojimi poštenirai bralci. Res ga ni bilo, od kar svet s'.oji, bolj veselega glasa, kakor glas angelski: ,,Lanas se vam je narodil Zveličar sveta'! Bog sam se je ponižal k človeku, ker se človek sana povzdigniti ni mogel k Bogu! Bog je človek postal, da bi za človeka zadostil pravici božji, gieba kazeu dostal, in tako človeka rešil. Kdo zamore ob kratkem dopovedati, kaj da imajo te tolažljive resnice v sebi! Da se človek pogube reši, je Zveličar kot človek zanj in namesto njega svoje življenje daroval. V njegovi pvesveti krvi jc neusabljiv vir milosti za ves človeški rod. Da pa zamore vsakdo zajemati iz tega vira, je ustanovil Zveličar sveto cerkev, ki naj deli iz zaklada njegovib milosti vsem, ki hočejo greha rešeni biti in se zveličati. Kvv Zveličarja je ključ nebeški za vsacega. Tega se ve da ne razumi tisti, ki nima o božji pvavici pojma, ampak si Boga domišljuje kot mehkega očeta, ki oči zatiskuje k vsaki hudobiji, ki jo pocenja spridcni dtrok. Da je božja pravica vse kaj druga, to spričuje vsemu svetu prihod Zveličarja in uja smit na križu. Če je Bog takega zadostenja zabteval, je pač o6itno, da si rod človeški sam pomagati ni mogel, da je torej neskončna bila ljubezen Zveličarja, ki je za nas božji pravici zadostil ter opravil, česar bi sami ne bili nikdar mogli opraviti. Pa to še ni vse. Bog je človek postal, nam v vsem enak, le da je brez greba bil, tudi zato, da bi pregrešnemu, na duši oslabljenemu človeku tudi v živ izgled bil, ter mu kazal, da je mogoče sveto živeti in spolnovati, kar je Zveličar ufiil in zvrševati zapovedal. — V bornih jaslicab vidimo Gospoda nebes iu zemlje kot otroka brez vse slave, ki njeniu, Edinorojeuemu Očeta od vekomaj pristoja; ga vidimo brez vse posvetne časti, ki njernu kot kraljevemu zarodniku Davidovemu pripada; ga vidimo brez vseh posvetnih pripomočkov, razen ljubezni in skrbi brezmadežue, deviške matere, kijepatudi, dasi kraljevega rodd, uboga ter potrebuje krušuega oCeta, ki ravno toliko zmore, da božjega Sinu in nja presveto mater pošteno, če tudi revno, preživi. In kar je bil Zveličar v jaslicab, v revni hišici med svojimi, to je ostal ves čas svojega bivanja na zemlji: ubog, v»s ponižen in udan v voljo Očeta nebeškega. S tem je pokazal pravo pot vsem, ki bočejo prijatelji božji biti; s tem je pa tudi obsodil napub, ki, je začetnik vsega greba, večni nasprotnik .ožji! Napuh je podžigal človeka in ga še vedno zapeljuje, da se ustavlja Bogu, ter išče prostosi iu sreče brez Boga; Zveličar mu kaže Irugo-jot: pot pokoišine, zatajevanja in zvestobe do Boga. — Napub zapeljuje človeka, da pozabi B«ga, ter išče sreče v posvetnib receb; Zveličar rn* pa kaže, da vsa po.svetna slava, vse bogastvo, vsa posvetna sreča v božjih očeh prav nobene vrediosti nima, da le oni pri Bogu kaj velja, ki je vdnhu Zveličarju pndoben, kar zamore vsakdo biti, naj si je gcspod alj kinet, duboven alj sveoven, bogat alj reven, zdrav alj bolan ! In milijone je in bode vnemal, tolažil in osrečeval živ izgled Kiistusov, ki ima cudežno moč nad človeakim srcem. To je Zveličar sveta! — Kako pa niisli in dela politika tega sveta? Kakor nekdanji farizeji in paganski modrijani, hoče politika Zveličavju k veceniu le to še pustiti, da ve!ja kot ,,nazaretski modrijan", ter naj svet veruje, če boče, kar je ta nmodrijan" veselega povedal, ne pa, kar je resnega govoril, storil in zažugal. Odrešenja, zadostenja za greh, opravičenja po božji milosti in posredovanja svete cerkve, —tega sedanja politika ne pozna in veljati ne pusti. Zatorej je prišla v svoji modrosti do postave, da se ,,k verskemu dejanju nihčer piiganjati ne sme", ter ne vidi v zakonski zvezi, na kteri sloni blagor rodovin, sosesk in dežel, druga kot ,,državljansko pogodbo", ki spada celo pod oblast države. Politika denesnjega časa noče nič več slišati o tem, da iina pribod Zvelicarja na zeuiljo bitstveno ta pomen, da se naj narodi indržavni podložniki vzrejajoponaukuin po pripomočkih Kristusovib za nebesa! Zatorej nočejo denešnji državniki in politikarji sveti cerkvi več na pomoč biti, da verniki zvršujejo božje in cerkvene postave; zatorej se ne gleda več na to, so-li državne postave v soglasji s kršanskimi ali ne; zatorej se je iznašla fraza: ločenje cerkve od države, šolc od cerkve; zatorej ne spoštuje novošegna politika katoliške cerkve kot polnovlastue služabnice in namestnice Kristusove, marveč biti s postavami p o d v r e č i cerkev državi, osnovati vzrejo cerkvenib služabnikov po vodeni osnovi brezverskih državnikov, in državo postaviti pred svet kot edino o b 1 a s t, kterej se ima vse podvreči, od ktere naj pričakuje vsak ves blagor, vso sreco! Tako se je odkrižala brezverska politika 18stoletni krsanski zgodovini, je odstianila Zveličarja sveta, in namesto njega ozuanuje in priporoča ljudem — dižavo, ki naj uravnava vse lazmere tega sveta! — Mi kršanski Slovenci hočemo sioer pokorni biti posvetni oblasti, trduo se pa pred vsem držati Zveličarja, ker vemo, da narn slednjič vse drugo nič ne pomaga, če nismo v življenji Zveličarju podobni postali. In ker ediuo le sveta c«rkev — ne pa država — med Bogom in namiposreduje, se hočemo nje zvesto držati, kajti ridor cerkve za mater nima, ne bo tudi Boga za oeeta imel", uči sv. Ciprijan.