Štev. 10. V Ljubljani, 1. vinotoka 1911. Leto XII. Pozdrav mladine novemu šolskemu poslopju na Viču.1 Napočil nam je prečaroben dan, z nauki zlatimi. Dragufji, svila tako radosten, da še pod temeni ne bodo lepotičili teh gostov — nam srebrolasimi ves tak ostane njih mnogih noga bo brez brambe proti kot zdaj nam sije. Zrasla natn palača, bodečim trnom, ostrorobim kamnom, naš dom, ponos naš, naša varuhinja, namesto šumne svile kotonina ki daleč naokrog s pogledom svojim zadoščala bo, dasi krpana. blestečim išče deco in jo vabi Saj ta palača ni za bogatine, z visokih oken svojih lesketanjem je le za deco njih, ki tod okrog kot z umnimi, velikitni očmi. rahljajo zemljo s plugom in z motiko, ki lica jim bledž po tvornicah Nl v tej palači slik svetovnoslavnih ob dihih težkih kotlov začrnelih, v okvirih zlatih, na preprogah pestrih — ki zn°Jt solz(ž mehčajo kruh jim trdi. od skromnega belila se podobe odražajo poučne, zemljevid se Kako naJ borna deca se zahvali razpenja tam, na njem slovensKa zemlja, za dar kraljevl, za palačo belo? in križ visi — strog opomin, da le prek trpljenja pot zemljanom gre do sreče. Tako, da nismo kamenita tla, Ne bo hrumečih slavij v teh dvoranah, kadar semenje pada vednosti; a njih življenje skrito bo prišlo tako, da ne pustimo mimo sebe tnimoidočim do ušes kot tiho besed modrosti, ko bij6 nam ob brnenje, ki pred panji razodeva ušesa; da, tako, da mi otroci nam, da se notri zbira v satje med. selišč teh in ravnf prisežemo Ne bo strežajev, ki z okretom umim nocoj, da čuvali kot sveti ogenj donašajo slaščic v posodah zlatih — poštenje bomo. dčdino očetov, resnobo v kretnjah in dobroto v srcih in izročili nezapravljeno služabniki, služabnice prosvete jo svojim dedičem; tako, da mi, postregli bodo tukaj gostotn malitn tnladina zbrana, se zaklinjamo 1 Deklamovano 18. septembra 1911. 10