Naši izseljenci Slovence srečavamo po vsej zemeljski obli, najdemo jih v Severni in Južni Ameriki, v Franciji, Belgiji, Holandiji, Nemčiji, Egiptu, daljni Avstraliji, Kitajski, Japonski in drugod. Nad 600.000 ljudi naše krvi je v tujini odtrgano od rodne grude. Ako prištejemo k tem še 120.000 Slovencev na Koroškem in 600.000 na Primorskem stojimo pred porazno ugotovitvijo, da živi danes že nad en milijon Slovencev izven državnih meja naše domovine, torej skoro toliko, kolikor nas je pod domačim krovom. Za nas mali slovenski narod je to ogromna številka, ki mora dati vsakemu Slovencu mnogo misliti, kajti slabi gospodarji bi bili v domači hiši, ako ne bi zadostno skrbeli za sinove in hčere, ki so morali s trebuhom za kruhom po svetu, in velika bi bila naša malomarnost, ako bi jih pustili utoniti med drugimi narodi. Naš že itak majhen narod bi v doglednem času propadel. Naša trda slovenska gruda ni mogla vsem dati kruha, zato so si ga morali nekateri poiskati v bližnjih in daljnih tujih deželah. Trd je ta kruh, saj opravljajo povsod najtežja dela. Pri tem ne gledajo toliko na udobnost svojega življenja, kakor pa na svoje zadolžene domove v domovini, ki stoje večinoma vsi tik pred propadom. Ogromne vsote denarja je prejela naša domovina od naših rojakov, denarja, katerega so si morali dobesedno odtrgati od ust. To je dovolj jasen dokaz, kako slovenski izseljenec ljubi svojo domačo zem- •j°* - S svojim vestnim delom so naši izseljen- ci ponesli tudi ime in ugled naše zemlje v daljni svet, saj se povsod krepko uveljavljajo in danes imamo že odlične može od delavca do znanstvenika, ki so tujini dokazali, da smo Slovenci kulturen narod. Nekaj bežnih pogledov v življenje in delovanje naših izseljencev nam bo nazorno dokazalo, kako živijo in česa jim manjka. Najlepšo sliko nam nudijo izseljenci v Združenih ameriških državah, kjer so strnjeni v števil- čno močnih društvih pod vodstvom razsodnih voditeljev. Slovenci zavzemajo tu v politiki države že odločilna in marsikje vodilna mesta. Zalostnejša slika je v Kanadi, kjer nimajo naši rojaki nobene večje skupne naselbine, nobenega učitelja in duhovnika, kjer nimajo svojih organizacij. Prepuščeni samim sebi tonejo med tujim narodom ... V Nemčijo so se Slovenci selili že zgodaj, posebno radi so zahajali tja po kruh islovenski rudarji. Dolga leta se domovina zanje ni zanimala, šele nemški duhovniki so jih začeli organizirati. Nekaj tisočev Slovencev živi v Holandiji pod vodstvom enega samega slovenskega kapucina. Potrebovali bi nujno slovenskega učitelja, ki bi učil mladino slovenščine. V Belgiji ima nekaj nad 10.000 Slovencev sicer mnogo svojih društev, vendar pa samo enega učitelja (tov. Stoviček), ki vrši veliko hvalevredno delo med našo izseljenško naselbino in društvi. Posebno mnogo so trpeli naši izseljenci v Franciji. V Franciji bi potrebovali, da bi se dosegla delavska pogodba med našo državo in Francijo. Ker ta ni obstojala, so francoski delodajalci brezsrčno izkoriščevali naše delavce, za časa francoske krize pa so naše delavce prvi pognali na cesto, dokler jih niso izgnali nazaj v domovino. Danes so razmere nekoliko ugodnejše in vse kaže, da se bodo še zboljšale. Po vsej Franciji raztreseni Slovenci žive brez učiteljev in voditeljev. O življenju naših rojakov v Egiptu in Avstraliji ne vemo mnogo, ker ne prihajajo od tam nobena poročila. Verjetno je, da žive brez društev in voditeljev. Mnogo Slovencev so spravili v Brazilijo brezvestni agenti. Slovenci so bili prodani kot sužnji lastnikom raznih plantaž, na katerih so morali delati kakor živina. Po vojni se je preselilo tja tudi mnogo primorskih Slovencev. Do zadnjih mesecev niso imeli nikakega vladnega zastopnika, ne poslanika, ne konzu- la in niti izseljenskega dopisnika ne. Več let prosijo za slovenske učitelje in duhovnike ... V Argentini vodijo 20.000 Slovencev duhovniki. Razvoj njihovih organizacij je še v povojih in treba bo še veliko pomoči iz domovine. Celotna slika naših izseljencev ni torej razveseljiva. Naša kri tone po naši malomarnosti v tujem morju. V borbi za obstoj se morajo zanašati samo na sebe, na majhno pom<j€ svajih sorodnikov v domovini in na privatno iniciativo redkih društev in družb v domovini, ki pa morejo zadostiti le najbolj kričečim potrebam naših izseljencev. Sistematičnega dela za izboljšanje položaja med Slovenci v tujini ni! Mnogo smo grešili na svoji izseljenški krvi in premalo smo se zavedali svoje dolžnosti do nje. Kaj žrtvujejo drugi narodi za svoje rojake v tujini, občutimo na lastnem telesu. Z načrtnim delom dvigajo nacionalni, gospodarski in kulturni nivo lastne krvi, da ne tone ... Težki milijoni se uporabljajo za to. Uspeh? Zvesti ostanejo svoji domovini, zvesti onim, ki jih niso pro dali. Tako delajo veliki narodi, koliko bolj Ijubosumno bi morali paziti mi na svoje izseljence v tujini, ker smo številčno majhni in koliko uspešnejša bi bila organizirana pomoč, ker smo Slovenci borbeni in imamo mnogo življenjske sile. Da so se naši izseljenci vzdržali na današnji stopnji, se imajo zahvaliti samo sebi, lahko pa bi sc počutili bolj vezani na svojo domačo grudo, ako bi od njq prejemali kako pomoč. Slovensko učiteljstvo je enodušnega mnenja, da je pomoč nujna in potrebna. Na pomoč mora prihiteti ves slovenski narod, ker se bije boj za njegov življenjski obstoj in ne sme prepustiti, da izgubi polagoma polovico svojih sinov in hčera. Predvsem stoji slovensko učiteljstvo na stališču, da se morajo ustanoviti povsod tam izseljenške šole, kjer so dani vsi potrebni pogoji in da se na nje nastavi učiteljstvo iz domovine. Šola s slovensko besedo je in bo ostala najvažnejši faktor proti potujčevanju našega življa v tujini. Mladina bi se učila v njej rodnega jezika svojih staršev, spoznala bi svoje poreklo in črpala moči za življenje. Mladina, ki je sedaj v največji nevarnosti, ne bi nikoli pozabila svojega materinega jezika, z njim pa tudi ne domovine svojih staršev. Ostala bi narodno zavedna in ponosna na svoj sloveniski rod.