Josip Gorup, prvorojenec v kmečki družini pri Smodnikovih, se je rodii 6. aprila 1834 v Siavini, vasi v biižini Postojne, ki je biio častitijivo cerkveno-upravno središče pivške pokrajine. Ker v njegovenn otroštvu v Siavini še ni bilo šole, jo je najbrž obiskoval v Postojni, prvi razred gimnazije pa je v šolskem letu 1846/47 končal v Gorici. S pomočjo svojega premožnega strica, velepodjetnika Janeza Nepomuka Kailstro (1806-1864), je šolanje nadaljeval v Ljubljani in leta 1854 maturiral na elitni klasični gimnaziji. S pridobljeno solidno splošno izobrazbo se je preselil k stricu v Trst in leta 1862 postal glavni prokurátor njegovega podjetja. Ker sta stricu Kalistru umrla oba otroka, sta s Francem Kolistrom (1839-1901 ), bratrancem po materini strani, postala po stričevi smrti leta 1864 glavna dediča njegovega velikanskega premoženja in nadaljevalo vodstvo firme/(b//ster&deai/c/. Ko sta se z bratrancem v ekonomsko razvijajočem se Trstu razšla, se je Gorup leta 1876 preselil na Reko in s stričevim ogromnim volilom, ki je bilo tudi izliodišče za njegov izjemni gospodarski zagon, v tem cvetočem pristaniškem mestu uspešno nadgrajeval svoj veliki finančni imperij. Njegovi stiki s poslovneži in izobraženci so iz njega naredili pravega svetovljana in ga dvignili prav v vrh reškega bančništva, zavarovalništvo, gradbeništva in pomorstva. Z velikimi gospodarskimi uspehi je ta finančni genij postal najbogatejši Slovenec 19. stoletja in v mednarodnih krogih užival velik ugled. Za vse njegove zasluge ga je cesar 20. junija 1903 povzdignil v plemiški stan, Gorup po si je pri tem nadel naziv Siovinski (von Slavinjski), kar je kazalo njegovo narodno zavest in veliko navezanost no njegovo rodno Slavino.
Josip Gorup je bil dvakrat poročen in obe ženi sta izhajali iz uglednih družin. Prvo, Anno Pergkofer von Perghoffen iz graščine Steinhof v Zakamnu (Stein) pri Celovcu, je spoznal, ko je vodil gradnjo železniške proge Maribor-Celovec. Po njeni prezgodnji smrti leta 1881 je na poti z Reke no ljubljanski železniški postaji srečal trideset let mlajšo lepotico Klavdijo Keesbocher Iz družine ljubljanskega zdravnika in pozneje ravnatelja ljubljanske Filharmonične družbe Friedricha Keesbacherjo. Vdveh zakonih se je Gorupu rodilo 14 otrok, ki jih poznamo iz dveh ohranjenih fotografij iz okrog leta 1895. Za tiste čase je bilo namreč prava redkost, do je bilo sočasno živih vseh 14 otrok, čeprav je bila med njimi dvaindvajsetletno razlika. Ko se je Josip Gorup s svojim ogromnim kapitalom preselil iz Trsta no Reko, je njegova gradbena dejavnost veliko pomenila za reški gospodarski razvoj.

ÁmKT Kot vsestranski meščan je prispeval izjemen deiež v JS^ ustvarjanju resice icuiturne dediščine in njegovi ^^^ gradbeni objei<ti, i<i tvorijo zgodovinsi<o urbano ti<ivo, še vedno sodijo med glavne sestavine reškega mestnega
središča.
Gorup je slovel kot prefinjen ljubitelj umetnosti z visoko razvitim čutom za estetiko in je cenil stvaritve iz vseh vej umetniškega ustvarjanja. Pri izbiranju snovalcev orliitekture, kiparstvo in slikarstva je vedno izbiral med najboljšimi. S svojim vizionarskim občutkom, do Reko z naglo razvijajočim se pristaniščem postaja čedalje bolj svetovljansko mesto, je vložil svoj kapital v zgraditev Grand /loAe/o Europe na robu pristaniške obale. Gradnjo tega velikanskega poslopja, ki je na obali zavzemalo celotno mestno Insulo, je zaupal najslovitejšemu tržaškemu arinitektu Giuseppeju Brunlju, projektantu veličastnega tržaškega magistrata. Arl-iitekt Bruni je za najbogatejšega Slovenca, kot se je takrat o Josipu Gorupu govorilo in pisalo v reškili časopisih, projektiral tudi njegovo družinsko vilo na nekdanji reški lokaciji Via del Pino (danes Podpinjol), ki je tedaj na območju IVIlake daleč naokoli samevala sredi velikega in vzorno negovanega parka in sadovnjaka. V tej Gorupovi družinski vili, v kateri kljub velikemu bogastvu ni bilo nobenega razkošja, je med zadnjimi stanovalci leto 1949 umrl Gorupov sin Aleksander. Po drugi svetovni vojni je razlaščeno vilo prešla v last reške bolnišnice in danes, obdano s stavbami reškega kliničnega centra, počasi propada.
No Reki se je Gorup s svojim ogromnim kapitalom vključil tudi v zgraditev velikih stanovanjskih nojemniških objektov Njegova mogočna blokovska poslopja, zgrajena med letoma 1871 -1881 v najstrožjem središču Reke na območju gledališče-tržnica, so še dandanes v uporabi. V neposredni bližini svoje družinske vile je bil lastnik več štirinadstropnih stanovanjskih hiš in na reškem Korzu, danes številka 38, ene starejše dvonadstropnice.
Hiše in zemljišča je imel ne le v Trstu, na Reki in v Ljubljani, temveč tudi v Opatiji, Voloskem in IVliljah. V Furlaniji v občini Fiumicello poleg Cervignana je bil lastnik nekdanjega benediktinskega samostanskega kompleksa iz 17. stoletja, ki ga je z dokupljenimi zemljišči pretvoril v donosno agrarno latifundijo, ki je v devetkilometrski razdalji od Fiumicella proti Gradežu segalo vse do morja. Počitniške vile je imel tudi v Krivi Vrbi [Krumpendorf] in Pričicoh [Prltschltz] ob Vrbskem jezeru, ki jih je kot doto razdelil hčeram iz prvega zakona.
C > .
Kljub temu da sta bili glavni težišči Gorupovega delovanja Reka in Trst je bil od svojih dijašicih let zelo navezan na Ljubljano. Pozneje so ga z njo povezovali finančni posli in stilci z ljubljansl<im županom Petrom Grassellijem, ki mu je 28. decembra 1888 podelil častno meščanstvo. Zarodi svoje dobrodelnosti in slovenstva je velik del svojega bogastva namenil v različne kulturne in humanitarne namene, zato mu je no Kranjskem podelilo častno meščanstvo več kot petdeset občin. V Ljubljani so bili pomembni njegovi osebni stiki z županom Ivanom Hribarjem pri ustanavljanju podpornega društva Radogoj in višje dekliške šole v Ljubljani. Ko je Ljubljano leta 1895 prizadel katastrofalen potres, je Gorup vložil kapital v gradnjo štirih velikih stanovanjskih blokov, namenjenih ljubljanskemu uradništvu, ki stojijo še danes. Na psevdobaročnih portalih teh pravkar restavriranih stavb Izstopata Gorupovi inicialki JG z letnicama 1896-1897. Za to veliko humanitarno akcijo se mu je mesto oddolžilo z Imenovanjem Gorupove ulice, ki ji je v osemdesetih letih 20. stoletja socialistična oblast spremenila ime. Toda namesto da bi ji potem v samostojni slovenski državi v počastitev tega pomembnega Slovenca vrnili staro ime, so Gorupovo ulico pripojili novi ljubljanski magistrali, tako da je postala podaljšano Slovenska cesta. V veliko stanovanje njegove hiše no vogalu nekdanje Viole Deák /Via del Pino (danes Krešimirovo 56) se je po Gorupovi smrti preselila njegova vdova Kiovdija. Tam sta jo obiskovala njena vnuka Ksenija in Nikolo, otroka najmlajše Gorupove hčere Štefanije, poročene s hrvaškim baronom Davorinom Turkovičem. Priletna vnuka še živita v Zagrebu in prav v stanovanju gospe Ksenije se je avtorica tega prispevka leta 2006 seznanila s štirimi pomembnimi portreti Gorupove dediščine in spoznala številne podrobnosti iz njegovega osebnega življenja. Po pisnih in ustnih podatkih so bili Gorupova družina in njeni posamezniki večkrat portretirani in fotografirani. Od upodobitev zakoncev, njunih otrok in vnukov je ohranjenih osem slikarskih portretov in ena karikaturna risbo, Gorupov marmorni kip In reliefna bronasto plaketo, nekaj mavčnih portretov njegovih otrok in veliki družinski figuralni relief v njegovi grobnici.
Zgodnje portrete, ki so nastali na Reki in se niso ohiraniii, sta v sedemdesetiti ietihi 19. stoietjo upodobiia siovenska slikarja Ludvik Grilc (1851 -1910) in Ivan Franke (1841-1927). Vvnukinjinenn stanovanju v Zagrebu je visel veliki portret Josipa Gorupa ( 120 x 90 onn), slikarska mojstrovina znanega srbskega slikarja Poje Jovanovića (1859-1957), najizrazitejšega predstavnika akademskega realizma pri južnihi Slovanihi. Oljni portret s signaturo R Jovanovitz 1903 in napisom yAfW/S SUAE LXIXz upodobljenim Gorupovim grbom razkriva, da je portret nastal na Dunaju prav v letu, ko ga je cesar poplemenitil in povzdignil vviteški stan. Portret je po letu 2006 odkupila Nova kreditna banka Maribor in je zdaj v Sloveniji. V lasti Ksenije Turković je bila še bronasta plaketa z Gorupovim reliefnim portretom (19,5 x 15 cm) s signaturo R. MARSCHALL / FEC., delo upoštevanega dunajskega medaljerja (1873-1967). Njene bronaste odlitke je Gorup ob svoji sedemdesetletnici razdelil svojim otrokom. Leta 2006 jo je Gorupova vnukinja darovala Narodnemu muzeju Slovenije v Ljubljani. V njenem stanovanju je visel še pastelni portret njene babice, Gorupove druge žene Klavdije (62 x 48 cm), signiran z nezanesljivo čitljivim podpisom Zailuttl 906 (neznan slikar); leta 2006 ga je odkupil Notranjski muzej v Postojni. V Zagrebu sta v isterp stanovanju ostala še dva nesignirana portreta Gorupovih hčera IVlilene in Štefanije (80 x 70 cm), ki ju je domnevno upodobil avstrijski portretist Ericti (1839-1938) ali njegov sin Hermann (1878-?) Torgler.
Portret Gorupove hičere Jožefine je pri njegoviti pravnukihi v Rimu, portret sina Vladimirja pa pri pravnuku v Londonu.
Zbirka Mažuranić-Brlić-Ružić v spominski knjižnici na Sušaku hirani karikaturo Gorupovega najmlajšega sina Aleksandra (1886-1949). Risbo s svinčnikom je narisal dr. Viktor Ružič, znano vsestranska sušaška osebnost.

Po smrti Gorupove prve žene Ane leta 1881, ki je zapustila osem mladoletniti otrolc, je užaloščeni soprog naročil gradnjo grobnice tirvoškemu kiparju Ivanu Rendiču (1849-1932), takrat najboljšemu oblikovalcu nogrobniti spomenikov V grobnico s kripto in nad njo kapelo v neoromanskem in bizantinskem slogu z mozaiki in skuipturolnim okrasjem je Rendič postavil marmorni, 250 centimetrov visok figuralni relief z Izklesano upodobitvijo ločitve Josipa Gorupa in njegovih osmihi otrok od prezgodaj umrle matere, ki jo dva angela smrti s koso in trobento nosita v višave. V ozadju tega žanrskega prizora je kipar v plitvoreliefni modelaciji upodobil pejsaž s sončnim zahiodom nad Kvarnerjem in veduto cerkve IVIatere Božje na Trsatu. Sočasno, ko je Rendič kot odličen portretist portretiral očeta in njegovih osem otrok, je takrat najbrž nastal tudi Gorupov doprsni kip iz belega marmorja s signaturo Rendič I. (56 cm), ki ga hrani Muzej moderne in sodobne umetnosti no Reki.
Gorupovveličastni mavzolej, kot so o njem leto 1882 obširno pisali časopisi, je po svoji lepoti sodil med najmogočnejše historicistično oblikovane grobnice no reškem pokopališču Kozolo. Zarodi predragega vzdrževanja je dolga leto zapuščeno kulturna dobrina s šestnajstimi nišami v kripti, kjer so pokopani le Josip Gorup, obe soprogi in dva sinova, počasi propadala. Njeno obnovo je leto 2006 financiralo IVIesto Reko In Gorupova umetniška dediščina s slovenskim napisom Rodovino Gorupova je zdaj brez dedičev kot kulturna dobrina vpisana v Registar kulturnih dobara Republike Hrvatske. Josip Gorup je umrl zaradi pljučnice 25. aprila 1912 v svoji vili na Reki, star devetinsedemdeset let. Kronist je v Riečkem Novem listu zapisal, da ga je na zadnji poti skozi središče mesta spremljala množica reških meščanov ter reški in sušaški velmožje, da bi videli zaista veličanstven pogreb najbogatijega čovjeka u ovim krajevima.

Mi'.dL.
. V. -



Josip Gorup, prvorođeni sin u seosi<oj obiteiji Smodnikovih, rođen je 6. travnja 1834. u Slavini, seiu biizu Postojne, i<oja je biio važno oricveno i upravno središte Pivsi<e pokrajine. Budući do u doba njegova djetinjstva u Slavini još nije bilo ši<ole, najvjerojatnije ju je pohađao u Postojni, a prvi je razred ginnnazlje u školsi<oj godini 1846./47. završio u Gorici. Uz ponnoć svoga bogatog strica, veiepoduzetnika Janeza Nepomuka Kailstra (1806.-1864.), nastavio je školovanje u Ljubljani, gdje je 1854. godine nnaturirao na elitnoj klasičnoj gimnaziji. Sa stečenom solidnom općom naobrazbom preselio je k stricu u Trst te 1862. godine postao glavni prokurátor njegova poduzeća. Budući da su stricu oba djeteta umrla, on je s Francem Kalistrom (1839.-1901.), bratićem s majčine strane, postao iza stričeve smrti 1864. godine, glavni nasljednik njegove goleme imovine i nastavio vođenje tvrtke Kalister&nasljednioi. Kod se razišao s bratićem u Trstu koji je gospodarstveno rastao, Gorup je 1876. preselio u Rijeku, po je no stričevoj golemoj ostavštini, koja je također bila ishodištem njegove gospodarske vitalnosti, u tom cvatućem lučkom gradu uspješno nadograđivao svoj velik financijski imperij. Kontakti s poslovnim ljudima i intelektualcima učinili su od njego pravog kozmopolita, te ga uzdigli u sam vrh riječkoga bankarstva, osiguranja, izgradnje i pomorstva. Zbog velikih je gospodarstvenih uspjeha ovaj financijski genij postao najbogatiji Slovenac 19. stoljeća i u međunarodnim je krugovima uživao veliki ugled. Car ga je zbog tih zasluga uzdigao 20. lipnja 1903. u plemićki stalež, a Gorup je pri tom uzeo naslov Slavinski (von Siavinjsid], što je upućivalo na njegovu nacionalnu svijest i jaku povezanost s rodnom Slavinom. Josip Gorup se dvaput ženio i obje su mu supruge potjecale iz uglednih obitelji. Prvu, Annu Pergkofer von Perghoffen iz dvorca Steinhof u Zakamnu [Stein] kraj Celovca, upoznao je dok je vodio gradnju željezničke pruge Maribor - Celovec. Nakon njene prerane smrti 1881., na putu iz Rijeke na ljubljanskom je kolodvoru sreo trideset godina mlađu ljepoticu Klavdiju Keesbacher iz obitelji ljubljanskoga liječnika i kasnijega ravnatelja ljubljanskoga Filharmonijskog društva (Filhormonične družbe) Friedricha Keesbachero. U dvama se brakovima Gorupu rodilo četrnaestero djece koju poznajemo po dvjema sačuvanim fotografijama iz oko 1895. godine. U ono doba bilo je naime prava rijetkost da je istovemeno bilo živo svo četrnaestero djece, moda je među njima bilo dvadesetdvogodišnjo razlika.

%

••.Vv-.A '

/r,


i
Kad je Josip Gorup sa svojim goiemim Icapitoiom preseiio iz Trsta u Rijeicu, njegova je graditeijsica djeiatnost mnogo značiia za riječi<i gospodarski razvoj. Koo svestrani građanin znatno je pridonio razvoju riječi® kuiturne baštine i gradnji njezinih građevinskih objekata koji tvore povijesno urbano tkivo i još su uvijek giavni predstavnici riječkoga gradskog središta.
Gorup je važio za profinjenoga ijubiteija umjetnosti s visoko razvijenim osjećajem za estetiku i cijenio je ostvarenja iz svih rodova umjetničkoga stvaralaštva. Pri izboru projektanata za arhitekturu, kiparstvo i siikorstvo, uvijek je birao među najboijima. imajući viziju da Rijeka s naglo razvijajućom lukom postaje sve više kozmopoiitski grad, uiožio je kopitai u izgradnju Grand hoteia Europe uz rub pristanišne obale. Gradnju te divovske zgrade, koja je no oboii zouzimaio cijeiu gradsku inzuiu, povjerio je najrenomiranijem tršćanskom arhitektu Giuseppeu Bruniu, projektantu monumentalnoga tršćanskog magistrata. Arhitekt Bruni je za najbogatijega Siovenca, kako se tada o Josipu Gorupu govoriio i pisaio u riječkim novinama, projektirao i obiteijsku viiu na nekadašnjoj riječkoj iokaciji Vio dei Pino (danas 1 'i Podpinjoi), koja je tada no području iVIioke nadoieko samovoia /Jj usred veilkoga i uzorno njegovano parka i voćnjaka. U Gorupovoj obiteijskoj viii, u kojoj upricos veiikom bogatstvu nije bilo nikakve raskoši, među posijednjim stanarima umro je 1949. godine Gorupov sin Aieksandar. iza Drugoga svjetskog rata izviaštena je viia prešia u viasništvo riječke boinice i danas, okružena zgradama riječkoga kiiničkog centra poioko propada. U Rijeci se je Goajp sa svojim goiemim kapttoiom ukijučio i u gradnju veiikih najamnih stambenih objekata. Njegove impozantne biokovske zgrade sagrađene između 1871. i 1881. u najstrožem centru Rijeke, u predjeiu kazalište - tržnica, siuže i danas svojoj namjeni. U neposrednoj biizini obiteijske viie imao je i više četverokatnih stambenih kuća, a na riječkom Korzu, danas broj 38,1 jednu stariju dvokatnicu.
Kuće i zemijišta imao je i u Trstu, Rijeci i Ljubijoni, ali i u Opatiji, Voioskom i Miijoma. U Furianiji, u općini Fiumiceilo, pokraj Cervignona, bio je vlasnik nekadašnjega benediktinskoga samostanskog kompiekso iz 17. stoijećo što ga je s dokupijenim zemijištem pretvorio u profitabiinu agrarnu iotifundiju koja je na devet kiiometora od Fiumiceiia prema Gradu sezoio sve do mora. Viie za odmor posjedovao je i u Krivoj Vrbi (Krumpendorf) i Pričicama (Pritschitz) na Vrbskom jezeru, a njih je kao dotu podijeiio kćerima iz prvoga braka.
f.«
Uprkos tome što su glavna težišta Gorupova djelovanja bila u Rijeci I Trstu, zbog svojih đačkih dana bio je vrlo vezan za Ljubljanu. Kasnije su ga za nju vezali financijski poslovi I veze s Ijubljanskinn gradonačelnikonn Petrom Grassellljem, koji mu je 28. prosinca 1888. dodijelio počasno građanstvo. Zbog svoga milosrđa I slovenstva velik je dio bogatstvo namijenio u razne kulturne I humanitarne svrhe, za što mu je u Kranjskoj više od pedeset općino dodijelilo počasno građanstvo. U Ljubljani su bili značajni njegovi osobni kontakti s gradonačelnikom Ivanom Hribarom pri utemeljenju potpornoga društva Radogoj i više djevojačke škole u Ljubljani. Kad je 1895. Ljubljanu zadesio katastrofalan potres, Gorup je uložio kapital u gradnju i danas postojeća četiri velika stambena bloka namijenjena ljubljanskim činovnicima. Na pseudobaroknim portalima ovih upravo restauriranih zgrada stoje GorupovI inicijali JG s godinama 1896.-1897. Za tu veliku humanitarnu akciju grad mu se odužio imenovanjem Gorupove ulice, kojoj je osamdesetih godina 20. stoljeća socijalistička vlast promijenila ime. Umjesto da u samostalnoj slovenskoj državi u čast toga značajnog Slovenca vrate ulici njeno staro Ime, Gorupovu su ulicu pripojili novoj ljubljanskoj magistrali I postalo je produžena Slovenska cesto. U velik Ston njegove kuće no uglu nekadašnje Via/e Deák/ Via del Pina (donos Krešimirovo 56) po Gorupovoj je smrti preselilo njegova udova Klovdijo I ondje su je posjećivali unuci Ksenijo I Nikola, djeco najmlađe Gorupove kćeri Štefanije, udate za hrvatskoga baruna Davorina Turkovića. Vremešni unuci još žive u Zagrebu I baš u stanu gospođe Ksenije autorica se ovoga priloga 2006. godine suočilo s četiri važno portreta Gorupove ostavštine i upoznalo mnoge detalje iz njegova osobnoga života. Prema pisanim I usmenim podatcima Gorupova obitelj III njeni članovi bili su više puto portretirani i fotografirani. Od prikaza bračnih partnera, njihove djece I unuka sačuvano je osam slikarskih portreta i jedan karikoturaini crtež, Gorupov mramorni kip i reljefna brončana plaketa, nekoliko gipsanih portreta njegove djece i velik obiteljski figuralni reljef u njegovoj grobnici.

mu
GORUP DE FRMZOM


Rane portrete, koji su nastali u Rijeci i nisu se sačuvaii, tijei<onn sedanndesetili su godina 19. stoijeća izradiii slovensl<i slikari Ludvik Grilc (1851.-1910.) i Ivan Franke (1841 .-1927.). U unukinu stanu u Zagrebu visio je velik portret Josipa Gorupa (120x90 cnn), slikarsko rennek-djelo poznatoga srpskog slikara Poje Jovonovićo (1859.-1957.), najizrazitijego predstavnika akademskoga realizma u južnihi Sloveno. Uljani portret sa signaturom R Jovanoviiz 1903. i natpisom AETATIS SUAE LXIX s prikazom Gorupova grba otkriva do je portret nastao u Beču upravo u godini kad mu je car dodijelio status plemenitoga I uzdigao ga u viteški stalež. Portret je Iza 2006. godine otkupila Nova kreditna banka IVlaribor i soda je u Sloveniji. U vlasništvu Ksenije Turković bilo je i brončano plaketo s Gorupovim reljefnim portretom (19,5x15 cm) i signaturom R. MARSCHALL/FEC., djelo cijenjenoga bečkog medaljera (1873.-1967.), čije je brončane odljeve Gorup za sedamdeseti rođendan podijelio svojoj djeci. Godine 2006. Gorupova ga je unuka darovala Narodnom muzeju Slovenije u Ljubljani. U njenom stanu je visio i pastelni portret njezine bake, Gorupove druge žene Klavdije (62x48 cm), signiran s nepouzdano čitljivim potpisom Zailuttl 906 (nepoznat slikar), koji je 2006. otkupio Notranjski muzej u Postojni. U Zagrebu su u istom stanu ostalo još dva nesignlrono portreta Gorupovh kćeri Milene i Štefanije (80x70 cm), koja su navodno izradili austrijski portretisti, otac Ericti (1839.-1938.) ili sin Hermann (1878.-?) Torgler. Portret Gorupove kćeri Jožefine je u njegoviti praunuka u Rimu, portret sina Vladimira pak u praunuka u Londonu. -'	Zbirka Mažuranić-Brlić-Ružić u memorijalnoj knjižnici
y no Sušaku čuva karikaturu Gorupova najmlađega sina Aleksandra (1886.-1949.). Crtež u olovci nacrtao je dr. Viktor Ružić, poznato svestrano sušočko osobnost.
%
Lilii
ÏÎÎ* i! li
ti



.11
Po smrti Gorupove prve supruge Ane godine 1881., icojo je ostaviio osmero moioijetne djece, ožoiošćeni je suprug naručio izgradnju grobnice od hrvotsicoga i<ipara Ivano Rendića (1849.-1932.), todo najboijega obiii<ovateija nodgrobnili spomeniico. U grobnicu s i<riptom i nod njom iccpeiom u neoromoničicom i bizantsi<om siogu s mozaicima i skuipturoinlm ui<rasima Rendić je postavio mramorni, 250 centimetara visoicfiguroin! reljef s kiesonim prii<azom rastani<a Josipa Gorupo i njegovo osmero djece od prerano umrle majl<e l<oju dva anđela smrti s kosom I trubom nose u visine. U pozadini togo žanrovskog prizora je kipar u plitkoreijefnoj modeiaciji prikazao pejsož sa zalaskom sunca nad Kvarnerom i vedutom Majke Božje na Trsatu, istovremeno, dok je Rendić kao odličan portretist portretirao oca i njegovo osmero djece, vjerojatno je tada nastalo i Gorupovo poprsje iz bijeloga mramora sa signaturom Rendić I. (56 cm), koje čuva IVluzej moderne i suvremene umjetnosti u Rijeci.
Gorupov veličanstveni mauzolej, kako su o njemu 1882. opširno pisale novine, po svojoj je ljepoti spadao među najsnažnije tilstoricističkl oblikovane grobnice na riječkom groblju Kozoia. Zbog preskupoga je održavanja ovo kulturno dobro sa šesnaest nišo u kripti, gdje su pokopani samo Josip Gorup, obje supruge i dva sina, bilo zapušteno i polako je propadalo. Njegovu obnovu je 2006. godine financirao Grad Rijeka i Gorupovo je umjetničko naslijeđe sa slovenskim natpisom Rodovino Gorupovo, sada bez nasljednika upisano kao kulturno dobro u Registar kulturnlhi dobara Republike Hrvatske.
Josip Gorup je umro od upale pluća 25. travnja 1912. u svojoj vili u Rijeci, star sedamdesetdevet godina. Kroničar Riečkoga Novog lista zapisao je do ga je na posljednji ispraćaj kroz središte grada ispratilo mnoštvo riječkihi građana te riječki i sušački velmože, kako bi vidjeli "zaista veličanstven pogreb najbogatijega čovjeka u ovim krajevima."
. o - ^ :
> ^ m 3 ' 5 z 3 5 ;
îgli^ . o I/) m h
5 .2 "J 2 I
- c cc M i ill)

■I
■ i i
Slovenski prispevek k županijski dediščini
Brošura je kot peti zvezek izšla v okviru projekta Slovenski prispevek k županijski dediščini, katerega avtor je Slovenska Informativno točko Sl-T (s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zonnejstvu In po svetu), nosilci pa Svet siovenske narodne manjšine iVIesto Reka, Svet slovenske narodne manjšine Primorsko-goronske županije in Slovensko kuiturno-prosvetno
jdruštvo Snežnik iz Lovrana. iVIonografske brošure noj bi z besedo In silko na kratko predstavile nekatere ustvarjalce slovenskega rodu, pa tudi
ustanove In poslopja, ki so zaradi svojega delovanja in obstoja zapisani v zgodovini Reke In okolice.
SiovenskI doprinos županijskoj baštini
Ova brošura izlazi kao peti svezak u okviru projekta SiovenskI doprinos županijskoj baštini čiji je autor Slovenska informativna točka Si-T (uz potporu Ureda Viade RS za Slovence u pograničnom području i u svijetu), a nositelji Vijeće siovenske nacionalne manjine Grada Rijeke, Vijeće slovenske nacionalne monjlrte Primorsko-goronske županije i Slovensko kulturno-prosvjetno društvo «Snežnik» iz Lovrana. Cilj je jovlh monografskiti brošura riječju i slikom ukratko predstaviti neke stvaratelje slovenskoga roda koji su svojim životom I djelom izborili mjesto u povijesti Rijeke i okolice, te predstaviti pojedine ustanove kao i dio graditeljske baštine povezan s određenom temom.
Vir in ii«ratuta/izvor i bibiiogtafija:
Državni arhiv Rijeica: Predmet III., 36/1912; Predmet I., 401/1950. Riečki Novi list, 1912., Rijeke.
EncUdopediJa Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 3, 1989; 4,1990; 5,1991; 10, 1996.
Glovočlć, Dclno: Grobna arhitekturo. Arhitelđura hisloriclzma u Rijeci 1845-1900, Rijeko : Muzej moderne I
suvremene umjetnosti, 2001., str. 346-359.
Glovočlć, Dolno: Stambena orhltekturo. Arhitektura hIstorIcIzrrKi u Rijeci 1845-1900. Rijeka : Muzej moderne I suvremene umjetnosti, 2001., str. 118-155.
Gronda, Stane: Josip Gorup-najbogotejšI Slovenec, po ne le zase. Slavenski ztxirnlk i (zbra! In uredil Janko Boštjončlč, Kulturno društvo Slavina). Vrhnika : Galerija 2, 2005, str. 325-340.
Gižeto, Dušanko: Mavzolej Gorup na reškem pokopališču Kozolo. Slovenci na Hrvaškem dediščina In sedanjost. Ljubljana : Slovenski etnografski muzej (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnografskega društvo 39), 2006, str. 211-217. Kečkemet, Duško: Ivan Rendič, život I djelo. Brački ziDomik. 8. Supetar: Skupština općine Brač, 1969, str. 1-564. Lukežlć,Jrvin: Riječki Rotschlid - Josip vit.Gorup. Fluminensia Slovenica. Rijeka: Izdavački centar Rijeka, suizdovač : KultumoHprosvetno društvo Bazovico, 2007, str. 171 -186.
Zahvala: Muzej nnoderne in sodobne umetnosti, Reka/Muzej nnoderne i suvremene umjetnosti Rijeka; Mestni muzej, Reka/Muzej grada Rijeke; Državni arhiv Rijeka; Mestni muzej, Ljubljana; Notranjski muzej, Postojna; Nova kreditna banka Maribor; Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran; Vesna Bučić; Angelika Hribar; Alfred Whycombe Gorup; Ksenija Turković.
Izid so omogočili/Tisalc su omogućili:
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu/ Ured Vlade RS za Slovence u pograničnom području I u svijetu Mesto Reka/Grad Rijeka Primorsko-goranska županija
V
o, v
1/1
m
rrX-
°o
J U